62$ Prošnja za narodno blago. Prošnja za narodno blago. V zadnjih letih se je po naših novinah in v naših društvih med vsemi slovstvenimi potrebami malokatera naglašala tako pogostoma in glasne'), kakor se je rado govorilo o potrebi, da zberemo, ocenimo ter vredno izdamo svoje narodno blago. To spoznanje je rodilo željo, poprijeti se tega posla kar najhitreje. Ni moj namen preiskovati in razlagati, zakaj nismo do denašnjega dne prišli dlje, kakor samo do želje. Koliko je tega kriva naša borba za narodni obstoj, koliko drugi faktorji sploh, to se bo pretresovalo o svojem času drugod. Kakor marsikateri drugi Slovenec, tako je tudi podpisanec že več časa gojil to željo. Pa zastonj je čakal, da bi se bil tega tako potrebnega posla lotil kak mož, ki tako delo razume in zna. Zdi se, da je čakanja že dovolj. Pisalec teh vrstic je torej sklenil, sam se oprijeti te važne naloge in jo rešiti po svojih močeh, kolikor mogoče kmalu. Nikakor mu ni neznano, da je treba za to ogromnega znanja, katerega njemu manjka; ali razmere naše so že take, da se korenjaki z močnimi pleči radi umikajo in da morajo šibkejši pomagači napeti svoje sile. Ako ne bomo mogli podati obširnega, dovršenega slovstvenega komentara vsaki pesmi, pravljici, pripovedi, vraži . . ., izkušali bomo vsaj s kritično izdajo raziskovanje in učenje našega ustnega slovstva kolikor toliko pospešiti in olajšati. Podpisanec namerava torej urediti in izdati vse narodno blago, kar ga more dobiti po tiskovinah in rokopisih. Pri tem se noče omejiti na kako posamno deželo, kjer bivajo ljudje našega jezika, ampak razprostrl je svoje mreže na vse kraje, koder živi narod slovenski. Oziral se bo na beneške, ogrske in hrvaške Slovence ravno tako, kakor na kranjske, štajerske, koroške in primorske. Nekaterim seveda ne bo po volji, da narodno blago kajkavsko porivam k blagu drugih Slovencev. Ali s tem še nikakor ne zahtevam,' da bi opustili Kajkavci hrvaščino, katere so se danes več ali menj poprijeli in ž njo pomešali tudi svojo domačo govorico. Saj je vkljub velikemu vplivu hrvaščine kajkavski govor vendar ostal do denašnjega dne v svoji strukturi še zmerom slovenski! To zadoščuje, da vemo, kako nam je v tem primeru ravnati. Ustnemu slovstvu hrvaških Slovencev ne smemo torej zapirati vrat v naše zbirke, posebno če še pomislimo, da se Hrvatje sami dandanes nekako izogibajo vsemu, kar je kajkavsko in bi se pri bodočih hrvaško-srbskih zbirkah narodnega blaga Kajkavcem utegnilo v tem oziru goditi tako, kakor se jim godi glede" jezika pri velikem akademijskem »rječniku*. Kaj pa si mislimo z besedo narodno blago? To, čemur sicer pravijo tudi ustno ali tradicijno slovstvo, ki obsega vse, kar pomaga spoznavati krošnja za narodno blago. 629 in preiskovati »dušeslovje* kakega naroda, ali kakor denašnji radi pravijo, »demopsihologijo* njegovo. V novejšem času se rabi za narodno blago in učenje o njem pogostoma angleška beseda folklore, nauk ali vesti o narodu. Folklorista ne zanima samo narodna pesem, pravljica, pripovedka, uganka, vraža, narodni pregovor, rčk in zagovor, — on pazi tudi na šege in običaje, na narodno pravo, narodne igre, narodno medicino in vremenska pravila kmetova; tudi kletvin in narodnih anekdot ne zameta. Veliko tega blaga je pri nas že zapisanega, nekaj že natisnenega, ali še mnogo več ga je v narodu skritega. Vsakatera zbirka takih stvari, naj se pozdeva še tako popolna, nikdar se ne bo mogla imenovati dovršene. Naša dolžnost pa je skrbeti za to, da jo dopolnimo. Program, katerega si je podpisanec napravil, je potem takem grozno obširen; ali popolnoma si je v svesti, da se z dobro voljo in pomočjo svojih rojakov da srečno izvesti posebno glede" realne strani ustnega slovstva, to je, glede" pesmi, — pravljic, pripovedi, anekdot, —- pregovorov in rekov, — vraž, zagovorov in kletvin. Formalna stran narodnega blaga, obsegajoča šege in običaje, katerim smemo v nekih obzirih prišteti tudi narodno medicino, narodne igre in seveda narodno pravo, — ta stran je težavnejša in potrebuje več časa za opis, kakor prva. Dasi si jo hočemo ohraniti za poznejši čas, upamo vendar, da bomo v kratkem času mogli stopiti pred svoje rojake z navodom, kako imajo take stvari zapisovati in popisovati. Izdaja vseh teh raznovrstnih oddelkov narodnega slovstva mora biti kritična, to je taka, kakoršno zahteva metodika filologične vede. Temu načelu se pač noben trezno misleč človek, ki v6, kaj je narodno blago in čemu se zbira, ne bo protivil m mu ugovarjal. Zahbog se posebno pri starejših zapisih in prepisih to načelo ne bo dalo strogo rabiti, ker so ga zapisovalci zanemarjali in nam dandanes ni več mogoče, kontrolovati jih povsod. Pred vsem drugim se zahteva, da je vsak zapis kolikor se da. natančen in vesten. Zapisovalec naj napiše vse to in samo to, kar se mu pripoveduje ali poje, naj ničesar ne prenareja, prideva in izpušča, gleda naj dalje, da se kolikor mogoče poslužuje tudi tistih besed in oblik, v katerih se mu kaj pripoveduje; narečju posebne glasove naj zaznamuje s posebnimi znamenji. Pazi naj na naglas in zaznamuje naj vsaj zlog, kateri je naglašen, ako sicer ni vajen, naglas podrobneje razločevati. Pesmi naj se zapisujejo, kader jih kdo poje; ako le mogoče, naj se tudi melodija izkuša ujeti. Naše pesmi se vsikdar pojo, nikdar ne recitujejo. Sam sem se prepričal, da mi je pevka, narekovaje neko pesem, pet verzov prevrgla in dva izpustila; ko sem jo pa prosil, naj mi isto pesem zapoje, je tistih pet verzov prav pogodila in tudi izpuščena dva mi je zapela. 63° Prošnja za narodno blago. Marsikomu se bo čudno zdelo, zakaj tirjamo tako natančne zapise, da hočemo najti v njih celo vse dijalektične posebnosti zaznamenovane. Vsak proizvod narodnega slovstva smemo imeti v resnici za narodnega le tedaj, ako ga ohranimo v tisti obliki, v kateri smo ga zajeli iz bistrega potoka narodnega življenja. Tega ne zahtevamo zategadelj, da bi morda pripravili dijalektologom slovenskim nekaj gradiva. Spremenjena oblika, le malo prenarejena vsebina nam brani, proizvod do dobrega spoznati in oceniti; taki proizvodi so podobni hinavcem v življenji. Dozdevajo se nam prijetni, dobri in vendar naposled, — žalibog navadno prepozno spoznamo, da smo jih napak sodili, da smo jim preveč verjeli. Vestni zapisi pa nam lahko po-morejo, sestaviti zgodovino tega in onega proizvoda, morejo nam pokazati pot, po kateri je prišel v kraj, kjer ga je zajela zapisovalčeva roka; morda nam tudi povedo, odkod je in kedaj je začel svoje potovanje po naši domovini, v našem narodu. Kakor o pravljicah, pripovedih in drugih v nevezani besedi sestavljenih stvareh, velja to sevčda tudi o pesmih, in sicer v še večji meri; njim je gibčnost, vsem proizvodom svoja, nekoliko omejena, vendar ne popolnoma odvzeta; oblika jim je z metrom in melodijo več ali menj okamenela in se ne spreminja tako zlahka kakor na primer v pravljici. Ravno zato nam bo natančen zapis včasi znal namigniti, kam naj krenemo, da najdemo po-četek pesmi. Dijalektolog ne bo pesmi za svoje razprave nikdar brezobzirno porabljal, in kakor mene skušnja uči, stori najbolje, ako jih popolnoma pušča na strani, če ima drugega gradiva na razpolaganje. Zahtevanje natančnih zapisov torej ni kaka muha jezikoslovcev, češ, to hočejo, da dobe" spet par orehov za svoje čeljusti, — osnovano je mariveč na pojmu narodnega blaga sploh. To se mi je zdelo potrebno povedati, ker včm, kako napačne misli imajo pri nas nekateri, ki bi se tudi radi glasili v stvarčh, katerih ne umejo. Kar izmed narodnega blaga najprej pride na vrsto, to so narodne pesmi. Zbirka bo obsegala vse, kar mi je pristopnega. Da nesramnih stvari ne bom vsprejel, mislim, da ji ne bo nič škodilo; saj so šele nedavno s tujine prinesene in so navadno tudi tako oblečene, da Bog pomagaj! Dobro sicer včm, da mi strogi moralisti bodo očitali, da preveč podajam. Ali zbirka ne bo za otroke in ne za mlečnozobo mladino; tudi narod naš ne poje vseh pesmi pred otroki. Da v tem oziru ne bom vsem ustregel, vem torej že naprej, ali to me ne moti! Ar pesmih pridejo najprej na vrsto tiste, ki so pripovedne vsebine: balade, romance, legende; pravih junaških pesem žalibog nimamo. Objavile se bodo za temi lirične pesmi z ozirom na razne strani njih mnogovrstnosti : take, ki jih poje mati otroku pri zibeli; take, v katerih si izražata mladenič in dekle svoje hrepenenje in želje, veselje in žalost, ljubezni slad- Prošnja za narodno blago. 631 kosti in bridkosti; take, v katerih toži človek svojo izgubo. Tudi tiste bodo vsprejete, ki se pojo o posebnih prilikah: na ženitovanji, pri plesu, v veseli vinski družbi —- o raznih letnih časih, n. pr. o božiči, o novem letu, o sv. treh kraljih, o pustu, o veliki noči, o sv. Jurji itd. Ne bodo pozabljene tudi pesmi, ki se pojo pri delu, o žetvi, o trgatvi, — take ki jih pojejo razni stanovi: kmet, delavec, pastir, rokodelec itd. Otročje pesemce, ki jih pojo ljubi otročiči pri igri in sicer, se ne bodo prezrle; tudi tiste, katere je sprožil narodni humor, dobe" svoje mesto. Za pesmimi se upam lotiti narodnih pregovor in ugank. Da ustreženi želji, naj bi bile vse te zbirke kar se da popolne namreč : za to se obračam s temi vrsticami na vse rodoljube, naj mi pošljejo, kar imajo zapisanega, —¦ naj zapišejo, kar morejo, ako se jim priložnost ponuja! Se se najde marsikako lepo zrno, kakor sem se sam prepričal letos v cirk-ljanskih gorah na goriško-kranjski meji. Res je sicer, da vpliv velikih in manjših mest s svojimi napravami in zabavami, in omika, dandanes vedno bolj prodirajoča v nižje stanove, — da ta dva faktorja vse, kar se je porodilo iz narodnega duha, od dne do dne" bolj porivata v stran. Med narodom se širi vedno bolj neka nesposobnost, da bi v spominu hranil in dostojno čislal, kar je našim starim prijalo. Zbiranje narodne slovesnosti je zato dandanes tem nujnejše, čim težavnejše je. Zbiralec si pridobi zaslug ne le za slovensko slovstvo, ampak tudi za vedo. Seveda bo našel med narodom dandanes več umetnih, nego resnično narodnih pesmi. Nekak moderni duh se je narodnega slovstva poprijel, omejil je narodno fantazijo, vzemši ji vero v čudeže, narodu pa ponuja take literarne oblike, kakoršnih se poslužuje umetna literatura. Ta duh je le po stopinji, ne pa tudi po vrsti različen od tistega duha, ki navdihuje olikane, višje kroge, kateri so s tem vede* ali nevede začeli narod, vzgojevati. Toda ni še za naše namere vse izgubljeno, še se najde lepih stvari, vzniklih iz čisto narodnega duha. Samo poiskati jih je treba! Ta in oni mi utegne reči: »To je vse prav; ne tajim, da bi se ne našlo nekaterih pesem, ki so vredne, da jih zapišem. Ali prehiteli so me že drugi pridni poberači pred manolf Ta ugovor izgubi svojo moč, če pomislimo, kaj je narodna poezija. Ali se pesem, čeravno uklenjena v metrum in melodijo, ne spreminja od kraja do kraja, od dežele do dežele ? Ali je vsak pevec ne zavije nekoliko po svoje in je on sam ne poje zdaj tako, zdaj tudi drugače? Le primerjajmo med saboj varijante ene in iste pesmi, potem do cela spoznamo resnico besed Steinthalovih, kateri primerja narodne pesmi valčkom v bistrem potoku; zdaj jih vidi tvoje oko v tej obliki, ali naslednji trenotek pokaže ti jih drugačne, o katerih ne moreš več reči, to je tisti valček, ki sem ga videl prej. Prigodilo se je, kakor Steinthal pripove- 632 Listek. duje, da je na Laškem ista pevka prav tisto pesem zaporedoma pela drugače. Ko so jo opomnili' na to, je rekla: Kaj morem jaz za to, ,mi vien cosi'. — Zato mislim, da je vredno še vedno zapisovati, ako se sploh kaka narodna pesem poje, naj je tudi že drugod zapisana in morda tiskana. Saj nam šele varijante prav pokažejo, kako gibčen je naroden duh. Kdo ve, ali nam včasi ne pomorejo zaslediti prvotno obliko, v kateri jo je nepoznani narodni pevec izročil svojim bratom? Dasi so včasi te varijante le fragmen-tarične, imajo v sebi neredkoma lepote in črte, katerih ne nahajamo v zapisih, nam že znanih. Toda dovolj! Kdor se hoče poučiti o teh stvareh bolj natančno, tega zavrnem na lepo knjigo našega učenega rojaka, profesorja Kreka: »Einlei-tung in die slavische Literaturgeschichte*, in tudi na sestavek njegov »Nekoliko opazek o izdaji slovenskih narodnih pesmi* (Listki IV. 96 —140); tam izrečenih načel hočemo se z malimi premembami držati tudi mi. Komur je mari, da Slovenci pokažemo svetu bogastvo našega tradicij-nega slovstva; komur je na tem ležeče, da stopimo tudi mi v tem oziru v vrsto poleg drugih kulturnih narodov, ki dandanes z občudovanja vredno marljivostjo gojijo svoj ,folklore' in odkrivajo, kar je narodov duh rešil in ohranil iz davne preteklosti: tega vabim in prosim, naj se mi pridruži, naj mi pomaga, naj me podpira. Dopošlje naj mi, kar je njemu zapisati mogoče. V tem oziru mi morete največ pomoči vi, učitelji slovenskega naroda v cerkvi in šoli, katerim je dana prilika, da vedno živite med njim: na vas se torej še posebno obračam! Kar mi kdo pošlje, temu naj pristavi kraj, kjer je stvar zapisal, in ime pčvca ali pripovedovalca; včasi bo dobro, povedati tudi, kako star je ta pevec, in je-li tam tudi rojen, kjer je kaj pel ali pripovedoval. Dr. Kari Strekelj, docent slovanske filologije (Wien, Universitat) Slovenskim časopisom, ki bi radi ta poziv priobčili, bodem jako hvaležen. LISTEK. Dr. Jan. Bleivveisovo pismo Vojtehu Kurniku. Lani dne 3. novembra je umrl v 62. letu dobe svoje ta slovenskemu prostemu narodu prejšnje dobe priljubljeni pesnik in pisale so o njem novine zelo raznoliko. Ker nabira »Zvon« gradivo za životopis tega originalnega moža, ki je poleg Andrejasa, Vodovnika, Frankolskega in drugih zaslužil, da se ga spominjamo in mu priznavamo čast, katera mu gre, objavljamo po pri-