SEDIM SINOV. •) Povest v pesmi. Zdelal Jo&ef Zemlja. godbo čudno v sladkim tvojim kremlji Prepeval dragi domorodic! bom, Ki lastna bližni je Slovenski zemlji, Naj odpušenja milost zadobom; V spomin si Horvat, Čeh kot Krajnic jemlji, De vsili Slovenov edin le je dom 5 Vse nas je ena kdej rodila mati, Dojila z enim mlekarn, Bog ji plati! Blogrene, zadovoljne vživa dneve Grof Mikič, slavljeni Horvatski Ban, Prost vsake, ki sromaka* stiska, reve, Od deželjakov svojih spoštovanj Pa kot naj lepši zerno ni brez pleve, Je sreči njega tud' osat prisjan, Dotika njega tudi se resnica, De tern vsaktera svoj ima cvetlica. V zakonu leta že živi nektere, Pozabi skoro, kar je bilo kdaj, Blaga, časti obilno si nabere, In bil imel na sveti že bi raj , Pa kaj? — vse upanje se mu podere, Ki cvetlo mu prijetno je do zdaj : Preserčno ljubi lepo svojo ženo, Pa ah! bit' mati, ni ji dovoljeno. Visocih reveži ne zavidajte! Vsi skup nezmožna ste in slaba stvar, Nad njih blišobo se ne spodtikajte, Po volji vse tud' njim ne gre nikdar5 Marskdej raztergane so bolji bajte, Kot Pluta, Venere, Atene dar5 Ni mati še rodila ga sloveča, De bi po godu bla mu vstregla sreča. *) Imena sedmerih sinov so: Simon,Bosan,Tomo,Djono, Ditro, Juraj inMitar. Resnico te povesti poterdijo imenitni pisavci: Peter Alvinci, grof Vuk Bethlen, S te-fan Tzeglcdi, in več druzih. — Ker je ta lepa pesem rajnciga gosp. Zemlja ta, kte-riga nam je nemila smert prezgodej vzela, vse premalo znana, smo jo dali v Novicah natisniti, de gre krog in krog po slovanskih deželah slavo prepevati slavljeniga Hervatskiga bana Mikiča, ravno zdej, ko vsak zvest Avstrijan slavo poje junaškimu banu Jelačiču! Vredništvo. Gospa sprehaja, kot večkrat, kraj grada Nek dan poletni se za kratik čas. Približa se ji ženska srednje mlada, Podoba njena v serce gane vas, Sirotika uboga sahne glada, Eaztergan je opravik, bled obraz, Na rokah otročičev troje nosi, Gospe ponižno vbogajme kej prosi. »So otročiči vsi ti vaši?« vpraša Je nejevoljna grofinja ojstro. Sirota, ki na dar se lep zanaša, Odgovori zaupno in krotko: »Vsi moji so, Vsokost častita Vaša! Pa konec vsega hudiga jih boj Ob enim porodila sim vsih troje, Ziviti reva s čim jih nimam dvoje.« Ce prav navadniga je koj na sveti, De, kjer otrok obilno, kruha ni5 Nasproti, kjer svitli so zlatje šteti, Brez sina Himen zakon rad stori, Ubož'ci noče grofinja verjeti, Na moč nad njo iz gerla zakriči: »Poberi se lažnjivka preč spred mene! Pod soncam mater' take ni nobene.« »Ce prav že dosti si jih preslepila, Pa jez, gerdoba! te poznam drugačj Nobena ni beračiti ti sila, Že slišala od tvojih sim zvijač: Tožljivka si nedelavna in gnjila, Za lene lakot je nar boljši vrač; Živela rada dobro bi brez dela, Zato z lažmi si beračiti jela.« Solzico si obriše od očesa, In hitro zgine bož'ca spred gradii, > Oči povzdigne žalostna v nebesa, % Potoži vsigavednimu Bogii, Njo ohraniti in nje sad telesa Očetu izroči se večnimu. On, ki pod nebam čudno hrani ptice, Ne bo pohabil revne sirotice. (Dalje sledi.) SEDIM SINOV. Povest v pesmi. Zdelal Jožef Zemlja. (Dalje.) ^Wospa, domii ko pride, pripovduje , Kar se naključilo je, možu vsej De vtogotila ni nikoli huje , Kot dans nad beračico gerdo se, K' legati ji v obraz se ne sramuje, Kar nemogočiga na sveti je; In kak, namest de dar bi bla ji dala, Prederzno babo je ozmerijala. Grof, nmin mož, prijazno jo pokrega: »Glej! bratovska ljudi vse veže vez, Ne stori ljuba! več vprihodno tega, Pred nebam edin je berač in knez, Obdan zamore biti dans od zlega, Kdor bil učerej je bogati Krez, Gotovo pregrešila si se silno, De si žalila rev'co tak obilno«. Pa alj tovarš njem ljubeznjiv ji vstreže Z naukam in svarjenjem tim lepim? Razterga svojoglavnosti ji mreže S pohlevnim glasam svojim in krotkim? Kaj še! močneje terma nje še veže Jo k mislim si u glavo vtolčenim: Brez uma, brez možgan se zdi ji vera, De trojce bi imeti mogla ktera. Kralj Bela pošlje Bana nad Tartare, Da vajvoda ga vojsknim trumam vsem, Sovražnika krivične vstavit' kvare, Prederznim ulomiti tile tatem. Ko grof se bije za pravice stare, Doma kaj nov'ga se zgodi med tem? Gospa ob enim znos' sinov sedmero, Ko komej meseov steče devetero. Vsi ljubeznjivi so, čversti in zdravi, Zaljubit' va-nje mogel bi se vsak5 Pa kaj gospa k porodu svoj'mu pravi, Ko došel blagoslov je zdej ji tak? Ah! zgodba gre s siroto ji po glavi, Serca nje červ peklen'mu je enak 5 Zdej še le gonijo jo Evmenide , Ne manjka dosti, de ob um ne pride. Nad njo zgled imate mogočni sveta! Zapišite globoko v serce si, Kaj tistim hudiga nebo obeta, Ki do sirot so neusmiljeni, Hudoba bla gotovo bi prekleta, Jih zaničvati u njih revšini. Sromaka vpitje gor v nebesa sliši, In serdno za-nj ponaša se nar Visi. Kako znebiti se sramote take, Gospa modruje, misli dan in noč, Zvijače, pota si umišlja vsake, Pa uma nje preslaba vsa je moč; Ker se raztergati ne dajo šake, Storiti vender zadnjič kaj odloč'? Naj lepši izrediti sklene dete, Končati druge vse v nečast si štete. (Dalje sledi.) SEDIM SINOV. Povest v pesmi. Zdelal Jokef Zemlja. (Dalje.) ^9 ok mili detcov matere ne gane. Od misel ne odstopi vragovih , Neobčutljivo nje serce ostane Do sinkov lastnih njenih tak lepih: Zadeti mora dekla v koš pobrane, Vtopiti u potoku bližnjim jih. De ne prišlo bi vsega nič na znanje, Zažuga keršenci terdo molčanje. Ze dekla gre skoz bližnji gozd s kosamo, Povelje svoje zver siti gospe, Ko dokončavši vojsko Ban nevarno Na poti k domu ji naproti gre. Ko pred seboj jo vidi bežat' varno , Zapreti pot ji slugam zapove ; Kaj nese, praša jo gospod prijazin, Odgovor s straham da, de koš je prazin. Pa ko boječo vidi trepetati, Mu čudno zdi se, huje se je vlot'5 De ne prederzne naj se mu lagati, Gorje nji! če ne govori brez zmot. Resnice plašna dalje mu ne krati, Strah ima dobro svojo stran povsot: Od kraja mu natanjko razodene Strupene spruge njega vse namene. Kot kdor predrami ravno se iz spanja, Razločno vediti ne more sam, Alj je resnica, alj bilo je sanja, Kar se dozdeva mu iz spanja zmam, Po glavi Banu misel se preganja: »Je to H res, alj sanje le imam? Le smem verjeti to od žene svoje, Ki bla edino je veselje moje? »Kar ljubo zaročnico sim jo snubil, Kar pred oltarjem ji roko podal, Ko svoje lastno sim telo jo ljubil, Dolžnosti spruga zvestiga dostal, —> Bom nagnjenje, ljubezin k nji zdej zgubil? Je ona huji kot skernobna žval?« Pa kaj? — očem resnica se pokaže, In zbrihta se, de pamet mu ne laže. Hudobi ti se vražji prečuditi Ne more grof, ko zve se 'z zmame spet? Nezmerno žalost, jad mu grozoviti IT serce vliva tak naklep prekletj Previdno, modro vender ve zakriti Pravične nejevolje serd unetj Lijo pa iz očes solze mu vroče, Ko vgleda v košu deteta spijoče. Objema jih, na serce jih ljubavi Očetine pritiska mož vesel 3 Na ščit svoj boja vajen jih postavi, Ki toljkrat mu življenje je otel, Jih zagovarja kralju in deržavi, Ki bil, kar diha, zvest ji je čas cel. Skerb perva njega zdej je in posebno Vse kar je k ohranjenju jim potrebno. Vender pred ko domu se dekla verne, Zažuga ji, de dala bo glavo, Ce živi duši čerkico razgerne, Kar zgod'lo se na poti ji je blo. Služabnike zdej žen iskat zaverne , K' izredile bi detca mu lepo 5 In res, dobiti bilo jih je k sreči, Ki hotle so dojiti jih, jim streči. (Dalje sledi.) sedim SINOV. Povest v pesmi. Zdelal Jokef Zemlja. (Dalje.) Ko sinki zvestim rokam so zročeni, Napoti zadnjic se do doma Banj De bli vprihodnje tud' bi oskerbljeni, Ljubezni do dežele vsak bil vžgan, Izredili, sinovi se pošteni, Nikoli čuti oče ni zaspan: Noben dan, ura tudi dne ne mine, De na otete bi ne mislil sine. Les — leni starši! tukej se zgledujte, Ki skerb za otročiče ni vam mar, Kot 6ce ta, ne žena njega slujte, Spoznajte jih neba naj drajši dar5 Ljudi in sebe samih se sramujte, Ak manj umete kakor zverska stvar: Roditi znajo tudi oroslani, Pa mladi od njih niso poteptani. Z veseljem, komej stopi v grad, nazvesti Edin'ga grofu porod se sinu, Pa kar oserčje žuga mu razjesti, Zakriva modro svetu celimuj Dramiti sprugi svoji noče vesti, Ne v hrup spravljati tihiga domu: Očetine se radosti unema, Vesel ediniga sinii objema. Po skerbi staršev dobrih vsi mogočji Je mladi grof doma lepo rejen, Odraša naglo starosti otročji, Po stanu z vsim spodobno preskerbljen, Od dne do dne modrejši kot visočji, Umetnostih potrebnih vsih učenj Pa oče ima skerb na skrivnim vedno, De unih šest redi se tudi čedno. Kot dvojčika, vterdvavca star'ga Rima, K' ju vreči v Tibro dedov brat veli, De se življenje zagotovi njima, Volkulja v divji gosi tam doji: Sestercov svojo dojkinjo vsak ima, Ki bolje kot njih mati za-nj skerbi5 Vsi rastejo očetu na veselje, Do kraja spolnjene so njega želje. Ze bliža za-nj se serčno zaželjeni, Za tovaršico njega britki čas, Ko dopeljati zadnjič jih nameni Pred nje, strupene matere obraz. Po šegi gostje naredi grofeni, Pripravi se s kopo, kar mika nasj Gospodo povabiti da vso slavno, In že sede krog mize vsi postavno. Ko b' trenil, ropi notri šest junakov, Vsih kakor mladi grof opravljenih 5 Pod soncam gorših ni jih korenjakov, Lepih, čverstih, kot sveča zrašenih; Ban ko šest svojih vitežkih vojšakov Plemenitažev zboru skaže jih: Lepoti čudi gostov se neznanih, Zdravico jim napiva sledin zbranih. Ze bliža praznik koncu se obedin, — Ban stopi vsred sinov, vprašanje da: »Kaj malopridnež tisti bil bi vredin, Ki smert junakov tih bi slast ga bla?« »»Per moji veri! kervolok poredin««, Ogl&si perva se zmed vsih gospa: »»Ki tih sokolov hotel kri bi zreti, To uro smerti mogel bi umreti.«« »Ta kervolok si ti! sopruga moja,« Povzame mož besedo njen serdit, »Ko bla spolnila bi se volja tvoja, Ze zdavnej vsi bi mogli bi vtonit', Pa vedi, de vsih šest grede iz boja Je jezi tvoji vedlo mi vmaknit' 5 Ak vest oterpne , ni nikol te pekla, Si sodbo sama čez-se zdej izrekla.« (Konec sledi.) SEDIM SINOV. (Konec) K 6t Cevza nenavadni svit Semclo, Na tla njo treši besedi tih jek, Prebode, ji presune serce smelo, Ki ni ganil ga mili detcov vek 5 Pričjoče vse je vživo spreletelo, Zgleduje, čudi se, stermi vse vprek; Kako bo zgodba čudna se končala, Skerb ta edina vse je obhajala. V trepetu nezrečenim zdihajoča, Ponižna kot berač razcapan, bos Z razspetimi rokami klečijoča Gospa ji odpustiti grofa pros' ; Solza zaliva ji obličje moča, Podobo smerti na obrazu nos': Pa ne da se nikakor omečiti, Nezmerno ne zastonj mož njen serditi. Pričjočim vsim gospa se v serce smili V britkosti strašni, ki je ni izreč; Vsi združeni zavzdignejo jok mili, Vsak prošnje skrikne svoje glas trepeč, Gospe na pomoč v zadnji priti sili, Ko vzdigne Ban izdert že goli meč, Spolniti od nje same izrečeno Kervavo sodbo sam nad svojo ženo. O stoj! o stoj! sprug, oče razžaljeni! Ak te ne gane žene tvoje jok, Saj prošnje imenitnih gostov ceni, In krik rojenih dvakrat ti otrok; Nazaj spet v nožnice meč ojstri deni, De dneva konc veselja bo, ne stok5 Pi •avične oginj jeze potolaži, Pred svetam veljkodušnost svojo skazi. Vender — on, ki pravica mu je draga, Zaljenje tudi pozabiti ve; Vse lepo duše je njegove snaga, Usmiljeno mu tolče tud' serce: Na prošnje te se zadnjič Ban premaga, Krivico svoji odpusti gospe. Lepo pravico sveto je češenje, Se lepši odpustiti razžaljenje. Naj vam pripoveduje drugo pero Gostovov zbranih čut veselja nov, Oko rosi solzice marsiktero U krogu razodetih vitezov; Kdo zrekel bo čutenje mnogotero Med sabo se spoznanih braticov? Obilno popisvati take čuda, V resnici! prazna bila bi zamuda. Brat bratu krog urata se ovije, Objema nepoznan'ga bratica, Solza mu potok po obrazu lije, Obraz umiva z njimi druziga, Kervi glas slednjimu iz serca vpije — Kdo priča bil je kdej enaciga? Plačeča mati tudi zdej spoznana, Od njih objemana je, celivana. Vsi Bana Mikiča sedmeri sini Pridobili so si slovečo čast, Se darovali kralju, domovini, Za nje obnašali, se slave rast, Per nji živeti v vitezov spomini, Je hrepenjenja njih edina slast, Rodov sedmerih bili so očaki, Ki mnogi so iz njih izšli junaki.