NE MONOLOG, MARVEČ DIALOG. Sklep DZS. zaradi katerega je prenehala izhajati Tevija Perspektive, ena izmed maloštevilnih slovenskih literarnih in publicističnih revij, ne more vzpodbujati ustvarjalnega polemičnega dialoga o literarnih, idejnih in kulturnopolitičnih problemih našega časa in sodobne družbe, ki nam je v sedanjih razmerah nadvse potreben. Tak polemični dialog pa vsekakor ne more zajeti vprašanja usode ene same revije ali celo posameznih literarnih idejnih in kritičnih stališč, zakaj taka usmeritev kritičnih in polemičnih razgovorov bi navsezadnje pripeljala do uveljavljanja enostranskih odločitev in sodb, ali pa celo do apriorističnega priseganja na neargumentirane misli, sklepe in odločitve. Pravica do kritičnih sodb ne more biti omejena ali dodeljena, ta pravica eksistira ali pa je ni. In z njo vred je zvezana tudi pravica do dvoma in zmote. Za ustvarjalni potek dialoga pa je potrebna vsestranska strpnost. Če je bilo mogoče ugotoviti v posameznih stališčih v Perspektivah obilo apodiktičnih nestrpnosti (ocene slovenskih literarnih in umetniških pojavov, kulturnopolitične in moralne problematike slovenske kulturne inteligence, vrednotenje posameznih obdobij in idejnih tokov v preteklosti in sodobnosti), potem smemo reči, da se je ta nestrpnost izrazila in potrdila tudi v ukrepih proti Perspektivam in se končno do kraja zbanali-zirala ob dogodkih v Viteški dvorani Križank, se pravi ob teoriji avtentičnega gledališča in ob pojmovanju te avtentičnosti. Zelo jasno pa je, da v tako zaostrenih apriorističnih odnosih in sodbah ni mogoče voditi dialoga o problemih, ki so značilni in bistveni za naš čas in naše razmere. Zakaj v vzdušju prenapetega povečavanja vrednosti ali nevrednosti. zmotnosti ali opravičenosti posameznih opredelitev, nazorov in idej, bodo ostali ob strani vsi poglavitni historični, idejni in moralni problemi  moderne družbe in družbenih previranj
4
670
v zadnjih petdesetih ali šestdesetih letih. Problemi sodobne državne organizacije, birokracije, tehnokraeije. osiromašenja človeka in njegove osebne in družbene eksistence, moralne deformacije socialistične družbe, ali vsaj razvojne poti v socializem, ki je s stalinizmom dosegla stoj vrh -- vse to so problemi, ki bi morali stati v središču pozornosti ustvarjalnega dialoga. Zeli se, da je v omenjenih pojavili nakopičenih toliko usodnih in idejnih problemov, da jih nikakor ne moremo rešiti ali vsaj razreševati z znanstveno in miselno dvomljivimi gesli. trditvami ali prenapetimi deklaracijami. Kar manjka v našem kulturnopoli-tičnem življenju, je tedaj vsestransko tehtanje kritičnih stališč, nazorov in izpovedi. Manjka nam diferenciacija, ki bi potekala nazorsko in ne skupinsko, zaradi česar bi bil seveda značaj takega procesa izredno globok in pomemben. Manjka nam dialog, v katerem bi nosilci in oblikovalci mnenj spoštovali drug drugega in skupaj, čeprav različno, reševali skupne probleme. To reševanje pa združuje v enotnem procesu tako praktično dejavnost posameznika, kakor tudi njegovo miselno in idejno analizo. Le z ustvarjalnostjo idejnega dialoga je mogoče preseči vse neresnične ali izmišljene polarizacije in dileme, obenem pa se izogniti tudi prestižnim spopadom, ki ustvarjajo gluhe in prazne situacije. Kolikor gre za znanstvene in idejne analize pozitivnih in negativnih pojavov v družbi, pa relativna avtonomnost kulture in umetnosti lahko samo v pozitivnem smislu vzpodbuja in vpliva na oblikovanje kritične zavesti. Zdi se. da je to pot, ki nas bo obvarovala usihanja in zagotovila rodovitno ustvarjanje. Predpogoj za ta korak pa je strpnost. Ta edino zmore preprečiti jalove razmere in apriorizem in vzpodbuditi vse tiste, ki ne želijo preiskati svoje in družbene resničnosti  v  izoliranih  samogovorih,  marveč   v  javnem  polemičnem  dialogu.
Bojan   Štih
671