228 J. Stritar: Po pogrebu. Po pogrebu. Zložil J. JJ-C-ožje" in žene, sosedje zbrani ! Bog živi vas in zdrave ohrani, Povrni vam, kar ste mi storili, Da ste mi otroka k pogrebu spremili. Za mizo zdaj pri kozarci sedimo, Da malo o ranjkem govorimo. — Vi gledate, češ, kako sem zgovoren, Navadno tako molčeč in okoren ; Pač mislite si, možje- in žene, Da govori »dolenjec« iz mene ; On mi razvozlal je jezik — kali. — — Otroka torej smo pokopali! Nesreča to t6s ni Bog ve" kaka; Kaj pa ga je čakalo siromaka? Trpljenja mernik pa merica vžitka, Sest dni ubijanja, en dan počitka. Zemlje" bi košček, siromaštva obilo Sirota bil6 po meni dobilo. Tam gori preje"l je delež bolji, Zgodilo se je po božji volji. — — Res, bil je Martinek moj edini, Izpolnil bi bil o svetem Martini Dvanajsto leto, pa kaj se hoče, Prej vzel ga je k sebi nebeški oče! Ta* stari Kožar ga ni bil vreden. — Kako sem nocoj gostobeseden ! Hej, vina gori, vse mene bolelo! Saj zdaj me ne bo nič več skrbelo; Sam, sam sem kakor parobek na polji! Toda ne upiraj se božji volji! Nosilo se bo že kako do jame. Predober je bil, pregosposki zame. — Umrla je mati mu, meni družica, Bog daj ji dobro! pridna ženica! V en jarem vklenjena sva se trudila, Veliko delala, menj govorila! Tako se sirota ubija in trudi, Naposled opeša in se zgrudi ; In nesli smo jo, vi ste jo spremili, V počitek! — Možje", ne boste pili ? — Poznali ste jo, in vendar je niste, Te pridne roke, te" duše čiste! Stritar. Le ena napaka jo je kazila: Premehka, zame premehka je bila; Siroti je, kakor lačnemu hleba, Besede prijazne bilo potreba. Prijazna beseda ni meni dana, Kaj hočeš od takega telebana ? Izkreše se iskra iz kremena, A moja duša je kakor jeklena ! — In vendar nisem človek hudoben, Le grčav, oduren sem in puščoben. Rad sem jo imel, prav rad, po svoje, Pa reci krokarju, naj zapoje ! — Zašel sem; jaz nisem vajen vina —• O nji sem govoril, pozabil sina. — Nji bilo je sirota podobno ! Prešibko, premčhko, v kosteh predrobno ! In pa, to vam se bo čudno zdelo — Očeta, mene je rado imelo. — Ko prvo noč sama sva ležala — Jaz v stranski izbi — ležala, ne spala — Vznak ležal sem, vse tiho po hiši, Le ure na steni tik t&k se sliši — Kar čutim, kako se nekaj plazi, Pa mdhko pogladi me po obrazi Ter pravi: »Tiho bodite, oče, Tak6 rad vas imdm !« pa se zajoče, Jaz pa, kaj menite, kaj sem storil? Lepo prijazno mu odgovoril? Vrag vedi, kaj mi je šinilo v gldvo ? »Spat, spdt!« velim mu trdd, hripavo. Pa grd sirota in ihti in stoka. Tako sem od sebe pognal otroka! Za njim sem hotel, prepozno je bilo, Ne ve"m, kaj mi je vstati branilo. Ko bi nocoj mi prišel, ponoči — —! Nu, nu!-------prav, sosed, le mi natoči! — — Čez nekaj časa po smrti njeni, Na posteljo me je vrglo v jeseni. Nič ni me kaj posebno bolelo, In vendar me je dobro imelo! Kaj vem, kako se bolezni pravi ? Vročina huda, sosebno v glavi, Ivan Vrhovec: Iz domače zgodovine. 229 Železo razbeljeno lice in čelo, Pa čudno se mi je po glavi blelo. Zavreli so bili mi, menim, možgani. In kdo mi je bil ves čas na strani? Martinek sam ; odkar sem legel, Da sem okreval, on mi je stregel; Prestiljal mi je in zrahljaval zglavje — Ne tista pijača, on dal mi je zdravje. Ročica njegova mi čelo hladila In strup bolezni iz mene je pila. Pa tudi v hlevu kravica Čada Trpela ves čas ni žeje ne glada. Bil je gospodar,, gospodinja in dekla. — Bolezen se je vlekla in vlekla; Napdsled okrevam. Vstal sem spomladi, Suh in ščetinast po lici in bradi. Iz postelje jaz — pa on se zgrudi! Težko je sopel v vročini hudi, Zehtčlo mu je čelo in lice, Zgolj kost in koža so bile ročice. Pa tiho je sirota ležalo, Celo na smeh se je časi držalo. Zdravnik je dejal, da je malo upa, Od mene se bil je nalezel strupa. V nedeljo, lep dan, saj veste ! veseli Po drevji na vrtu so ščinkovci peli — Popoldne ob treh se ura ustavi. »Nič dobrega !« šlo mi je po glavi. Kar me pokliče; vprašam, kaj hoče. »Jaz grem zdaj k materi, z bogom, oče, Pa ne pozabite naju« ! mi reče; Na čelo mi mrzel pot priteče. V naročaj ga vzamem, on lice mi gladi: »Saj vendar me imate malo radi«, S težavo reče ; nato mu omahne Glavica trudna in zadnjič dahne! — — — Curlja mi nekaj po lici doli, Pa naj, do zdaj mi ni še nikoli! — Ljudje, potrpljenje imejte z mano ! — -Na zdravje! Bog živi družbo zbrano ! ^ Iz domače zgodovine. Piše Ivan Vrhovec. II. Jeden krajcar hišnega davka. (Konec.) pripovedovalo se je v zadnji »Zvonovi« številki, kak6 srčni in svojemu vladarju zvesti so bili Ljubljančani in kakšno milost jim je zato izkazal cesar Friderik IV. Plačevali so le po jeden krajcar davka; dejali so mu p a t i d e n k. P a t i d e n k pa so imenovali tudi vse davka oproščene hiše same, njive, travnike in vrte, sploh vse, kar je leta 1442. pripadalo onim hišam. Patidenška pravica je bila tesno zvezana s hišo in zemljiščem ter je prehajala od očeta na sina; tudi ni preminila, če je kdo hišo ali zemljišče prodal komurkoli, najsi celo nemeščanu, plemenitniku ali duhovniku. Kupec je kupil s takšno hišo tudi nje sloboščino. Ali te milosti so bile deležne samo tiste hiše, ki so stale že leta 1442.. Vse pozneje sezidane so morale plačevati hišni davek in lau-