Harodno in državni edlnstvo — gospodarstvi pa rakovo pot. Vsak kmet, vinogradnik in viničar čutijo že danes več kot dovolj na lastni koži ter žepu, da so v gospodarskem oziru morda na slabšem kot pred vojno. Da je naSa trditev res dejslvo, treba vzeti samo v roke kak večji, mcd kmetskim ljudstvom razširjen list in y delu ea inscrale laliko čitamo cele stolpiče na dolgo: tu in tam posestvo na prodaj, Yinograd, hiša, viničarija itd. Pred d^ema letoma je kedo zastonj iskal y Yino- ter žilorodnili krajih, da bil bi kupil kako posestvo, ni ga bilo: kmet in vinogradnik sta se tesno oklepala posesti. Ako nadalje pogledamo v posojilnice in hranilnice, pov sod sami dolgovi, denarja že ni več, a ljudje vedno iščejo novih denarnih kreditov. Še nekaj časa in slovenski posestnik svoje posesti ne bo več ponujal na prodaj prostovoljno, ampak pel mu bo prisilni boben. Krivci gospodarskega propadanja. Temu žalostnemu gospodarskemu stanju pa si kmet ni tolikanj kriv sam, ampak glavna krivda so neizprosni davki, draginja, zastoj v prodaji pridelkov in popolna brezbrižnost beograjske vlade napram gospodarskemu propadanju kmetskega stanu. Odkar je slopil naš Jugoslovanski klub v opozicijo, smo iineli skoro same Srbijance ininistre, izvzemši g. Puclja, ki se je pa glede izrabljanja državne blagajne v slrankarske in osebne namene razumel ravno tako dobro kot kak radikal ali demokrat in baš to, da so vedno sami Srbijanci ministri za finance, trgovino in poljedelstvo, je največ pripomoglo, da je že tudi skoro vsak slovenski kmet gospodarsko izčrpan. Brezbrižncst vlade glede vinogradništva. Da je res brezbrižnost srbijanskega ministrovanja kriva slabega gospodarskega položaja, naš že mora o tem poučiti dejstvo, da Srbi na primer nirnajo nobenega zanimanja za povzdigo vinogradništva, ki tvori na Sl. Štajerskem glavni vir vseh dohodkov. Res najdemo tudi v slari Srbiji nckaj vinogradov, a to je napram prečanskemu vinogradništvu tako raalenkostno, da niti v poštev ne pride. In česar človek ni prav za prav niti vedel, še manj se za to zanimal, ali se s tem pečal, za to se tudi kot minister ne bo brigal. Koliko seslankov so že imeli od ujcdinjenja do da- nes naši vinogradniki in kako pamefni sklepi so se sklenili pri teh-prilikah glede izvoza naših vin, podpiranja vinogradništva od strani vlade, vse te spomenice so romale v Beograd, a tamkaj so zadele na sama gluha ušesa. Koliko so tudi naši poslanci govorili in rotili vlado v zbornici, naj vsaj nckaj stori za izvoz naših vin, srbijanski tovariši so jih poslušali in kimali, a storilo se ni tozadevno od papirnate Pucljeve vinoizvozne pogodbe v Čehoslovaško pa do danes prav nič. — Vinogradnik ne more vina prodati v inozemstvo, doniači konzum je pri vinski preobilici seve premajhen, vinogradniki plačujejo ogromne pridelovalne stroške, a so takorekoč prisiljcni vino izpiti sami. Radi ravnokar omenjenega žalostnega dejstva pa se že polašča našib vinogradnik krogov obup in je že povsod opažati brezbrižnost pri obdelovanju vinogradov. Vinska kriza se vedno bolj poglablja in beograjskim centralistom je še najbrž to po volji. JVekaj iz živinskega Irga. Stara Srbija se je v predvojnem času pečala samo i z živino- in svinjerejo in ti dve gospodarski panogi še tvorita tudi danes glavni vir dohodkov srbijanskega seljaka. Za izvoz živine in svinj iz južnih pokrajin pa se zanima beograjska vlada in gre tozadevno kolikor i mogoče na roko raznim izvoznim firmam y Beogradu, j Novem Sadu itd. Izvoz živine in svinj pa centralna vla- | da radi tega tako vneto podpira, ker so pri teh izvoznih družbah več ali manj udeleženi ministri, njihova žla- : hta kot na primer Pašičev sin Rade, in znanci, ki znajo vsako ministrsko uslugo dobro pomazati z denarjem. | Naš slovenski živinorejec pa proda svojo živo bla- I go le po večini na domačih sejmih in nima pri tem nje- j govem skoro danes še edinem izkupičku centralna beo- ] grajska vlada prav nobene zasluge. j Iz žitnega trga. Nadaljni vir dohodkov našega poljedelca bi naj bili tudi razni poljski pridelki. Glede izvoza raznih žitnih vrst, krompirja, fižola itd. pa Slovenija za večje količine ne pride r poštev, ker se to, kar se pridela na posestvu, po večini porabi doma. Kar se tiče žitnega bogastva pridejo pri nas v poštev le: Slavonija, Banat, Bačka, Srem ter Vojvodina. In kako bo letos z izvozom iz teh žitorodnih pokrajin, pa vam to opisuje zagrebški list «Der Morgen« iakole: Druga lela je bil ravno mesec avgust merodajen z czirom na žitno trgovino. Mlini in velike izvozne tvrdke so delale v tem času velike nakupe in producenti so žito vozili na trg. To leto pa je v tem oziru čisto drugače. V žitni trgovini je nastal zastoj, ki je nekako ohromil vsako trgovinsko živahnost. žitna borza v Novem Sadu, ta glede določevanja žitnih cen največji in najvažnejši žilni trg v naši državi, dela dnevno s smešno malenkoslnimi količinami, dncvni promet se giblje samo med 35—40 vagoni. A treba pa tudi pribiti, da bo žitni promet še nianjši, ker manjkajo od strani producentov ponudbe, mlini ter izvozničarji pa se tudi vzdržujejo nakupa. Ta zastoj v žitni trgovini meseca avgusta je nekaj ncnavadnega in je vse iznenadil. O vzrokih zastoja na žitnem trgu piše isti list sledečc: Poljedelci v južnih pokrajinah ponujajo sedaj samo toliko žita na prodaj, da labko krijejo z izkupičkom svoje dnevnc potrebe in izdatke. Bogati poljedelci v južnih žilorodnih krajih pa držijo svoje žito, ker smalrajo dosedanje žitne cene za previsoke in Irdijo, da cena ne odgovarja nolranji vrednosti dinarja.. Se nočejo ravnati po denarnem kurzu, kakor ga narekuje curiška borza iz Švice, ampak bodo čakali s prodajo tako dolgo, da bodo poskočile žitne cene tako visoko, da bodo popolno ma krilc pridelovalne stroškc in ostale na tej Yišini, kot stoje cene za Yažne industrijsk« izdelke in potrebščine. Povprečna cena za pšenico se giblje sedaj v Bački med 13—14 K, a poljedelci bočejo s prodajo robe čakati tako dolgo, da jo bodo lahko oddali po 18—20 K en kilogram. S teni čakanjem s prodajo pa imajo kot producenti tudi prav; kajji cene za poljedelsko orodje ter stroje, katere si mora nabaviti kmet v jeseni, niso padle in tudi ne bodo. Poljedelec se boji izgube in drži danes svoje žitno blago ravno tako trdovratno kot svojčas denar, da se zasigura pred izgubo. Južni veleposestniki so namreč še zmiraj kapitalisti in jim hitra prodaja deželnih pridelkov ni tako nujna potreba kot na primer našemu kmetu. 2itna trgovina torej letos ni v ugodnem položaju, izvoz bi že moral biti pripravljen, a konsiunenti morajo čakati. Žilni prekupci ne morejo kupovati, ker manjkajo ponudbe, žitnih cen pa ne morejo dvigniti sami, ker so naše žitne cene ie nad sveiovnimi. Na začetek žilnega izvoza pa ni niti misliii, dokler ne bodo cene se vsaj nekoliko znižale. Iz ravnokar povedanega zeva nevaren prepad med zasledovanjem koristi — proizvajalcev žilnih pridelkov in onimi, ki jih rabijo in morajo imeti. Poljedelci morajo zaiitevati povišanje cen, mlini in izvozničarji so prisiljeni radi svetovnega irga, da se držijo nižjih cen. Ako še bodo veleposestniki dalje držali svojo žitno robo in zalitevali povišek v cenah, bodo mlinarji in izvozničarji pritisnili na vlado, da ta zniža izvozno carino in le tedaj je misiiti na začetek žilnega izvoza. Tako piše o razmerah v naših žitnicah «Der Morgen« ni laliko vsak vidl, da bo tudi letos kruh drag in dol>ler bo ta drag, bo tudi vse drugo drago, trpeli bodo pa pri tem vsi stanovi in sloji neznosno. Vočigled vedno globljemu gospodarskemu propadanju kmetskega stanu, ki te temelj naše države, pa se vladinovei v Beogradu samo nied seboj pulijo in kregajo, kdo bo minister, veliki župan itd., se vozijo na letovišča, beda vseh stanov pa jim je deveta briga, samo, da se godi njim dobro. To je balkanska zanikerna brezbrižnost naprain gospodarstvu in ta tira vse sloje v obupno stanje. Ravnokar našleta žaloslna dejslva centralistične brezbrižnosti za odpravo obupnih razmer na polju vinogradništva, živinoreje in žitnega trga naj bi si vzel k srcu tudi gospod bivši minister Pucelj, ki je s svojo slabostojno gardo pripomogel, da imamo potom centralistične uslave demokratsko-radikalno in samostojno državno in narodno edinstvo (centralizem), a v gospodarskem oziru pa gremo rakovo pot in bomo menda letošnjo zimo prišepali na rob obupa in propasti. To so gospodarske, za vse pokrajine zle posledice centralizma in ki jih občuti vsak bolj nego politične, ker segajo v žep in v želodec in obema s časom do dna.