758
Književne novosti.
Adolf Černy\ U italskych Slovanfi. V Praze 1906 (poseben odtisk iz »Kve-tov" 1906, št. 5. in 6.). — Urednik »Slovanskega Pfehleda", znane slovanske češki pisane smotre, Adolf Černy je bil pred tremi leti že v drugič med Slovenci v Italiji in to južno od Rezije v čedadskih in šentpetrskih krajih. Dogodke, dojme in opazke s tega svojega slovanskega potovanja je opisal v brošuri z navedenim naslovom ter svoja izvajanja ponazoril s slikami poedinih slovenskih vasi. Černy je potoval v Italijo — o, v Italijo potuje tudi mnogo Slovencev, a vse nese brzovlak ali ladja tja med kamenite umetnine Benetek ali Milana, nobeden pa se ne spomni žive slovanske sile, ki še polje blizu avstrijskih mej po žilah kulturno zanemarjenega našega elementa. Kulture iščemo drugod, sami pa je ne nosimo nikamor — ali naj to označim kot beležje našega dela? Preko tiste umetne črte, ki so jo naredili neprijateljski eksperimenti proti hrvatskemu iztoku, ne vidimo, a takisto nas zapusti na cedilu naše oko, ko se zavemo, da smo v Italiji. To nam tudi očita Černy, da se nič ne brigamo za svoje sonarodnike v Italiji, za svoje meje. »Slovenci avstrijski bi mogli brez žrtev krepiti bratski živelj v Italiji. Obrniti tja del svojih izletnikov, izbirati si tam letovišča, pri tem se bližati ljudstvu, delovati nanj, v zvezo stopati z domačo tamošnjo inteligenco: to bi bilo krepilo moralno in  — gospodarsko."
Lepo bi bilo, ko bi tega ne pisal — Čeh! Žalostna je namreč istina, da so o italskih Slovencih pisali doslej več drugi Slovani nego mi, najbližji sosedi.
R-r.
Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Knjiga 164. U Zagrebu 1906. Tu čitamo tri obširne razprave, dve kulturnozgodovinski, eno juridično. Iz peresa Jos. Miloševiča je životopis hrvatskega humanista frančiškana Ferkiča iz Krka (1583—1669), znamenitega profesorja na padovanskem vseučilišču, prof. Duro Korbler pa piše o latinskem prevodu Teokritovih pesmi, ki sta ga izvršila dva Du-brovčanina iz druge polovice XVIII. stoletja, namreč Rajmund Kunič in Bernard Zamanja, ona ista pisatelja, ki sta svetu podala prvi vernejši latinski prevod celega Homerja (Kunič je prevedel Ilijado, Zamanja Odisejo). Zamanja je zlagal tudi hrvaške pesmi. Najobširnejša pa je razprava dr. Ivana Strohala »Današnje stanje nauke o razvitku vlas(t)nosti".                                                    Dr. Fr. Ilešič.
Milan Begovič: Gospogja Wa1ewska. Drama u 5 činova u stihovima. Premiera u hrv. zem. kazalištu 1. rujna 1906. (= „Savremenik" god. L, sv. III.)
Ves omenjeni zvezek „Savremenika" obsega edino ta dramatski spis, celih 76 strani v 41'. Že iz tega obsega je spoznati, da ni kak drobiž, ki se brzo vrže na oder, ampak izziva k resnemu uvaževanju. Obsežnost sicer ne velja za temelj in merilo pri presoji kakega velikega dela, a kolikor toliko je pravo zadel že Aristotel, zahtevajoč, da pravi  dramatski spis imej tudi znaten obseg.
Dandanašnji jemljemo sicer obširnejše spise s precejšnjo skeptiko v roke, obširne drame pa so kar sumljive, ker se baš v drami da na malem prostoru povedati mnogo, a gostobesednost nikjer ni tako mučna kakor v igrokazu. Osobito v hrvaških spisih smo vajeni precejšnje gostobesednosti; to pot pa lahko rečemo: Begovič ne govori le lepih besed, ampak on tudi ve mnogo povedati. Ta dobra lastnost je prvi pogoj za učinkovitost igre; njo smo pohvalili tudi že pri Begovičevi burki „Venus victrix", dasi se nismo mogli strinjati s pretirano hvalo, ki se je igrici tuintam prisojala.
Z »Gospogjo Walewsko" pa nas je pesnik presenetil; kajti od burke „Venus victrix"  pa do tega   obsežnega,   resnega dramatskega dela je tak skok,  da bi ga