88
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.
Slovenski oglednik.
2. list.
Ravno tistimu.
Spet jo imam novico, ljubi Jurče, in ne hipice nečem zamuditi, ti jo v Novicah poslati, akoravno Tebe ne zadeva tako zlo, kakor kramarje, kterih nekteri mi clo žugajo perste porezati, kadar me v pest dobijo, ker sim Ti unidan od nečimerne noše žensk pisal. Pravijo, de jim jamo kopijem in jim ne pervošim kosčika kruha, kteriga si s svojo kramarijo zaslužijo. Star je sicer pregovor, de dvema gospodama nihče ne more služiti, in ovreči ga ne morem. Tebi sim hotel vstreči, razžalil sim kramarje in kupce. Pa tudi med temi so še eni, ki so možje stare korenine in mi prav dajo. Tistim pa, kteri so zoper mene, bom pezdir iz oči potegnil s sledečo resnično prigodbo, ki se je pred kratkim prigo-dila. — Bil sim v nekim mestu na deželi na somnji, ne de bi bil kaj kupil ali prodal, ampak de bi bil kaj noviga vidil in zvedel in za svoje ljube Novice zapisal; in zadel sim jo, de jo zdej marsikterimu na serce položim.
Gola resnica je. Bil sim, kakor sim že rekel, na somnji in sprehajaje se med štanti obstojim pri nekim znancu , ki s platnam kupčuje. Tik njega je imel drugi kramar s svojim blagam št ah t; štant je imel prostoren, blaga ne veliko, tako de je imel polovico štanta prazniga. On in njegova ženica sta v štantu sedela, kar reče on: „Ljuba moja, tu se ne da kaj dosti zvesti, grem in bom na gornji strani nekaj blaga na ogled postavil." „Le pojdi, le; morde je tam bolji prodaja, ko tu." To slišati se moj znanec k temu kramarju oberne ter reče: ;7PrijateI, pol štanta imaš prazniga, ali smem jez kaj svojiga blaga v tvoj štant djati?" — ;,Zakaj ne, kolikor hočeš!" Reče in gre s kosam platna, — poldan zazvoni in želodec se oglasi, de tudi kaj potrebuje. Ženica našiga kramarja to čuti in se ne da dvakrat opomniti. Reče tadaj sosedu: ;,Prosim, glejte nekoliko na moje blago in če kdo pride kaj kupovat, mu pa vi postrezite. Vzela bom te rute seboj; kerčmarica, pri kteri bom kosila. mi je naročila jih prinesti; jih bo kupila". Reče in gre tudi. Kam neki — ljubi Jurče boš vprašal — je šel on prodajat, kam je šla ona kosit? On je šel v en konec mesta s svojim platnam, ona v drugi konec z rutami in ostala sta, kamor sta se vsedla, toliko časa, de je kerčmar njemu toliko s kredo narajtal, kolikor je platno vredno bilo; nji pa kerčmarica toliko in še več, kolikor so bile rute vredne. Tako ravnaje sta svoje blago pognala ; kos za kosam je šel rakam žvižgat, de je bila njih štacuna od tedna do tedna bolj prazna — in čez malo časa je boben zapel. Glej, Jurče, takim kramarjem ni treba jame kopati in fabrikantam tudi ne po njih jokati. — Drugi pot kaj več
od
Tcojiga Mihcla v Ljubljani.