Ovčarstvo pod Stolom in v Planici
Vilko Novak
Ovčjereja ne zanima le kmetijskega in gospodarskega strokovnjaka,
marveč nudi mnogo motivov etnografiji. Saj je zlasti v alpskem svetu ov-
čarstvo v zvezi s planšarstvom med najvažnejšimi izrazi materialne kul-
ture. Kako je bilo z ovčjerejo v slovenskih Alpah, kažejo tele številke: leta
1900. so našteli v Sloveniji okoli 75.000 ovac; 1. 1910. je padlo število na
50.000; med vojno se je zanimanje iz gospodarskih vzrokov dvignilo, tako
da je bilo 1. 1921. ovac okoli 75.000; zaradi povojne gospodarske kon-
junkture je ovčjereja spet nazadovala, tako da so 1. 1934. našteli samo
35.318 ovac. Po posameznih predelih pa je bilo število živali tako: v
prevaljskem okraju nad 5000 kosov; v konjiškem, radovljiškem in slo-
venjegraškem med 3000 do 4000; v gornjegrajskem od 2000 do 3000; v
kranjskem, kamniškem, celjskem itd. pa od 1000 do 2000. (Prim. Hladnik,
Rejec malih živali, 1936, 47.) Opozoriti je še na enega glavnih vzrokov,
da je pričela ovčereja pri nas propadati; to je parcelacija skupnih ob-
činskih pašnikov, ki so nekoč nudili zlasti ubožnejšim kmetovalcem mož-
nost, da so gojili večje trope ovac. Tako so nekatere vasi imele pred
nekaj desetletji na skupnih pašnikih do 200 govedi in 600 ovac — a ni-
majo danes nobene ovce več.
Kar so pri nas pisali doslej o ovčjereji, to je bilo zgolj gospodarskega
značaja (gl. Šlebinger-Marentič, Slovenska kmetijska bibliografija 152-3) ;
etnografske prvine vsebujejo v drobcih le redki priložnostni spisi.^ Da
dobimo končno tudi celotno in pregledno etnografsko podobo slovenskega
ovčarstva, sem pričel z njega sistematičnim študijem in v pričujočem ob-
javljam zapiske s področja Žirovnice-Breznice pod Stolom
in Rateč pri Planici.
I.
V Žirovnici in bližnji okolici je ovčjereja zelo propadla. Še dve
leti po zadnji vojni so imeli v Vrbi okoli 400 ovac. V Žirovnici in Mostah
ima danes dvanajst gospodarjev do 50 ovac. Posamezni jih imajo od ene
ilo pet. Še 1. 1938. so imeli zanje posebnega pastirja iz Kamnika. Danes
jih pase na Zabreški planini stari pastir Klemene skupaj s kravami. Prav
zadnji čas se je zanimanje za ovčjerejo spet poživilo.
Za ovce vseh vrst je v rabi ime jarci. Pastir pase in žene jarce.
Ločijo pa: ovco (samico), mrkača (ovna) in jagnjeta. Mrkače so včasih
rezali (kopili) tako, da so dali mošnjo v posebno leseno pripravo, jo od-
rezali z žarečim železom, nato pa s smolo in voskom zalili; tudi s pepelom
so potresli. Zdaj imajo »za jarce tleč« pripravo, ki se imenuje »kupe«.
1 Najpopolnejši spomenik je postavil našemu ovčarstvu v leposlovju
Janez Jalen v povesti Ovčar Marko, ki je polna dragocenih etnografskih
podatkov.
90 Vilko Novak:
Na planino ženo jarce sredi junija, okoli kresa — kakršno je pač
vreme. Doma jih pasejo že sredi junija. Ovce, ki jih pase isti pastir na
istem kraju, so trop. Včasih so imeli posamezni gospodarji svoje trope;
pozneje so jih tvorile ovce vse srenje. Na planini ima pastir svojo kočo,
jarci pa prenočujejo zunaj okoli nje. Kočo imenujejo tudi bajto. Sestav-
ljena je iz kamna, ki je zadelana z rušami; pokrita pa je z deskami (di-
larai). Po vojni so koče tudi betonirane. Koča je tako nizka, da mora
pastir pripognjen vanjo. V njej imajo prostora komaj tri do štiri osebe.
Pastirjevo ležišče je pograd; ima tudi klop in »malo ognjišča«.
Včasih so gnali vsako soboto s planine domov »solit«; v nedeljo so
pasli ovce doma na gmajni, v ponedeljek zjutraj pa so jih gnali nazaj na
planino. Danes pa ostanejo ves poletni čas v planini.
Pastirjev je več vrst. Pravi, glavni pastir ali ovčar se imenuje
čeđdnk. Pasti mu pomaga, če je trop velik, tretinek (literarno: tretjinek),
ki je kakih 16 let star fant. Tretinka, ki je tretinil (tretjinil), si je pastir
sam poiskal in izbral. Doma na gmajni, kjer je teže pasti, pa pomaga še
potependk, ki hodi za čredo. Ta je bil lahko domač deček ali najet. Danes,
ko je ovac malo, pase trop, pridružen goveji čredi, en sam pastir.
Pastir mora skrbeti za trop v vsakem pogledu. Ovce se na paši raz-
krope. Tudi ni dobro, da bi se držale na kupu, ker se v skalah ruši
kamenje, ki se vali s silo navzdol in jih v tem primeru lahko več pobije.
Pogosto ubije večji kamen kako žival ali jo rani. Če jo pobije, tedaj jo
nese pastir v vas gospodarju; večkrat je pa niti ne najde v skalovju. Če
je ovca ranjena v nogo, tedaj ji naredi »flaster« iz masti, smrekove smole
in konopnice (»po fratah rase, ima bele korenine in perje kot teloh« —
tako jo označuje star pastir). Čez položi cunjo in naveže nanjo z motvo-
zom smrekovo kožo, prav trdo; čez kake tri tedne je noga zdrava. Če pa
žival kača piči v gobec ali nogo, tedaj pastir izreže ranjeno mesto. Včasih
so tudi »zagovarjali« tak pik. če si je ovca na paši blizu doma zlomila
nogo, so jo uravnali z »dilcami«. Tudi strela ubije ovce. Kadar treska,
živali vkup skočijo; zato jih pobije več. Očetu žirovniškega pastirja Kle-
menca jih je v Bohinju nekoč strela ubila 40 naenkrat.
Pastirjeva prehrana je zelo preprosta. Ker ovac ne molzejo, ima
i: seboj kozo, da mu daje mleko. Kuha si žgance, kašo; od hiše dobi
unčo špeha (15 dkg), kruha pa 1 in pol funta (malo manj kot Ikg). En-
krat tedensko mu prinese kdo živeža. Temu naroči, kaj in koliko mu naj
prinese naslednji. Redko kdo mu prinese suho meso. Kavo pa si sam kupi.
Pastirjeva plača je bila v starejših časih 15 krajcarjev letno od ovce; od
krave 25 krajcarjev. Poleg tega je dobil kot »ipridau« še kaj žita, krom-
pirja in fižola.
Da si krajša čas, nabira pastir planinski mah, pelin in razne zdra-
vilne »rože«. Hodijo tudi v vas k pastirjem ali »majercam« na sosednih
planinah.
Pastirjeva obleka je danes običajna vaška. Ohranjen pa je še spomin
na staro nošo: cokle (iz brezove krevljevine), modre nogavice, kratke
hlače, rdeč životnik, širokokraji klobuk, dolgokocinast kožuh zoper dež;
čutarica, kozji rog in roženica. Danes ima še usnjeno »mauho«. Potrebna
spremljevalka mu je poleg okovane palice tudi sekirica, da si z njo na-
seka drv in vej. V času, ko so imeli še večje trope, je bil v navadi pes,
ki je ovce priganjal, če so se preveč oddaljile od črede; branil jih je
pred volkovi in medvedi, pa tudi pred tatovi. Zato je imel okoli vratu
Ovčarstvo pod Stolom in v Planici 91
pripeto (iradanico, iz katere so štrleli ostri žeblji. V čislih so bili svetlo-
sivi kraški ovčarji. S klicem »Zapodi!« ga je pognal črednik na cigane in
tatove; s »Kolji!« pa ga je spustil na volka.
Vsaka ovca mora imeti znamenje, po katerem se loči od živali dru-
gega gospodarja. Ta »cahen« ali »znamne« nosijo vse na uhlju. Nekatere
imajo v njem pripet obroček iz žice; druge imajo prebodeno luknjo aH
dve luknji; nekaterim vsekajo z dletom številko 1 ali pa »krevljice« — t. j.
polkroge (enega do treh). Včasih so jih zaznamovali tudi z barvnimi znaki
čez sprednje noge, s številko na plečih ali s križem na hrbtu; toda take
znake je dež spral in niso bili trajni. Če je kdo kupil ovco, ji je tuje
znamenje nadomestil z domačim, preden jo je pustil s tropom na pašo.
Ovce imajo tudi svoja posebna imena, zlasti danes, ko jih je
manj. Taka so: beuka, beukca, pika, pikca (s pikami po glavi), maroga
(»z namazano glavo«), seka (z lisami po telesu), pleša (črna ovca, bela
samo vrh glave), rjavkca. — Stara ovca z zvoncem je zvončar.
Ovca se spomladi mrka; mahlja z repom in teka okoli mrkačev, tako
»da jih je majnika ceu rink imeu okol sebe« (pastir Klemene). Mrkač
skače. Ovca je breja in »s/ri« po 20 tednih (točno: po 5 mesecih in 5 dneh).
Iz prvega mleka narede dobro skuto; iz 1 litra ovčjega mleka je narede
več kot iz 2 litrov kravjega. Prvo mleko se imenuje zmledva. Ko je ovca
stara poldrugo leto, že ima jagnjeta; nekatera pa šele z dvema letoma.
Nekatera ovca doji toliko časa, da spet stori. Ko sesa mladič tri do štiri
mesece, ga pozimi doma odstavijo; poleti v planini to ni mogoče. Jalova
ovca je »jereva, jerévca, jdlouka«. Ko ovca stori, pastir ne gre štiri dni
gnoja kidat izpod nje, sicer pogine. Jagnjeta ovca še ne pogleda ne. Samo
mora skrbeti, da dobi mleka. K sreči pa naglo dorašča (»gre hiter u laf t«)
in se osamosvaja.
Ovce se zadovolje z vsako skromno travo in listjem. Treba jim je
pa tudi soli. Po sol je hodil pastir na spodnjo planino, kjer so bile krave.
Solil je ovcam enkrat ali dvakrat na teden tako, da jim je zjutraj potresel
sol po rosi, preden jih je spustil izza ograje. Ovce planejo željno po soli
in bi se pokončale, ko bi se teple za sol, če bi ne bila primerno posipana.
Če ni rose in žro ovce suho sol, jih »zasoli«, kar jih pokonča.
Tudi sicer je treba imeti .skrb za ovce, da si same med seboj česa ne
store. Tako se mrkači kdaj tako silno »trkajo«, da kateremu črepinja
poči. Včasih se pomešajo ovce iz raznih tropov in jih je težko ločiti. Pri
taki priliki so se tudi pastirji stepli med seboj. Tudi pes ni vselej dober;
če je neumen, jih ne vrača prav, marveč jih še zapodi v skale, da se po-
bijejo. Za psa so nosili pastirji posebej hrano. — Jagnje, ki se prvič pase,
se nažre zelenih listov izpod kurjic, da ga napenja. Takemu vlijejo olja.
Ce dobe ovce črve v nos (zaleže jih obad), jih podijo doma po dvoru,
kjer prenoče, da jih čez noč izkihajo.
Ovce se pasejo tudi v dežju; če se pa pripravlja k hudi uri, se hité
past. Spomladi imajo kratko volno, zato jim mrzel dež škoduje. Nagaja
jim tudi sneg, ki zapade še včasih o sv. Jakobu. Tedaj se zatečejo v za-
vetje okoli skala in v ruševje; ko nekoliko skopni, se ob robu pasejo.
Pozimi hranijo ovce z vejevjem, drobno mrvo, plevelom, s
strniščem, ki ga naplevejo s korenja; z na pol plesnivim rovtarskim se-
nom, s krompirjem.
Pastir kako ovco p r i p a s e , ker se zateče od drugega tropa k njemu
in je nihče ne išče. Se pogosteje pa kakega jarca izgubi, bodisi da odide
k drugemu tropu, kjer ga najde po dž^ljšem času in morajo jplačati za rejo
92 Vilko Novak:
— bodisi da se pobije ali ga kdo ukrade. V novejšem času so jih brez-
vestni pastirji tudi prodajali; to je tudi eden izmed vzrokov, da so po-
sestniki opustili ovčjerejo v večjem obsegu, ker niso mogli dobiti zanes-
ljivih pastirjev.
Ovčja s t r i ž a. Ko so prignali ovce s planine, so jih strigli. Prav
je, če je ovce prej nekajkrat opral dež, da ženske volno laže perejo. Za
večji trop so najeli posle za strižo. Pozimi strižejo v hiši, spomladi pa
zunaj. Včasih so strigli večkrat, navadno o sv. Gregorju, o binkoštih in o
sv. Mihaelu. Delo opravljajo ženske. Če ovca becâ, jo zvežejo. Kadar stri-
žejo, ovca leži. Striženje prično na vratu. Uporabljajo posebne ovčje
škarje. Volno devajo v žakelj. Od ene ovce dobijo povprečno 1 kg volne.
Čim bolj je ovca rejena, tem več in boljše volne ima. Volno nato operejo,
pri čemer jo mešajo s kolom; nato jo posuše na soncu. Včasih so jo predli
na kolovratu. Nekaj takih kolovratov za ovčjo volno še hranijo n. pr. v
Žirovnici. Dobra predica je napredla na dan funt volne. Cena je bila
za volno približno 100 din za kg. Na Mostah pri Žirovnici pletejo iz nje
v večjem obratu nogavice in majice. Tudi platno tko.
Pioleg volne jim koristi tudi meso, še več pa gnoj; saj je ovčji gnoj
neprimerno boljši od vsakega drugega. Med pastirjeve dolžnosti spada
tudi skrb za gnoj. Gnoj delajo v hlevu ali »gartrajo«, t. j. postavijo na
rovtu lese, kjer se zbirajo ovčji odpadki.
Tudi z ljudskimi običaji je bila povezana ovčjereja. Tako so
v begânice na cvetno nedeljo bogatini povezali več malih, od katerih je
prišla ena v ovčjak. Ko so gnali ovce na planino, jih je gospodinja po-
kropila z blagoslovljeno vodo.
K Sv. Neži pri Kovorju so nosili »ofer za jarce«: jarca, volno ali
denar. Sv. Neži so se ovčarji radi priporočali. »Dva očenaša odžebram sv.
Neži — pa jih ti pasi!« se spominja pastir Klemene.
II.
Še pred pol stoletja se je prebivalstvo Rateč, Podkorena, Kranjske
Gore in Srednjega vrha zelo ukvarjalo z ovčjerejo in kozjerejo. V glavnem
so imeli povsod podoben način goje, razen v Srednjem vrhu, kjer je le
nekaj posestnikov, ki imajo obširne pašnike okoli svojih domov.
Ovca se v teh krajih razlikuje od bovške ovce, kakršno goje tudi
v Reziji. Rateške ovce So precej velike, imajo dolgo glavo z dolgimi ušesi.
Kost nad nosom je nekoliko ukrivljena. Mleka ima komaj okoli četrt litra
na dan, ima pa veliko volne. Bovške ovce so precej manjše, imajo kratko
ravno glavo s kratkimi ušesi; mleka imajo mnogo več, a manj volne.
Do leta 1912. so gnali iz Rateč vsako leto ovce v planino, kjer so jih
molzli in tudi sirili. Na dan sv. Ahacija, 22. junija, so vse ovčje in kozje
mleko prinesli pred župnišče, kjer so levo od glavnega vhoda postavili
na trati kotel, in spravnik, to je tisti, ki je tisto leto siril v planini, je
posiril. Sir in skuto je izročil župniku, da je zmolil vsako nedeljo očenaš
za pastirje in živino v planini. Tudi jeseni je dobil župnik dva hleba sira:
enega iz Planice, drugega s planine Za jezerom. S te planine so morali
dati hleb sira tudi župniku v Beli peči. Ko so kotel in ostalo posodje
pomili, so vse odpeljali v Planico in na Jezero. Ta dan sta spravnika
v planini vse uredila. *
Koči, imenovani »kliata«, sta bili docela enaki. Kuhinja je bila
okoli 5 m dolga in 4 m široka. V njej je bilo tudi skupno ležišče. Pastirji
Ovčarstvo pod Stolom in v Planici 93
so spali na pogradu, ki je bil pokrit s slamo. Spravnik je imel ležišče
blizu vrat, ki so vodila v shrambo za sir in skuto. Ta shramba je bila
tenma, dobro zaprta, da niso mogle miši vanjo. V shrambo je smel le
spravnik, da ne bi kdo drugi kradel sira. Streha pri vratih je segala do
tal, da je tvorila dve lopi.
Na levi strani so molzli, zato se je ta lopa imenovala moža. V drugi
lopi so prenočevale koze. Da ovac ni bilo treba loviti, so napravili veliko
ogrado, ki se je zoževala proti »moži«. Na drugi strani za kligtam je bila
podobna ograda. Ves ta ograjeni prostor so imenovali »tamar«. Danes pa
imenujejo vso dolino, ki je okoli kligta, Tamar. Prej so ta prostor imeno-
vali »Zelja«.
23. junija so gnali drobnico v Planico in na Jezero. Pred ovcami je
šel pastir, ki so ga imenovali »i;oć! mojster«, poganjal jih je pa -»poganjač«.
Koze je gnal »kazar«. Navadno je šel z njimi tudi pastirček »pub«, ki je
pasel pohabljene ovce in koze. Spravniku pa je pomagal fant, ki so ga
imenovali »za kotvam«. Za njimi so šli tudi gospodarji, da so napravili
majhne ograde, v katere so naslednji dan gnali ovce, ko so jih molzli.
Zvečer so po hribih okoli zažgali kresove.
24. junija, na dan sv. Janeza Krstnika, je bil praznik. Dekleta v rde-
čih krilih s »ušpekljiii« in s platnenimi predpasniki so hitela v planino.
Bil je merni dan. Kolikor so na ta dan namerili mleka, toliko delov sira
so jeseni dobili. Siratko ali skuto so hodili gospodarji med letom iskat z
volmi ali konji; v zameno pa so morali dati pastirjem koruzno moko. Za
brašno so jemali s seboj meštco, to je polento, kuhano v smetani. Dali so
jo tudi pastirjem. Dekleta so pomila svoje žehtare in jih izročila gospo-
darjem ali hlapcem, da so molzli. Navadno je bilo v žehtarih še vode
in tedaj so pričeli polivati pastirje in dekleta. Tista, ki je bila najbolj
mokra, je bila ponosna na to. Sramota pa je bila za tisto, ki je ostala suha.
Spravnik pa je nadzoroval, da kdo ni prilil v žehtar vode. Na deš-
čico ali rovaš je zapisoval količino mleka. Enice je označil s pokončno
zarezo, 10 je pomenil +, 20 pa + -f ... itd., 100 je pomenila O, 200 = 00
itd. Za število ovac je pokončna zareza pomenila deset. Merili so z tiajo,
ki je imela en sir (t. j. 2 dl) ; večja enota je bil star, ki je imel 10 sirov
(t. j. 21). Nafa je bila bukova skodelica, iztesana iz debla. Ob strani je
imela črte (deset), ki so jo delile v »stihe«. Nataknjena je bila na dolg
ročaj. Z nafo so tudi zajemali. »Star« pa je bil majhen škaf. Ta dan je bil
hleb sira največji, ker se je vsakdo potrudil, da je čim več namolzel.
Kuhinja je imela sredi desne stene leso, na kateri je visel bakren
kotel, vsebujoč 350 1. Bil je globlji kot širši in se je proti koncu zoževal.
Na desni strani kotla je bila klop, na kateri so sedeli pastirji; na njej je
ležal tudi »zakotuam«, ki je po tem (za kotlom) dobil .svoje ime. Ob levi
steni so bili pogradi: pri vhodu trije drug nad drugim, pri vratih v
shrambo pa dva drug nad drugim. Spodaj je ležal spravnik, da je pazil
na sir. Pastirji so ležali navadno v obleki in coklah. Oblečeni so bili v
rasaste platnene hlače, platneno srajco, rasast suknjič, obuti pa v lesene
cokle.
Jedli so vse leto polento, zjutraj in zvečer. Kosila niso poznali. Mleko
so dobili k polenti šele proti koncu zajtrka ali večerje. Šele po sv. Jakobu
so jedli »meštco«, polento, kuhano v smetani. Takrat so namreč sirili le
enkrat na dan in so imeli dosti smetane, saj je ovčje mleko zelo mastno.
Polento so jedli kar iz kotla, ki so ga postavili pred kli,itom na trarae.
94 Vilko Novak:
Čez dan so pastirji pasli, kozar je gnal koze visoko v gore. Jalove
ovce je pasel poseben pastir v gorah in je prišel dol šele zvečer. Drugi
pa so pasli ob vznožju gora po Planici in Jezeru. Kraji, kjer so se pasle
ovce, se imenujejo: Lesenjak, Pagozde, Pavoje, Zagače, Padrtja, Vočja
stran, Gvanbeč, Mokr potak. Za turnč. Sleme, Srednja Ponca, Skednje,
Siljica, Bršeljce, Bliz kot. Strug, Peči, Nad Vopa, Mal Sleme, Blitj sleme.
Mal kot, Kumleh, Tjeklica, Travnk, Prineta, Za Ponca, Mirnjak, Jagučn
prod, Strme police.
Zvečer ob šestih so prignali ovce in jih pomolzli. Zagnali so jih v
tamar in poganjač jih je poganjal proti »moži«. Pri lesi sta sedela dva
pastirja in molzla. Čez nekaj časa sta spustila ovce naprej, da jih čisto
pomolzeta druga dva. Pomolžene so spustili v drug tamar. Nato so jih
pustili na pašo. Po sv. Jakobu pa so jih prignali šele okoli osmih zvečer.
Pomolženo mleko so precedili skozi pločevinasto cedilo, v katerega
so dali oprano smrekovo vejo, v kotel. »Zakotvam« je podkuril. Ko se je
mleko toliko segrelo, da je bilo mlačno, je dolil spravnik vode, v kateri
je prej namočil širše. Sirišnik telet in jagnjet so okadili, zmešali s kopri-
vami in ga stisnili v kepice. Ko so ga rabili, so ga namočili v leseni skle-
dici. Mleko se je sesirilo; spravnik je prekrižal s trnjačem (leseno palico
s ploščo). Nato je vse sesirjeno raztepal in sir se je usedel. Spravnik je
zavihal rokave, se stegnil v kotel in stlačil sir. Z rokami ga je vzdignil iz
kotla, ga dal v žehtar in stlačil, da je odtekla siratka. Zatem ga je dal na
desko v model, v katerem je bila na dnu in na vrhu tenka žimasta mreža.
Na vrh je postavil pokrov in kamen. Tako je ostalo nekaj dni. Nato je
vzel sir iz modela in ga na zgornji strani posolil. Ko je sir sol vpil, ga
je posolil na drugi strani. Navadno je to storil drugi dan. V kotel pa je
vlil še škaf mleka. »Zakotvam« je pazil, da siratka ni zavrela. Če je pre-
več gorelo, je vrgel na ogenj pest trave, murobe, ki jo je popoldne nabral
po planini. Skuta se je kmalu sesirila. Treba jo je bilo še dobro prekuhati.
Nato je dobro pomil škafke v sirotki in jih splaknil v mrzli vodi. Posoda
je bila lesena. Sirotko so nato zlili v sod, ki se imenuje dieža in stoji
pred stavbo.
V soboto pred angelsko nedeljo so prignali ovce s planine. Najprej
so naložili na voz posodo in sir. Spravnik je skrbno pazil, da bi kdo ne
ukradel sira, zato je šel za vozovi. Ko je prišel v vas, je sir dobro zaklenil.
Nato je šel domov, kjer je dobil šopek nageljev, rožmarina in roženkravta,
s pozlačenim lanom ovit. Kupil je liter žganja in šel pastirjem nasproti.
Otroci so šli z ovenčanimi zvonci in okrašenimi palicami čakat pastirje v
Vogle. Ko so prišli, so obesili okrašene zvonce ovcam vodnicam. Pastir-
jem so okrasili klobuke in palice. Spravnik pa jim je ponudil žganja.
Vriskaje so prišli v vas. Ovce so gnali na dvorišče kakega posestnika
in jih razdelili. Nato so na stari funtovski tehtnici stehtali sir. Bilo ga je
navadno okoli 60 centov (3300kg). Razdelili so ga sorazmerno z mno-
žino mleka. Računali so s kredo na mizi v spravnikovi hiši. Žganje so
odračunali.
Pastirji so dobili sledečo plačo v siru: spravnik (kezmojster) 70 fun-
tov (funt 56 dkg) ; ovčji mojster 70 funtov; poganjač, kozar in ovčji pastir
po 60 funtov, »zakotvam« 50, puh 15 do 20 funtov; skupno 3 do 4 cente sira.
Jeseni in spomladi so pasli po domačih pašnikih (Suše, Tratce, Rute,
Ravne, Planina). Ob sv. Mihelu (Mghjevo) so spustili k ovcam koštrune, ki
so jih imeli čez leto doma. Pozimi so imeli ovce na Senožetih blizu vasi,
kjer so bili leseni hlevi z zelo majhnimi okni (okoli 2 dm^) zaradi volkov
Ovčarstvo pod Stolom in v Planici 95
in medvedov. Vsak dan je prišel hlapec ali pastir in jih nakrmil. Proti
svečnici so pričele ovce kotiti. Čez štiri tedne so jagnjeta odstavili in za-
čeli ovce molsti in delati sir kot v planini. Pastirju, ki jih je pasel in
krmil, je dal gospodar napraviti obleko.
Masla so napravili toliko, da so vse petke v letu belili le z maslom.
Žgance so pa belili le s tropinami (žunto). Zato so kajžarji premožnejšim
kmetom rekali »žuntarji«.
Jeseni so nekaj ovac (okoli 100) odbrali in jih pasli po sončnih trav-
nikih, da so se zredile. Imenujejo jih pitance. Okoli sv. Martina jih začno
klati. Meso posuše in ga imajo vse leto.
Ko pridejo ovce s planine, jih drugi dan peljejo k Zelencam, drugemu
izviru Save Dolinke Podkorenom, in jih opero. Ko se posuše, jih ostrižejo.
Pastir dobi ta dan klobaso, kruh in žganje. Strižejo jih tudi spomladi. Če
se ovca udari, ji odstrižejo košček ušesa, da ji teče kri, in kmalu je dobra.
Če se pa »napase«, t. j. preveč naje, ji navadno ni pomoči.
Danes imajo ovce same visoko v gorah. Vsako nedeljo hodi zgodaj
zjutraj, že ob dveh, skupina fantov gledat, kje so. Xič več jih ne molzejo.
Goje jih le zaradi volne in mesa. Koza je v vsej vasi le še ena; včasih jih
je bilo do 700. V Loško planino za Mangartom, kjer še širijo, daje ovce
le še en posestnik.
Vraža. Če pride kdo gledat mlada jagnjeta, mora reči: »Vurak jim
ne dej, taku sa Igpi.«