Parižki zlatar


dovest


iz dobe kralja Ljudvika XIV. 

Poslovenil Silvester K . 

V Ljubljani 1909 . 

Založil in prodaja Anton Turk, knjigar . 


Natisnil A . Slatnar v Kamniku . 


ulici Sv. I[onorja je bila tista mala hišica , 
katero je imela Magdalena Skuderska, znan a 

po svojih mičnih poezijah, vsled naklonjenosti 
kralja Ljudvika XIV. v posesti. 

Pozno ponoči, okoli polnoči bilo je v jeseni leta 1680. — potrkal je nekdo na velika 
vrata imenovane hišice s tako močjo, da je odmevalo po veži. — Ivan, kateri je bil svoji 
gospodinji sluga, kuhar in vratar, bil je na kmetih, ker se mu je sestra možila in tako je bilo, 

da je gospodične Magdalene postrežkinja Lujiz a 
edina še bedela v celi hiši. Slišala je močno 
trkanje po vratih in prišlo ji je na um, da j e 
Ivan odšel in da sta torej z gospodično bre z 
brambe in varstva celo sami doma ; vsa hudodelstva, kakor vlomi, tatvine in uboji, kolikor s o 
ji bila v Parizu znana, prišla so strahopetnici 
na urn in bila je uverjena, da gotovo cela trop a 
razbojnikov stoji pred hišo, ker je izvedela, da 
sta ženski sami doma . Ali naj pusti tolpo notri ? 
Bogsigavedi kaj hudobci nameravajo ? Tresoč s e 
po vsem telesu ostala je postrežnica v svoji sobici in je preklinjala Ivana, ki je moral iti o d 
doma, njegovo sestro, ki se je morala možiti i n 
sploh vse, ki so imeli s svatovščino kaj opraviti . 

I. 

Medtem pa se je po vratih ropotalo naprej 
in Lujizi se je dozdevalo, kakor bi slišala glas : 

» Odprite vendar, za Božjo voljo, odprit e 
vendar ! " 

Naposled se postrežnica vendar toliko ojunači, da stopi s svetilno na vežo ; zdaj celo razločno sliši glas trkajočega in njegov klic ; 

»Odprite vendar, za Božjo voljo, odprit e 
vendar! " 

»Res", misli si Lujiza, »tako ne govori razbojnik ; kdo ve, ako kateri zasledovanec ne išče 
zavetišča pod našo streho, ker je moja gospodična znana kot velika dobrotnica. Toda bodimo 
previdni!" — Brž odpre okno in zakliče na ulico , 
kdo vendar toliko razbija po durih, da prebud i 
vse iz trdnega spanja . Postrežnica je govorila kolikor mogoče nizko, da bi v človeku pri durih 
vzbudila spoznanje, da govori iz okna možka 
oseba. V mesečni svitlobi, ki je ravno prodrl a 
skozi oblake, spozna pogumnica dolgo, v svetlo 
siv plašč ovito možko postavo, ki je imela svo j 
široki klobuk globoko potisnjen v čelo. Lujiza 
zakliče z močnim glasom, tako da jo je lahk o 
mož pri durih slišal : 

»Ivan, Klavdij, Peter, vstanite in pojdite 

gledat, kateri ničvrednež nam hoče velike duri 
vlomiti. i" 

Tu se pa oglasi mož-z mehkim, skoraj 
tužnim glasom : 


„Oh, Lujiza, saj vas poznam, čeprav m e 

hočete s svojim glasom varati in tudi vem, daje šel 

Ivan na deželo ter ste s svojo gospodično popolnoma sami doma. Nič se ne bojte in odprite 
mi. Na vsak način moram govoriti z vašo gospo 
dinjo in sicer še v tej minuti . Vedite, da s e 
gre za to, da se reši nek nesrečnež, vedite, d a 
se gre za čast, prostost in celo za življenje neke 
osebe in da je vse odvisno od tega trenutka, k o 
moram z vašo gospodično govoriti . Pomislite, 
da bi bila ona večno na vas jezna, ako bi izvedela, da ste bili vi, ki ste nesrečneža odvrnil i 
od vrat, ko je prišel k nji prosit pom&i . ” 

Lujiza je sllšala, kako se je mož po teh 
besedah razjokal, kako je zdihoval in dalo s e 

je spoznati po glasu, da je še mladenič . Bila je 
močno ginjena in brez daljnjega pomisleka je 
vzela ključ in odprla duri. Komaj pa se je ključ 
dovolj obrnil v ključavnici, že se je zunaj sto 
ječa oseba z veliko silo prerinila skozi duri, šl a 
mimo Lujize naprej in klicala z divjim glasom : 

_Peljite me k vaši gospodični!" 

Prestrašena dvigne postrežnica luč kvišk u 
in sijaj brleče luči posveti v mrtvaškobledo , 
grozno izpremenj eno mladeniško lice . Samega 
strahu je padla skoraj na tla, ko je mladeni č 
razkril svoj plašč in se je na prsih iz žepa sveti l 
roč dvoreznega bodala. Tujec jo ostro pogleda in 
zakliče še bolj divje kakor prej : 


» Še enkrat vam rečem, peljite me k vaš i 
gospodični!" 

Zdaj je strežnica spoznala, da je njena dobr a 

gospodična v nevarnosti ; vsa ljubezen do nje, 
v kateri je spoštovala skoraj svojo mater, vzplamtela ji je v srcu s tako močjo, da je čutila v seb i 
nek pogum, katerega se skoraj sama ni pra v 
zavedala. Zaprla je duri svoje sobe, skozi katero se je dalo naravnost priti do gospodične, 
postavila se je pred nje in je zaklicala trdno in 
glasno : 

„Res — vaše divje obnašanje pač nič ne 
sodi k besedam, katere ste govorili še pred zaprtimi vrati in s katerimi ste v nepravem čas u 
vzbudili v meni sočutje. Moje gospodične ne bodete videli! Ako ne nameravate kaj hudega, ne 
bojte se dneva in pridite jutri predpoldne — 
zdaj pa glejte, da se spravite iz veže! ” 

Mladenič globoko izdahne, pogleda srpo 
pogumno žensko in pograbi bodalo . Postrežkinja 
izroči natihem svojo dušo Bogu, vendar pa gled a 
človeku pogumno v obraz in se še tesneje stisn e 
k durim, skozi katere je edino mogel k gospodični. 

» Se enkrat vam rečem, pustite me naprej! " 
zakliče mladenič iznovič. 
» Storite, kar hočete," trdi služkinja, ,.jaz 

, 
se ne umaknem. Ce me zabodete, bodete kon

čali svoje življenje na vislicah, kar so to storili 
pred vami že drugi vaši tovariši!" 


„Ha”, vzklikne mož, »prav imate, Lujiza. 
Oborožen sem kakor kak proklet ropar in ubi

jalec, pa mojih tovarišev še ni nihče sodil!" — 

Po teh besedah potegne bodalo in meri s 

strupenimi pogledi pred saboj stoječo žensko . 

„Jezus, Marija!” zakriči Lujiza in pričakuj e 
smrtonosni zabodljej, toda istočasno se zasliši 
po ulici rožljanje orožja in peketanje konjskih 
kopit. » Policija — policija! Pomoč, pomoč'!" kriči 
ženska. 

„Nesrečna žena, čemu hočeš mojo pogubo 

– zdaj je vse — vse pri kraju! — Vzemi — 
vzemi to-le in daj tvoji gospodični danes š e 
— ali jutri, kakor hočeš!” S temi besedami iztrga mladenič ženi svečnik, ugasne luči in ji 
stisne mali zavojček v roko . »Rotim te pri tvoji 
duši — ako jo hočeš izveličati, daj ta zabojček 
gospodični!" zamrmra še človek in skoči pri vrati h 
ven. Lujiza je bila strahu padla na tla ; z veliko, 
silo se je spravila na noge, pritipala se v temi 
svojo sobo in se usedla na stol ; niti glasu ni 
mogla izgovoriti. Nakrat sliši rožljanje ključev, 
katere je pustila tičati v vratih . Nekdo je zapira l 
hišo in se tihih, opotečih korakov približal . Kakor okamenela, brez vse moči, ne vstanu se gibati pričakovala je nesrečnica svojo poslednj o 
minuto ; toda kdo popiše njeno začudenje, ko se 
duri odpro in spozna na prvi pogled pošten ob 
raz Ivanov, ki je držal v roki luč, a bil v obraz 
celo izpremenjen in bled . 


„Za sveto božjo voljo”, začel je, „povejt e 
mi, Lujiza, kaj se je zgodilo? Oh, ta strah, ta 
strah! — Ne vem, kaj je bilo, toda pri gostiji 
mi ni dalo miru in vleklo me je včeraj zvečer 
od mize z vso silo! -- In prišel sem v naš o 
ulico. Mislil sem si, Lujiza ima lahko spanje i n 
me bode že slišala, ako prav narahlo potrka m 
na duri in me bode pustila v hišo. Nakrat pa m i 
pride močna policijska patrulja nasproti, bil i 
so jezdeci in pešci, a vsi do brade oboroženi, i n 
patrulja me ustavi in me ne pusti naprej . Pa 
k moji sreči je bil policijski poročnik Degro a 
zraven, ki me dobro pozna, reče mi, ko mi j e 
podržal svetilko pod nos : 

„Glej, Ivan! Odkod pa prideš sredi noči ? 
Ti moraš ostati lepo pri hiši in jo stražiti . Tukaj 
-ni vse v redu in mislim, da bodemo imeli to 
noč uspešen lov! ” 

» Vi ne veste, Lujiza, kako težko so mi t o 
besede legle na srce . A ko stopim na prag , 

pridrvi mimo mene v plašč zavit človek z goli m 
bodalom v roki, prevrže me okrog in okrog 
hišne duri vidim odprte, ključi tiče v ključavnici . 

Lujiza, povejte mi, kaj pomeni to?" 

Zena mu začne pripovedovati; besede j i 
gredo proti navadi prav težko iz ust, ker s e 
še vedno ne more popolnoma otresti smrtnega 
strahu. Oba se podata na vežo, kjer najdeta 
svečnik ležati na tleh, kamor ga je tujec vrgel 
pri begu. 


»Gotovo je « , modroval je Ivan, „da je hote l 

mož gospodično umoriti in oropati. Vedel je, kakor 
ste mi pravili, da sta bili sami doma in da j e 
gospodična še sedela pri svoji pisariji ; gotovo 
je bil eden tistih hudobnežev, ki prodirajo v hiše , 
da si jih znotraj ogledajo in potem za pripravn e 

čase kujejo svoje hudobne naklepe . Ta mali za

bojček pa, Lujiza, mislim, vrzimo v reko Sen o 
tam, kjer je najglobokejša. Kdo ve, ako ne 
streže kak ničvrednež po žlvijenju naše dobr e 
gospodične in se bode mrtva zgrudila na tla, 
kakor hitro bode zabojček odprla ; tako se je 
pripetilo staremu markiju turnajskemu, ko j e 
odprl pismo, katero mu je pisala tuja roka.” — 

Dolgo sta se zvesta služabnika pogovajala, 

dokler nista sklenila, da hočeta druzega jutra 
svoji zapovednici vse povedati in ji tildi dati 
skrivnostni zabojček, kateri se vendar da pazno 
odpreti. Dolgo nista prišla k spoznanju, da mora 
biti cela zadeva silno skrivnostna, o kateri ne 
smeta sama nič ukrepati in vse svoji zapovednic i 
povedati . — 

Skrbi, katere so trle Ivanovo glavo, so bile 

popolnoma upravičene. Ravno o istem času j e 
bilo mesto Pariz prizorišče največjih hudodelstev . 
Tropa tatov in ubijalcev si je očividno stavila 
kot nalogo, spraviti vse bisere in žlahtno kamenje 
celega Pariza v svojo last . Najbogatejši kine' , 
ravno še le kupljen, izginil že v par dne h 
na čudovit način in naj je bil skrit, kolikor je 


lO 

hotel. Najhujše pa je bilo, da je bil vsakdo, ki 

je nosil pri sebi kak kinč, na cesti ali v veži 
oropan in če se je hotel braniti, pobit na tla al i 
celo umorjen. Kdor je pri takem napadu ostal 

pri življenju, je pripovedoval, da ga je silni udarec s pestjo kakor strela z neba zadel na glav o 
in ga onesvestil, a ko se je zopet zavedel, ni 

imel več kinča in je ležal na celo drugem mest u 
kakor je bil pobit na tla. Umorjenci pa, kater e 
so dan na dan našli na ulicah ali po hišah , 
imeli so vsi enako smrtno rano, sunljej z bodalom v srce, ki je bil tako dobro izvršen, da s e 
je napadeni brez glasu zgrudil na tla. Kdo j e 
bil na razuzdanem dvoru kralja Ludvika XIV . , 
ki bi ne bil imel kako jubavno razmerje, ki bi 
se ne bil ob tihih večerih ali nočeh tajno plazil 
k svoji ljubici in ji vnesel kako dragoceno darilo ? 

Kakor bi bili hudodelci z duhovi v zvezi, 

tako so vedeli natančno, kdaj se je kaj taceg a 
godilo. Včasi ni nesrečnež več dospel do ljubičine hiše, kjer je menil svojo izvoljenko iznenadlti z bogatim darilom, ker je že na pragu 
ali pa celo pred durmi v ljubičino sobo padel 
in ga je izvoljenka našla kot mrliča . 

Zastonj je dal policijski minister Argenze n 
vse zapreti, kar je bilo sumljivega ljudstva, zaston j 
so se straže in patrulje pomnožile — nobeneg a 
sledu bilo najti . Edini način uspešne obrambe 
je bil v slučajih ta, da se je vsakdo do brade 
oborožil in si dal luč nesti pred seboj . Toda 


ll 

samo za slučaj je bila ta obran.lba. Premnogokrat se je zgodilo, da so slugo s kamenje m 

preplašili in istočasno gospodarja umorili i n 
oropali. 

Cudno je bilo, da niso poizvedovanja po 

trgih in prodajalnah z žlahtnimi kameni nič do 
segla in se o uropanih kinčih ni našel niti najmanjši sled. Najbolj dragoceno kamenje, kadar 
je bilo uropano, je kakor izginilo s tega sveta . 
Na podlagi tega dejstva je bilo za policijo vsak o 
zasledovanje skoraj izključeno . Policijski poročni k 
Degroa se je penil jeze, ker so se znali hudodelci vsaki njegovih zvijač, radi katerih ga n i 
nihče njegovih tovarišev dosegel, odtegniti. Koder 
je on hodil, se ni nič zgodilo, a v katerem drugem 
mestnem delu pa se je pridno ropalo in morilo . 
Degroa si je torej namislil zvijačo in je pre

ustrojil več svojih oseb, katere je oblekel tako, 
da so mu bili po govoru, obleki, hoji, postavi in 
obrazu tako popolnoma podobni, da še celo po

licisti včasi niso vedeli, v kateri osebi tiči pravi 
Degroa. Medtem da so njegovi sovrstniki hodili 
po ulicah, prežal je on sam s smrtno nevarnostj o 
v najbolj razkričanih zavetiščih hudodelcev ali p a 
je sledil temu ali onemu, kateremu je navlašč 
dal kakšen kinč ali kakšno dragocenost. Toda 
takemu se ni zgodilo nič, kakor bi bili hudodelci poučeni. Degroa je skoraj obupal . Nekega jutra pride imenovani poročnik k policijskemu predsedniku La Reniju in je bil bled in ves razburjen . 


„Kaj vam je? Veste kake novice?” vprašal 
ga je predsednik . » Ali ste morda že našli kateri sled? " 

»Ha — gospod," začne Degroa in se tres e 
vsled prehude jeze, „gospod, včeraj ponoči — 
nedaleč od Luvra je bil včeraj v moji navzočnost i 
napaden marki De la Far, toda " 

» a, ha —” zakriči predsednik in skoraj 
veselja poskoči, »in dobili ste ga! Zasledovali 
ste ga, kaj ne?" 

„Oh, le poslušajte,” pretrga mu poročnik z 
grenkim nasmehom besedo, »poslušajte prej, kaj 
se je zgodilo. Stal sem torej v bližini Luvra, 
kraljevega gradu, in z vsemi duševnimi silam i 
sem prežal na vragove, ki si pri vsej našej 
pazljivosti brijejo burke iz policistov. Nd(rat 
pride mimo mene opotekajočih korakov nek a 
sumljiva možka oseba, ki je vedno gledala za 
seboj, a me ni opazila. V mesečnem svitu spoznam 
markija De la Fara. Takoj sem vedel, kam s e 
možicelj plazi. Komaj se je od mene oddaljil 
deset — dvanajst korakov, kar skoči za nji m 
kakor iz zemlje vzrastel mož, pobije ga na tla 
in ga začne obračati . Brez premisleka, presenečen v prvem trenutku, v katerem sem mislil , 
da imam morilca že v rokah, zakričim na glas 
in hočem v velikanskem skoku iz svojega skrivališča nad njega planiti. Pa imel sem smolo ; 
noga se mi zamota v plašč in kakor sem dolg , 
padem po tleh. Napadalca vidim bežati, kakor 


13 

bi ga nesel veter, brž skočim na noge, hitim 
za njim — med begom začnem trobiti na pomoč — okoli in okoli se mi oglase piščalke 
nastavljenih in prežečih policistov — vse oživi 
po ulici — od vseh krajev se sliši rožljanj e 
orožja in peketanje konjskih kopit . — Tukaj sem ! 
Tukaj sem! Degroa! Degroa I — začnem kričati, 
da odmeva po ulicah . — Vedno vidim beguna 
pred seboj v mesečnem svitu, ki me skuša varati in jo zavije zdaj sem, zdaj tja — naposled 
prideva v ulico Niceza — tukaj opazim, da jam e 
pešati — jaz podvojim in napnem vse svoj e 
moči — samo petnajst korakov sva še narazen." — 

» In naposled ste ga dohiteli — ste ga pri 

jeli — pomočniki so bili seveda tudi takoj tukaj ! " 
vzklikne La Renij, oči se mu svetijo, poročnik a 
prime krčevito za roko, kakor bi bil ta begun . — 

„Petnajst korakov,” nadaljuje Degroa z zamolklim glasom in sope težko, „petnajst kora 

kov, pravim, pred menoj skoči mož vstran, v 
senco in izgine skozi zid. ” 

»Izgine? Skozi zid? Ali se vam blodi? .,, 

zakriči predsednik, stopi dva koraka nazaj i n 
sklene roki nad glavo. 

„Gospod, imenujte me”, nadaljuje Degro a 

in si drgne s pestjo čelo, kakor človek, katerega mučijo otožne misli, »imenujte me blodnega 
človeka, bebca, strahopetca, ki veruje v babj e 
vraže, pa dogodek se je pripetil, kakor sem g a 
opisal. Kakor okamenel sena stal pred zidom in 


14 

oživel sem še le, ko se mi je približalo več policistov ; ž njimi je prihitel z mečem v roki tudi 
marki De la Far. Prižgali smo baklje, tipali in 
svetili smo po steni, a niti sledu o kakih durih , 
oknu ali odprtini ni bilo najti . Zid je močen, 
kamnit in meji na neko hišo, v kateri živ e 
pošteni ljudje, o katerih se še dvomiti ne sme, 
da bi bili le količkaj v zvezi s hudodelsko tropo . 
Se danes sem si šel zopet ogledat dotično steno , 
a tudi pri- belem dnevu mi ie bilo vse iskanj e 
in preiskavanje zastonj . — Sam peklenšček nas 
vara!" — 

Policijski minister Argenzen je uvidel, d a 
mu je ves napor zastonj in se je obrnil do kralja, 
naj- imenuje za najnovejše dogodke, za najnovejše 

rope in uboje radi dragocenosti posebno sodišče , 
katero ne bode imelo tako omejen delokrog i n 
omejene pravice, kakor druga sodišča in bode 
torej ložje in z večjo vnemo zasledovalo hudobneže in jih kaznovalo. Kralj pa je prošnjo 
odklonil. Brž se je namislilo novo sredstvo, s katerim bi se kralj ložje pridobil za nameravani 
sodni dvor. — 

V sobanah gospe in kraljeve ljubice Mentnon , 
kjer je kralj popoldne rad bival in se celo z ministri shajal tamkaj ali delal ž njimi, poklonil a 
se mu je pesem v imenu ljubimcev, ki so vedn o 
v nevarnosti, kadar gredo k svojim ljubicam in 

imajo kinč ali kaj enacega pri sebi; pesem je 
slavila vitežke čednosti : kako je čast in veselje 


15 

v vitežkem dvoboju prelivati svojo kri za ljubico , 

a kako drugače je zahrbtno napaden pasti o d 
morilčeve roke, katere se človek ne more ubraniti. Ludvik, svetla zvezda na nebu ljubovanja 
in uljudnosti napram nežnemu spolu, naj s 
svojo lučjo razsvetli temno noč in naj razkrij e 
skrivnostne nočne dogodke s posebnim ukrepom . 

Kralj je bral pesem z velikim dopadenjem , 
ker je udarjala ob prave strune njegovega ljubezni vedno žejnega srca. Ko jo je prečital, obrni l 
se je k gospej Mentnon, prebral ji glasno celo 
pesem in jo vprašal za nasvet, naj odkritosrčn o 
pove, kaj si misli o željah nesrečnih ljubimcev . 
Gospa Mentnon, resna in trezno misleča žena , 
ki je bila na glasu tudi kot precej pobožna žena , 
dala je kralju nasvet, da si ljudje, ki hodij o 
po tajnih in prikritih potih, ne zaslužijo večje 
obrambe, nego drugi ljudje, vendar pa bi bilo 
v občni blagor želeti, naj bi se hudodelne trop e 
razpršile in pokončale. Kralj ni bil nič prav zadovoljen s tem odgovorom, ker mu je bil preveč 
nejasen ; zložil je papir s pesmijo in hotel iti v 
drugo sobo, kjer je delal njegov tajnik, ko za 
gleda gospodično Skudersko, ki je ravno vstopila in se vsedla v naslonjač poleg hišne gospe . 
Brž se ji kralj približa, razgrne list in ji reč e 
nežno : 

» Markiza noče nič vedeti o naših zaljubljencih in se mi je izognila s pota, ko sem ji stavil 
vprašanje, ali si zaslužijo naši. zaljubljeni., mladi 


in stari gospodi na svojih tajnih potih posebn e 

obrambe pred morilčevo roko. Toda povejte mi 
vi, gospodična, kako in kaj sodite o tej le pesmi , 
ki se mi je danes predložila? Prečitajte jo! " 

Gospodična Skuderska vstane, prečita pesem, lahka rudečica se ji razlije po bledem , 
starikavem obrazu, a nato se pred kraljem lahn o 
pokloni in reče : 

» Ljubimec, kateri se boji nevarnosti, ni vreden ljubezni. ! 

Kralj se začudi tem besedam, ki so na krate k 
način pobile vse dolge jeremijade v pesmi in meni : 

» Pri sv. Dionizju! Prav imate, gospodična ! 
Nič ne bodem ukrenil! Cemu je treba posebneg a 
sodišča? Naj kakor dozdaj Argenzen in La Reni j 
storita svoje, a kdor se ne zna ubraniti, naj pa 
ostane doma 

* 

** 

Lujiza je z veliko vnemo vedela svoji gospo

dični opisati vsa hudodelstva, ki so se zgodil a 
v novejšem času po pariškem mestu, ko ji j e 
drugo jutro izročila tajinstveni zabojček . Natančno 
ji je opisala dogodek nocojšnje noči in še dane s 
se je nekoliko tresla pri burnih spominih. Ona 
in Ivan, ki je bled stal v najbolj oddaljenem 
kotičku in sukal svojo čepico v rokah, prosila 
sta svojo zapovednico v imenu vseh svetniko v 
in svetnic, naj vendar skrajno pazi pri odpiranju 


17 

sumljivega zabojčka . Skuderska je smeje ogledovala čudežen predmet, tehtala ga in ga presojevala. Naposled pa meni : 

»Oba vidita edino le strahove 1 — Da nise m 
bogata in da se pri meni ne dobe zakladi, ki 
bi bili vredni umora, vedo razbojniki zunaj pra v 
dobro, tako dobro kakor vidva . Saj sta sama 
pravila, da so jim znane notranjosti vseh pariških hiš. Meni bi se naj šlo za življenje? Kdo 

bi imel dobička vsled smrti tri in sedemdeset 
let stare osebe, ki v svojem življenju ni nikoga r 
druzega zasledovala, kakor hudodelce v svojih 
romanih in povestih, katere hudodelce si je sam a 
vstvarila, ki dela poezije srednje vrednosti in 
ki bi druzega ne zapustila, nego nekaj obleke 
in nekoliko ducatov dobro vezanih knjig z zlato 
obrezo. Ali more to malo komu koristiti ali vzbujati v njem zavist? In ti, Lujiza, znaš mi oseb o 
ponočnega tujca risati in slikati s še tako črnimi 
barvami, vendar mi ne pride na misel, verjeti , 
da bi bil nameraval kaj hudega. Torej!" — 

Lujiza je skočila tri korake nazaj, a Ivan 
se je zgruznil skoraj na kolena, ko je gospodična pritisnila na gumb v zabojekovem ospredj u 
in se je pokrov s šumom odprl. Kako pa se je 
začudila gospodična, ko je zagledala dvoje bogato z diamanti obloženih zapestnic in ravno tak 
ovratni kinč, ki so so bliskali žlahtnega ognja . 
Vzela je kinč v roko, ogledovala ga od vseh strani , 
hvalila imenitno zlatarsko delo in zdaj je rado 

2 


18 

vednost pritirala tudi Lujizo bližje, da si je v 
bližini ogledala krasne dragocenosti. Lujiza i e 

bila kmalu prepričana, da nima takega kinča 
niti gizdava grofica Montespan, ki je bila p o 
vsem Parizu znana kot najbolj gizdava ženska 
oseba. 

»Ali kaj pomeni vse to, kaj naj pomeni? " 

čudila se je gospodična Skuderska . 

Istočasno je zapazila na dnu zabojčka majhen ]istič, ki je bil večkrat preganjen. Ze je 
upala, da ji bode ta listič razkril vso tajnost . 
Komaj pa ga razgrne in prečita, že gospodičn a 
obledi in listič ji pade iz roke . Pogleda proti neb u 
in kakor bi hotela omedleti, pade v naslonjač . 
Prestrašena ji Ivan in Lujiza priskočita na pon:loč . 

» Oh", izdihovala je gospodična in solz e 
so ji hotele zadušiti glas, „oh, ta sramota, to 
žaljenje! Meni se mora kaj tacega pripetiti š e 
zdaj na starost! Ali sem s svojimi besedam i 
morda grešila kakor mlado, nerazsodno in neizkušeno dekle? — Oh, moj Bog, ali se smejo besede, katere sem pol v šali izgovorila, tolmačiti 
na tako hudoben in, rekla bi, strašen način? — 
Ali mi more kdo zdaj na starost očitati, da bo 
dem tako rekoč v zvezi s hudobneži — jaz, ko 
sem bila od svojih mladih nog vedno pobožn a 
in sem živela popolnoma pošteno? ” 

Jokaje je držala robec pred oči in jo ihtela , 
da si Lujiza in Ivan nista vedela pomagati i n 
jo nista znala tolažiti. 


Lujiza pobere naposled listič in ga prečita , 
na njem je bilo zapisano : 

„Ljubimec, ki se boji nevarnosti, ni vreden 
ljubezni!” 

Vaš trezno misleči duh, velecenjena gospodična, je nas, ki izvajamo na slabosti in bojazljivosti nekaternikov svoje pravo kot močnejši in 

si prisvajamo zaklade, kateri bi se sicer imeli na 

nevreden način zapraviti, rešila prehudega zasledovanja. Kot dokaz naše hvaležnosti sprejmite 
ta kinč. Najdragocenejši je, kar se je dalo v dol-
gem času dobiti, čeprav moramo priznati, da ste 
si zaslužili še veliko več. Prosimo Vas ob jednem, 
da nam ne odtegnete Vaše prijaznosti in se na s 
še naprej prijateljsko spominjate . 

Vaši 
hvaležni » Nevidljivi. " 

je mogoče," zakliče črez nekaj časa 
gospodična Skuderska, da se predrznost izvaj a 
tako daleč ?« — 

Solnce je prijazno sijalo skozi okenske 

zastore iz fine rudeče svile in tako se je pripetilo, da so se diamanti na mizi zasvetili v rudeči, krvavo-rudeči barvi . Zagledajo barvo pokrije 
si gospodična obraz in zapove Lujizi, naj spravi 
grozni kinč, na katerem se blišči kri umorjenih, 
na stran, da ga ne bode videla več. Lujiza zapre 
zapestnici in ovratnik v zabojček in meni, d a 
bi bilo najbolje, ako bi se dragocenosti oddal o 

2* 


policijskemu ministru in bi se mu zaupalo, kako 

se je vršil cel prigodek z mladeničem in njegovim .zaboj čekom. Gospodična skoči pokonci 
in hodi nekaj časa molče po sobi semintja, kako r 
bi premišljevala, kaj naj stori. Kmalu potem zapove Ivanu, naj ji preskrbi nosilnico, v kateri h 
so , se v takratnem času dali nositi, kakor s e 
danes vozijo, Lujizi pa, da naj jo obleče, ke r 
hoče takoj k markizi Mentnonski. 

Gospodična se je dala k markizi nesti ravno 
ob uri, ko je vedela, da io najde samo v svoji h 
sobanah. Zabojček je seveda vzela s seboj . 

Kako se je markiza Mentnon začudila, ko 
je videla vstopivšo gospodično Skudersko, katera se je sicer vedno obnašala z največjo dostojnostjo, katera ji je pristojala kot starki, a je bila 
tokrat bleda, razburjena in je hodila sključen o 
in opotečih korakov. 

„Za sveto božjo voljo, kaj pa se vam j e 

pripetilo ?” kliče markiza in smilila se jije reva , 
ki je komaj dosegla naslonjač in takoj sedla . 
Ko sije vendar nekoliko oddahnila, začela je gospodična pripovedovati, kako globoko so jo užalili 
in kako nesramno so zlorabili njen pol v šali iz 
rečen izrek o ljubimcih in njihovi pesmi . 

Markiza jo je z zanimanj en poslušala in ko 

je vedela vse, sodila je, da si gospodična pra v 
nepotrebno dela več žalosti, nego je treba, d a 
ne more zasmehovanje človeške sodrge nikda r 
raniti pošteno in pobožno dušo -- naposled pa 


je zahtevala, naj ji pokaže kinč . Gospodična odpre 
zabojček in ga pokaže markizi, ki se ne mor e 
dovolj načuditi lepoti in krasoti diamantov n 
umetnemu zlatarskemu delu. Vzela je zapestnici 
in ovratnik v roke, stopila k oknu in gledala, 
kako so se žlahtni kamni bliščali v solnčni h 
žarkih, izpreminjali barve in kako umetno so bil i 
posamezni deli zlate verižice izdelani in sestavljeni. 
Nakrat pa se obrne markiza k gospodični in reče : 

„Verjemite mi, gospodična, da je to delo 
izvršil edino le Rene Kardilak 1 Samo on je v 
celem Parizu zmožen izdelovati take umetnosti.” 

Rene Kardilak je bil res takrat najspretnejš i 
zlatar v Parizu, naj večji umetnik v svoji stroki , 
pa tudi največji čudak svojega časa . Bil je prej 
male kakor velike postave, toda širokoplečen , 
močen človek in čeprav je štel že petdeset let , 
vendar je bil še poskočen in gibčen kakor mladenič. Njegovo nenavadno moč je kazal tudi 
čokat obraz, debeli, nenavadno rude& lasje s o 
dajali možu nek poseben izraz. Ako bi Kardilak 
po vsem mestu ne bil znan kot največji poštenjak , 
odkritosrčen, nesebičen, brez zahrbtnosti, vedn o 
pripravljen pomagati — njegov celo pos'eben pogled iz malih, globoko ležečih, zelenkastih oči j 
bi ga bil lahko spravil na sum, da je zvit, prekanjen, mogoče celo hudoben človek. Kakor rečeno, Kardilak je bil v svoji umetnosti tak o 
izurjen, kakor takrat nobeden drugi zlatar v Pa

rizu, kakor bržčas sploh nobeden drugi zlatar 


tedanje dobe . Naravo žlahtnih kamenov je tako 
dobro poznal in, je znal ž njimi na svoj poseben 

način ravnati, da je vsak kinč, kateri je šel skozi 
njegovi roki, dobil celo drugo in veliko lepšo 
zunanjost. Vsako naročilo je sprejel z nekim 
posebnim veseljem in je stavil ceno tako nizko , 
da ni bila 'z vrednostjo zlatarskega dela v ni 
kakem razmerju. Ko je imel delo že v rokah, 
ni več miroval ; dan in noč si ga slišal v svoj i 
delavnici kljuvati in peketati, a ko je bilo delo 
že skoraj izgotovljeno, in se mu ni ta ali on a 
oblika dopadla, vrgel je vse zopet v posodo i n 
na ogenj, da je zlato zopet raztopil in se dela 
zopet znovič lotil . Na ta način je bilo vsako njegovo delo dovršena umetnost, katera je vsakeg a 
naročnika navdajala z največjim začudejem . Samo 
težavno je bilo, ker se ni dalo od njega noben o 
delo dobiti lahko . Tisoč in tisoč izgovorov je vedel, 
da je le zadržaval naročnika od tedna do tedna, 
od meseca do meseca. Zastonj je bilo, ako si 
mu za naglo izvršitev naročenega dela obljubljal 
dvakratno, trikratno ceno ; za kolikor sta se bil a 
prej pobotala, toliko je vzel in nič" več . Kadar 
je prišlo že tako daleč, da ga je naročnik pri 
silil in mu je moral izročiti blago, bil je videti 
nevoljen, da, včasi tako razjarjen, da ni mogel 
jeze prikrivati. Kadar je moral oddati kinč, ki 
je bil vsled dela in tudi vsled biserov in žlahtnih 
kamenov vreden po tisoče in tisoče, bil je celo 
divji. Letal je po delavnici semintja, preklinjal 


sebe, preklinjal kinč in sploh ves svet ; v takih 
trenutkih je bil nesposoben za vsako delo . Kakor 
hitro pa je prišel kdo in mu rekel : 

»Gospod Kardilak, ali bi mi ne naredili le p 

ovratni kinč za mojo nevesto — zapestnic z a 
moje dekle itd. ?« — 

Takrat je obstal, pogledal naročnika s svojimi malimi očmi, začel si veselja drgniti roki 
in izpraševati : 

„Kaj pa je? Kakšne kamne pa imate? Ali 
so lepi?” 

In če je potegnil naročnik iz žepa kako 
Škatljico, rekoč : 

»Tukaj-le imam nekaj žlahtnih kamenov — 
kaj posebni niso — seveda v vaši roki — " 

Kardilak mu ni dal toliko časa, da bi bi l 
izgovoril, kar je hotel povedati ; izdrl mu je 
Škatljico iz rok, vzel iz nje žlahtno kamenje in 
čeprav niso bili posebno dragoceni, vendar jih j e 
držal proti luči in klical : 

» Oho — pravite, da so malovredni? — N i 
res! — Lepi so, krasni so -- le naj jih dobim 
v roko — bodete videli, kako jih bodem pre

naredil! In če vam ni mnogo za pest zlatnikov, 
pridejal še bodem nekaj kamenčkov, ki se vam 
bodo svetili v oči, kakor solnce 

Naročnik je potem navadno rekel : 

» Naredite, kakor vam je drago, mojster Kardilak bodem že plačal, kolikor zahtevate ! 


Brez razlike, ali je bil mož meščan, ali plemenitaš s kraljevega dvora, padel mu je zlatar 
okoli vratu, ga veselo poljubil in trdil, da j e 
zopet srečen in bode delo v osinih dneh izgotovil. Potem je hitel domu in se premnogokrat 
v naglici še poslovil ni ; prvi pot je bil v delavnico, začne peketati in trkati in nabijati in v osmih 
dneh je bil predmet prav po mojstersko dovršen. 
Toda kakor je prišel lastnik ponj, plačal del o 
in stroške in bil vesel nizke cene, hotel imet i 
naročeno reč, postal je Kardilak siten, jezen, da , 
celo surov. 

„Pomislite vendar, mojster Kardilak, jutri 
obhajam poroko!” trdil je ta ali oni. 
„Kaj me briga vaša poroka — pridite v 
štirinajstih dneh in vprašajte zopet.” 

» Saj vem, da je kinč gotov! Tukaj je denar , 
a kinč moram že danes imeti in sicer na vsak 
način. " 

„A jaz vam rečem, da se mora na kinču še 
eno ali drugo prenarediti in da ga torej dane s 
ne dam in sicer na vsak način ne!” 

„In jaz vam rečem, da bodem, ako mi ne 
daste ki.nča in če plačam dvakrat toliko, kolikor 
ste zahtevali — da bodem šel k policijskemu 
ministru in kmalu me bodete videli v posebni 
družbi, katera vam pa nikakor ne bode ugajala. ” 

» Torej — naj vas pa sam satan ščiplje s sto 
žarečimi kleščami in naj obesi na ovratni kinč takoj 
po poroki tri stote teže, da se vam nevesta zadavi ! 


Po teh besedah je zlatar ženinu vtaknil 

ki'nč v žep, zgrabil ga s svojo trdno roko pod 
pazduho ali za ramo, kakor se mu je v naglic i 
zdelo ravno primerno, odprl je duri in ga vrge l 
po stopnjicah, da se je revež kar kotal navzdol ; 
nato je še gledal pri oknu ven in se kakor satan 
smejal, ako je videl, da si je revež držal robe c 
pred nos, s katerim se je najbolj opiral pri 
padcu, tako da se mu je kri vlila iz njega ; ako 
pa je na zrak postavljeni ženin krevljal s pohabljeno nogo domu, dopadlo se je zlatarju čudaku to še bolj in glasno se smeje oponašal j e 
ponesrečenca in. kobical in krevsal po sobi semintja. 

Zelo čudno, neraztolmaeljivo je bilo tudi to , 
da je Kardilak premnogokrat z velikim veselje m 
prevzel kako imenitnejše delo, bil ves vnet in 
očaran — a nakrat je začel naročnika prositi, 
naj ne da pri njem tega dela izvršiti, naj odtegn e 
naročilo in ves razburjen ga rotil pri vseh svetnikih in svetnicah v nebesih, jokal in prosil in 
bil ves obupan, ako ni hotel dotičnik odstopiti. 
Mnogo je bilo veljavnih mož, katere je spoštoval 
kralj ali jih častilo ljudstvo, katerim pa ni hote l 
Kardilak narediti niti najmanjše reči in naj b i 
mu bili dali za kako malenkost iz njegovih ro k 
celo premoženje. Nekoč je padel pred kraljem 
na kolena in ga prosil, naj bode tako milostlji v 
in naj ne da — ničesa delati pri njem. Ravno 
tako tudi ni hotel delati za markizo Mentnon. 


in jo je nekoč ostro zavrnil, ker bi bila rada 
dala pri njem delati prstan, katerega je menila 
podariti neki visoki osebi. — 

„Stavim bogve kaj,” rekla je torej markiz a 

gospodični. Skuderski, ko je ogledovala krasen 
kinč, „stavim polovico svojega premoženja, da 
ne dobim Kardilaka, tega norčavega ali nad vs e 
spretnega čudaka semkaj in naj mu tudi naročim, 
da hočem le vedeti, komu je on naredil ta kinč, 
on si bode namreč mislil, da ga hočem z zvijač o 
privabiti k sebi, a ne bode prišel, ker noče zam e 
delati. Kakor se mi dozdeva, pojenjuje v zadnjem 
času njegova trdovratnost ; ,kakor sem slišala, 
dela zdaj marljivejše od prej in daje predmet e 
takoj, kakor jih je obljubil dovršiti. Seveda po

polnoma se ne more zatajiti in gleda jezno v 

stran, kadar daje kinč kupcu. ” 

Gospodična Skuderska pa si je vedela pomagati. Prej ko prej bi se bila rada iznebil a 
dragocenega darila in zato je svetovala, naj s e 
možu čudaku naroči, da ni zanj nikakega dela , 
ampak da ga rabijo samo za oceno nad vse lepi h 
briljantov. 

Markiza ji je pritrdila. Poslala je po Kardilaka. Prišel je izvanredno naglo in je vstopil 
radoveden v sobo . Ko je zapazil gospodično Skudorsko, bil je skoraj nekoliko osupnjen in se kako r 
v pozabljivosti tej prej poklonil in ne — kakor 
zahteva olika — hišni gospej . Bil je popolnom a 
kakor iznenaden. Potem se je še priklonil mar


kiti. Ta naglo vpraša, ali je ta kinč njegovo delo, 
ki se blesti na mizi? Kardilak komaj pogled a 
kinč, a ga že pograbi in ga, gledaje markiz i 
srpo v oči, shrani v zabojček, ki ga naglo zapre . 
Nato postavi zabojček nazaj na mizo in ga kako r 
v jezi potisne precej močno od sebe . 

Zdaj se mu prikaže na čokatem, širokem, 
rudečem obrazu zoprn nasmeh : 

» Res, milostljiva gospa, človek bi moral 
slabo poznati delo zlatarja Reneja Kardilak, ak o 
bi mislil, da je na svetu še kateri zlatar, ki b i 
znal izdelati lepši in umetnejši kinč. Seveda je 
to moje delo . " 

»Tedaj pa povejte," sili markiza vanj, „z a 
katero osebo je bil ta ki.ne narejen? ” 
„Za sebe sem ga naredil, samo za sebe! ” 
odgovori zlatar in nadaljuje, ko vidi, da sta se 

gospodična in markiza začudeni pogledali in odmajali z glavama : 

„Da, res je — samo ža sebe sem naredi l 

ta kinč. Zdi se vam seveda čudno, pa kako r 
sem rekel, tako je tudi res . Samo radi lepega 
dela sem si izbral svoje najlepše kamenje in 
z veseljem do umetnosti sem delal veliko marljivejše in umnejše, nego kdaj prej. Linč sera 
imel v svoji delavnici shranjen in nekega dne 
mi je izginil, a brez vsakega sledu . Nisem ga 
mogel več najti. ” 

„Hvala Bogu!” ;vzklikne gospodična Skuderska in oči se ji zasvetijo veselja ; brž skoči 


kvišku in kakor mlado dekle prihiti k zlatarju , 
položi mu roki na ramo in nadaljuje : „Sprejmite, 
mojster Rene, vašo lastnino, katero so vam hudobneži ukradli ” 

Gospodična je zdaj natančno pripovedovala , 
na kak način je dobila kinč . K ardilak jo je zvesto 
poslušal, a ji ni niti enkrat pogledal v obraz ; 
oči je imel med njenim pripovedovanjem uprte 
v tla. Samo včasi je kaj zamrmral in z medklici , 
kakor: »Hm! — tako! — Aj, aj — Hoho i" je 
kazal, kako zanimivo mu je gospodičino pripovedovanje ; tudi roki ni držal mirno, ampak j i 
je zdaj sklepal pred trebuhom, zdaj zadi na hrbtu , 
zdaj jih zopet povesil, a si v prihodnjem trenutku 
že zopet gladil ali lice, ali pa brado . 

Ko je Skuderska bila s pripovedovanje m 
gotova, bilo je videti, kakor bi se zlatar bori l 
s posebnimi mislimi, ki so mu prišle v zadnjih 
trenutkih in mu niso dale miru ; bilo je spoznati, 

da ne more ž njimi priti do ugodnega zaključka. 
Zdaj si je drgal čelo, zdaj je globoko izdihoval, 
zdaj si je potegnil z roko črez oči, a zdaj zope t 

bi se bil skoraj razjokal. Naposled je vzel za

bojček, pokleknil pred gospodično na tla in rekel : 

,,Vam, blaga gospodična, je usoda namenila ta dragoceni kinč . Da — zdaj med vaši m 
pripovedovanjem sem še le prišel do spoznanja , 
da sem med delom mislil na vas in sem delal 
ta kinč za vas. Ne odklonite ga torej, ampak 
ga milostno sprejmite, kajti delo je tako umetno, 


da že dolgo časa nisem izvršil kaj sličnega . 
Veselilo me bode, ako ga bodete hoteli nositi . " 
Gospodična se ljubeznjivo nasmeji in meni : 

»Oh, kaj vendar mislite, gospod mojster ! 
Meni nikakor ne sodi, da bi se zdaj na svoja 
stara leta tako dragoceno okinčavala ! — Splo h 
vas pa ne morem umeti, čemu bi me vi tako 
bogato obdarovali? — Ah, mojster Rene, ako 
bi bila tako lepa, kakor je markiza Fontanzé i n 
tudi bogata, tedaj bi hotela imeti te dragocenosti 
in vi bi jih ne dobili več nazaj — toda kaj m i 
hočete krasni zapestnici, ako pogledam svoje vel e 
roke in kaj mi hoče ovratnik, ako moram svoj 
vrat imeti vedno zakrit? " 

Kardilak je bil medtem vstal in je rekel 
ves razburjen in z divjim pogledom, držé zabojče k 
od sebe : 

„Usmilite se me, gospodična in vzemite dar , 
katerega vam ponujam . Vi mi ne verjamete, kak o 
globoko spoštovanje čutim do vas in kako visoko cenim vaše zasluge in vaše lepe čednosti . 
Vzemite moj dar samo zato, da vam lahko po 
kažem, kako visoko vas cenim — da spoznat e 
mojo naklonjenost! ” 

Ker pa se je gospodična še vedno branila , 
vzame markiza Mentnonska Kardilaku zabojče k 
iz rok in reče : 

»Za božjo voljo, Skuderska, čemu govorite 
vedno o vaši visoki starosti? Kaj naju brigaj o 
visoka leta? In se ne obnašate tako, kakor 


30 

mlado, sramežljivo dekle, ki bi rado seglo po 
ponujanem sladkem sadju, a bi to storilo le tedaj , 
ako bi mu ne bilo treba rabiti roke in prstov . 

Ne odklonite mojstru zlatarju njegovo daril o 
in sprejmite ga. Vi dobite zastonj nekaj, kar bi 

tisoč in tisoč drugih ljudij rado doseglo, a jim 
je vse zastonj in naj bi ponujali mojstru cel a 
premoženja in ga povrh še na kolenih prosil i 
grofi in knezi. " 

Gospa markiza je med svojim govorom po

tisnila zabojček v roko, da ga je morala sprejeti. 
Zlatar je postal kakor blažen ; padel je pred 
Skudersko na kolena, poljubil ji roko, obleko 

izdihoval je — stokal — jokal in ihte l 

skočil pokonci — bežal kakor blazen proti du-
rim, prevrgel stole, mizo, da je porcelan zropotal 
po tleh in je brez poslavljeDja izginil . 

Vsa prestrašena je klicala gospodična : 

»Za sveto božjo voljo, kaj pa je človeku? " 

Toda markiza, danes izvanredno dobre volje 
in skoraj hudomušna, kar ji sicer ni bilo v naravi, zasmeji se glasno in trdi : 

„Glejte, glejte, gospodična! Se celo sreč o 
imate! Mojster Kardilak je popolnoma zaljubljen 
v vas in zdaj začne prav po šegi galantnih ljubimcev naskakovati z bogatimi darili vaše srce . ” 

Gospa Mentnon je svojo šalo razvijala š e 
dalje in je opominjala staro gospodično, naj n e 
bode preveč neusmiljena napram zbeganemu lju 
bimcu in zadnja, ki je bila itak vedno dobro


voljna, pritrdila je markizi, dostavila še marsi

česa šaljivega in obe sta se na račun čudak a 
zlatarja zabavali prav dolgo . 

Ko je gospodična vstala in se pripravljala, 
da se poslovi pri markizi, postala je vendar nakrat 
zelo resna, kakor je vzela zabojček v roko. 
Rekla je : 

„In vendar, gospa markiza, nikdar ne bo 

dem vesela kinča, katerega vzamem s seboj . Naj 
so se reči godile tako ali tako, vendar je bi l 
kine v rokah onih satanovih pomočnikov, kateri 
s satanovo pomočjo ropajo in morajo biti, kakor kažejo vse okoliščine, ž njim v tesni vezi . 
Mraz me pretresa, ako se spomnim krvi, kater a 
je bila vsled teh dragocenosti prelita . — Pa tudi 
zlatarjevo obnašanje me straši, ker je že več ko t 
sumljivo. Ne morem se ubraniti temne slutnje , 
da se za celo zadevo skriva nekaj strašnega, 
nekaj groznega in skrivnostnega. In vendar ne 
morem niti slutiti, kje tiči skrivnost in na ka k 
način bi naj spravila poštenjaka zlatarja, ki j e 
vzgled dobrega, pobožnega državljana, v zvezo 
s hudobci, ki more in ropajo po našem lepem 
Parizu. Toliko pa je gotovo, da nikdar ne bode m 

nosila kinča, čeprav je zdaj moja lastnina . ” 

Po tem dogodku je minilo več mesecev. Po 
naključju se je pripetilo, da se je gospodična 
Skuderska nekoč peljala v stekleni kočiji skozi 
mesto ; kočija je bila vojvodinje Montanzijé. Ker 
so pa za takratno dobo bile te lepe kočije nekaj 


celo novega, trlo se je ljudstva po ulici, kjerkoli 
se je pokazal kak tak voz. Gospodična sliši 
nakrat med množico jezne klice, kletvice in rotenje in zapazi, kako si mlad mož s silo nareja prostor in se rije proti vozu. Ko se popolnoma 
približa, vidi gospodična bled, žalosten mlade 
niški obraz, ki jo je meril z ostrimi pogledi . 
Nepremično ji je mladenič zrl v obraz, suval 
s pestmi in lakti in se ril naprej, dokler ni 
dospel do kočije, odprl duri, vrgel stari gospodični listič v krilo in se med vednim suvanje m 
in ruvanjem izgubil v množici . S krikom je Lu

jiza, ki je spremljala svojo gospodično, omedlela 
v kočiji. Gospodična bi bila rada ustavila kočijaža, toda v hrupu je ni slišal in je bil z bičem 
po konjih. 

Naposled se je Lujiza vendar zopet zavedla 
in s plahimi pogledi gledala okrog. Tresla se je 
po vsem telesu in bila bleda kakor zid . 

»Mati božja! Kaj je le hotel bledi mlade

nič? — Ah, on je bil tisti, kateri vara je takrat 
v tisti strašili noči prinesel zabojček!" Lujiza 
je s težko silo izgovorila te besede . 

Gospodična Skuderska je pomirila prestrašeno revo, rekoč, da se ni sploh nič hudega pri 
godilo in da je treba edino le prebrati listič, katerega ji je mladenič vrgel v krilo . Brž razgrn e 
list in začne brati : 

,,Hudobna usoda, katero bi Vi lahko 
odvrnili od mene, tira me v prepad! 


Rotim Vas, kakor bi rotil sin svojo mater , 

katere ne more zapustiti, ker jo preveč go 
reče ljubi in spoštuje, da spravite kinčr 
ovratnik in obe zapestnici, nazaj k mojstru 
Reneju Kardilak. Spravite ga na lep način , 
naprimer ako zahtevate, naj vam na nje m 
to ali ono popravi. Vaš blagor, Vaše življenje je odvisno od tega koraka. Ako ne 
storita tega do pojutršnjega dne, primorate 
me, da pridem v Vaše stanovanje in s e 

pred Vašimi očmi usmrtim! " 

„Zdaj vem gotovo”, meni Skuderska, k o 

je na glas prečitala list in tako Lujizo seznanila 
z njegovo vsebino, » da mi bledi mladenič nikakor ne streže po življenju in naj je res tudi 
pri tropi onih hudodelcev, ki ropajo in morij o 
po Parizu. Ako bi mu bilo ono usodno noč mogoče govoriti z menoj, kdo ve, kake tajnosti b i 
mi bil razkril — tajnosti, katerih sama zdaj n a 
noben način ne razkrijem in o katerih niti naj 
manj ne morem imeti ta ali oni sum, ki bi m e 
spravil na pravi tir . Naj pa bode že, kakor hoč e 

— storila bodem tako, kakor se v pismu zahteva 
od mene. Storim pa zahtevano tem rajši, ker se 
hočem iznebiti kinča. " 
Druzega dne je že hotela gospodična Skuderska iti s kinčem k zlatarju . Bilo je že opoldne , 
ko dobi vabilo, naj pride k vojvodinji tontanzijé ; na ta način — ker se ni upala vojvodinji 
zameriti — je odložila svoj obisk na drugo jutro. 

3 


Nek poseben nemir je navdajal Skudersko. 

Bledi mladenič ji je bil vedno pred očmi in iz 
davne preteklosti se ji je dozdevalo, kakor bi 
bila ta obraz že videla kdaj . Ceprav je imela 
lahko spanje, a še to spanje so ji motile strašn e 
sanje ; vedno se ji je dozdevalo, kakor bi bila 
lahkomiselno, da, kaznjivo ravnala, ker je zamudila zgrabiti za roko, katero ji je bledi ne 
srečnež molel nasproti ; dozdevalo se ji je, kakor 
bi se bil bledi mladenič po njeni krivdi pogrezni l 
v globok prepad in kakor bi ravno ona bil a 
lahko preprečila kak nesrečen dogodek, kako 
krvavo dejanje. 

Ze zjutraj prav zgodaj se je gospodična 
oblekla in se je peljala z zabojčkom in dragocenostmi, ki so bile v njem, k zlatarju Kardilaku. 
Proti ulici, v kateri je stanoval zlatar, vrelo j e 
ljudstvo v gostih trumah, zbiralo se pred zlatarjevimi duri — kričalo, divjalo, razsajalo — 
hotelo po vsej sili v hišo, tako da je policij a 
imela mnogo dela, ako je hotela red vzdržavat i 
le za silo. V divjem hrošču in preklinjanju si 
slišal tudi besede : 

»Raztrgajte, ubijte prokletega morilca! " 

Naposled se prikaže policijski poročnik Degroa z mnogo policisti in naredi ulico skozi razgrajajočo in tesno natlačeno množico. Velike duri 
zlatarjeve hiše se odpro in prikaže se mlad človek, uklonjen v težke verige ; policija ga tira z 
veliko silo naprej . 


V istem trenutku, ko pade gospodična Skuderska skoraj pol mrtva na tla in skoraj omedli 
strahu in nenavadnega prizora, zasliši glasen 
stok in jok. 

»Naprej, dalje le še naprej!" zapove 
svojemu vozniku, kateremu se naposled venda r 
posreči pripeljati voz pred Kardilakove duri . Tukaj 
zapazi gospodična poročnika in pred njegovim a 
nogama na kolenih lepo, mlado dekle, pol ob-
lečeno, z razčesanimi lasmi, katerega obraz j e 
kazal divjo obupanost in strah . Objemalo je poročnikovi nogi in je kakor v smrtnih bolečinah 
kričalo z močnim in visokim glasom : 

„On je vendar nedolžen, oh — nedolžen je ! ” 
Zastonj se Degroa trudi, zastonj se nape

njajo okoli stoječi policisti, dekle se ne da dvignit i 
in s silo ne odstraniti. Naposled pristopi okoren 
velikan, zgrabi z močnima rokama dekle, potegne jo z veliko in nenavadno silo od poročnika 
proč, a ker se skoraj izpotakne, izpusti dekle , 
da to pade, z glavo udari ob kamenit prag i n 
brez glasu — polmrtvo obleži na cesti . 

Skuderska ne more dalje gledati surovega 
prizora . 
„Za sveto božjo voljo! Kaj pa je? — Kaj 
se je vendar prigodilo? ” 

To glasno zaklicavši skoči iz voza na tla . 
Ljudstvo, ki jo je dobro poznalo, naredi ji radovoljno prostor. Ko vidi gospodična, kako več 

3* 


36 

milosrčnih žen deklico dvigne in jo posadi n a 
prag, ji z mrzlo vodo drga čelo, stopi pred po 
ročnika in ponovi svoje vprašanje . 

,, Zopet se je pripetilo nekaj groznega I" od 

govori ji policijski poročnik Degroa. „Rene Kardilak je mrtev. Nocoj ponoči je bil zaboden i n 
njegov pomočnik Tomaž Bruson je morilec. Ravno 
so morilca odvedli v ječo . ” 

» In to dekle?" vpraša Skuderskn dalje. 
» Dekle je zlatarjeva hči 1\

.,Iagdalena," odgovori poročnik. Morilec je bil njen ljubimec ; 
dekle pa se joere, kriči in tarna, da je Tomaž ne 
dolžen, popolnoma nedolžen. Bržčas ve ona nekaj 

o hudodelstvu in moja dolžnost je, da jo spravim v zapor. " 
Ravno je začelo sedaj dekle zopet rahlo 
dihati, toda, glasu ni moglo izgovoriti in tud i 
gibati ne ; kakor mrtvo je ležalo z zaprtimi očm i 
na tleh in okoli stoječi niso vedeli, ali bi jo naj 
nesli v hišo, ali bi ji naj še pomagali, da bi s e 
popolnoma zavedla. Globoko ganjena je gledala 
Skuderska na ubogo dekle in solze so ji zalil e 
oči ; stresla se je pri misli na policijskega po 
ročnika in njegove surove pomagače . Iz prvega 
nadstropja so se slišali težki koraki ; prinesli so 
mrtvo telo zlatarja Reneja Kardilaka . Po kratkem premisleku reče gospodična : 

„Jaz vzamem dekle s seboj! Vse drugo p a 
vi, gospod Degroa, preskrbite!” 


Med ljudstvom se je slišalo mrmranje, v 
znamenje, kako se ljudstvu dopada ta odredba. 
Žene dvignejo deklico in jo ponesejo v gospo

dičin voz, zahvaljuje se dobrosrčni dobrotnici . 
Seronu, najimenitnejšemu pariškemu zdravnik u 
takratne dobe, se je posrečilo spraviti deklico 
zopet k zavednosti ; več ur je bila ležala kakor 
mrtva. Kar pa ni storila zdravniška pomoč, to j e 
dovršila Skuderska, ki je z zdravili upanja na 
boljšo bodočnost zdravila ranjeno srce . Dobrodejni tok solz je naposled olajšal dekliško dušo 
vsaj toliko, da je lahko v kratkih odstavkih pripovedovala dogodek pretekle noči . 

O polnoči jo je vzbudilo rahlo trkanje na 
duri. Klical jo je očetov pomočnik Tomaž, rekoč , 
naj se hitro obleče za silo in pride v delavnico , 
ker oče umira. Prestrašena je skočila iz postelj o 
in odprla duri. Tomaž je bil bled in poten, da 
mu je mrzel pot lil po obrazu ; v tresoči levi 
roki je držal luč in ji svetil k delavnici. Na smrt 
prestrašena mu je sledila. Oče je ležal na tleh, 
gledal s steklenimi očmi in stokal v smrtni sili . 
Jokaje se je vrgla na očeta in tukaj je videla , 
da ima srajco na prsih krvavo . Tomaž' jo je 
potegnil od očeta, razgrnil krvavo srajco, umi l 
rano na levi strani prs, namazal jo z ranocelnic 
balzamom in jo potem obvezal . Medtem se je 
oče zavedel ; nehal je stokati in je njeno in Tomaževo roko sklenil in ju močno stisnil. Oba 
sta pokleknila pred očeta. Ta pa se je z glasnim 


38 

vzklikom, rezkim glasom, dvignil, pa kmalu zopet 
padel nazaj in izdihnil svojo dušo . Oba sta za

čela jokati in tarnati. Tomaž je jel pripovedovati , 
da ga je oče nagovoril, naj ga spremlja na potu , 
ki ga je imel ponoči opraviti . V njegovi navzočnosti ga je nekdo zabodel. Ker ga ni hotel 
pustiti na ulici, vlekel ga je s svojimi zadnjim i 
močmi v hišo ; niti mislil si ni, da bi znal mojster biti na smrt ranjen. Kakor hitro se je začelo 
daniti, prišli so hišni soprebivaici v sobo, kamo r 
jih je privabil glasen jok. Oba mlada človeka so 
našli še klečati pred mrtvim mojstrom ; bila sta 
oba popolnoma obupana. 

Nato je nastal trušč in krik, policija se j e 
prikazala in je Tomaža odgnala v zapor, rekoč, 
da je on morilec svojega mojstra. Magdalena je 
s solzami v očeh opisovala pobožnost, zvestob o 
in lepe čednosti svojega ljubljenca Tomaža. Pripovedovala je, kako je ljubil njenega očeta, kak o 
je tudi ta njega nad vse rad imel in si ga sam 
izbral za zeta in naslednika, čeprav je priše l 
s praznimi rokami k hiši, kako je zvesto i n 
dobro pomagal pri delu, bil uljuden in postrežlji v 
in vsega spoštovanja vreden človek. 

Vse to je Magdalena pripovedovala z naj 

večjo vnemo in je končala : 
Ako bi bila zraven in na lastne oči videla , 
da bi Tomaž porinil očetu bodalo v prsi, venda r 
bi tega ne vrjela in bi bila prepričana, da me 


slepi in vara edino le satan. Tomaž ni zmožen 
izvršiti takega krvavega hudodelstva! " 

Gospodična je bila globoko ganjena in ke r 
je dekletu vrjela, da bi znalo govoriti resnico , 
jela je poizvedovati o mojstrovem in pomočni

kovem razmerju. Ljudje so ji vse potrdili, kar 
je povedala Magdalena.' Domačini in sosedi so 
enoglasno hvalili Tomaža kot vzor pobožnega, 
mirnega, zvestega in delavnega človeka in nihč e 
ni vedel o njem kaj slabega. Vendar je vsak pokimal z glavo in dvignil rameni, ako je bil vprašan, kako sodi o krvavem hudodelstvu, rekoč, daj e 
v celi zadevi nekaj tajinstvenega, nerazumljivega . 

Tomaž je pred sodnijo trdno zanikaval, da 
bi bil on umoril mojstra. Trdil je, da je bil moj

ster ob njegovi navzočnosti na ulici napaden i n 
zaboden, a on ga je še živega z veliko silo zavlekel v delavnico, kjer je potem umrl. Trdil j e 
torej tako, kakor je bila pripovedovala Magda 
lena svoji dobrotnici. 

Gospodična Skuderska je vedno in vedn o 
poizvedovala in vsaka malenkost se ji je zdela 
važna. Natančno je popraševala, ali sta se mojster in njegov pomočnik kdaj prepirala in ak o 
ni morda Tomaž tihe in nagle jeze, katera včas i 
človeka tako nadvlada, da se da zapeljati k dejanju, ki izključuje človeško voljo in človešk i 

razum. Cim bolj pa je Magdalena zagovarjala 

..

svojega umna in njegove lastnosti, tem bolj je 

bila njena dobrotnica prepričana o nedolžnosti 


toženega Tomaža . Način, kako srečno in vzajemno 
je živela zlatarjeva družina, je pri. Tomažu izključil vsak namen k grozodejstvu. Cernu bi naj on 

bil dvignil bodalo in ga zasadil v prsi svojeg a 
mojstra? Ali bi ne bil izprevidel, da si s takim 

dejanjem izpodkoplje srečo ? 

Tomaž je ubog, res — ali on je spreten. 

Posreči se mu, da si pridobi naklonjenost naj 
slavnejšega mojstra v svoji stroki, zaljubi se v 
njegovo zalo hčerko, mojster mu ljubezni n e 
zabranjuje, ampak še pospešuje, sreča in blagostanje se mu kažeta v dogledni daljavi in po t 
do njiju mu je prosta in brez ovir . 

In če bi bila slepa jeza omamila vsak o 
razsodnost v mladem možu in bi bil re s dvignil 
jeklo, da zabode očeta svoje zaročenke — ali 
bi se potem mogel pred sodnijo toliko hliniti ? 
Ali bi se mogel delati tako nedolžnega ? 

Trdno prepričana, da je zaprti Tomaž" ne 
dolžen, sklenila je gospodična Skuderska, da ga 
hoče na vsak način rešiti. Ako ga obsodijo, mu 
je smrt gotova. Dozdevalo se ji je, da bi bil o 
najbolje, ako bi najprej šla k sodnij skemu predsedniku, predno ji bode treba prositi kraljeve 
milosti. Predsedniku je hotela razložiti vsa dejstva, ki so merila na Tomaževo nedolžnost . Na 
ta način je hotela ganiti prvega sodnika, da b i 
potem ta blagodejno uplival na ostale sodnike . 

Sodnijski predsednik je sprejel priprošnjic o 
z ono spoštljivostjo, katera pristoja osebam, ki 


uživajo tudi pri kralju najvišje spoštovanje . Mirno 
je poslušal, kar mu je pripovedovala o grozne m 
dejanju, o Tomaževih ljubimskih in življenski h 

razmerah, o njegovem značaju in sploh hvalevrednih čednostih. 

Ko je gospodična upehana prenehala dolgi 
in prepričujoči govor in si obrisala solzne oči , 
začel je sodnijski predsednik : 

»Popolnoma razumem vaše dobrotljivo srce , 
ki je voljno vedno in povsodi pomagati, kjer 

mu je le mogoče in ki v svoji dobrotljivosti pra v 
rado verjame besedam mlade, zaljubljene deklice . 
Gospodična, vi sodite, da ni mladenič zmožen 
groznega hudodelstva, kakor je uboj poštenjak a 
zlatarja. Mi sodniki seveda smo celo drugačni , 
ker moramo vajeni biti, hinavščini premnogokrat 
potegniti krinko raz lice . Kako se razvija cela 
kriminalna obravnava, ne povem. Gospodična, 
kar storim, storim kot uradnik -- storim svoj o 
dolžnost in se malo brigam, kaj sodi svet o meni . 
Toda v vaših očeh nočem biti pošast, surovež 
poln neusmiljenja in trdosrčnež skrajne vrste . 
Naj vam torej v nekaterih besedah razložim 
krivdo mladega hudodelca, kateri je, hvala Bogu ! 
vendar enkrat prišel pravici v pest. Kdor je 
bistrega uma, bode zametoval dobrosrčnost, katera vam prav dobro pristoja, katera bi pa meni 
ne delala časti . 

Zjutraj so našli Reneja Kardilak mrtveg a 
in sicer umorjenega z bodalom, katero mu je 


hudodelec zasadil v prsi . Nihče ni pri njem bil 
razun pomagača Tomaža in hčerke Magdalene . 
V Tomaževi čumnati so našli krvavo bodalo , 
katero je popolnoma sodilo v rano. Tomaž je 
trdil in še zdaj trdovratno trdi : 

Kardilaka je eden napadel na ulici in ga 
pred mojimi očmi zabodel z bodalom . " 

Jaz ga vprašam dalje, ali je morda dotičnik 

hotel mojstra oropati ? 

„Ne vem!” mi da kot odgovor. 

„Saj si vendar ti šel ž njim, čemu nisi moža 
branil pred morilčevo roko? Čemu nisi morilc a 
zgrabil ali vsaj klical na pomoč?” 

„Bil sem petnajst ali dvajset korakov oddaljen od mojstra, ki je šel pred menoj . ” 

„In čemu si šel tako daleč zadi? Cemu 
nista šla skupaj? ” 

»Mojster je hotel tako. " 
„Kaj pa je imel mojster tako pozno opraviti na ulici? ” 
„Tega ne morem in ne smem povedati . ” 

„Saj drugikrat ni nikdar šel črez devet o 
uro zvečer iz hiše? ” 

In glejte, gospodična, pri tem vprašanj u 
mladenič ne da odgovora, prestrašen je, zdihuje , 
joče se in prisega pri vseh svetnikih in svetnicah, da je dotično noč bil mojster res na ulici 
in da je dobil tamkaj svojo smrtno rano . Zdaj 
pa pazite, gospodična. Celo gotovo je dokazano, 
da mojster dotičnega večera ni bil na ulici in 


je ta trditev mladega morilca laž . Duri namreč 
imajo močno in težko ključavnico, ki pri zapiranju in odpiranju močno škrta in tudi duri se 
odpirajo, da se sliši škrtanje po vsej hiši . Policija se je z lastno skušnjo o tem prepričala . 
Spodaj v pritličju pa in sicer popolnoma pri duri h 
stanuje stari Klaudij Patru s svojo strežkinjo , 
ki je sicer že blizu osemdeset let stara, toda še 
precej živahna in brhka. Ta dva človeka sta 
dobro slišala, kako je prišel mojster ob devetih 
po stopnjicah k durim, jih z močnim ropotom 
zaprl in šel potem nazaj v svoje prvo nadstropj e 

po zapiranju duri se je dalo lahko spoznati, da 
je kmalu potem šel v svojo spalnico. Gospod 

Klaude ponoči nima spanja, kakor se to rado 
godi starim ljudem. Tudi takrat ni celo noč zatisnil očesa. Bilo je ob poldesetih, ko je po 
strežnica šla z lučjo v kuhinjo, prinesla neko 
knjigo, se v sedla k mojstru Klaudeju in mu jel a 
čitati; Klaude pa je hodil po sobi semintja, da 
bi se izmučil in ložje našel spanje ; včasi se je 
vsedel v naslonjač. Do polnoči je bilo vse mirno . 
Nakrat pa se zaslišijo v prvem nadstropju trd i 
koraki, nekaj težkega pade na tla in takoj pote m 
se čuje zamolklo stokanje. Oba stara človeka popade groza in strah. Tresla sta se kakor šiba 
na vodi in slutila nekaj strašnega . Ko je napočil 
dan, se je izvedelo, kaj se je zgodilo ponoči . 

„In vendar,” pretrga mu gospodična Skuderska besedo, ,,kako si morete misliti, da bi 


mladenič pri svojih razmerah, katere sem va m 
orisala na dolgo in široko, storil to hudodelstvo ? " 

„m, hm!” odkašlja si sodnik, »mojster 
Kardilak ni bil ubog. Imel je mnogo žlahtnih 
kamnov. " 

»Ali bi pa ne bila vsega bogastva dobil a 

njegova hčerka in ž njo tudi Tomaž'?" ugovarjala je Skuderska. 

»Vi celo pozabite, da bi bil Tomaž še l e 
postal zlatarjev zet. Morda bi se bil moral v 

dedščini deliti, ali pa za druge moriti . 
,Deliti in za druge moriti!" čudila se j e 
gospodična Skuderska . 

„Bodi vam povedano,” razlagal je sodnijsk i 
predsednik dalje, » da bi bil Tomaž že davno 
djan ob glavo, ako bi ne bil v zvezi z grozo 
dejstvi, ki so se godila skoraj dan na dan p o 
Parizu. Tomaž je namreč celo gotovo ud one 
proklete zveze, katera si brije norce in zasmehuje vso pazljivost, ves trud in vse poizvedo 
vanje policije in sodnijskih organov . Na varne m 
in nekaznovana jo dozdaj delala zveza na svojem 
s krvjo politem polju . Po Tomažu bode vse -
mora vse jasno postati. Rana, katero je dol:ni 
stari mojster, je popolnoma podobna onim, n a 
katerih. so dozdaj vsi umorjeni izkrvaveli. In -
glejte — odločilno je tudi to, da so od tega čas a 
ponehali vsi umori, odkar smo zaprli Brusona 
in nikomur se ni zgodilo več kaj žalega in nihč e 
ni bil oropan. Zdaj so ceste in ulice ponoči ravno 


tako varne, kakor podnevi. To je znamenje, da 

je Tomaž Bruson bržčas — ali celo gotovo gla 
var morilne in ropajoče čete. Res se brani izpovedati resnico in taji, kolikor more, toda sodnija 
ima sredstva, s katerimi mu bode prišla d o 
živega in ga prisilila, da bode priznal svoje in hu 
dobije svojih ničvrednih prijateljev in tovarišev. " 

„In kaj bode z Magdaleno,” vpraša gospo 
dičaa Skuderska, „kaj bode z nedolžno golobico ? ” 

„Oj, oj !” nasmeji se La Renij prav strupeno , 
„kdo pa more trditi na prvo besedo, da mord a 

ona ni v zvezi? Ona ne pretaka solz za očetom, 
ampak objokuje le svojega ujetega ljubimca in s o 
boji, da bi mu ga znala sodnija usmrtiti.” 

» To ni mogoče !" vzklikne gospodična . » Kako naj bi to dekle ne pretakalo solz za svojim 
očetom! " 

„Odpustiti mi bodete morali.,” govori pred

sednik dalje, „ako vam bodem bržčas vašo varovanko moral odvzeti in jo vtakniti v ječo . ” 

Gospodični Skuderski se je zdelo, kako r 
bi ji lasi vstajali vsled groznega suma. Dozdeval o 
se ji je, kakor bi ta trdosrčni mož" videl človeku 
do dna srca, kakor bi zapazil v vsakem skrite m 
kotičku umor in uboj . V,stala je. 

» Bodite usmiljeni — bodite človeški!" s o 
bile edine besede, ki jih je mogla izgovoriti ; 
zapiralo ji je sapo in zdelo se ji je, kakor b i 
jo nekaj držalo za vrat . Ze je bila pri stopnicah, 


do kamor jo je spremljal sodnijski predsedni k 

La Renij — kar ji pride čudna misel. 

„Bi mi li bilo dovoljeno obiskati nesrečnega 
Tomaža Brusona?” vpraša naglo predsednika , 
postoji in se obrne. 

Predsednik jo začuden pogleda, potem p a 
se nasmeji. 

,Gotovo, gotovo!" pritrdi gospodični . ,,Le 
se sami prepričajte, ali je treba vrjeti notranjem u 
glasu bolj, nego istini, ki se je zgodila pred našimi očmi prepričajte se sami o krivdi ali nekrivd i 
obtoženega Tomaža. Ako se ne bojite temnih in 
neprijaznih bivališč hudodelnikov in se vam ne 
studi gledati obraze najbolj zavrženih ljudij človeške družbe, dovolim vam, da si lahko skoz i 
dve uri dobro ogledate naše jetniške prostore . 
Predstavili vam bodo Tomaža Brusona, katerega 
usoda vas tako zelo zanima in katerega bi radi 
naslikali očem izvedenega sodnika kot nedolžno 
jagnje. 

In res se ni dala stara in dobrosrčna Skuderska prepričati, da bi na podlagi predsednikovih razlogov Tomaž moral biti obsojen. Res 
so govorili vsi razlogi proti njemu in vsak sodni k 
bi bil v zadevi sodil kakor predsednik La Renij ; pa slika domačé sreče in zadovoljnosti, kako r 
io je bila z živimi besedami naslikala Magdalena, 
bila je tako živa, da je presijala vsak hudobe n 
sum in tako je Skuderska raji mislila, da je zadeva dobro prikrita tajnost in je v to poslednjo 


veliko rajši vrjela, nego to, proti čemur se j e 
vstavljalo vse njeno čuvstvovanje . Hotela je, naj 
ji Tomaž še enkrat pripoveduje dogodke one 
nesrečne noči in skušati, ali bi se vendar ne 
dalo priti za kako skrivnost po potu, katerega 
se sodniki nočejo posluževati, ker še jim morebiti zdi premalenkosten. 

Prispevši v ječo so peljali Skudersko v 
veliko, svetlo sobano ; ne dolgo potem je slišal a 
rožljanje verig in korake, ki so se bližali durim. 
Bil je Tomaž Bruson . Toda kakor hitro so se 
duri odprle in se je jetnik prikazal na pragu , 
je stara gospodična omedlela. 

Ko je prišla zopet k zavesti in se oziral a 
okrog, kakor bi iskala jetnika, ni bilo Tomaž a 

nikjer več. Z nevoljo je zahtevala, naj jo odvedejo takoj na prosto in v njen voz, ker noče 
več niti ene minute bivati med temi zidovi . 

Oh! Na prvi mah je spoznala, da je Toma ž 

Bruson tisti človek, ki je vrgel takrat v ste 
kleno kočijo listič in ji nekaj tednov prej prinese l 
tudi zavojček z dragocenim kinčem. 

Zdaj se ni dalo več dvomiti, da je predsednikov sum opravičen, da je Tomaž Bruso n 
ud ropajoče in ubijajoče zaveze in je gotovo on 
tudi umoril svojega mojstra . 

In Magdalena ? 

Gospodična je jela dvomiti nad celim svetom , 
ker jd njeno čustvovanje še nikdar ni tako bridk o 
varalo, kakor tokrat, ko je morala vrjeti na sa


tansko početje mladega hudodelca . Skuderski se 
je jelo v srcu roditi prepričanje, da je Magda 
lena v zvezi s krvavim dogodkom in pomale m 
se ji je zdelo to ali ono, kar je imela dozdaj 
za dokaz čistosti in nedolžnosti, kot gotov o 
znamenje najgrše hudobije in priučenega zatajevanja, priučene hlirnbe. Srce pretresaj oče tar 
nanje in krvavo bridke solze so lahko tudi pri 
učene ; rodi jih pa lahko tudi smrtni strah, ker 
bode ljubimec moral plačati svojo hudodelstvo 
z lastnim življenjem, ker bode bržčas tudi njen a 
glava zapadla rabljevi roki. 

Z odlokom, da si hoče hinavsko kačo odstraniti iz svoje hiše — s tem odlokom je izstopila gospodična iz voza. Pri vstopu v sobo j i 
je padla Magdalena pred noge. Svoje lepe oči , 
kakor jih niti angelj iz nebes ne more imet i 
lepših, imela je obrnjene k svoji dobrotnici, a 
roki je sklepala nad prsi in jo prosila, naj ji 
vendar pomaga. Skuderska se je komaj vzdrževala in že je omahovala, naposled pa se venda r 
zbere in reče z resnim in. mirnim glasom, kolikor ga je imela v oblasti : 

» Beži od mene — in tolaži se, da bod e 
morilca zadela kazen, kakršno si zasluži z a 
svoje hudobno dejanje t " 

Kmalu pa še pristavi : 

„Devica Marija pa naj zabrani, da tudi 
na tebi ne bode najti madeža krvave soudeležbe.” 


49 

»Oh, zdaj vidim, da je zame vse izgub

ljeno!" S tem vzklikom omedli nesrečno dekle 
in pade po tleh. Skuderska pokliče Lujiz o 
ji reče, naj skrbi za Magdaleno, sama pa s e 
poda v sobo . 

Skuderski se je dozdevalo, kakor bi ji bilo 
srce raztrgano. Želela si je, naj bi jo Bog vzel 

:s tega sveta, o katerem bi najrajši ne bila nič 
več slišala. Nikakor ni bila s svojo usodo zadovoljna, ker ji je dala dočakati tako visoko staros t 
in ji kazala svet v luči zvestobe in poštenosti, da 
naj zdaj v svojih sivih letih spozna bridko prevaro . Slišala je skozi duri, kako je Lujiza odstranila Magdaleno, kije tiho izdihovala in tarnala : 

„Oh — tudi ona — tudi njo so brezsrčneži 
pregovorili in varali! Oh — jaz uboga rev a 

— ubogi Tomaž! ” 
Glasovi nesrečnega dekleta so šli Skudersk i 
kakor oster nož v srce in zopet se ji je jelo v 
prsih buditi nekaj, kakor upanje na neko skrivnost, za katero se pa morda vendar le skriv a 
Tomaževa nedolžnost. V sili in boju z raznim i 
nasprotujočimi si čuvstvi zakliče Skuderska : 

„Kateri peklenski duh me je zamotal v 
grozno prigodlo, katera je pripravna vzeti m i 
življenje! ” 

Istočasno vstopi v sobo sluga Ivan, ble d 
in prestrašen, in javi, da čaka zunaj policijsk i 
poročrtlk Degroa, ki zahteva, naj ga gospodičn a 
sprejme. Kjer se je prikazal ta uradnik, tam so 

4 


takoj vedeli ljudje, da je prišel vsled kake ob 
tožbe ; torej si lahko tolmačimo, čemu se je Iva n 
tako prestrašil. Gospodična se obrne k zvestemu 
slugi, se milo nasmeji in meni : 

„Kaj ti je vendar, Ivan? ” 

„Oh, za božjo sveto voljo,” odgovori Iva n 
in se trese po vsem telesu, „Degroa — ta grozn i 
Degroa se dela tako tajinstvenega in vendar nuj 

nega, da je videti, kako že komaj pričakuje, d a 
bi govoril z vami! ” 
„No”, reče Skuderska, »Ivan, privedi mi 
torej človeka, ki se ti zdi tako grozen, ki pa meni 

radi svojega obiska ne dela nikake preglavice . " 
„Gospod predsednik La Renij me pošilj a 

k vam,” začne poročnik, stopivši v sobo, ,,i n 
prosi, da mu izpolnite prošnjo in željo, radi katere bi se ne obračal do vas, ako bi vas n e 
poznal radi vašega poguma in vaše dobrosrčnosti ; 
obrača pa se sosebno zato do vas, ker upa, da 
mu bodete pripomogli spraviti na dan Tomaž 
Brusonovo hudodelstvo . V vaših rokah je namreč 
zadnje sredstvo, ki nam zna pomagati iz zagate. 
Tomaž Bruson je namreč od tega časa, ko va s 
je videl v ječi, celo izpremenjen in kakor blazen. 
Nekaj časa je bilo videti, kakor bi bil hote l 
priznati krivdo, zadnji čas pa je zopet celo dru 
gačen in prisega pri Kristusu Nazarenskem in 
vseh svetnikih in svetnicah božjih, da je nedol 
žen Kardilakovega umora in da je pripraven 
storiti smrt, katero si je zaslužil . Kakor bodete 


sami izprevideli, cenjena gospodična, kaže in meri 
ta zadnji pristavek o zasluženi smrti celo gotov o 
na druga grozodejstva in hudodelstva, katera j e 
obtoženec zakrivil. Od naše strani pa je vse zastonj ne moremo ga pripraviti k izjavi, čeprav 
smo celo grozili s torturo .*) Prosi in roti nas, 
naj mu dovolimo, da se srne z vami razgovoriti ; 
vam, edino vam hoče priznati, kaj je zakrivil . 
Sprejmite torej hudodelca in radi dobre in pravične stvari bodite toliko ustrežni, da ga poslušate nekaj časa. " 

» Tako torej," se začudi gospodična Skuderska, »jaz bi naj bila sodniji sredstvo in b i 
zlorabljala jetnikovo zaupanje s tem, da bi g a 
pomagala spraviti na morišéee? Ne, gospod Degroai In naj je Tomaž Bruson res hudobnež , 
naj je res morilec svojega mojstra, vendar g a 
nočem poslušati, ker se mi tako ravnanje n e 
zdi pošteno. Nič nočem slišati o njem. Ako bi 
mi on pripovedoval svoje ravnanje, zdelo bi s e 
mi prav kakor spoved in tudi kakor spoved b i 
si hudodelnikovo izjavo pokopala v prsi in nihče 
bi od mene ne izvedel niti besedice . " 

oče je pa tudi," zavrne jo Degroa s finim nasmehljajem, » da se bode vaše mnenje izpremenilo, ako bodete slišali, kar vam bode Bruso n 
pripovedoval. Ali niste sami prosili sodnijskega 

* tortura je bilo trpinčenje jetni :-A v, iz katerih j e 
v prejšnjih časih hotela sodnija izsi Iti priznanje storjenega kaznjivega dejanja. Marsikateri je bil nedolžen, a 
je "sled prehudih bolečin priznal, čeprav ni bil ničesar kriv. 

4* 


predsednika, naj ravna človeško ? On ravna tako , 
kakor ste zahtevali od njega, ker hoče ustreči 
blazni Tomaževi želji. Na ta način stori zadnji 
korak, ki ga še lahko stori, predno se bod e 
posluiil torture." 

Skuderska se nehote prestraši . 

» Glejte," nadaljuje policijski poročnik, »glej 
te, častitljiva gospodična, sodišče ne zahteva o d 
vas, da bi še enkrat stopili v žalostne jetnišk e 
prostore, kateri so vas zadnjič navdali s tak o 
grozo, da ste omedleli. V tihi noči, brez tuj e 
vednosti bodemo privedli Tomaža Brusona kako r 
prostega človeka v vašo hišo. Nihče ne bode 
poslušal — samo pazilo se bode nanj, da ne uskoči . 
Brez prigovarjanja vam naj po svoji volji prizna, 
kaj in kolikor hoče. Da se vam pa za svojo 
osebo ne bode treba bati, stavim svoje življenje. 
On govori o vaši osebi z neko posebno vnem o 
in prisega, da ga je edino nemila usoda pripravila tako daleč, da bode izgubil življenje, ker 
mu ni usoda dala o pravem času priložnosti govoriti z vami. Povrh vam je še tudi dano na 
voljo o Brusonovem pripovedovanju sodniji povedati le toliko, kolikor se vam bode zdelo prav . 
Kaj hočete torej še več ? Ali vas more kdo prisiliti, več povedati, kakor hočete? " 

Gospodična je zrla nemo in zamišljeno pre d 
se. Nek notranji glas ji je veleval, da jo nadnaravna moč tira tako daleč in bode moral a 
storiti to, k čemur jo prigovarja policijski častnik. 


53 

Začetek in razvoj skrivnostne zadeve sta bila 
taka, da je bila nehote zapletena v skrivnosti, 
katere bode mogoče edino le ona lahko razvozbala. Brez dolgega premisleka reče torej : 

„Bog mi bode dal dovolj poguma in trezn e 
razsodnosti. Pripeljite mi torej Tomaža, da go

vorim ž njim in slišim, kaj mi hoče povedati.” 

Kakor takrat, ko je prinesel Tomaž za

bojček, tako se je tudi nocoj ob polnoči potrkalo na duri gospodičine hiše . Ivan, ki je vedel, 
kaj pomeni trkanje, je odprl. Mrzel pot je oblil 
Skudersko, ko je slišala pozno odpiranje vrat , 
slišala tihe korake in zamolklo mrmranje, k i 
jo je podučilo, da se čuvaji razpostavljajo po 
vsej hiši. 

Naposled se tiho odpro duri. Na pragu se 
prikaže Degroa, za njim pa Tomaž v lepi obleki 
in brez verig. 

» Tukaj je Tomaž Bruson, častitljiva gospodičina l" reče Degroa, se prikloni in zapust i 
sobo. 

Tomaž pade pred Skudersko na kolena, 

dvigne proseč roki in potok solz se mu vlije po 
bledem obrazu. Skuderska ga nepremično gleda, 
a nenavadna bledoba je kazala, da rti tako mirna, 
kakor se dela . Res je bilo mladeničevo lice smrtn o 
bledo in vsled duševnih bolečin izpremenjeno , 
vendar se je iz njegovih oči zrcalila čista duš a 
in zvesto mišljenje. Cim dalje je zrla Skuderska 
klečečemu mladeniču v obraz, tem bolj se ji je 


vzbujal spomin na neko znano, ljubljeno osebo, 

na katero pa se ni mogla takoj razločno spomniti. Vsa bojazen jo mahoma zapusti in v prihodnjem trenotku je že pozabila, da kleči pre d 
njo Kardilakov morilec. Z mirnhn glasom, skozi 
katerega si slišal éuvstvo blagosrčnosti in naklonjenosti, ravno kateri glas je delal Skudersk o 
povsod priljubljeno, reče gospodična : 

» Torej, Tomaž, kaj mi imate povedati? " 

Tomaž globoko vzdihne in reče : 

„Oh, dobra gospodična, ali je ves spomi n 
že izbrisan v vaši duši in se me nikakor ne 
spominjate?” 

Skuderska ga dobro pogleda in meni, d a 
vidi v njegovem obrazu nekaj znanih potez, katerih je bila nekdaj vajena pri kateri ljubljeni 
osebi, a da se ne more popolnoma spominjati 

na dotično osebo ; tem potezam se ima on za 
hvaliti, da ga kot obtoženega morilca lahko gleda 
in mirno posluša . 

Tomaž skoči vidno užaljen kvišku, pogled 
se mu poostri in stemni, nato začne srpo gledati v tla in stopi za korak nazaj. Kmalu pa 
zopet pogleda Skudersko in reče: 

»Ah ste res celo pozabili na Ano 'Šijot ? 

Njen sin — deček Tomaž — katerega ste tolikrat pestovali, stoji pred varni . " 

„Za sveto božjo voljo!” vzklikne Skuderska, pokrije si obraz z obema rokama in se na 

sloni v naslanjaču nazaj . Imela je svoj uzrok, 


da se je tako močno začudila, in ne le začudila, 
ampak tudi prestrašila. Ana Sijot je bila hči 
ubožnega meščana, katero je Skuderska vzel a 
k sebi še kot malo deklico, katero je ljubila 
kakor mati hčerko in jo vzgojila s skrbjo i n 
vnemo prave matere . Ko je deklica dorasla , 
našel se je lep in priden mladenič, z imenom 
Klavdij Bruson, kateri je deklico zasnubil. Ker 
je bil snubilec zelo spreten urar, kateri je gotovo lahko našel obilen kruh v Parizu in ker je 
Ana ljubila mladeniča, ni gospodična Skudersk a 
dolgo premišljala in je privolila v rejenkino možitev. Mlada človeka sta srečno in mirno živela 
in kar je ljubimsko vez tem bolj vezalo, je bi l 
lep in zal deček, ki je bil celo podoben svoj i 
materi. Gospodična je imela zalega dečka neizmerno rada in ga je varovala po cele ure, po 
cele dni. ln tako je prišlo, da se je mali Tomaž 
prav navadil na prijazno in dobro gospodično i n 
mu je bilo naposled vseeno, ali je bil pri ma

teri ali pri jej. 

Minila so tri leta. Brusonovi sostanovniki 
so vsled kruhoborstva jeli poštenega moža obre

kovati in mu odvračati naročnike. Mož je bil 
prepošten in se ni znal braniti, ker je edino 
trkal na svoje znanje in svojo spretnost . Kruha 
je jelo nedostajati in mala družina je jela trpeti pomanjkanje. Povrh je še prišlo domotožje 
po domovini, po mestu Genovi na Svicarske m 
in tako se je pripetilo, da je odpotovala mala 


družina v Genovo in se ni brigala za opomine 

gospodične Skuderske, ki je obljubljala vsak o 
mogočo pomoč. Nekolikrat je pisala Ana svoji 
krušni materi, potem pa so ponehala pisma i n 
Skuderska je bila uverj'ena, da je edino srečno 
življenje in obilni zaslužek izbrisal spomin n a 
veselo preživele dneve v Parizu . Bilo je minilo 
ravno tri in dvajset let, odkar je bil zapustil 
mladi. Bruson z ženo in otrokom glavno francosko mesto. 

„Strašno, strašno!” klicala je Skuderska 
in vila roke, „ti si Tomaž ? — Tomaž, sin moj e 
Ane? — In zdaj? ” 

„Verjamem”, začne Tomaž, » da bi niti sanjali ne bili, da pride kdaj tisti deček obtožen hudodelstva pred vas, tisti Tomaž, katerega ste v 
mladih letih imeli tako radi, mu stregli, ga varovali, mu dajali razna lepa imena, ga sitih z 
raznimi sladkarijami in dobrimi jedili. Res se 
mi lahko nekaj očita in res me lahko dolžijo, 
da sem kriv hudodelstva, vendar pa moram reč i 
in lahko prisežem, da — čeprav zapade moj a 
glava rablju — sem nedolžen vsakega uboja , 
posebej pa umora mojstra Kardi.laka! " 

Tomaž se je začel tresti in omahovati . 
Nemo mu pokaže gospodična na stolec, ki j e 
stal poleg nje. Mladenič se počasi vsede . 

»Imel sem časa dovolj," začne črez nekaj 
časa, »in sem se lahko popolnoma pripravil z a 
današnji pogovor z vami, katerega mi je kot 


zadnjo dobroto izkazal Bog . Na podlagi svojega 
dolgega pripravljanja sem miren in trezno misle č 
dovolj, da vam lahko pripovedujem vso zgodovino svoje nečuvene, grozne nesreče . Bodite toliko usmiljeni in poslušajte me voljno, čepra v 
vas bode razkritje moje tajnosti morda navdajalo z grozo. — Oh, ko bi ne bil moj oče zapustil Pariza ! — Kolikor se še lahko spominja m 
nazaj v svoja otroška leta v Genovi, vem l e 
mnogo pripovedovati o solzah nesrečnih staršev, 
ki so me oblivale in vem tudi pripovedovati o 
svojih solzah, katere sem pretakal vsled bedni h 
starišev. To so moji prvi spomini na Genovo. 
Pozneje sem spoznal veliko bedo in pomanjkaje 
ubogih starišev. Moj oče se je zelo varal v svojih 
upih. Vsled tuge in prevelike žalosti je umrl š e 
tistega dne, ko se mu je posrečilo, dobiti zam e 
mojstra zlatarja, pri katerem sem stopil v uk. 

Moja mati je mnogo govorila o vas in vaši 

dobrotljivosti in večkrat se je mislila obrniti do 
svoje nekdanje dobrotnice, da bi se ji pritožila , 
kako hudo se ji godi — ali vsikdar ji je v od 
ločilnem trenotku upadel pogum, kakor se to 
kaj rado godi ljudem, ki žive v veliki bedi . Mogoče jo je bilo tudi sram, ker ni prej ubogala 
vaših nasvetov in slepo sledila možu v Genovo . 
Nekaj mesecev je minulo po očetovi smrti in 
zdaj mu je sledila tudi mati v grob . " 

„Uboga, uboga Ana ! " vzklikne gospodična in 
srčna boljo tako nadvlada, da omahuje v naslanjaču. 


„Ni uboga, ni! Hvala bodi Bogu, da jo j e 
vzel na oni svet in ne bode videla izgubljenega 
sina, omadeževanega s sramoto, katerega glava 
bode kmalu zapadla sodnikom in rablju.” Te 
besede je Tomaž izustil z divjim krikom in je 
divje pogledal proti stropu . 

Zunaj v prvi sobi je postal nemir . Slišali 
so se urni koraki. 
ha!" vzklikne Tomaž, „Degroa zbira 

svoje pomočnike, kakor bi mu hotel pobegniti ! 

Toda naj pripovedujem dalje. Moj mojster, 

pri katerem sem se začel učiti, je bil silno stro g 
z menoj, čeprav sem delal kmalu boljši od vsakega njegovega pomočnika in sem celo samega 
mojstra kmalu prekosil. Nekoč stopi tujec v naš o 

delavnico, da bi si kupil nekaj zlatnine . Ko za

pazi lep ovratni kinč, katerega sem bil naredil , 
potrka mi prijazno po rami, rekoč : 

» Mladi prijatelj — to je prav izvrstno delo ! 

Ne vem, če bi te kdo prekosil razun pariškega 
mojstra Reneja Kardilak, ki je seveda ne le prvi 
mojster v Parizu, ampak na celem svetu sloh. 
Pojdi k njemu. Z veseljem te bode vzel v službo , 
ker ne dobi boljšega pomočnika od tebe, ti pa 
bi se nasprotno pri njem še marsičesa izuril. ” 

Besede prijaznega tujca mi niso dale miru . 
Ni mi bilo več za prijazno Genovo in neka notranja moč me je s silo vlekla v Pariz. Mojster 
me ni rad pustil, naposled se mi je vendar po 
srečilo, da sem se ga rešil. Hitel sem naravnost 


v Pariz in poiskal zlatarja Reneja Kardilak . 
Sprejel me je osorno in mrzlo. Ker mu pa nisem 
dal miru, vzel me je vendar v službo. Rekel 
sem mu, da ne grem prej, dokler mi ne da kakega malega dela . Dal mi je narediti mali prstan . 
Ko sem mu prinesel izgotovljeno delo, pogledal 

me je s svojimi malimi in zelenkastimi ()Črni 
tako srpo, kakor bi mi hotel brati v duši . Potem 
je rekel : 

„Izvrsten zlatarski pomagač si. Preseli se 
k meni, da mi bodeš lahko pomagal v delavnici. 
Plačilo ti bodem dal dobro in bodeš zadovolje n 
z menoj . ” 

Držal se je dane besede. Bil sam že več 
tednov pri njem, a nisem še videl njegove hčerk e 
Magdalene. Bila je, če se ne motim, pri neki 
teti zunaj na deželi. Prišla je domov . Oh, kdo 
popiše, kako mi je bilo, ko sem videl nebeškega 
angelja v živi človeški podobi! Ali je ljubil kdaj 
človek močneje od mene? — In zdaj? — Oh , 
Magdalena! " 

Tomaž ni mogel dalje govoriti. Obe roki 

si je tiščal pred obraz in jokal in ihtel na glas . 
Naposled je premagal divjo bol, ki mu je razjedala srce in pripovedoval je dalje : 

»Magdalena me je prijazno pogledala. ko 

sva se prvič videla. Prišla je večkrat v delavnico . 
Pomalem sem spoznal, da me je rada videla . 
Ceprav je bil mojster Kardilak strog, vendar n i 
zapazil ali ni hotel zapaziti najinih pogledov in 


marsikaterikrat sva si stisnila roki v znamenj e 
sklenjene vzajemnosti. Mislil sem si, kako bi s i 
pridobil mojstrovo naklonjenost in postal samo 
stojen ; takrat bi bil stopil pred njega in ga pro

sil za hčerkino roko . Nekega jutra, ko s‘em ravn o 
hotel pričeti delo, stopi mojster pred mene, a 
z obraza sem mu čital zaničevanje in jezo. 

„Ne potrebujem te več'!” zadrl se je nad 
menoj, „poberi se še ta trenutek iz moje hiše i n 
ne daj se več videti pred mojimi očmi. Cemu 
te ne maram več, mislim, mi ni treba povedati . 
Sladek sad, po katerem steguješ roko, visi previsoko za takega, ki nima nič! ” 

Rad bi mu bil nekaj povedal ; zgrabil me 

je z močno roko in vrgel pri durih ven, da se m 
padel in se močno poškodoval na glavi in rokah . 

Razburjen, ranjen na telesu in duši, zapustil sem hišo in sem našel na skrajnem konc u 
predmestja Sv. Martina dobrega znanca, ki me 
je vzel v svojo podstrešno sobico . Nisem imel 
miru in ne pokoja. Ponoči sem obhodil po več 
krat Kardilakovo hišo, ker sem mislil, da bod e 
Magdalena slišala moje tarnanje in izdihe, da se 
bode okno odprlo in videla njena postava ; upal 
sem, da bodem lahko vsaj par besedic govoril 
z njo. Po glavi so mi blodili razni jasni in ne

jasni načrti, h katerim sem hotel pregovorit i 
ljubljeno dekle. Na Kardilakovo hišo je zad i 
proti ulici Nicezi prizidan star zid z mnogim i 
slepimi okni, v katerih stoje stare kamnite po


dobe, tuintam že precej pohabljene. Neko noč 
stojim tesno pri eni izmed teh podob in gledam 

k oknom na dvorišču, katero obdaja imenovana 
stena. Nakrat zapazim luč v Kardilakovi delavnici. Ura je ravno polnoč. Zdi se mi čudno, kajti 
mojster ni nikdar bil ob tej uri pokonci, ampak 
je šel točno vsak dan ob devetih k počitku. Srce 
se mi začne krčiti in loti se me strašljivo upanje, 
da bi se znalo kaj pripetiti v mojstrovi hiši, kar 
bi mi zopet dalo povod občevanja z mojstrom 
in njegovo hčerko. Toda luč izgine prav kmalu . 
Stisnem se torej k kamniti podobi še tesneje, a 

kdo popiše moj strah, ko čutim, kako se mi podoba umika. Ker so bile moje oči vajene teme , 
zapazim torej, kako se podoba premakne, počasi 
zasuče in se za njo prikaže temna oseba, ki s e 
tihih korakov premiče naprej po cesti. Pri premikanju podobe sem se bil nehote nekolik umaknil, a ko stopim nazaj, vidim, da stoji podoba 
zopet tako trdno na svojem mestu, kakor prej . 
Nehote jo umaknem za tiho stopajočo osebo ; neka 
notranja, nepoznana sila me tira za njo. Pred 
neko Marijino podobo gorela je še luč, ki je jasn o 
obsevala ulico in posijala osebi v obraz. Brž 

spoznam mojstra Kardilaka.*) Poseben strah, ne 
popisna groza se me loti . Kakor začaran stopam 
za njim. Sicer takrat ni sijal mesec, toda gotovo 
ga je vodila neka nadnaravna moč . Naposled 

* Omeniti mi je, da za dobe Ludovika XIV. ulice 
še niso bile razsvetljene. 

zgine mojster vstran v temo . Po rahlem pokašljevanju, po katerem bi itak tudi biI spoznal 
mojstra, spoznam, da je stopil v neko lopo . Kaj 

to pomeni, kaj bode počel? Tako sem vpraša l 
samega sebe. Sklenem mojstra dalje opazovati 

in se stisnern k durim neke druge hiše . Kmalu 
pride po ulici tiho pevaje mlad mož z beli m 

perjem na glavi in z zvenečimi ostrogami. Kakor skoči tiger na svoj plen, tako se požen e 
Kardilak iz svojega skrivališča na moža in ta 
pade že v prihodnjem trenutku grgraje na tla . 
Z vzklikom groze in presenečenja priskočim tud i 
jaz in vedem, kako se mojster nagiba črez padlega . 
„Mojster Kardilak,” zakličem poluglasno , 

„kaj pa vendar počenjate? ” 

„Prokleti človek!” zakolne mojster in po 
hiti urnih korakov mimo mene . V prihodnje m 
trenutku ga že ni nikjer . 

Ves prestrašen stopim celo-blizo, poklekne m 

k na tleh ležečemu in mislim potipati, ali se 
še da rešiti. Toda srce ne bije več in niti trohice življenja ne najdem v telesu . V smrtnem 
strahu ne zapazim, da me je že obstopila policija . 

» Ze zopet uboj — ho, mladenič — kaj p a 
delaš tukaj? Ali si tudi jeden izmed ubijalcev ? 
Ali si tudi ž njimi v zvezi? Hajd! Z nami! " 

Tako so kričali možje nad menoj in m e 
zgrabili. Komaj spravim toliko glasu iz sebe, d a 
sem mrtvega že našel na tleh ležati in naj me 
puste mirno domov, ker pač nisem sposoben, da 


bi izvršil tako hudodelstvo . Nakrat mi posveti 
eden v obraz in se nasmeji. : 

» To je vendar Tomaž Bruson, zlatarski po 
močnik, ki dela pri poštenem mojstru Renej u 
Kardilaku! Ha, ha! Taj naj bi ljudi moril n a 
ulici? Nima prave zunanjosti za tak posel. Saj 
pa imajo res morilci navado, da ubijejo najprej 

človeka, potem pa lepo pri njem počakajo i n 
tarnajo. Kako pa je bila reč? Le pogumno povej , 
korenjak, in ne tresi se toliko! " 

» Celo pred menoj je skočil nek človek i z 
teme," začnem pripovedovati, » napadel je tega-l e 
tukaj, zabodel ga in ko sem glasno zakričal, 
pobegnil je po bliskovo v temno noč. Jaz sem 
hotel nato pogledati, ali bi se še dal na tle h 
ležeči rešiti in sem se mu približal. " 

»Ne, moj sinko," meni edem izmed poli 

cistov, ki je dvignil mrliča in ga držal v rokah , 
»ta je že na onem svetu. Zabodljej je ravno 
skozi sredino srca, kakor navadno tudi pri drugih, ki so bili v zadnjem času umorjeni ." 

» Naj ga vzame vrag, nesrečnega morilca! " 
togoti se drugi. „Zopet smo prišli prepozno, kakor že tudi večkrat. ” 

Po teh besedah so policisti odšli in m e 
pustili samega na ulici. Mrliča so odvedli s seboj . 

Kako mi je bilo pri srcu, lahko si sami 
mislite. Jel sem se prijemati za glavo, da bi s e 
prepričal, ali res živim, ali bedim, ali se mi vs e 
le sanja ; dozdevalo se mi je, da se moram vsak 


čas vzbuditi in potem reči, kako neprijetne sanj e 
sem imel. — Kardilak, moj nekdanji mojster in 
oče moje ljubljene Magdalene naj bi bil morilec? ---

Moči so me jele zapuščati tako, da sem se 
moral vsesti na kamnit prag najbližnje hiše. Začelo se je pomalem in pomalem daniti. Pred 
menoj je ležal na tlaku častniški klobuk, bogat o 
okinčan z belim perjem. Kardilakovo krvavo početje, katero je izvršil pred menoj na tem mestu , 
prišlo mi je znovič prav živo pred oči.. Ves zbegan in kakor blazen sem pobegnil . Ves omoten, 
skoraj brezumen dospem v svojo podstrešno sobico in se onemogel vržem na posteljo. Pa se 
odpro duri in v sobico stopi Rene Kardilak . 

„Za sveto Kristusovo voljo — kaj hočete 
od mene?” zakričim mu nasproti . 

On se pa ne briga mnogo za moj krik in 
se mi s smehom na ustih približa z veliko ljudomilostjo. Njegov nasmeh in uljudne besede 

vzbude v meni še večji gnjus do njega . Brž prim e 
za star, pol polomljen stol, primakne ga k moj i 
postelji in se vsede nanj . Tako sem bil bre z 
vsake moči, da še vstati — da, še celo ganiti 
se nisem mogel. 

» Tomaž, kako se ti godi, ubogi deče k 
začne mojster Rene, »res sem se grdo prenaglil, 
ker sem te vrgel iz hiše . Zdaj še le občutim , 
da mi manjkaš po vseh krajih in kotih . Ravno 
imam v delu nek predmet, katerega ne more m 
izvršiti brez tvoje pomoči . Kaj pa bi bilo, ako 


bi hotel zopet pri meni delati? — Čemu molčiš ? 

— Da, že vem — razžalil sem te . Nočem tajiti , 
da sem bil jezen na tebe radi svoje hčerke Magda 
lene. Pa ko sem si pozneje celo zadevo dobr o 
premislil, sem našel, da bi si pri tvoji spretnosti, poštenosti in delavnosti, kakor tudi pri tvoj i 
zvestobi ne mogel želeti boljšega zeta, kako r 
ravno tebe. Pojdi torej z menoj in glej, kako 
si pridobiš Magdaleno za ženo . " 
Mojstrove besede so mi ranile srce. Tresel 
sem se pred njegovo hudobijo in vendar nise m 
bil zmožen ziniti niti ene besede . 

„Ti premišljuješ še le!” nadaljeval je z rezkim glasom in njegov zelenkast, oster pogled 
me je hotel prebosti. „Cernu odlagaš? -- Ti š e 
danes morebiti ne moreš z menoj, ker namera 

vaš celo nekaj druzega ? — Hočeš morda -k policijskemu poročniku Degroaju, ali pa še višj e 
ven, obiskati Argenzena ali celo La Renija? — 
Varuj se, dečko, da te kremplji, katere hoče š 
nabrusiti., da bi spravil druge ljudi v nesrečo , 
da te ti kremplji ne primejo in tebe samega 
raztrgajo. ” 

Tukaj mi je vendar odleglo. Vzravnal sem 
se v postelji in zaklical možu v obraz : 

„Ti se naj bojijo imen, katera ste ravn o 
izrekli, ti ljudje, ki imajo hudodelstva na vesti. 
Jaz se za svojo osebo ne bojim teh treh mož, 
ker nimam kaj opraviti ž njimi .” 

s 


„Veš kaj?” nadaljuje Kardilak, »za tebe je 

čast, ako lahko delaš pri meni — pri najznamenitejšem mojstru ne le v Parizu, ampak na 
celem svetu. Vsled svoje poštenosti sem spoštovan povsod in kdor bi me hotel sumničiti., kdor 
bi hotel govoriti kaj slabega o meni, opekel bi 
se grozno. Nihče bi mu ne verjel in sum bi pa-
del na njega. Ne mene bi prijel, ampak njega, 
ne mene obsodil, ampak njega . Kar se tiče Magda 
lene, moraš se pri nji zahvaliti, da te vzame m 
zopet v službo. Kakor hitro sem te odslovil, 
padla mi je k nogam, dvignila roki in me prosila ter s solzami v očeh rotila, naj te vendar 
vzamem nazaj, ker brez tebe ji ni živeti . Nekaj 
časa sem mislil, da si ona to samo domišljuje . 
Pa res — dekle je jelo hirati in bolehati, a ko 
sem j i hotel prigovarjati, naj te pozabi, jela j e 
klicati tvoje ime in moje prigovarjanje ni pomagalo celo nič. Kaj sem torej hotel, da mi ni obupala ? Včeraj zvečer sem ji obljubil, da privoli m 
in hočem danes zjutraj poslati ali pa sam iti p o 
tebe. In glej! Crez noč je razcvetela kakor roža 

in čaka na tebe z lj ubotožj em." 

Tako je govoril mojster. Večni Bog naj mi 
odpusti korak, pa — sam ne vem, kako se j e 
zgodilo, da sem nakrat bil v Kardilakovi hiši . 
Samo to vem, da mi je Magdalena s hrupnim 
veseljem prihitela nasproti, klicaje : 

»Oh, Tomaž"! Moj ljubi Tomaži" 


Objela me je vpričo očeta z obema rokama in me pri vseh svetnikih in svetnicah 
božjih rotila, naj je nikakor več ne zapustim, 
ker se sicer čuti preveč osamelo. " 

Spomin na ta srečen trenutek je pretrese l 
pripovedujočega Brusona tako, da za nekaj časa 
ni mogel več govoriti dalje . Prenehal je. Skudorsko samo je pretresal mraz pri spominu na 
grozne hudobije moža, ki je pred svetom veljal 
za naj večjega poštenjaka. Večkrat je vzdihnila : 

„Grozno! Strašno! Kdo bi verjel! — Ren e 
Kardilak je bil torej ud te krvave zaveze, ki j e 

že dalje časa ropala in morila po Parizu? ” 

» Kako pravite, gospodična?" začudi s e 
Tomaž. ,,Vi govorite o celi zavezi, o celi tropi 
hudodelcev? Oh, ne! Zaveze, kakor mislite vi , 
ni nikdar bilo. Rene Kardilak je bil celo sam , 
on sam je znal svoje hudobno početje razvijat i 
po vsem mestu. Da je bil sam, razvidno je že 
vsled tega, ker je vsaka žrtev bila na ena k 
način, z enako rano umorjena in ker se ni dalo 
morilcu priti na sled ; le en sam je mogel tako 
varno delati. 

Toda naj nadaljujem. V kakšnem položaj u 
sem bil pri mojstru, lahko si vsakdo misli . Korak 

sem storil in nisem mogel več nazaj . Včasi se 
mi je dozdevalo, kakor bi bil mojstrov moriln i 
pomagač in le pri svoji nedolžni nevesti se m 
pozabil grozno bol, ki mi je razjedala srce . 
Magdalena, pobožno in dobro dekle, je ljubila 

5* 


svojega očeta črez vse. Vse se mi je krčilo v 
prsih pri spominu, da bi znali kdaj hudodelc a 
zasačiti na ulici in bi ga zadela pravična kaze n 
kaj bode počela Magdalena? Ali ne bode umrl a 
brezmejne obupnosti? Ta misel mi je vsikda r 
in za vedno zaprla usta in rajši bi bil sam pretrpel smrt, nego bi bil svojega mojstra, očet a 
moje Magdalene, policiji izdal le z eno besedo . 

— Čeprav pa sem iz ust policije izvedel še več 
kot dovolj, vendar so mi bila mojstrova hudodelstva, njih povod in tudi način njihovega izvajanja uganka : a rešitev te uganke mi ni ostal a 
dolgo prikrita. 
Nekega dne je bil mojster proti svoji na 
vadi pri delu zelo resen in zamišljen . Navadno 
se mi je do njega gabilo sosebno radi tega, ke r 
je bil dan na dan pri delu vedno vesel, si žvižgal 

in pel, čeprav je par ur prej ponoči izvršil umor . 
Nakrat pograbi kinč, katerega je dozdaj delal 
z vso vnemo in natančnostjo, in ga jezno vrž e 
po tleh, da so se žlahtni kamni in biseri raz 
trosili po celi delavnici . Potem skoči kvišk u 
in reče : 

»Tomaž — med nama ne more biti tako 
naprej! Razmerje s teboj mi je neznosno! Kar 

se ni posrečilo daleč okoli znani navihanosti policijskega poročnika Degroaja, kar se ni posrečilo vsi mnogoštevilni in radi mene pomnožen i 
policiji, to me je po naključju izdalo. Ti si bil 
edini, ki je imel priložnost gledati me pri noč


nem početju, h kateremu me priganja nesrečn a 
usoda, prirojena strast, kateri se na noben način 
ne morem ustavljati. Tudi za tebe velja, da te 
je nesrečna usoda pritirala na moj sled in ti 
dala tihoto korakov, s katerim si mi sledil. Kajti 
vedi — ponoči vidim v najtrdnejši temi kako r 
tiger in slišim od daleč brenčanje male mušice . 
Samo tebe nisem videl, tebe nisem slišal. Tvoja 
nesrečna usoda te je torej priklenila na men e 
in mi dala tovariša. Sicer se dejanski nisi udeležil mojega početja, pa kakor so zdaj zadeve , 
me ne moreš več izdati, kakor bi bila tvoj a 
dolžnost in moraš molčati.. Prepozno je že in 
nehote si postal moj sokrivec. Zato se ti lahko 
razodenem ." 

„Nikdar nočem biti tvoj sokrivec, hinavski 
morilec!” tako sem mu hotel odgovoriti, toda 
notranje presenečenje, da mi hoče mojster vs e 
povedati, da se mi hoče popolnoma izdati — to 
presenečenje mi je kakor z železno pestjo stisnilo grlo. 

Kardilak se je zopet vsedel k svoji mizi. 

Na čelu se mu je pokazal debel pot. Bil je videti močno potrt in *čeprav se je večkrat obrisal , 
vendar mu je ostalo čelo resno. Spomini na preteklost so mu vidno težili dušo in težko je sopel . 

Naposled je zbral svoje moči in začel : 

,,Modri možje radi in mnogo govore o 
vtisih, katerih so zmožne žene v blagoslovlje

nem stanu in o čudnih vplivih teh protivoljnih 


vtisih na nerojeno dete. O moji materi so mi 

pripovedovali nekaj čudnega . Ko je bila 'v- prvem 
mesecu svojega stanja, dobila je vstop k neki 
imenitni veselici, kjer je bilo mnogo gospode, 
žlahtnikov in žlahtnic s kraljevega dvora zbranih . 
Nakrat zapazi med drugimi tudi nekega Španskega plemiča, ki je bil sijajno oblečen in nosil 
okrog vratu težko zlato verižico z dragocenim i 
kamni, kakor se vidijo le redkokdaj. Mati ni 
mogla pogleda odvrniti od te verige. Vse njeno 
bitje je bilo polno poželjivosti do te verige, k i 
je na njo z neko nadnaravno močjo vplivala . 
Ravno ta plemič je bil pred več leti zasledova l 
mojo mater, a ni nič" dosegel, ker ga je s studo m 
pognala od sebe. Mati ga je zopet spoznala. Toda 
tokrat se ji je zdel celo drugačen, bil je v sijaju žlahtnih kamnov kakor pravi vzor mož-ko 
lepote . Tudi plemič je opazil mojo mater in njen e 
nanj uprte poželjive poglede . Upal je, da bode 
imel zdaj več sreče pri njej, kakor pred leti . Na 
neopazovan način se ji je približal, govoril ž nj o 
in posrečilo se mu je, spraviti jo na samote n 
kraj . Ko sta bila sama, objel jo je strastno, a 

moja mati je prijela za verigo . V istem trenotku 
je padel na tla in podrl mater s seboj. Ali ga 
je zadel mrtvoud, ali je bil kateri drugi vzrok , 
dovolj — bil je mrtev. Zastonj se je mati tru

dila, da bi sd rešila otrpnjenih mrtvečevih rok . 
Bile so toliko otrpnjene, da je niso več izpustile , 
udrte oči pa so votlo zrle v mater, Glasno je 


začela klicati na pomoč in prihiteli so ljudje, k i 
so jo rešili iz rok groznega ljubimca . Nepopisna 
groza, katero je moja mati prestala v teh trenutkih, vrgla io je na bolniško posteljo . Vse j e 
prerokovalo, da je njeno in moje življenje izgubljeno, ker ne bode več okrevala in moj poro d 
je bil srečnejši, nego se je prej mislilo . Materi 
je res popolnoma odleglo, toda groza, ki jo j e 
prestala v tistih strašnih trenutkih, prešla je na 
mene. Že kot malemu detetu mi je bilo žlahtno, 
lesketajoče kamelije najljubši. Ljudje so sodili, 
da je to le otročje nagnenje, ki se bode z let i 
izgubilo. Toda bilo je drugače. Kot deček sem 
kradel zlato in dijamante, kjer sem jih le mogel 
dobiti v pest. Brez strokovnega pouka sem z 
nekim naravnim nagonom prav dobro ločil prav o 
žlahtno kamenje od nepravega. Edino surovo 
kaznovanje očetovo mi je videzno izbilo strast 
do dragocenosti. Da bi imel vedno z biseri i n 
dijamanti opraviti, sklenil sem, iti se zlatarske 
stroke učit. Delal sem z vnemo, da, s strastjo 
in kmalu sem veljal za najspretnejšega mojstr a 
svoje vrste. Zdaj pa je zarne napočila, ko se je 
prirojeni in s silo zadržani nagon začel prot i 
moji najtrdnejši volji razvijati . Kakor hitro se m 
izgotovil kak kinč in ga oddal naročniku, postal 
sem nemiren in nevoljen, in včasi se me je loti l 
obup tako, da mi je vzel spanje, zdravje in veselje do življenja. Kakor strašilo je stal naročnik dan in noč pred mojimi duševnimi očmi, 


okinčan s kinčem, katerega so izgotovile moj e 
roke in nek glas mi je šepetal v uho : 

»Vse je tvoje, vse, kar izgotoviš. Vzemi 
si nazaj! Lemu potrebuje mrtvi dijamante?" 

Nisem se mogel več zoperstavljati in jel 
sem krasti. Dosegel sem nečuveno spretnost. 
Kot zlatar sem imel priložnost zahajati v naj 
bogatejše hiše ; vporabil sem najmanjši trenutek , 
nobena ključavnica mi ni bila dovolj trdno in 
umno narejena in vsak kinč, katerega sem izdelal, bil je kmalu zopet v mojih rokah . Toda 
samo to mi še ni pregnalo notranjega nemira. 
Tisti tihi glas mi je še vedno šepetal na uho : 

»Oho! Tvoj kinč nosi mrtveci" 

Sam ne vem, čemu sem tako smrtno sovražil vse tiste, kateri so bili moji naročniki . 
Da, celo neko veselje sem čutil v sebi, ako b i 
se bil upal tega ali onega, kateremu sem kaj 
dragocenega naredil, umoriti. Začel sem se bati 
samega sebe. Kupil sem si to hišo. S posestnikom sva se pobotala in ravno v tej sobi sv a 
sedela pri kupici vina in se pogovarjala. Nastala 
je noč in hotel sem iti na svoj stari dom, d a 

vse preskrbim za selitev. Tu pa me prime pro

dajalec za roko in reče : 

„Slišite, mojster Rene, prodno odidete, moram 
vas še seznaniti z neko tajnostjo te hiše! ” 
Po teh besedah odpre ono v zid zazidan o 
omaro, odmakne zadnjo leseno steno, pokaže m i 

za njo majhno čumnato, pripogne se k tlom in 


dvigne male duri, skozi katere se je po stopnicah prišlo do drugih malih duric, ki so držale 

na dvorišče. Z dvorišča je stopal prodajalec, star 
gospod, k obzidju, začel premikati malo, komaj 
vidljivo železo in kmalu se je odmaknil kos zid u 
dovolj velik, da se je lahko splazil človek n a 
ulico . Tomaž, oglej si o priložnosti to umetnost . 
Konec zidu, skozi katerega se pride na prosto, 
je narejen iz lesa in z apnom le umetno ometal], 
da je podoben steni ; od zunaj ga prikriva lesena podoba, ki pa je tudi kakor iz kamena i n 
podobna vsem drugim kamnitim podobam. Podoba in stena se premičeta na močnih tečajih . 

Ko sem kupil hišo, imel sem ravno izgotov

ljen kinč, ki je bil po nekem dvorniku določen z a 
eno izmed mnogih dvornih pevk. Tajni glas mi 
ni dal miru. Mučil me je in mučil in satan mi 
je bil vedno pri ušesu . Preselil sem se v svoj o 
hišo. V strašnem potu sem se ponoči valjal ne

miren po postelji. V duhu sem videl dvornika , 

kako je s tihim korakom stopical s kinčem k 
dvorni pevki. Ves razkačen skočim kvišku, 
ogrnem se v plašč, stopim skozi tajne duri n a 
cesto in pridem ravno ob času na ulico, ko se 
je dotičnik bližal . Kakor tiger skočim po njem, 
zgrabim ga z močno pestjo od zadi in ker začn e 
kričati, zabodem mu dvorezno bodalo v srce. Ze 
v prihodnjem trenotku je kinč moj. Komaj je 
bil zločin storjen, že sem čutil v sebi neki poseben mir, posebno zadovoljnost in čutil sem se 


srečnega. Prikazni s kinčem nisem videl več in 
tudi satan ni nadlegoval mojega ušesa . 

Zdaj sem videl, kaj hoče od mene nesrečn a 
usoda! Moral sem storiti, kar je od mene zahtevala, ali pa iskati smrti. Ali razumeš zdaj , 
Tomaž, moje ravnanje? Toda ne bodi uverjen , 
da je v meni vsak glas človeškega usmiljenja , 
da je vest, ki pravi človeku, kaj je prav in kaj 
ne, popolnoma zamrl. Saj veš, kako težko se 
mi zgodi, ako moram naročniku izročiti naročeno in izvršeno delo ; saj veš, da za mnogo 
ljudi sploh delati nočem, ker bi jih moral pote m 
pomoriti! Premnogokrat udarim tega ali oneg a 
samo s pestjo po glavi in ga samo omotim, d a 
mi ni treba krvi prelivati . Vsak kinč imam 
lepo shranjen in ti hočem svojo zakladnico pokazati. " 

Kardilak me je peljal v skrito čumnato i n 
mi pokazal svoje zaklade. Naš kralj nima lepših in ne dragocenejših. Pri vsakem kinču je 
visel majhen, pritrjen listič, na katerem je bil o 
napisano, za koga je bil narejen in kdaj je prišel ali po tatvini, ropu ali umoru v zlatarjeve roke . 

„Na dan tvoje poroke, Tomaž,” rekel j e 
zlatar zamolklo in slovesno, ,,bodeŠ mi moral 
s slovesno prisego obljubiti, da bodeš takoj po 
moji smrti vse te dragocenosti uničil s sredstvi, 
katere poznam le jaz in katera ti bodem tisti da n 
povedal. Nočem namreč, da bi prišel kateri človek — najmanj pa Magdalena in ti — v posest 


tega ogromnega zaklada, ki je odkupljen s po

toki človeške krvi ." 

V takih razmerah sem torej živel, gospo

dična Skuderska, in lahko si mislite, kako mi 
je bilo. Zdel sem se kakor večno prokletega, 
kateremu kaže mili angelj k sebi, a me je sata n 
s svojimi žarečimi kremplji zadržaval . Premišljeval sem večkrat, kaj naj storim . Ali naj pobegne m 

ali naj grem prostovoljno iz življenja? Kaj 

bode z Magdaleno? Zaničujte me, gospodičn a 
Skuderska, ker sem bil v svoji strasti tako slab , 
da sem hotel ostati priklenjen na hudodelca, toda 

— ali ne bodem te svoje slabosti plačal s smrtjo ? 
Nekoč je prišel Kardilak izvanredno vesel 
domu, poljubil je svojo hčerko, pogledal men e 
prav prijazno, pil pri obedu steklenico vina, ka r 
je storil samo o večjih praznikih in si žvižgal 
in pel. Magdalena je šla po obedu po svoji h 
opravkih v kuhinjo, jazpasern hotel zopet na delo . 

„Sedi še nekoliko, Tomaž!” veleval mi j e 
Kardilak, » danes ne bodeva več delala, arnpak 
izpraznila še nekaj kupic na zdravje najžlahtnejš e 
in najčastitljivejše gospe v Parizu. " 

Ko sva trčila s kozarcema in ju izpraznila, 
nadaljeval je : 

» Povej mi., Tomaž, kako se ti dopadej o 
besede : Ljubimec, ki se boji nevarnosti, ni vreden ljubezni. " 

Nato mi je pripovedoval, kaj se je zgodilo 
v sobanah gospe Mentnonske, kaj je vprašal kralj 


in kaj ste mu vi odgovorili. Trdil je, da vas j e 
že od nekdaj spoštoval in da bi vi lahko nosili 

njegov najdragocenejši kinč in bi vendar ostal 
popolnoma miren ; ne videl bi vas nikdar v duhu 
in nič bi ga ne sililo k umoru . 

» Veš kaj, Tomaž," rekel je kmalu nato , 
» za nekaj sem se odločil. Pred dolgim časo m 
bi bil moral za angležko princezinjo Henrijeto 
narediti ovratni kinč in dvoje zapestnic, a dat i 
potrebno dragoceno kamenje sam. Delo se mi 
je posrečilo tako kakor še nobeno, a oddal g a 
nisem, ker se mi je srce krčilo pri misli, da bi 
se moral ločiti od najumetnejšega dela, katereg a 
sem naredil v svojem življenju. Slišal si, da je 
bila Henrijeta zavratno umorjena in kinča mi n i 
bilo treba oddati . Njega hočem zdaj iz velikeg a 
spoštovanja do gospodične podariti Skuderski in 
sicer v imenu zasledovane zaveze . Ne le da obdarim staro gospodično, ampak ob jednem s e 
ponorčujem z Degroajem in njegovimi besnim i 
pomočniki, kakor si zaslužijo . Ti pa bodeš ji 
nesel kinč. " 

Komaj je mojster izgovoril vaše ime, že se 

mi je zdelo, kakor bi se bili črni zastori razgrnili in bi se bila za njima pokazala srečna preteklost otroških let. Kardilak je videl, kako so 
njegove besede vplivale name in gotovo si ji h 
je tolmačil po svoje. 

»Kakor vidim," je rekel, » ugaja moja 
namera." 


Kakor sem iz mojstrovih besed spoznal, j e 

bil o vaših razmerah dobro poučen in mi je povedal, kdaj in na kakšen način se vam naj pri 
bližam s kinčem, katerega je dal v lep zabojček. 
Za svojo osebo sem bil silno vesel, ker sem se 
nadjal, kako se bodem lahko rešil pekla v Kardilakovi hiši. Mislil sem si pa takole. Kot sin 
Ane Bruson in nekdanji vaš gojenec bodeš se 
vrgel nekdanji svoji dobrotnici pred noge in j i 
bodeš vse povedal. Gotovo bi vas bil ganil, ak o 
bi vam bil opisal nepopisljivo razmerje, v katerem je nevede živela uboga Magdalena in rad i 
mene in nje bi bili vi gotovo molčali ; vaš bister 
duh pa bi bil našel pravo pot, po kateri bi se 
bilo' oviralo in celo zatrlo Kardilakovo grozno 
početje. Sami veste, da dotično noč nič nisem 
opravil; upanja pa nisem izgubil, ker sem se 
tolažil, da dosežem drugič, kar mi je izpodletelo 
prvič. Zapazil pa sem v nekaterih dneh, da j e 
postal moj mojster tih; potem se je začel. žalostno 
plaziti po hiši, zrl je po več časa srpo pred se, 
mrmral je nerazumljive besede, klatil z rokam a 
po zraku, kakor bi odganjal zle duhove in videti je bilo, da ga nekaj muči . Tako je nekoč 
celo jutro uganjal svoje posebnosti . Naposled 
se je usedel k delu, skočil nepovoljen kvišku , 
gledal nekaj časa skozi okno in menil naposled : 

„Skoraj bi si želel, da bi bila angležk a 

princezinja dobila moj kinč I” 


Vstrašil sem se teh besed. Vedel sem takoj , 
da njegov duh zopet blodi ga nagon zopet 
priganja z navadnega tira. Ze sem videl, da 
ste v nevarnosti . Kakor bi bil Kardilak dobi l 

svoj kinč zopet nazaj, bi se bil umiril in vam 
bi ne pretila več nobena nevarnost. Hitel sem 
vas poiskat in našel sem vas takrat v stekleni 
kočiji ; vrgel sem vam listič v krilo in vas prosil, da takoj vrnete kinč. Toda niste prišli. Skoraj 
sem obupal, ker drugega dne Kardilak ni drugega govoril, nego o dragocenem kinču, katereg a 
je videl v duhu in v sanjah celo noč. Spomnil 
sem se edino le na vaš kinč in vedel sem, da 
bode ponoči izvršil nov umor . Toda vas sem 
hotel rešiti na vsak način naj bi se bilo šlo 

tudi za mojstrovo življenje . 

Ko je odvečerjal in se podal v spalnico , 
smuknil sem na dvorišče in skozi prikrito odprtino v zidu na ulico . Tema je bila in stopil 
sem v najtemnejšo senco . Ni mi bilo treba dolgo 
čakati in že je prišel Kardilak po svojem na

vadnem potu in se tihih korakov plazil po ulic i 
naprej. Jaz sem jo pomikal seveda za njim. Šel 
je proti ulici sv . Honorja ; srce mi je jelo močnej e 
utripati. Nakrat pa ga nisem videl nikjer več . 
Sklenil sem stopiti k durim vaše hiše. Istočasno 
pa pride mimo mene, ne da bi me bil opazil, 
častnik, ki si je tiho žvižgal, kakor oni takrat, 
ko sem bil prvič priča mojstrovega krvavega 
početja. Toda že se požene nanj črna postava 


in ga napade. Bil je Kardilak. Ker hočem umor 
zabraniti, zakričim in skočim nasproti — tod a 
na tla pade grgraje moj mojster in ne častnik. 
Poslednji vrže bodalo na tla in potegne sabljo , 
ko vidi mene ; bržčas je mislil, da sem jaz morilčev pomagač. Ko pa vidi, da se brigam le za 
zabodenega in ne za njega, odhiti naglih korakov po ulici. 

Mojster je še živel. Z veliko silo naložim 
si ranjenca, poberem bodalo, katero je odpadl o 

častniku in zavlečem mojstra skozi tajni hodni k 
v delavnico . Vse drugo vam je itak znano . 

Kakor vidite, gospodična, imam na vesti 
samo to hudodelstvo, da nisem javil policiji Magdaleninega očeta in tako zabranil nadaljnje morjenje. Sam pa nisem nikdar prelil niti kapljice 
krvi. Ako me bode sodnija mučila, vendar mi 
nobena muka ne bode iztrgala iz ust skrivnost 
Kardilakovega počenjanja. Nočem namreč, da bi 
ubogo dekle vsled moje izjave postalo nesrečno , 
ko je vendar božja pravica vsa krvava očetova 
dela prikrivala s plaščem tajnosti . Res bode dekl e 
jokalo nad mrtvim ljubimcem, o katerem bod e 
prepričano, da je umrl nedolžen ; pozabilo ga 
bode tekom časa. Ako bi pa izvedelo o očetovi h 
grozodejstvih, imelo bi pekel že na tem svetu , 
katerega bi ne preživelo dolgo! " 

Tomaž je prenehal svoje pripovedovanje, 
pa iz oeij se mu je vlil potok solz ; padel je 

pred gospodično in začel prositi: 


» Vem, da ste se prepričali o moji nedolžnosti! Usmilite se me in povejte mi, kako s e 
godi Magdaleni. " 

Skuderska pokliče Lujizo in v nekateri h 
trenotkih je Magdalena visela na ženinovem 
vratu. 

»Zdaj je vse dobro," klicala je Magdalena, 
„da si le tukaj. Saj sem vedela, da nama bode 

pomagala gospodična Skuderska!” 

Tomaž je celo pozabil na vse, kar ga je čakalo. Cutil se je prostega. On in Magdalena sta 
si pripovedovala dogodke zadnjih dni in jokala 

sta se veselja, da sta se zopet enkrat videla. 

Ako bi dobrotnica že prej ne bila prepričana, da 
je Tomaž nedolžen, zdaj bi bila to morala uvideti ; le srečna ljubezen živi za tiste trenutke , 
ko se pozabi beda in brezmerne bolečine . 

Mlado jutro je začelo gledati skozi okna . 
Degroa je potrkal tiho na duri in opomnil, da 
je čas pretekel in se mora Tomaž vrniti v ječo, 
ker pozneje to radi ljudstva ni mogoče . Ljubimca sta se morala ločiti. 

Nejasne slutnje, katere so Skudersko mu

čile od one noči, ko je Bruson prvič stopil v 
njeno hišo, dobile so zdaj življenje. Jela se j e 
mučiti z raznimi načrti, katere je zdaj snovala , 
zdaj zopet zavrgla . Skoraj ji je upadlo vse upanje . 
Toda Magdalena je bila tako prepričana, da bod e 
dobrotnica še dalje pomagala, da si ta ni mogl a 
drugače, kakor da je mislila dalje, na kateri 


81 

način bi se dal Tomaž rešiti in bi se tajnos t 
ne razglasila po svetu. Da le nekaj stori, pisala je La Reniju dolgo pismo, v katerem mu 
je povedala, da ji je Tomaž na prepričevale n 
način dokazal svojo nedolžnost. Sodniji pa ne 
more tajnosti povedati, ker ima Tomaž svoj e 
dobre premisleke in bode rajši tajnost vzel s 
seboj v grob, čeprav ostane na sumu, da je umori l 
Kardilaka. Vse, kar je znala Skuderska vporabiti goreče zgovornosti, vso je vporabila, da bi 
prepričala La Renija . 

Crez nekaj ur je La Renij odgovoril, kako 
ga veseli, da se je mogel Tomaž" Bruson po

polnoma opravičiti pri svoji nekdanji visokodušni 
dobrotnici. Kar se pa tiče Tomaževega pogum 
nega sklepa, da vzame rajši tajnosti s seboj v 
grob, nego bi jo sodniji razodel, mora on ko t 
sodnik priznati, da sodnija ne časti takih pogumnih sklepov, ampak gleda, da jih z vsemi 
in tudi najgroznejšimi sredstvi torture premag a 

in izjalovi. V treh dneh upa, da mu bodo vse 
tajnosti znane. 
Skuderska je zdaj vedela, da bodo Tomaž a 

mučili, da rim izsilijo, kar noče izlepa povedati . 
V smrtnem strahu se gospodična spomni, da b i 
bilo dobro vprašati katerega odvetnika za sve t 

— samo da bi se čas pred torturo nekoliko po 
daljšal. Peter Andil je bil takrat najimenitnejši 
odvetnik v Parizu. K njemu se torej poda gospodična in mu pove vse, kar more, razu.n Bruso
6 


nove skrivnosti. Toda motila se je. Peter Andil 
jo mirno posluša, potem pa dokaže Skuderski , 
da govore vsi razlogi proti Tomažu, da je L a 
Renijevo postopanje popolnoma postavno in d a 

ne more drugače ravnati, ako noče svojih dolžnosti kot sodnik prelomiti . On, Andil, si ne 
upa s svojo zgovornostjo Tomaža rešiti pred torturo. Edini Bruson lahko stori to s tem, da pove 
odkritosrčno vso skrivnost in natančno razlož i 
dogodke pred Kardilakovo smrtjo in pri njegovem umoru. Na ta način se lahko vrše nova 
poizvedovanja, na podlagi katerih se zna Toma ž 
Bruson opravičiti. 

„Tedaj grem pa pred kralja, vržem se m u 

pred noge in ga prosim milosti ! razjoče se Skuderska, ko vidi vse upe splavati po vodi . 

„Nikar ne storite tega, gospodična!” posvari jo Andil. » Hranite to zadnje sredstvo z a 
primernejši čas. Saj veste, da ne pomaga to 
sredstvo več, ako vam je enkrat izpodletelo . Kralj 
gotovo ne bode pomilostil morilca take vrste , 
kakor je Bruson. Mogoče, da se Tomaž Bruson 
s svojo resnično izjavo opere vsaj toliko, da ne 
bode sum letel samo na njega . Potem je čas prositi kralja, ki ne bode vprašal, kaj je pred sodnij o 
dokazano in kaj ne in bode ravnal po svojem 
prepričanju . " 

V prvem hipu je morala Skuderska priznati , 
da je imel izkušeni odvetnik prav. Globoko za

mišljena in žalostna je sedela zvečer v sobi, ko ji 


naznani Lujiza grofa [ozena, polkovnika kraljev e 
straže, ki ima nekaj važnega povedati Skuderski. 

„Oprostite, velecenjena gospodična!” reč e 
grof Mozen ; „da vas nadlegujem radi Tomaž a 
Brusona! ” 

Skuderska se močno začudi, ko sliši ime svojega nekdanjega gojenca : 

,Tomaž Bruson? Kaj je ž njim?" 
»Vedel sem, da me bodete radi poslušali , 
ako le povem prej imenovano ime. Ves svet je 

prepričan, da je Tomaž Bruson kriv. Toda vi 
ste drugega mnenja, ker vas je on sam prepričal o svoji nedolžnosti. Tudi jaz vem, da je nedolžen, a imam najboljše dokaze za to . " 

Skuderski se zabliščijo oči . 

»Jaz sam sem umoril zlatarja Kardilaka v 

ulici sv. Honorja!" nadaljuje polkovnik s povdarkom. 

»Za sveto božjo voljo, vi — vi?" začudi se 
Skuderska še bolj . 

» Da, jaz sem ga l" govori grof dalje in pri 
znati moram, da sem ponosen na to dejanje. Saj 

veste, da je bil Kardilak največji hudobnež in 
da je bil on edini, ki je moril in ropal po ulicah 
in se znal izogibati vsem zanjkam, ki mu jih j e 
nastavljala policija. Sam ne vem, čemu sem začel 
sumničiti starega hudodelca ; pa z nekim notranjim nemirom mi je prinesel naročeni kinč i n 
hotel je vedeti, komu je namenjen. Naposled j-e 

6. 

še na zvit način izpraševal mojega slugo, o katerem nočnem času zahajam k neki gotovi gospej . 
Ze dalje časa sem se čudil, da je vsaka žrtev 
zabodena na eni in isti način, kar more le človek, 
ki se je tega navlašč vadil. Ako ne zadene prvič, 
potem je boj neizogiben in morilčeva stvar lahk o 
na slabih nogah. In glejte, na to sem računi" 
in si nekaj namislil. Cudno se mi zdi, da si ni 
tega namislil pred menoj že kateri drugi, ke r 
je reč silno priprosta . Marsikateri bi bil ostal 
pri življenju. Pod telovnikom sem nosil lahe k 
oklep radi prs, katere so bile vedno in edin o 
izpostavljene morilčevemu jeklu . Ono osodepolno 
noč, ko sem hotel izvršiti svoj namen, je morilcu spodletelo . Kardilak me je namreč napadel 

od zadi. Zgrabil me je z orjaško močjo, toda bo

dalo je zdrčalo po železu . V istem trenutku 
sem se mu izvil in mu porinil svoje že pripravljeno bodalo v prsi. " 

„Cemu pa molčite ? Cernu ne naznanite zadeve sodniji?” vzklikne gospodična. 

„Oprostite, gospodična, naj pripomnim, d a 
bi me bila samozatožba zamotala v dolgotrajn o 
pravdo, ako ne celo v pogubo . La Renij voha 
in voha in uvoha povsod sama hudodelstva . Mislite, da bi mi bil on verjel, ako bi bil znaneg a 
umetnika, vzor vseh poštenjakov, veleslavnega 
in velemožnega mojstra Kardilaka zatožil? Me č 
pravice bi se bil bržčas obrnil proti meni in zade l 
mene!” 


» To bi ne bilo mogoče," zakliče Skuderska , 
ako pomislite na vaše rojstvo kot grof, na va š 
stan kot polkovnik kraljeve garde! " 

,Oho i" pouči jo grof Mozen, „le se spomnite na maršala Luksemburškega. Neka takozvana 
čarovnica mu je morala razložiti neko celo priprosto napravo in to ga je spravilo tako daleč , 
da je prišel v ječo in so ga obtožili umora s strupom. Ne, ne — niti ene proste ure, niti najmanjšega delca svojega ušesa ne dam besnemu 
La Reniju, ki bi rad svoj nož nastavil na prs i 
vsakemu izmed nas. ” 

» Res je, gospod grof," zavrne ga Skuder

ska, „a na tak način spravite Tomaža na morišče 
in sicer po nedolžnem . ” 

„Po nedolžnem?” začudi se grof, ,,ali pravite, da je pomočnik prokletega ubijalca Kardilaka nedolžen? On, ki mu je pri krvavih delih 
zvesto pomagal? Res, prav je, da se tudi ta 
izkrvavi in jaz sem vam svojo tajnost povedal 
le zato, da jo lahko na svoj način vporabite 
pri sodišču, a me ne izdaste brezpotrebno. 
Saj je lahko vporabite tudi v prid vašemu varovancu. « 

Skuderska je bila vesela, da je dobila novo 

pričo proti Kardilaku in ker je bil poslednji grofu 
že znan':kot morilec, povedala je grofu vse in 
ga prosila, naj gre ž njo k odvetniku Andih. 
Temu se ima vse razkriti s pogojem, da ostan e 


tajnost in on naj gleda, kaj bi se dalo ukreniti . 

Ko je odvetnik slišal vse, začel je od Skudersk e 
poizvedovati najmanjče podrobnosti in sosebn o 
je hotel imeti potrjeno, da je grof Mozen spoznal 
napadalca v osebi zlatarja Kardilaka in da je 
bil Tomaž tisti, ki je na smrt ranjenega zavleke l 
domu. 

» Zlatarja sem dobro spoznal," potrdil je grof , 
„ker je svetil mesec in tudi vem, da ima L a 
Renij moje bodalo, ki je znamenito po fino iz

delanem roču. Bledi mladeniški obraz pa itak 
ne more pozabiti, kdor ga je enkrat videl, kakor 
sem ga videl tisto noč.” 

Odvetnik je molčal nekaj časa, zrl pred s e 
in premišljeval. Prišel je do prepričanja, da se 
po navadnem sodnijskem potu Tomaž Brusov n e 
da rešiti. 

»Edino, kar dosežemo, je, da se tortura z a 

nekoliko časa preloži," svetoval je naposled. »Grof 
Mozen bodete morali iti v ječo in si tam dati 
predstaviti Tomaža, katerega morate spoznati ko t 
tistega, ki je odnesel umirajočega. Brž potem s e 
napotite k La Reniju in mu rečete, da ste videl i 
na ulici Sv. Honorja, kako je nekdo zabodel človeka, katerega je potem Tomaž zanesel domu. 
Naglašati morate, da ste Tomaža dobro spoznali. 
To vse bode povzročilo, da se bode obtožene c 
še enkrat zaslišal vpričo vas, grof 1[ozen, pote m 
se bode poizvedovalo dalje in tortura se bode 


preložila za nekaj časa . Vaš bistri duh, gospodična Skuderska, naj potem svojo nalogo reši 
na ugoden način. Po mojem mnenju bi bilo umestno, ako bi se kralju razodela vsa skrivnost, 
opisale vse okolnosti ; grof Mozenova izjava bi 
podpirala Brusonovo in vse drugo bi se pote m 
še našlo, ako bi se Kardilakova hiša dobro preiskala. " 

Grof 1ozen je storil, kakor mu je svetoval 
Andil. Res se je godila preiskava tako, kako r 
je razvidel odvetnik. Edina težkoča je bila zdaj, 
kako pridobiti kralja . Ta je bil samovladar in 
na Tomaža tako razburjen, da se je silno razjezil , 
ako ga je samo kdo opomnil na pravdo. Gospa 
fentonska, do katere se je Skuderska najprej 
obrnila, je imela načela, da ne govori kralj u 
nikdar o rečeh, ki so mu zoprne ; tem svojim 
načelom je hotela ostati zvesta in je odklonil a 
vsako posredovanje . Vsa zadeva je bila torej odvisna edino le od Skuderske. Ta se nekega predpoldne obleče v svojo naj boljo črno obleko iz 
fine svile, okinča se s Kardilakovim kinčem in 
gre h gospej Ientnon, kjer je bival kralj do 
poldne najrajši. Gospodična s svojo belo glavo 

in starikavim, milim obrazom, je bila v svoji 

opravi videti zelo častitljiva, ko je stopila pre d 
kralja. Ta se je močno začudil in se ji je pri 
bližal. Ko pa se mu zablišče dragoceni diamanti 
v oči, vzklikne : 

»To je vendar Kardilakov kinč! 


Potem se obrne k gospej Mentnon in se 
nasmeji : 

„Glejte, glejte, gospa Mentnon, kako naš a 
mlada nevesta žaluje za svojim ljubimcem i n 

častilcem 1 ” 

„Ne, milostljivi gospod,” odgovori gospo

dična, „kako bi naj žalovala za zlatarjem na tak 
način, da bi se klnčala. Odkar sem ga videla 
mrtvega, ko so ga nesli mimo mene, ne smem 
se več spomniti nanj . ” 

„Tako, gospodična,” začudi se kralj, „vi st e 
videli mrtvega reveža? ” 

Skuderska začne pripovedovati, kako se j e 
pripeljala k Kardilakovi hiši, ko se je ljudstvo 
zbiralo pred njo in se pogovarjalo o zlatarjeve m 
umoru ; o Tomažu in njegovem lističu ni pove 
dala nič. Nadalje je živo slikala Magdalenino 
obupno žalost, njeno lepoto, utis, katerega je naredilo dekle na njo, kako jo je tolažila in se j e 
usmilila in kako ji je ljudstvo glasno pritrjevalo , 
ko jo je rešila iz rok surovih policajev in j o 
vzela k sebi. Znala je dalje živo pripovedovat i 

o svojem delovanju, o razgovoru z La Renijem, 
z Degroajem in naposled s Tomažem, da je kralj 
nehote pozabil na neprijetnosti krvave pravd e 
in vneto poslušal Skudersko. Bil je ginjen in niti 
z enim vprašanjem ni motil vnete pripovedovalke. Predno je še vedel, kam merijo njene bo

sede, klečala je gospodična že pred njim in prosila milosti za nedolžnega Tomaža. 

„Kaj vendar počenjate ?” zakliče kralj in 
dvigne gospodično, posadivŠi jo v naslonjač . » Presenetite me na čuden način! Povest je grozna ! 
Kdo naj veruje, da je Tomaž popolnoma ne 
dolžen?" 

Skuderska pa odgovori : » Grofa Jozena izjava ije najboljša priča, a dalje tudi Š e,bode mnogo 
na dan prinesla preiskava Kardilakove hiše . Povrh pa predobro poznam Tomaževo srce, katero bi 
sicer ne bilo našlo nikdar odmeva v Magdaleninem srcu." 

Kralj stopa molče semintja, naposled s e 
ustavi pred Skudersko, skriža roki na hrbtu in 
meni : 

„Rad bi vendar videl vašo Magdaleno! ” 
Ker je bila Skuderska pripravljena na to 
kraljevo željo, imela je Magdaleno že pripravljen o 

in ta je čakala pri sobarici gospe Jentnon . 
rokah je imela prošnjo za pomiloščenje, kater o 
ji je bil sestavil odvetnik Andil . V nekaterih 
trenutkih je klečala pred kraljem. Bila je rudeča 
kakor škrlat, v lepih očeh pa so se iskrile solze . 

Kralj je bil začuden nad njeno lepoto . Dvignil 
jo je in prebral prošnjo . Rekel je z milim glasom: 

» Verujem ti, da si prepričana o nedolžnosti 
svojega ženina. Pojdi v dobrem upanju in počakaj, kaj bode odločilo sodišče ." 


Skuderska ni bila prav zadovoljna s svojim 

uspehom, a ni se dalo nič več storiti. — 

Minilo je več dni, a o pravdi ni bilo nič 
slišati. Skuderska je šla h gospej Mentnon, a ta 
ji je svetovala, naj molči, da ne razburi kralja . 
Naposled je Skuderska izvedela, da je imel kralj 
s polkovnikom Mozenom dolg razgovor, pri katerem pa ni bil nihče navzoč. Nadalje je še izvedela, da je bil dvornik in kraljev zaupni k 
Bontem pri Brusonu v ječi in šel iz ječe z ve č 
policisti preiskat Kardilakovo hišo ; v hiši se je 
baje zadrževal silno dolgo. Da bi ne bilo ljudskega navala, vršilo se je vse ponoči . 

Toliko je bilo torej gotovo, da se je kralj 

brigal za krvavo pravdo in dal vse natančn o 
preiskavati. Toda čemu se je zadeva tako dolgo 
vršila? Cernu tako dolgo ni bilo odloka ? 

Skoraj je pretekel mesec, ko dobi gospo

dična nekega dne vabilo, naj pride h gospej 
Mentnon, ker želi kralj ž njo govoriti . Magdalena je ves čas molila, naj Bog usliši njeno prošnj o 
in gane kralja, da oprosti Tomaža . 

Kralj se je že dolgo razgovarjal z gospo

dično Skudersko, a bilo je videti, kakor bi bi l 

pozabil na Tomaževo zadevo. Naposled pride dvor

nik Bontem in pove nekaj besed kralju na uho . 

Skuderska s strahom pričakuje, kako se bod e 

reč odločila. Kralj se ji približa in reče smeje : 

„Zelim vam srečo, gospodična! Tomaž j e 

oproščen!” 


9j 

Skuderska hoče pasti kralju pred noge, a 
ta ji to zabrani in reče : 
„Gospodična, vi bi morali postati odvetnik ! 
Zagovarjati znate, kakor nihče na svetu! ” 
Skuderska se hoče v besedah zahvaliti, a 
tudi tega ji kralj ne dopusti, rekoč : 

» Pojdite hitro domu! Tomaž vas že čak a 
s svojo nevesto. Naznanite jima, da dajem nevesti 
tisoč zlatnikov, toda zapustiti morata Pariz ; gotovo jima bode to moje povelje ugajalo . " 

Skuderska, prišedši domu, najde zaročenc a 
v solzah veselja. V nekaterih dneh sta bila poročena. Ceprav bi ne bila kraljeva volja tako 
zahtevala, vendar bi Bruson ne bil mogel ostati 
v Parizu, ker bi bilo škodovalo njegovemu srečnemu zakonskemu življenju, ako bi bila njegov a 
navzočnost opominjala ljudi na Kardilakove hudobije. Kdo ve, ako bi pomalem ne bila prišla 
vsa tajnost na dan, o kateri ni Magdalena nič 
smela vedeti . 

Takoj po poroki sta se novoporočenca odpeljala v Genovo, spremljal ju je blagoslov gospodične Skuderske. Tisoč zlatnikov je bil za takratn e 
čase bogat zaklad za preproste ljudi in tako si j e 
Tomaž na podlagi svoje spretnosti, ki ni celo ni č 
zaostajala za Kardilakovo in na podlagi svoj e 
poštenosti kmalu pridobil povsod spoštovanje i n 
njegovo blagostanje je rastlo od dne do dne. 

Leto po njegovem odpotovanju razglasil j e 
pariški nadškof, da mu je pod spovedno tajnostjo 


zgrevani grešnik prepustil zaklad, ki ga je na 
ropal po Parizu. Kdor ima dobiti kak kinč' in 
ga zna popisati tako, da se mu kot njegov pripozna, 
naj se oglasi pri odvetniku Andilu. Mnogo jih 
je bilo, ki so bili na ulici samo pobiti na tla 
in oropani, ki so zdaj v lastno začudenje dobili 
uplenjene dragocenosti. 

Kar se ni razdalo, pripadlo je premoženju 
cerkve sv. Evstahija.