Anka Čufer, Aleksandra Tabaj
ZAPOSLOVANJE INVALIDOV V INVALIDSKIH PODJETJIH
BREZPOSELNOST IN ZAPOSLOVANJE
INVALIDOV
Po podatkih zavoda za zaposlovanje za konec
junija 1. 2002 je bilo v Sloveniji prijavljenih
100.073 brezposelnih oseb, med njimi 19.218
invalidov, kar je 19,2% vseh brezposelnih. Tudi
evropske države se soočajo s problemom nizke
stopnje zaposlenosti invalidov. V študiji Evropske
Unije (European Commission 2001) so primerjali
invalide s težjo in lažjo invalidnostjo glede na
običajno populacijo. Ugotovili so, da je bilo med
invalidi s težjo invalidnostjo zaposlenih 29%, med
invalidi z lažjo invalidnostjo 56% in med običajno
populacijo 71%. Delež brezposelnosti se med po-
pulacijami bistveno ne razlikuje, se pa zato raz-
likujejo stopnje neaktivnosti: neaktivnih je 61%
invalidov s težjo invalidnostjo, 35% z lažjo in 22%
populacije brez invahdnosti.
Stopnje delovne vključenosti se zelo razliku-
jejo po posameznih državah: največ vključenih
invalidov s težjo invalidnostjo v delovno aktivnost
imata Francija in Portugalska (nad 30%), največ
vključenih invalidov z lažjo obliko invalidnosti
imajo Portugalska, Francija, Nemčija in Danska
(nad 50%), največ vključenih v delo med običajno
populacijo pa Velika Britanija in Danska (nad
70%).
Če primerjamo podatke za Slovenijo (Vlada
RS 1999), je med 170.000 invalidi zaposlenih
28.000, brezposelnih 11.000, upokojenih in
nezmožnih za delo pa 142.000. Delež zaposlenih
je tako 16,5%, delež neaktivnih 83,52%, delež
brezposelnih pa 6% (podatki so zbrani na podlagi
ocene za leto 1997). Vidimo, da so deleži zapo-
slenih v Sloveniji glede na primerjavo z Evropo
nižji, deleži neaktivnih pa višji.
Študije ugotavljajo, daje informacijska družba
za invaUde celo bolj izključujoča na področju
zaposlovanja invalidov, kot je bila industrijska
(Michailakis2001).
Delovne aktivnosti invalidov potekajo na dva
načina: z zaščitnim zaposlovanjem, kar pomeni
zaposlitev v posebnih organizacijah - invalidskih
podjetjih (v nadaljevanju IP) in varstveno-delovnih
centrih, in z zaposlitvami v običajnih podjetjih.
Poleg tega v zadnjih desetletjih razvijajo t. i. kon-
cept »podporne zaposlitve« {supported employ-
ment), ki deluje prek storitev »trenerja dela«. Mo-
derni tokovi deinstitucionalizacije poudarjajo
vključenost v skupnost, na področju zaposlovanja
pa premik od posebnih, segregiranih oblik (inva-
lidskih podjetij in delovnih centrov) k prostemu
trgu dela. Redna zaposlitev na odprtem trgu dela
velja za bistveno v procesu integracije invalidov v
skupnost.
Koncept zaščitnega zaposlovanja nima enot-
nega pomena. Nekatere države v to vključujejo
le plačano delo, ki temelji na pogodbi o zaposlitvi,
druge pa v ta koncept vključujejo tudi organiza-
cije, kjer produktivno delo ni edini in glavni cilj
zaposlenosti in kjer invalidi ne prejemajo plače
oz. nimajo pogodbe o delu, temveč dobivajo samo
nagrado, npr. kot dodatek invalidski pokojnini
(Samoy, Waterpias 1997).
Večina invalidov dela v klasičnih IP, v številnih
državah pa narašča tudi število zaposlitev, kjer
produktivno delo ni edini ali glavni cilj. Podatki o
porazdelitvi starosti za Švedsko in Norveško kaže-
jo, da je več kot četrtina invalidov, zaposlenih v
IP, starih več kot 50 let, za ostale države pa ni
podatkov. V nekaterih državah so v 90-ih letih
opazili trend naraščanja zaposlitev v zaščitnem
zaposlovanju (Francija, Španija), medtem ko je v
drugih število ostalo približno enako (Avstrija) ali
pa je padlo (V. Britanija, Finska). Zmanjšano šte-
vilo zaposhtev je posledica različnih vzrokov:
zmanjšanja naročil, zmanjšanega financiranja in
79
ANKA ČUFER, ALEKSANDRA TABAJ
Tabela 1 : Število invalidov vključenih v zaščitno
zaposlovanje v 17 državah članicah Sveta Evrope;
podatki veljajo za zgodnja devetdeseta leta {ibid.).
Država	Število vključenih
Belgija	20.000
Danska	8.000
Nemčija	140.000
Grčija
Španija	11.000
Francija	90.000
Irska	8.000
Italija	<10.000
Luksemburg	100
Nizozemska	85.000
Avstrija	1.000
Portugalska	1.000
Finska	11.000
Švedska	34.000
Združeno kraljestvo	13.000
Evropska unija Pribl. 430.000
Norveška	11.000
Švica	22.000
Skupaj EU, Norveška in Švica Pribl. 465.000
sprememb v rehabilitaciji, ki je dala poudarek na
usposabljanju in zaposlovanju na običajnem trgu
dela (ibid.).
Razlikujemo dve vrsti zaščitnega zaposlovanja:
prvi tip so visoko produktivna podjetja, zelo po-
dobna običajnim podjetjem. Večinoma zaposlu-
jejo invalide s fizično prizadetostjo, in sicer s sko-
raj navadno pogodbo o delu in plačami. Drugi
tip so manj produktivne enote, ki so bližje poklic-
nim centrom. Tukaj je večina vključenih invalidov
z duševnimi prizadetostmi, ki nimajo pravih po-
godb o zaposlitvi in prejemajo samo nagrado, ki
je dodatek invalidski pokojnini. Norveška in Fin-
ska imata oba tipa organizacij. Švedska in Avstrija
prvega in Švica samo drugega.
Deleži invalidov v zaščitnem zaposlovanju so
glede na celotno delovno silo po državah različni.
Največji delež je imela Švedska (0,75%), sledijo
ji Švica (0,6%), Norveška (0,5%), Finska (0,44%),
ki vključuje tudi dnevne centre, in Avstrija, ki ima
najmanjši delež (0,03%). Delež zaposlenih v slo-
venskih invalidskih podjetjih je po izračunu za
leto 2001 0,67% delovne sile, kar nas uvršča takoj
za Švedsko in pred Švico.
Toda številke težko primerjamo med seboj,
upoštevati moramo celoten sistem. Švedska in Švi-
ca, ki imata podoben delež zaposlitev v zaščitnem
zaposlovanju, imata med seboj več razlik kakor
podobnosti. Švedski sistem je vezan na eno samo
podjetje (Samhall), v katerem vsi zaposleni dobijo
plačo in bi ga lahko primerjali z britanskim (Rem-
ploy). V Švici pa je več sto podjetij, kjer je inva-
lidska pokojnina glavni vir prihodka za večino za-
poslenih, podobno kakor v Franciji sistem »centres
d'aide par le travail«.
Nacionalne politike se razlikujejo glede na de-
finicijo ciljne skupine. Vse definicije se nanašajo
na invalide, ki niso zmožni delati pod običajnimi
pogoji. Ni pa enotnosti glede višine omejitev (de-
lovna sposobnost, sposobnost delati). Skandinav-
ske države imajo širši koncept invalidnosti kot
večina evropskih. Nanaša se na poklicno ovirane
ljudi, vključujoč tudi tiste, katerih problemi so bolj
socialne kot medicinske narave. Posledično so tudi
službe za zaposlovanje bližje običajnim, medtem
ko so v drugih državah bližje zdravstvenim služ-
bam oz. so to posebni sistemi. Inkluzivni pristop,
razvit na teoriji normalizacije, sta začeli razvijati
Norveška in Švedska. V Švici in Avstriji so uradne
definicije ciljne skupine za zaščitno zaposlovanje
vezane izključno na medicinsko oviranost, v veliko
manjši meri pa je tako na Finskem. V praksi dosti
IP ponuja službe invalidom, katerih problemi so
bolj socialne narave, v Belgiji pa so poleg invalid-
skih podjetij razvili tudi socialna podjetja.
Zakonodaja Evropske Unije, ki ureja zaposlo-
vanje invalidov v invalidskih podjetjih, se je v skla-
du s tokovi integracije v zadnjih letih spremenila.
V nadaljevanju so predstavljeni odgovori na vpra-
šalnik, namenjen evropskim državam v letu 2001
glede na vlogo invalidskih podjetij (Tabaj 2001).
AVSTRIJA
1.1. 1999 je začel veljati noveliran zakon o zapo-
slovanju invalidov, ki je invalidska podjetja preime-
noval v »integracijska«. To so ustanove za zaposlo-
vanje invalidov z največ 50% stopnjo invalidnosti,
ki ne morejo ali še ne morejo delati na prostem
trgu dela, imajo pa minimalno delovno zmožnost.
Vodijo jih lokalne skupnosti, ustanove javnega
prava, prostovoljne organizacije ali druge pravne
osebe. Integracijska podjetja morajo omogočiti
invalidom razvoj, povečanje ali ponovno prido-
bitev delovne zmožnosti, da bi se lahko ponovno
vključili v prosti trg delovne sile. Glede sofinanci-
ranja integracijskega podjetja iz sredstev izravnal-
nega sklada veljajo predpisane smernice. Invalid
80
ZAPOSLOVANJE INVALIDOV V INVALIDSKIH PODJETJIH
nima avtomatične pravice do zaposlitve, z njegovo
vključitvijo v podjetje mora soglašati pristojna
skupina, sestavljena iz predstavnikov zavoda za
zaposlovanje, zavoda za socialne zadeve in inte-
gracijskega podjetja.
NEMČIJA
S L julijem 2001 so tudi v Nemčiji novelirali pred-
pise, ki veljajo za invalidska podjetja. Invalidsko
podjetje je ustanova, kjer se invalidi vključujejo v
delovno življenje. IP mora invalidom, ki se zaradi
vrste in stopnje invalidnosti ne morejo, še ne mo-
rejo ali ne morejo več zaposliti na prostem trgu
dela, ponuditi ustrezno poklicno rehabilitacijo in
zaposlitev z ustreznim plačilom za opravljeno de-
lo, ki ustreza njihovi sposobnosti, in omogočiti,
da pridobijo, razvijajo, povečajo ah ponovno
vzpostavijo svojo delovno zmožnost in pridobitno
sposobnost ter pri tem razvijajo svojo osebnost.
Invalidsko podjetje z ustreznimi ukrepi spodbuja
za to primerne osebe k prehodu na prosti trg dela,
drugim pa ponuja izobraževalna in delovna mesta
z usposobljenim osebjem in spremljevalnimi služ-
bami. Podjetje je namenjeno vsem invaUdom, ne
glede na vrsto in stopnjo invalidnosti, če je mo-
goče pričakovati, da bodo do konca sodelovanja
v izobraževalnih programih pridobili vsaj mini-
malno delovno zmožnost. InvaHda sprejmejo v
podjetje ne glede na razlog za invalidnost, vrsto
invalidnosti ali stopnjo invalidnosti, zmanjšano
sposobnost in posebne potrebe po oskrbi in negi.
BELGIJA
V Belgiji se predpisi, ki urejajo invalidska podjetja,
razlikujejo glede na regijo. Valonska invalidska
podjetja zaposlujejo invalide, ki začasno ali stalno
ne morejo opravljati službe v običajnih okolišči-
nah zaposlovanja. Valonska vlada zagotavlja ma-
ksimalno 5.313 mest v invaHdskih podjetjih, šte-
vilo zaposlenih je določeno za vsako invalidsko
podjetje posebej. Znesek povračila je določen za
vsakega delavca posebej glede na izgubo delovne
sposobnosti, delež izgube pa ne sme presegati
85%. Povračilo za zaposleno osebje je določeno
glede na število zaposlenih v podjetju. Povračilo
stroškov znaša 40%. Invalidsko podjetje prejema
podporo za vsako uro dela in povračila za inve-
sticije v višini 60% zneska.
FRANCIJA
Ustanovitev IP določajo regijski uradi ministrstva
za delo, ki zagotavljajo tudi letno podporo in
nadomestila za razvoj. V letu 1998 so imeli 515
invalidskih podjetij z 13.600 delavci. Med zapo-
slenimi je vsaj 80% invalidov, ki imajo v primerjavi
z neinvalidi, ki opravljajo enake delovne naloge,
vsaj tretjinsko delovno zmožnost. Cilj invalidskega
podjetja je olajšati prehod v odprto zaposlovanje,
kjer je to mogoče. Na trgu dela pa so IP ravno
tako podvržena vsem spremembam in gibanjem
kakor običajna podjetja, vendar država zagotavlja
nadomestilo za povračilo dodatnih stroškov, ki
nastajajo z vključevanjem invalidov v delo. Druga
oblika zaščitnega zaposlovanja so centri za delo
na domu, ki omogočajo invalidom, da delajo
doma. Vključujejo podobne kategorije delavcev
kot invalidska podjetja. Poleg teh dveh oblik delu-
jejo tudi poklicni centri, ki pokrivajo integracijski
proces bolj na medicinsko-socialni ravni.
VELIKA BRITANIJA
Obstoječa podjetja so bila ustanovljena že pred
desetletji; vlada npr. že 50 let podpira Remploy.
Invalidska podjetja vključujejo vsaj 50% zapo-
slenih invalidov, ki prejemajo enake plače kot za-
posleni neinvalidi, ki opravljajo enako ali podobno
delo. Program se imenuje Workstep in združuje
200 lokalnih oblasti, prostovoljnih organizacij in
organizacijo Remploy. Bistvena značilnost pro-
grama je poudarek na osebnostnem razvoju in
prilagodljivih ukrepih, da bi zaposlenim invalidom
in njihovim delodajalcem zagotovili prirejeno po-
moč za maksimiranje posameznikovih zmožnosti,
da se zaposH na odprtem trgu dela, kadar je to
mogoče.
SVEDSKA
Zaščitno zaposlovanje poteka prek korporacije
Samhall, ki je državno podjetje, in OSA, ki deluje
na ravni občin. Samhall zagotavlja zaposlitev inva-
lidom, ki se ne morejo zaposliti na običajnem trgu
dela. Samhall deluje prek zavoda za zaposlovanje,
ki zagotavlja tudi prehod iz zaščitne zaposlitve
na odprti trg dela. V okviru zaščitnega zaposlova-
nja mora biti vsaj 40% zaposlenih težjih invalidov
(duševno prizadeti, večplastno prizadeti). Plačilo
81
ANKA ČUFER, ALEKSANDRA TABAJ
temelji na kolektivnih pogodbah, nadomestila
znašajo do 100% mesečne plače, vključno z davki
in zavarovanji. Samhall se financira iz javnih
fondov, zagotavlja 800 enot na 300 lokacijah na
ozemlju celotne Švedske. Zagotavlja tudi prehode
na odprti trg dela. V letu 1998 so v Samhallu
zaposlovali 26.700 upravičencev, v OSA pa
5.800.
INVALIDSKA PODJETJA V SLOVENIJI
Invalidska podjetja v svoji zasnovi delujejo kot dru-
ge gospodarske družbe po zakonu o gospodarskih
družbah. Pravna podlaga za ustanavljanje invalid-
skih podjetij je opredeljena v njegovem 569. čle-
nu. Status invalidskega podjetja lahko pridobijo
družbe z omejeno odgovornostjo, delniške družbe
in komanditne delniške družbe, ob pogoju, da vse
leto usposabljajo in zaposlujejo najmanj 40%
invalidnih oseb s priznanim statusom invalidnosti.
Status invalidskega podjetja podeli družbi na
podlagi predhodnega mnenja vlade ministrstvo
za delo, družino in socialne zadeve.
S pridobitvijo statusa so povezane priznane
državne ekonomske olajšave iz poslovanja invalid-
skega podjetja, ki so uzakonjene s področnimi
zakoni. Glavna boniteta je sistem t. i. odstopljenih
sredstev, ki temelji na zakonu o zdravstvenem var-
stvu in zavarovanju, zakonu o pokojninskem in
invalidskem zavarovanju in zakonu o družinskih
prejemkih. Ti zakoni invalidskim podjetjem omo-
gočajo, da delavcem, ki so pri njih v delovnem
razmerju, obračunavajo prispevke in jih odvedejo
na poseben račun, kjer se kot odstopljena sredstva
uporabijo za materialni razvoj podjetja.
Invalidska podjetja so deležna tudi davčnih
olajšav (oproščena so plačila davka na dobiček,
ne plačujejo davka na izplačane plače), carinskih
olajšav (oproščena so plačila carine za opremo
in tehnične pripomočke, ki jih uporabljajo za us-
posabljanje in zaposlovanje invalidov) in prora-
čunskih subvencij (nadomestila dela stroškov, raz-
vojna sredstva ZPIZ-a).
POSLANSTVO INVALIDSKIH PODJETIJ
Invalidska podjetja lahko umestimo v socialnoeko-
nomski ali t. i. tretji sektor, ki se v razvitem svetu
hitro razvija kot odgovor na določene potrebe lju-
di, ki jih ne morejo uspešno rešiti niti privatni
profitni sektor niti državne oz. javne službe. Pri
opredelitvi tretjega sektorja je bistveno, da morajo
organizacije najprej postaviti neprofitno poslan-
stvo. Organizacija vsa sredstva, ki jih pridobi, v
celoti porabi za delovanje in razvijanje svoje dejav-
nosti. Dobička, če ga seveda ustvarijo, ne razdelijo
med zaposlene in lastnike, tako kot v profitnih
organizacijah, ampak ga porabijo za uresničeva-
nje svojega poslanstva, lasten razvoj in višjo kako-
vost svojega dela. Uresničevanje njihovega poslan-
stva pomeni tudi vse večjo korist javnega dobra.
Neprofitno poslanstvo IP vključuje usposab-
ljanje in zaposlovanje invalidnih oseb, strokovno
obravnava pri integraciji invalidov v delovno in
življenjsko okolje, humanizacijo dela in socialne
storitve (organiziran prevoz na delo, prilagoditev
delovnega mesta). Izvajanje dejavnosti IP ima tudi
profitno razsežnost: dejavnost se izvaja na pod-
jetniški strategiji in po tržnih zakonitostih in pod-
jetje je pri poslovanju deležno državnih ekonom-
skih olajšav zaradi specifične delovne sile, ki jo
zaposluje. Distribucija dobička IP pa je nepro-
fitna: dobiček se porabi za uresničevanje poslan-
stva, za lasten razvoj in za višjo kakovost dela.
Invalidska podjetja poslujejo na podjetniški
strategiji in po tržnih zakonitostih, vendar ob
hkratnem uresničevanju socialnih ciljev, za kar
imajo ekonomske olajšave pri poslovanju. More-
bitni dobiček iz poslovanja invalidskih podjetij se
ne distribuira lastnikom, pač pa se v celoti rein-
vestira za uresničevanje socialnih ciljev podjetja.
Primarno poslanstvo invalidskega podjetja
vključuje usposabljanje in zaposlovanje invalidnih
oseb in naloge, povezane z integracijo oz. rein-
tegracijo invalidnih oseb v delovno in življenjsko
okolje, strokovno obravnavo invalidnih oseb, hu-
manizacijo njihovega dela in povečanje kvalitete
njihovega življenja. Proizvodni programi in storit-
veni programi, ki jih invalidska podjetja izvajajo,
so tako podrejeni temu primarnemu poslanstvu.
ZGODOVINSKI PREGLED
DELOVANJA INVALIDSKIH PODJETIJ
V SLOVENIJI
V Sloveniji so bile prve invalidske delavnice usta-
novljene po drugi svetovni vojni. Status invalidske
delavnice je v takratnem pravnem redu podeljeval
republiški sekretariat za zdravstvo in socialno var-
stvo, in sicer tistim delavnicam, ki so redno zapo-
slovale najmanj 50% invalidnih oseb.
82
ZAPOSLOVANJE INVALIDOV V INVALIDSKIH PODJETJIH
V	šestdesetih letih je v Sloveniji delovalo
približno 20 invalidskih delavnic s približno 1.900
zaposlenimi delavci. V obdobju samoupravljanja
je prevladovala ideja, da bi se vsi invalidi zaposlili
pod splošnimi pogoji, zato se je število invalidskih
delavnic zmanjševalo. Uršič (1996: 6-7) našteje
enajst invalidskih delavnic, ki so v slovenskem
prostoru delovale konec leta 1988.
V	času tranzicije in prestrukturiranja sloven-
skega gospodarstva je vladalo veliko zanimanje
za invalidska podjetja in njihovo število je pospe-
šeno naraščalo, kar je svojevrsten fenomen. Leta
1991, torej v času intenzivnih družbenih spre-
memb, je bilo v Sloveniji že 51 invalidskih podjetij,
v katerih je bilo zaposlenih približno 2.500 inva-
lidov. Večina jih je bila ustanovljena po letu 1989.
Drugi val strmega naraščanja ustanovitve invalid-
skega podjetja se je pojavil leta 1993, ko se je
število invalidskih podjetij v dveh letih podvojilo.
Konec leta 1995 je v Sloveniji delovalo 100 inva-
Hdskih podjetij, ki so skupno zaposlovale 6.100
delavcev, od tega približno 3.100 invalidov. Ta
trend se nadaljuje. Tako lahko po podatkih mini-
strstva za delo, družino in socialne zadeve (Posvet
o delovanju invalidskih podjetij 2002) ugotovimo,
da je bilo konec leta 2001 v Sloveniji organiziranih
151 invalidskih podjetij, ki skupno zaposlujejo
12.466 delavcev, od tega 6.087 invalidov. Pretežni
del zaposlenih invalidov v invalidskih podjetjih
(88,3%) pripada delovnim invalidom, sledijo te-
lesni invalidi po ZUZIO (7,2%), kategorizirani
mladostniki (4,4%) in vojni invalidi (0,1%).
ORGANIZACIJSKI KONTEKST
SLOVENSKIH INVALIDSKIH PODJETIJ
Glede na načine in motive ustanavljanja lahko raz-
likujemo dve vrsti invalidskih podjetij. V prvi sku-
pini so tista, ki so jih ustanovili invalidi sami, njiho-
ve organizacije ali njihovi sorodniki in pri katerih
je osnovni cilj zagotovitev delovne integracije za
najtežje prizadete. V drugo skupino lahko uvrsti-
mo invalidska podjetja, ki so jih ustanovile večje
gospodarske družbe oz. podjetja v okviru kadrov-
skih sanacij ali prestrukturiranja. Njihov osnovni
motiv je znižanje stroškov poslovanja in ohranitev
določenih programov, ki so na meji rentabilnosti,
ter s tem ohraniti vsaj minimalni kapitalski donos.
Praviloma so taka invalidska podjetja tesno pove-
zana z ustanovitelji, saj opravljajo za njih posle
ali druge storitve.
Uršič (op. cit.) ugotavlja, da je več kot polovica
invalidskih podjetij (61 %) nastala na podlagi reor-
ganizacije matične družbe, v 22% so ustanovitelji
fizične osebe, v 17% pa je ustanovilo invalidsko
podjetje društvo ali zavod ali pa je ustanoviteljev
več. Po podatkih ministrstva za delo, družino in
socialne zadeve (2002) je lastniška struktura inva-
lidskih podjetij konec leta 2001 podobna - 60,4%
lastnikov invalidskih podjetij so gospodarske
družbe, delež ustanoviteljev oz. lastnikov, ki so
fizične osebe, se je povečal na 31,5%, preostali
lastniki pa so društva (6%), lokalne skupnosti
(0,7%) in država (1,3%).
Analiza prostorske razporejenosti invalidskih
podjetij {op. cit.) potrjuje, da so invalidska podjetja
v Sloveniji nastajala brez jasne politike države.
Invalidska podjetja so nastajala tam, kjer je bil v
gospodarstvu interes ali potreba, in tam, kjer so
aktivno delovali centri za poklicno rehabilitacijo.
Tako je bilo največ invalidskih podjetij ustanov-
ljenih na ljubljanskem, celjskem in mariborskem
območju, bele lise pa opazimo na Gorenjskem,
Primorskem, v Beli Krajini in na Koroškem.
Podobno ugotavlja Čufer (2001 ), da je organi-
ziranost invalidskih podjetij v Sloveniji prostorsko
dokaj neenakomerno porazdeljena in koncentri-
rana zlasti na osrednje ljubljansko območje in ob-
močje Štajerske. Razlike med najbolj in najmanj
pokritimi območji so velike, saj so več kot deset-
kratne. Najmanjše število invalidskih podjetij de-
luje na območju območne službe zavoda RS za
zaposlovanje Murske Sobote in Nove Gorice.
Uršič (op. cit.) navaja, da je velika večina inva-
lidskih podjetij organizirana kot družba z omejeno
odgovornostjo (86%). Iz njegove raziskave lahko
vidimo tudi, da invalidska podjetja v Sloveniji
opravljajo zelo različne dejavnosti, največ pa s
področja predelovalnih dejavnosti. Invalidska
podjetja v zelo majhnem deležu ( 14%) opravljajo
poleg osnovne dejavnosti tudi druge strokovne
aktivnosti, za katere je potrebna državna konce-
sija. Glede strokovnega dela z invalidi pa avtor
ugotavlja, da programe pomoči zaposlenim po-
nuja svojim delavcem tretjina invalidskih podjetij.
Po oceni je v invalidskih podjetjih zaposlenih pri-
bližno 2% strokovnih delavcev, polovica invalid-
skih podjetij pa zaposluje strokovne delavce, kate-
rih skrb je delo z invalidi in izvajanje aktivnosti,
katerih namen je omogočiti težje prizadetim inva-
lidom integracijo v delo.
Po kriteriju števila zaposlenih delavcev velika
večina invalidskih podjetij sodi med manjše (44%)
83
ANKA ČUFER, ALEKSANDRA TABAJ
in srednje družbe (51%); niti 5% invalidskih po-
djetij v Sloveniji ne zaposluje več kakor 250 delav-
cev (Cufer, op. cit.).
OCENA POSLOVANJA
INVALIDSKIH PODJETIJ
Ocena stanja in analiza poslovanja invalidskih
podjetij (Vlada RS 1999) poudarja dvoje:
1.	Gospodarjenje v invalidskih podjetjih spre-
mljajo težave in poslovni napori so večinoma us-
merjeni v preživetje na trgu, namesto da bi se v
invalidskih podjetjih prvenstveno ukvarjali z raz-
vojem, iskanjem tržnih niš in strokovnimi temami
pri usposabljanju in zaposlovanju invaHdov.
Poslovne težave, ki jih imajo podjetja, nastajajo
zaradi pomanjkanja kapitala, saj investitorji niso
zainteresirani za vlaganje, in zaradi zastarele teh-
nologije in slabše usposobljenosti vodstvene struk-
ture, ki ji manjka znanj o trženju in vodenju po-
slovnih procesov.
2.	Komisija pri ministrstvu za delo, družino
in socialne zadeve, ki nadzoruje poslovanje inva-
lidskih podjetij, ugotavlja, da invalidska podjetja
funkcijo usposabljanja in zaposlovanja opravljajo
razmeroma slabo. Težave so zlasti v pomanjkanju
znanj in neustrezni tehnologiji. Tudi prezaposlo-
vanje invalidov v običajno delovno okolje bo mogo-
če le z bistvenim dvigom znanj in usposobljenosti.
Stališča vodilnih delavcev invalidskih podjetij
do nekaterih aktualnih problemov vodenja, stanja
in razvoja na področju delovanja invalidskih pod-
jetij v Sloveniji je z mnenjsko anketo ugotavljala
in analizirala Čufer (2001). Poudarili bi zlasti te
ugotovitve:
1. Invalidska podjetja v Sloveniji so neprepoz-
navna. Neprepoznavnost je še bolj izrazita pri in-
validskih podjetjih, ki so jih ustanovile gospodar-
ske družbe. Domnevamo lahko, da so tovrstna
invalidska podjetja, ki pa v Sloveniji prevladujejo,
pri delovanju nesamostojna, saj ustanovitelji po-
stavljajo cilje in določajo strategije za uresničeva-
nje ciljev invalidskega podjetja, to pa so matične
družbe. Neprepoznavnost invalidskih podjetij po-
trjuje tudi nedavno spremenjena standardna klasi-
fikacija dejavnosti, ki je odpravila šifro 85.325 -
podrazred dejavnost invalidskih podjetij. To prak-
tično pomeni, da invalidska podjetja ne nastopajo
več kot statistično enotna skupina. Statistično jim
je odvzeta tudi umestitev na področje socialnega
varstva, kar je povsem nelogično.
2.	Javni interes oz. javna korist pri poslovanju
invalidskih podjetij ni jasno opredeljena. 29. člen
zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih
oseb določa, »da invalidske delavnice poslujejo
po načelih, po katerih poslujejo organizacije zdru-
ženega dela na področju gospodarstva in da je
dejavnost invalidskih delavnic posebnega družbe-
nega pomena«. Glede na to, da invalidska podjetja
razpolagajo z javnimi sredstvi, bi država morala
vzpostaviti jasne instrumente kontrole doseganja
temeljnih ciljev invalidskega podjetja (usposab-
ljanje in zaposlovanje invalidov, humanizacija
dela, posebne socialne storitve). Pri tem bi bilo
smiselno, da bi bil predstavnik države vključen v
organe upravljanja družbe in bi tako neposredno
vplival na cilje in doseganje ciljev invalidskega
podjetja in na vse pomembne okoliščine v zvezi s
poslovanjem invalidskega podjetja. Instrument, s
katerim bi lahko država kontrolirala javno korist
in javni interes pri poslovanju invalidskega pod-
jetja, je tudi soglasje k imenovanju direktorja ali
uprave invalidskega podjetja.
3.	Invalidska podjetja so v Sloveniji dokaj
nepovezana. Smiselna bi bila zagotovitev enotne
informacijske in marketinške podpore. Vodje in-
validskih podjetij slabo ocenjujejo kvaliteto pove-
zovanja invalidskih podjetij v Sloveniji. Najboljše,
nekoliko nad statističnim povprečjem je ocenjeno
povezovanje invalidskih podjetij v združenju in-
validskih podjetij Slovenije, slabo pa je ocenjeno
povezovanje v gospodarski zbornici, pa tudi med-
sebojno povezovanje invalidskih podjetij.
4.	Invalidskim podjetjem je treba zagotoviti na-
menska sredstva za tehnološki razvoj in ustrezno
strokovno podporo pri uvajanju novih, tehnološko
zahtevnejših programih.
5.	InvaUdska podjetja bi morala v procesu
usposabljanja in zaposlovanja zagotoviti kvalitet-
no strokovno obravnavo invalidnih oseb in zato
tudi poskrbeti za ustrezno usposobljen strokovni
kader.
6.	Lokalne skupnosti bi se morale bolj tvorno
vključiti v problematiko zaposlovanja invalidov,
predvsem v iskanje primernega dela za invalidne
osebe in prioritetno ponuditi ta dela invalidskim
podjetjem.
7.	Zakonska regulativa mora ohraniti ustrezno
raven zanesljivosti poslovanja invalidskih podjetij
in zagotoviti stabilne pogoje za njihovo delovanje.
84
ZAPOSLOVANJE INVALIDOV V INVALIDSKIH PODJETJIH
SKLEP
Brezposelnost je med najbolj aktualnimi problemi
sedanjega časa. To ni več klasično tveganje začas-
ne brezposelnosti ali nezmožnosti za delo, ampak
vse bolj postaja dolgotrajna izključenost iz družbe.
Število invalidov v strukturi brezposelnih v Slove-
niji konstantno narašča od leta 1990, kar kaže na
marginaliziranost invalidov na trgu delovne sile.
S podobnimi problemi se sooča tudi Evropa. In-
formacijska družba je glede zaposlovanja inva-
lidov lahko celo bolj izključujoča kot industrijska.
Invalidi v Sloveniji so s trga dela večinoma izklju-
čeni, zato je treba jasno opredeliti in sistemsko
urediti njihovo zaposlovanje pod posebnimi
pogoji. Naraščajočo brezposelnost invalidov smo
v Sloveniji poskušali zaustaviti z zaposlovanjem
v invalidskih podjetjih, ki pa se kljub olajšavam
pri poslovanju soočajo z velikimi težavami.
LITERATURA
A. Čufer (2001), Organizacija in management v invalidskih podjetjih v Sloveniji. Kranj: Fakulteta za
organizacijske vede (magistrska naloga).
European Commission (2001), Disability and social participation in Europe. Luksemburg: Office for
official Publications of the European Communities.
D.	MiCHAiLAKis (2001), Information and Communication Technologies and the Opportunities of
Disabled Persons in the Swedish Labour Market. Disability & Society, 16, 4: 477-500.
Ministrstvo za delo, druŽno in socialne zadeve (2000), Program boja proti revščini in socialni
izključenosti. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
Posvet o delovanju invalidskih podjetij v Republiki Sloveniji (2002), Ljubljana Ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve.
M. OvsENiK, M. Ambrož (1999), Neprofitni avtopoetični sistemi. Škofja Loka: Inštitut za samorazvoj.
E.	Samoy, L. Waterplas (1997), Sheltered employment in five member states of the Council of Europe:
Austria, Finland, Norway, Sweden and Switzerland. Strassbourg: Council of Europe.
Statistični urad RS (2002), Statistični letopis za leto 2001.
A. Tabaj (2001 ), Primerjalna študija invalidskih podjetij v Evropi in Sloveniji. Ljubljana: Projektni svet
za pripravo zakona o zaposlovanju in usposabljanju invalidov (interno gradivo).
C. Uršič ( 1996), Zaposlovanje invalidov v invalidskih podjetjih. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije
za rehabilitacijo (raziskovalna naloga).
Vlada RS ( 1998), Politika Vlade Republike Slovenije na področju ustanavljanja in delovanja invalidskih
podjetij.
- (1999), Program usposabljanja in zaposlovanja invalidov v Republiki Sloveniji do leta 2002.
Zakon o gospodarskih družbah (1993). Uradni list RS, 30/93.
Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (1976). Uradni list RS, 18/76.
Zavod za zaposlovanje RS (2002), Mesečne informacije Zavoda za zaposlovanje, 6 (junij).
85