216 Nekteri govori iz deržavnega zbora, *) Dr. Smolkov govor v zbornici poslancov 28. junija. Ako se prederznern poprijeti besedo, da podprem v enem delu odborov, in morebiti v drugem delu dr. Miihl-feld-ov predlog, zedinjujem s tem tudi namen, da slavnemu zboru dam razjašnjenje, kako je prišlo, da jaz, ki tako ljubim doslednost, zdaj hočem za predloge govoriti, da si jih nisem ne podpiral, ne glasoval, da bi se odsekom izročili. Tako razjašnjenje zdi se mi s tem potrebueje, ker opazujem, da si. zboru niso popolnoma jasne naše namere in naše dosedanje ponašanje; ter da odtod izhajajo napačne misli, ki so krive, da se nam je opomnilo od druge strani zbora, da je naše deržanje osorno, da sovražno; ter da je potreba sprave. V tem oziru moram uajpred izreči, da je meni, in mislim, da izgovarjam tudi občutke svojih rojakov, daje meni, pravim, čut sovraštva bodi si proti kteremu koli delu tega zbora, bodi si proti kakemu poedinemu njegovemu členu popolnoma neznaua (pravo na levi in v sredi). Zagotovljam, da te čuti ne poznam ne malo ne. Čeravno so mi živo v spominu marsiktere grenke besede, izrečene t tem si. zboru, besede, ki nam z imenom, sicer spoštovanja vrednim, da smo federalisti, podtikajo, da se skrivaj borimo za stanje bolehnega oddružnega življenja, stanje, ki bi bilo bojišče demagogom in posebnjakom. Čeravno, pravim, mi je vse to in še marsikaj druzega v spominu, moja gospoda! vendar ne čutim ne sovražtva, pa še nejevolje ne; zakaj jez manj gledam na besedo, ko na dobro voljo, in priznavam, da dozdaj, ako se je v tej zbornici to aH uno govorilo, po naših predlogih ali proti njim glasovalo, zavolj tega še nisem imel vzroka misliti, da se je delalo iz nakane, zaničevati nas ali nam krivo storiti; temveč, da se je to godilo iz hvalnega namena, doseči dober cilj in konec; pa dokler mi ostane to prepričanje, to bo pri meni v visoki ceni vsako mnenje s svojimi nagibi, pa naj bi od mojega najrazličneje bilo. Morebiti bom iz svojega stajališča zmoto, o kteri se mi prepričanje po sili vrine, obžaloval; ali o sovraštvu ne more biti govora. Sploh mislim, moja gospoda, da se ima čislati vsako na poštene namere operto, od sebičnosti ne vojeno politiško osvedočenje. Saj vidimo, da so celo v francozki komori udje, ki očitno spoznavajo, da so republikam, pa vendar nikomur ni ne v misli, da bi jih zavoljo tega sovražil. Mislim tedaj, da sovražba res ne bi bila ničemur dobra; vsaj v tem, mislim, da smo vsi ene misli, da po sovražbi dobrih namenov ne bomo vspeševali. (Pravo na desnici). Prijazno si naproti stopaje, zbližujejo se naj nasprotnije misli in mnenja, preverujejo se, porazume-vajo se; — ali sila, gerdo ravnanje uničuje celo začeto bolje osvedočenje ter vodi v opornost, terdovratnost, protiv-nost, na ktero se iz začetka ni mislilo (pravo na desni). *) Pod tem naslovom bomo podajali cele nektere govore nam Slo— vencom najbolj imenitne. Vred. 217 Prepričuje samo dobrohotnost, združena s pravičnostjo. Ako tedaj ponavljam, da je sovražnost bila tako meui, kakor mojim rojakom — to smem tudi v njihovem imenu izreči — popolnoma neznana; to zahtevam tudi od druge strani vzajemnost in prosim, naj bodo gospoda prepričani, da tudi mi, kakoršno si koli mnenje izrečemo, imamo pošteno namero, doseči ono, kar je po našem najboljem znanja in poznanju dobro, in to dobro, tako za nas, kakor tudi za vas. Ali, moja gospoda, mi se nismo sošli, da bi politiko-vali po občutka; velja pognati se za čisto pozitivne, stvarne zadeve. Hočemo tedaj stvar ogledati tudi od te strani, pa da tudi v tem oziru precej obzuačim naše vzajemno stajališče, zdi se mi potrebno omeniti eden naših pregovorov, ker jo zares dobro zadeva v rečeh, ki se tičejo dnarstva in drugih bitnih, pozitivnih koristi, pa bodi si tudi med naj-boljimi prijatelji. Ta pregovor pravi: Ljubite se ko bratje, ali pravdajte se ko Judje. (Govornik poveda ta pregovor v poljskem jeziku). Ako to obernem na nas: Mi hočemo biti prijatli; ali pravdali se bomo za vsako pest autonomije (pravo! na desni), ali ne, da bi si postali sovražniki. Temveč želimo, da si ostanemo prijatli, ali, ako nismo, da si prijatli bodemo. Dobro bo to za obojo stran; o čemur ne bo nikdo dvojil, ako pomisli pregovor: Duobus litigantibus tertius gaudet. Tedaj za autonomijo nam gre, da, moja gospoda, za autonomijo; iu zlasti nam, z ozirom na naše čisto posebne deželne zadeve, za toliko večjo autonomijo; za autonomijo, kakor nam jo je Nj. Veličanstvo v diplomu od 20. oktobra podalo, ktero nam je pa potlej patent od 26. februarja deloma vzel: gre nam za pošteno, popolno izpeljavo autonomije, da se nam ž njo ne bi godilo, kakor z uaroduo ravnopravnostjo, s ktero se od Jeta 1848 toliki hrup žene, ki pa še do danes ni postala resnica. Zakaj, ko je leta 1848 in 1849 čeruec (zamorec) svojo dolžnost bil (ioveršii, reklo se mu je, da naj gre. (Pravo! na desni). Ali, moja gospoda, prašali bote, kaj da nam je toliko do autonomije. Odgovarjam: Do autouomije nam je vse-. Ker kaj nam hasne deržavljauska svoboda po največji meri odmerjena, ako nimamo uredbe krepko-životne, narodne, sa-mopravne? (Pravo! na desni}. To bi bilo toliko, ko zahtevati, da naj se krepka serčna kri pretaka po luknjicah drevene klade; ker kar je proti naravi, pogiba. Deržavljauska svoboda bo se morebiti Vam v mnogih rečeh prav prilegala; nam morebiti, po naših okolišinah, bo na škodo. In kaj nam hasnejo svobododušni zakoni, ako v rečeh, dotikajočih naš život, narodnost, šege in navade, šolo, cerkev, vero, občino upravo, zakonodavstvo, ako v vsem tem, pravim, glasovi naših zastopnikov ne bodo odločni; ako bi se morali zadovoliti z autonomijo, kakoršno nam podeljuje patent od 26. februarja; in ako bi ue smeli večje zahtevati. V tem oziru hočem omeniti samo izrek enega naših najpametnejših pisavcov; rekel je: Kaj nam pomaga taka autonomija, da imamo pravico, prederte mostove kerpati, in bolnišnice za nore zidati. (Pravo! na desni). Mi tedaj hočemo več autonomije, to terdim odkrito. Dozdeva se mi, da so tisti, ki so nam pripravili zadnjih 12 let, obstali sami sebi: s centralizacijo, z pretapljanjem narodov po poti absolutizma ne gre; poskusimo zdaj z ustavnostjo, to bo veljalo; pa tako se spet Lahi, Slavjani in Nemci v životnih zadevah, ki jih po mojem prepričanji morejo le sami presoditi, mečejo v en pisker; in jez zago-tovljam, moja gospoda, ako mi je biti pojedinemu, da mi je čisto eno, ali me kuhajo ali peko. Autonomija nam je tedaj nad vse, spominjajo se živo, da nas je centralizacija pripeljala na kraj brezna. Ni storil tega absolutizem, čeravno je živo pomagal; ravno njegova največja krivica je, da je centralizaciji odperl duri in vrata, slepo preziraje vse zgodovinske spominke; slepo preziraje najnotraujejo človeško naravo in poti, ki so človeku po božji previdnosti za izobraženje odkazane. Pred letom 1848 smo imeli tudi absolutizem. Ne mislim braniti tistih časov; ali vendar je še bilo, ker je več volje bilo obzir jemati na pretečenost, na zahteve narodnosti; čeravno le toliko, kolikor je treba bilo, da se dremajoče življenje ne prebudi. Ko so pa zahteve leta 1848 na nas se bile navalile, tedaj so spoznali, kako moč ima čut narodnosti v sebi; in poslužili so se te čuti, da boj bijejo proti svobodi in misli; ali pri tem niso pomislili, da so s tem, da so razvili zastavo rav-nopravnosti, prebudili speče življenje; da oni, ki hoče živeti, ali po dolgem spanju jesti, hoče krepke jedi, in ni zadovoljen z bomboni; ter je še strašljivejši, da mu z orožjem in pripravami centralizacije po življenju strežejo. Pa zares, moja gospoda, čas je, da se že prepričamo, da se tej čuti popolnoma zadovoliti mora, ako se nečemo podati v nevarnost, da bi se uresničil izrek, ki pravi: Z orožjem, s kterim se biješ, boš končan. So občutki in nagoni, moja gospoda, ki so tako globoko v človeško serce ukoreninjeni, da bi jih vsaki zatirajoči poskus le še bolj učverstil; ter jim podal neki čar cerkvenega posvečenja; ktero potlej obveljati mora, in kte-remu proti viti se ravno tako je nemogoče, ko je nemogoče bilo jez postaviti proti zahtevam postavljenim, kadar se je človečanstvo od kake ideje unelo ter za njo pognalo; kakor je nemogoče bilo upreti se preselovanji narodov, križanskim vojskam, reformaciji. Mislim, moja gospoda, da je takošna velika zgodovinska epoha zdaj pred nas stopila; ker kdo ne bi pripoznal tega duha, ki je prešvignil vse evropejske narode; to nezaderžljivo hrepenjenje po deržavljanski svobodi, po narodni samostalnosti, po združenji razterganih sorodnih življev, po učverščenji in po izločenji tuje primesi. Saj vidimo, da so vsled tega hrepenjenja deržave poginile; vidimo, da so iz tega hrepenjenja izrastle nove deržave, in mislim, da nas je že v svojo sredo potegnil tok te zgodovinske epohe, v kteri se izpolni zvišeni nauk našega Izveličarja: „kar nečeš, da se tebi stori, tudi drugim ne delaj!" — in upam pošteno izpolni tudi v deržavnem in narodopravnem živ-ljeuji neizpačeno od sofistike in materiaiizma. (Pravo! na desni). Da bi pač oni, ki imajo osodo narodov v rokah, tej ideji oči odperli; da ni več čas misliti, kako hi se temu hrepenjenju po deržavljanski svobodi, po narodni samostalnosti terden jez postavil; ampak, kako bi se tem zahtevam zadovolilo brez podiranja tega, kar obstoji, brez nevarnosti za civilizacijo , brez da je treba žertvovati blagostanje od milijonov ljudi, brez da je treba bojevanja brata proti bratu. Dobro naprej viditi, pravi se dobro vladati; kdor se za nemogočim poganja, proti politiki hudo greši, ter ako se tiče deržavne uredbe, tedaj postaja to vprašanje o življenji in smerti. Nam, moja gospoda, vidi se, da je svoboda in ravnopravnost zraščena z autonomijo dežel, kakor si jih ko politično-historične osebnosti mislimo. Ne tajim, moja gospoda, da je vam morebiti to težko umeti; saj niste bili nikdar v žalostnem položaji, da bi bil drug narod nad vami gospodoval. (Pravo! na desni). Ni Vam storila birokracija še toliko zalega; tega le niste skusili, ko mi, da bi birokracija vsako najnedolžnejo narodno težnjo precej doglašala za separatizem, za veliko izdajo; birokracija, ki med sorodne plemena, stoletja mirno eno poleg druzega živeče, ki celo med družtvene rede sistematično seje prepir. Predsednik. Govornika moram le opomniti, da imamo glavno debato o Miilfeld-ovem predlogu; da naj toraj k stvari preide. Dr. Smolka. Prosil bom, gospod predsednik; jaz ne grešim rad proti pravilom zbornice; ali prosil bom dovoljenja, da iz obzira, ker se ima pojasniti stajališče naše autonomije, smem razložiti ravno to, kako mi proti vprašanju o autonornii stojimo. Tedaj tega vsega, moja gospoda, niste poskusili, in jaz vam želim od serca, da te skušnje nikdar ne bi delali. In to vse se počeuja, nam saj je to jasno, v čversti nadi, da se bo za zdaj poterta, ali ne odstranjena ideja centralizacije sicer v drugi, prijazneji obliki 218 polahko, tako da se ne bo znalo, spet upeljala; pa kako ne bi tega tudi sumili, kadar pominlimo, da ono autono-mijo, ki jo 20. oktober deželam podeljuje, pateut od 26. februarja večidel spet preklicuje. Res je sicer, da je temeljni zakon od 26. februarja ravno tako po Nj. Veličanstvu poterjen; al blagovolite pomisliti, moja gospoda, da je Nj. Veličanstvo diplom od 20. oktobra podelilo iz samovladne svoje moči, ter izreklo, da se iz proste volje odpoveda oblasti, gospodovali po samolastni svoji volji; izpolnila se je namreč cesarska beseda, in izpolnila čisto v ustavnem pomenu, ko je Nj. Veličanstvo blagovolilo zaslišati svet svojih ministrov, kadar je temeljni zakon od 26. februarja izdalo; al tem več je nam zastopnikom narodov, kakor hitro smo se tega prepričali, dolžnost, povedati, da ministri vladarju niso dobro svetovali, ko so dopustili, da se deželam auto-nomija, dovoljena jim po diplomu od 20. oktobra prikrati. (Pravo! na desni). V diplomovih besedah izrečene so prave spasonosne načela za deržavopravno uredbo; pa ako se njegovo postanje ima pripisati nekdanjemu pomnoženemu deržavnemu svetovavstvu, jaz ga zato blagoslovljam (Pravo! na desni); al on historično-političnih osebnosti ni iznajdel; one so že bile in so se. Govornik dokaže na to, kako je že leta 1849 o pre-tresovanji temeljnih pravic, skupščino rotil, da naj občutkom narodnosti popolnoma zadovoli; al njegov svet, da se tedaj ni poslušal. Tedaj, da je on že leta 1849 govoril za historično-politične osebnosti; pa ako je to nova iznajdba, tako si jo on sebi svoji, in je ne pripoznava pomnoženemu deržavnemu svetovavstvu. Ako pa kaka historično-političua osebnost zaslužuje poseben obzir, to ga zaslužuje gotovo ona njegove domovine. Govornik pokazuje zdaj, kako ima njegova domovina različne šege in navade, različne pravne zapopadke, ter prejde potem, misleč, da je vprašanje o autonomii dosti razloženo, na M iih lf e ld-o ve predloge; govori najpre, kompetencii (pristojnosti), pa pravi, da je 29. maja izrekel svoje mnenje, zakaj da deržavnega svetovavstva, kakor je zdaj sostavljen, ne pripoznava, ne da je celo, ne da je ožje svetovavstvo; ter da od tedaj svoje misli ni mogel preme-niti. Minister Šmerling , res, je izrekel, da je to deržavno svetovavstvo ožje; al ta izreka ne more premeniti djan-skega stanja. Pravijo, da v politiki velja le neizprosljiva logika djanja; tedaj gre zakone stvarjati samo zato, da jih bomo imeli, in to take, kakoršnih potrebujemo. To bi bilo čisto prav, samo ako bi mi tudi oblast imeli, da te zakone azderžimo, ker potlej bi mi lahko delali, kar bi hotli; če pa mi te oblasti nimamo, potlej bi bilo dobro, da bi imeli saj pravico za se; zakaj ravno to je velika razlika za obstanek zakona, jeli imamo pravico stvoriti ga ali ne. Jaz sicer ne morem verjeti, da bi sedanje ministerstvo zavolj kompetencije hotelo pobijati kaki zakon, ki se tukaj stvori. Al kaj tadaj, ko bi drugo ministerstvo reklo, tega stvoriti deržavno svetovavstvo nf imelo pravice? Jaz bi po svoji misli sam rekel: prav; al kadar je zakon napravljen po obliki popolne pravice, res je, da ga mogočni slabejemu more tudi tedaj potreti; al premislil se bo dvakrat mogočni, preden napade nepobitno pravico; pa izun tega, moja gospoda, kadar kaka pravica enkrat obstoji za terdno, taka je božja uredba sveta, da hudo delo nosi seme kazni v sebi. Zdaj, moja gospoda, bote morebiti težko razumeli, kako imam jaz, ki tako mislim o kompetencii zbora, vendar voljo govoriti za predlog; al to je čisto prosto in dosledno. Jaz namreč g. Muhlfeldovih predlogov nisem podpiral; jaz sem tudi nasprotnik bil temu, da se odborom izroče; in tako bom tudi v prihodnjič delal pri vsakem predlogu. Kadar pa zbor s tem, da predlog odborom izroči, izreče, da ga derži za predmet svojega pretresovanja, tadaj je moja dolžnost vsaj dotlej, dokler sem člen tega zbora, gledati, da se ono, kar ima zakon postati za me in za mojo domovino, po svojem telesnem zapopadku presodi; pa ako vidim, da je dobro, da je pospešim. Pa kadar pridemo do telesnega zapopadka zakonov, bote se, moja gospoda, prepričali, da nismo ne rakovci, pa tudi ne služimo ra-kovcem. Sploh mislim, moja gospoda, da s tim primkom niso hoteli nas zadeti, ker mislim, od vsih narodov, ki so zastopani v tej zbornici, ni noben toliko terpel za svobodo in napredek, ko mi (pravo na levi in v sredi); pa mi zdaj res nimamo zakaj izneveriti se svojemu poslanstvu v tem oziru. Govornik se očituje, da hoče glasovati za predlog od-borovega izvestja, glede pervega dela. Glede druzega in tretjega stavka, da je proti odborovemu izvestju, ker iz povedanih nagibov želi, da bi se ta predmet prideržal deželni autonomiji, ter dokončuje z besedami: Slednjič, moja gospoda, dovolite, da končevaje še odgovor dam na izklic (provokacijo), ki nas je zadel; jaz ne ostajam rad odgovora dolžen. Očita se nam, da silimo in težimo za od-druženjem (separatizmom). Jaz Vam v tem oziru, moja gospoda, odgovorim odkrito in dobrotno, kakor se pristaja možu proti poštenim možem. Ako se pod separatizmom razumeva hrepenjenje za kolikor večjo autonomijo, kakor sem ravno razlagal, potlej imajo prav, potlej smo separatisti. Ako se pa misli, da separatizem obstaja v tem, da se hočemo silovito odcepiti, to nas pač le sumničijo brez vsake pravice. (Pravo na desni). Pri vsem tem, moja gospoda, bi se jaz deržal za izprijenega sina svoje domovine, nevrednega, da bi moja noga kedaj spet na domačo zemljo stopila, ako bi se le en trenutek bal pripoznati, da nas goreče prešviguje spomin preteklosti naše, zgodovine polne del, ki nas uči, kako so naši predniki skozi stoletja prelivali svojo najboljo serčno kri, da so izobraženje in ker-ščanstvo proti napadom azijskih barbarov branili, ter tudi ubranili; spomin, da smo vsi eno telo; da nam je ne čutiti onega, kar se dogaja našim bratom na Visli, Verti in Vilni, ravno tako nemogoče, kakor nisem v stanu ne čutiti, kadar bi mi kdo kak ud enega ter istega telesa rezal. Ako bi bil jaz taki strahljivec, in ako bi mogel, ki tako čutim, Vam drugače govoriti, Vi bi me morali zaničevati; al pri vsem tem, moja gospoda, ne bojte se; čeravno tako čutimo, vendar nečemo punta (revolucije); nam tega zares ni treba, naj se nam tudi daje naša čut kakoršne koli nade. Zanašamo se na razumnost in pravičnost onih, ki imajo našo osodo v rokah; mi upamo v pravičnost božje previdnosti, ki blagih nagibov gotovo ne poklada v naše serca brez upanja, da bodo vspeh imeli. To tedaj, moja gospoda, je naša vera, in vi veste, kdor veruje, da bo zveličan. Pa tako verujemo, imajoč Boga v sercu; tako verujemo v veljavnost našega, Vam dobro znanega pregovora, ki ga vsaki oče svojemu sinu zapušča, ko sveto dedovščino, ki se ga vsaki Poljak spominja na smertni postelji. (Pravo od obeh strani zbornice). Dr, Tomaiiov govor v zbornici poslancov 22. junija t. L Pervo, kar imam povedati, je to, da ne bodem govoril zoper vse predloge (Muhlfeldove); za ene sem, za druge ne. Da pa besedo povzamem, me ženeta zlasti dva namena: pervi je, da se sklenem s tistimi misli, ki so jih izustili moji tovarši po rodu in sercu zastran pristojnosti predloženih nasvetov in brambe postavodajavne kompetencije velikega (občnega) deržavnega zbora in samopravnih deželnih zborov; drugi namen pa je, da nekterim mnenjem, ki so jih razodeli politični nasprotniki, se zoperstavim, ker spoznanje pravice in narodno serce mi to velevate, da povem, kaj je pravo na vsako stran. Prošnji, naj mi dovoli zbornica za nekoliko minut prijazen posluh, pridružim zagotovilo, da ne želim porazumljenja kaliti, marveč bi ga iz serca rad še pospešil. (Pravo! na levici). Preden se pa spustim v preiskavo: ali so predloženi nasveti našemu zboru pristojni ali ne, se mi neobhodno po- 219 trebno zdi, naš stan določili in pojazniti. Eno vprašanje se mi posebno vsilja: „Ali smo mi zastopniki slovanskih narodov res vzrok imeli in ali ga še imamo, skerbno, živo in goreče čuti nad našimi narodnimi pravicami?" Ne moremo tajiti, gospoda moja, da so se v tej slavni hiši, čeravno ne iz hudobnega namena, slišale besede, da „nemška kultura pomika) si je en del slovanskih dežel in slovanskih narodov vsojila in zmagala". Culi smo v tej slavni hiši iz ust gospoda deržavnega ministra na vprašanje naše zastran učilnic in učnega jezika tak odgovor, da nas ne malo dvomba obhaja, ali bo slovanski narod v vseh zadevah dosegel enake pravice ali ne? Vidili smo v tej slavni hiši borbo in pravdo, da bi se temu ožjemu deržavnemu zboru razširila oblast njegova (kompetencija). Gospodje nasprotniki niso kaj s tanko vestjo pristojnost velikega (celega) deržavnega zbora in samostojnih deželnih zborov napadali. V samopravlji deželnih zborov, v samopravlji je ravno varnost naših narodov; ono je življej omike in njih samostojnosti. Ako sedaj vidimo, da po tem, kar se je dosihmal zgodilo, nevarnost žuga samo-pravlju našemu in da je deloma že škodo terpelo, recite mi, gospoda moja, ali je prazna naša skerb za najsvetejše, s samopravijem združene pravice naroda našega in da goreče in iskreno se poganjamo za-nje ravno za to, ker hočemo biti vredni sinovi in zastopniki teh narodov. (Pravo! na desni). Za terdno sem prepričan, ako bi ne bile nesrečne žalovanja vredne razmere zaderžavale mnogo druzih narodov in mnogo druzih bratov, priti v ta deželni zbor in se vzajemno udeležiti naših posvetovanj, da bi pravda o pristojnosti zbora ne bila tako prišla na dnevni red. Prepričan sem, da v zedinjenji, v mirni spravi in v boljši uredbi zbornice naše bi se bilo lepo pospeševalo vse, kar je pravo in bistveno, vse kar zadeva dnarstvo, ustanovitev, razverstenje in uravnavo posameznih deržavnih oblastnij, uterjenje kredita, zboljšanje vrednosti dnarja (valute) in veljava našega cesarstva proti unanjim deržavam, — vse to, pravim, bi se bilo pospešilo in dokaz bi bil dan, da nam je vsemobderžanje mogočnega cesarstva pri sercu. Ker pa žalibog! nismo vsi skupaj, se motamo vedno okoli vprašanja: ali smo, kolikor nas je sedaj tukaj, pooblasteni take reč/ v roke vzeti, ki spadajo v oblast celega zbora? Z nekako boječostjo se dotikujemo vsakega predloga, ker vedno se nam vsilja ravno tisto vprašanje, in ker vidimo, da tolikšni kolikoršni smo, se ne moremo spustiti v gori omenjene veče in važniše zadeve naše deržave, omamlja to občutje našo djansko moč, ki nas toliko bolj tare, kolikor rajše bi naše domoljubje rešilo te važne naloge. (Pravo! na desni). Ce pa s poedinimi sklepi o osebnih in družbinih pravicah in njih daljnih uravnav, tako rekoč kri deržave oživljamo, je pač treba pomisliti in prevdariti: ali se to ne zgodi v škodo poprej omenjenih velikih nalog, v škodo čutnic deržavnih? saj je gotovo, da^deržavni život brez okrepčanja čutnic le hira in pešali zakaj' po mojih mislih je čutništvo ravno vir življenja. (Pravo! na desni). Al to nas ne sme potreti, marveč mora domoljubje naše uneti, da vprašamo: kje je koi^enina bolezni? Kdor hoče bolezen do dobrega odpraviti, mora natanko preiskati naturo bolnega trupla, mora najti pervotne vzroke njene, ker le potem more odločiti pravo zdravilo. To me pelje k premišljevanju na ture našega cesarstva. Avstrija je sostava, je množica različnih kraljestev in dežel, — je združba mnogoverstnih narodov. Po tej različnosti in po različnosti potrebšin in po različni stopnji omike, je tudi različnih pripomočkov treba. Ako se hoče pa vse enolično uravnati, se zbudi nasprotje, razpor in slabost posameznih udov, in to napravi razpor in slabost celote. (Pravo! na desni.) Da se vsakemu narodu da, kar mu po njegovi omiki gre, se ustvari ravnovaga posameznih samostojnih delov v zvezi s središčem s celoto. Pravica narodov ni nevarna; ona ne razrušuje deržav, zakaj ravno za dovolj nos t narodov izbuja za upanje, zaupanje izbuja spoznanje, iz spoznanja pa izvira ljubezen in nagnjenje do deržave, in iz tega pogum, deržavo obderžati. (Pravo! na desni). Narodno načelo ni deržave razrušivno načelo, zakaj ravno ista narodnost more spadati pod mnogotere deržave, ki so po mednarodnih pravicah jo sprejele, da le v teh der-žavah samostojnost, svoboda in pravična dodelitev tega, česar jim je treba, se kot življej vsem narodom dovoluje. To načelo sprijazni vse nasprotja deržavnih in narodnih pravic. Avstrija je skupščina narodov, Avstrija je naroden kristal, ki bode čedalje veči in veči, ako je v središču jedro, ki na-se poteguje poedine drobce okoli sebe; ker je Avstrija družtvo evropejskih narodnih družin, se utegne čedalje več zunaj sedanjih meja tega cesarstva ležečih družin striniti ž njim, in cesarstvo ne bode manje in slabeje, marveč veče in mogočneje. (Pravo! na desni.) Ako se bode narodom avstrijanskim dalo, kar jim gre, ni se bati, da bi nevarnost žugala celoti Avstrije. Al ravnopravnost ne sme biti le prazna beseda! (Pravo! na desni); ravnopravnost mora biti djan-ska in resnična. Zato se morajo vsakemu narodu vse pravice dodeliti, in posebno pravica omike in olike. Brez jezika pa ni omike; to je gotovo; zakaj jezik je pripomoček za omiko, in stopnja omike se meri po stopnji omikanosti jezika. Omika pelje narode v naročje blagostanja, ker omikani narodi napredujejo v vedah, umetnosti, obertnii in kmetijstvu, in prihajajo potem srečnejši. Omika in blagostanje sta svetni namen narodov; ker pa jih le jezik pelje do tega cilj in konca, mora deržava gledati na jezik naroda in ga častiti in priznavati na vse strani. (Pravo! na desni.) V7 tej pravici pa se strinjajo vsi narodi; tu ne sme biti nobene izjeme, nobenega razločka, naj je jezik bolj ali manj omikan, naj je narod veči ali manji. Z žalostjo, da ne rečem, z britkostjo je navdalo serce moje in gotovo vseh mojih sorodnikov, kar je te dni neki poslanec rekel, da le jezik enega slovanskega naroda (poljskega) je dostojno olikan za šolo, uradnije in javno življenje! (Pravo! na desni). Ce smo zaostali, je ravno treba zamujeno dohiteti in ravno za tega voljo se moramo toliko bolj pognati, da se jezik omika in razvije. Z nejevoljo je napolnil me nek drug izrek, ki ni bil sicer meni, pa nekemu drugemu poslancu očitan: „da tudi z narodostjo se da barantati" (namuzek na levi). Z a smeh o vanje, zasramovanje, terpljenje, preganjanje in k večem ter nova krona je plačilo tistemu,kdor se za omiko narodov poganja. (Pravo! na desni). Gospoda moja, ne čudite se tedaj, ako v sveti vojski kak ternček odpade in Vas vbode (Pravo! na desni). Ker je ravno beseda nanesla, naj ob kratkem opomnim, kar je Njih eks. deržavni minister unidan na moje vprašanje zastran šolskega jezika odgovoril. Mi smo hvaležni za to, da je gospod minister rekel, da na podlagi ravno-pravnosti ga je terdna volja, tudi nam pravičnemu biti. O tem oziru je postava od leta 1854 zastran jezikov v spodnjih gimnazijah prav razložena bila; al ne tako zastran postave od leta 1859, ki je dosti važneja. V tej postavi ni nobenega prideržka, nobenega pogoja. Ta postava razširjuje uno od leta 1854 tako, da deželni jezik ima v vseh . gimnazijah učni jezik biti. Zraven tega pa ima nemški jezik tudi šolski predmet in sicer tako biti, da se ga vsak učenec gimnazijski popolnoma nauči, — kar je nam čisto prav, ker nočemo nemškega jezika spodriniti. (Pravo ! na desni). Ker ta cesarska postava ne dela nikakoršnih razločkov in ker v nji ni govorjenja o gimnazijah iz deržavne dnar-nice izderževanih in o privatnih, se tedaj za terdno nadjam, da bo gospod minister, ker ravnopravnost za vse narode velja, si bo v skerb vzel, da se po ustavi 220 uresniči postava od leta 1859. Pravice, ki grejo narodom, SO; hvala našemu Milostljivemu Cesarju in Gospodu v di-plomu od 20. oktobra in deloma v ustavnem patentu od 26. februarja zapopadene. Glede na 1. in 2. predlog o postavali za uravnavo pravic za družbe, za varstvo osebne svobode in hišno pravico in za skrivnost pisem, se v vsem nanašam na to, kar sta unidan gospoda doktorja Smolka in Rieger rekla, in le to želim, da bi se nič ne primerilo, kar bi sklepe o kompetencii utegnilo spodkopati. Kar se tiče 3. in 4. predloga o svobodi vede in nauka in o pravicah verskih, se moram upreti na deželne ustave in zlasti §. 18 njih postavo. One cerkvene in šolske zadeve izničujejo deloma deželnim zborom. Res je, da više načelo pravi, da se ima to zgoditi v mejah splošnih postav; al, gospoda moja, če že v tem ožjem der-žavnem zboru določimo sploh šolsko postavo, kaj nek ostane se potem deželnim zborom? Nič druzega kakor edino le postavo izpeljati in doveršiti! Zato pa so druge oblasti; mislim, da ljudske, gimnazijske in realne šole se bojo izročile oskerbstvu deželnih zborov. Po vsem tem ne morem brezpogojno poterditi 3. predloga in sicer toliko manj, ker ni meja določena, kje da se začenja zaumek vede; še manj pa se morem vstopiti na stran odbora, kteri se razglaša za vesoljni odbor, ki ima sprejemati vse nasvete in predloge, ki obsegajo vedo in nauk. V tem nauku, se mi zdi, je vse šolstvo zapopadeno; zato mi je že dosti lože se vstopiti na stran dr. Mtihl-feldovega predloga. Kar se tiče stanja in pravic verskih, se moram, čeravno me skozi in skozi navdajajo svobodne in priljudne misli, vendar spomniti dežele, kteri sem jez zastopnik; moja dežela vživa o verskih zadevah nektere privilegije, in ni mi znano, kaj bo tam deželni zbor sklenil, v kterega oblast saj deloma »padajo te zadeve. Hvaležen sem, gospoda moja, da ste mi dovolili, dognati svoj govor; zakaj kolikrat se govor še le na koncu okrene v zedinjenje, v sprijaznjenje in spravo. (Pravo! na desni). Vidite, da le po omiki naroda hrepeni moje serce; serčno in z nevoljo odbijam vsako pretvezo razdruživuih misel ali da pošteni obraz pokriva kovarstvo skrivnih namenov. (Pravo! na desni). Omika ljudstva je naše geslo, omika ljudstva pa potrebuje svobode; v svobodi se kaže narodnost; brez svobode ni narodnosti, brez narodnosti pa tudi narodom ni svobode. S svobodo je kakor s svetlobo, ki se skoz robatnik (prizmo) lomi; svoboda v Avstrii zdramlja v temničnici (kameri ob«kuri) inedleče narode k življenji, k delavnosti. (Pravo! na desni.) Ohranimo to božjo luč svobode, v kteri lahko vsi živimo, da vsi skupaj ne poginemo v noči in temi. Ohranimo to božjo luč, ker bode mavrico svobode razpela čez nas vse! (Pravo! na desni).