GOVORI, POGOVORI, OBUUBE, PA ŠE VEDNO ZAOSTALI...
Podmokrski dom partizanov
V podmokrških in podkureških vaseh živi okrog 135 družin in nekaj nad štiristo krajanov. To je znatno manj kot pred pri-četkom NOB. Takrat je bilo vključenih v OF na tem območju nad 430 prebivalcev. V vojni je padlo 81 ljudi. Ker je med ljudmi zevala velikanska praznina, razvoj podmokrškega in podkureškega sveta dol-ga leta ni bil primerno zastopan v progra-mih občine Ljubljana Vič-Rudnik in tako tudi v Ljubljani nasploh. Šele, ko je dora-sla mlajša (skojevska) generacija, so začeli Golci, Zapotočani, Škriljani resneje izpo-stavljati probleme svojih vasi.
»Leta 1972 je bila na Golem proslava občinskega praznika«, se spominja in pri-pominja predsednik delegacije krajevne skupnosti Golo-Zapotok za zbor krajev-nih skupnosti občinske skupščine Ludvik Golob. »Slovesnost, na kateri so govorniki napovedali obnovo ceste, zgraditev trgovi-ne, investiranje v kmetijstvo, vlaganje v gorske kmetijein še marsikaj.«
Krivični bi bili, če ne bi priznali, da smo s širšo družbeno pomočjo le dobili v vseh treh vaseh vodovod, trofazno električno napeljavo ter avtobusno zvezo z dolino. Če je to zadostovalo za potrebe pred osmimi leti, pa danes ugotavljamo, da so nad nami ponovno problemi, ki jim sami nismo kos.
Prva je cesta. Pa ne le Ig-Golo-Zapoto-k-Rob, ampak velika večina naših cest. Vse so makadamske in neprimerne za da-našnji avtomobilski utrip. Cesta podi ra-zvoj iz naših krajev. Ne dovoljuje, da bi dobili krajani še prepotrebno popoldan-sko-večerno poVezavo z Ljubljano in tudi
ne nudi sodobne, hitre povezave Iga s Tur-jakom, oziroma širše z Ljubljano«.
Avtobus hiti iz tega sveta zgodaj zjutraj in se vrača v zgodnjih popoldanskih urah. Taka povezava muči delavce v popoldan-skih izmenah, otežuje vračanje dijakov in študentov iz Ljubljane, ovira vključevanje delegatov in političnih delavcev v samou-pravno in politično življenje v občini in mestu. Poraja pa tudi težave pri zdravstve-nem in otroškem varstvu, saj ne dovoljuje, da bi bili Golci, Zapotočani, Škriljani ve-dno pravočasno na teh ustanovah. »Pozimi so bili kmetje dogovorjeni, da je vsak en teden vozil otroke in ostale krajane s trak-torjem z Iga domov. Lahko si mislite, kako težaven je tak prevoz«, je pridal Ludvik Golob in pristavil, da bi bil čas, da se kmalu uresniči njihova pobuda pri občin-ski skupščini, SOZD SAP-VIATOR in ostalih, da bi čim hitreje speljali čez pod-mokrški in podkureški svet avtobusno po-vezavo tudi v drugi polovici dneva.
800 tisoč za načrte
»Mi smo predlagali«, je usmeril pozor-nost k cesti Ludvik Golob, »da bi vsi upo-rabniki podpisali za ureditev ceste samou-pravni sporazum. V njem bi opredelili ob-veznost podpisnikov, jih strokovno opre-delili ter tako pomagali, da bi ta cestni križ hitro in učinkovito rešili«.
Ta predlog, kakor kaže, ne bo tako hitro uresničen. Komunalna skupnost naše obči-ne je (po trditvah sogovornika) že izdelala načrt za ureditev ceste in zanj potrošila
800 tisoč dinarjev. Cesto je uvedla med objekte, ki jih bo potrebno urediti v na-slednjem srednjeročnem obdobju. Žal pa cesta ni zabeležena v osnutku družbenega dogovora o temeljih plana občine Ljublja-na Vič-Rudnik za obdobje 1981-1985. In zato se bojijo, da cesta tja do leta 1985 ne bo dobila sodobnejšega, uporabnejšega iz-gleda. In tako bo Podmokrški dom parti-zanov tudi v naslednjem srednjeročnem obdobju ostal sam z vsemi svojimi teža-vami.
»Ko smo pri nas pristopili k srednjeroč-nemu planiranju, samo zbrali vse potrebe naših krajev. Ob cesti in avtobusni poveza-vi se postavlja še boljša oskrba, napredek kmetijstva, vpeljava zimskega in letnega turizma za Ljubljančane, rešitev težav zdravstvenega in otroškega varstva, razvoj servisnih delavnic za gospodinjstva, kme-tijstvo, avtomobile, vpeljava drobnega go-spodarstva in še marsikaj«, je nizal proble-me za problemom Ludvik Golob. »Skrat-ka zabeležili smo vse nujne potrebe naših ljudi. Naj bom konkretnejši. Imamo trgo-vino (v zasebni hiši), ki ne more zadostiti domačinom, še manj pa močnemu prilivu počitničkarjev. Nujno potrebujemo večjo, sodobnejšo, bolje založeno trgovino. Oskrba pa še bolj šepa pri nakupu kmetij-skega reprodukcijskega materiala, goriv, gradbenega in drugega materiala. Ker to ni dobro rešeno niti na bližnjem Igu ali v oddaljeni Podpeči, moramo prav po vse v ljubljansko središče. Nič drugače ni pri zdravstvenem in otroškem varstvu. Ker bi se želelo še več ljudi priseliti na naš hribo-vit svet, postajata ti dve'obliki varstva vse bolj pereči. Ne bom več ponavljal, da ni mogoče blizu opraviti servisnih storitev, ampak bom le pozval, naj se čimpreje omogočr izgradnja servisnega centra v Iški vasi.
Ljubljana se proži do Ruta
Naš svet daje odlične možnosti za razvoj primestnega turizma. Radi bi, da ne bi vedno rekli, da gremo le mi v Ljubljano, ampak da bi tudi oni prišli k narn na Golo,
v Škrilje, Zapotok, torej v vasi, ki so še vedno v Ljubljani.                                  ;
Tu pa je ključna točka naših predlogov, morda kar zahtev. Ljubljana ne sme več misliti le na svoje mestno središče. Ljub-ljana se mora odpreti svojemu podeželske-mu zaledju in mu s primerno vpeljavo solidarnosti nuditi pomoč pri njegovem nadaljnem razvoju. Prav tega pa pogreša-mo v dosedanjih planskih dokumentih. Nekateri se nas hočejo otresti s tem, ko razglasijo naše zapisane potrebe za spisek želja. S tem želijo razvrednotiti naša priza-devanja po napredku! Pa mislim, da ravna-jo hudo narobe. Vsi plani občine in mesta morajo biti sestavljeni iz potreb, ki so bile zaznane na terenu. Seveda pa morajo biti v njih opredeljene prednostne, skupne nalo-ge, rešitve, ki so jih zmožni izpeljati kraja-ni sami, pa tudi točke, ki so res morda bolj želje, kot stvarne potrebe«.
Kaj je novega po štirih   ' obiskih?
V krajevni skupnosti Golo-Zapotok so z ne-strpnostjo pričakovaK prvi krog obiskov, tehtali napredek v času med prvim in drugim obiskom, se že nekoliko ohladili pri tretjem in ugotavljali potrebnost četrtega. Spoznali so, da so taki obi-ski sicer dobrodošli, da pa so po svoji tematiki včasih odmaknjeni od problemov, ki tarejo do-ločeno območje. Tudi preveč pozornosti name-njajo beleženju stanja in premalo reševanju po-ložaja. Zato se bojijo, da bo odziv krajevnih sogovornikov na srečanja z občinskimi in mest-nimi predstavniki vedno šibkejši.
Menijo celo, da postajajo krajani vse bolj nestrpni. Predvsem zato, ker jih ti obiski spomi-njajo tudi na mnoga srečanja z Ljubljančani v vojnih dneh in tudi obude spomin na nešteta žrtvovanja vaščanov. Te žrtve pa bi želeli imeti sedaj, 35 let po osvoboditvi, poplačane tudi v bolj solidarnem odnosu mesta do vasi. V razvo-ju, ki jim bo dal občutek, da se niso zastonj bili zato, da je dobila Ljubljana zveneči naziv mesta heroja, ampak da današnja odprta Ljubljana sega skozi Ig, Škrilje, Golo, Zapotok, Rob prav do Ruta. Pa ne le na zemljevidu in v komunalni ureditvi, ampak v enotni skrbi za dober danes in boljši jutri vseh mestnih in podeželskih Ljub-ljančanov.
STANE JESENOVEC