gb Igo Kaš : Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije. Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije. Berilo c. kr. stotnika Iga Kaša v »Slov. klubu na Dunaji.« užna Dalmacija podaja potovalcu znamenito množino vsakovrstnih prizorov; ali najkrasnejši pogled se ti prikaže, kadar z visokega morja pripluješ v Boke kotorske in se bližaš Erce^novemu. Resno te pozdravljajo Dobrostice in Radostaka mogočni vrhovi, opasani z oklepom raztrganih pečin; zeleno brdovje se vzdiguje med vznožjem teh golih gora in med morjem; palme in agave krase pe-čevito obrežje; izmed zelenih lovorik in oljik se svetijo nežne hišice. Pred ladjo pa se zdaj prikaže nad strmim pečevjem Ercegnovi. Do morja seza zidovje starega gradu; omahle podrtine starinske trdnjave objemajo mestece, nad katerim se vzpenja orjaško razrito obzidje gorenjega gradu. Na severni strani stoji na višini, obrasteni z v oljikami, četverooglata trdnjavica »Fort Spanjol«. Nimamo zgodovinskih prič, da bi bil Ercegnovi že stal za starih Grkov ali Rimljanov, kakor vemo n. pr. o Risnji, da je bil v davnem ilirskem kraljevstvu mogočen grad imenovan Rizon, po Grkih in Rimljanih pozneje zvan Rhizonion ali Rizinium. V Risnji se je branila kraljica Tevta, ko so Rimljani v tretjem stoletji pr. Kr. počeli posezati po vzhodnjem obrežji Jadranskega morja. Šele, ko je bil Gencij (leta 171.) premagan, pal je Risanj pogoltnemu Rimu v pest. Plinij zove mesto »oppidum civium Romanorum«, kar nam znači, da so ga dobro po-latinili. Tudi Kotor se z imenom Ascrivium navaja med velikimi kolonijami rimskimi. Ascrivium pa so ga klicali, ker so ga bili baje zgradili Askraji, pregnanci otoka siciljskega. Najznamenitejšo zgodovino pa ima Cavtat (Ragusa vecchia), nekdanji »Epidavros illvrike«. Temu je graditelj Kadmos sam, ki je bil po kruti zaroti pregnan iz svoje Kadmeje v Tebah. Utekel je neki na Jonsko in na Jadransko morje, prišel do doline konavljanske ter se naselil v neki otlini Snežnice (pogorje se je imenovalo »Mons Cadmaeus). Prebivalci te pokrajine, »En-cheleai« zvani, čislali so ga visoko, posebno ker jim je zmagovito načeloval v borbi proti neprijateljem. Takrat je, spominjaje se sorodnikov svojih, pozval feniške rokodelce in obrtnike in ž njimi v varni Igo Kaš: Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije. 97 luki sezidal mesto. Kesneje, okolo leta 560. pr. Kr., prišli so grški kolonisti, pomnožili stanovnike in nazvali naselbino »Epidavros«. Samo o selu te pokrajine se iz starih časov ne ve nič važnega. Vidi se iz tega, da na mestu denašnjega gradu ni bilo znamenite naselbine, akoravno je bila ona pečina, katero obkrožajo preteče, gole in zakrite morske skale, nevarne samo nezvedenim mornarjem, posebno prikladna za branečo naselitev. Bodisi kakorkoli, gotovo je, da je Ercegnovi zaslul šele v srednjem veku. Tvrdko, kralj bosanski — tako se pripoveduje — zgradil je leta 1373. dolenjo morsko trdnjavo« (Castel di mare), kateri se je skoro pridružil gorenji »grad na kopnini« (Castel di terra [firma]). Velikansko zidovje, čegar stolpom se čudimo še danes, vzpenjalo se je po dveh straneh od morske trdnjave do gorenje. Med tem obzidjem je bilo dovolj prostora posadki in mnogim prebivalcem. Tvrdko pa je bil bližnji sorodnik kraljici Jelizaveti, ženi ogerskega kralja Ludovika Velikega. Ali ko je kralj umrl, upiral se je Tvrdko, da bi zasela prestol Ludo-vikova hči, ker ga je hotel izročiti Karolu napolskemu. V Erceg-novem so se zbirali zarotniki, ko je Jelizaveta pobegnila s hčerjo v zvesti Zadar . . . Ko so Turki pobili Srbe in se borili z Jurijem Kastriotičem, knezom krojskim, ki je bil najhujši sovražnik polumesecu in zadnji branitelj katoliške Arbanije, osvojili so Ercegnovi, in mnogo let je ostalo mesto v turških rokah, o ččmer še dandanes pričajo ohranjeni turški napisi. Mohamedanci so zgradili ono trdnjavico na severnem griči in okrepili in pomnožili mestno obzidje. Ali navzlic temu so Benečanje združeni s Spanci priborili grad leta 1538. Ker so Spanci zaseli ono trdnjavico, imenovala se je »Forte Spagnuolo« in se še danes zove v »Fort Spanjol«. Toda neizrecnemu trudu turških vojska se je posrečilo po osemmesečnem boji, ko je posadka že jako ginila, dne 7. velikega srpana leta 1539. predreti v mesto, kjer so z mečem usmrtili vse, kar je bilo v živega. Tristo Spancev, ki so se udali s pogojem, da jih oproste, prikovali so Turki na »galije« (ladje), da gonijo vesla. Od tega časa so se Benečanje in Turki vedno bojevali zaradi Ercegnovega, in leta 1687. so Benečanje, katerim so pomagali Maltezi, res prisilili turško posadko, da se je udala. Ali prej so razbili veliko vojsko, katero je bosanski paša vodil na pomoč, med onimi grozo- 7 98 Igo Kaš: Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije. vitimi pečinami pri Kamenu, kjer ni mogoče uteči nikomur, kdor je zašel v to past. . Od leta 1699. je ostal Ercegnovi pri Benetkah. Ali trdnega mestnega obzidja, katero nas še danes spominja ogromne jakosti nekdanje, niso razrušili oni velikanski boji, tudi mu niso toliko škodili naskoki raznih sovražnikov, kakor grozni potresi, ki so onih časov rušili mesta in podirali poslopja. Na morskem bregu se je nagnila dolga vrsta mestnega zidovja s stolpi svojimi; južni ob-krajni stolp pa je razcepljen do dna. Prav to se vidi na debelem zidu, ki drži proti vzhodu do gorenje trdnjave, katera je zgolj podoba razdrtja in minljivosti človeških gradin! Ulice starega mesta so tesne in strme. V sredini je večji prostor, in tu se vidi temelj novi cerkvi že mnogo let; okolo njega stoje" nove stavbe, pošta in drugi uradi, tri gostilne, dučan, lekarna. Stara cerkev pa je celo skrita med drugimi poslopji. Ako stopamo iz grada proti zapadu, pridemo na »zeleni trg«, katerega senčijo košate murbe. Okrog njega so prodajalnice. Tržijo tu z raznovrstnim živežem, zelenjadjo in sadjem. Na desno stran vodi pot ob mestnem zidu proti severu. Tu imajo živinski sejem (samenj), in dostikrat se zalezejo koze in ovce med pe-čevje in zidovje, da niti prodajalec niti kupec ne moreta do njih. Tedaj se prične vesel lov, ker se trmaste živali ne udado zlepa, temveč se pomikajo in zakrivajo še dlje v razpokline. Na levo stran pada strma steza do pristanišča, in naravnost gre cesta po kratkih ulicah v predmestje »Topla«. Okolica ercegnovska je, rekel bi, najprijetnejša in najkrasnejša v južni Dalmaciji. Na obnožji 6nega velikanskega krševitega gorovja, ki se vzpenja do 1500 m proti nebu, prisuti so laporovi in peščeni bregovi, pomešani semtertja z rdečo ilovico. Plodne zemlje je na njih dokaj; v vsaki višini se nahajajo vrelci hladne bistre vode. Te ugodne prikazni so vzrok in podlaga bogati vegetaciji, katera na vseh straneh razveseljuje oko in srce. To je vzrok, da z\v6 ozki bregovi kotorskih bok toliko ljudstva ; ves rob je kar ovenčan z mesti, vasmi in lepimi hišami. Ako stopamo proti Topli, vidimo na desni in na levi strani plodne vinograde in rodovito oljiko. Lovorika in divja pomaranča, jeseni polna velikih zlatožoltih jabolk, prispevata tu do znatne visokosti; po pečevji se vijo nežne vejice in panožice predpotopne ephedre z bledordečimi podolgastimi jagodami in rmenkastim cvetjem; na nekem vrtu vidimo velikanske smokvine kakte, na katerih so robovi Igo Kaš: Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije. 99 tolstolistnatih vej, polni žoltih smokev; proti morju med kamenjem sede prostrane ameriške agave, ki so se popolnoma udomačile v tem kraji. Tolste breskve in podolgaste kutne se smejejo izza zelenih vej, in z visokih murb in oljik visi gosto grozdje velikanskih južnih loz, ki preprezajo vejevje od drevesa do drevesa. Pri cerkvi v Topli se nahaja vrelo, ki ne vsahne celo v najhujšem poletnem žaru. Ta cerkev (grškega obreda) je še nova; ali blizu nje stoji stara kapelica, znamenita radi nežne stavbe in dične umetnosti marmornatega okrasa. Mnogo se je poškodila okrajina Tople leta 1806. Kako divna in bogata je morala biti nekdaj ta okolica, preprežena s krasnimi vrti in posejana z lepimi hišicami! Ali onega leta so privihrali Francozje v in opustošili kraj, da še do zdaj ni okreval popolnoma. Črnogorci in Rusi so namreč potolkli pri Cavtatu oddelek francoske vojske in osvojili okolico dubrovniško. Seveda so plenili in palili, kar nam še danes značijo razvaline na Pilah in okolo Gruža. Ali zdaj se vzdigneta generala Vignolet in Marmont (kesneje, t. j leta 1808. nazvan vojvodo dubrovniškim, »duc de Raguse«) s Francozi svojimi, da se osvetita. Blizu gradu se sprimejo; ali Francozje ne morejo zmagati. Tedaj se vrnejo; ali na povratku vpepelijo poslopja, kjerkoli utegnejo in zaplenijo, kar jim pride pod roke. Zadovoljno se vrnejo v Dubrovnik, popustivši za seboj opustošeno zemljo. Danes še vidiš sredi košatega lovoričja tožne gole stene onih hiš, in marsikatera ruševina, preko katere se milo vzpenja zeleni trs, bila je nekdaj domovina srečnih stanovnikov. Zdaj nas privede pot na mostič preko potoka, ob katerem dostojen malin — praznuje v poletnem spanji. Toda pozimi, ko potok glasno mrmraje hiti v morje, čuje se tudi neumorni klopot malinskih koles; zakaj usehle so poleti vodorodne žile, in zimskega časa mu samo deževje polni kamenito strugo. Zdajci se zniža pot skoro do morske planote. Bregovi se pomaknejo od morja, in majhna dolina se odpre na desni strani. Potoček, v katerem se pretaka oskromna vodica, vije se po tej dolini. Vrelo pa mu je visoko med pečinami in goščo pri Trebesinu. Prekrasen je pogled na te višine. Spodnja stran bregov je pokrita z zelenim, dišečim mrčjem (Mvrtus comm.), katero časih tudi poleti pokaže dično belo cvetje svoje. Na potoka levem bregu vidiš goste oljičine loge, po katerih se zakriva lovorika in jazminovi hodi; više navzgori se vrste šipkovi grmi (Punica granatum) z rdečimi ja- 7* 166 Igo ftaš: Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije. bolčki in cesto z ognjenim cvetom svojim. Dalje stoje šume visokih hrastov, in okolo virov pri Sv. Stepanu in Trebesinu, kjer se svetita dve beli cerkvici izmed nizkih hišic, prostirajo se vinogradi in rodo-viti vrtovi, polni najlepše zelenjadi. Ob morskem obrežji se vrste poslopja sela Igala do stare stra-žarne, zvane »Magazza«, ki stoji na meji sutorinski. Sutorina-potok jako hira v poletnem času. Izteka se v morje blizu nekdanje turške vojašnice »Hasanbegove«. Nedaleč od te vojašnice, na nekoliko vzvišenem zemljišči, stoji Marijina cerkvica, kamor je tudi za turške vlade kristjanom bilo dovoljeno prihajati na službo božjo. V tej in pri tej cerkvi so se leta 1875. na Smarijni dan zbrali vstaši in udarili po službi božji nenadejno na turške vojake. Po kratkem, krutem boji so jih premagali in pobili, vojašnico in druga turška poslopja v Sutorini pa so zapalili. Gole razvaline nam govore o nemilem srdu in strašni osveti kristjanov, toliko časa tlačenih in mučenih po turški oholosti. Za podrtinami neke hiše se nahajajo čvrsti vrelci studene bistre vode, katera pa ni pitna, ker je — slana. Pokusil sem jo mnogokrat, ali zdi mi se, da nima vedno jednako soli v sebi. — Okolo virov in po malem potoku, ki šumeva v Sutorino, raso živozelene povodne rastline, in lahko se kdo zmoti in zajame kristalne vode, da si ugasi žejo. — Vzhodni breg Sutorine je lepo obdelan in posejan, hiše in cerkvice zro v dolino, in vitke topoli označujejo kraje, kjer pod pečinami izvirajo hladni studenci. Ozračje Tople se odlikuje po posebni milini svoji. Polčti je sicer tukaj nekoliko večja vročina, ali morska sapa zmanjšuje vpliv žgočih solnčnih žarkov. Pozimi pa ni milejšega kraja od Tople; bregovi so pokriti z vedno zelenim grmičjem. Iz mirt, lovorik, pomaranč puhti rajska vonjava; v palmovem vrhu šepeče mehka sapa; med zelenjem razveseljuje cvetno krdelo dišečih vijolic človeško ok6 in to za časa, ko buče drugod zimski viharji, ko v bližini ledena burja vre z visokega pogorja v dolino. Vrnimo se v Ercegnovi in napotimo se proti severu na višino, v kjer je trdnjava »Fort Spanjob. Postojmo nad vrelom »Nemila« in poglejmo po ozki dolini proti Meljinam. Kje najde človek toli mičnih prizorov, kakor v tem kraji? Po ožini, ki se proti jugovzhodu razširja v plodno zeleno dolino, šumeva potočec. Vzhodna plat je odičena z zelenjem visokih gostovršnih Igo Kaš: Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije. ioi pinij, izmed katerih se blišče srebrnoliste oljike. Južni breg ilovno-peščenega hriba nosi odejo vednozelenih rastlin. Tu najdeš jagodino (Arbutus unedo) z rdečimi jagodami, gosto grmovje svetlolistih mirt, visoko resje (Erica arborescens) i. dr. — Ali oni nizki, širni hrbet, ki se izteza od gorenjega gradu proti jugovzhodu, to je rajska krajina. Visoke pinije in gosti hrastovi logi se vrste z vinogradi, oljčevjem in vrtovi; sredi zelenega vejevja vidiš streho nekega samostana in cerkve; to je »monastir kalugjerov«, Savina, sedež pravoslavnega biskupa. Iz mesta drži lepa cesta tja od morske trdnjave. Izmed podrtin mestnega obzidja pridemo v resnično južen kraj. Široke oljike in temno rožičje (Carobe) stoje ob poti; na desni strani se širi modri zaliv, v katerem se zrcali jasno nebo, na levi strani se vzdigujejo lovorike in ciprese, in ob steblih starih dobov se vije košati bršljan. Po skalovji tiče modro-zelene prostrane agave; cvetoči olejandri in šipkovi grmi objemajo senčne livade. Gosta šuma visokih dreves obkroža samostan in cerkev, in sredi te resne gošče leži mirno groblje, kjer spe smrtno spanje Maltezi in Benečanje, padli leta 1687. za vero Kristovo. v Žive vode ima dovolj. Vesele jate krilatih pevcev, sosebno slavcev, oživljajo vejevje in grmovje. Dalje proti jugu, po vodotoku, prispemo do Meljin, kjer so Benečanje postavili bolnico, katera še sedaj rabi istemu namenu. V luki meljinski se ziblje navadno vojna ladja. — Okolo zelenega griča se zavije cesta v drugo, širšo in jako rodovito dolino: lep potok z malinom, plodne njive, zelene trate! Visoko trstje se prostira na iztoku potokovem. Z malih gričev iznad bogatih vinogradov nas pozdravljajo cerkvice in bele kapelice, in daleč za njimi se vzpenja gola južna stran visokega Radostaka, kjer se povprek vije pot v Krivošije. Lep je tudi zaliv tivatski (baia di Teodo) med oljerodnim polu-otokom Luštico in vinorodnim Vrmačem, na čegar bregovih zelene najlepši logi pravega kostanja. (Konec prihodnjič.) 146 Igo Kaš: Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije. Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije. Berilo c. kr. stotnika Iga Kaša v »Slov. klubu na Dunaji.« (Konec.) rcegnovemu nasproti, na poluotoku Luštici, leži v mirni luki vasica Rože (Porto Rose); nje pristanišče je sosebno varno, kadar razsajajo južne sape po širem morji. O tej vasi si pripoveduje ljudstvo, da je bila nekdaj veliko in mogočno mesto, kakor Risanj in Kotor, da pa je sčasoma pošlo bogastvo in izginila mogočnost — osamela je priredna luka, in podrla so se velikanska poslopja, da danes o njih ni sluha ne duha ! Pri kapelici nad Rožami imamo kaj lep razgled po ercegnovskem okraji: vidijo se sela, vrtovi in logi od nižave ob Sutorini do doline pri Zeleniku in obrežje Kombur, polno belih hišic in krasnih vrtov, po katerih zelene med drugimi sadunosniki goste limone in pomaranče. — Prekrasen je vtisek starega mesta sredi svojih razvalin z bogato svojo okolico, za katero solnčni soj razgreva kamenite goljave ponosnega pogorja, kipečega v modre visočine jasnega neba! — Ne uro hoda od gradii proti severu stoji, orjaški trdnjavi jednak, vhod v predkraj krivošijanski; to je soteska pod Kamenom. Trojni oklep skoro neprehodnih pečin preti potovalcu, ki hoče od morskih bregov prispeti na gore. Jedini vhod je nad Matkovičem, drugod še koze ne morejo preplezati teh strmin. Ali kako strašne so te skale, stoječe na obeh straneh, kak6 grozno visoke, razbite, razklane ! Stežka je prostora potoku hudourniku, ki vali velike pečine po strugi svoji, kadar vzkipi po deževji, da se njega bobnenje in ropot čuje daleč okrog. In čez ta potok in ob robu orjaških pečin se vije ozka, po naših vojakih narejena steza navzgori po soteski, preprečeni tu in tam po novih skalnih grebenih. Ko človek misli, da zdajci pride pod milo neb6, ovirajo ga iznova pečine, strme pečine. Kadar pa se ozre, da bi videl, koliko je že prekoračil, ne ve, od kod ga je privedel pot; obkoljen je na vseh strančh, le svetlo solnce sinjega neba sije nanj. Na tem mestu se je bil oni kruti boj med Benečani in Turki leta 1687. Bosanski paša je prelezel visočine od severozapadne strani in dospel do Kamena, misleč, da bode z brda udaril na Er- Igo Kaš : Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije. 147 cegnovi, kakor šine kragulj iz zraka, na svoj plen; ali zmotil se je! Kristjani so bili zaseli vse pečine in se mirno poskrili v otlinah in razpokah, dokler ni vsa turška vojska prišla v past, ali nekoliko že prešla zunanji južni vhod. Zdajci udari na sovražnika! Od vseh stranij, z vseh skalin dero oboroženci na presenečene Turčine in jih pobij6, nezmožne, da bi se branili. — Končno prispemo na planjavo (čez 500 m nad morjem). Vinogradi, njive, ubožne, toda s kamenjem pozidane hišice, cerkve in šole, mlado hrastičevje in krševite goline, z debelim kamenjem nastlane struge hudournikov: to je slika one planote, po kateri vodi steza med zidovjem, čuvajočim sad napornega kmetovanja. Pod Vratlom ugledamo »oružnico«, (žandarsko postajo) — in zdaj se zavije pot okolo Radostaka mimo Daždarice in Cezme vode (800 do 1000 m). Na desni strani se vidi 300 m niže ozka planjava, imenovana po kakovosti »Zljebi«, z nekoliko majhnimi seli. Ti »žljebi« sede na nepregaznih pečinah, ki se vzpenjajo nad hribovjem krajin Sasovič in Kuti. — Globoko proti jugu vidimo zaliv tivatski in Tople; krasno se vidi tudi s te višine neizmerno mogočno morje! Steza je vsekana v pečevje. Strmo se prostirajo stene navzgori, na desni strani pa zeva zračen prepad; res ni varno gledati doli v zijat, sosebno ako je človek utrujen od hoje! — Ko se pot vzviša preko 1000 m, krene proti severovzhodu. Pred tabo se prikaže krševita glavica Snežnice, ki že meri 1100 m. Na vrhu te višine se blišči cerkvica; ali ni mi znano, v kakov spomin je zgrajena. Nekoliko na desno stran zre oko v zaliv morinjski, proti jugu pa se vidi Perast s svojima ostrovoma, in v sivi daljini se vije bela cesta iz Kotora v Crnogoro. Na levi strani se odpira pot v prvo pravo krivošijansko selo Ubli. Presenečen gleda potovalec to krajino. Gole, divje nakopičene pečine so bregovi; planota, na kateri dajo redke kraške dolinice slabo rast ubogemu krompirju, prostira se pred nogami, in tam v nebo strmita pleša glava Baštek in zobasti greben Vela bukva; levo stran preči raztrgano pogorje s pečevitimi panogami, po katerih žalujejo posamezna bukova debla. Tu nahajamo sredi nerednega, suhega zidovja prva krivošijanska stanovališča, kočice, pri katerih nizka slamnata streha čepi na surovem zidu z ozkim vhodom, toda brez 6ken; lahko ni misliti, da so te kolibe stanovanje človeku. — Pust je kraj. Po golinah med pečevjem se pašo medle koze in ovce; v veliko rjuho zavit pastir sedi kje na pečini. Srečujejo te samo stare žene, stokajoče pod težkim bremenom! — 10* 148 igo Kaš: Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije. Z roba te planjave se vidi selo Ubli v podolgasti, proti iztoku sezajoči dolini, kjer čepe ubožne koče siromaških stanovnikov, »bajte,« katere more ugledati sam6 vežbano oko, ker se strehe, kakor bi se bale, potikajo za zidovje. Vsaka hiša je trdnjavica zase, obkoljena s trdnim obzidjem. Sredi doline stoji cerkvica in kipe gole stene nekdanje »oružnice«. »Kozja steza« se spušča po ostrem kamenji z brega; glavni pot pa se kroži med skalovjem in prepadi povprek pod pečevitimi gredami Ubaljske planine in se plazi po divji soteski navzgori do 1200 m višine. Nad polovico belega dne je treba od morja do te vršine. Ko obkrožimo Sitnik, predgorje mogočnega Bašteka, krenemo bolj na vzhodno stran; vzprejme nas temna — bukova gošča. Čudimo se tembolj, ker južne strani krševitih gora. nimajo niti sledu o znameniti vegetaciji. Močna so debla teh bukev. Hostna tla, iz katerih kipe velikanske skale, preprežena so z zeleno praprotjo in mladim lesom, in skoro nas obhaja spomin na domače severne gošče. Dolinice s krompirjem se množč; po malih senožetih stoje dišeči senčni plastovi; slamni skopi, katere opažamo tu in tam, značijo nam, da po teh oskromnih njivicah tudi žito izhaja dobro. Onikraj dolinic se vzdiguje najnemilejše in najpustejše gorovje vsega Krivošija, polno divjih sotesk in strmih prepadov, razpokanih otlin in razjedenih žrel: Ubaljska planina, Vela greda, Bakočevo ždrjelo, Brezovačka planina, in za temi še više gospodarijo: Subra, Crljena planina, Orjen, Vučji zub in Pazua, vsi 1700 —1900 m visoki! Na njih se nahajajo velikanske jame, katerih nekatere hranijo vodo, druge pa led in sneg, ki ne skopni nikdar. Iz teh visočin poleti prinašajo sneg v pomorska mesta, in stežka si moreš misliti, po koliki nevarnosti je došla hladilna snov do mesta, kjer mirno sediš v senci kake murbe, ali pod cvetočimi olejandri srkaš sladoled ! — Iz gošče vodi po ozkih dolinah pot tja do Graba in do Unirin, kjer nahajamo dokaj njiv in logov, tudi sadunosno drevje in sled ži-vinorejstva; sam6 hišice so vse jednake ubožne koče; izmed stanovnikov vidiš zgolj starce in starke in le semtertja kakega otroka l — Večer je, jasen večer v planinah. Zahajajoče solnce obseva pusti hrbet Golega vrha in ostrozobaste vršine mogočnega Lovččna. Pogorje pri Crkvicah z dvema kulama resno gleda doli na mlade gošče, kjer počivamo. Veli kabao (kad, čeber) in Stražnica krijeta senčno Igo Kaš: Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije. 149 odejo po dolinah. Hladna sapa veje od Orjena, od Vučjega zuba x) in od Pazue. Mir polega po okolici. Iz dolin se vzdiguje na perotih lahne meglice, iz mladih logov se bliža z glasom na jug hitečih ptic, s krasno žarečih pečevitih planin ti priplava — spomin daljne, daljne domovine tvoje! . . . Od Crkvic na severno stran se prostirajo rodovite poljane, z gostimi logi proti Jankovemu vrhu, s katerega se kaj krasno vidi na ravnico Dragaljsko Dvršino. Dolga je ta ravnina do 5 km, široka od 1300—2500 m; nad morjem leži nekoliko nad 600 m. Nahajajo se lepe šume, plodna polja in zeleni travniki. Proti severnemu koncu, kjer stoji utrjena vojašnica Dragalj, stoji sredi doline cerkev in poslopje župnije krivošijanske. Na poti k Jankovemu vrhu »oružnica«, in dalje na nekoliko vzvišenem prostoru »han«, to je gostilna! Na vzhodu kipe strmi robovi črnogorskih mejnih gora. Bjeloša in Bukovice, proti zapadu pa se gnet6 divje planine g6renjega Krivošija — prostrane gošče s temnimi brlogi raznovrstnih divjih živalij. Prezanimljiv je tudi razgled z Vele (t. j. velike) bukve. Ali težavno je priti na vrh te razkosane gore. Ne ovirajo te samo prevelike plošče in neprehodne stene, nego tudi gosto dračje in mlado bukovje, ki polni vse razpoke. Kjer pa ni drevja, tam leže- nasipi ostrega kamenja, nestalne ruševine, ki se po strmih strugah vdirajo po brdu, da ne moreš lahko postajati, še menj pa stopati navzgori. Cesto se je treba plaziti po vseh štirih in se vzdigovati od stopinje do stopinje. Ime »Vela bukva« ni brez vzroka; zakaj severna Stranje zelena od bukovja, med katerim nahajaš marsikako lepo deblo. Posebno bhzu vrhunca nahajamo jako debela drevesa. Tu stoji še danes velikansko drev6; morda je to »vela bukva« ; ali posušila se je in tožno moli gole svoje veje proti nebu. Mnoge potne srage nam rose" čelo in lice, predno prispemo do vršnih pečin tega veličastnega skalnatega prestola. Skoro vedno v smrtni nevarnosti se pomičemo po ozkem grebčnu razsekanih in zo-bastih plošč; na vsaki strani zijejo brezdna in grozni prepadi. Ali kako velikanski prizor razveseli oko! Ce pogledamo proti solnčnemu vzhodu, pozdravljajo nas bližnji vrhunci s trdnjavicami in kulami svojimi: Veli vrh, Grkovac gorenji in dolenji, Ledenice, Goli vrh, Sanik i. dr., in med vsemi se vijo, kakor tanke niti, bele steze, ki po vsem Krivošiji vežejo trdnjave in posadke med sabo in z Ris-njem in Ercegnovim. J) »Vučji zub« je trojni mejaš (triplex connnium) med Dalmacijo, Ercegovino in Crnogoro, 150 Igo Kaš: Črtice iz južne Dalmacije: Ercegnovi in dolenje Krivošije. Za temi golimi vrhunci se vzdiguje šest, sedem vrst krševitega pogorja, druga za drugo, kakor kulise v gledališči; vsaka dalnjejša preseza sprednjo, vse rogljaste, vse gole, in vedno zračnejše, dokler se grebeni zadnje vrste skoro ne morejo ločiti od sinjega neba: to je Crnagora! Na desni in levi strani od Lovčena ugledamo v sivi dalji ostre vrhe in široke glave mogočnega, v svetli zrak kipečega gorovja: gore so severne Arbanije! — Ako pa se ogledamo na desno stran, daleč, daleč v globini vidimo zalive in zelene bregove b6k kotorskih, hiše, vasi, mesta, gradove in trdnjave — razvedene kakor na velikanskem zemljevidu; in za temi se širi v srebrno-sivem svitu nepregledna planota morja jadranskega ! Brez vsake primere je razlika obeh razgledov: na levi strani od mejne črte, katero si mislimo od stališča našega čez Kotor, visoke, bledeče vrste golih gora in čudno očrtanih grebenov, ki strme" kakor otrpli burni valovi druga za drugo — na desni strani pa neizmerna planjava bliščečega morja, katero se v sivi dalji spaja z megleno zračino! — Taki prizori se vtisnejo v dušo, da jih ni moči pozabiti, in lahko rečem : Kdor je z Vele bukve ali z Bašteka kdaj, ne bojč- se grozečih prepadov, gledal po tem dalnjem okraji, pomnil bode prizor vse svoje žive dni, in počut veličastne višine mu ostane do skrajne starosti! — Naporen je bil pot na Velo bukvo, ali mučnejša je hoja v dolino. Brezredno so nakopičene skale druga preko druge; široke plošče se vdirajo, kakor bi se hrbtišče gorskega slemena krivilo pod težo in se lomilo. Iz razpok raso gosti šopki zdaj suhe trave, kar pro-vzročuje, da noga, ki si išče trdnega stališča, nevarno drsi, in vender je moči plezati samo po razpokah. Osamele lipe, z usnjatim listjem> podobnim leskovini, zelene med zmedenim kamenjem — in kjer se je nabralo nekoliko prsti, razcvita ozkolisti, bledomodri jutranji pod-lesek (Colchicum anatolicum). Med pečinami se tedaj plazimo od stopinje do stopinje. Dostikrat se moraš s pomočjo skelečih rok spuščati na nižjo ploščo, ki morda še trdna ni! Kjerkoli visi na pol vela vejica, primes se je veselo. — Tako dojdeš z obtolčenimi koleni, s krvavimi rokami in z raztrgano obleko v sotesko, ob kateri se vije pot nizdolu! — Pot ? — To ni pot, to ni steza! Toliko sam6 se pozna, da hodijo ljudje po tistih kolobarih, ker je ostrina izpranih kamenov oglajena, in potem pravijo: »Evo ti puta!« Nekoliko ur se mora človek truditi nizdolu, čez pečine, ob soteski, okolo otlin in po divjih jarkih, da pride doli na planjavo, s katere vodi pot v Uble. — Gr. Novalc: Utrinki. »SI Tukaj lehko počijemo med ubožnimi kočami, pod košatim drevesom ; ali vode nimajo, kruha nimajo, jajec nimajo, ničesa — in če nismo s seboj prinesli živeža in pitne tekočine, tedaj pa se brzo opa-šimo, in ajde! Na nasprotni strani zopet 300 m visoko na drugo planjavo, kjer nas vzprejme znana steza in nas povede okolo Snežnice, okolo strmega Radostaka mimo Cezme in Daždarice vode, čez planoto Kamensko, med groznimi pečinami nad Matkovičem — doli proti Ercegnovemu. Ako dobro hodimo, v šestih, celo v petih urah lehko pozdravimo »zeleni trg« pred gradom, in tedaj smo rešeni vseh nadlog in vsega truda; ali Vele bukve in Bašteka ne bodemo pozabili nikdar! — Utrinki. Z«^e"jen do vode hiti Potnik od truda potrt, Znoj en dospe do potoka, Nagne se, pije si — smrt Tvoja podoba, sred ! Žene v ljubezen te up, Ljubiš, v opojni ljubezni Piješ nezgode si strup! Gora žaluje in dol, Cvet je do cve"ta rosžn, Kadar pred solnce večerno Zastor mu pade teman. Davno ostavil zemljd Mili resnice je svit, Svetu pa ljubo je cesto, Da mu v temo" je zakrit. Megla polega se v dol, Polja objema, ravni, Meni ponočna ta megla Slika zavisti se zdi. Kdaj skozi gdsto megld Svit se pokaže nam čist? Luči resnice takisto V dušo ne pušča zavist. Slepca nikdo ne sramf, Le pomiluje ga vsak, Kdor pa miži, da ne vidi, Njemu recimo — beddk. Kdor za resnico ne ve", Temu ne sodi posmeh, Kdor se odtuja resnici, Njemu to šteti je v greh. Gr. Novak,