Stev. 50. V Ljubljani, v sredo 2Q. decembra 1915. Leto IL Bombardovanje laškega velemesta trdnjave Verone: Katastrofalni učinek bombe, vržene na trg, kjer so prodajale branjevke živila. Avstrijski aeroplani so metali bombe že na Benetke, Videm, Verono, Brescijo, Tolmezzo, Treviso i, dr. utrjene laške točke. Tak je odgovor za bombardiranje Gorice! Rikard Katalinič Jeretov: Na Silvestrovo. Družba je bila vesela. Pilo se je in. in prepevalo, a vse zato, ker je staro leto zamiralo. In vse oči so bile uprte v uro na zidu, da vidijo, kdaj prileze kazalec dd polnoči ter začne- biti dvanajsto uro. In kazalec je pokazal polnoč in bilo je dvanajst. Vesela družba je začela klicati urnebesno in gromovito: „Živelo novo leto!" Zunaj je krasna zimska noč. Nebo vedro, polno zvezd. Z višine se je spuščala bela mlada vila in je z zlatim mečem prebadala umirajočega starca — staro leto. Mlada vila je začula žvenket čaš, pesem in smeh, pa se je ozrla skozi okno v dvoranico, kjer se je zabavala vesela družba.^ „Čuden je ta svet!" je dejala vila. „Cemu se vesele ti ljudje? Da bodo živeli eno leto manje? Pa kaj jih čaka v novem letu, da mi toliko vriskajo ter me toli slave? Stara komedija, ki ni vredna nobenega ploska, saj ji nisem izpremenila niti kulis!" Manica Romanova: Na dopust. Sveti večer . . . Ivan Rozman, desetnik 27. pešpolka, je -stal na straži. Sloneč na deblu divjega kostanja in držeč z desnico jermen svoje puške, se je oziral proti oblačnemu nebu, izpod katerega so naletavale redke snežinke. Ivan je bil zamišljen. Njegove ustnice so jedva slišno šepetale: Nocoj obhajam že drugi sveti večer na bojnem polju ... Ali bom tretjega tudi še? Bog ve ...!" Da, nocoj je minilo dve leti, odkar •je obhajal sveto noč še doma, v družbi staršev in sester, v družbi dragih mu dveh bratov, Viktorja in Stanka. Viktor, no, ta že tudi obhaja letos drugo sveto noč tam v daljni, prostrani Rusiji. Kako mu je? Morda mu manjka tega ali onega, toda žalosten gotovo ni, kajti Ivan ne pomni, da bi brata Viktorja kdaj videl obtožnega in prejkone tudi sedaj kratkočasi svoje sobrate — ujetnike s svojimi, le njemu lastnimi burkami. Mlajši brat, Stanko, je pa pravkar stopil na laško bojišče. Bog ž njim in sreča junaška! In on sam ... ? Koliko je že pretrpel od tedaj, kolikokrat že gledal smrti v obraz...! Mnogo njegovih tovarišev je ranjenih, mnogo jih že krije hladna zemlja, ali on stoji še tukaj, čyrst, zdrav in nepoškodovan. Osemnajst mesecev ... Dolga doba, a Ivan se je vseskozi neustrašno, da, dostikrat naravnost junaško boril. A vendar se mu doslej še ni posrečilo dobiti vsaj nekoliko dopusta. Zakaj li ne? Saj je bil vedno zvest svojemu poklicu in kaznovan še nikoli. In tako rad bi po dolgem času šel za nekaj dni domov, oh, tako rad...! V tem trenotku se je v ozračju pošastno zabliskalo, nakar je sledil strašen trušč. Od sovrašne strani je priletela granata, a k sreči je padla tako daleč v stran, da našemu junaku ni storila nič zalega. Ivan je bil takih prizorov očividno že vajen, kajti z obrazom, na katerem ni bilo brati niti najmanjega strahu, se je malomarno obrnil na prostor, kamor je granata padla, a nato je takoj nadaljeval s svojim premišljevanjem. Sveti večer...! Ha, včasih je prebiral Mohorjeve in druge knjige. Kako radi opevajo pesniki sveto noč... ! In pisatelji, koliko pišejo o božičnem večeru... Ta in oni se je po dolgi ločitvi na sveti večer povrnil domov, tega in onega je na sveti večer doletela velika sreča i. t. d. A to vse skupaj ni nič resničnega, same naivne bajke, sama lepa laž, in sentimentalna izmišljotina. Sveti večer je prav tak, kakor vsi drugi večeri! Ura je odbila enajst, čas, ko se menjajo straže. Na Ivanovo mesto je stopil drug vojai:, Ivan pa se je vrnil k svoji stotnijL Že je odlagal svoje stvari, hoteč se nekoliko vzlekniti na svoje skromno ležišče, kar stopi njegov narednik predenj. „Rozman, k gospodu stotniku morate. Saj boste hitro opravili. Potem se lahko vležete." Kaj bi to utegnilo pomeniti... ? Ivan se ni bal, kajti njegov stotnik je bil izredno ljubezniv in dober gospod, a v tem času koga klicati k sebi, to ni bila stotnikova navada. Ko je Ivan z narednikom vstopil v stotnikovo pisarno, je bil nekako prijetno iznenaden. Na mizi je stalo skromno ozaljšano božično drevesce, obdano s svetlimi luči-cami. Ivanu se je za hip zazdelo, dai je zopet doma. Krog mize so sedeli njegov stotnik in še nekaj druzih častnikov. Stotnik se je dvignil, ozrl se v Ivana ter rekel kolikor mogoče resno: „Rozman, kaj ste pa storili?" Ivan se je prestrašil, dasi mu je bila Neapolj, južnoitalsko velikansko laško mesto z luko: Trdnjava v San Elmo v ozadju, spredaj del luke. Iz druge laške prestolice: Velikanska katedrala sv. Frančiška Pavlanskega v Neapolju. Stran 2. TEDENSKE SLIKE. 50. štev. vest čista. Odgovoriti ni mogel ničesar. Ostali častniki so se smejali, a Ivan v zbeganosti tega seveda ni opazil. Toda sedaj se je tudi stotnik nasmejal, potapljal Ivana po rami ter mu prijazno rekel: „Ne bojte se, Rozman! Ker ste bili vseskozi priden in vesten in ker ste se že večkrat izkazali, da nimate zajčjega srca v prsih, ste odlikovani s srebrno kolajno. Obenem vam je tudi podeljen štirinajstdnevni dopust. Odidete lahko že takoj jutri!" Ivan ni vedel, ali bedi, ali sanja. Še le ko je stotnik segel na mizo po srebrno kolajno ter jo pripel na njegove prsi, se je Ivan toliko omajal, da se je nerodno zahvalil, nato pa odbežal iz pisarne ter medpotoma ves srečen klical: „Ne, ne, ni res, pesniki in pisatelji ne lažejo, ne, ne, oni pišejo vedno čisto resnico. Sveti večer je in ostane najbolj srečen večer." Njegov narednik pa, ki ni vedel, kam te besede merijo, ga je ves začuden vpraševal : „Rozman, ali se Vam blede?" Ivan ni imel časa odgovarjati. Sicer mu pa itak ni bilo mar, kaj misli o njem narednik in drugi njegovi tovariši. Vedel je le to, da je nocojšnji sveti večer najsrečnejši večer v vsem njegovem življenju. Ob prijateljevem grobu. (Praporščaku Francetu Fabjančiču v spomin.) Zapuščal sem tovariše, odhajal v bolnico. Mimogrede sem stopil h grobu nepozabnega prijatelja, da se tudi od njega poslovim. Majhna planina, kroginkrog strmi vrhovi, tu so naše^ postojanke. Povsod visok sneg in burja. Čez vrhove prihajajo prvi solnčni žarki. Na planini majhno z zidom obdano pokopališče, kjer zdaj počivaš, dragi France. Takrat v septembru je bilo, ko si stal visoko gori med skalami pri svoji baraki, ko Te je zadela v vrat sovražnikova krogla. Kmalu je bila vest pri nas, da Te ni več. Drugega dne popoldne smo se zbrali, da Ti izkažemo zadnjo čast. Molče smo se poslavljali od Tebe in tako tesno Neapolj ob morski obali: okraj sv. Lucije. V ozadju ognjenik Vesuv. Od rojstva Kristusa je bilo tu že 72 silnih izbruhov Vezuva z močnimi potresi. Neapolj je eno najlepših mest na svetu. Zato pravijo Lahi: „Vedi Napoli, e poi muori!" (Neapolj videti in nato umretL Gradiščanski samostan v Ogleju (Aqilea), sedaj zaseden od Lahov. (V tem samostanu postane Prešernov „Crtomir" katoliški duhovnik. Palazzo Doria v Genovi, utrjenem mestu z luko. Le Carigrad in Neapolj imata lepšo lego kot divna Genova. 50. štev. TEDENSKE SLIKE. Stran 3. mi je bilo pri srcu, ko sem Te zapuščal in odhajal nazaj fronto. Danes se zopet poslavljam od Tebe, Kdo ve, če še kdaj stopim k Tvojemu grobu. Mimo mene gredo leta, ki sva jih živela skupaj. Bil si mi prijatelj in brat, bil si mi vse. Prihajal si k meni in Tvoje odločne besede so dale potrti duši novo upanje. Koliko idealov, koliko ciljev! Zdaj vse to zakriva molčeč grob. Ali naj ostanejo res le sanje, o čemer sva govorila tolikokrat? Potem bi Ti rad delal druščino! Pomlad je bila v deželi, ko sva odhajala na bojišče. Obiskal sem Te večkrat v rojni črti v Tvojem skromnem bivališču, natočila sva si kozarca, in med pogovorom, polnim najlepšega upanja v bodočnost, je nama hitro minil popoldan. Sli so tedni, meseci mimo naju. Ne vem, kod pojde moja pot, z bolestjo v srcu gledam v bodočnost. Da, France, tudi danes bi rabil Tvoje tolažilne besede. Morda najdem telesno zdravje, a kje naj iščem leka svoji duši? In kakor da bi mi iz groba šepetal zadnji pozdrav: „Pogum velja, Janko...!" Večer postaja, že ves popoldan pada sneg. Mirna gladina Vrbskega jezera pred menoj, ob jezeru žalujejo vrbe in smreke povešajo veje. Tako sem zapuščen, kot da ni bilo v duši že dolgo nobenega svetlega žarka... Janko Kos. f Anton Bezenšek. Dne 11. decembra 1.1. je umrl v Sofiji „apostol jugoslovanske stenografije," štajerski rojak Ant. Bezenšek. Že predlani je posvetil delu njegovega življenja F. S. Še-gula v „Slov. ilustrovanem tedniku" (1913, št. 2) daljši članek, v katerem je očrtal velike zasluge ranjkega na polju jugoslovanske stenografije. Bezenšek se je narodil 15. aprila 1854. na Frankolovem blizu Konjic. Srednjo šolo je obiskoval v Celju, ter se po maturi 1.1874. podal v Zagreb na vseučiličče. Na jesen 1879. je odšel v Sofijo, kjer je bil stenograf v sobranju; zraven je poučeval stenografijo na gimna- ziji. L. 1884. se je preselil Plovdiv, kjer je deloval na ondotni gimnaziji 20 let. Meseca oktobra 1904 se je obhajala 25 letnica bolgarske stenografije iu obenem 25 letnica Bezenšekovega učiteljskega delovanja v Bolgariji na slovesen način. Knez sam mu je podelil v znak priznanja visoki red za nauk in umetnost. A tudi iz inozemstva so došla slavljencu razna odlikovanja. Od jeseni 1905. je bil Bezenšek profesor na I. drž. gimnaziji v Sofiji in docent na univerzi. — Ves čas svojega bivanja v tujini je živel s svojo ožjo domovino v tesnih stikih, kar pričajo razni stenografski krožki na srednjih šolah v Mariboru, Celju, Ljubljani v devetdesetih letih. Razen hrvatske, bolgarske in ruske stenografske učne knjige je sestavil tudi ^Slovensko stenografijo" (1893), za Mohorjevo družbo je napisal knjigo „Bolgarijo in Srbijo" in več člankov. V „Slov. narodu" je priobčeval „Pisma iz Pariza" (1889); za časa balkanske vojske (1912) je bil marljiv in spreten dopisnik slovenskim listom. Bodi dragemu rojaku ohranjen časten spomin! Novi kitajski cesar — Yuanšikaj. v dobi, ko izgubljajo kralji cele države,— nov cesar! Kitajci so pred SVj letom odstavili svojega mladoletnega cesarja in dinastijo ter so proglasili republiko. Predsednik republike, revolucijonarski vodja general Vuanšikaj je 10. okt. 1913 prisegel na republičansko ustavo, a danes je že cesar. Bil je rojen 1. 1859. kot sin kitajskega uradnika v Cangingu v pokrajini Honan, kjer sta baje kitajska kultura in kri ohranjena najčisteje. Deček se je pridno učil ter je hotej postati uradnik. A baje izpita ni mogel napraviti. Zato ga je stric vzel za tajnika, a kmalu je mladenič vstopil v vojsko kot prostak. Hitro je napredoval, in podkralj Lihungčang ga je poslal kot poveljnika na Korejo, kjei je ostal dvanajst let. Šele 26 let star, je postal kitajski rezident v Soulu, kjer je stal v sredi kitajskih, japonskih in ruskih spletk, ki so se vse borile za Korejo. Japonci mu še danes očitajo, da je baš on zakrivil vojno med Japonsko in Kitajsko. Zato je kasneje padel tudi v nemilost, Služil je še nekaj časa Lihungčangu, a kasneje Vunglu, zaupniku kitajske cesarice vdove in matere leta 1912. odstavljenega mladoletnega cesarja. A 1. 1898. stvari še niso dozorele tako daleč. Takrat je bil Vuanšikaj še zvest cesarju Kuangsiju in sovražnik cesarice vdove. Zato je imel nalogo, z vojsko napasti upornega generala Vungla in ga ubiti ter vpliv cesarice vdove uničiti. Vuanšikaj je peljal svojo vojsko k Vunglu v Tientsi-nu ter se je ž njim zvezal proti cesarju Kvaugsiju. Tako sta se izdajalca in vpor-nika združila, pregnala in zaprla cesarja na nekem otoku ter izročila cesarici vdovi vso vladarsko oblast. Vuanšikaj je postal guverner in minister. Toda leta 1908. sta umrla bivši ce- Pogled na tretje srbsko glavno mesto Kragujevac, kjer so srbske tovarne za streljivo in orožje — zdaj v naših rokah. Stran 4. TEDENSKE SLIKE. 50. štev. Celotni pogled na mesto Zemun, ki leži v Slavoniji baš nasproti Bele-grada. Srbske batirije so ga poškodovale. car in cesarica vdova, novi regent, umrlega cesarja brat z imenom Čun, pa je vzel Vuanšikaju vse časti in vso moč ter ga je poslal iz Pekinga domov. Vsi prijatelji so ga zapustili, kakor se zgodi to vselej in povsod, kadar ugasne solnce sreče. Prijatelji so kakor senca; dokler sveti solnce, te spremlja senca povsod; ko solnce zaide, izgine tudi senca. Toda začele so se nove bune, vladne čete so se vojskovale z vojskami revolucijonarjev, in končno je izbruhnila po vsej državi grozna anarhija. Polagoma so prestopile vse čete na stran rovolucijonarjev. Dinastija je odstopila, in mladi cesar je dobival 3 miljone dolarjev na leto penzije. Kitajska je postala republika, Sunyantsen je bil njen prvi predsednik in Vuanšikaj njegov namestnik. Notranji nemiri pa so trajali dalje, ter sta si Mongolija in Tibet pridobili večjo samostojnost, Radikalni revolucijonarji so vprizarjali nove krvave upore ter so predsednika Sunyatsena povsem strahova i. Vuanšikaj pa je pridobil večino generalov in večino vojske zase ter se je dal v jeseni 1.1913 izvoliti za prvega predsednika za dobo petih let. Vuanšikaj je nato prepovedal vsa revolucijonarna društva ter je poslal vse radikalne opozicijonalce z ukazom domov, da se ne smejo nikamor ganiti. Obenem je razpustil parlament. V svojih rokah pa je osredotočil vso vladno oblast ter šiloma uvedel jako koristne moderne reforme na vseh poljih državne in vojaške uprave. Podržavil je tudi vse železnice in si ustvaril veliko moderno armado. Od jeseni 1913 je zavladal na Kitajskem red in mir. In zdaj je postal Vuanšikaj „po volji naroda" kitajski cesar in največji duhovnik, — nekako isto, kar je Rusom car. Kitajska, ki šteje okoli 400 miljonov prebivalcev, ima po 100 letnih zmedah končno energičnega, delavnega in modernega cesarja. Njegova usoda je bila doslej zelo podobna usodi cesarja Napoleona I., sina korzikanskega odvetnika, poznejšega francoskega podčastnika častnika, generala, konzula in kočno cesarja pol Evrope. Toda Japonci so Vuanšikaju in Kitajski danes prav tako zakleti sovražniki, kakor so bili Napoleonu I. Angleži, Rusi in Nemci. Japonska izteza roke po Kitajski in Rusija je zavezana z Japonsko. Morda se torej Napoleonova usoda ponovi tudi na cesarju Vuanšikaju? — Novi cesar ima še štiri brate, a nikomur ni dal državne službe, medtem ko je napravil Napoleon vse svoje brate in sestre za kralje in kraljice, kar je bila kal Napoleonovega bodočega padca. Listi so te dni poročali, da se je odstavljeni kitajski cesar zaročil z Vuanši- Iz zasedene Srbije: Živinski trg v srbskem mestu, ki so ga zavzeli Nemci in Avstrijci. Iz holmske gubernije, zdaj zasedene po avstrijski vojski: Ruski kmetici v guber-niji Holm. S francoskega bojišča: Nemški polk pri katoliški maši v gozdu v Vogezih. 50. štev. TEDENSKE SLIKE. Stran 5 kajevo hčerjo. Če je to resnica, je Vuanšikaj zares prebrisan diplomat! Ženska enakopravna tudi v — smrti. Spominjamo se, s kakšnimi nasilnimi sredstvi so se borile angleške sufragetke za politično in socijalno popolno enakopravnost. Nobeno hudodelstvo jim ni bilo prenizko. Zdaj pa so dosegle Angležinje enakopravnost, ki jim ni všeč. To je enakopravnost na — vislicah! Kako se je to zgodilo ? Edita Casellova je bila lepa, še mlada in zelo bogata Angležinja. Takoj spo- četku vojne je pohitela z Angleškega v Belgijo ter je bila v Bruslju prostovoljna bolničarka. Zelo požrtvovalno in z vzorno delavnostjo je stregla bolnikom ranjencem. Svoj poklic je izvrševala najresneje, ter nje ni bilo primerjati tistim slaboglasnim ženskam, ki delajo po bolnicah le napotje in igrajo celo sramotno ulogo. Edita je bila resna, častita, poštena bolničarka, ki se ni zabavala, niti zabavala drugih, nego je trdo delala noč in dan v blagor trpečim ranjencem. Stregla je najprej belgijskim, angleškim in francoskim ranjencem; ko pa so Nemci zavzeli Bruselj, je stregla tudi nemškim vojakom. Bila je vzorno nežna, ljubezniva in dobrotljiva, tako da jo je vse hvalilo in vse spoštovalo. Toda vendar je nečuveno grešila. Pozabiti ni mogla, da je Angležinja ter je ozdravljene belgijske, angleške in francoske vojnike tihotapsko odpravljala na meje nazaj k vojski. S tem je zakrivila zločin veleizdaje. Miss Cavellova je svoj čin neustrašeno priznala, zato jo je bruseljsko vojno sodišče obsodilo na smrt. Prevarila je kot uradna oseba, kot v državni bolnici nastavljena bolničarka zaupanje nemškega vojnega poveljstva, zlorabila je svojo bol-ničarsko neutralno obleko za političen, državi sovražen čin, — zato je morala umreti. Bolničarke, člani Rdečega križa, zdravniki, duhovniki in vsi, ki opravljajo pri vojskah dela usmiljenja, so varni pred Srbija premagana in očiščena srbskih čet. Naše zmagovite čete so potisnile Srbe iz Srbije v Albanijo, čeprav so se Srbi obupno branili. Stran 6. TEDENSKE SLIKE. 50. štev. sovražnim orožjem, l^^A AsTTTSi. cenik, ki ga - zenju - dobite Tovarna v (t^^^^^l^l^g) brezplačno Lincu usta- ^^S^^ Poštnine novlj. 1867. ''^aj^ -^iii^ prosto. Zadružna tiskarna v Krškem -:- izvršuje tiskovine lično in ceno. -:- Žlahtna jabolka od 20 kg naprej po 30 do 60 vinarjev kg razpošilja A. 05ET, posestnik, pošta 6uštanj, Koroško. Razpošilja = ludi suhe češpije. = Krasna darila. SUITNER I KO Svetovni! Mil Suttnep ima samo natančno Idoče, zanesljive, trpežne ure, katere staremu dobremu imenu hiše čast delajo. St. 410. Nikelnasta Anker-Roskopf- ura....... K 4T0 „ 705. Roskopf-ura, kolesje v kamnih...... ,, 5"90 „ 719. Srebrna remontoar-ura . „ 7'80 „ 600. Žepna ura z radijem, se po noči sveti . . . . „ 840 „ 449. Roskopf-ura,dvojni pokrov „ 7'20 „ 518. Ploščnata nikelnasta kava- lirska ura..... „ 7'50 „ 803. Damska ura, ieklena ali nikelnasta ...... „ 7-90 „ 804. Srebrna damska ura . . „ 9'50 „ 1544. Usnjata zapestnica z uro „ 10"50 St. 712. Nikelnasta IKO - ura, 15 kamnov...... „ 14' — „ 1450. Bela kovinasta verižica . „ 2-80 „ 865. Bela kovinasta verižica, priprosta . . . . . „ T— „ 916. Srebrna verižica, masivna „ 320 „ 422. Nikelnasta športna verižica ....... „ 175 „ 979. Srebrni obesek „cesarjeva podoba"...... „ 2-— „ 213. Srebrni prstan z kamnom „ T40 „ 211. Srebrni prstan z kamnom „ —'90 „ 1063. Prstan, zlato na srebro . „ 270 L Vsaka ura }e najnatančneje preizkušena. Razpošilja se po povzetju ali če se denar vnaprej pošlje. Krasni cenik zastonj in poštnine prosto. Neugajajoče se zamenja! Lastna tovarna ur v Švici! — Lastna svetovna znamka „IKO", najboljša preciz. ura. H. Suttner "v"° L)ubl)ani št. 5. Nobene podružnice. Svetovna razpošiljalnica. Nobene podružnice. GD.DDD hron znaša glavni dobitek „Av-strijskega rudečega križa", kojih prihodnje žrebanje se vrši dne 2.januarja 1916! Zahtevajte prospekt! Srečkovno zastopstvo 3. Ljubljana. DOMAČA TVHDKA! ^xport :: Žepnih električnih svetiljh in baterij K. A. Kregar, Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 21/23. :: Trgovci velik popust. :: Naročnina za list „Tedenske Slike"; za Avstro-Ogersko: '/< leta K S—, '/2 leta K 6.—, celo leto KT2—; za Nemčijo: leta K 4-—, '/s leta K B'— celo leto K 16.—; za ostalo inozemstvo; celo leto fr. 20"—. Za Ameriko letno 4 dolarje. Uredništvo in upravništvo Ljubljana, Frančiškanska ulica št 10, 1. nadstropje. Izdajatelj in odgovorni urednik Ivan Koželj. Tisk Zadružne tiskarne v Krškem. C24B