Lucijan (J. Murn-Aleksandrov)
O naši  Ninici                         
Oj, ia J^ina, naša pridna ^fina!        pa spet pridno, neumorno pridno
61ejte jo,  ves dan tam y kott        J^fina dda in popravlja,
mirno, sključeno sedi in nihče        zdira in nato šc bolj pazljivo
v delu njenem je ns zmoti.             delo težko to ponavlja.     -      JH
ždajle punico /e položila                poil«] pa, kako pobožno moli,
y postslj, mehko prerahljano,           sklenjeni ima ročici.
uspavanko zraven je zapela            nizko se priklar\ja pred oltarčkom,
zanjo, revico zaspano.                    v levi molek, križ v desnici . . .
^dajle vzela škatlico je belo,         Včasih le se J^finica utrudi
škallico, nje žive sanje —             in v pobožnosti zakima . ..
pa saj res je čez yso mero lepa,        Jia, pa saj popolnosti na sYeti
in kar v nji js,  ni vsakdanje.        nihče, tudi ona nima-
Oj, kako je Yarno, Yarno Yzela        j^fo, pa saj na sveli Ysakdo rnora
Yen iz nje — goloboY parček,        odpočiti si od dela.
za golobi slikano /vTarijo,                pa bi J^fina pri oliarčkih sama
a za njo — ojoj! oUarček —        tega delati ne smela?