203 VIKTOR PIRNAT
Pendirjevček.
(Zgodbtt o gorjanskem vragu.)
jam doli med dravsko in savsko banovino se vlečejo temni Gorjanci s svojimi skritimi čari in prelestnimi bajkami. Stoletne bukve se menjavajo s prostranimi košenicami in cvetočimi livadami, položni bregovi in vrtoglave stene, goličava in pragozd.
K vrhu gorjanskega glasnika Trdine se stiska Sveti Miklavž, ki spušča svoje strmo pobočje 700 m globoko v šumno Pendirjevko, gorjansko hčerko. Pod temi pečinami se je rodila, skozi bujno goščavje si utira pot preko skal in steza, mimo nagromadenih debel in preperelih hlodov. Enostavna, a večno lepa je njena kramljajoča govorica. Pripoveduje o davnih prigodah in skritih lepotah gorjanske soteske, ki ji je dala ime in ki jo poznajo le podgorski drvarji in redki lovci. Česa vsega ne ve o gorjanskem možu in njegovih škratih, o divjem lovu, o vilah in o pendirjevskem vragu.
Ta se je držal v Hudi peči, prirodni trdnjavi iz silnih pečin gori nad živahnim potokom. Svojo vročo peklensko kri je hodil hladit v bistro Pendirjevko in dražit njenega mlinarja tam pod Minutnikom. Mož je imel to slabo navado, da je prepogosto na dan klical črnega Hudopečana v rdeeih hlačkah in zeleni suknjici. Pa je ta priskak« ljal po svojih roženih kopitih in mahnil s košatim repom po vodi, da se je v trenutku zmočilo vse mlinarjevo žito. In spet jih je mlinar poklical tri sto, brcnil pa ga je le eden v mrzlo vodo, da se je potem za nekaj dni poboljšal.
Muhast je bil »Pendirjevček«, jako muhast. Rad je nagajal, pa je tudi rad portiagal. Kmetje so ga že poznali in so ga vedno radi slušali. Ko so kosili, je zatulil z Gorjancev: »Raztresaj, bom sušill« Po* sijalo je solnce, potegnil veter in seno je vidoma bledelo.
Če je ob košnji ali ob žetvi zakričal: »Zdevaj!«, je bilo kaj hitro treba spraviti pod streho, kar se ni smelo zmočiti, ker so se kmalu za svarilom pripodili čez Gorjance črni obtaki in stresli svojo časih tudi ledeno vsebino na lepo orehovško polje.
In tudi pozimi, ko je njegovo gorjansko domovje počivalo pod debelo snežno odejo, si ni dal rairu in je opozarjal kmete, kdaj je čas posekane hlode prožit v dolino. in kdaj je primerno, jih vlačit na daljne domove.
»Proži! Vlači!« se je glasil opomin. Kdor ga ni poslušal. tisto leto ni spravil drv iz Gorjahcev. To je namreč mogoče le pozimi ob trdem zmrzlem snegu, »na vlak«.
1
204
Dobro je vedel »Pendirjevček«, da mu ni stalnega obstanka v Gorjancih, in često je pravil drvarjem, da ga bosta pregnala šepasti     J duhovnik in blagoslovljeni junček, ki bo mukal po Gorjancih.               fl
Res so pobožni dolinci postavili vrh hriba cerkvico svetemu Mi= 1 klavžu v čast. In zaraukal je iz njegovih lin blagoslovljeni junček — 1 Miklavžev zvon.                                                                                        1
Strašno je bobnelo po vragovih ušesih. Potem pa je prišel še po« j božni šentjernejski župnik, ki ni hodil kot drugi ljudje, temveč je ( malo poskakoval. In poskakoval je tudi »Pendirjevček«, ko je župnik \ škropil proti Hudi peči in mrmral razne zakletve, da so ubogemu dol« J gorepcu kar kosti škripale. Pa se je upiral.                                                '
»Ne boš me prepodil! Tudi sam nisi brez greha: ukral si materi I jajce!« je rohnel nad starim duhovnikom.                                                  1
»Bridko sem to obžaloval in petdeset let že ne jem zato jajc!« ga J je zavrnil užaljeni župnik in pridejal najizdatnejši blagoslov, ki se je H zapičil vragu v mozeg, da je dirjal kot brezumcn čez Hudo peč in ^ za vrhom skozi prastare šume, ki so kar ječale pod njegovimi kopiti, ; doli proti Sušicam. Tulil in divjal je tako, da je župnikovemu sprem= i stvu ledenela kri po žilah; župnik pa je molil in blagoslavljal. Miklav* i žev zvonček je cingljal in vrag je bežal in lomil pod seboj vse, kar je dosegel.
Se danes naziva ljudstvo tiste gozdove »Na polorau«.
Iz Miklavževih lin še muka blagoslovljeni junček, razborita Pen« dirjevka še vedno žubori svojo neskončno pesem, le njega ni več po skritih gorskih kotanjah, ki z njim strašijo mame svoje male pored« neže, njega ni več v Gorjancih — rdečehlačega kopiteža in rogača, šaljivca in nagajivca — Pendirjevčka.