Štev. 3.
V Mariboru 14. januarja 1895.
Tečaj IX.
Izhaja vsak četrtek
in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3gld. — kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v stolnem
farovžu. Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine.
List ljudstvu v poduk.
Posamesne liste
prodaja knjigar Novak
na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi
se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. —
Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
Nesloge slovenske žalosten sad.
Cesar smo se bali, se je zgodilo: Pri volitvi v trgoviusko in obrtnijsko zbornico na Kranjskem zmagali so dné 8. t. m. v kupčijskem oddelku nemškutarji. Voli še obrtnijski oddelek in sicer 12 mož, 2 več od trgovinskega, in slednjič 2 zastopnika rudarski oddelek. Če zmagajo nemčurski kandidati proti narodnim še tudi v drugem, obrtnij-skem oddelku, kar je celó labko mogoče po vladnem pritiskovanju, ki se je v prvem oddelku tako vspešno pokazalo, je tudi na Kranjskem narodna večina deželnegazbora pokopana, ker voli kupčijska zbornica izmed sebe 2 poslanca v deželni zbor, enega ali dva pa lahko vlada za se pridobi, če dež. zbor razpusti in nove volitve razpiše.
Tako bi imeli v deželi, ki šteje med blizo 433.000 prebivalci komaj kakih 20.000 Nemcev, nemčurji večino, Slovenci, ki so v ogromni večini, bi pa bili v manjšini! S tem zgubimo tudi drugi Slovenci krepko zaslombo, kajti če je glava bolana, otrpnejo vsi udi.
Kaj je te najnovejše zgube in národne sramote krivo ? Neposredno seveda grozno pritiskanje vladnih organov, samovoljnost pri sostavi volilnih imenikov, iz kterih je bilo kakih 150 volilcev izbrisanih, ki so doslej vedno v tem oddelku volili, in kar je še več tacih sredstev, ki jih ustavaki pri volitvah povsod rabijo. Toda po našem prepričanju je te zgube posredno in morebiti najbolj kriva nesloga, ker se je množina volilcev posebno po mestih obrnila na liberalno stran, ki vleče z nemčurji. Sicer ima tudi národna stranka na Kranjskem svojih „mladih", ki so z nemčurskimi liberalci enega duhá. Pričakovati je toraj bilo, da bodo nemčurji rajše potegnili s Slovenci kakor pa z ustavaki. Pa vendar se to ni zgodilo, in toraj je mladoslovenska liberalna politika tudi tukaj — na cedilu ostala!
Stranka, katero je „Narod" par let sem obdeloval in proti konservativni stranki ščuval, je namreč mislila, da si bo z liberalizmom pridobila nemčurje po vseh mestih na Slovenskem,
da se bo z liberalizmom prikupila tudi liberalni večini v državnem zboru. Bridka skušnja pa zdaj kaže, da ostane nemčur, kar je, in da ga ni volja stopiti pod narodno zastavo, naj se národna stranka še tako liberalno zvija.
Skušnja nas dalje uči, da vnanje prijateljstvo Slovencev z nemčurji tudi narodnost duši. Z nemčurji se naši „narodnjaki" lepo — nemški pogovarjajo, skoro nikjer več nečuješ slovenskega govorjenja po mestih in trgih. Čudili se toraj nismo, ko smo brali, da se je celó v Ljubljani osnovalo društvo narodnjakov, ki so si besedo dali, da se odšle le slovenščine v razgovorih posluževati hoté. Po drugod še se na to ne misli. —■ Liberalni „taterman" brani národnjakonx najnovejšega kopita družiti se z narodnimi duhovniki, ker se „narodnjaki" bojé, da jih liberalni nemčur za — „klerikalce" ima! Tako je opešalo vse družbinsko življenje, so potihnile narodne veselice, národno petje, čitalnice, veseli shodi in tabori, — Slovenci postali so — dolgočasni! In vendar ne dvomi nihčer, koliko moč da imajo lepe národne veselice tudi na — nemčurski svet. Kdor je videl svečanost v poslav-ljenje sv. Cirila in Metoda in drugih narodnih veselic v Mariboru, v Celju, v Ptuju itd. pred leti, ko je ves nemčurski svet v naše sobane tiščal, ta občuti z nami vred bridkost pri sedanji grobni tihoti!
In kaj je vsega tega krivo ? Liberalizem! Nemško časnikarstvo je že zdavno po večini prišlo židovom v roke; iz tega zajemajo ljudje po mestih svojo duševno hrano, strup proti cerkvi in duhov-skemu stanu. Z Beustom so prišle v Avstrijo cerkvi sovražne postave in „purgarsko" ministerstvo je storilo vse, da je vera praočetov sramota, brez-verstvo pa častno in znamnje „omike" postalo. Mnogo Slovencev je sedlo na te limanice, in zato-raj imamo — smole povsod!
Narodna stranka zamore le napredovati in nasprotnike zmagati, akoje to, karje narod sam: združba poštenih, omikanih, delavnih mož, ki v javnem življenju, posebno kot poslanci, ne
oskrunjajo narodovih svetinj, vere in pravice kat. cerkve!
Naj bi vsaj žalostni sad liberalizma vse narodnjake k temu spoznanju dovedel!
Gospodarske stvari.
Lembaški panji ali koši. III.
Leva stran stroja za izdelovanje satovnikov.
0.282
PPI
í ¡
»C
0.282 /
0.250
Razjasnjen-je obrisa. Leva stran stroja za izdelovanje satovnikov je ravno tako dolga in g široka, ka-g kor desna, ter ima pribite 0.020 Mm. široke in0.007Mm. debele des-kice tako, da vmes o-stane 0.026 Mm. prosto-_ ra, kterislu-) h i i za izmeriti dolgost deskic, iz
l	T
9	9
kterih se satovniki zlagajo (glej temne kraje obrisa).
Prostor a) je širok 0.026 Mm. in dolg 0.270 Mm. za izmeriti deskice, s kterimi se satovniki pokrivajo; b) je dolg 0.250 Mm. za zgornjo des-kico satovnik; c) je dolg 0.243 Mm. za postranske deskice satovnik; d) je dolg 0.222 Mm. za spodnje deskice satovnik; in e) je dolg 0.208 Mm. za srednje deskice satovnik.
Spodnji obris f) kaže zgornjo deskico satov-nika, ki je na krajih hh) okroglo prirezana, in ima na eni strani gg) 0.008 Mm. dolge žrebljiče nabite.
Tukaj moram še pristaviti, da so vse deskice nalašč enako debele in široke, da se dajo povsod porabiti. In satovniki se naj tako vlagajo, da so žrebljiči proti dvercem obrnjeni, da se za nje satovnik prejema, kedar ga je treba izleči.
Kopa premišljevanj in zdravili ravnil o vzreje-vanjn goveje živine.
Živalsko truplo se iz delkov tistih rastlin snuje, ktere se živini v hrano pokladajo. Kolikor bolje toraj gospodar zna, koliko in kakošne klaje in v kateri zmesi med seboj da gre živini pokla-dati, toliko krepkejše in svojemu namenu primer-
nejše jo bode živalski želodec tudi prekuhaval in do dobrega prebavljal, toliko lahkejše pa se bode tudi na živini narejalo mesó in mast.
Da živinoreja dobiček vrže, je veliko od dobre lastnosti živine odvisno, da položeno klajo tudi kolikor mogoče do zadnjega zobca prebavi in v sebi potrebne snovi preobrne. Ta lastnost živine je pa poprek pri raznih plemenih in rodili v ravno tako različni stopnji razvita kakor njena telesna postava in sklad. Toraj je za po-žlahtnovanje kakega živinskega plemena velike važnosti, da se le živali take pléhe izbirajo, ki imajo poleg lepe postave tudi to dobro lastnost, da rade jed ó in povžito hrano tudi popolnoma porabijo, v hasnovite snovi spreobrnejo. Da ta lastnost od starih na mlade prehaja, o tem ni celó nič dvomiti. V kaki meri da pa je pri zarodu razvita, to je več ali manj dano živinorejcu v roke. Angležki živinorejci saj imajo pregovor, ki pravi: „Boljši del plemena gre skozi gobec". Koliko pa ti živinorejci po vsestranskem oziru na ta pregovor dosezajo, je dosti znano.
Vspeh pri živinoreji je bistveno odvisen od tega, kako in kaj da se živini poklada. Začnimo koj pri teletih.
Pri vzrejevanju telet se je sledečih ravnil držati:
1.	Brž po rojstvu je treba na to gledati, da se teletu zamlezvo, t. j. debelo, rumenkasto mleko v maternem vimenu ne odtegne. Potem dobiva tele v prvih 6 tednih materino mleko, bodi že da pri materi sesa ali pa iz kake golide mleko pije. Če pije, se mu mora na dan B'/a bokala mleka v 4 — 5 razdelkih podati. Posoda mora biti vsakokrat prav dobro očiščena, da se kisloba v njej ne napravi.
2.	Da se téie kolikor mogoče prej samo jesti navadi, se mu že v drugem tednu daje zmes zdrobljene lanene prge ali preše, zdrobljenega ovsa in rezanega travniškega sena. Tota krmina zmes se po potrebi pomnoži. Prva dva dni se živinče večkrat h koritu pelje in njegov gobček rahlo v krmo vtakne, da se tako trde klaje jemati privadi. Poleg korita mora zmirom vedro ali škaf s frišno vodo stati, da more, če se mu zljubi, piti. Dobro je tudi, če ima tele kamen lizavne soli v koritu, da jo more včasih lizati.
3.	Ko 6 tednov preteče, se mleko malo po malem z mlačno vodo pomeša, tako da je tele po drugih 3 tednih na trdno krmo s frišno pitno vodo in lizavno soljo odstavljeno.
4.	Od 10. tedna počenši polaga se teletu: zmes zdrobljenega ovsa '/4 do 1 funta, lanene prge, (preše) 3/i do 1 funta in nekoliko perišč rezanega travniškega sena. Vrb tega se polaga v jasli še nekoliko dolgega sena, kakor potreba nanese.
5.	Vsakdanji pokladki zdrobljenega ovsa se na 2 funta, lanena prga na 1 funt pomnoži in če tele vse to pojé, se še 1 funt rženih otrobov pridene. Lanena prga sama na sebi pa zanaprej
odpade. Od tega časa naprej bodi teletu vsak->	danja klaja: 2 funta ovsa, 1 funt lanene prge,
1 funt rženih otrobov; vse to se z nekoliko rezanim travniškim 6enom pomeša in poleg tega tudi vsak dan nekoliko nerezanega sena poklada.
6. Rečena množina treh krepilnih delov hrane se do izpolnjenega prvega leta več ne spremeni. Če je vsak dan kaj več potreba, se to s travniškim senom zalaga.
7.	Brž s početka pokladanja se mora suha klaja dajati, ker po tej živinčeta bolj zdrava in močna vzrastejo, kakor pa pri mokri in namočeni klaji. —
8.	Teletu se mora po večkrat na dan frišne vode za poljubno pitje postaviti in kos kamnene soli tako položiti, da jo more lizati.
Ker se pa zaželeni namen ne doseza samo po primernem živežu, ampak tudi po zvunanji strežbi, je treba še sledečih reči pomniti:
1.	Skrbi živini za suho, snažno in pri mrzlem vremenu tudi za toplo ležišče. Letos res ubogim živinorejcem stelje pomanjkuje, ker ni listje jeseni o pravem času odpadlo. Naj bi vendar sila ljudi pripravila, da se bolj z drevorejo po gozdih in doma pečajo, kar tudi mnogo stelje daje. Prihodnjič bomo v dveh kratkih spisih bralcem to pokazali.
2.	Pogostno snaženje živinčet, da koža vedno živa in delavna ostane.
3.	Dati se mora teletom kolikor mogoče prostega gibanja. Teleta privezovati je napačno in škodljivo, nasproti pa dobro jih v poseben prostor v hlevu djati, po kterem morejo prosto sem ter tje se gibati in stezati.
Po tem potu se zamore živa teža letnega goveda na 700—800 funtov spraviti. Kosti in mehki delki telesa se tako ravnomerno razvijajo, da so živinčeta dobro rejena, pa vendar ne preopitaua.
Če se je život po takej vzreji lepo razvil, se smejo samci že v 15., samice pa v 18. mesecu brez škode za daljši razvitek po plemenu spuščati.
Državni zbor.
V 96. seji dné 14. dec. 1874 se je skončal razgovor o državnem proračunu, in tudi o tem koncu velja: konec delo hvali, ker se je gospodarstvo liberalne stranke v prav čudni luči pokazalo. To nam daje upanja, da bodo vsaj pamet-neji nemškutarji, kterih število seveda ni veliko, ker bi sicer toliko nemčurjev ne bilo, spregledali in hrbet pokazali ljudem podpirajočim nemško-li-beralno stranko, ki z denarji podložnikov slabo gospodari. Le berite in dajte še nemškutarjem to brati! —
Pred vsem je dr. Pražak, mož naše stranke, pobil vgovore Brestelna, ki je mislil federalistom s tem zaušnico dati, da je ministerstvu Belkre-dija oponašal, češ, da je napravilo za 400 milijonov državnega dolgá, da toraj prejšnje Schmer-
lingovo ministerstvo ni tako slabo bilo. Dr. Pražak mu je dokazal, da je za liberalno vlado do leta 1866, kakor to kažejo računski sklepi, deficit (primanjkljej) dorasel do 703 milijonov, kar pa še ni vse, ker računi od leta 1867 še zdaj niso sklenjeni, in se prava številka deficita še le po tem bo dala najti. Očitno poveda Pražak, da Še zdaj niso poravnane denarne pogodbe z Mag-jari, ktere je Beust 1. 1867 predober kup spustil, da je ložje nemško-liberalni stranki takraj gospostvo nad slovansko večino v roke spravil. V zraku namreč visi 80 milijonov drž. dolgä, od kterega niso Magjari ne krajcarja na svoj račun prevzeli, ker je, kakor se sploh govori, Beust na to — čisto bil pozabil! Od tega dolgä. bi morali Ogri vsled pogodbe 30 procentov, mi pa 70 proc. trpeti, toraj se bo deficit do konca leta 1867 za nas veliko večji pokazal. Zatoraj je dr. Pražak priganjal vlado, da naj vendar računske sklepe od 1. 1867 predloži. Kar pa zadeva 400 mil., ki so se za Belkredija na posodo vzeti morali, je požrl boj s Prusi, kterega prejšnja nemško-liberalna vlada ni znala odvrniti, polovico, z drugo polovico so se pa plačevali dolgovi od Schmerlingove vlade napravljeni. In B res tel ni vedel na to nič tehnega odgovoriti! Tacih reči seveda nem-čurji ne najdejo v „Tagesp.", v „Mbg. Ztg." ali pa v „Dorfbote", ki se potepa tudi po naših slovenskih vaseh! Zatorej pa ta vrsta ljudi k spoznanju ne pride. — Poslanca Dežman in grof Hohenwart govorila sta za to, da se za zem-Ijišno odvezo na Kranjskem dovoli ves znesek, katerega je deželni zbor v svoj proračun postavil, namreč 227.000 gjd., kterega je pa vlada za 26.000 gld., finančni odbor pa še za 57.000 gld. znižal. Ker je v deželi — pravi Dežman — malo obrtnije, spada 66% direktnega davka na zemljišča, kterim se več davka naložiti ne da, je tedaj treba pomoči iz državne blagajni ce. Pri glasovanju se pa zavrže ta skoz in skoz opravičeni predlog. Pri postavku stroškov za vkupne zadeve je dr. Kopp javkal, da imamo za letos deficit, ki bo gotovo nad 8 milijonov prišel, vrh tega pa še slabo gosposdarstveno stanje! Predlagal je toraj resolucijo (sklep), 'kterej je zbornica pritrdila, da se namreč ministerstvu naroča, da naj gledč na slabo denarno in gospodarstveno stanje pri določenju vkupnih stroškov toliko zbriše, da se bo poznalo. V govoru je pokazal, kde da se naj zbrisuje: pri stroških za vojaštvo. Vsled tega so se stroški za vkupne zadeve vnovič izročili odboru v pretres.
Razun teh postavkov se je vsa finančna postava za leto 1875 vdrugiČ in tretjič brala in potrdila.
Vseh stroškov je 381 mil. 370.909 gld., dohodkov 373 mil. 89.899 gld., toraj manjka 8 mil. 289.007 gld.
Dopisi.
Iz Maribora. (Najvišja stopnja topo-sti.) Kdor čita vsake baže časnike in ima možgane količkaj še v redu, ve najbolj, koliko bez-umja da sej ljudem skoz leta dni za plačilo v liberalnih časnikih poklada. Po pravici pa povem, da veče toposti še nisem bral, kakor je naslednja v „Mbg. Ztg." od 3. jan. Piše namreč: „Iz Turčije se zopet čuje o nevarnem kipenju mohame-danskega fanatizma in zastopniki velikih držav (s kterimi je seveda „Marburgerca" v vedni diplo-matični zvezi! Vred.) kažejo na pretečo nevarnost". — In zdaj pazite na nauk, kterega ta list svojim bralcem podaje! — „Evropa" — pravi — „naj le pred svojimi vrati pometa in v svoje osramo-tenje spozna, da doslej vsa „omikanost" zapad-nega sveta ni mogla zabraniti, da bi „ultramon-tanizem" ne bil navstal in napredoval".
„Ultramontanstvo" je tem brezverskim „omi-kancem" kat. cerkev, pravo krščanstvo. „Kipenje mohamedanskega fanatizma" in — delovanje katoliške cerkve, to je: nadaljevanje zveli-čalnega dela Zveličarjevega stavi nesramni list v eno vrsto! — Pa poslušajte še dalje! V številki 2. od dnč 3. januarja zabavlja Evropi, da se ni mogla obraniti „ultramontanizma", to je: krščanstva, češ, da je to „sramota" za Evropo; v 4. listu od dne 8. jan. pa podaje svojim krotkim, potrpežljivim in — tako vsaj sklepati mora „marburgerca" — slaboumnim bralcem iz poročila italijanskega ministra notranjih zadev do državnega zbora italijanskega naslednjo notico o hudodelstvih, kakoršna se le goditi zamorejo, ako so ljudje vest in sveto vero popolnoma zapravili: rV prvih 9 mesecih 1874 je bilo v italijanskem kraljestvu 1459 umorov, 1415 morivskih poskusov, 31.717 ranjenj, 3092 ropov in izsilovanj, 55.137 tatvin! — Dnč 1. jan. 1874 bilo je 10.422 oseb pod policijskim nadgledom, med temi 446 v Rimu in 1025 v Lombardiji". —
Te številke spričujejo bolj glasno kot vsak popis, kako dalječ da zabrede narod, ako med ljudmi vere več ni; kajti verni kristijani, pobožni katoličani, ne ubijajo, ne ropajo, ne kradejo, jih toraj ni treba kot nevarne osebe pod policijski nadgled postavljati, ker vse to krščanske zapovedi prepovedujejo, in sploh kristijanu kaj tacega storiti ni mogoče. — In vendar prismojenec obžaluje, da se Evropa katoliške vere in cerkve ni mogla obraniti in je toraj prav tako — neumna kakor „turški fanatiki!" — In to si pustč katoliški bralci pokladati! Oj, katoliki, da se Bogu usmili! —
Iz Ptuja 11. t. m. —r— (Čitalnica. — Nesreča. — Zločinstvo.)Na kraljevo 6. t. m. smo imeli v naši čitalnici zopet prav živahno veselico. Vrstile so se deklamacije, tombola in ples. Gospodični Ema Planinšekova in Marta Mašeljnova sti nam napravile z lepim deklamovanjem mnogo 1
veselja. Čuli smo: „Srečno novo leto", zložil Uinek, Prešernovo „Slovč od mladosti", „Grani-čar-ja", poslovenil Čegnar, in Virkovo: „Slava Slovencem''. Za letošnji kratki pust pripravlja odbor, kakor čujemo, še mnogo enakih razveselje-vanij. Tudi glediščine igre bodo se bojda zopet začele. Tako Vam tedaj lehko z veseljem naznanjam, da se ptujska čitalnica, katerej je že zvonil mrtvaški zvon, zopet nadepolno oživlja.
V	noči med 8. in 9. t. m. je malo zvunaj ptujskega mesta zmrznil vincar iz bližnjega Stadtberga. Bil je mlad, oženjen mož, in delal tisti dan na tukajšnjem kolodvoru; zvečer si pa menda preljube žganjice preveč naložil, ki ga je v sneg posadila, kder je zadremal, in se ni več predramil.
V	pretečenem tednu je pri sv. Vidu poleg Ptuja nekdo mladega fanta ponočnjaka ubil, ki se je bil iz sosednje vasi na vasovanje priklatil; kriva umoru je najbrž nesrečna janjka. — Kolikokrat se čujejo od takih hudobnežev besede: „kaj pa je, če ga ubijem, saj se mi nič ne zgodi!" Ali ni v teh besedah izrečena najbridkeja obsodba naših sedanjih pravnih razmer ? O liberalizem, grenek je tvoj sad!
Iz Konjic 11. jan. (Beseda Rozmanu na čast.) Včeraj se je iz nova pokazalo, kako odkritosrčno da so stare Konjice in njeni sosedje nepozabljivega, prerano umrlega nadžupnika Jožefa Rozmana ljubili. Hudi zimi kljubu seje zbralo okoli 100 društvenikov k besedi, katero je kat. pol. društvo v slavni spomin svojemu usta-novniku napravilo. Dvorana, v kateri so se udje zbrali, je bila praznično napravljena. Nad odrom za govornike je visela zelenim vencem okinčana podoba slovenskega rodoljuba, na katerega so bile ta večer vseh oči, vseh misli in besede obrnjene, podoba pokojnega gospoda nadžupnika. Čast. g. Jož. Vir k, rajnega najstarši prijatelj, je v mikavni besedi poslušalcem v izgled stavil neoma-dežani značaj Rozmanov. Pokazal je posebno, kako da je pokojni prvomestnik našega društva že od mladih dni ljubil sv. čistost, ponižnost, zatajevanje, resnico — in za Bogom najbolj svoj mili slovenski rod. Besede so prišle iz srca, in vsem poslušalcem do srca segle.
Drugi govornik, rajnega nadžupnika duhovsk učenec, č. g. Jan. Modic, je v krajšem, pa prav jedernatem govoru razkladal, koliko dobrega da je Rozman v svojem življenju storil; Konjice, La-vantinska škofija, da ves slovenski svet ga pozabiti ne more. Obema čč. gg. govornikoma se je potem prvomestnikov namestnik g. Jaka Kline v imenu celega društva očitno zahvalil.
Po končani besedi se je začela tombola in srečkanje, pri katerem je vsak prejel spominek za rajnim gospodom, kakor mu je sreča potegnola. V poznem mraku smo se razšli. Prihodnji zbor se obhaja, kadar bodo Konjice novega g. nadžupnika imele. Vsem je iz srca govoril
eden čestitih govornikov, ko je izklical: „Bog daj, >	da bi Konjice kmalu dobile Rozmanu vrednega
naslednika!" Bog v to pomozi!
Izpod sv. gore 10. prosinca. (Poštenjaku slovenskemu časten spominek.) Pretekli četrtek smo imeli sijajen pogreb, kakoršen se pri nas le redko nahaja. Umrl je Jan. Gorjup, kmet in sedlar v okolici dobro znan, vrl katoličan, Slovenec z dušo in telom in marljiv bralec „SI. Gospodarja", kterega boste naprej med svojimi naročniki pogrešali. Pokojni je bil mož tih in miroljuben, držeč se pravne stranke, ki pri volitvah ni štokal v Brežcah in Kozjem, da bi na ušesa vlekel, kako da tam piskajo in trobijo, da bi po nemčursko-liberalni pesmici plesal. Ni se bal zamere kakega rusastega gospoda nemškutarja, temuč je vzel „SI. Gosp." v posvet, kaj ta misli in piše, in se je tega krepko držal. Bil je prebrisan, zato je umel „Gospodarja" ter ni v rog brezglavnih nemčurjev trobil. — Naj bi vendar vsaj nekteri sofarani značajnega poštenjaka posnemali in spoznali, da delajo v vsem le sebi in kmetijstvu na kvar, ako verujejo „Tagespošti" in po njej zapeljanim in vsak dan podkajanim nem-skutarjem, ki so gnoj tisti stranki, ktero je že sama „Neue fr. Presse" prekrižala, da ni kos velikim potrebam Avstrije. —
Gorjč ljudstvu, ki se podučiti ne da — ta misel nas je obhajala pri grobu poštenega Gor-jupa, kteremu bodi s tem hvaležen spominek postavljen !
Politični ogled.
Na Dunaj obrača zdaj ves svet oči, kder teče pravdo proti Ofenheimu. Zatožba mu očita 9 stvari, po kterih se je hudodelstva goljufije krivega storil, ker je akcijonarje in tudi državno blagajnico ogoljufal, sebe in svoje privržence pa obogatil.
Ofenheim je sin spoštovanega bankirja na Dunaju, katoliške vere, v54 let star, je bil vodja železnice iz Levova v Cernovico od 1. maja 1864 do konca okt. 1872, ko je bil odstavljen, zaprt, potem pa proti zastavi 1 mil. gld. za čas tekoče preiskave in pravde izpuščen. Sam je pred sod-nijo izpovedal, da je iz prva, preden je ta posel začel, kakih 100.000 gld. premoženja imel, zdaj znaša kakih 800.000 do 1 mil. Pred denarnim polomom 1873 imel je nad 2 mil. gld. premoženja ki si ga je — pravi — nabral po srečni špekulaciji, ker je v teh zadevah zvita glava. Zato je bil upravni svetnik (Venvaltungsrath) pri 1? pod-vzetjih, pri železnicah, finančnih in obrtnijskih društvih. —
Državni pravnik ga toži, da je 1. pri sklepu stavbine pogodbe dne 12. marc. 1864, vsled ktere je Anglež Tom. Brassey izdelovanje železnice iz Levova v Cernovico prevzel, za se in dopustnike (koncesijonarje) po kri-
vici pridržal 1 mil. in 900.000 gld., katere je potem kot „predhodne stroške" akcijonarjem zaraču-nil. — Dobili so tako „začetniki" podvzetja z Ofen-heimom vred vsak po 50 do 100.000 gld. — Za-toženec je še le z d a j med pravdo prikazal pobotnico od Brasseya, da je vso to svoto res Bra-sey prejel, kar sodnija taji.
2.	Da je Ofenheim zemljišča za železnico po nizki ceni odkupil in za višjo ceno društvu za-računil, pri tem zopet za-se kakih 130.000 gld. pridobil. — Zagovarjal se je s tem, da je odkup-ljenje le namesto Brasseya dovršil od njega 100.000 gld. nagrade za to dobil, in da je odkupnina zemljišč res nad eden milijon stala, kakor je on akcijonarjem zarajtal.
3.	Daje pri nakupovanju napenjavcev (švelerjev) društvo za 68.349 gld. goljufal, ker je najslabši les naročil. — Zatoženec vse taji in pravi, da so napenjavci ravno taki bili kakor so na vseh drugih železnicah, ne slabeji in ne boljši. Liferanti so podajali les, kakoršen se v galiških gojzdih seka.
4.	Da je brez vedenja in privoljenja upravnega sveta po silno površnem delu in preden je vse gotovo bilo, 18. maja 1867 stvar tako sklo-buštral, kakor da je zdaj vsa železnica dovršena, ter nema podvzetnik Brassey čisto nič več opraviti, za kar je od tega prejel 66.582 gld.
5.	Da je podvzetnika Brasseya (ki je — k sreči alj nesreči žel. 1870 umrl,) za 50.000 gld. odvezal dolžnosti, priskrbeti vozne priprave za prve 3 mesece od početka vožnje po železnici, da pa te svote ni vknižiti dal med prejemke, ampak med stroške za razne stvari, tako da je društvo za ravno toliko v prvem letu goljufano bilo na dohodkih.
6.	Da je po lahkomiselnem izdelovanju železnice in pomanjkljivih stavbah društvo in državo poškodoval za 3 mil. 53 7.673 gld., ker je bilo veliko kvara in so morali vedno popravljati. — Dvorni svetovalec Weber, do kterega zatoženec sam popolno zaupanje ima, je izrekel pred sod-nijo, da je vse: železnica, vozovi, delalnice, itd. tako pomanjkljivo, da pač milja te železnice ni vredna 1 milijon, kakor je cenjena, ker se je oče-vidno pri vsakej stvari stiskalo.
7.	Da se je Brasseyu po nezasluženem plačalo 890.752 gld. vsled mešetarjenja, o kterem glavna skupščina delničarjev ničesar vedla ni, pri kterem je pa Ofenheim veliko v svoj žep spravil. Pogojena je bila železnica za 24"5 mil.; da bi se pa podvzetniku več dalo, ni bilo v pogodbi besede.
8.	Da je Ofenheim, ko je bilo že sklenjeno, da se ima železnica dalje čez avstrijsko mejo skoz Rumunsko do Odese delati in je društvo za to odločilo 15 mil. in 600.000 gld., zavratno razdelil med „začetnike" (Gründer) 440.000 gld., v račune pa zopet ta znesek postavil kot „predhodne stroške".
9.	Da je slednjič Ofenh. po lažeh, da mora društvo za razne potrebe in stavbe v zajem vzeti
5 mil. in 400.000 gld., z berolinskim bankirjem Richterjem v zvezo stopil, finančnemu ministerstvu laž njive pogodbe naznanil, tako da je bankir — društvu na škodu — veliko dobička imel, kterega sta si z Ofenheimom lepo razdelila in njegovemu stricu Herzu, ki je za mešetarijo vedel, s 150.000 gld. usta zaprla.
Od onih v 8. točki omenjenih 440.000 gld. je pridržal O. za se 100,000 gld., gališkemu deželnemu maršaliku, knezu Leonu Sapiehi, ministru Giskri in grofu Borkovskemu je dal kot „grtinderjem" vsakemu po 100.000 gld., knezu Jablonovskemu, Petrinu (bivšemu ministm poljedelstva) in še dvema drugima pa po 10.000 gld. Med zatožnimi točkami bila je še 10. zarad goljufij pri kolkih (štempelnih). Fin. ministerstvo (dr. Brestel ustavak) ni moglo zneskov za kolke iztir-jati. Dr. Brestel se poda na odpust in Giskra prevzame med tem vodstvo fin. ministerstva, in brž se je Ofenheimu ves dolg za kolke — zbrisal!
Vse to se je godilo v dobi ustavaških vlad, ki so trpele taka početja! Zato je vsa pravda z Ofenheimom, ki utegne še prihodnji tjeden teči, za avstrijsko notranjo politiko neizmerno važna, ker utegne vsled nje ustavakom ves dosedanji lesk obledeti.
Iz Španskega. Don K ar los izdal je oklic, v kterem obžaluje, da je sorodnik Alfonzo ponudil se prekuciji za sredstvo. Kar počenja Alfonzo, bode le njemu (Karlu) pot v Madrid gladilo. On hoče prekucijo zatreti in visoko povzdigniti zastavo krščansko. — Kakor se vidi, pomika se armada Karlova proti glavnemu mestu.
Za poduk in kratek čas.
Iz Ptuja v Zagreb, jeseni 1874.
(Potm črtice.)
(Dalje.)
Za kakih 7 minut nas „lukamatija" pripelje od Ormuža na lepo Središko polje. Na levi strani gleda na nas pol ure ormuški Holm (955'). Lepšega holma si res človek ne more misliti. Sredi temena ima podružnico sv. Ivana, okoli prijazne cerkve pa izvrstnih goric. Holm stoji sam za se, za njim je nekoliko zvišena lepa ravena Krčovina, v ktero so se že zgubili Pavlovski vrh, Brebovnik in Vinski vrh, — vinskim kupcem na dalječ znana imelna. Holm še enkrat glavo povzdigne, ponosno pogleda nazaj na svoje vinske tovariše, se sprednjo stranjo pa unkraj Drave bivajočim Bezjakom (Hrvate od Zavrača naprej proti Varaždinu tukajšnje ljudstvo „Bezjake" imenuje) bratovski pozdrav pošilja. Zdaj si vštric Obreža, lepe vesi, ktere se držijo Grabe in teh trg „Središče". Hiše so razpostavljene v treh soseskah deloma na obeh krajih državne ceste, deloma po nizkem obrežju, ktero se vedno znižuje in v Središču pri D. Mariji
popolnoma zgubi. Pes iti je skoz vse soseske 1 ura. Zato je pravil Hrvat, ko je prvokrat tukaj vozaril: „A kaj je to vrag za selo, da nema ni kraja ni konca!" Hrami so tu poprek lepi, snažni, vsi skoro zidani, kar velja za ves ormuški okraj. Srdiščanci so vrli narodnjaki; če pri volitvah tudi propadejo, se vendar ne preplašijo.
Dragi bralec, južni rob ormuškega okraja sem ti nekoliko razkazal; ta je eden najlepših in najpremožnejših na Slovenskem, pa tudi na vsem Štajerskem najbolje obljuden, kajti na 1 □miljo pride 4433 stanovnikov. Še nekoliko več umnega gospodar svtva, in ta okraj postane poze-meljsk raj! — Če pol ure niže Srdišča od Drave do Mure proti polnoči ravno črto potegneš, dobiš mejo med Štajerskim in Ogerskim, in trikot svetil doli do Legrada je Medjimurje. —
V	Strigavi, uro hoda od štajerski meje v Medjimurju, pravijo, daje bil rojen sv. Jeronim v 4. stoletju, zarad svoje visoke učenosti in svetosti kinč in dika katol. cerkve. *) Ogerski in štajerski Slovenci radi sem prihajajo v cerkev sv. „Remuša" na božjo pot. Rajni knezoškof Slomšek blagega spomina so enkrat ta kraj kot spi-ritval v Celovcu obiskali. — V Medjimurji stanuje čist slavjansk rod. Da je pristni brat svojega soseda Slovenca, svedoči vsa njegova slika: postava, obraz in značaj. Medjimurec je visoke, lepe rasti, mirna pohlevna duša; pa tudi po svoji osodi je prav brat svojega slovenskega soseda. Medjimurca tlači magjarstvo in magjaronstvo, kakor Slovenca nemštvo in nemškutarstvo. Slovencu so vsaj še njegovi duhovniki v ogromni večini zvesti ostali, v Medjimurji pa najdeš prav med duhovniki naj-ljutejše magjarone!
Ko je 1. 1848, mislim sredi septembra, — slavni ban Jelačič pri Varaždinu s svojimi hrabrimi junaki Dravo prekoračil in v Medjimurje stopil, bilo je njegovo prvo dejanje, da je ta del slavjanske zemlje z nja materjo, hrvatsko domovino, združil in pod politično upravo varaždinske župa-nije spravil; — Madjari so si bili namreč Medjimurje in Primorje, ne vem kedaj, osvojili. — Leta 1860 je pri nesrečni avstrijski politiki oholim Magjarom drugoč začel greben rasti, in hitro so meni nič tebi nič, Medjimurje od materne zemlje zopet odtrgali in magjarski Szaladski župani ji podvrgli. — Ves dosedanji trud Hrvatov, zgubljeno lastino si priboriti, je bil zastonj. Kar Magjar enkrat v pesti ima, z dobra več nazaj ne da.
V	duhovskih zadevah spada Medjimurje
*) O tem se ie že mnogo pisalo, pa stvar še ni dognana. Trije kraji se borijo za čast rojstnega mesta sv. Jeronima: Štrigna (Strigonium) na Is te rs ke m biizo Kopra; Stridon v Dalmaciji blizo Solone; slednjič Stri-dova v Medjimurju. Za poslednje mesto vojuje se o. Jož. Bedekovič, Pavlinsk redovnik (po redu sv. Jeronima) v Stridovi, ki je spisal 1. 1752 obširno knigo o „rojstnem mestu s v. Jeronima". — Stvar še čaka slovanskega, katoliškega učenjaka, ki ima časa in denarja dovolj, da stvar temeljito preiskuje.	Vred.
k Zagrebački nadškofiji, in je razdeljeno v dva dela: v hribovito in ravno Medjimurje. Slovenske gorice — tukaj prav za prav ljutomerski hribi, — segajo prek slovenske meje in se še le v Medji-murji proti ozkemu kotu, ki ga delata Drava in Mura, v ravan zgubljavajo. Tudi na teh poslednjih panogah raste izverstno, Ljutomeržanu podobno vino. Hriboviti del ima 9 župnij in 28.136 sta-novnikov; na ravnem je 13 župnij in 38,372 prebivalcev, vseh Medjimurcev je tedaj 66.508, nekoliko več, kakor prekmurskih Slovencev, ktere magjarski jarem najhuje tlači.
Železna cesta drži zmirom po ravnem Medji-murji, hriboviti del imaš na levo proti severno-večerni strani. Prva postaja je C ako ve c, precej dalječ od mesta; k ti postaji prihaja voz iz Varaž-dina, kamor se imaš dobro uro voziti. V Čakovcu je klošter oo. Frančiškanov, ki imajo tudi faro; fabrika, v kteri se dela sladkor; zatoraj vidiš kakor hitro se pripelješ v Medjimurje, na zemljišču grofa Festetiča obilno pese nasajene. Fe-stetič redi tudi mnogo lepih ovac; bele, novo zidane pristave so prilično razpoložene na velikanskem posestvu. Pri sv. Heleni blizo Čakovca so, kakor se mi zdeva dvakrat v letu, veliki živinski sejmi, posebno za konje. Tu sem pride od dalječ — v prejšnjih časih celó iz Italije — ljudi vkup, da se vse tere. Medjimurski konji se visoko cenijo, z večine so kostanjeve barve, trdni, jako dobri vozači in mirnega krotkega značaja. Gotovo je tudi, da človek s svojim lepim, pohlevnim ravnanjem mogočen vpliv ima na živino, posebno še pa na konje, ki v rokah togotnega in strastnega človeka nikol dobro ne storé.
Druga postaja je Kralje v ec, tretja in zadnja tik Mure Kotoriba, obe veliki vesi. V Ko-toribi so neki hrami jako slabi, male kočure, ka-koršnih v Medjimurji nikde vidil nisem. Hrami v vesnicah, — kakor se tudi na spodnjem Ptujskem polju mnogokrat vidi, so na obeli straneh z čelom k cesti obrneni, drug tik druzega postavljeni; Bog varuj ognja, tu bi težko bilo kaj obraniti. Po celem Medjimurji se voziš po železnici dobro uro dalječ po rodovitem polju in med travniki, na kterih vsakovrstno grmovje raste. Brž ko ne je nalašč puščeno, da živina na paši dovolj sence ima. Koruze vidiš nasejane, kakor dalječ okó dogledati more; 1. 1874 se je jako dobro obnesla, zato pa je tudi dober kup, kakor že dolgo ne. Od treh postaj v Medjimurji je le srednja: Kralje-vec ohranila še slavjansko imé, prva in tretja ste pomagjarjeni v Csaktorja in Kótory. Kakor ne more Nemec na slovenskih tléh krajnih imén pri miru pustiti, tako dela tudi Magjar, kakor dalječ sega nja oblast; domače ljudstvo, se vé, po svojem pravilno izgovarja, a tuj človek si lahko misli, da se ne vozi po slavjanski, temuč tu po magjarski, tam po nemački zemlji. (So pa tudi že mnogi Slovenci šalobarde, ki rajši izrekajo nemška, kakor
pa slovenska imena, češ, da bolj nobel doni: grem v Pettau — kakor pa v Ptuj. Vred.)
(Dalje prib.)
Razne stvari.
(PomiloŠčenje.) And. Kunač, od sv. Martina pri Vurbergu, ki je bil zavoljo trojnega umora: nad svojo ženo, tašo in 81etno rejenko k smrti obsojen, je od sviti, cesarja pomiloščen ter mu je smrtna kazen spremenjena v težko ječo za vse žive dni. —
(Nesreča) Mih. K oče v ar, pošten godec in posestnik v Pečevniku pri Celju, šel je 6. t. m. v jutru blizo 3. ure po polnoči od neke veselice, pri kterej je godel, iz mesta na dom po železnici, na kterej ga je tovorni vlak prehitel in na kose raztrgal, ki so jih komaj zbrali.
(V spodbudo drugim.) G. Ign. C i z e 1 j, učitelj a Sent-Ilu pri Šoštanju, je prejel od c. kr. dež. šol. sveta v Gradcu zahvalo in priznanje zadovolj-nosti, ker je ljudstvo v metrični meri podučeval.
(.Bolniško društvo.) V Celju se snuje podružnica občne štirske bolniške blagajnice za delavce, ktera ima namen: 1. možke in ženske ude v bolezni podpirati, 2. v slučaju smrti njim za pošten pokop skrbeti in 3. možkim rednim udom, ako si kruha več služiti ne morejo, za preužitek iz blagajnice nemočnikov skerbeti. — Načelnik temu društvu je g. Kott, vrednik „Cillier Anzeiger". (Po tem takem ima tudi Celje svoj posebni časnik, kakor Maribor. Hajd na noge Ptujčanje, Breščanje, Slovenogradčani, da si tudi osnujete domač list! Vredn.)
(Predebela predpustna Šala.) Pošten kmet Blaž Jagodic se v nedeljo 3. t. m. na večer iz Konjic v Tepanje pelje. Četrt ure zvunaj trga ga napadeta dva pijana trška pobalina, poštenega tržana poredna sinova. Eden zgrabi konja, drugi Jagodica. Kmet udari po konju, da bi ušel. Konj skoči v stran, sani se prevržejo, kmet pride pod sani in si desno roko zvine. Kmet je hudo telesno poškodovan, fantalina pa bosta že našla časa v temni hišici nasledke pijančevanja premišljevati.
(Osepnice.) so se prikazale med šolskimi otroci pri sv. Križu blizo Ljutomera. Da se bolezen ne razširi in šola ne zapre kakor pri Kapeli, priporoča dopisnik starišem, da puste brž ko mogoče pri zdravniku še zdravim otrokom v drugič kožg staviti.
(Premembe v lavant. Škofiji •) C. g. Jan. K u-n aj, župnik v Cadramu, je imenovan za knezo-škof. duhovnega svetovalca. — V pokoj stopi č. g. Urlavb Mat., kurat v zgornji Ponikvi; za provizorja tukaj postavljen je č. g. Fr. Pirkovič, kaplan na Doberni. C. g. Fr. P o 1 a k prestavljen je iz gornje Polskave k sv. Janžu na Dr. polju. Kaplanija na gornji Polskavi ostane nenameščena.
(Za družbo duhovnikov) so nadalje vplačali čč g g.: Slatinšek 22 gld., Ferk France 20 gold.
(doplačal), Jeriša, Hribovšek, Mikuž, Gajšek Jan., Zupančič, Slomšek, Planinšek, Zorko, Erjavec po 11 gld., Verk Henr. in Kralj po 2 gld., Brglez in Leber po 1 gld.
Poslano.
Odprto pismo
Vuhreškemu županu, g. Janezu Urban-u. Vi ste mi v „Mbg. Ztg." blagovolili k novemu letu voščiti, ter omenjeni list novega leta dan po svojem pisaču, g. Gol-u, mi poslati. Vse bi bilo prav lepo, ako bi tako debelo ne lagali. Tisti „miroljubni" farmani, v kterih imenu ste mi novo leto voščili, so le trije, namreč: g. učitelj K. Ribič, krčmar A. Robnik in posestnik F. Hodnik. Morde ste že pozabili g. župan, da ste lani o veliki noči posiloma in prav roparsko v farovški vrt pridrveli, v farovški vodnjak cev posiloma postavili, in si kos vrta prisvojili, akoravno sem Vas dvakrat prosil, od tako krivičnega počenjanja odjenjati. To je bilo res junaštvo, kterega bi se ravno Vi, kot župan, morali najbolj sramovati. Bil sem pri-moran, Vas zavoljo motenja posesti tožiti. C. kr. okrajna marbeška sodnija Vas je bila obsodila, da imate ropani kos vrta odstopiti, cev iz farov-škega vodnjaka odpraviti, meni vse stroške povrniti in za vsako daljnje motenje posesti 50 gold. kazni plačati. Obsodbo je potrdila tudi viša deželna sodnija v Gradcu, do ktere ste se bili pritožili zoper prvo razsodbo. Vsled odloka c. kr. okrajne marbeške sodnije od dne 5. decem. 1874 št. 3852 je bilo tukajšnjemu tesarju P. Verovnik-u po meni ukazano, mesto Vas cev iz vodnjaka potegniti itd., kar Vam je itak dobro znano. Niste li toraj grd obrekovalec, ako po „Marburgerci" trobite, da sim jaz to „Heldenthat" storil? Jaz sem se le svoje pravice držal, naj pa svet Vaše „junaštvo" čuje! Ko je tesar P. Verovnik sč svojim sinom Janezom dne 24. dec. ob treh popoldnč delo dokončal, ste domu gredočega pristregli, nanj planili, sinu zaslužek vzeli, očeta pa tako stepli, da je starček čez praznike ležati moral. Še večo „Heldenthat" pa ste hotli storiti, ko ste mislili fa-rovške okna potrupati!
Vi mi očitate, da nisem v 5 letih „für das allgemeine Wohl" nič storil. Ne Vi, ampak drugi imajo soditi moje dela. Koliko ste li Vi storili? Menda se pravi „für das allgemeine Wohl" delati, ako se drugim krivica dela, kakor ste jo meni storili. Je mar to „für das allgem. Wohl" bilo, da ste si kovačnico pozidali z opekami, ktere so bile za zidanje cerkve odločene? Da Vam in Vašim privržencem ne dopada, ako predigovam o pravičnosti, poštenju, postu, oskrunjevanji Gospodovih dni itd., ni treba ne meni ne drugim povedati. Meni zadostuje, da me pošteni farmani ljubijo.
Tržna cena	V		V		\		V	
pretekli teden	Mariboru		Ptuju		Celju		Varaž-dinu	
	fl.	kr.	fl. |	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.
Pšenice vagan ....	4	70	4I	50	4	60	4	30
Rži „ ....	3	80	3	45	3	60	—	—
Ječmena „ ....	3	70	3	—	2	40	—	—
Ovsa „ ....	2	10	2	_	2	20	_	—
Turšice (koruze) vagan .	3	10	2	80	3	—	2	60
Ajde „ .	2	70	2	40	2	40	—	—
Prosa „ .	3	70	—	—	2	10	—	—
Krompirja „	—	—	2	—	2	—	—	—
Sena.....cent .	—	_	2	—	1	40	—	—
Slame (v šopkih) „	—	—	1	40	—	80	—	—
„ za steljo „	—	—	1	—	—	60	—	—
Govedine funt ....	—	27	—	30	—	28	—	22
Teletine „ ....	—	31	—	32	—	30	—	24
Svinjetine „ ....	—	32	—	30	—	36	—	26
Slanine „ ....		36		32		40		28
Za novo leto mi tudi voščite, da bi Vas kmalu zapustil. S tem mi nič kaj hudega ne želite; škoda le, da tega midva odločiti ne moreva. Jaz pa Vam in Vašim otrokom prisrčno želim, da bi še na svojem posestvu ostali, da bi Vam denes alj jutre ne bilo treba iti po svetu s trebuhom za kruhom.
Vuhred meseca januarja 1875. Tomaž Mraz,
župnik.
V.oterijiie številke t
V Gradcu 9. januarja 1875: 30 3 59 28 60 Prihodnje srečkanje: 23. januarja 1875.
Blizo 160 vaganov
prav lepe ajde (hajdine) je na pradaj pri podpisanem, kder se cena in drugi pogoji lehko pozvejo. Ljutomer 12. prosinca 1875.
Fr, Ozmec,
oskrbnik župnijskega premoženja.
Ponudba.
. Neki trgovec hoče maloprodajo odpreti na kmetih v kraju, kder se trgovca ni, bodisi v slovenobisterškem, mariborskem ali ptujskem okraju. Ponudniki naj frankirana pisma pošiljajo pod čer-kama F. S. v Sent-Lenartu (St. Leonhard W. B.) poste restante.
„Kmetovalec",
list s podobami, slovensk. gospodarjem v poduk, bode izhajal dvakrat na mesec in prinašal na 8 straneh (oktav) strogo kmetijske članke o vino-in sadjereji, poljedelstvu, čebeloreji, živinoreji in veliko druzih kmetijskih vesti, ter vabi vse uka-željne kmetovalce k obilni naročnini. Velja za celo leto le 3 gld., za pol leta 1 gld. 60 kr. Naročnina naj se pošilja po poštnih nakaznicah gosp. Viktorju i>olencia lastniku Soče v Gorici.
Izdatelj in založnik tiskovno katol. društvo. — Odgovorni vrednik Dr. Jož. Ulaga. — Tisk Narodne tiskarno v Mariboru.