Poštnina plačana v gotovini. Cena 2*50 Din. DRAMA GLEDALIŠKI LIST v \/ NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBUAN11935 36 Dies irae v, Premijera 30. januarja 1936 Gosposki dom Premijera 20. februarja 1936 IZHAJA ZA VSAKO PREMIJERO UREDNIK: I. VIDMAR / SEZONA 1935/36 DRAMA ŠTEVILKA 12/13 GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI Izhaja za vsako premijero Premijera 20. februarja 1936 Ost.: R. M. Vesnič: Gosposki dom Radoslav Vesnič, avtor našega novega komada /Gosposki dom« ni gledališki bruc. Prišel je po tisti, najpravilnejši, a istočasno tudi najtežavnejši poti, do svojih uspehov, katerih ni malo, in baš letos zaznamuje lep jubilej gledališkega dela. — To njegovo delo je v resnici nad vse pestro in tekom petindvajsetih let ga srečamo po Srbiji, Dalmaciji in Hrvaški kot člana potujočih družin, kot režiserja v Zagrebu, kot dramaturga, in spet kot direktorja operete v Beogradu, nato spet kot režiserja in danes vodi beograjsko dramo. Vodi jo z vsemi izkušnjami gledališkega praktika, pri katerem pa nikoli ni ostal pozabljen drugi tečaj — to je: gledališki estet. * Vsa leta pa se Vesnič ni posvečal samo odrski umetnosti, temveč udejstvoval se je ves čas tudi kot eseist in dramatik. Kot dramatiku mu je bila usoda mila, ker mu je dala možnost za izdatno šolo, ki je najboljša in najsijajnejša, to je: lastno doživetje. Vojni rnetež ga privede v Rusiio, v dobroveljskih legijah se bije za našo stvar, bije se z orožjem in bije se z besedo. — In kje se dogajajo drame, kje je dialog silnejši, kje ansambli mogočnejši, kot v dneh, ki smo jih preživeli in ki jih živimo. To življenje je bilo Vesniču mentor in učitelj — nikjer napisana dramaturgija: življenje, borba, razočaranje, obup in na-de v novo, porajajoče se... Iz teh okoliščin je rasel Vesnič in prispel tfj,a, kjer stoji danes. Lahko ga prištevamo k najmar-kantnejšim pojavom v jugoslovanski dramatski književnosti. * Od življenja se je Vesnič učil. in rekli bi lahko z Goethejevo krilatico: »Wie er sich rauspert, wie er spuckt, hat er trefflich 73 abgeguckt«. On zna gledati, opazovati, in njegove drame so zajete iz današnjega dne, njegovi ljudje so zares živi, (morda za beograjsko publiko celo preživi) hodijo, govore jezik svojih slojev in imajo jasno zarisane linije in usode. Zanimivo je, da se giblje do malega vsa moderna srbska dramatika na tem vzponu, ki se imenuje: današnji dan! Saj poznamo drame. Jankoviča: »Brez ljubezni«,... »Ljubimec svoje žene«; nadalje Miloševičev »Jubilej«. Prav tako sega Vesnič v to življenje, ki je malo razbičano in pokvarjeno, malo bridko in onemoglo, tudi on ima konsekvence obupnega krika po nečem, kar bo rešilo razkrajajoče se življenje, za svoj osnovni motiv ... Tenor vsega je vedno: kje je rešitev, odrešenje ... * Zadnje leto uprizarjajo skoraj na vseh jugoslovanskih odrih njegovi poslednji drami »Putem iskušenja« in »Gosposki dom«. Razen domačih odrov se zanimajo za njegova dela tudi Praga. Varšava in Budimpešta. Ljubljana se je odločila ravno za »Gosposki dom«, predvsem zaradi možnosti dobre zasedbe, zaradi rentabilnosti uprizoritve, in pa zaradi potreb v tekočem repertoarju. * Vesnič imenuje svoj komad »Gosposki dom« tragikomedijo, a v bistvu je tragedija, ki je bridkejša od onih, ki jih dramatiki zaključujejo z žrtvijo. V »Gosposkem domu«, v hiši bogatina, poslanca, advokata i. t. d., i. t. d., mogoče in najbrže bodočega ministra je sleherni žrtev, sleherni hodi svoja pota in vsa ta pota niso rožnata. Veliko hišo si je zgradil Jcvan Mitrovič. Iz ničesar, od spodaj navzgor gradi svojo kariero, morda v začetku snovanj pošten in vreden, se izpreobrne v vernega malikovalca denarja — bogastva zaradi bogastva. Denar je vse! Z denarjem se grade tovarne, z denarjem se podkupujejo ljudje, z denarjem se snujejo zakoni, a z denarjem se tudi zastrupljajo in ubijajo duše in ljudje... in ko je nebotičnik brezobzirnega pridobivanja previsok — posežejo v to početje neznane sile, ki porušijo stavbo. • Svoj protiutež si poišče Jovan izven te svoje rodbine. Ko gledamo že skorajda katastrofo, ki jo nosi Mamon — nam Vesnič spretno privede mladega človeka, vsega prežetega z ideali, z resničnim hrepenenjem... In ta novi, mladi človek, — ali ne bo krenil čez leta tudi on na isto pot, ki vodi v propast...? * Vse se povrača, to je prva maksima, druga pa je, da se grehi staršev maščujejo na otrocih. Vse, prav vse se maščuje: pre- 74 velika ljubezen, prevelika strogost, briga, nebriga, širokogrud-nost bogatina in ozkosrčje periferijskega meščana. V nekaterih trenotkih zveni iz besed propalice Živorada, razvajenega bogatinskega sinčka, Osvald, in so spet trenotki, ko je drugi sin iste rodbine, Vladimir, podoben temu liku in reprezentantu dednosti. — Pa pravi Živorad v obupnem izbruhu: »Dosti je mojega početja Toda kaj morem jaz? Ali sem res jaz kriv? Tudi jaz bi se rad naposled ustavil, umiril, toda kako? Ali morem kaj zoper svojo naravo? Ne morem. Ne morem in če me ubiješ... Ne morem.« In Vladimir? On vidi rešitev edinole v smrti — v tem, da se človek izbriše iz življenja, kot se izbriše na tabli težak račun. Dvigne se do sklepa, dvigne se do volje in moči — a do izvršitve ga ne pusti ob poslednji minuti usoda — kajti ,če že ovčice božje nimajo srca, ima srce ta — Kajn... Angel maščevalec dvigne meč, da se zaiskri v vsej mogočnosti — a zamahne ne... Kaj bo? Kdo ve! Božjo pravico deliti, ni dano hlapcem božjim, bednim črvičkom ... dano jim je le, da lahko dele mir — a mir je vselej sub specie aeternitatis. * Radoslav M. Vesnic prestopa prvič prag slovenske drame. V obilico portretov jugoslovanskih dramatikov se uvršča i njegov. Želimo mu, da ga naša gledališka umetnost in pa tradicija našega teatra navda z novimi cilji in novim hotenjem oploditi svoje sposobnosti. Ost. J. Vidmar: A. Wildgans: Dies irae Wildgansov glasnik v tej drami pubertetnega mladeniča Huberta Fallmerja je mladi Rabanser, zagovornik »nerojenih« otrok in obtoževalec vseh tistih, ki so krivi, da se njihovi otroci niso rodili. Besede: »nerojen« ni pojmovati doslovno, kajti nerojeni so tudi tisti, ki so sicer prišli na svet, ki pa niso bili spočeti v ljubezni, v pravi, čisti združitvi svojih roditeljev. Z Rabanserjem obtožuje človeštvo zaradi tega greha tudi Wild-gans sam in kaže v svoji drami pogin doraščajočega »nerojenega« otroka, ki se je obsojen rodil, ker se je rodil brez hotenja staršev in celo proti njuni volji, in ki dorašča med sovražečima se roditeljema ter prostovoljno omahne v smrt, preden dozori. Wildgans, ki je močno ujet v svojem času, predstavlja usodo tega življenja na poseben način. Njegovo delo je nastalo koncem svetovne vojne, se pravi v času, ko se je človeštvo zavedelo svojega početja in se zgrozilo nad seboj. Iz tega doživetja 75 i ■! so vstajali v umetnosti, zlasti pa v književnosti tvorci, ki jim smisel umetnosti ni bilo posredovanje prečiščenih in urejenih vitalnih moči in emocij, marveč propovedovanje in poboljševanje človeštva. Duh časa je'zajel tudi Wildgansa. Njegova drama hoče prepričati in vzgajati- To hotenje je zapustilo v njegovem delu dve pomembni posledici Prva je logična. Osnovna teza tragedije, ki trdi, da je mladi Fallmer zaradi svojih staršev in njunega razmerja obsojen na smrt. je izpovedana in poudarjena s tolikšno silovitostjo in posplošujočo voljo, da Wildgansova ideja navzema podobo grozeče in preteče trditve: vsi otroci, spočeti in rojeni brez ljubezni, so obsojeni na muke, na smrt in propad. Toda kolikor tudi ima ta misel tehtne moralne vsebine, tako je nedvomno pretirana in v zadnjih konsekvencah kriva za vsakogar, ki ni voljan odkloniti do malega vsega človeškega sveta. Druga posledica osrednje volje, iz katere je delo nastalo, je oblikovna. Ker je v naravi vsake ideje, da hoče biti splošna in da prepričuje le, če velja za splošnost, je lictel tudi Wildgans svojo moralno misel podpreti s splošnejšimi dejstvi. Vzel je miljeiju Fallmerjeve tragedije in osebam, ki ga tvorijo, edinstvenost in jih posplošil do skrajnih meja. Tako so nastale njegove osebe, ki niso več individuji, marveč človeške sheme, in je nastalo življenje, ki te prepričuje, namesto da bi te mamilo in bolelo kakor mami in boli vsako življenje, s katerim stopiš v resničen in globok stik. Poleg te nujne, oblikovne posledice vnašata propovedniška volja in duh povojnega časa v »Dies irae« ono menjavanje slogov, ki je značilno za literarno smer, ki je prevladovala tik po vojni. Realizem se tu prepleta z idealističnimi apoteozami, proza s stihi, dramatsko dogajanje z lirizmi in s pesniško propovedjo. Na prvi pogled je treba Wildgansov »Dies irae« uvrstiti med ona številna povojna ali medvojna dela v nemški literaturi, ki so bila izraz ogorčenja mladega rodu zoper »očete«, zoper stari rod. Toda ogorčenje, ki gori v Wildgansovem delu, ni ona navadna, večno ponavljajoča se napetost med »očeti in sinovi«, marveč je težje, prvobitnejše čustvo. Treba je pomisliti, da se obrača zoper rod, ki je povzročil svetovno klanje v človeštvu. Več kot zanimivo in polno nekega svojevrstnega smisla je dejstvo, da se Wildgans obrača zoper ta morilski rod z obtožbo in propovedjo, ki zadeva spolno moralo. V tej gesti je morda nevede izražena tajna zveza med uničevanjem in spočenjanjem življenja, ki jo je neki filozof poudaril z drzno mislijo, da vse ubijanje, pa tudi vojne niso nič drugega kakor orgijazmi sproščeno in podivjane spolne energije. Iz slutnje o tej nevarni dvoličnosti erotičnih moči je morda nastal Wildgansov protest zo-zoper »očete« in njegova propoved zoper spočenjanje »nerojenih«. 76 Rpv' a. wndgans: Mlademu sodniku ob prisegi Tako si mlad! Ni tvoja roka zadrhtela, ko dvignil si jo pred. razpelo in prisegel, drhtela od ničemurnosti, ki ti je šepetala in si ji podlegel: 0 kar čez noč sem dobil moč, dobil oblast, veliko moč!? O ti otrok, ki komaj da si knjigam se izvil, ki komaj veš, kaj je življenje, vzdihovanje, in si kakor mlado rastje ves še upogljiv, o ti otrok: višja kakor sanje o jazu in oblasti sta pravica in zakon, ki na njegov škrlatni rol) prisegla pravkar tvoja le desnica. Nikar nikoli ne pozabi, da si tudi ti le človek kakor mi, ki čakamo, kako izrek bo tvoj podprt, in da življenje to je pisan vrt, ki v njem plevel bohotno gospodari in plemenitost bedno, skopo životari. To plemenitost ceni, išči jo povsod! Lahko zgodi se, da do nje skoz trnje vodi pot! A če kdaj kaznuješ, ker zakon ukazuje, nikar nemilo in z jezo, kakor da maščuješ, marveč tako, da bo celo v neizogibnosti še tolažilo! In ne poslušaj mi nikar ljudi, ki zahtevajo oko za oko in zob za zob! Vse to je zmota, ki spočel jo je krvavo-mračni čas. Ti glej, da služiš svojemu! Tvoj čas kriči po svoji pravici. Njegova pravica naj ti bo ukaz. In to še vedi: ne bodi slep birič in suženj pisani besedi! Ker vse, kar je zapisano, usiha sproti, če nerazsoden, top se hlape« posla loti. Pravica potrebuje le nesebičnega, modrega vrtnarja, ki s krvjo iz svojih žil vinograd svoj žlahtni, sicer se zakon li prevrže v stvar posmeha in pravičnost v besedičenje bre« vsakega uspeha! Zato daj tudi ti, otrok, vso svojo toplo kri, vse svoje srce! T o je, kar prisega ti veli! (Poslovenil M. Klopčič) 77 Goethejeva dramaturgija v Eckermannu Govorila sva o zelo razširjenem mnenju, da je Evripid povzročil propad grškega gledališča. Goethe nikakor ni bil tega mnenja. Dejal je: »Sploh sem mnenja, da en sam človek nikakor ne more povzročiti propada neke umetnosti. Pri tem mora sodelovati veliko pojavov, ki jih pa ni tako lahko navesti. Grška tragična umetnost prav tako ni mogla propasti zaradi Evripida kak6r ne likovna umetnost zaradi kakega velikega kiparja, ki je živel poleg Fidije in ki je bil manjši od tega. Kajti če je čas velik, ubira pot popolnejšega, manj vredno ostane brez posledic. A kakšna velika doba je bila doba Evripidova. Bila je doba napredujočega, ne pa propadajočega okusa. Kiparstvo še ni doseglo v nji svojega viška in slikarstvo je bilo še v zgodnjem pooetku. Če so imele Evripidove drame v primeri s Sofoklovimi velike nedostatke, še nikakor ni bilo rečeno, da so morali njegovi nasledniki te napake posnemati in zaradi njih propasti. Ker pa so imele velike vrline, zaradi katerih bi nekaterim lahko dal prednost pred Sofoklovimi, zakaj niso pesniki po Evripidu posnemali teh vrlin in zakaj naposled niso postajali vsaj tako veliki, kakor je bil Evripid sam! Zakaj po znanih treh velikih tragikih vendarle ni bilo nobenega ravno tako velikega četrtega, petega in šestega, ni tako lahko odgovoriti, dasi ima človek lahko o tem svoje domneve, ki stvar kolikor toliko pojasnjujejo. Človek je preprosto bitje. In čeprav je zelo bogat, raznovrsten in nepojml jiv, je pot po krogu njegovih dožitkov vendarle hitro premerjena. Če bi bilo pri Grtkih tako, kakor je pri nas, siromašnih Nemcih, kjer je Lessing napisal kake dve ali tri, jaz tri ali štiri in Schiller pet ali šest spodobnih gledaliških iger, potem bi se tudi pri njih še našel prostor za četrtega, petega in šestega tragičnega poeta. Toda pri njih in pri polnosti njihove produktivnosti, s katero je vsak izmed velikih treh napisal nad sto ali blizu sto iger, in so bile nekatere tragične snovi iz Homerja in junaških pravljic po trikrat ali štirikrat obravnavane, pri tem izobilju ustvarjenega pravim, si človek lahko misli, da sta se snov in vsebina polagoma izčrpali in da pesnik, ki je prišel za onimi tremi velikimi, ni več vedel, kaj pričeti. In nazadnje — čemu tudi! Ali ni bilo za neikaj časa dovolj! In ali ni bilo tisto, kar so ustvarili Aishil, Sofokles in Evripid, takšno in tako globoko, da so ljudje lahko slišali in vedno znova poslušali, ne da bi bilo postalo trivialno in ne da bi se uničilo? Saj imajo že ti maloštevilni grandiozni drobci, ki so prišli 78 do nas, take razsežnosti in pomen, da se mi, ubogi Evropci že stoletja ukvarjamo z njimi in da bomo še nekaj stoletij živeli od njih in imeli opraviti z njimi!« (12.V. 1825.) * »Nič ne rečem, da Evripid nima svojih napak; toda Sofoklu in Ajshilu je bil vendarle zelo časten tekmec. Četudi ni imel visoke resnobe in stroge umetniške dovršnosti svojih dveh predhodnikov in je kot dramatik stvari obravnaval nekoliko površneje in bolj človeško, je najbrže vendarle zadosti dobro poznal svoje Atence, da je vedel o tenu, v katerem je govoril, da je ravno pravi zanje. In pesnik, ki ga je Sokrat označeval kot svojega prijatelja, ki ga je Aristoteles povzdigoval, ki ga je Menander občudoval in zaradi katerega sta pri sporočilu o njegovi smrti Sofokles in vse atensko mesto nadela žalna oblačila, tak pesnik je naposled vendarle moral resnično nekaj biti. (28. III.'1827.) * »Gotovo, v umetnosti in poeziji je osebnost vse. Toda tned kritiki in umetnostnimi sodniki najnovejšega časa so bile slabotne osebe, ki tega niso hotele priznati in ki so hotele pri poetičnih ali umetniških delih veliko osebnost smatrati samo kot za nekak neznaten dodatek. Seveda, kdor hoče veliko osebnost občutiti in spoštovati, mora tudi sam biti nekaj. Vsi, ki so Evripidu odrekali veličast, so bili ubogi slaniki brez sposobnosti za tako vznesenost; ali pa so bili nesramni sleparji, ki so se s svojo drznostjo pred tem slabotnim svetom hoteli pokazati večje in ki so mu tudi dopovedali, da so več, kakor so bili. (14. II. 1831) * Goethe je z velikim navdušenjem govoril o Menandru: Poleg Sofokla ne poznam nikogar, ki bi mi bil tako drag. Ves je čist, plemenit, velik in veder; njegova dražest je nedosegljiva. Obžalovati moramo, da se nam ga je tako malo ohranilo, toda tudi to je neprecenljivo in za nadarjene ljudi nadvse poučno.« (12. V. 1825.) * »Menandra poznam samo teh nekaj odlomkov, toda ti mi dajejo o njem tako visoko predstavo, da smatram tega Grka za edinega človeka, ki bi ga bilo mogoče primerjati z Molierom.« (28. III. 1827.) Josip Danes Gradiš (Po njegovem jubileju.) Lahko bi govoril o čudoviti komičnosti njegove igre: o tem, *ako menca in si v zadregi mane roke, ali o tem, kako po dol- geni premišljevanju in jecljanju najde izhod iz zadrege; ali s kakšno neomajno naivnostjo zna verovati v neobhodnost družabne forme in dostojanstva; s kakšnim prepričanjem dvigne n. pr. Sartoriusu svetilko nad pismo, ki ga je pravkar napisal; ali s kakšno starčevsko neprizadeto zgovornostjo in dobro poučeno intimnostjo se zna spominjati kriminala in življenja živih in mrtvih Glembayev: v vsej čuvstveni podlagi Daneševih igralskih likov je toliko naravne kulture in uravnovešenega prepričanja, da se mu skoraj ne more odrska tvorba potvoriti ali ostati brez odmeva. S potvarjanjem mislim takoj tisto prav za prav nehoteno, krčevito in že v naprej ponesrečeno iskanje smislov, ki jih ni, in ki priča o nerazumevanju stvari in o slabem okusu. Kakor se to rečeno prizadevanje izkaže že samo po sebi za zgrešeno in prazno, tako se mora preje ali pozneje spreti s svojo lastno nelogičnostjo in z nenapisanimi teaterskimi principi. In prav temu se upira že vsa Daneševa osebnost, njegov oderski čut, — neobhoden za igralca, ki se hoče uveljaviti v teaterskem kolektivu. Ne mislim s tem samo na njegov smisel za drobno psihologijo, na posluh za razpoloženje na sceni; mislim pa na ves kompleks nujnih igralskih lastnosti, na njegovo čudovito neprisiljeno in preprosto sugestivno silo, s katero zna dati prizoru, delu in ljudem osnovni ton in človeški smisel. In ravno ta človeški izraz dobijo vsi Daneševi liki: saj že 9 poudarjanjem naravnost telesne neznatnosti gradi preproščino in dramo malega gospoda Tonkina, ali pa v ravnodušni zgodovinski pozi z melanholično ironijo govori o življenju, nehanju in smrti Glembayev. In pri vsem tem ni nobenega literarnega hokusa-pokusa, ki ima samega sebe za važnega, temveč samo skromna in preprosta zavest o človeški naturi, — in njegovi liki so poleg vsega daleč od okostenelosti »tipov« ali celo brezbarvnih simbolov. Zakaj te figure so več ko tipične ali prijetne — skoraj z vsakim svojim negibnim ali neznatnim junakom nam zbudi občutek o usodnosti življenja samega po sebi, občutek neke tragične nujnosti. V tem je tudi skrivnost in pomen njegovega dela in uspeha, — in prav zato vidim na dnu vse Daneševe povesti — ne toliko zaključenega in sistematičnega pogleda na svet, kolikor zrel, izmirjen in svoboden občutek o svetu in človeku, pod katerim leži malo resignacije in svoje vrste melanholija. Prav to Dane-ševo osebno razpoloženje pa vzbuja na odru močno, široko in polno čustvo zadoščenja, njemu samemu kot umetniku in človeku pa daje veliko vrednost in vsebino. A. Janc. Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledaliSča v Ljubljani. Predstavnik: Oton ZupanCič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani. 80 . i; : •'.. iVv; \r- ’ -!&:>: •-; !i ncf • :'/• o 3i [;.*?► . ••;••: ' ,i:r/ *j > - J . . j: - - /:•< ■ - ■ - r;n,.. 'r'-r- '-ur .ni •;, - J ■ i&im . ' : Hfg ■ ;.v «2>' X -■Ssq r3,sisfi6, ss • w**v»: - • t. -V — *«* »ffc *f Gospodi dom - i -1 “ SP^Hav M.Vesnič. — Prevedel J. V Tragikomedija v treh dejanjih Jovan Mitrovič, bogat trgovec.H, delničar mnogih bank i- ' J. Spasenija, njegova žena Vladimir j ?ivorad njuni otroci Ana Jelena ‘ Milan Ilič, uradnik . . Natalija, njegova žena . Vera, njuna hči . . • Nina.........................'jf Mitar Petrovič, agent firme Stevan Kostič, inženir . . _ Miroslav Matič, Živoradov P | Milovan, plačilni natakar . r Sluga ....................... Godi s' klanec, Režiser: prof. 0. Šest. Blagajna se odpre ob pol 20. v1 Oartari Sedeži 1. vrste Din 28'— LoSe v 11. - lil. vrste . 26- »i V b „ IV.-VI. . . „ 24-- • „ VII.-IX. 22- r odatoi „ X.-X1. „ . 20- „ XII. -XIII. „ 18- par*1. I. * balk0" prodaji pri gladaH**** Predpisana taksa s* Levar Marija Vera Kralj Jan Mira Danilova Vida Juvanova Bratina Juvanova Šaričeva Gabri jelčičeva Daneš Drenovec Sancin Potokar Presetnik **• Danes. Konec ob pol 23 ^ 100-100-70- S, r 'u 20- 20- 15-- •m gin Balkon S Sedeži 1. vrste Galerija: 11. 1. „ Ul. „ . Galerijsko stojišče Dijaško stojišče . Din 20 — 16- „ 14- „ 12-„ 10-2-50 5 — D »I 1. in c d 3. du 5. % '• - * -i - J. ■. '■ -v '- " ». Q ' :lO?l .■) ’ . 4 > i *•. • . I . :se^-ir -■vrt . ]% ■ St * I . h- " ■ » C I KO PHA KOLINSKA CIKORIJA je nas pravi domači izdelek Kje kupim nsjboljše in najcenejše moške in deške obleke domačega izdelka? Pri tvrdki OLUP JOSIP, Ljubljana STARI TRG a Velika zaloga sukna, kamgarnov iz priznanih tuzemskih in inozemskih tovarn. Obleke se izvršujejo tudi po naročilu in konkurenčnih cenah. Velika zaloga moškega perila iz lastne tovarne Triglav TELEFON 35-61 Smučarsko opremo po najnižjih cenah in v kvalitetnem blagu Vas postreže KOLB & PREDALIČ Kongresni trg 4 Tragedija v potili dejanjih (šestih slik*1'1)' ^ttton Wildgans. Prevel Fran Albrecht. Režiser: Ciril Debevec Dr. med. et phil. Vince11 Elizabeta Fallmer, njeS? Hubert, njun sin . • Rozika, sorodnica gosF *eve Dr. Remigy Wohlgefflu Rabanser, Hubertov S°s Gluha deklica . . Pogačnica, hišnica Služkinja.... Prva in peta slika: Hubertova soba. druga in četrta slika: j šesta slika- ^ ča* m. Glavni od111^ ^ dejanju. ■ Levar . Maria Vera • Jan Šaričeva Gregorin C. Debevec Vi. Juvanova Rakarjeva Gabrijelčičeva ^obaFallmerjevih, tretja slika: Rabanserjevo stanovanje, Fallmerja. Blagajna se odpre ob pol 20. Parter: Sedeži 1. vrste 11. - III. vrste IV.-VI. „ VII.-IX. .. X.-X1. „ XII. -XIII. Din 28'— .. 26-„ 24— „ 22-„ 20— .. 18— 100— Konec pred 23. Lote v Parte