125
GLAS ČAROVNIC
Grytzko Mascioni GLAS ČAROVNIC
ČARODEJKA MARTA
Skoraj breztežna, čarodejka Marta
na praški cesti, njene sive oči
prebadajo me iz beline, bujne
kot češnja v polnem cvetu, je komar
prosojni, kakor zarotitev v zraku,
ki ga varuje, kadar skozenj pluje
kot lahen tros.
Ne upam reči, da ji ne verjamem,
da čar, ki ga ponuja,
me malce že utruja,
da ogenj v taboru
počasi ugaša.
Pomlad je: pesem, ki jo poje, kakšna je,
ne vem, vendar zaziblje, neverjetno
prisrčna in zlagana, preostanek
življenja, ki ob njej
(trenutek podrejenosti)
se zdi resnično.
ANA 1992
Hrapav mačji jezik divji vonj
po zajcu v ustih, travniki
kot zibelka so naju zibali
planine
na dnu doline so bile kot jez
če neizmerno bi nebo
se zrušilo.
Dve majceni iveri zlepljeni
zažrti v isto zrno žita
Grytzko Mascioni                                                                                         126
ki sem ter tja ga nosi skoz praznino
pijanega prostora in:
teater - polje
orkester - reka
in vlakove kresničke v dolgih snopih
polzele so po steklu stekleničke
in v njej vedeževalski privilegij
nekoga ki ob svojem licu mlado
čarovnico je čutil
vsa nora od veselja
se besno je smejala.
In vezala (vzdolž proge rosna ji pritrjevala je strma škarpa) svoj spomin na zgodovino časa, ta dokument, občutek, ki ga lahko, ki je že bil (ki bo? ki znova bo?)
- ta čudežni trenutek, seveda: sreča! To je to!
VALERIJA 1950
V ozki nočni ulici za hišo
zorelo je drugačno vino kakor v sodu,
jezik hostija
grešnik v svetem božjem strahu
prizadevno tih razcepljal je mladostniško tesnobo
-trdo skorjo vetra na izsušenem produ ustnic presenečenih.
Do vrtoglavice se je vrtela zvezda nad visokimi vrhovi ceder.
Skobec ostrokljuni slinar jagoda
v tišini teh vrtov v dolini toliko sveta za mano toliko brezbožnega dvomečega otroštva
GLAS ČAROVNIC
poljubljal sem nebo (po vojni) prsi
vaški popek vdano
primabalerino
vitko ljubeznivo lutko razdejano.
ALMA 1951
Izpita, bleda, a z živim ognjem v sebi, slediti za teboj v brlog noči, trdo odpreti vrata:
hrupen vdor, ujet v obratni smeri v ogledalih, poslej le pljuski vode, če šel sem mimo.
Dolg hodnik si odprla mi vzdolž sob, drhtečih od nemira, dvouma čustva: to je bil debut demonske izkušnje, dolgega poklica zvestobe občutljive, vendar nezanesljive. V očeh mi je ostala bela polt, brezkrvna usta, ta tvoja gola usta: sprevod prikazni, ki so se zganile ob prasketanju bisernic ponosnih, - veselo praznovanje v glavi neukročenega fantiča -, je stopal v temno in zahrbtno končnost, v nedokončano potovanje, v začepljen danes.
Izbral in prevedel Ciril Zlobec
127