67
Nezadovoljne zvezdice
Da li znate, ljubi otroci, pripovedko o nezadovoljnej zvezdici? J»z jedva Terj&mem, <la W jo znali, ker ineni samemu jo je priporedovala sretla kres-ničica. Zatorcj uaj vam jo povem, da jo bote tudi vi zuaii dmgim pripoved&ti.
Kc je [jubi Bog svet ustvarjal, ustvaril je četrti dan solnce, mesec iu brez števila zvezdie, relikih in mnjhttih, ter je vsakej pokazal pot, po katerem naj hodi po nebeškem obzorji. Tako je bllo tndi treba, da se ohrani red nn oncm modrem nebeSkeni oboku. ZTezdice so bilc zel6 vesele in zadovoljne, pas65 se in potovajoč s svojun zvestim čuvarjeui meseeem. Samo nekoliko drobnih zvezdic nij bilo zadovoljno. Godrnjale so, da so tako majhene, in da jih otroci z zemlje skoraj ne vidijo. Kekle so: ,,?as, ki ste ye{je nego li mi, radi gledajo ljudje na zemlji, a nas ne morejo videti zaradi važega bleska iu sretlobe."
Zatorej se spustč noko no5 doli na zemljo, da bi oudu svctile nežnim otročiCem, ne misi&S, da Bog vse vidi in zna, ter tudi to, k&r ao storile.
Bog jo nezadovoljati zvezdice pričakoral s kaznijo oa zemlji, tcv jih je v istein času, ko so priSIe na zeraljo, tak6j izpremenil v grdo rujave živalee.
Ko lii jili bili videii, kako britko so zdaj jokale, ker jih nijso Teč obda-jali sretli in biserni trakovi, ampak rujava in trana obleka. Poprej jira je bila ? lirano aebeška rosa, a zdaj zelono in greuko listje. Britko so jokale leta in leta. Naposled se jiii Bog vendar usmili, ter jiin dovoli, da se smejo o toplib poletnib vefierib svetleti po zemlji in se tako apoDiiajati syoje nek-danje nebeSke svetlobe. A tega jim ue doroli, da bi smele nazaj na nel>6, katero so svojcvoljuo zapuatile.
Tako, otroci, pripovedujejo si kresniee, spominjajoč se SToje nekdanje svetlobe ter niilo gledajo gori v vižavo na svoje npbeske tovarižiee iii svojega Cuvarja meseca. Zvezdice so bile nezadovoljne, zato jlh je kaznoval Bog, in tako kaznnje So dandanus vsacega nezadovoljueža. Bodito tedaj zadovoljni s tem, kar vam je dal Bog, ker on je dober oče, ter t6, kaj je kouiu dal, iu kakšen stan mn je odločil.
Tako so bile drobne zvezdice nezadovoljne, in še le potem, ko jiii je Bog izpreiuenil v poaoene zaželke, Bpoznale so, kako srečne so bile zgoraj na nebeškem ohoku. — In kako radc bi se hile zopet Truile nazaj, tja gdri d« modro neb6, ali Bog jim tega nij dopustiL
Zahvalite ae torej dobremu Bogu, svojemn najljoljSemn oSetu, za vse ono, kar vaon jo dal. Takemu, ki je zadovoljcn s tein, kar ima, hoče mu Bog še vcč datj.
Tako vam govcre svitle kresničica, nekdanje ZTezdice, ki kakor žareča iskre letajo okolL   Zapoumite si dobro, oti-oci, kar vam govorč!          M. K.   .