Narodna mučenika Zrinski in Frankopan. Predavanje prof. dr. Komljanca ob priliki svečanosti proslave narodnih mučenikov 30. aprila 1919 v Ptuju. Nadaljevanje. Na kraljev poziv sta se oba udeležila tudi SOletne vojske. Nikolaj Zrinjski se je*tu tako odlikoval, da ga je kralj za nagrado imenoval že v njegovem 26. letu za generala hrvatskih čet. Peter pa se je že kot mladenič izkazal z izredno telesno močjo in levjo hrabrostjo. Še predno je odšel na bojišče, se je mudil ob neki priliki na lovu v požunski okolici s kraljem Ferdinandom III. Za lova prileti sedemletni divji mrjasec in Peter mu v kraljevi navzočnosti z enim udarcem odseče glavo. Kralj hoče Petrov meč, zamahne ž njim, pa mu ga truden vrne, ker ga niti prav držati ni mogel, nikari da bi ga svobodno vihtel. — V 301etni vojski se je Peter bojeval pod neposrednim poveljevanjem kralja Ferdinanda, ki ga je ob neki priliki tudi rešil, da ga niso ujeli Švedi. Zato ni čudo, da je bil kmalu imenovan za kapetana žumberških uskokov. Po končani 30letni vojski je bil Nikola Zrinski v Varaždinu slovesno umeščen za hrvatskega bana, star komaj 28 let. Za glavno nalogo svojega banovanja si je postavil Nikolaj Zrinjski, da oslobodi svojo domovino turškega jarma. Turki so takrat gospodovali na srednjem Ogrskem, Kaniža je bila v njihovi oblasti kakor tudi Slovenija. V IPotisju in na Erdeljskem so sicer vladali domači knezi, a pod turškim pokroviteljstvom — avstrijskemu cesarju je pripadal le del zapadne in severne Ogrske in Hrvatske. Kaka nadloga so bili Turki za svoje so- sede, mislim, da Vam ui treba šele podrobno slikati. — Saj so občutili tudi naši predniki Slovenci, kako so plenile in ropale, požigale in pustošile kakih 1500 let po naših slovenskih pokrajinah divje roparske čete turške in jemale a seboj ne samo blago in živino, nego tudi ljudi. — Turki so bili takrat nevarnost za čelo Evropo. Vsa Evropa se je napenjala, da omeji in zavrne turško nevarnost. V nevarnosti je bila v 16. in 17. stoletju Avstrija, da postane turška pokrajina, in ker so bili avstrijski vladarji obenem tudi nemški cesarji, so imeli ti v prvi vrsti sveto dolžnost, upirati se Turkom ter jih potiskati nazaj. — Vse evropsko javno mnenje je imelo nemškega cesarja v borbi proti Turkom za glavnega zastopnika. A kaj so ti storili ? Prva njihova skrb je bila, da bi živeli s Turki v miru. Ta mir so pa tako razumevali, da bi Turki v miru puščali njihove dedne dežele avstrijske; Hrvatska in Ogrska bi imeli le nalogo, zadrževati Turke, da ne bi prihajali ropat in plenit tudi čez nje v avstrijske dežele. Dunajski dvor je izročil tako, če tudi nepostavno, pa v resnici Hrvatsko in OgrsKO Turkom, samo da odvrne od sebe vojno nevarnost. Saj so se Turki hvalili, da se niso oženili z Madžari in Hrvati nego z Nemci, pa da jim ni treba prizanašati Ogrski in Hrvatski. Turki so torej neprestano napadali in plenili Hrvatsko in Ogrsko, a Dunaj, ne samo, da ni branil svojih Hrvatov in Madžarov, nego je celo prepovedoval Madžarom in Hrvatom, da bi se sami branili in zavračali turške napade, češ, potem bodo Turki hudi na nemškega cesarja. In ker so Hrvatje kljub temu vedno trdili, da imajo pravico živeti in da veljajo tudi za njihove dežele postave, se je začel Dunaj nanje jeziti in ko niso hoteli utihniti, ampak, so včasih Dunaju tudi grozili, so se jih na Dunaju začeli bati. Zato so mislili, da je dobro, da Turki pritiskajo Hrvate in Madžare, ker sicer bi jih nikdo ne mogel več držati na uzdi. Fran Frankopan poroča, da je ugleden svetovalec cesarja Leopolda odkrito izjavil: „Bolje je, da postane tudi Dunaj turški, nego da bi prišel Budim v madžarske roke." Trpeli pa so takrat Hrvati, ne samo po Turkih, svojih sovražnikih, nego njihov dvor na Dunaju sam je poslal nad nje ljudi, ki bi jih naj krotili. Da bi se hrvaške in slovenske dežele lažo branile proti turškim napadom, se je bila ustanovila takozvana vojaška gra-nica. Dokler je izpolnjevala svojo nalogo, so bili ž njo vsi zadovoljni. Ali v časih, v katerih se godi naša povest, je postala vojaška krajina za Hrvate bič, katerega je nad njimi vihtel Dunaj. Izvzeli so jo bili izpod banske oblasti in cesar si jo je bil prisvojil kot poseben cesarski teritorij. Da si jo čim bolj zavaruje, je proti postavam pošiljal tja doli za častnike večinoma Nemce (tudi pri nas Slovencih v prejšnji državi ni bilo nič boljše), da, tudi dosti nemških vojakov. Ker pa jih večkrat niso imeli s čim plačati, so tudi ti mesto, da bi se borili s Turki, rajši doma pri Hrvatih plenili in ropali, njihovi častniki pa so tudi pohujšljivo živeli, čisto p6 turško torej. Približno v takih časih je postal Nikolaj Zrinjski ban kraljevin Hrvatske, Slavonije in Dalmacije. Premišljujoč otožno stanje svoje domovine, pride do prepričanja, da bi složni Hrvati in Madžari bili dosti močni, da se otreso turškega jarma. ¦ Začne torej pošteno odbijati turške na- — 2 — vale iz Medjimurja sam, a od Karlovca tja njegov brat Peter, ki postane po svojih junaških delih strah in trepet Bosne in Hercegovine. Radi erdeljskih zmešnjav je 1. 16G3. izbruhnila velika turška vojska. Vodila se je na Ogrskem in Hrvatskem. Na Ogrskem je poveljeval vrhovni avstrijski vojski Rajmund Montecuccoli, ki je zakrivil ne samo, da niso Turkom nič vzeli, nego narobe izgubili več utrjenih in važnih krajev. Narobe pa ie ban Nikola dosegel mnogo uspehov. Potolkel je kaniškega pašo in hitel v pomoč Montecuccohju, ali ta ga zavrne, češ da ni hrane za njegovo vojsko. Ko je nato bila izgubljena trdnjava Novi Zamki na Gornjem Ogrskem (Neuhausel), so bili vsi ogorčeni na pomožno nemško vojsko, nasprotno so pa vsi slavili junaškega Nikolo. Istočasno se uspešno brani turških navalov v Liki Nikolin brat Peter Zrinski. Karlov-ški general Herbert Auersperg pobegne pred turško nevarnostjo na Kranjsko, a ko pre maga Peter Zrinski z 2500 vojaki 10.000 mož broječo vojsko bosanskega Ali paše Cengiča tako, da se ni skoro nikdo Turkov rešil, paša sam pa je bil ujet, si pašo Čengiča pri svoji pobegli general Herbert Auersperg, zmagovalca Petra Zrinskega pa zatoži na Dunaj, da ga ni ubogal! Petrova zmaga nad Čengičem in Niko-line srečne vojne so oba brata izredno proslavile po celem krščanskem svetu. Hrvatska, Štajerska in Kranjska, katere sta onadva branila, so ostale obvarovane turškega besa, med tem ko so iz Avstrije in Moravske, ki so bile izročene obrambi nemških Čet, Tatarji odvlekli v sužnost okoli 100.000 ljudi. V čakovec so prihajala pisma, polna priznanja in hrabrenja od saksonskega in bavarskega kneza, rnantovskega in tostanske-ga vojvode, španskega in francoskega kralja in od rimskega papeža. Edino od lastnega kralja ne. Zrinskim pomagati z besedami in v denarju, je bilo takrat toliko, kolikor pomagati celemu krščanstvu. Odločilna vojska med Turki in kristjani se je pa imela vršiti šele prihodnje 1. 1664. Na pomoč je prišlo cesarju nemško cesarstvo in francoski kralj Ludovik XIV. sam je poslal precejšnjo armado. Pod Novim Zrinom ob iztoku Mure v Dravo, trdnjavo, ki jo je Nikola Zrinski sam napravil, počaka krščanska vojska pod Montecuccolijem turške ; Hrvati in Madžari zahtevajo, naj se brani ta trdnjava, a Monte-cuccoli jo izroči kot „nepotrebno točko" brez vse brambe Turku, da jo razruši pred očmi vse vojske. Mislimo si lahko, s kako žalostjo, obenem pa tudi s kakim srdom je moralo navdati to ravnanja Montecuccoli j evo vsakega Hrvata, zlasti pa še Zrinskega. Zrinski se proti takemu nečuvenemu postopku pritoži v Gradcu pri vojnem svetu, in ko tu nič ne doseže, pri kralju Leopoldu samemu na Dunaju, kjer pa istotako nič ne opravi in se radi tega ogorčen odpove poveljstvu nad svojimi četami. Krščanska vojska pa slavno potolče, kakor znano, turško vojsko, ko je pri Št. Got-hardu prehajala črez Eabo. Vsi so pričakovali, da Montecuccoli izrabi to veliko zmago, pa se spusti za turško vojsko, da jo še bolj uniči. Ali ne! Montecuccoli misli samo, kako pošlje Leopoldu v spomin zmage dragoceno sabljo, pa mu opiše čim eijajneje svoje velike zasluge. Ali zgodilo se je še hujše, česar bi ne bil nikdo pričakoval! Turki so bili pobiti, — 3 — 'slabe za uspešen odpor proti Dunaju, je um-tjivo, da so iskali drugod pomoči. Na čelu tega odpora so bili pri Hrvatih ban Nikola Zrinski in njegov brat Peter Zrinski. Pomagala pa je mnogo tudi Katarina Zrinska, | žena Petra Zrinskega. Mislili so najprej, da bi jim lahko prišel na pomoč francoski kralj Ludvik XVI., katerega koristi'so se križale s koristmi habs-! burških vladarjev. Še predno pa je prišlo :do kakih sklepov, zadene borilce nenadomestljiva izguba. Nikola Zrinski, ki je bil duševni in prirodni voditelj vseh nezado-voljnežev, ki je vžival velik ugled in polno zaupanje pri Hrvatih in Madžarih, pa tudi pri drugih sosednih narodih, mož, kakršnega takrat niso imeli ne Hrvati ne Madžari* ta S mož umre nesrečne smrti še istega leta 1664. Te smrti so se razveselili Turki, razveselili . tudi ministri na Dunaju, razžalostili pa rodoljubi, ker so čutili, da je bilo vzeto odpori proti Dunaju prirodno središče, duša vsega gibanja. Na mesto Nikolaja Zrinskega so stopili t prve yrste drug) možje, ki so bili tudi za- [služni in vplivni, ali delali so vsak zase" brez (toliko potrebne edinosti. Na Hrvatskem je bil [to Nikolajev brat Peter. Nezadovoljneži so iskali pomoči ne samo [pri Francozih, nego tudi pri drugih sosedih, [Benečanih, na Poljskem in ko vse tod niso L ničesar dosegli, zadovoljni bi bili tudi s turško ! pomočjo, samo da se obranijo dunajskega nasilja. Francozi in Turki so jih tolažili in jim na pol obetali svojo pomoč. Ali ko bi moralo priti do izvršitve, so umanjkali. Med tem pa je stvar narodnih braniteljev i doma toliko dozorela, da jo je bilo treba ali j izvesti ali pa opustiti. Piidružil se je bil tem protivnikom tudi [Štajerski grof ErazemTattenbach, jako bogat Ivelikaš iz naših krajev na Štajerskem. Ko jo že bilo določeno, da izbruhne • ustanek, Peter Zrinski le ni mogel storiti I usodnega zadnjega koraka, nego polastila se i ga je želja, da celo stvar za domovino doseže | brez poganske pomoči mirnim potem. Obrne se po zagrebškem škofu do du-J najske vlade, da se z njo in s kraljem spravi. \ Vlada je bila te ponudbe vesela, saj tudi ' ni bila dovolj pripravljena za oborožen nastop proti Hrvatom in Madžarom. Zato je hotela mirnim potem dobiti v svoje roke vodje za brambo narodoih pravic, v prvi vrsti Petra Zrinskega in Frana Krsta Fran- kopana in ju pogubiti. Obljubila in pregovorila je tudi cesarja, da je obljubil Petru Zrinskemu svojo milost, čeprav so vse drugače mislili. Med pogoji, ki jih je hotel ban staviti za pomirjenje, je bil tudi: Kralj ima z odločnimi sredstvi poskrbeti za obrambo Hrvatske tako, da nikdo ne mora bežati iz nje. 18. aprila 1670 prideta Peter Zrinski in Krsto Frankopan na Dunaj, da osebno uredita svoje izmirjenje. Ali izmirjenje se je vršilo in izvršilo popolnoma drugače, nego sta pričakovala Peter Zrinski in Krsto Frankopan. Izprva so z njima saj navidez prijazno ravnali. Ali kmalu so pokazali svojo pravo namero. Začeli so ju zaslišavati in jima javno očitati, da sta se uprla proti cesarju, ki zaslužita smrt. Vse njuno upiranje, vse prošnje so bile zastonj. Prišla sta pred posebno določeno sodišče, v katerem so sedeli sami Nemci, dasi so na Ogrskem in Hrvatskem ugovarjali, da Dunaj in nemška sodišča niso kompetentna, da sodijo hrvatske velikaše, nego za to opravičen je edino hrvatski sabor. Še predno je prišel Peter Zrinski na Dunaj, so cesarjevi ministri in vplivni svetovalci grozili njemu s smrtjo. Dunajski nemški sodniki so morali biti tudi istih naziranj ! Kako pač naj razumejo Nemci težnje hrvatskega naroda! Obsojena sta morala biti na smrt. Peter Zrinski, češ da je izdajalec, Fr. Krsto Frankopan, ker ni izdal Petrovega dela, ker je torej njegov sokrivec. Pa naj so sodniki sodili, kakor so hoteli, javno mnenje takrat je vobče po vsej Evropi bilo, da morata biti Zrinski in Frankopan pomiloščena, ker sta šla na dano besedo na Dunaj in je Peter izročil svojega sina za talca. Ali tudi tu se je prevarilo mnenje. Cesar Leopold je potrdil smrtno obsodbo. Obadva obsojenca sta bila odpeljana v Dunajsko Novo mesto v ječo. Dne 30. aprila 1. 1671 po deveti uri predpoldnem sta jima bili odsekani glavi; mučeniška kri je orosila mrtvaški oder. Ob isti uri je bil usmrčen na Dunaju grof Nadaždi kot ogrski upornik. (Jrofa Phazma Tattenbacha pa je zadela usoda 1. decembra istega leta. Tragična se imenuje smrt naših junakov, mučenika ju nazivljamo. Zakaj ? V čem tiči njuna krivda ? • Borila sta se za prostost svoje domovine, za njene zakone kot zastopnika hrvatskega naroda, a borila sta se zanje proti osebi, ki je bila nad njima, bila močnejša od njiju, proti osebi, ki bi morala ščititi te zakone. Pristegla sta bila svojemu vladarju, pa prisego prelomila, boreč se za narodne pravice. A izvoljeni vladar je prej ob svojem nastopu prisegel, da bo varoval ustavo in zakone, p ti je prelomil prisego ne v korist naroda, nego da poveča svojo oblast. Pregrešila sta se Zrinski in Frankopan, ker sta se uprla kraljevim poveljem, težečim za osebno koristjo : pregrešila bi se bila, ko bi zlasti ban Peter Zrinski, zakoniti čuvar pravic hrvatskega naroda, istih ne bil branil z vso silo svojih moči. Jeli bilo po tem mogoče, da bi se ne bila pregrešila ? Ne ! Kdo pa je bil kriv, da sta se morala pregrešiti ? Vladar s svojo vlado, ki je prvi grešil. Zakaj pa niso drugi podobnega storili ? Ljudje majhnega duha in malih duševnih sil cenijo više svoje življenje nego pravico idej. Ljudem silnega duha je pravica idej več nego lastno življenje. Taki ljudje postajajo mučeniki svojih idej, ako nalete pri izvrševanju istih na večje fizične sile. Ni jih veliko, ali potrebni so. Zakaj kakor svetli meteori razsvetljujejo temo širokih ljudskih množic, kakor zvezde vodnice svetijo rodovom in narodom. Njih spomin ne ugasne, njihova slava ne premine, nego se veča od roda od roda, širi od zemlje do zemlje. Taka dva mučenika sta naša Zrinski in Frankopan. Smrtna obsodba Zrinskega se je na koncu glasila: Zrinskemu so odvzete vse časti, pravice in dostojanstva, spomin nanj se briše s sveta. To bodi njemu za zasluženo kazen, a enakim za strah in grozo ! Pa kaj se dogaja danes ? Zrinski je dosegel časti pravice in dostojanstva, kakor noben njegovega naroda, spomin nanj živi v celem njegovem narodu in se širi k sosednim narodom ; kazen se je izpremenila v plačilo, strah in groza v spoštovanje in ljubezen. Priče za to so današnji neb roj ni slavi lci v Zagrebu, priče so spominske slavnosti po vseh krajih naše ujedinjene države, priče smo mi sami, ki zakličimo v spomin neustrašenima borilcema in mučenikoma za narodne pravice: Slava!