A.    Aškerc: Ko pade zavesa . . .                                   181
Ko pade zavesa1). . .
yU,avesa pada ... A gledišče ploska . . Cimdalje bolj grmi pohvale zvok, čimdalje bolj, glasneje in glasneje; in ne poleže se vihar poprej in ne potihne, dokler spet ne vzdigne zavesa se in on se ne prikaže, ki glavno vlogo je igral nocoj . . . In ko prikaže se — hej, zdaj šele mu ploskajo in kličejo:  »Izvrstno!« in »živio« se ori po teatru . . .
In on stoji tam na prizornici
s tovarišem ob levi in ob desni
s tovarisicoj v drame zadnjem činu,
in klanja se občinstvu slavnemu
po ložah, po parterju, po stojišču
in klanja se visoki galeriji
pa zahvaljuje se smehljaje vsem
za to ovacijo, za to priznanje . . .
Zavesa pade spet in —• vse utihne.
in praznijo se lože in  parter
in prazni se balkon in galerija
in prazni se stojišče — lahko noč!
Ugasnile električne so luči . . .
V gledišču zaostal je le spomin
še po dišavah in parfumih raznih . . .
In jutri bodo dnevniki obširno
spet o nocojšnji pisali predstavi
in hvalili igralce in igralke,
a v prvi vrsti njega, kakor vselej  . . .
In on, junaj nocojšnje drame, on,
ki nosil je na ramah svojih kos,
ki bil oživil pesnikove misli,
ki bil vtelesil je junaka v igri,
ki bil življenje vdihnil mu resnično —
') Kot prolog govoril  na  glediški  akademiji  dne 17. februarja g. rež. R. Inemann.
182
A. Aškerc: Ko pade zavesa . . .
on zdaj obleko pisano si slači
in snema masko in lasuljo z glave,
z obraza' že umiva si ličilo . . .
In zdaj počasi spravlja se domov,
ob pozni uri — ne umetnik več,
ne »Hamlet« več, ne »Faust«  in ne »Revizor«  —
le človek, samo človek je sedaj.
Moža sprejemlje žena ga doma,
očeta ga pozdravljajo otroci . . .
In dolgo mu ne sklopi sen oči . . .
v
Se stresajo se živci od napora
in v duši gibljejo se še podobe . . .
Prizor pomiče še se za prizorom . .  .
In dolgo vidi še tovariše,
tovarišice vidi pred seboj . . .
Se globlje vidi in še dalje, dalje . . .
Mladost zdaj svojo vidi pred očmi . . .
To bilo je pred dvajsetimi leti — tako nekako, morda nekaj menj — Tedaj zaljubil se je bil v boginjo, v boginjo drame s krinkoj na obrazu. In šel za njoj je po širokem svetu . . . Kako jo ljubil je —- umetnost sveto! Kako jo je častil in obožaval! Umetnost bila mu je vse odslej. Umetnost — ta mu bila je življenje. Ne radi kruha, ki mu ga  dajala — ne, samo radi nje, le radi nje je bil dozdaj  dramatični igralec . . . Poglabljal se v dramatike je slavne, študiral drame in tragedije, vesele igre čital je dovtipne, študiral je značaje s strastnoj vnemoj. In hrepenenja in stremljenja cilj, življenja smoter in najvišji vžitek mu bil je, da oživljal je na odru dramatiške osebe pesnikom . . . In čutil je, ponašal se je sam,
A. Aškerc: Ko pade zavesa . . .
183
da z večjim ni navdušenjem še nihče gledišču služil dosedaj ko on!
In vzvišena boginja Talija povračala ljubezen mu je verno. Od vspeha ga vodila je do vspeha in slave vence vila mu povsod, kjerkoli se prikazal je na odru kot žrec umetnosti dramatične . . .
O ti večeri, polni hvaloploskov in lovorjevih vencev, rožnih šopkov! In ti banketi, ki na nje ga  vabil inteligencije je mestne cvet! Šampanjec pokal je, se  penil v čašah, zdravica pila se je za zdravicoj umetniku-igralcu . . . Kolikrat iz lepih ženskih ust je čul laskanje, neredkokrat dobil celo poljub je od lepih takih ust v zahvalo — da! Najlepša poezija v teh spominih . . . O lepi časi — dnevi ti mladosti! . . .
Umetnik velik, slaven je igralec.
Ni izneveril še se idealom;
boginji Talij i ostal je zvest . . .
Le mlad ni več . . . Jesen nastopa hladna.
Izbral si je družico za življenje. Umetnici nadarjeni in lepi                       r
podal je roko. To je bilo takrat, ko prvikrat igral je  »Hamleta« in ona bila je  »Ofelija«. Na odru ji je rekel:  »Pojdi v klošter!« a za kulisami:  »Ne hodi v klošter, Ofelija! Veš, jaz bi te ne pustil . . . Ah, bodi rajša moja draga ženka!«  . . .
Tam poleg njega spava zdaj z otroki »Ofelija«. Skoz okno mesečina obseva mu rodbinsko tiho srečo . . .
184
A. Aškerc: Ko pade zavesa . . .
In on premišlja in premišlja dalje, kaj pač potem utegne se zgoditi, ko »Hamlet« se postara, oslabi, ko pač ne bo se ljubilo  mu več prepirati se s kraljem in kraljicoj, s sarkazmom bičati perelo družbo pa z grobokopi premišljavati problem človeškega življenja temni . . .
Umetnost — to je ena, ali druga
življenje je, in on je tudi človek,
ki hoče in ki mora pač živeti.
Ofelija živeti mora tudi
in pa otroci morajo živeti . . .
Kako že pravi Hamlet? — Da, da! . . . »Biti —
ne biti, važno je vprašanje!« . . .
O lepi časi, hipi svetle slave! Ko triumfator stopal je po poti s cvetlicami posuti umetniški . . . Trofeje slavnih zmag vise še tam-le po stenah — venci s pestrimi trakovi. In žarki lunini srebrni, glej, obsevajo po svili zlate črke, obsevajo tam oveneli lovor . . .
Glej, kaj je to? . . . Na lovorjevih vencih
peresa se spreminjajo v zlato,
v cekine se spreminjajo kovane!
In zdaj — obira z vencev te cekine
prekrasna vila z nagimi laktmi,
oblečena v tančico snežnobelo —
nemara je boginja Talija —.
Cekine torej snema vila bela
iz lovorjevih vencev pa jih  vsipa
umetniku na postelj se smehljaje.
In vsiplje jih in vsiplje — vedno več . . .
Vse polno svetlih zlatov je krog njega
pri vzglavju, in pri vznožju, ah, povsod,
povsod po postelji, zlato, zlato . . .
Sempronio Avanti: Giordano Bruno.
185
O, kaka sreča! . . . Ali vila bela
približa tudi ženi se in deci;
in tudi njim nasuje v postelje
cekinov zlatih, kjer je kaj prostora.
In vedno več in vedno več ga vsiplje
bogastva zlatega umetniku . . .
Ne bo li konca ? Saj še zaduši
ga s samim zlatom vila navsezadnje!
In on podpre si glavo z laktom desnim
in mane si oči pa gleda, gleda . . .
Sedaj je brez skrbi za stare dni
on sam in žena pa njegova deca!  . . .
In še tovarišem, tovarišicam
pomagal lahko bo poslej — kako pak!
Predrami se. Skoz okno gleda dan . . . Nocoj pa res je sanjal zlate sanje . . .
A. Aškerc.
Giordano Bruno.
Spisal Sempronio Avanti.
ne 17. februarja t. 1. je preteklo 300 let, kar je bil v Rimu na »Campo dei nori« na grmadi živ sežgan eden največjih mislecev in filozofov, kar jih je kdaj živelo na svetu — Giordano Bruno.
Tista oblast, ki je sežgala pred njim že Husa, Savonarolo in mnogo mnogo drugih zaradi njih svobodomiselnosti, sežgala je tudi njega. A dočim sta morala umreti Hus in Savonarola, ker sta zahtevala reformacijo katoliške cerkve na podlagi evangelija samega, oziroma reformacijo javnega nravstvenega življenja, bil je na smrt obsojen Giordano Bruno, ker je kot znanstvenik in posvetni filozof razširjal nauke, ki so nasprotovali in nasprotujejo deloma še dandanes cerkvenim dogmam. Hus in Savonarola sta bila sežgana, ker sta  delovala   v  okviru  cerkve   proti  njej   za   čisti
14