Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Plazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. . Lir	13.000
Letna inozemstvo ....	»	18.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	25
Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
UH
Leto XXXII. - Štev. 41 (1624)
Gorica - četrtek 16. oktobra 1980 - Trst
Stavkomanija v Italiji
Posamezna številka lir 300
Statistike pričajo, da je v Italiji največ zumejo, da podjetje, ki živi od miloščine,
stavk med vsemi državami na svetu. Sedaj je v središču notranje politike bolj kot sestavljanje nove vlade sindikalni spor v tovarnah Fiat. Na eni strani so sindikati, na drugi je vodstvo tovarne, v sredi kot posrednik stoji minister za delo Foschi. Vsaka stran vztraja pri svojem. Podjetje trdi, da mora postaviti v dopolnilno bla-bajno 24 tisoč delavcev, sindikati pa hočejo, naj gredo v dopolnilno blagajno izmenoma vsake tri mesece novi delavci, ne vedno isti. Sindikat namreč sumi, da se hoče podjetje z dopolnilno blagajno rešiti nekaterih najbolj vročih sindikalistov.
RAZKOL MED DELAVCI FIATA
Medtem ko se vršijo pogajanja v Rimu, delavci Fiatovih tovarn stavkajo že cel mesec. Toda ne gre samo za stavko, temveč tudi za zaporo tovarn. Posebni oddelki delavcev namreč stražijo vhode v posamezne tovarne in ne pustijo nikogar noter, tako da praktično že več kot en mesec stojijo brez dela vse avtomobilske tovarne Fiat v Italiji in z njimi je brez dela in brez plače 250 tisoč delavcev, kolikor jih je zaposlenih v Fiatovih tovarnah.
Spor postaja vedno ostrejši, ker se mnogi delavci ne strinjajo z načinom stavke. Med delavstvom torej nastaja razkol, saj bi mnogi delavci radi šli delat, toda delavske straže pred vrati tovarn jim to preprečujejo. Prišlo je že do spopadov med enimi in drugimi. Položaj je zelo resen, saj se delavci zavedajo, da ne gre več za sindikalno stavko, marveč za politično. Z drugimi besedami gre za to, kdo je močnejši, ali sindikati ali gospodarji.
ISKANJE MIRNE PORAVNAVE
Vsi zapleteni v stavko se pa zavedajo enega: da je avtomobilska industrija po celem svetu v resni krizi. Fiat ni pri tem izjema. Kako se izkopati iz krize in iz sedanjega spora? Na izbiro sta dve poti: ali dogovarjanja in iskanja mirne rešitve ali čelni spopad med podjetjem in delavci ter med delavci samimi.
V čelnem spopadu bodo delavci šibkejši, ker smo videli, da so že mnogi zaposleni siti stavk in bi rajši šli na delo. Vodstvo Fiata se tega zaveda, kakor se zaveda dejstva, da ob sedanjem številu zaposlenih in ob sedanji proizvodnosti ne more konkurirati na svetovnem trgu z drugimi avtomobilskimi tovarnami. Fiatovi avtomobili postajajo predragi in premalo solidni. Zato je v sami državi op.ažati, kako kupci vedno bolj segajo po avtih tujih znamk. To dvojno spoznanje daje vodstvu Fiata moč, da kljubuje zahtevam sindikatov.
V sredini stoji minister Foschi in stoji turinska Cerkev. Minister si prizadeva za mirno poravnavo. Cerkev pa poziva eno in drugo stran k iskanju skupnega jezika in k čutu odgovornosti za obči blagor italijanske družbe. Kardinal Balestrero je preteklo nedeljo v posebnem pismu dejal: »Čutim dolžnost, da podkrepim nujno potrebo, naj dobra volja vseh išče sleherno možnost hitrih in možnih rešitev v sedanjem stanju, ki traja že predolgo.«
»POLITIČNE« TOVARNE
Iz ravnanja ministra Foschija in turin-ske hierarhije je opaziti neki premik, namreč da se ne stavijo več samo na stran sindikatov, temveč pozivajo tudi delavce k pametnemu kompromisu za obči blagor. Minister je prejšnji teden izjavil: »V preteklosti smo večkrat grešili, ker smo gledali samo na socialno plat pri delavskih sporih in nič na ekonomsko stran podjetij.«
To pomeni, da je večkrat bilo zgrešeno, ker so hoteli za vsako ceno reševati podjetja, ki so zašla v stečaj. S tem niso rešili vprašanja zaposlovanja delavcev, ker so deficitarna podjetja samo žrla denar, ki bi ga lahko s koristjo drugje naložili. Spoznali so, da tako imenovane »politične« tovarne niso nikomur v korist. Potrebno bi bilo, da tudi sindikati in delavci to ra-
to je od državnih podpor, sliči zajedalcu na zdravem telesu.
VEČ ČUTA ODGOVORNOSTI Stavkomanija italijanskih delavcev ni v korist družbi ne delavcem samim, ker konec koncev slabi gospodarstvo, veča inflacijo, niža konkurenčnost italijanskih izdelkov na svetovnem tržišču. S tem se manjša možnost izvoza in s tem se manjšajo tudi delovna mesta. Obenem pa se dela krivica tudi drugim, zlasti mladim, ki ostanejo brez dela ter upokojencem, ker so njihove pokojnine vedno manj vredne.
Brez dvoma bi se morali delavci v večji meri zavedati ne samo svojih pravic, temveč tudi svojih dolžnosti do skupnosti. Samo z večjim čutom odgovornosti vseh bo mogoče prebroditi brez prehudih pretresov sedanjo gospodarsko krizo v državi.
K. H.
Ob šesldesettetaici koroškega plebiscita
Katastrofalen potres
v ■	■■■
V	petek 10. oktobra v prvih popoldanskih urah je strahoten potres, ki je imel jakost 11 stopinj po Mercallijevi lestvici (v Furlaniji 6. maja 1976 je dosegel 9,5 stopinje), popolnoma uničil mesto El Asnam, ki leži ob vznožju Altajskega pogorja in je imelo 120.000 prebivalcev.
To mesto se je v času francoske zasedbe Alžirije imenovalo Orleansville. Leži 200 km zahodno od prestolnice in je 50 km oddaljeno od sredozemske obale. Leta 1954 je tudi doživelo hujši potres, ki je tedaj povzročil 1.500 mrtvih.
To pot pa je potres imel razdiralen značaj. Uničil je 80 % vseh poslopij in povzročil globoke ter široke razpoke na površini. Nihče še dobro ne ve, koliko bo celotno število smrtnih žrtev. Izpod ruševin so jih odkopali že nad 5.000.
■	V Moskvi sta Leonid Brežnjev in sirski voditelj Hafez Asad podpisala pogodbo o prijateljstvu in sodelovanju. Opazna sta zlasti dva člena pogodbe, 6. in 10. V šestem je rečeno, da bosta obe strani »takoj stopili v stik, če bi nastal položaj, ki bi ogrožal mir ali varnost katere izmed obeh dežel«, v desetem pa izražata obe vladi voljo sodelovati tudi v prihodnje na vojaškem področju na podlagi že sklenjenih medsebojnih sporazumov. Nova pogodba ima veljavnost 20 let. Z njo si je Sovjetska zveza še bolj utrdila svoj položaj in povečala svoj vpliv na Bližnjem vzhodu. Sovjetska zveza je po letu 1970 podpisala sporazume o prijateljstvu in sodelovanju kar z 11 članicami neuvrščenega gibanja: z Egiptom (že razveljavljen) in Indijo (leta 1971), z Irakom (1972), s Somalijo (1974, že razveljavljen), z Angolo (1976), z Mozambikom (1977), z Vietnamom, Etiopijo in Afganistanom (1978) ter z Južnim Jemenom (1979). Pri tem je dejstvo, da so sporazumi le formalno potrdili dejansko stanje, saj je bila večina teh držav že dotlej glede vojaških dobav ali gospodarske pomoči tesno povezana s Sovjetsko zvezo.
V	petek 10. oktobra je poteklo 60 let od nesrečnega plebiscita na Koroškem. Pravimo »nesrečnega«, ker se z njim začenja tragika za slovenske prebivalce Koroške. Tragika, ki ima naslednje značilnosti: 1. Preganjanje onih Slovencev na Koroškem, ki so se za časa plebiscita zavzemali za to, da pride tisti del Koroške pod Jugoslavijo. 2. Dosledno zapostavljanje Slovencev v koroškem javnem življenju po plebiscitu. 3. Fizično in moralno preganjanje slovenskih ljudi, ki je doseglo višek za časa Hitlerjeve diktature in druge svetovne vojne. Vse to je bila posledica nesrečnega plebiscita, posledica, ki še danes leži kot mora nad slovenskim delom Koroške.
NEKAJ ZGODOVINSKIH DEJSTEV
Konec oktobra in v začetku novembra 1918 je bilo jasno, da bo staro avstroogr sko cesarstvo propadlo. V začetku novembra so avstrijske stranke na Dunaju razglasile republiko, potem ko je cesar Karel odstopil. Na jugu, na Kranjskem in Štajerskem, so že oklicali svoj izstop iz cesarske Avstrije in ustanovili narodno vlado v Ljubljani z namenom, da se s Hrvati in prečanskimi Srbi združijo v novo državo Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).
Šlo je pa tudi za to, kje bo tekla meja med nastajajočo Jugoslavijo in republiko Avstrijo, oz. komu bo pripadla Koroška. Koroški Nemci so kaj kmalu organizirali svoje brambovske čete, ki naj bi branile »nedeljivo« Koroško. Prva slovenska vlada v Ljubljani se ni takoj znašla in zlasti je naivno pričakovala, da bo mirovna konferenca sama od sebe priznala južno Koroško Jugoslaviji na podlagi samoodločbe narodov, kot je slovesno razglasil to načelo ameriški predsednik Wilson.
Toda kmalu je postalo jasno, da po mirni poti južna Koroška ne bo nikoli prišla k Jugoslaviji. Zato so maja 1919 jugoslovanske čete zasedle južni del Koroške. Toda to ni moglo več rešiti slovenske Koroške. Odločilni državniki na mirovni konferenci v Parizu so namreč že sklenili, naj se v sporu, komu naj pripade Koroška, odločijo Korošci sami s plebiscitom.
V	ta namen so južno Koroško razdelili v dve coni, A in B. Glasovanje naj bi bilo najprej v coni A, ki je v glavnem obsegala Podjuno, kjer je bilo največ Slovencev. Če bi to glasovanje izpadlo v korist države SHS, bi sledil plebiscit v coni B, sicer ta plebiscit odpade.
Ljudsko glasovanje oz. plebiscit v coni A je bil 10. oktobra 1920. Izid je bil naslednji: 15.291 volilcev je glasovalo za Jugoslavijo (41 %), 22.025 pa za Avstrijo (49 odstotkov). Slovenci so bili poraženi, Nemci pa so slavili zmago. S tem plebiscitom je bila zapečatena usoda slovenske Koroške, saj so velesile tudi po drugi svetovni vojni potrdile državno mejo na Karavankah.
POSLEDICE PLEBISCITA
Posledice nesrečnega plebiscita smo že omenili. Kljub vsem lepim obljubam pred plebiscitom so Nemci takoj začeli preganjati najbolj vidne Slovence, ki so pred
Tudi deželni odbor proti industrijski coni
Kot vse kaže, industrijske cone na Krasu ne bo, čeprav so jo do včeraj opevali kot čudo, ki bo rešilo tržaško gospodarstvo vseh tegob in problemov. Po nedavnem obisku jugoslovanskega zveznega sekretarja Vrhovca v Rimu, na katerem je le-ta dejal, da je Jugoslavija pripravljena ustrezno preučiti tudi problem v zvezi s predvideno lokacijo cone, se razne stranke in ustanove izjavljajo, da nasprotujejo indu-stiializaciji Krasa. Od strank se je prva uradno izrazila za premestitev cone PCI in v ta namen predložila resolucijo v tržaškem občinskem svetu, ki je bila nato skoro soglasno sprejeta.
Tudi nova pokrajinska uprava se je enako izrazila v programskem dokumentu, s katerim se je novi odbor predstavil po-
krajinskemu svetu. In končno se je prve dni oktobra izjasnil tudi deželni odbor. Odbornik Coloni, ki je sicer do včeraj zagovarjal predvideno lokacijo cone, je v odgovoru na ustrezno vprašanje nekaterih svetovalcev odgovoril, da tudi dežela nasprotuje industrijam na Krasu.
Nestrpnost libijskega voditelja
Libijski voditelj polkovnik Muhammar Gedafi je nedavno izjavil, da bi morali vsi arabski kristjani prestopiti v mohamedan-stvo. Ker je bil Kristus Jud, ga Arabci ne morejo sprejeti. Arabec, ki je kristjan, je po duhu Izraelec. Samo islam je lahko arabska vera.
plebiscitom delali za Jugoslavijo. Nekatere so enostavno pregnali v Jugoslavijo, druge so tako šikanirali in jim tudi grozili s smrtjo, da so se sami izselili v Slovenijo. Naj omenimo vsaj nekatere: pisatelj Fr. Ksaver Meško, župnik dr. Janko Arnejc, dr. Gregorij Rožman, prof. Ivan Grafenauer in še stotine drugih, predvsem izobražencev.
Sledil je sistematičen pritisk na vse koroške Slovence, ki sprva ni bil nasilen, je pa bil dosleden. Zaveden Slovenec je težko dobil delo ali službo; na delu so ga pogosto zasmehovali, da je »Čuš«; za slovenske občine ni bilo državnih podpor; slovenske ustanove so bile komaj tolerirane. Slovenci na Koroškem so tako postali državljani druge in tretje kategorije.
Istočasno je raslo nemško nacionalistično gibanje, ki je imelo svojega nosilca v »Heimatbundu«. Ta organizacija je v največji meri zastrupljala kulturno in politično ozračje med koroškimi Nemci in si jih je skoro v celoti osvojila. Zato je Hitler ob »Anschlussu« leta 1938 imel največ privržencev prav na Koroškem.
Tedaj se je začel zadnji del Kalvarije koroških rojakov. Podobno kot prej pri nas fašizem je hitlerizem razpustil vse slovenske organizacije, prepovedal slovenščino v javnosti, zaprl številne slovenske ljudi ali jih izselil iz dežele. Ob napadu Tretjega Reicha na Jugoslavijo o veliki noči 1941 so izselili nad tisoč slovenskih družin poleg številnih duhovnikov in drugih izobražencev. Mnogi so končali tudi v taboriščih ali na vislicah; trinajst ljudi iz Sel so obglavili.
STANJE PO ZADNJI VOJNI
Po drugi svetovni vojni je bilo upanje, da se bodo stvari obrnile na boljše. Dokler so zavezniki imeli zasedeno Avstrijo, je res bilo boljše. Ko so pa podpisali avstrijsko mirovno pogodbo leta 1955, so na Dunaju v nekaj letih pozabili na vse obveznosti, ki so jih bili sprejeli glede narodnih manjšin. Vse tri stranke na Koroškem, krščanski demokrati, socialisti in nacisti, so se povezali med seboj glede skupne politike do slovenske manjšine. Pod njih pritiskom je tudi zvezna vlada na Dunaju, ki bi sicer morala izvajati 7. člen državne pogodbe o zaščiti narodnih manjšin, dejansko bila tako vezana, da so zastopniki slovenske narodne manjšine odklonili njen »Zakon o narodnih skupnostih« in uredbe iz leta 1977.
PREMIK V KOROŠKI CERKVI
Ali vendar se nekaj giblje tudi na Koroškem. Enotnost nemških sil ni več tako trdna kot v preteklosti, ker številni Nemci začenjajo umevati, da je potrebno priznati slovenski narodni skupnosti njene pravice.
V	tem oziru je naredila prve korake koroška Cerkev na škofijski sinodi pred desetimi leti. Glede tega so v »Zborniku krške škofije 1981« zapisali: »Koroška Cerkev je v zadnjem desetletju lahko nudila resnično možnost reševanja vprašanja sožitja med nemško in slovensko narodno skupnostjo na Koroškem... Koroški sinodalni dokument o sožitju Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi lahko velja tudi kot model za izvencerkveno področje. Medtem ko imajo Slovenci na družbeno-političnem polju občutek, da so kot narod izolirani, to ne velja za cerkveno področje.
Kot pozitivne posledice sinode je treba poudariti dobrega duha sodelovanja, ki vlada nasplošno med katoličani obeh materinih jezikov. Kot uspehe v smislu sinode je treba poudariti dejavnost nemško-slovenskega koordinacijskega odbora, posvetovanja škofijskega sveta glede na vprašanja narodnih skupnosti, resolucijo vse-avstrijske sinode k vprašanju narodnih skupnosti in dokument petletnega poročila avstrijskih škofov o vprašanju narodnih skupnosti na Koroškem, ustanovitev uradnega zastopstva Slovencev pri škofijskem ordinariatu v Celovcu, dejavnost in izoblikovanje Slovenskega pastoralnega odbora ter sprejem zastopnika manjšin v predsedstvo Katoliške akcije v Avstriji.«
LETOŠNJE PROSLAVE
To novo pomirljivo zadržanje avstrijske in tudi koroške Cerkve do narodnih skupnosti se je izpričalo tudi ob letošnjih jubilejnih proslavah 60-letnice plebiscita: Cerkev se je distancirala od uradnih proslav.
Prav tako se je distancirala od uradnih proslav katoliška mladina. Slovenska in nemška katoliška mladina je namreč pripravila svoje jubilejno slavje tako, da so se v soboto 27. in v nedeljo 28. septembra zbrali mladi obeh narodnosti v Selah pod geslom: Na poti k miru. Ob 15. uri so imeli skupno premišljevanje in molitev, nato so odšli peš na Šajdo nad Selami, kjer so nadaljevali pogovore ob čaju, petju, kresu, glasbi. Prespali so v šotorih in se naslednje jutro ob 7. uri podali na Obir, kjer je bila na vrhu maša za mir.
Prav tako se uradnih proslav niso udeležili Slovenci kot taki. Energično so odklonili skupno sodelovanje na proslavah, dokler se ne popravi državni zakon o narodnih skupnostih. Celo med avstrijskimi nemškimi zgodovinarji so danes že različni pogledi na koroški plebiscit in njegove posledice.
V	Celovcu so se namreč v soboto 27. septembra zaključili študijski dnevi zgodovinarjev o koroškem plebiscitu. Na simpoziju so se zbrali nemški zgodovinarji iz Avstrije, Nemčije ter iz Slovenije, da z zgodovinskega stališča osvetlijo različne vidike o koroškem plebiscitu. Izkazalo se je, da številni nemški zgodovinarji že precej drugače, bolj objektivno gledajo in ocenjujejo koroški plebiscit, kot pa so delali v preteklosti.
Gre za pozitivne premike v koroškem in avstrijskem svetu glede narodnih manjšin v državi. Toda vprašanje je, ali ni že prepozno za koroške Slovence. O tem bomo pisali kdaj pozneje.
NE SEJATI SOVRAŠTVA
Več kot šest ur trajajoče proslave 60-letnice koroškega plebiscita na celovškem Novem trgu sta se udeležila tudi avstrijski ministrski predsednik Kreiskv ter predsednik avstrijske republike Kirchschlager. Navzočih je bilo 80.000 oseb.
Kreisky je med drugim opozoril prisotne, da »današnje proslave ne bi bilo, če se ne bi pred 60 leti tudi veliko Slovencev odločilo za to. da ostanejo v Avstriji,« Zato se je treba zavedati, kakšne obveznosti ima avstrijska država do koroških Slovencev.
Kirchschlager je povabilo sprejel šele potem, ko je bil s seznama govornikov črtan bivši nacist Prugger. Nadomestil ga je dekan Adam Gartner, ki je oba koroška naroda pozval k spravi. Kirchschlager, ki je na zadnjih predsedniških volitvah zaradi svojega Slovencem naklonjenega stališča prejel precej manj glasov na Koroškem kot v drugih avstrijskih deželah je dejal, da se bo vedno znova zavzemal za pravice slovenske manjšine na Koroškem, »čeprav me bo kdo pri tem napačno razumel. Ne smemo sejati sovraštva med ljudstvom te dežele«, kajti prijateljstvo s sosedi je velikega pomena za mir v tem delu Evrope.
OKTOBRSKI TABOR
Naslednji dan, 11. oktobra, je mladina obeh narodov priredila kot izraz solidarnosti demokratičnih sil s koroškimi Slovenci »Oktobrski tabor - Oktoberarena«, ki je bil v eni izmed hal celovškega velesejma. Ta tabor, ki je potekal pod geslom »Dvojezično v osmo desetletje za nov oktober« je že četrti. Udeležilo se ga je nad
3.000	mladih, tako Slovencev kot Nemcev.
Program je bil razdeljen v dva dela: popoldanskega in večernega. Vrstile so se glasbene, pevske in druge točke. V imenu organizatorjev so govorili Peter Wieser, Helga Raunikar in dr. Sachser. Med prireditvijo je bila razstava knjig in informacijskega materiala. Ves tabor je izzvenel v obsodbo treh vodilnih strank, ki izvajajo protimanjšinsko politiko na Koroškem.
Tabora se je udeležil tudi deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Štoka.
Jeza Poljsko	na	vr
Ob škofovih vizitacijah v slovenskih župnijah
Štmaver pred kanonično vizitacijo
Mogočni Sabotin se je v starih časih imenoval Samotin in ima dva vrhova: višji je Poklon (611 m) in nižji je hrib sv. Valentina (537 m) nad Solkanom, ki ga reže nova državna meja ravno čez pol. Tam gori je stala od pamtiveka slavna božjepotna cerkev sv. Valentina v gotskem slogu, precej velika in bogato opremljena. Oskrbovali so jo duhovniki tretjeredniki sv. Frančiška »jeremiti«, s samostanskimi brati do leta 1786, ko jo je dal zloglasni cesar Jožef II. razdejati. Tako so propadla tudi samostanska poslopja, romarska hiša ter vrtovi in vinogradi.
V	vasi so ti redovniki bivali pozimi v hiši, ki ji še sedaj pravijo farovž in kjer sp še sedaj nahaja starodavna izklesana podoba Matere božje, ki so jo rešili iz cerkve. Pred sto leti so jo goriški jezuiti, ki so takrat imeli v Štmavru svojo počitniško pristavo, hoteli odkupiti, toda gospodar jih je zavrnil, češ da ni njegova, temveč cerkvena. Toda ko je zdaj župnik zahteval to starino spet nazaj za cerkev, je bil osorno odbit. Cerkveno opremo so takrat prodajali na dražbi, toda domačini so marsikaj poskrili in rešili, tako npr. 300 dukatov vredni srebrni križ za na drog.
POGLED V ZGODOVINO
Vse vasi ob vznožju so se sprva imenovale Pod Samotinom in pozneje Podsabo-tin ter jih je duhovno oskrboval solkanski kaplan, ki se je prepeljeval čez Sočo. Leta 1754 je bil ustanovljen vikariat pri grajski cerkvici sv. Mavra grofov Neuhaus, ki so tu gospodovali od 1507 do 1837, ko jih je nasledil vojvoda Blacas iz Pariza, ki je prišel v Gorico v spremstvu izgnanega francoskega kralja Karla X.
Od 1754 se hranijo v solkanskem župnijskem arhivu naše župnijske matice vse do 1808. Vikar se je naselil v »vikarišču«, kjer je sedaj župnišče. Leta 1645 je namreč zapustila grofica Ana Julija Sinovič redovnikom na gori svoje posestvo z letoviško hišo vred. Vikarji so potem tu stanovali in bili tudi »šomaštri« - prostovoljni učitelji za mnogoštevilno mladino, okrog 60 učencev! Ko so potem ustanovili vikariat tudi v Podsabotinu, se je našega konca prijelo ime Šent Maver, ki se je sčasom skrčil na sedanji Štmaver. Ime Št. Maver ali celo Šmaver je pa napačno!
Prvi vikarji so bili po vrsti Štmaverci; vikar Figel je prvi pokopan na novem pokopališču; mnogo jih je dočakalo visoko starost. Zlasti sta bila znana Mašera in Kranjc, ki sta bila izvrstna vinogradnika, čebelarja in tudi politika. Hudo kri je povzročil v našem vikariatu škofijski odlok leta 1850, ki je Štmaver podredil Podsabotinu. Vsa vas se je uprla kot en sam mož. Podsabotinski vikar ni smel niti enkrat prestopiti praga naše cerkve, niso mu dajali bere in ga zapodili, če se je le prikazal. Pregnani štmaverski vikar Matija Juren je pa ljudstvo bodril v njegovem uporu proti škofijski in državni oblasti. Krste in pogrebe je moral oskrbeti pevm-ski vikar. Končno je Štmaver zmagal in postal spet samostojen, prijateljstvo s Podsabotinci je pa globoko padlo.
To samosvoje ljudstvo je delalo že v XVI. stoletju oblastem nemalo preglavic, ker se je prav v Štmavru začelo znano štiftarsko gibanje, ko so ljudje videvali razne prikazni, ki so zahtevale zidanje novih cerkva in se je potem od tu razširilo po celi srednji Evropi. Takrat je vojaštvo tu uničilo več takih štiftarskih bogoslužnih prostorov.
Ljudstvo je bilo revno, živelo je v trudu in znoju od svojih vinogradov in češenj, s Sabotina pa je znašalo vse, kar se je dalo uporabiti ali prodati. Vsekakor je bilo zavedno, Mohorjanov je bilo kar 30 in tudi precej časopisja.
ŠTMAVER V TEM STOLETJU
Prva svetovna vojna je razpršila družine po Notranji Avstriji, moške pa po frontah in ko so se vrnili domov, so našli same ruševine in razdejano zemljo, polno muni-cije, ki je potem zahtevala še svoje težke žrtve. Sklenili so, da razrušene cerkve pri pokopališču ne bodo več obnovili in so zato zgradili leta 1930 novo cerkev ter jo obdali z vencem cipres. Nova lega je zares čudovita in romantični zaročenci prihajajo od vseh strani semkaj k poroki. Naravnost zablestela pa je po temeljiti prenovi leta 1974, ko je tudi dobila prekrasna Kregar-jeva okna. že zdavnaj bi tudi lahko stal potrebni in domiselno izdelani vodnjak pred cerkvijo, ko bi Štmaverci ne bili za to tako neverjetno brezbrižni.
Leta 1958 je bil vikariat civilno povzdignjen v župnijo, vsekakor izredno priznanje za vas, ki ne šteje niti 200 prebivalcev! Istega leta kot cerkev je župnik popravil
tudi župnišče, obnovil vinograde, vrtove in pota ter se obdal z neštetim cvetjem, tako da mu vsak prizna, da živi res »sredi cvetočega vinograda«. Mladina ima na voljo toliko zahtevano moderno športno igrišče, ki je pa naenkrat ne zanima več.
Težki časi druge svetovne vojne gredo počasi v pozabo, a glede tragične smrti 6. januarja 1944 tukajšnjega župnika Alojzija Obita, ki ima na nagrobnem spomeniku v Gorici boleč napis: cadde vittima del-1’odio di alcuni parrocchiani sviati di S. Mauro — pa bodi povedano: dobro vemo za imena krivcev, toda med temi ni nobenega Štmaverca! Mnogi nam namreč še danes to podtikajo!
VERSKO IN KULTURNO ŽIVLJENJE
Pod zvonom sv. Mavra je precej razgibano zlasti glasbeno udejstvovanje, za katero se imamo zahvaliti našemu rojaku prof. Jelku Devetaku, ki se že ves čas po vojni neutrudno žrtvuje zanj. Tu je predvsem moški zbor, znan po celi deželi po svojih nastopih in tudi na radiu. Doma ga slišimo, žal, samo za največje praznike. Je lepo ubran, pesmi so posrečeno izbrane. Novejšega datuma je Mladinski oziroma mešani zbor. Nastopa doma, pa tudi na slovenski in italijanski Cecilijanki. Pri maši pa se vedno bolj uveljavlja ljudsko petje. Mladina si je osnovala tudi svoj instrumentalni ansambel »Sabotin«, ki precej dinamično spremlja priljubljene mladinske popevke. Radi bi jih bolj pogosto slišali. Mladina je tudi prirejala »Prešernovo proslavo«, razne recitacije in zabavne prizore.
In kako gre duhovno življenje? Velikonočna procesija navsezgodaj je s svojimi tisoč luči, pritrkovanjem in mogočnim petjem nekaj nepozabnega in prav tako procesija Sv. R. Telesa med zelenjem in s štirimi oltarji. Praznika sv. Valentina se udeležuje širna okolica in takrat pridejo na dan tudi znameniti štmaverski štruklji. Maša je to pot popoldne in govornik skrbno izbran. Ta praznik, ko nam prvi spomladin oznani, da je zime konec, je za Štmaver praznik vseh praznikov, ki nas vedno spomni -na našo nepozabno mater-cerkev na hribu sv. Valentina, zdaj tako nesrečno razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo.
Nedeljske službe božje se redno udeležuje vsa mladina, ki je še lani povečini pristopala k sv. obhajilu, zadnje čase pa precej omagala, ter stalni moški in ženske.
S tem stanjem so nekateri kar zadovoljni, župnik pa nikakor ne. Če bi marsikdo premagal svojo lenobo in brezbrižnost, bi bile tudi verske razmere lahko bistveno drugačne.
* * *
Pripravljamo se na škofovo kanonično vizitacijo, ki bo prva na slovenskem podeželju, in sicer od 17. do 19. oktobra. Žal pade prav na sredo trgatve.
V	petek zvečer bo ob 20. uri sestanek z župnijskim odborom ter celokupnim občestvom. V prostem razgovoru bo priložnost za katerakoli vprašanja. V soboto popoldne bo škof obiskal bolnike, pa se tudi rad ustavil v kaki hiši. Zvečer bo spravna pobožnost ter precej spovednikov. V nedeljo ob 9. uri maša in nato srečanje z mladino. Ob 14.30 molitve na pokopališču.
Obisk bi moral zajeti celo župnijo in zainteresirati vsakogar.
Župnik
★
■	Letošnjo Nobelovo nagrado za književnost je prejel ameriški državljan poljskega porekla Czeslaw Milosz. Leta 1960 se je, ko je opravljal v Parizu diplomatsko službo, odločil da se ne vrne več na Poljsko, ker se ni strinjal z vladajočim režimom in se je izselil v Sev. Ameriko, kjer poučuje sedaj v Kaliforniji na univerzi slovanske jezike. Sedaj je star 69 let. Švedska akademija, ki določa Nobelove nagrade, je utemeljila svojo odločitev s tem, da je »Czeslaw Miloz kot književnik z brezkompromisno jasnostjo tolmačil človeško izrinjenost v svetu, polnem silnih konfliktov«. Nagrada znaša nad 160 milijonov lir.
S Vojna med Irakom in Iranom je za-dobila z osvojitvijo iranskega pristanišča ob ustju veletoka Šat-el-Arab nov izraz. Iraškim četam je uspelo prekoračiti reko Karun, ki loči pristanišče od celine in so začele prodirati proti mestu Abadanu, ki leži 20 km jugovzhodno od njega in so v njem največje iranske čistilnice nafte. Z osvojitvijo tega področja bi Irak dosegel zastavljene cilje, iransko gospodarstvo pa bi prejelo smrtonosen udarec. Iraška vlada je tudi prekinila diplomatske odnose s Sirijo, Libijo in Severno Korejo, češ da so po letalskem mostu čez Sirijo oskrbovale Iran z orožjem.
V	dnevniku »The New York« je 8. septembra izšel izpod peresa univ. prof. Cirila A. Zebota, članek, ki ga v prevodu nudimo tudi našim bralcem.
Privoljenja, ki so jih izsilili stavkujoči poljski delavci, bodo nedvomno ostala pri vlačen zgled v drugih od komunistov vla danih deželah v Evropi, če Poljska lahko, zakaj ne bi tudi oni — seveda, če zmorejo podobno močan in zrel pritisk za spremembe. Jugoslavija ta predpogoj najbolj izpolnjuje.
Ob Titovi smrti letošnjo pomlad je bilo mnogo zaskrbljenosti, da ne bi bila »Bre-žnjeva doktrina« na en ali drug način uporabljena proti oslabljenemu po-Titovemu režimu. Poljska stavka je prepričevalno razveljavila to, skoraj bolestno prevzetost s tudi najneverjetnejšo možnostjo svojet-skega vdora v Jugoslavijo, ki ne pripada sovjetskemu bloku, niti ne meji na Sovjetsko zvezo. Če sovjetske divizije na Poljskem in vse okoli nje niso niti poskušale preprečiti brezprimerno razjedanje totalitarne moči najvažnejšega satelitskega režima ob sovjetski meji, po kakem čudnem velelniku naj bi Sovjetska zveza tvegala mnogo bolj oddaljeno in težavno ter povsem neopravičljivo invazijo Jugoslavije, katere v Jalti dogovorjeno neodvisnost tudi sama Sovjetska zveza priznava vse od Stalinovega izpodletelega poskusa podvreči si jo leta 1948? Če nujno potrebne spremembe v Jugoslaviji ne bi resno pod-vzeli sedaj, bi to bilo iz notranjih ozirov,
Na željo sv. očeta je bila nedelja 12. oktobra nedelja krščanskih družin. Sv. oče je pozval vse, naj molimo za uspešno delo škofovske sinode, ki je ta mesec zbrana v Vatikanu, da razpravlja o nalogah sodobne družine. Hotel je tudi, naj bo ta nedelja praznik družin. V ta namen je povabil družine iz celega sveta, naj pridejo v Rim, da skupno z njim in sinodalnimi škofi obhajajo ta praznik. Prišle so družine iz 36 držav, tudi iz Jugoslavije. Njim in številnim romarjem je papež dopoldne maševal pred baziliko sv. Petra skupaj s 373 škofi.
V	pridigi je sv. oče dejal, da človeštvo nima druge poti kot tisto, ki si jo je zamislil Stvarnik, ko je človeka ustvaril kot moža in ženo ter ju povabil, da se množita in si podvržeta zemljo. Z drugo besedo, dal jima je dar posredovanja življenja po ljubezni. Če naj današnji svet postane bolj človeški, je treba, da postane družina osnova vseh prizadevanj za človeški blagor. Navzoči zakonci so si med mašo obnovili zakonsko zvestobo.
Popoldne so se zbrali v veliki dvorani Pavla VI. Dvorana ima prostora za 6.000 ljudi; napolnili so jo do zadnjega sedeža.
V	dvorani so bili navzoči sv. oče, sinodalni škofje, zakonci in še drugi povabljenci. Srečanje je bilo versko-kulturnega značaja in je trajalo skoro tri ure. Govorili so papež in tudi nekateri zakonci iz raznih dežel. Ti slednji so iznesli vsak svoje izkušnje iz zakona, ki ga živijo. Brez nepotrebnega sramu so izpovedali pred papežem in škofi, ki so bili v dvorani, lepe in žalostne dogodke iz svojega zakonskega življenja. Vsi so se strinjali, da sta ljubezen in medsebojno zaupanje tista vez, ki edina more trajno družiti v osrečujočem zakonu. Vse navzoče so tudi razveselili mladi pevci in glasbeniki ansamblov »Gen Verde« in »Gen Rosso«.
Slovenci po svetu
Umrla je Marija Bratuž
Iz Kanade je prišla vest, da je v petek 10. oktobra umrla v Londonu (Ontario) Marija Bratuž roj. Fornazarič. Bila je žena kavarnarja Rudija Bratuža in doma iz Bilj. Z možem sta v Gorici vodila znano kavarno »Bratuž«, ki je sedaj na žalost ni več. V zakonu sta imela dve hčeri, Dami-jano, ki sedaj živi v Kanadi in je odlična pianistka, ter Bogdano, ki je članica SSG v Trstu. V Kanado se je z možem Rudijem preselila leta 1968. Umrla je po kratki, a težki bolezni.
Naj v miru počiva v kanadski zemlji. Možu Rudiju in hčerkama naše sožalje.
Nov slovenski grob v tujini
V	Montrealu v Kanadi je 18. septembra umrla zavedna in verna Slovenka Terezija Vuk, roj. Hvala. Rodila se je v župniji sv. Roka v Gorici 27. januarja 1885. Po dokončani šoli se je izučila za črkostavko v
ne zunanjih. Toda ni verjetno, da bi taki oziri prevladali.
Zaradi svoje mnogonarodne sestave je Jugoslavija nekoč bila pionir v liberalizaciji svojega prvotno stalinističnega sistema. Jugoslavija je nadaljevala započeto liberalizacijo celo potem, ko so Sovjeti po-mandrali »praško pomlad« leta 1968. Med leti 1967 in 1971 je Jugoslavija uvedla vrsto ustavnih sprememb, ki so dosegle vrhunec v konfederalnem razsrediščenju državne oblasti in v razširjenem gospodarskem samoupravi j an j u.
Toda decembra 1971 je Tito, kot da ga je nenadoma prevzel strah pred temi spremembami, započel široko čistko mlajših »liberalnih« prvakov, ki so se v teku borb za te spremembe bili uveljavili v na novo razgibanih republikah. Čistkam je sledil namerni zaokret v smeri ponovnega osredotočenja partijskega aparata, da bi le-ta zmogel okrepiti svoje nadzorstvo nad sindikati, gospodarskim samoupravljanjem in razsrediščeno državno upravo.
Titova bolezen in smrt pa sta sprožili vprašanje, ali bo brezoblično »kolektivno« nasledstvo v partiji in državi, sestavljeno iz predstavnikov republik, zmoglo nadaljevati Titovo zaokretno zapuščino. V tej negotovosti je kmalu po Titovi smrti posta-
lo	jasno, da je Jugoslavija zabredla v globoko krizo svojega od Titovega vodstva zavoženega gospodarstva. Čeprav je mnogo manjša od Poljske, se je Jugoslavija dejansko približala visoki stopnji poljske
tiskarni Gaberšček v Gorici in tu delala do leta 1908, ko se je poročila z Ivanom Vukom iz Mirna, ki je tam vodil znano gostilno »pri Škorcu«. Rodila se jima je hčerka Berta, ki se je poročila z Valterjem Di Bert iz Gradiške in imela z njim pet otrok.
Po smrti moža Ivana leta 1946 je Terezija sama vodila naprej gostilno s pomočjo hčerkine družine do razmejitve 1947. Nekaj časa je še ostala doma sama, nato se je preselila k hčeri v Gradiško. Leta 1955 so se vsi skupaj izselili v Kanado in se ustanovili v Montrealu. Babica Terezija, čvrsta in pogumna kot vedno, je tu pomagala v družini in bila vsej slovenski skupnosti v Montrealu v pomoč z lepim zgledom krščanskega življenja, z nasveti in novicami s Primorske, ki jih je tedensko črpala iz našega »Katoliškega glasa« ter drugih slovenskih publikacij. Vsi so jo poznali kot babico Terezo. Zadnje leto je začela pešati in 18. septembra jo je dobri Bog poklical k sebi po zasluženo plačilo.
Hčerki Berti in vsem sorodnikom izrekamo globoko sožalje, kateremu se pridružuje tudi Katoliški glas. - Lucijan Mozetič
KRATKE NOVICE
■ Protiterorističnemu oddelku milanske policije je uspelo aretirati šest članov skupine »Brigada 28. marec«, ki so izvršili umor časnikarja VValterja Tobagija in ranili posebnega dopisnika dnevnika »La Re-pubblica« Guida Passalacqua.
■ Albanski radio je trdo odgovoril na papeževe besede, ki jih je sv. oče izrekel ob svojem obisku Otranta v nedeljo 5. oktobra o preganjanju Cerkve v Albaniji in tamkajšnjih mučencih. Vatikan naj bi bil po besedah omenjenega radia »gnezdo srednjeveškega nazadnjaštva«, sedež podtalnih elementov in vohunov, če so albanska sodišča obsodila kakega duhovnika, je to bilo zato, ker je bil agent ali sodelavec okupatorjev. Če papež take ljudi kljub temu brani, je pač tepec. Če drugod po svetu duhovniška obleka lahko še pokrije zločine, v Albaniji to ni mogoče. Značilna naj bi bila tudi izbira Otranta za obtožitev albanskih oblasti: v teku zadnjih 60 let so prav iz Otranta italijanske sile začele svoj napad zoper Albanijo.
■ V okviru uradnega in prijateljskega obiska v Jugoslaviji je v sredo 8. oktobra predsednik ciprske republike Spiros Ki-prianu obiskal tudi Slovenijo. V Ljubljani se je sestal s predsednikom predsedstva SRS Viktorjem Avbljem. Ta ga je seznanil z gospodarskim razvojem Slovenije. Po tem razgovoru se je Kiprianu odpeljal v Ajdovščino, kjer mu je na gradu Zemono predsednik ajdovske občine Ladislav Batagelj priredil slovesno kosilo. Popoldne so si gostje s Cipra ogledali tovarno pohištva Meblo v Novi Gorici, na povratku v Ljubljano pa še Postojnsko jamo.
zunanje zadolženosti (nad 15 milijard dolarjev) kot posledica dolgo omalovaževanega kroničnega preseganja uvoza iz zahodnih dežel nad izvozom k njim. Ker skromnih možnosti Jugoslavije za izvoz k zahodnim upnikom ni moč čez noč podvojiti, medtem ko so nadaljnji krediti od tam skoraj ustavljeni, je postalo neizbežno nenadno zmanjšanje uvoza, ne le na škodo prej od zunaj subvencioniranega domačega standarda, temveč tudi za ceno skrčene domače proizvodnje in naložb, ki so postale nevzdržljivo odvisne od uvoženega nadomestnega materiala in opreme. Vrh tega je Jugoslavija zaradi svojega dolgo* letnega razsipnega zapravljanja obremenjena tudi z nad 30 % inflacijo in s — za bahajočo se »socialistično« deželo — škandalozno visoko brezposelnostjo.
V	teh nakopičenih političnih in gospodarskih težavah v okoliščinah, ko je preplah pred namišljeno sovjetsko invazijo domala skopnel, je prav v Jugoslaviji pričakovati nov val razsežnih sprememb. Edinstvena mnogonarodna dinamika v Jugoslaviji — ki je njen nasprotek prav tako edinstvenega pomena, ki ga ima na Poljskem njena katoliška Cerkev kot pravir množičnih pritiskov za reforme — bo
v	Jugoslaviji povzročil nove pritiske za osvoboditev sindikatov, samoupravljalske-ga mehanizma in decentralizirane državne uprave od podložništva leta 1972 ponovno osredotočenemu partijskemu vodstvu.
Treba je upati, da bodo ZDA in njene evropske zaveznice tokrat uporabile svojo gospodarsko pomoč prezadolženi Jugoslaviji v oporo potrebnim reformam. Pro-slula Carterjeva zunanja politika človekovih pravic, ki je v odnosu do Jugoslavije bila zgolj imenska, mora postati dejavna. Vsi v Jugoslaviji morajo zvedeti, da bomo pozdravili njihove napredne spremembe, ki bi popravile od partije zavoženo gospodarstvo, obenem ko bi razširile dejanske človeške pravice na vse državljane in narode Jugoslavije.
Pisec tega članka je profesor gospodarskih ved na Georgetown Vniversity v Washingtoriu, ZDA.
Iz Beneške Slovenile
Odkritje spominske plošče v Platiščah
V	Platiščah, beneškoslovenski vasi, ki zre proti Nadiži in breginjskemu kotu, so v nedeljo 12. oktobra odkrili pri glavnih cerkvenih vratih ploščo v spomin sedmim duhovnikom iz tega kraja, ki so se v času fašizma borili za pravice in ohranitev slovenskega jezika. Med njimi sta bila tudi Jožef Cramaro (Kramar), ki ga je upodobil France Bevk v svojem »Martinu Čedermacu« in Valentin Cuffolo, dušni pastir v Lazah. Za to priložnost je bil v cerkvi obnovljen starodavni križev pot s slovenskimi napisi.
Odkritja spominske plošče in blagoslovitve križevega pota se je udeležil tudi videmski nadškof Alfredo Battisti, ki je v krajši pridigi pozval domače prebivalstvo, naj ne zapušča vasi, kajti Platišče ne smejo umreti. Z njim bi namreč umrla tudi kultura in omika domačega prebivalstva. Med mašo je nadškof podelil tudi krst enemu otroku, trem pa birmo. Popoldne je bil v cerkvi še nastop zbora »Andrej Paglavec« iz Podgore, ki je predvajal slovenske pesmi, katere se v tem kraju tako poredko slišijo.
n c ,tč cui -	'
VSAKe i. trn OGM, AN'ISI
* Jo;
Pomazani napis na spomeniku na Kamenici. V beneški slovenščini stoji zapisano: »Tle se vsako lieto ponavljajo sosiednje, s katerimi so se beneški Slovenci auto-nomno upravljali skoz 1000 Iiet«.
Dan družine v Vatikanu
Burundi - srce Afrike
V sredini Afrike, vzhodno od največje države Zaira, blizu ekvatorja leži država Burundi, ki ima po svoji površini podobo srca. Površinsko ni nič večja kot naša Slovenija, je pa gosto naseljena in ima kar
4.100.000	prebivalcev. Naša Mala Burundi, kakor jo tu po domače imenujemo, je dežela s tisoči hribov in hribčkov. Tukaj ni pravih vasi in naselij, so le hiše in koče, raztresene in skrite med drevjem po gričih. Nekaj malega industrije je samo v glavnem mestu Btijumbura, drugače pa na deželi industrije sploh ne poznamo in je niti ne pogrešamo.
Nimamo železnic ne elektrike ne televizije. V vsej državi imamo samo dve krajši asfaltirani cesti. Hiše »zidane« iz blata, bičevja, tudi iz lesa, in sedaj že tudi iz nežgane opeke, ki jo posušimo kar na soncu. Na cement in apno ne mislimo, ker ga nimamo. Na srečo tudi nimamo pravih trgovin, vse kupujemo, si izmenjavamo in prodajamo na naših sejmiščih. Tu je ob nekih dnevih izredno živahno in tudi veselo. Tu je lahko vsak trgovec in kupec, vsak svobodno določa in navija svoje cene, saj nekaj pravega denarja imamo samo v poletnih mesecih, ko prodajamo kavo, drugače pa si pomagamo kot stari Slovani z izmenjavanjem blaga.
V severnem delu države je nova škofija Ngozi in nekako v sredini je naša župnija Rukago. V župniji smo trije slovenski misijonarji: sestra usmiljenka Bogdana Kavčič in dva mlajša salezijanska duhovnika Jože Mlinarič in Gusti Horvat, ki vam na vabilo iz Trsta pošiljam to misijonsko pismo. Oba duhovnika sva rojaka iz znane župnije Beltinci, ki ima še danes največ Živih duhovnikov v vsej mariborski škofiji in sicer 37. Jože Mlinarič je tukaj v Afriki že deset let, jaz pa sem se mu pridružil lansko pomlad in se v »srcu Afrike« prav dobro počutim.
LJUDJE IN CERKEV V BURUNDIJU
Burundi ima več etničnih skupin. Večino tvori pleme Bantii, ki so povečini poljedelci. Druga manjša skupina je pleme Tutsi; ti ljudje so pastirji s pravo palico v rokah, ker nam tudi vladajo in nas vodijo. Dalje Živi med nami kar veliko Pigmejcev, ki se bavijo z lončarstvom obnašajo pa se približno kakor boljši cigani v Evropi. Naši Pigmejci imajo že zaradi svoje skromne postave malo besede v javnosti in jih osta-
li	domačini povsod uspešno izpodrivajo. Na žalost moram povedati, da je med plemenoma Bantii in Tutsi večna borba in nasprotovanje, vendar o kakšnem sovraštvu med plemeni ni govora.
Med tem in takšnim ljudstvom živimo in širimo veselo oznanilo, Kristusov evangelij. Naše številne misijonske postaje so v vsej državi prava središča verskega in kulturnega življenja. Resne težave nam povzroča samo nekakšna razredna razlika med plemeni. Gorje misijonarju, ki bi dajal prednost Bantujcem pred Tutsiji. Kar na lepem te v 48 urah postavijo na mejo in si izgnanec.
Na žalost se tu v »srcu Afrike« prerivajo vse mogoče ideje in vplivi. Zelo se čuti, da se zanimajo tudi za našo afriško državo Kitajci, Kuba in Libija. Za pravi nič prav v teh zadnjih letih izganjajo tako katoliške kakor protestantske duhovnike. Samo lansko leto so jih izgnali 70, kar je Z.a našo mlado Cerkev in državo zelo veliko. Da ni padlo preveč v oči, so našli svoje žrtve za izgon v zelo različnih in oddaljenih krajih države.
Vladajoči odgovorni, ki bolehajo na pra-
vi	rdečici, so pričakovali, da bo zaradi teh izgonov nastal preplah med našimi verniki. Zelo so se zmotili. Afriški človek je religiozen in vera se kar tako ne iztrga iz srca. Lansko leto so nam ukinili edini katoliški časopis v državi. Državni radio sicer imamo, a ne premore nobene 'verske oddaje.
Ko je lansko jesen sv. oče obiskoval razne dežele Afrike, ni naš radio o tem ničesar poročal; ni črhnil niti besedice, ko je bil na obisku pri naših sosedih v državi Zair. Duhovniki smo sicer vernikom o papežu govorili v cerkvah, a zelo previdno, saj je za popotno palico čez mejo pri nas tako malo potrebno.
Imamo pa zelo pogumne može, katehi-ste, ki so naša prava desna roka. Tako je naš katehist, domačin lansko jesen vpričo mene duhovnika po nedeljski maši vabil, svetoval vernikom, naj vztrajno poslušajo radio Kigali iz sosednje Ruande. Ta radio se pri nas kar dobro sliši (imamo sprejemnike na baterije) in tudi jezika sta si zelo podobna kakor slovenski in hrvaški.
ŽUPNIJA IMA 30.000 VERNIKOV
Naša župnija, ki je najmanjša v škofiji, ima »samo« 30.000 vernikov. V župniji de-
luje še tretji duhovnik, brazilski salezijanec p. Vincent. Poleg kar velike farne cerkve imamo še štiri podružnice. Na eni podružnici postavljamo prav sedaj večjo cerkev, ki je že pod streho, a trenutno vse delo stoji, ker ni materiala za vrata in okna. Kaj hočete, v Afriki je treba čakati. Za večje stavbe kakor so cerkve in šole moramo rabiti seveda cement, ki ga lahko dobimo samo iz glavnega mesta. Kar dve leti smo čakali in končno smo ga le dobili; tako bomo sedaj enkrat dobili vse potrebno za opremo cerkve. (Naj tu hvaležno omenim velik dar s Tržaškega za to našo cerkev; župnija Repentabor nam je za zadnji božič poslala lepo pomoč in se Želim tamkajšnjemu župniku, sošolcu tudi v tem skupnem pismu zahvaliti.)
V	naših štirih podružnicah imamo nedeljsko mašo samo občasno, ker imamo več maš v farni cerkvi, kamor prihajajo prave množice. Tukaj nam pomagajo deliti sv. obhajilo tudi nekateri katehisti, ki so prejeli od škofa pooblastilo. Čeprav v podružnicah nimamo redno nedeljske maše, je vsako nedeljo v podruini cerkvi javno bogoslužje, ki ga zelo dobro vodijo naši pogumni in zvesti katehisti; ti so med vsemi farani najbolj vzorni kristjani, imajo velik vpliv v svojih vaseh in so vztrajni v svoji javni župnijski službi.
DUHOVNE OBNOVE V ŽUPNIJI
Poglavje zase zaslužijo naše duhovne obnove, ki so v vseh škofijah in skoro v vseh župnijah zelo dobro in uspešno vpeljane. Duhovne obnove imamo vsako leto od oktobra do junija. Vsa naša fara je razdeljena na 52 skupin, kolikor je večjih hribov v župniji. Za vsako skupino, za vsak hrib sta določena dva dneva za duhovno obnovo, prvi dan za starejše, drugi dan pa za mlajše kristjane. Tudi duhovne obnove vodijo v glavnem katehisti, ki s svojim zgledom pritegnejo veliko večino faranov.
Ko ljudje pridejo skupaj, je na sporedu najprej petje in veselo razpoloženje. Nato vsi gledajo, samo gledajo dve, tri večje slike o eni verski resnici. To gledajo par minut, nakar se zasliši razlaga iz magnetofonske kasete. Čeprav nimamo elektrike izven glavnega mesta, imamo v centru škofije kakor v raznih krajih po vsej Afriki zelo dobro organizirano pastoralno središče; tukaj pripravljajo velike, z roko risane slike in tudi zvočne trakove z razlago nauka, ki ga slika predstavlja, oziroma ki ga obravnavana resnica obsega.
Moram reči, da je to zelo posrečeno, zelo praktično. Misijonarji skoro nikjer dobro ne obvladamo domačega jezika, katehisti sami pa ne bi znali in ne zmogli do bro razlagati in tako nam magnetofon na baterijo zelo prav pride. Ko je konec »filma«, je nekoliko odmora, potem pa razgovor v skupinah pod vodstvom kate-histov; eni, ki znajo pisati, svoje misli pišejo, drugi se pogovarjajo, po afriško debatirajo. Sledijo še pevske vaje za naslednjo nedeljo, med tem pa duhovnik, če je navzoč, spoveduje. Samo to še omenim, da naši verniki zelo radi prihajajo skupaj sredi tedna in znajo z veseljem žrtvovati tri, štiri ure za duhovno obnovo, ki je dejansko glavna opora, prava srčika naše evangelizacije v teh krajih.
NAŠE ŠOLE IN ŠE KAJ
Misijonarji imamo veliko privatno šolo, ki pa je šola v evropskem pomenu samo na papirju. V preteklem šolskem letu smo imeli vpisanih 4.000 otrok. Zaradi tako visokega števila so prihajali v šolo samo dvakrat na teden, ker drugače sploh ni mogoče. Poučujejo naši vrli katehisti, ki jih vzdržujemo s skromno nagrado misijonarji, država nam ne da nobene podpore. Seveda se v takšni šoli otroci naučijo le brati in pisati in še kaj računati. Po končani šoli v misijonu se naši učenci ne morejo vpisali na višje državne šole, ker država ne prizna privatnih šol.
Pred vsemi večjimi prazniki pa je po naši veliki župniji veliko veselja in zadovoljstva. Vse, kar dobimo iz Evrope in Amerike, posebno še od mednarodne ustanove Caritas, pred prazniki za »Bog lonaj« delimo. To je predvsem obleka, tudi rabljena in pa živež. Denar za nakup živeža dobimo od raznih prijateljev, redno pa vsem župnijam pomaga škofija, ki prejema pomoč od Družbe za širjenje vere, tj. od velike svetovne nabirke, ki se vrši na vsako misijonsko nedeljo po vsem širnem svetu.
Vsem vnetim misijonskim prijateljem na Primorskem se misijonarji priporočamo v molitev. Ne pozabite na našo malo Burundi, »dobro srce« sredi Afrike.
Gusti Horvat SDB
Zakonski predlog Gruber-Benco za zaščito manjšin
Najnovejši dogodek, ki je precej razburkal politično javnost v Trstu je zakonski predlog poslanke Gruber-Benko, izvoljene na Listi za Trst, za zaščito slovenske, furlanske in nemške manjšine v Furlaniji-Julijski krajini. Vodstvo Liste za Trst se je takoj distanciralo od predloga, češ da je to osebna pobuda poslanke Gruber, mladinska skupina pa ta njen predlog podpira.
Zakonski predlog poslanke Gruberjeve je negativno ocenilo vodstvo DC, ker da uvaja dvojezičnost oziroma enakopravnost slovenskega jezika. Enako odklonilno stališče so zavzeli tudi republikanci. Druge stranke se niso sicer javno izrekle, vendar je povsem naravno, da mu ne moreta nasprotovati ne socialistična ne komunistična stranka. Tudi v krogih Slovenske skupnosti ocenjujejo predlog poslanke Gruberjeve kot pozitiven prispevek k razčiščenju pojmov okrog manjšinske problematike v naših krajih, ne glede na stvarne možnosti, da bi bil zakonski predlog v celoti osvojen po vladi in parlamentu.
Na pobudo Pastoralnega urada v Trstu bo v ponedeljek 20. oktobra ob 20.30 v prostorih Slovenske prosvete, ul. Donizetti 3
SREČANJE
slovenske tržaške Cerkve s škofom Bellomijem
Dnevni red: 1. Uvodna beseda. 2. Govor predstavnika Pastoralnega sveta. 3. Poseg slovenske redovnice. 4. Poseg predstavnika mladine. 5. Debata. 6. Zaključna beseda g. škofa. — Srečanje je odprto vsem.
Iz pisma misijonarja Ivana Bajca
Ivan Bajec je naš primorski rojak iz koprske škofije, deluje pa kot škofijski duhovnik v državi Slonokoščena obala. O papeževem obisku v letošnjem maju piše takole:
Bilo je slovesno in lepo. Tudi jaz sem šel v Abidjan, da prisostvujem papeževemu nastopu, če gledamo na zunanjost, je bil papežev obisk gotovo uspeh. Drugo vprašanje je, koliko bo to seglo tudi na globoko. Eno je gotovo: Afrika si želi novo podobo Cerkve, ker se v sedanji slabo počuti. Preveč je evropsko prebarvana in prikrojena. Afriška Cerkev naj bi bila evangeljska in naj bi pognala iz afriških tal. Ponekod so papežu dali nekatere predloge. Naj bi še prišel v Afriko, pa nekoliko več poslušal in manj govoril. Kakšen bo odgovor uradne Cerkve na vse to?
Abbe Pierre v Trstu
V pripravi na misijonsko nedeljo je bil v Trstu znani francoski misijonar Abbe Pierre. V soboto 11. oktobra zvečer je govoril v prostorih pomorske postaje, kjer se je nabralo skoro 1500 poslušalcev, med njimi veliko mladih. V nedeljo se je pa udeležil povorke, ki je šla iz mesta k Sv. Justu. Tu je bila sv. maša, pri kateri je bilo nad 500 vernikov. Sv. mašo je daroval škof Bellomi skupaj s patrom Pierrom in drugimi duhovniki.
V nedeljo 19. oktobra ob 17. uri
bo v Marijinem domu v Trstu, ul. Risorta 3
MISIJONSKA PRIREDITEV
Na sporedu je igra »Marijanka« v dveh prizorih, ki jo bo odigrala mladina od Sv. Jakoba. Vmes bo bogat srečolov za slovenske misijonarje.
Radodarnost tržaških vernikov
Za lačno prebivalstvo v deželi Karamo-ja na severu srednjeafriške države Ugande, kjer so stotisoči že umrli zaradi podhranjenosti in pomanjkanja živil ter zdravil, je bilo v Trstu nabranih skoraj 44 milijonov lir.
Judovski praznik
V začetku oktobra je tržaška judovska skupnost praznovala svoj »Simchat Tora«. K slovesnosti so povabili predstavnike vseh tržaških krščanskih veroizpovedi. Med povabljenci sta bila tudi tržaški škof Bellomi in nadškof Santin. Pravijo, da je bilo to prvič, ko so Judje v Trstu povabili k svojemu prazniku te vrste predstavnike. Morda celo prvič v Italiji.
Polemike o Sesljanskem zalivu
V zadnjih tednih je močno razgibala politične vode vest, po kateri naj bi Se-sljanski zaliv prešel v roke neke mešane finančne družbe, v kateri bi ljubljansko podjetje Emona imelo 49 % delnic. Takšnim oblikam mednarodnega sodelovanja med jugoslovanskimi in italijanskimi turističnimi objekti pa močno nasprotujejo italijanski krogi, prikrito pa še marsikateri drugi krogi, ki se na zunaj kažejo kot zagovorniki tesnega sodelovanja ob meji.
O tem problemu je devinsko-nabrežin-ska občinska uprava sklicala posebno tiskovno konferenco, na kateri je župan Škerk obrazložil stališče občine predvsem s stališča urbanističnega načrta. Kdo naj uresniči načrt za ponovno ovrednotenje Sesljanskega zaliva, se je občinska uprava postavila na nevtralno stališče.
Pastirček št.1
Te dni je izšla prva številka novega letnika priljubljenega mladinskega lista »Pastirček«, ki s tem stopa v 35. leto svojega izhajanja. Tudi letos bo izšlo 8 številk, celoletna naročnina pa znaša 5.000 lir.
Uvodna misel je posvečena žrtvi štirih slovenskih fantov, ki so bili ustreljeni pred 50 leti na bazoviški gmajni, ker so se borili za svobodo po fašizmu zatiranega našega naroda. Pesem v njihov spomin je napisala Ljubka Šorli pod naslovom »Bazoviška zgodba«.
Na katehetski strani je v zgodbici »Prazna košarica« razložen pojem greha in kdaj ga Bog oprosti. V rubriki »Spoznavajmo svet in ljudi!« je govora o pticeh selivkah in brezsrčnosti lova na ptice, ki je v Italiji tako udomačen. Posrečena so trojna vprašanja, ki pa imajo le en pravilen odgovor. Prav tako »Zmešnjava«, v kateri živali povedo, kako bodo preživele zimo, pa je treba v teh izjavah marsikaj popraviti, da bo pravilno. Iz jesenske narave je prav tako spis »Lastovke se poslavljajo« (Zvonka Trampuž) in pesem »Čas je čas«. Poznavanju narave tudi služi sestavek Huberta Močnika »Boj rastlin za življenjski obstoj«.
Leposlovje je obseženo v zgodbici Vinka Beličiča »Mažek in veverica« ter v zgodbici Julčeta Gorjana »Čudne bučke«. Ivanka Zavadlav je prispevala pesem »Pastirček« z akrostihom. V kulturnem koledarju je predstavljen Ivan Tavčar (M. P.), v »Goriških sprehodih«, ki jih piše Mariza Perat, po je govora o cerkvi sv. Antona Novega in prometnih zvezah goriškega mesta. Najmlajšim je namenjen prizorček »Vlak«. Na platnicah je objavljena pesem »Bazoviškim junakom«, ki jo je spisala L. Šorli, uglasbil pa Z. Harej.
čeprav je šele prva številka, je v »Janini pošti« že nekaj dopisov naših mladih poročevalcev. Prav posebno privlačnost dajejo listu risbe naših šolarjev. Naslovna stran je delo Edija Kocianciga iz Podgore.
V	»Pastirčkovem razvedrilu« so štiri zagonetke, ki jih je pripravil kot običajno Branko. - jk
Števerjanski vestnik št. 6
Na 14 straneh nam poroča o dogajanju v občini v poletnih mesecih. Čeprav je to čas počitnic, je bilo življenje kot vedno v tej simpatični briški vasi zelo razgibano.
Tako beremo o ponovitvi nove maše g. Andreja Sedeja v Števerjanu 10. avgusta; o 40-letnici duhovništva števerjanskega rojaka g. Marjana Komjanca; o romanju na Višarje; o vzponu števerjanskih fantov na Triglav; o XI. festivalu domače glasbe v Ptuju, ki so se ga udeležili tudi predstavniki SKPD »F. B. Sedej«; o izletu šte-verjanske mladine 24. avgusta na Bled in v Bohinj; o letošnjih števerjanskih petdesetletnikih, ki so 2. avgusta imeli svoj dan; o orglarskem koncertu v števerjanski cerkvi; o XII. športnem tednu v Števerjanu; o javnih delih, ki potekajo na območju števerjanske občine in o škofovem pastoralnem obisku, ki bo v Števerjanu od 24. do 30. novembra. Poleg teh poročil pa najdemo še živahno pisan potopis podjetnega Števerjanca, ki si je omislil nič več in nič manj kot izlet na otok Tenerife v Kanarskem otočju.
Tržaško semenišče
V	tržaškem semenišču je letos 59 gojencev: v srednji šoli 49, v višji srednji šoli 5 (obiskujejo zunanjo šolo) in v bogoslovju tudi 5.
Tudi budisti molijo rožni venec
Lani je Tajsko obiskala Mary Jo Laudick, ki vodi Marijino »Modro armado« v škofiji Dodge City v ZDA. »Modra armada« se po vsem svetu prizadeva za širjenje molitve rožnega venca. Voditeljica je tudi na Tajskem ustanovila skupino te molitvene zveze. Obenem je organizirala potovanje kipa Fatimske Matere božje od vasi do vasi. Sprejema so se marsikje udeležili tudi budisti. Po enem letu se je vrnila na Tajsko. Našla je že 2.500 članov, ki molijo rožni venec. Med njimi so številni budisti, ki so prosili za vstop v »Modro armado«. Tajska ima 47 milijonov prebivalcev. Od teh je 187.000 katoličanov, na duhovništvo pa se pripravlja 135 bogoslovcev.
■	Newvorški list »Newsweek« že nekaj časa objavlja odlomke iz nove Djilasove knjige o Titu. Mnenje nekdanjega Titovega sodelavca o umrlem maršalu je vse prej kot pozitivno. Tito je bil obseden od želje po oblasti in luksusu. Ideje, ki jih je vnašal v jugoslovanski komunizem, niso bile njegove, temveč jih je »kradel pri drugih«. Tito se je res uprl Stalinu in Jugoslavijo naredil neodvisno, toda ni uspel v glavni preizkušnji: da bi dal svobodo svojemu ljudstvu.
Slovenski duhovniki goriške in tržaške škofije vabijo na
PRAZNOVANJE SV. BENEDIKTA V ŠTIVANU ob 1500-letnici njegovega rojstva
ki bo v nedeljo 19. oktobra ob 15. uri V spodnji cerkvi.
SPORED:
■ somaševanje škofov, obeh škofovih vikarjev in duhovnikov;
■ priložnostni govor bo imel koprski škof dr. J. Jenko;
■ pri maši bo ljudsko petje, ki ga bodo vodili pevci naših zborov; sodelujejo tudi skavti.
Duhovniki, ki bodo somaševali, naj prinesejo s seboj vse potrebno za maše-vanje, pevci pa naj se zberejo pred oltarjem.
Misijonska postaja sredi bohotnih palm v osrčju Afrike
Poimenovanje osnovne šole v Štandrežu
Nedelja 19. oktobra bo za štandreško osnovno šolo posebno slovesen dan, saj bo s tem datumom poimenovana po pisatelju in naravoslovcu Franu Erjavcu. S tem se zaključi dolgi postopek, ki se je začel že v marcu 1976, ko je medrazredni svet sklenil poimenovati štandreško šolo po Franu Erjavcu. Ob tej priložnosti bodo v šolski veži odkrili doprsni kip Franu Erjavcu, delo kiparja Borisa Kalina.
štandreški osnovnošolski otroci bodo nastopili s kulturnim programom. Sodelovala bo tudi osnovna šola iz ul. Veneto. O Erjavčevem življenju in delu bo spregovorila prof. Lojzka Bratuž. V šolskih prostorih bo tudi razstava pisateljevih del in fotografska dokumentacija štandreške šole.
Celotni program se bo začel v nedeljo ob 10.30. Že v soboto pa bodo otroci in učitelji obiskali Erjavčev grob na gori-škem pokopališču in se bodo s pesmijo in cvetjem poklonili spominu tega slovenskega velmoža.
Pripravljalni odbor je za to priložnost izdal posebno brošuro, ki vsebuje zgodovinski prikaz štandreške šole od začetka, leta 1856 do danes. Knjižica vsebuje tudi obsežen opis Erjavčevega dela in prispevke učencev štandreške šole.
Upokojena učiteljica štandreški šoli
O, kje so tisti časi, ko čebelice moje pile nektar so iz čaše moje, hladile mi gorje.
Našo šolo bodo poimenovali po Erjavcu, slavnem prirodosloven, in vaščani,
zvesti svoji si naravi, počastili bodo njega lik.
Jaz pa gledala od daleč bom zdaj šolo, zdaj učence, bivše moje poslušalce, in pa pevce,
vrle štandreške Slovence, ki svojo šolo ljubijo srčno.
Oj ti šola, prijateljica moja draga, koliko glavic,
nežnih, milih, ljubkih deklic in fantičev,
budnih mikavnih fantičev vrinila si mi v srce.
Saj še danes po teh malih kakor dete srce joče,
mirovati nikdar noče, po mladenkah,
pridnih zglednih vaških mamkah, ki skrbele so za šole vzor.
Daj, Erjavec, ugledni sin slovenski, da bi sloga
in ljubezen prava bratska bila naša spremljevalka, doma in vsepovsod, kjer slovensko pesem poje rod.
Daj, Erjavec, ljubitelj vsega stvarstva, da narava
in pa pesem, naša slava, bili naj bi nam zastava v boju za obstoj, kjer še bije se pravice boj.
Daj, da srečna bila bi ta deca, ki rodno grudo svojo ljubi, da zemlje njene nihče ne bi zrabil, da src poštenih ne bi slabil, da lik tvoj bil bi ji v spodbudo, bodril jo, odrinil uro vsako hudo.
A. V-S.
Gradnja nove ceste na pobočju Sabotina
Na področju Sabotina na italijansko-ju goslovanski meji gradijo pomembno cesto, ki jo predvideva Osimski sporazum. Na trasi nastajajoče cestne zveze med gori-škimi Brdi in novogoriškim občinskim središčem se že vidijo obrisi nove ceste. Gradbeni stroji iz obeh držav ravnajo teren na apnenčastih skalah pobočja hriba.
S to novo gradnjo se odpirajo za obe državi nove možnosti še boljših sosedskih odnosov in novih sporazumov. Jugoslovanski tovornjaki se prosto premikajo prek mejnega bloka, Italijani pa imajo na jugoslovanskem področju material, ki ga vgrajujejo v cesto.
Na poldrugem kilometru dolge ceste bo treba odstraniti več kot 200 kubikov skal, da bodo lahko zgradili dvopasovno cesto, široko šest metrov. Cesta bo prečkala po bočje hriba v nadmorski višini okoli 200 metrov, proti Solkanu pa se bo spustila
V nedeljo 26. oktobra ob 16. uri bo v Katoliškem domu v Gorici
misijonska prireditev
z igro in srečolovom. Nastopili bodo igralci iz Števerjana z ljudsko igro Janeza Jalna v treh dejanjih
»SRENJA«
Ker gre vse v korist misijonov, bo vstop prost. Srečke se bodo prodajale pred igro in med odmori. Vabimo vse prijatelje misijonov in vse ljubitelje pristnih slovenskih iger, da se prireditve udeležijo.
po dveh ovinkih, prešla železniško progo in prišla do križišča za Skalnico. Na tem področju bodo razširili soško cesto, ki je tu zelo nevarna. Po predvidevanjih bodo novo cestno zvezo med Brdi in Novo Gorico odprli leta 1982 Največja strmina no ho prekašala 10 % in promet bo odprt za vse vrste vozil.
Cecilijanka 1980
Zveza slov. katol. prosvete je imela pretekli teden redno sejo. Na seji je bilo sklenjeno, da bo letošnja Cecilijanka v soboto 22. novembra zvečer in v nedeljo 23. novembra popoldne v Katoliškem domu v Gorici. Zbori, ki računajo na nastop, naj se pripravijo in prijavijo.
Poleg tega je odbor sklenil, da povabi Zveza v nedeljo 9. novembra v goste pevski zbor iz Št. Jakoba v Rožu na Koroškem. Zbor bo prikazal »Ziljsko ohcet« v pesmi in živi sliki. Pri plesnih točkah sodeluje Maroltova folklorna skupina iz Ljubljane. Nastop bo v Katoliškem domu ob 16.30.
V	novembru se nam torej obetata dve kvalitetni manifestaciji naše pesmi in besede.
Proslavljanje sv. Frančiška v Gorici
Prišlo je že v tradicijo, da goriški kapucini in krajevna župnijska skupnost vsako leto prirejajo teden v čast sv. Frančiška Asiškega. Letos je govoril vsak večer od 27. septembra do 4. oktobra p. Ubaldo Terrimoni na temo: »Sv. Frančišek, znova iskan.« V soboto 4. oktobra popoldne, na svetnikov god, je bila na pobudo Združenja za zaščito živali blagoslovitev živali na prostoru pred cerkvijo. Naslednji dan so se slovesnosti zaključile s slovesno mašo, pri kateri je sodeloval orkester kulturnega društva »Rodolfo Lipizer«, na orglah pa je spremljal svečanost p. M. Miolli. Pri večerni maši je bil navzoč tudi goriški nadškof Peter Cocolin, ki je v pridigi proslavil sv. Frančiška Asiškega.
Številčno stanje šol v goriški škofiji
Goriški tednik »Voce Isontina« je objavil statistiko o številčnem stanju na osnovnih šolah v goriški škofiji za deset let nazaj (1971-72 do 1980-81). Iz pregleda je razvidno, da je bilo v šolskem letu 1971-72 vpisanih v italijanske osnovne šole 13.192 otrok, v slovenske pa 713 (v odstotkih 94,87 v italijanskih in 5,13 v slovenskih).
Letos je stanje naslednje: v italijanskih šolah je vpisanih 12.023 otrok, v slovenskih pa 837. V desetih letih je padlo število otrok na italijanskih šolah za 1.164 enot, v slovenskih pa je naraslo za 123 otrok. V odstotkih so vpisi na italijanskih šolah padli od 94,87 na 93,50, na slovenskih pa narasli od 5,13 na 6,50.
Statistični podatki so torej za naše šole ugodni, ker se zdi, da so starši razumeli korist, ki jim jo slovenska šola nudi v vseh ozirih. Na italijanskih šolah pa je padec treba pripisovati zmanjšanju števila rojstev. Kampanja za enega oz. dva otroka v družini daje svoje sadove. Čez kako leto bo ta padec še bolj občuten, ker se bodo začutile tudi posledice legaliziranega splava. Nova šolska poslopja bodo vedno bolj prazna, novih učiteljev bo vedno več brez ustrezne službe, zato pa bo več psičkov po družinah. Bodo vsaj ti veseli.
OBVESTILA
V nabrežinski cerkvi je vsako nedeljo že več kot eno leto večerna sv. maša, pozimi ob 18. uri, poleti pa ob 20. To sporočamo v vednost okoličanom in izletnikom, ki večkrat upravičeno želijo nedeljsko večerno mašo in po njej sprašujejo.
V Kulturnem domu v Trstu bo SSG uprizorilo v soboto 18. oktobra ob 20.30 Pirandellovo komedijo v treh dejanjih »Človek, zverina in čednost«, abonma red F, v nedeljo 19. oktobra ob 16. uri pa zadnjič igro »Kdo se boji Virginije Woolf?«.
»Galebi« in »Mavrica« so se vrnili s turneje po Sev. Ameriki
Ansambel »Galebi« in trio »Mavrica« z Opčin sta se vrnila s turneje po Severni Ameriki. Podvig, katerega duša je bil g. Franc Pohajač, je lepo uspel v vsestransko zadovoljstvo naših izseljencev, ki so jih nadvse prijazno sprejeli, ter članov ansambla, ki bodo svoja doživetja opisali v eni prihodnjih številk našega lista.
Nabiralna akcija za poimenovanje štandreške šole po F. Erjavcu
Š. d. »Juventina« 50.000; podjetje »La Go-riziana« 50.000; trgovina Andrej Košič 20.000; dr. Dominik Vrtovec 20.000; dr. Jože Vrtovec 20.000; trgovina Vojko Nardin 15.000; dr. Karlo Primožič 15.000; otroci na izletu 11.000; Elvira Chiabai 10.000; Norma Pavletič 10.000; Bevilacqua 10.000; trgovina čuk 10.000 lir.
Ulica sv. Mihaela: Coceani Bruno 20.000; Nanut Danilo 20.000; Nanut Maks 20.000; Braini Luciano 10.000; obrtnik Antonič Li-vio 10.000; Braini Nela 10.000; Budal Bruno 10.000; Budal Leopold 10.000; Breščak Karlo 10.000; gostilna Briško 10.000; Franc Devetak 10.000; Gaeta Mario 10.000; Makuc (ul. Timavo) 10.000; Paulin Leda 10.000; Pelicon Rado 10.000; Vižintin Peter 10.000; Volčič Anton 10.000; Ožbot Klavdij 8.000; Bortoli-Marvin Floriana 5.000; druž. Brajnik 5.000; druž. Makuc (ul. Abeti) 5.000; Mučič Evgen 5.000; ‘Nanut Irena 5.000; Paulin Romana 5.000; druž. Cigoli 2.000; Braini Jožefa 1.500; Miloš Tabaj 50.000; Marvin Milan 20.000; druž. Beltram 10.000; Brajnik Maks 10.000; Nanut Alojz 10.000; Nanut Niko 10.000; Pavlin Jožefa 10.000; Zavadlav Jožef 10.000; Zavadlav Anastazija 10.000; Zavadlav Rudi 10.000; Brajnik Marko 5.000; Cingerli Emil in Romana 5.000; Mučič Jožef 5.000; Pavio Bruno 5.000; Tabaj Alojz 5.000; N. N. 10.000 lir.
Ulica R. P. Reale: Zavadlav Ivan 15.000; Gulin Frančiška 10.000; Lucijan Krpan 10.000; druž. Pelicon 10.000; Zavadlav Emil 10.000; Zavadlav Viljem 10.000; Žnidarčič Rok 10.000; Cantelli Milena 5.000; Gulin Pino 5.000; Lestan Ciril 5.000; Lestan Mira 5.000; druž. Marassi 5.000; druž. Veronese 5.000; druž. Brajnik 3.000; druž. Sturi 3.000; Cerf Kristina 2.000; druž. Makuc 2.000; druž. Pesenti 2.000; druž. Pizzi 2.000; Ba-stjančič Pavla 1.500; druž. Palmerini 1.500; druž. Vižintin 1.000 lir.
Ulica Montello: Cingerli Stano 10.000; Marvin Marija 10.000; Nanut Rudi 10.000 Sokol Jožef 10.000; Zavadlav Ema 10.000; družina Bernardis 7.000; Marvin Matilda 5.000; Marušič Mirko 5.000; Paškulin Alojz 5.000; Zavadlav Rajmund 5.000 lir.
Ulica Natisone:	druž.	Cingerli-Nanut
20.000; Lutman Jožef 20.000; Brajnik Dušan 10.000; Briško Emil 10.000; druž. Briško 10.000; Lutman Peter ml. 10.000; Nanut Ivo 10.000; Nanut Ludvik 10.000; Lutman Peter st. 10.000; Lutman Dušan 5.000; Mučič Milan 5.000; Nanut Atilio 5.000 lir.
Ulica Anton Gregorčič: Nanut Herman 10.000; Nanut Karolina 2.000 lir.
Ulica Pola: Brajnik Julka 5.000; Brajnik Milica 5.000; Tabaj Boris 4.000 lir.
Ulica Tabai: Pavio Lucijan 10.000; druž. Zavadlav-Mučič 10.000; Mučič Jordan 5.000; Devetak Romano 3.000; Tabaj Bruna 2.000 lir.
Trg. sv. Andreja: župnik Zorž Jožef 20.000; Faganel Rado 10.000; trg. Paoletti Vida 10.000; Zavadlav Boris 10.000; Nanut Ivanka 4.000 lir.
Ulica M. Festa: Grendene Berto 10.000; Lutman Milovan 10.000; Peterin Danilo 10.000; Lutman Janko 7.000; Tabaj Iva 10.000; Saksida-Brajnik Mirka 10.000; Ba-stiani Ladislav 5.000 lir.
Ulica M. Grappa: Nanut Danilo 5.000 lir.
Ulica Rutar: Zavadlav Sergij 10.000 lir.
Ulica Sei Busi: druž. Cotič 5.000 lir.
Ulica Matajur: druž. Cargnel 10.000 lir.
Kraška ulica: druž. Kalič 5.000 lir.
Ulica Trevignano: druž. Paulin 3.000 lir.
★
Da bi bolje služili ljudem, se jim moramo včasih odtegniti (Alber Camus).
darovi
Za Katoliški glas: Franca iii Rozina Širca namesto cvetja na grob A. Žerjal 20.000; E. Gruden, Nabrežina 20.000; Vera in Dušan Hmeljak v spomin pok. Frančka Križnika 10.000 lir.
Za Katoliški tlom: N. N. 50.000; Marijina družba 20.000; N. N. 6.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: družina Mazora v počastitev spomina Terezije Vuk, umrle v Montrealu, 50.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: otroci družine Bednarik v spomin očeta prof. Rada in mame Karmele 50.000 lir.
Za cerkev na Peči: družina Perkon ob prvi obletnici smrti Alojzija Kovica 15.000 lir.
Za cerkev na Sv. gori: N. N., Trst 20.000; Vera in Dušan Hmeljak se priporočata pok. Antonu Maverju 20.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Marija Antončič namesto cvetja na grob Olge Žerjal in Amalije Žerjal po 5.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Kristina Kalc-Grgič namesto cvetja na grobove Amalije Žerjal, Marije Zadnik, Olge Žerjal, Kristine Berce in Antona Hrovatina po 5.000 (skupaj 25.000) lir.
Danila Žerjal, Opčine: v spomin na svojo mamo za cerkvena pevska zbora na Opčinah in pri Sv. Ivanu v Trstu po
25.000	lir.
Za cerkev na Opčinah: Marija Mijot v spomin na pok. Amalijo Žerjal 10.000; Marija Maver-Markon ob poroki hčerke Ade 50.000; Danilo Daneu v spomin na pok. Olgo Žerjal por. Ščuka 25.000; Aldo Štor ob krstu hčerke Denise 10.000; Viktor Ščuka v spomin na ženo Olgo 30.000; Angela Malalan 2.500; razni 33.000 lir.
Za orgle v Bazovici: Amalija Renčelj 10.000; Sneža 1.000; Antonija Križmančič ob poroki vnuka Leo ta 20.000; Kraljevi 10.000; Marija Križmančič 10.000; Marija Rudetova iz Padrič 10.000; Darinka Leban 50.000; Antonija Mahnič v spomin Roze Leban 5.000; Marija Čufar 10.000; Letizia Križmančič 14.000; Ivana Križmančič 50.000; Tamara Ražem 10.000; ob poroki Elene Čuk-Gianfranco Zottich 43.000; ob poroki Neve De Michele-Mario Bellanova 40.000; Marino De Michele ob poroki sestre Neve 50.000; Marija Sancin ob smrti mame Pep-ke 30.000; družina Fonda iz Trsta 7.000; ob smrti Pepke Križmančič Zofka, Ančka in Vida 10.000; Sandra Kalc 10.000; Rafael in Marija Grgič ob zlati poroki 20.000 lir.
Za cerkev na Padričah: Marija Rudetova 20.000; Marija Kralj 10.000; Ivanka Kalc 10.000; Anamarija Bonazza 10.000 lir.
Za cerkev na Pesku: ob krstu Andreja Grahonja 42.000 lir.
Za lačne po svetu: M. F. 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj.
Ljubljanska TV
Spored od 19. do 25. oktobra 1980
Nedelja: 12.00 Ljudje in zemlja. 13.00 Jugoslavija, dober dan. 15.25 Bačka. 16.00 Radost Evrope. 17.35 Daljna dežela, ameriški film. 20.00 Ščuke pa ni, ščuke pa ne, nadaljevanka.
Ponedeljek: 17.25 Vrtec na obisku. 17.30 Delaj z glavo. 18.05 Znana-neznana Jugoslavija. 18.45 Mladinska oddaja. 20.00 Stanovanje, drama. 21.05 Kulturne diagonale.
Torek: 17.20 Dimnikarček se potepa po svetu. 17.30 Pisani svet. 18.00 Folklorna skupina »Duna«. 20.00 Vzponi in zatikanja. 20.55 Kempovvski in kompanija, film.
Sreda: 17.30 Ankine risbe. 17.45 Velike razstave. 18.10 Primorska poje. 20.00 Zadnja naloga, ameriški film.
Četrtek: 17.25 Božje oko, ameriški film.
18.00 Zadnja dirka. 18.40 Zanima me. 20.00 Tretja razsežnost.
Petek: 17.20 Lutke. 17.35 Družina Smola.
18.00 Rock festival - Essen 80. 21.00 Blako-vih sedem, film. 22.05 Dobro jutro, japonski film.
Sobota: 13.55 Nogomet Partizan : Olimpija. 15.55 Rock festival - Essen 80. 16.55 Naš kraj. 17.10 Košarka Partizan : Bosna. 18.45 Muppet show. 20.00 Srečanja. 21.35 Bolnišnica na koncu mesta, nadalj. 22.25 Novi bojevniki, ameriški film.
f Mo Trst/I
Radio Trst A oddaja na srednjem valu 305,9 m ali 981 Khz in na ultrakratkih valovih s frekvenčno modulacijo od 96,1 Mliz do 103,9 Mhz. Glavne frekvence so: vzhodna Benečija 96,1, Gorica 98,3, Rezija in Kanalska dolina 100,7, Videm 101,9; Trst 103,9.
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 13., 19; kratka poročila ob 11., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 8., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 19. do 25. oktobra 1980 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Godalni orkestri. 10.30 Oddaja o Benečiji. 11.00 Mladinski oder: »Povodni mož«. 11.30 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Okuole ognjišča. 15.00 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 Potovanje po študijski sobi. 10.10 Koncert. 11.35 Folklorni odmevi. 12.00 Kulturni dogodki. 12.40 Slovenski priimki v Furlaniji in na Goriškem (ponovitev). 13.20 Primorska poje. 14.10 Otroški kotiček: Tik-tak. 14.30 Roman »Pesem«.
15.00 Glasbeni ping pong. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Skupina »Nova Academia« iz Trsta. 18.00 Kulturno pismo.
Torek: 8.10 Duhovščina pod fašizmom.
10.10 Koncert. 11.35 Folklorni odmevi.
12.00 Četrtkova srečanja (ponovitev). 12.30 Kulturne rubrike naših tednikov (ponov.).
14.10 Otroci pojo. 14.30 Glasba. 16.00 Poslanstvo Ciril-Metodove šole (ponovitev).
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Nove plošče.
18.00 Mirko Mahnič: »Orfej iz Medane«. Sreda: 8.10 »Cvetje hvaležno odklanjamo«. 10.10 Koncert. 11.35 Folklorni odmevi. 12.00 Pod Matajurjan. 13.20 Naši zbori.
14.10 Iz zakladnice slovenske mladinske literature. 14.30 Roman »Pesem«. 15.00 Nove plošče. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mladi glasbeni izvajalci; Cecilijanka 1979.
18.00 Poslušajmo film.
Četrtek: 8.10 Slovenske banke in posojilnice na Goriškem. 10.10 Simfonična glasba.
12.00 Poslušajmo film (ponovitev). 14.10 Mladi pred mikrofonom. 15.00 Pišite, predvajali bomo. 16.00 Potovanje v Ameriko (ponovitev). 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Samospevi. 18.00 Četrtkova srečanja. 18.30 Kulturne rubrike naših tednikov; zbori.
Petek: 8.10 Stanje slovenskih šol v zamejstvu od leta 1945 do 1951-52. 10.10 Operna glasba. 12.00 Na goriškem valu. 13.20 »Seghizzi 1980«. 14.10 Otroški kotiček: Kje je napaka? 15.00 Doba kantavtorjev. 16.00 Okuole ognjišča (ponovitev). 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zgodnja čedajska polifonija. 18.00 Kulturni dogodki. 18.30 Priljubljeni motivi. 18.40 Slovenski priimki v Furlaniji in na Goriškem. 20.30 do 22.00 Mladinski zbor iz Maribora.
Sobota: 8.10 Koder teče, ondod moči.
10.10 Koncert. 12.00 Oddaja o Reziji. 14.10 Tomi na obisku. 14.30 Gremo v kino. 14.40 Glasba od A do Ž. 16.00 Izbori iz rock-oper. 16.30 Poslušali boste. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Slovenski zbori. 17.30 Na goriškem valu (ponovitev). 18.00 »Veličastna smrt dramskega in televizijskega igralca Vinka Kurenca«, humoreska. 18.45 Vera in naš čas.
Za cerkev v Novi Gorici: N. N., Trst 50.000; Frančiška Glavič 5.000 lir.
Za cerkev v Novi Gorici: skupina gostov ob praznovanju sv. Roka v Nabrežini
270.000	lir. Koprski škof dr. Jenko se je za dar pismeno zahvalil in priporočil to dobrodelno akcijo tudi drugim rojakom.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 15% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Dne 7. oktobra je odšla v večno življenje naša predraga
Vojka Strgar por. Cesini
Zahvaljujemo se msgr. Kretiču za opravljene obrede in tople besede darovalcem cvetja, vsem prijateljem in znancem, ki so jo spremili na zadnji poti in vsem tistim ki so se je spomnili v molitvah.
Devin - Gradišče - Reka, 9. oktobra 1980
Druzme Strgar, Cesini, De Matteis in Krnit