V. b. b. Delavci in kmetje, sploh vsi delovni ljudje imamo pravico in dolžnost, da v enotnosti praznujemo 1. maj in tako skupno manifestiramo za boljšo bodočnost v demokraciji, svobodi in miru! LETNIK VII. CELOVEC, SREDA, 30. APRIL 1952 ŠTEV. 30 (490) Koalicijska trenja okoli državnega proračuna in finančnega ministra Na gospodarskem področju vladne politike so bila v zadnjih tednih močna nasprotstva med obema koalicijskima strankama. Šlo je namreč za program novega OVP-jevskega finančnega ministra dr. Kainitza, ki je hotel z drastičnimi ukrepi, o katerih smo v našem listu že večkrat pisali, ..ozdravljati" državni proračun. Ti Kamitzovi ukrepi pa nikakor niso šli v račun socialističnemu koalicijskemu partnerju, ker so merili na razne spremembe v korist privatnih industrijskih podjetnikov in v škodo podržavljenih obratov, pa tudi v škodo najrazličnejše gradbene dejavnosti. S tem so ogrožali tudi borbo za polno zaposlitev in prinašali nevarnost povečanja brezposelnosti, ki bi prišla do izraza predvsem med gradbenimi delavci, ker je finančni minister imel namen črtati iz državnega proračuna vsa sredstva za gradnje pri državnih železnicah, za gradnje šol in drugih javnih poslopij, za podpiranje gradnje stanovanjskih prostorov itd. Predaleč bi zašli, ako bi na tem mestu hoteli pregledati in proučiti ves razvoj notranjih trenj v vladni koaliciji, ki jih je sprožil novi linančni minister s svojim reakcionarnim načrtom za „ozdravitev“ državnega proračuna. Omeniti hočemo samo dejstvo, da sta se OVP •n SPO med seboj napadali kolikor sta le mogli. S PC) je očitala OVP-ju pred vsem, da hoče s svojim in Kamitzovim programom ovekovečiti in povečati brezposelnost v Avstriji, obratno pa je morala slišati SPO od OVP-jevskih »predstavnikov", da želi inflacionistično politiko. Z demonstracijami gradbenih delavcev, Tržaške volitve pomembne tudi za pravilno rešitev vprašanja STO. Za bližajoče se občinske volitve v Trstu, bi bodo 25. maja, je bilo do zaključka termina vloženih 14 kandidatnih list. Slovensko-itali-janska ljudska fronta je vložila listo, ki obsega 48 kandidatov. Nosilec liste Slovensko-itali-janske ljudske fronte je dr. Jože Dekleva. Svojo listo je vložila tudi Slovenska demokratska 2veza. V vseh ostalih občinah anglo-ameriške cone Trsta pa so bile vložene liste slovenske narodne enotnosti. V občinah Doline, Repentabor, ^gornik in Devin-Nabrežina so se slovenski volilci zedinili na naziv: „Lista slovenske skupnosti", v občini Milje pa so postavili »Ljudsko zvezo za neodvisnost", ki jo sestavljajo zestopniki vseh političnih skupin v tej občini, ki se borijo za neodvisnost Svobodnega tržaškega ozemlja. V tržaški občini bo imelo volilno pravico blizu 202.000 ljudi. Med temi je tudi okrog 8000 italijanskih državljanov, ki so se šele v zadnjih treh letih priselili v Trst. Pirmorski dnevnik, glasilo OF za tržaško ozemlje, piše, da bodo letošnje volitve v veliki meri soodločale o izidu borbe za pravično 'n pravilno rešitev tržaškega vprašanja po določbah mirovne pogodbe, ter poudarja, da je zato bolj kot kdaj koli potrebna odločnost in strnjenost. ki so bile največje v četrtek preteklega tedna na Dunaju — nastopilo je okoli 20.000 gradbenih delavcev proti Kamitzovemu načrtu —, je ostrina med koalicijskima strankama dosegla svoj višek in brez dvoma so te demonstracije do neke mere prisilile OVP-jevske predstavnike na koalicijskih razgovorih za ureditev državnega proračuna (ki so se več ali manj tajno že dalj časa vršili poleg javne koalicijske vojne zaradi istega vprašanja), da so le nekoliko popustili. Vsekakor so zadnjo soboto časopisi OVP in SPO na mah prenehali z medsebojnimi napadi in obe strani sta „zmagoslav-no“ sporočili svojim bralcem, da sta skupno sklenili ..ozdravitev bičeja". V tajnih pogaja- njih sta se torej pol na škodo in pol v korist avstrijskega ljudstva spet enkrat sporazumela koalicijska partnerja, ki sta si prej dolge tedne pred javnostjo segala v lase. Zanimiva s tem v zvezi je bila parola na transparentu, ki so jo nosili s seboj gradbeni delavci pri svoji od socialističnih sindikalnih voditeljev uprizorjeni demonstraciji v Celovcu isti dan, ko je na Dunaju že bil napravljen OVP-jevsko-SPO-jevski sporazum. Parola se je glasila „\Veg mit Kamitz", — in ko je časopisje prineslo poročilo o skupnem koalicijskem sklepu, je bilo res težko uganiti ali naj ta parola pomeni: „proč s Kamitzom", ali pa le: „pot s Kamitzom"?! General Ridgway se bo preselil iz Koreje v Evropo V ponedeljek je prezident ZDA Truman imenoval na pobudo konference Atlantskega sveta v Parizu dosedanjega poveljnika ameriških čet na Daljnem vzhodu in poveljnika vojskujočih se zavezniških čet v Koreji, generala Matthesva Ridgwaya, kot Eisenhowerjevega naslednika za vrhovnega poveljnika vojaških sil organizacije Severnoatlantskega pakta. Po vsej verjetnosti bo general Ridgway že 1. junija osebno prevzel svoj novi delokrog direktno iz rok generala Eisenhowerja, ki bo prav ta dan zapustil svoje dosedanje poveljniško mesto. Istočasno z imenovanjem novega poveljnika vojaških sil organizacije Severnoatlantskega pakta je prezident Truman izjavil, da je po njegovem mnenju general Ridgway pravi mož za to mesto, ker „ima bogate izkušnje v vodenju zavezniških čet in v modernih bojnih metodah". V Koreji bo Ridgwaya zamenjal general Mark Clark, bivši poveljnik ameriških zasedbenih čet in ameriški visoki komisar v Avstriji ter poznejši ponesrečeni Trumanov posebni poslanik pri Vatikanu. Za generala Clarka je to pač zanimiva kariera: iz Avstrije preko predvidenega poslanca pri Vatikanu na korejsko bojišče; prav tako zanimiva je vsa ta sprememba poveljstev sploh, ki je nastala z odstopom Eisenhowerja in njegovim korakom iz vojaštva v politiko. Japonska mirovna pogodba je začela veljati Z zamenjavo potrdilnih dokumentov japonske mirovne pogodbe med ameriškim zunanjim ministrom Achesonom in japonskim diplomatskim zastopnikom v Washingtonu, ki je bila izvršena pretekli ponedeljek, je Japonska mirovna pogodba, sklenjena zapadnimi zavezniki, stopila v veljavo. S tem je Japonska spet svobodna in enakopravna. Kljub veljavni mirovni pogodbi, pa bodo ameriške čete še nadalje ostale na Japonskem, ker je to predvideno v ameriško-japonski medsebojni varnostni pogodbi, ki je prav tako v ponedeljek stopila v veljavo. / Ker se Sovjetska zveza in njeni sateliti na Daljnem vzhodu svojčas niso udeležili mirovnih pogajanj z Japonsko, se vojno stanje med njimi in Japonsko formalno še nadaljuje. | Delavsko gibanje Cucchija in Magnanija samostojno nastopa pri bližnjih italijanskih volitvah Gibanje italijanskih delavcev, ki jim načelu-jeta poslanca Cucchi in Magnaoi, bo nastopilo na občinskih volitvah v Rimu ter v večjem številu občin v Južni Italiji z lastnimi listami. Priključili se bodo še nekateri neodvisni socialisti. Pod firmo neodvisnih socialističnih list bo šlo gibanje italijanskih delavcev na volitve v osmih pokrajinskih mestih v Južni Italiji. Poslanec Valdo Magnani je vodja liste v Rimu. V milanski federaciji Nennijeve socialistične stranke zahteva močna skupina tako imenovanih centralistov, pristašev bivšega člana direkcije stranke Lelija Bassa, naj bi po občinskih volitvah sklicali pokrajinski kongres, na katerem bi opredelili odnos do KP Italije. Ta skupina graja vodstvo stranke, češ da slepo izpolnjuej navodila KP Italije, ter zahteva neodvisnost politične stranke. Za 1. maj Več kot šestdeset let je že minulo, odkar si je delavstvo izbralo 1. maj za svoj mednarodni praznik. Delovno ljudstvo vseh dežel je dolga desetletja moralo voditi težko borbo, dati je moralo mnogo krvi in žrtev, da si je ta dan lahko ohranilo kot praznik, ga izoblikovalo v simbol enotnosti vseh delovnih množic v borbi za boljše delovne in življenjske pogoje, za politične in socialne pravice, za resnično demokracijo in enakopravnost vseh ljudskih slojev, za človeka dostojno življenje v svobodi in miru. Kot mednarodni praznik delovnih množic vsega sveta je 1. maj danes bolj kot kdaj koli prej praznik enotne volje in borbe milijonskih množic, ki so site vseh vojn, za ohranitev in učvrstitev svetovnega miru. Svetovni mir pa je neraz-družljivo povezan s svobodo in enakopravnostjo vseh narodov, velikih in malih. Kdor hoče mir, mora hoteti tudi svobodo za druge prav tako kot zase, mora to svoje hotenje dokazati z dejanji. Ne samo za svetovni mir, ki ga še vedno in vedno bolj ogroža mrzlično tekmovalno oboroževanje na vzhodu in zapadu, ampak tudi za notranji mir vsakega naroda, vsake države ima to geslo polno veljavnost. Pogoj za življenje v svobodi in miru pa je uresničenje socialnih pravic, h katerim spada v prvi vrsti pravica na delo. Ta pravica v Avstriji še ni zajamčena in prav v zadnjem času se je pri nas poostrila borba proti nevarnosti naraščajoče brezposelnosti, ki jo hočejo povzročiti reakcionarni krogi po OVP-ju zasedenih ministrstev s črtanjem investicijskih sredstev. Avstrijski delavec se na letošnji 1. maj torej bori za polno zaposlitev, za eno od osnovnih pravic delovnega ljudstva, za temeljne osnove demokracije v gospodarstvu in družbi, za obvarovanje eksistence delovnega človeka. Delovni človek pa ni samo delavec, ampak tudi sleherni kmet, ki sam obdeluje svojo zemljo. Vse premalo se naše kmečko ljudstvo še zaveda, da ga ravno delo druži in p o v e z u j e z delavstvom. Ravno delo zasipava oni prepad med delavci in kmeti, ki ga jc v preteklosti umetno ustvarjala in ga tudi šc danes skuša ustvarjati reakcionarna industrijska in veleposestniška gospoda s svojimi hlapci in lakaji v posameznih strankah. Zato naj bo praznik delovnega ljudstva, I. maj, praznik enotnosti delavca in kmeta, praznik njihove skupne borbe za dvig življenjske ravni, proti izkoriščanju po takih, ki sami ne delajo. Na Koroškem pa reakcionarni, izkoriščevalski, Stcinacherjevi krogi še prav posebej hočejo razbijati enotnost delovnega ljudstva s podpihovanjem in širjenjem nacionalne prenapetosti, ki razen njihovim profitarskim interesom in proti-ljudskim nakanam nikomur ne koristi. Borba za enakopravnost obeh narodov v deželi na političnem, kulturnem in gospodarskem področju, kot pogoj za uspešno skupno borbo slovenskega in avstrijskega delavca in kmeta proti skupnemu izkoriščevalskemu in zatiralskemu nasprotniku — avstrijski reakcionarni gospodi — naj bo zaradi tega naše geslo za letošnji 1. maj! Treba se je zavedati, da je dovolj prostora za vse, ki so in hočejo biti pošteni in doseči je treba, da bodo tudi na Koroškem vsi deležni vseh plodov človeškega dela, vsi, ki so vse svoje življenje delali. Delavci in kmetje, ter vsi delovni ljudje drugih poklicnih slojev imamo zato pravico in dolžnost, da v enotnosti praznujemo 1. maj in tako skupno manifestiramo za boljšo bodočnost v demokraciji, svobodi in miru! V nedeljo, 18. majo, bo gostovalo v Celovcu Slovensko narodno gledališče iz Ljubljane Razvoj anglo-egiptovskih pogajanj v Londonu Egiptovski uradni krogi so skrajno rezervirani glede londonskih razgovorov o. anglo-egiptovskih odnosih. Poudarjajo, da je sudansko vprašanje na prvem mestu v razgovorih in da je britanska vlada pripravljena predlagati kompromisno rešitev, s katero bi priznala kralja Faruka, in sicer za kralja Egipta in Sudana s pogojem, da priznanje tega naslova ne bo niti najmanj okrnilo pravice Sudancev, da sami odločajo o odnosih med Sudanom in Egiptom. Ta načrt prav tako zajema predlog za ustanovitev anglo-egiptovsko-sudanskega sveta, ki bi reševal skupna vprašanja. Egiptovski tisk pa piše, da si tudi ameriški veleposlanik prizadeva, da bi pridobil egiptovsko vlado za to rešitev. Sudanska zakonodajna skupščina je sprejela načrt ustave, ki ga jo predložil generalni guverner Sudana Robert Howe. Sprejetje ustave ne bo pomenilo razglasitev neodvisnosti Sudana, marveč samo uvedbo popolne sudanske oblasti, ki bo obsegala ministrski svet in skupščino iz dveh domov. Ministri so odgovorni pred parlamentom. Tržaški Slovenci za svoje šolstvo Odbor za slovensko šolstvo v Trstu, v katerem so zastopniki 12 slovenskih kulturnih, prosvetnih in vzgojnih organizacij, je poslal Varnostnemu svetu pri OZN spomenico, v kateri zahteva ureditev slovenskih osnovnih in srednjih šol, ureditev položaja učnih moči, neodvisnost slovenskega šolstva od italijanski)! upravnih organov ter ustanovitev samostojne slovenske šolske uprave. V spomenici je poudarjeno, da se v Trstu ne izvajajo določbe mirovne pogodbe v korist slovenskega prebivalstva, marveč je slovensko šolstvo še vedno propuščeno italijanskim šolskim oblastem, vsi šolski pravni in politični ključni položaji pa so v rokah Italijanov. Zato so tržaški Slovenci enotni v zahtevi, da Italija ne le ne sme nikoli več dobiti Trsta in njegove okolice, marveč tudi ne sme sodelovati v upravi na Tržaškem ozemlju. V spomenici je izražena tudi zahteva, da je treba iz javnih sredstev zgraditi osrednji kulturni dom v Trstu in vsaj delno poravnati škodo, ki so jo utrpeli Slovenci pod Italijo na kulturnem področju. Spomenico je odbor za slovensko šolstvo poslal tudi na UNESCO, ameriški in britanski delegaciji na londonski konferenci, jugoslovanskemu veleposlaništvu v Londonu, francoski vladi in ameriški vojaški upravi. Dunajska stolnica spet popravljena V zadnjih dneh preteklega tedna so se okoli dunajske stolne cerkve sv. Štefana vršile velike svečanosti. Med vojno uničeno in izgorelo cerkev se po večletnem delu popravili in v nedeljo spet otvorili. Teh svečanosti so se udeležile V9e prominentne osebnosti države in zveznih dežel, ves visoki klerus ter številne množice avstrijskih katoličanov iz Dunaja in drugih predelov države. Najbolj svečano pa je bilo, da so v obnovljenem stolpu obesili novo vliti veliki zvon „Pummerin*‘, ki predstavlja s stolnico vred značilno dunajsko znamenje. Tudi na Koroškem kupčija z Italijo na račun Slovencev Kakor vidimo iz oficielnih obiskov šefa avstrijske vlade Figla, ministra za zunanje zadeve Gruberja in drugih članov avstrijske vlade v Rimu, se gospodarski in kulturni odnosi med Italijo in Avstrijo vidno zboljšujejo. Rešujejo se tudi razna druga odprta vprašanja med državami-sosedami. Med drugimi je sporazum med Avstrijo in Italijo o ureditvi obmejnega in denarnega prometa viden napredek v tej smeri. V teku letošnje zime pa smo bili priča resnih korakov s strani koroške vlade, da naveže čim tesnejše stike s sosedno italijansko pokrajino Furlanijo. V ta namen je proti božiču minulega leta posebna vladna delegacija pod vodstvom deželnega glavarja VVedeniga in njegovega namestnika Ferlitscha obiskala predstavnike italijanske oblasti za Furlanijo v Vidmu. Že trakrat so »Karntner Landeszeitung'* Zanimiva izjava nemškega kanclerja Zapadnonemški kancler Konrad Adenauer je poudaril v svojem govoru po radiu, ki ga je imel kot odgovor na pismo predsednika socialistične stranke Schumacherja, da daje prednost svobodni in enotni Nemčiji pred sedanjo fbderalno republiko. Po njegovem mnenju ima zapadnonemškavladadvacilja: združitev Nemčije in ustanovitev Združenih držav Evrope. Adenauer sodi, da so nemški razgovori z za-padnimi velesilami o sklenitvi generalne pogodbe prisilili sovjetsko vlado, da je sprožila akcijo za združitev Nemčije. Sovjetske predloge je treba proučiti, kar pa seveda ne pomeni, da je treba sedaj prenehati sleherno delo za sklenitev generalne pogodbe. Britansko zunanje ministrstvo izraža zaskrbljenost zaradi francosko-nemškega spora o Posarju. Anthony Eden je poslal predstavnikom Velike Britanije, zlasti pa britanskemu visokemu komisarju v Nemčiji navodila, naj ne sodelujejo v razpravi o tem vprašanju. V Lon- donu sodijo, da so dobili podobna navodila tudi predstavniki ZDA in da ta spor ne bo imel večjega vpliva, na podpis generalne po-.-godbe o Nemčiji in pogodbe o evropski obrambni skupnosti. Še vedno pa upajo, da bo Franciji in Nemčiji uspelo urediti saarsko vprašanje. Omenjena izjava kanclerja Adenauerja, v kateri tudi pravi, da bi imel raje enotno Nemčijo z vlado socialnih demokartov kot federalno republiko pod vlado krčanskih demokratov, je vzbudila začudenje v francoskih diplomatskih krogih. V Parizu posebno izražajo začudenje zaradi Adenauerjeve misli, da bi morali biti spremenjeni vsi dogovori, ki jih je sklenila Zapadna Nemčija, ako bi prišlo do enotne Nemčije. Splošno mnenje je, da Ade-nauerjeva izjava, napoveduje preobrat v zapadnonemški politiki ter preusmeritev glavnih naporov bonnske vlade s problemov Združene Evrope na notranje nemške probleme. in drugi koroški listi navdušeno in v duhu pobratenja pisali o obisku. V februarju pa so furlanski predstavniki vrnili svoj obisk deželni vladi in se zadržali v Celovcu tri dni. Na več posebnih konferencah so bila ob tej priložnosti obravnavana številna vprašanja, ki terjajo ureditev med pokrajinami, ki mejita druga ob drugo. Tako je bilo govora o oblikah poglobitve kulturnih stikov, o vprašanjih tujskega prometa, o zboljšanju gospodarskih odnosov, o morebitni gradnji nove skrajšane železniške proge od Beljaka po Ziljski dolini in skozi predor do Vidma in Trsta. Končno so govorili še o zaposlitvi italijanskih delavcev na Koroškem. Dobri gospodarski in kulturni odnosi med državami so pozdravljanja vredna stvar, med državami-sosedami pa od vsakogar, ki realno misli, zaželjeni, kajti le tako je mogoče reševati vprašanja, ki tičejo koristi narodov-so-sedov. V vprašanju odnosov med Avstrijo in Italijo, posebej pa med Koroško in Furlanijo, pa poleg navedenih vprašanj obstoja še nadaljnji izredno pereč problem, pri katerem gre za to, kdaj bo Italija vrnila Ziljskim kmetom one planine na italijanski strani, ki jih jim je proti njihovi volji in brez vsake odškodnine za gradnjo utrdb odvzela Mussolinijeva kolonizacijska družba „Ente per le Tre Venezie**. Avstrijska vlada in njen minister za zunanje zadeve je o vprašanju poučen, kajti že od 6. septembra 1947 leži pri njemu nerešena zahteva Slovenske kmečke zveze po vrnitvi teh planin pravim lastnikom. Tudi namestnik deželnega glavarja Ferlitsch dobro ve, da so te planine življenjske važnosti za Ziljske kmete, saj je o tem do sedaj še pred vsakimi volitvami govoril. Zakaj to vprašanje še ni rešeno v smislu pravice in zahteve SKZ? Ali morda mislita dunajska in celovška vlada ustvarjati dobre medsebojne odnose na račun last-, nine slovenskih kmetov v Zilji? Potrebno bi bilo dati odgovor, če mislita tukajšnji vladi legalizirati Mussolinijev rop nad slovensko kmečko lastnino in jo prepustiti Italiji kot poklon Avstrije za dobre sosedske odnose. Gre vsekakor za okoli 1500 ha gozdov in pašnikov. Sovjetska zveza naj dokaže, da želi mir na svetu Generalni sekretar Organizacije združenih narodov Trygve Lie je te dni izjavil, da predstavlja ravno problem premirja v Koreji ključ za rešitev ostalih mednarodnih problemov. Potrebno je, da Sovjetska zveza dokaže v Koreji, da želi mir na svetu, kajti sovjetski predlogi za rešitev nemškega problema, moskovska gospodarska konferenca in zadnje Stalinove izjave ne morejo hiti dokaz iskrene želje po miru, dokler se v Koreji nadaljuje vojna. — Sovjetska zveza zavzema v komisiji OZN za razorožitev še vedno negativno stališče. Vse sovjetske mirovne poteze v nemškem vprašanju in drugih problemih so neiskrene in se za njimi skrivajo namere, ki nasprotujejo interesom miru na svetu. Berlin. — Člani- informbirojske mladinske organizacije vzhodne Nemčije so skušali priti iz sovjetskega v francoski sektor Berlina, da bi demonstrirali proti zahodnim velesilam, zahtevajoč, naj podpišejo mirovno pogodbo. Berlinska policija jih je razgnala. Pomladanski velesejem v Grazu Ta teden je v Grazu pomladanski velesejem, ki se ga udeležujejo tudi šttvilne pred vsem slovenske in hrvatske firme. Jugoslovanski paviljon vzbuja veliko pozornost pri vseh obiskovalcih velesejma, kar pride do izraza tudi v Graškem časopisju. Razstavljeno blago in predmeti, kot ribje konzerve, vina in spiri-tuozi ter razni izdelki lesne industrije in domače obrti prav tako vabijo na ogled kakor paviljon sam, ki je okrašen z odličnimi foto-posnetki najznamenitejših obmorskih in drugih tujskoprometnih centrov Jugoslavije. Za izmenjavo blaga o priliki velesejma je bilo določenih pet in pol milijona šilingov, za kar so vse trgovske kupčije že bile sklenjene, četrti dan velesejma, tako da je ves velesejm-ski kontingent že izrabljen. Avstrija bo na osnovi tega kontingenta dobavila Jugoslaviji pred vsem razne stroje, elektromaterial, kolesa in vozila, steklene, tekstilne in papirnate izdelke itd., obratno pa bo iz Jugoslavije uvozila otrobe, zgodnjo zelenjavo, sadne šoke, konzerve, lesne izdelke, kemikalije in še več drugih stvari. Na drugi strani pa je treba omeniti tudi močno zanimanje jugoslovanskih gospodarskih krogov za ta graški velesejm. Tako je v ponedeljek prispel v Graz avtobus s 50 interesenti in obiskovalci velesejma iz Zagreba. Katoliški duhovniki obsojajo mošotavjonjo s Tvslom Ogorčenim protestom vseh jugoslovanskih narodov proti krivičnemu reševanju tržaškega vprašanja se je pridružil tudi velik del katoliških duhovnikov širom Slovenije in izven nje. O odločnem nastopu slovenskih katoliških duhovnikov na Primorskem je naš list že poročal. Tudi v Celju so zborovali katoliški duhovniki, člani Ciril-Metodijskega društva. Na zborovanju, kjer so proslavili 11. obletnico ustanovitve OF, so sprejeli in poslali zunanjemu ministru Kardelju resolucijo, v kateri z ogorčenjem ugotavljajo, da italijanski fašizem zopet dviga svojo glavo in hoče znova podjarmiti Slovence v Trstu ter si prisvojiti še druge dele jugoslovanske zemlje. Pri tem se od drugih nič ne razlikuje tržaški škof Santin, ki z lažjo „o verskem preganjanju** v FLRJ podpihuje fašistično gonjo proti Slovencem in Hrvatom v Trstu. Duhovniki poudarjajo v svoji resoluciji, da uživa katoliška duhovščina v Jugoslaviji popolno svobodo svojega poklica, ter izjavljajo, da bodo pošteni duhovniki združeni z ljudsko oblastjo delali za osvoboditev vseh primorskih bratov. Resolucijo je podpisalo vseh j 50 navzočih duhovnikov. Združenje katoliških duhovnikov Bosne in Hercegovine ter študenti in profesorji semenišča v Sarajevu so prav tako ostro obsodili iredentistično gonjo okoli Trsta ter z resolucijo zahtevali od jugoslovanskega zunanjega ministrstva, naj tudi v bodoče odločno brani nacionalne interese jugoslovanskih narodov. Na pokrajinski konferenci v Ljubljani, kjer so se zbrali katoliški duhovniki — člani CMD iz okrajev Ljubljana, Ljubljana okolica, Kamnik in Kočevje, je govoril univ. prof. in dekan bogoslovne fakultete dr. Stanko Cajnkar. O zatiranju slovenskega jezika na Primorskem v času fašizma, je med drugim dejal: „Cc bi bili italijanski škofje na Primorskem s tako naglico pregnali slovenski jezik iz cerkva, kakor so ga oblastniki iz šole, bi ostali kaj kmalu sami, brez duhovnikov in vernikov. Zalo ne gre njim zasluga za ohranitev slovenščine v cerkvenem življenju. Njihovo pravičnost nasproti nam Slovencem je treba presojati po lem, kako so nam bili osebno naklonjeni ali sovražni. Ko sem leta 1941 nastopil v Slovenskem Primorju službo kaplana, sc nisem mogel izogniti velikemu razočaranju. Tukaj sem se srečal z visokim duhovnikom, ki se mu ni zdelo vredno niti potrebno, da sc nauči jezika svojega ljudstva. Ob vsakem razgovoru si imel občutek, da prav nič ne ceni tega, kar je ! bilo zate in za tvoje ljudi ena največjih dragocenosti. Po vsem sodeč si ni ničesar bolj želel kakor , Časov, ko posebnega slovenskega ljudstva v mejah „velike“ Italije no bo več. In če si se pri svojem škofu zaradi kratenja narodnih pravic pritožil, si bil razglašen za nacionalista ti sam in ne tisti, ki so naše ljudstvo potujčevali.. „Staro pravdo med nami in njimi je treba razgrniti pred vsem svetom, ker ne zadeva samo nas, ampak je važna za vse narode. Ne morem prerokovati, kdaj bo odločena, vem pa, da je diskusija med sv. Cirilom in Metodom in latinskimi duhovniki v Benetkah leta 867 že zgovoren prizor iz le žalostne igre. Zilje Konstantina opisuje to srečanje takole: „Ko pa je bil (Konstantin namreč) v Benetkah, so se zbrali nanj latinski škofje, duhovniki in menihi, kakor vrani na sokola, in vzdignili trojezično herezijo rekoč: „Clovek. razloži nam, kako si ti zdaj naredil Slovenom črke in jih učiš, ki jih ni noben drug prej izumil, niti apostoli, niti rimski papež, niti Gregorij, niti Hieronim, niti Avguštin? Mi pa poznamo samo tri jezike, v katerih sc spodobi v knjigah slaviti boga: hebrejski, grški, latinski." (Ž. K. XVI., 1). Ti argumenti I.atincev, prednikov današnjih Italijanov, se v bistvu prav malo razlikujejo od dokazov, ki so jih navajali za svoje prvenstvo naši poznejši nasprotniki. Ta prednost ni nikjer v naravnem redu utemeljena in edini dokaz za veljavnost latinske teze je napis na Kristusovem križu. Tako je pravzaprav Pilat, ki je obsodil Kristusa na smrt, določil, kateri jeziki sc lahko uporabljajo v liturgiji. Ali je sploh treba omenjati smešnost take trditve?!** Potem ko se je obširneje ustavil pri analizi prvenstva enega samega (namreč rimskega) škofa ter poudaril, da nima tako prvenstvo nič skupnega s šovinistično italijansko teorijo o izvoljenosti vsega naroda, je dr. Cajnkar nadaljeval: „Nevamejše kakor iluzije o deležu na rimskem prvenstvu so visoke misli, ki jih imajo Italijani o vzvišenosti svoje kulture in jezika, ki ga govore. To vrednotenje se ne more opirati na nobeno religiozno idejo. Zato je slepa zaverovanost v odlike italijanske kulture v duhovniških vrstah prav čudna. Gotovo imajo podobne pojme o odličnosti svoje kulture tudi drugi veliki narodi, vendar se duhovniki drugih narodov ne postavljajo tako ostro v vrsto največjih šovinistov, kakor delajo to italijanski. Čisto nemogoča in nerazumljiva pa je kleveta da smo Slovenci nekak pastirski narod, neroden in surov, zaostal in otopel. Italijani so bili brez našega vabila več kakor dve leti na roparskem obisku v naših krajih. Videli so Ljubljano in druga naša mesta, zahajali v cerkve ter v knjižnice, muzeje in druge kulturne ustanove. Tudi duhovniki so bili med njimi. Prav zato bi morali o nas marsikaj vedeti. Mogli so se prepričati, da znamo potrpeti, lahko pa bi tudi vedeli, da je naša pest trda. Toda vsega tega menda ne vedo ali nočejo vedeti in mečejo kamenje na nas. Priporočamo jim, naj pogledajo resnici v obraz. Nič jim nismo dolžni, pač. pa so oni (z redkimi izjemami) naši dolžniki; kot narod, ki je delal zločine, ko mu jc bilo to ukazano, kot skupnost, ki jc bila brez volje in poguma, ko se je bilo treba upreti, kot katoličani, ki so molčali, ko je bilo treba braniti pravice drugih narodov." V resoluciji, ki so jo sprejeli po referatu dr. Cajnkarja, je rečeno: ..Duhovniki — člani CMD — se pridružujemo upravičenim zahtevam naših narodov in voditeljev naše ljudske oblasti za pravično reševanje tržaškega vprašanja. Pri tem nas najbolj boli sovražno zadržanje tistih italijanskih duhovnikov, ki spominjajo s svojimi izjavami na nekdanjo fašistično dobo. Apeliramo na vse dobromisleče katoličane onkraj naših meja, da ustvarjajo s svojim vplivom tako javno mnenje, ki bo upoštevalo pri reševanju tržaškega problema naše pravične narodne težnje. Saj nočemo ničesar tujega, ampak samo to, kar nam gre po božjem in naravnem pravu. KAREL DESTOVNIK-KAJUH: Zgodovina L maja je zgodovina borb delovnega ljudstva vsega sveta Prvi maj, praznik delavcev in vsega dclov-Dega ljudstva, se je porodil iz borbe delavcev Preti njihovim kapitalističnim izkoriščevalcem, 86 je porodil iz krvi ohikaških mučenikov. Za-t° pa je bil za vse revolucionarne delavce ved-r*0 borben praznik. V osemdesetih lotih preteklega stoletja je “'la v Ameriki težka gospodarska kriza, katere Poledice so nosili seveda v glavnem delavci, kapitalisti so silno izkoriščali delovne množici število brezposelnih je naraščalo, po dru-® strani pa so morali delavci delati od 12 do N ur na dan. Zaradi vsega tega izkoriščanja 1® Začelo med delavci vreti in konec aprila 1886 je bila v Ameriki cela vrsta stavk in nemirov. Prvi so stopili v borbo tramvajski na-®>®ščenci in železničarji iz Missourija in Kan-sledili so jim delavci iz sladkornih tovarn, delavce je v njihovi borbi vodilo Udruženjc v*tezov dela, ki je bilo ustanovljeno leta 1869 v Filadelfiji. Glavna zahteva delavcev je bila j^murni delavnik. Kapitalisti so se s pomočjo oblasti seveda dobro organizirali v obram-“°, pogajanja med delavci in delodajalci so se 'azbila. Delo v tovarnah je počivalo, tramvaji 'n vlaki niso vozili. Tovarnarji so zato najeli stavkokaze, ravno tako so storili pri železnicah tramvaju. Tramvaje in vlake je spremljala °TON ŽUPANČIČ: Prvomajska Pesem nam je v srce padla — v srce padla, nam prinesla nove sanje — nove sanje, P®sem srpa, pesem kladva v lepe dneve pomladanje, Pusem, pesem srpa, pesem kladva. Naša njiva vsa je zlata — vsa je zlata, ro obnašali ter obtoževali kapitaliste in kapital in kapitalistični red. Zaradi velikega ogorčenja ljudstva so kasneje Schvvabu in Fieldenu spremenili smrtno kazen v zaporno kazen, Lingg pa je napravil samomor. 11. novembra zjutraj so Parsona, Spiessa, Fischerja in Enge-la obesili v zaporih grofije Cock v Chikagu. Ameriška federacija dela je imela v decembru 1888 v Saint Louisu svoj kongres, na katerem so sklenili, da začnejo odločno borbo za osemurni delovni dan. Za začetek tega boja je kongres določil prvi maj 1890 v spomin na chikaške dogodke. Sklenili so tudi, da se vsako leto na ta dan organizirajo množične proslave in stavke v zaščito delavskega razreda. Na predlog francoske delegacije je 1. kongres II. Internacionale, ki je bil leta 1889 v Parizu, sklenil, da postane prvi maj mednarodni praznik dela ter pozval delavce, naj na ta dan javno iznesejo svoje zahteve in manifestirajo za svoje pravice, zlasti pa za osemurni delavnik. Delavstvo se je po vsem svetu navdušeno odzvalo temu pozivu. Proslava 1. maja 1890 je imela značaj borbenega mimohoda revolucionarnih sil mednarodnega proletariata. V Nemčiji, v Franciji, v Italiji, v Avstriji in drugih državah sta bili policija in vojska v pripravljenosti, da bi delavske nastope zadušila, toda prva proslava je imela velik uspeh. Proslave 1 maja imajo tudi v Avstriji tradicijo, na katero lahko gleda avstrijsko delavstvo s ponosom. Ta tradicija sega nazaj v ona leta, ko so delavci vsega sveta pričeli praznovati 1. maj kot svoj borbeni praznik. 1. maja 1890 je tudi na Dunaju prvič demonstrirala množica delovnega ljudstva proti krivici in izkoriščanju in solidarno z drugimi narodi praznovala dan delovnega ljudstva. Friedrich Engels je takrat zapisal v dunajsko „Arbeiterzeitumg“: „Majska proslava na Dunaju je bila epohalna ne samo zaradi skupnega mednarodnega sodelovanja borbenega delavstva, temveč je služila tudi ugotovitvi razveseljivega napredka delavskega gibanja v vseh deželah. Sovražnik in prijatelj sta si edina v tem, da je delavstvo na Dunaju praznik proletariata praznovalo slovesno in častno ter si je priborilo ugledno mesto v delavskem gibanju." Bil je 1. maj 1890, torej pred 62. leti. Vse tovarne in delavnice na Dunaju so počivale. Ves Dunaj je sličil vojaškemu taborišču. Hišna vrata v notranjih okrajih so bila zapahnjena, trgovine so bile zaprte. Vse važnejše ceste in križišča je zasedlo vojaštvo in policija. Delavci pa so prihajali iz Ottakringa, Hemela, Favorit, Meidlinga, sploh *z vseh četrti bede in proletariata in sicer nepregledne množice. Prvomajske proslave so bile začetek mogočnih demonstracij za človeka vredno življenje delovnega človeka, krepile so zavest moči in samozavesti k dosegi cilja, ki je potegnil delovna sloj iz globine človeka nevrednega življenja k svetlobi in k soustvarjalcu v razvoju boljše človeške družbe in pravičnega socialnega reda. Kralj Matjaž Bradati kralj Matjaž le spi, spi in bo še dalje spal, njega sploh ni, samo naš strah ga za rešnika je izbral. Matjaž ne bo nikoli vstal, ne more, ker ga nil Matjaž sem jaz, Matjaž si ti, smo mi in ste vi vsi, kar nas malih je, zatiranih ljudi. Matjaž je zagorski rudar, Matjaž je dolenjski drvar in ljubljanski cestar, iz Krope žeblijar je Matjaž. Vsak delavec, Id na njegov se rovaš pitajo troti, vsak tak je Matjaž. Matjaži so tisti, ki mro kakor ribe v izsušeni strugi, to so vsi naši sodnigi od Jesenic do Trbovelj in od Slovenskih goric do Borovelj. Naš kralj, naš bradati Matjaž pa le spi in bo spal. Toda naš človek, naš človek bo kmalu svoj tilnik vzravnali Mirko Mahnič: Kreftovi »Krajnski komedijanti" "aše je železo belo — vse je belo, ^ka žetev nas klasata, kladvo nam bo vroče pelo, č«tev, žetev čaka nas klasata. T° je naša mlada, zdrava — mlada, zdrava bratstvu vsega sveta — vsega sveta: Pesem vsemu svetu prava, rr'aja prvega zapeta, Vsemu, vsemu svetu pesem prava. Policija. Zato je prišlo na progah do demon-stracij in spopadov. Na progi Louisvelli-Nash-v'He so orožniki streljali na skupino demonstrantov, pri čemer so jih pet ubili. To je mno-^co silno razjarilo, napadla je vlak, požgala vagonov in postavila barikade. Vlada je po-8kla na kraj 5000 vojakov. L maja 1886 so začeli stavkati kovinarji v Chicagu in so demonstrirali po ulicah z zahte-v° po osemurnem delovnem dnevu. Policija je P°d poveljstvom nadzornika Bonfielda divjaško razgnala delavce. 3. maja je borec za pralce delavcev Spies organiziral veliko zborova-n)e delavcev. Policija je delavce napadla, stregla nanje in štiri ubila. Delavstvo je bilo Ogorčeno in je naslednji dan 4. maja organizi-ralo protestno zborovanje v Haymarketu. Kapitalisti so zborovanju nasprotovali in zahtevi, da se prepove, župan Harison pa jim ni "godil in je izjavil, da se bo tudi on zborovala udeležil. Na zborovanju sta govorila ogromni množici Spies in Fielden. Ko se je župan nekoliko od-^aijil, da bi obvestil policijo, da gre vse v redu 'n miru, je inšpektor Bonfield ukazal policiji J^Pasti množico. V zmedi je nekdo vrgel “°mbo in policija je začela streljati v množico, “ilo je nad sto mrtvih in ranjenih, ubit je bi *"di en policaj, neki Degan. Policija je aretirala na stotine delavcev, ki Pa jih je nekaj dni kasneje izpustila, razen °smih. V zaporih so pridržali Avgusta Spiesa, mednika „Delavskega dnevnika", Mihaela ScWaba, urednika Adolfa Fischerja, črkostav-Ca’ Samuela Fieldena, voznika, Jurija Engela, pSovca, Oskarja Neebcja, novinarja, Alberta jarsona, urednika lista „A larm" in Alojza 'nSga, mizarja. 21- junija 1886, so jih postavili pred sodišče. Razprava je trajala osem tednov. Predsednik sodišča in vsi porotniki so bili strupeni sovražni delavskega razreda. Na smrt so obsodili Spiesa Lingga, Fischerja, Parsona, Fieldena. J?ngela in Schvvaba, Neebeja pa na 15 let ječe. ^toženci so se med procesom mirno in hrab- (Enu želu veselu rezmišluvajne o Krajnstvi) Od vseh strani ogrožena slovenska zemlja, malodušnost v skoraj vseh njenih ljudeh, usodna nevernost v neuničljivost trdo preizkušen ega, pa tako plahega rodu. ki bo 'zdaj zdaj črtomirovsko — saj smo vnuki svojih dedov — klonil, ves kmečki in vražarski, ves vsled jeznih medsebojnih prepirov oslabljen in od lesketa motoriziranih tolp zastražen. Takrat je pesnikova misel tipala za odrešujočo besedo. Saj talko je bilo v vseh, za naš rod najusodnejših dneh. Trubar Kolumb — prvi rešenih svojega rodu — je v poslednjem hipu rešil komaj še nekaj zlogov grgrajočega slovenskega človeka. Zapisal je hlastajočo mešanico nesrečnika, ki se je potapljal in je za slovo od življenja kričal po večnem lebnu. Naš največji — France Prešeren — je videl v lepoto zaverovani obraz utopljenega krmarja naše ulbage barke — Matije Čopa. Vedel je, tla mora zdaj rm prevzeti komando na barki, ki je vozila Lepo Vido, poslednje in najvišje hotenje njegovih ljudi. Zal, da vojaški učbeniki o strategiji niso zabeležili edinstvene zmage poeta-vojskovodje. ki je za svojo bedno posadko izbojeval odrešilno bit- ko samo s kopico moralnih klofut in je pri tem tekla samo in edino njegova srčna kri. In prav gotovo mi bila samo mati tista, ki je s tihim šepetom pregovorila Ivana Cankarja, ko se je na Dunaju hotel pognati v Donavo. V tistem hipu je zaslišal krik uil»ge šentflorjanske doline, ki je živela samo še od njegove besede, od velikega oznanila, ki je prihajalo iz umetnikovih ust. Kaj bi pesnih v letu 1941 odrešujočega povedal svojim ljudem? Kreft je takrat izmislil ..Komedijante", V najtežjih dneh slovenskega življenja je začel snovati na motiv narodne „Kaj nam pa morejo", na tragi-gikomični motto: „Vd drugi imate ljubice, vi drugi imate denar". In tisti klobuk je prav tako drzno postrani kakor triglavke naših gošarjev. Gledamo te kranjske komedijante in tako znani so nam. Ali niso to Rostandovi gaskomjski kadeti? (..Salvete nnilites Camiolae nostrae!" jih pozdravlja deželni ranocelnik Makovec!) Med njuni lepi Cyrano — Zois. Ubogi Cyrano — ubogi Zois! Cyrano: „Jaz srce vedno v duha zagrinjam." (III. dejanje). SIMON GREGORČIČ: Olaj navedni dem Naš sveti doni bil strt je v prah, vsi kamni razmetani; oh, raslo trnje, rasel mah po groblji je teptani. Plah lazil preko razvalin je — tujcem rob! — domači sin, in lil solze je vroče, solze v nebo vpijoče. Zdaj solze stran! Orodje v dlan! Doma znova vstati mora, oj dom krasan, tako prostran, da bo za vse prostora: , za brate naše rodne vse, in s severa in juga — to krasna bo zadruga! Pač bo zagnal sovražnik hrum; a kaj'nam srd sovraga! Razum nam, bratje, in pogum sovrage vse premaga. Orodje v desni, v levi meč, svoj dom gradimo, se boreč, napadnik mora pasti, naš sveti dom pa vzrasti! Ne bo nas več tujčin teptal, ne tlačil nas krvavo; naš rod bo tu gospodoval, naš jezik, naše pravo! Le vkup, le vkup kamnarji zdaj, na delo vsi zidarji zdaj, ime si proslavite, dom skupni nam zgradite! Dovolj nam kamnov je pobral sovrag za svoje hrame; odslej pa z naših svetih tal ne enega ne vzame. Naš kamen slednji nam je svet in čuval bo Sloven ga vnet; naš dom naj z njim se viša, ne vragov naših hiša. Učakal rad bi srečni dan, dan našega združenja, bi zrl kako en krov prostran čez dom se ves razpenja. Naš prapor bi na krov pripel, dom blagoslovil bi vesel: „Bog živi vse Slovene pod streho hiše ene!" Zois: „Jest per vsaki stvari na konci le z urnam mislim. Serce jo sicer ena luštna, vunder želu fer-flava tičeca." Nobena ga ne ljubi, pa ga zato ljubijo vsi in on vse ljudi svoje „lube očime dužele". Dvakrat bogati, srečni Zoisi Cyrano in Zois — oba plemiča ;x) krvi in — o, najvišje plemstvo — po srcu in duhu. Oba razsipavata za teater in oba bankrotirata. Oba šarmantna, oba učena, oba poeta, ol» vseznalca. Oba večna samca. Oba prišepetovailca, a ne zase lovca. Oba vsa v ognju za domačo zemljo: za Gaskonjo, za Krajno. Oba človeka! Tu sita najlepša. V tem je ves njun čar. V tem je skrivnost življenja, tu je gibalo najvišje revolucije. ..Krajnski komedijanti' — cyranojevci, kompa-nija barona Zoisa. Kako ti mlaskajo, ko zavohajo vino! Kavalirji, kadar jih obišče Suzana — Rokisa-na! Do smrti sestradani kadeti kar zažare, ko zaslišijo mehke glasove gaskonjske fruile, naše komedijante pa omamlja slovenska popevka, ki jo izoblikuje grlo Lahinje Suzane. Kadeti-komedi-janti: predanost stvari, ljubezen do rodne zemlje, razposajenost, požrtvovalnost, junaštvo. Vse to kljub največjim težavam, kljub zoprnikom, kakršna sta grof Hohemwart in vojvoda De Gubdhe, ki se oba spričo zmagujoče fronte čistili čel umakneta. In obe bojni kompamiji gresta s pesmijo v zmagovit napad. Krajnski komedijanti: Kdu si derzne, kdu si vupa pruli nam še kaj sturit? Gaslkonjci pa: Rogovieži, vragameti, da takih nikoli nikdar, od slave junaške razgreti, kjer treba kameljo podreti, pripravljeni so na udar. Zapisal sem to primerjavo samo zato, ker sem ob nji začutil, da so ..Krajnski komedijanti" velika stvar. Saj gre pri Kreftovi ustvaritvi za čisto drugo stvari in no samo za belo perjanico, za čast, za najbolj ozko reševanje individualne problematike. Umetnik je tu stal pred najtežjo nalogo: drama fcsko in umetniško učinkovito izoblikovati vso kulturno in socialno politično problematiko svojega rodu in to v stilu rokokojškega teatra, ki mu je bila taka problematika precej tuja. Nekaj podobnega, a iz drugačnih ustvarjalnih osnov, je menda ustvaril le Bulgakov s svojim „Molieron", ki smo ga pri nas pred vojno že videli. Tako gledano je kasnejši hromeč Zois pravi gigant, šepe-talec Linhart podpihovalec revolucije, komedijanti uporniki proti absolutističnemu sistemu Jožefa II., želja po pijača vse prej kot težnja po razvedrilu in odžejamosli, da no govorim o Matičku, ki se — če še njega primerjamo s slaščičarjem iz „Kade-tov“ — razraste če že ne v celotno slovensko ljudstvo, pa vsaj v njegovega opolnomočenega zastopnica. Obdobje slovenskega preporoda je za slovenskega oblikovalca prebogato skladišče najdragooe-nejših surovin, kd pa so ostale skoraj neizkoriščene. Dotaknili so se ga le redki tretjerazredni pisci (Lahi Malovrh, Faturjeva, vrsta pesnikov-prigod- ničarjev iz druge polovice prejšnjega stoletja), Vi pa so sc zadovoljili zgolj z več ali manj zanimivo in običajno skonstruirano falbulo, idejna, zgodovinska im umefmiško-človeška plat pa ni prodrla ’ solidne mrežnice njihovih snovanj. Tako pomembna vzgojna epoha slovenskega življenja ni mogla nasičevati in krepiti omahljivega duha našega rodu, ki more in mora brsteti in uspevati le na osnovi najčistejših hotenj in vzpodbud preteklosti. Umetniška rekonstrukcija tistega časa in njegovih ljudi pa je bila potrebna še toliko bolj, ker razen Linhartovih dveh gledaliških komadov nimamo nobenih „vrednih del", m nam Vodnikovo, iz njegove svetniške skromnosli porojeno upanje, da bo ostal po njem vsaj spomin, zveni dokaj platonično. Že samo poskusno tipanje v ta ali oni košček takratnega sveta nas napolni s tisto najvišjo radostjo, ki je nujna posledica polnih dognanj in spoznanj. Naravnost nerazumljiva je na primer Linhartova predrznost: sam. brez varnega zaledja, ki ga vedno predstavlja ljudstvo, nastopi proti fevdalnemu sistemu in se bori za pravice tlačenega naroda. Sicer res nujno — nnše ljudstvo se | je tedaj v celoti zbralo v enem samem, najnižjem razredu — vendar na podlagi realne analize takratne družbene stvarnosti, ki jo je zmogla samo njegova do dna pronicajoča misel, zavzame mesto prvega revolucionarja v Evropi. Drugi, Vodnik, ni bil nič kaj darovat. Veseli kaplan, ki se je kot mnogi prerodniiki učil pri čebelah (P. P. glavar Kuralt), je bil samo neutrudljivo marljiv praktik. In samo takega moža smo takrat potrebovali. Treba jc bilo premagati malodušnost ubogega ljudstva, ki je z grozo dan za dnem opazovalo, kako ga trojni val tujstva Oblastno naganja v jedro slovenskega ozemlja, kjer že preži neizprosna smrt. Treba je bilo ljudstvu dokazati, da njegov jezik ni jezik hlapcev in dekel, pač pa jezik petja in vriskanja. Treba je bilo ljudstvo dvigniti, poučiti, čisto enostavno rešiti, obraniti in izoblikovati ga, da bo nekoč v družbi narodov' opravil tisto poslanstvo, ki ga mora opraviti, če hoče opravičiti svoj obstoj. Vse to je v polni meri izvršil. Lepo porcijo malodušnosti je pregnal, ko je svojim, od vseh zapuščenim Kranjcem razodel, da niso osamljeni, da so člani slovanske družine, ki jo vodi j mogočni rusovski narod. Ponos je napel naše 1 ju- j di, ko so v Vodnikovi posvetni pesmi dobili dokaz, da naš jezik le ni samo za hlevsko rabo. ..Zadovoljni Kranjc" je vraževernemu ljudstvu vlil obilo zaupanja v ustvarjajočo in vse uravnavajočo silo rok in duha. ..Lublanske Novice" so tirale naše ljudi v bahavo samozavest, da imamo nekaj, kar si lahko privoščijo samo imeniitnejši. močnejši narodi. ..Kuharske bukve" so reševale zdravje, dajale moč in odpravljale skorbut, ki ga je povzročilo večno nafcepavanje soka. Priročnik za babice je rešil pomomlren odstotek mladih generacij. In končno: njegove šolske knjige in pratike so budile že dremajočo narodovo dušo. Tretji, naš prelepi baron, ki ga je naši kulturi dala slovenska mati, je prvega pridobil za slovenstvo, drugega pa pri njegovem delu učil in usmerjal. Takrat Ljubljana še zdavnaj ni bila kulturno žarišče Slovencev. To žarišče je bilo skromnejše, a polno toplotnih energij: vzplamtelo je v Zoisovi hiši. In Zois je nalagal polena, ki niso bila preveč poceni. To je samo drobna analiza treh prerodnikov. Njihovo delo — razen Linhartovega — nima umetniške cene. toda samo pero resničnega umetnika jih lahko do kraja označi. Saj so se približali tisti človeški polnosti in žlahtnosti, ki je — realizirana v človeku — že sama na sebi najvišja umetnost. Delo teh nikdar dovolj poznanih in cenjenih puščavnilcov, ki so pripravljali pot geniju, je prvi pravično ocenil genij sam, ki jhn je z ne-zmogljivo jasnovidnostjo in do kraja točnim vrednotenjem svojega, preteklega in bodočega obdobja slovenskega rodu |X>stavii najlepši spomenik. Vsem trem je Prešeren posvetil mnogo pozornosti. Zoisa imenuje biser, Linhartovim prizadevanjem za slovensko gledališče in zgodovino zagotovi nesmrtnost. Vodnika pa v daljši pesmi primerja z nesmrtnim ptičem Penisom, ki obnavlja j svojo nesmrtno mladost v goreči grmadi prizadevno nabranih žlahtnih zelišč, kadila in dišečih trav, teh prispodobah Vodnikovega dragocenega vsestranskega pehanja, v katerih se ie do kraja izčrpal za ljudstvo in prav zato — čeprav brez umetniških kvalitet — postal član umetniške zadruge nesmrtnikov. Prešernova ocena je presenetljivo točna in prijateljsko velikodušna: mojster | soneta v tej pesmi ubere preprosti ritem veselega meniha. Dr. Bratko Kreft, drugi, ki je doslej za Prešernom edini pravično ocenil slovenske premdni-ke, je v vzgledih, ki so nam jih dali, dobil dovolj snovi za izoblikovanje ..šentanu resnega opomi-nuvanja, da ima vsako poterplejne nekje svoj konc", za izoblikovanje velike slovenske peticije in brez dvoma najmočnejše odrske manifestacije slovenstva vse do Ivana Cankarja sem. To izjavo je prav lahko vzdržati, saj v Kreftovi umetnini najdemo osnovne ideje slovenskih genijev, to se pravi ideje slovenskega naroda tolikokrat in tako močno postavljene, da jih ni mogoče preslišati. Analiza Prešernovih pesmi kaže, da so te pesmi najprej manifestacija osebnosti in klicanje dobrega človeka, da jc v njih osba zahteva po 'upoštevanju in spoštovanju človekovega poštenega iskanja, hotenja in trpljenja. Pomislimo samo na stih v veseli nagrobnici Andreju Smoletu : „Boljga srca ni imela Ljubljana", na poslednjo im gotovo najmočnejše »kcehtuirano kitico v Mravljici, kjer poet napija tistim, ki dobro v srcu mislijo, na trpko ugotovitev, „da človek toliko velja, kar plača", na obilico sonetov, ki so najstrahotnejši krik poštenega srca, ki so ga obmetali z blatom. Takoj za osebnostno problematiko je Prešeren reševal vprašanje svobode in bodočnosti svojega rodu, to vprašanje razširil na veliko vrednoto sožitja vseh narodov in vsega osvobojenega človeštva in sc končno povzpel do velike vizije politične in socialne osvoboditve človeka, naroda in slovenstva. Cankar, ki je po svojih .stremljenjih Prešernov dvojnik — saj sta oba genija istega naroda — je vse te, v svojih delih neprestano ponavljajoče se ideje strnil v izpovedi svoje življenjske vere: da nekoč n- Ho vstal samo človek in ne samo narod, vstalo bo vse človeštvo, prerojeno in očiščeno. Otoni časi, aona sh^mife,tqxi Odkar so pred več stoletji ustanovili prva vseučilišča v Parizu, Bologni, Oxfordu in Pragi so se z izpremembami kulture in pojmovanj, ki jih je prinašal čas, izpreriiinjale tudi te ustanove. V zahodni Evropi jih je osvobodila njihove srednjeveške oblike renesansa in humanizem. Reformacija in protireformacija pa sta jih ponovno izpremenili. Po francoski revoluciji in Napoleonovih vojnah so se odzvale mnogim novim podnetom — nacionalizmu utilitarističnim potrebam industrijske družbe in potrebi po množični vzgoji, ki jo je prinesla demokracija. Sedaj je ponovno občutiti nova stremljenja in univerze preživaljajo bolj ali manj globoke izpremembe. Značilen za današnji čas je program, ki ga je objavila Columbia univerza ob 200-letnici svoje ustanovitve in ki pravi, da je danes bolj kot kdajkoli potrebno priklicati svetu v spomin, da je svobodno znanstveno delo bistveno potrebno za dosego miru, potrebno, da prodre resnica na nova področja in da se doraščajoči rod primerno pripravi na naloge, ki ga čakajo v življenju. Columbia univerza šteje sedaj kakih 70 po- j slopij, obiskuje jo vsako leto od 30 do 40.000 visokošolcev, katerim predava kakih 3 do 4000 r . “ t, , stalno nameščenih univerzitetnih profesorjev. J Univerza ima četrto največjo ameriško univerzitetno knjižnico, četrto največjo pravno knjižnico in svetovno največjo knjižnico o ar- hitekturi. Ne smemo pozabiti tudi na izborno opremljene laboratorije, v katerih je na primer ameriški kemik Harold C. Urey odkril težko vodo in kjer je ameriški fizik Pupin, po rodu Jugoslovan, delal svoje električne poizkuse. Zanimivo je, da druži Columbia univerza visoke in strokovne šole. Med temi je višja pedagoška šola že dolgo največja. Sedanje število slušateljev, skupno jih je okoli 7200, priča o njeni moči in vplivu. Fakultete za politične vede, filozofijo in čisto znanost obiskuje 4500 študentov. Po vojni je število študentov, ki so se posvetili študiju književnosti, zgodovine in prava bolj naraslo kot pa število študentov, ki študirajo čisto znanost. Tehnična fakulteta ima kakih 1000 slušateljev, trgovska približno 700, knjižničarske vede 400, arhitektura pa 170. Ta univerza je sad njenega okolja in črpa življenjsko silo v New Yorku, največjem kulturnem, industrijskem in finančnem središču Združenih držav. V sedanjem povojnem svetu je univerza sprejela mnogo novih odgovornosti. Število vpisanih akademikov se je na mnogih oddelkih močno dvignilo. Mnoge industrije poverjajo univerzitetnim laboratorijem razna raziskava-nja za gospodarske ustanove v VVashingtonu in proučevanje sredstev za borbo proti malariji z® ameriško zdravstveno službo. 2500 ton težki ciklotron, ki ga je kolumbijska univerza s p°' močjo ameriškega urada za pogonska raziska-vanja zgradila v Nevisu blizu New Yorka, poglobil znanje o atomski energiji. Nova ge°' loška opazovalnica služi za geološka raziskava nja. Načrt tehnične fakultete je usmerjen J temeljitemu znanstvenemu delu in k praktič nim poizkusom ob sodelovanju z mnogimi dtu gimi ustanovami, korporacijami, prosvetnim1 zavodi in državnimi uradi. Delo, ki ga je Columbia univerza izvršila med zadnjo vojno na poprišču atomske energ1-je, bi ne bila mogla opraviti samo ena posamezna skupina znanstvenikov. Sposobnosti akademikov pa skuša univerza doseči z zahtevnimi pogoji za sprejem, s pri' metnim poukom ter z nabiranjem prispevkov za podelitev študijskih podpor. Voditelji Columbia univerze stremijo za tern, ^la bo univerza kos nalogam, ki izhajajo iz nenehnih socialnih izprememb in da bo vse delo usmerjeno k pospeševanju občih koristi. Ota rpiecadithjxL FRANCE KOSMAČ: Pomlad v svobodi Težko smo že pomlad pričakovali, a glej, cvetovi prvi so pognali! Prek polj, gozdov in zelenečih trat darove svoje sipa nam pomlad. Gozdovi v vetru so zavalovali, na poljih kmetje spet so zaorali. V' poletju klas blestel bo kot zlato, saj naša srčna kri plodi zemljo. S pomladjo se začenja spet življenje, pomlad nam je prinesla odrešenje! Cvetoča mlada Vesna prek gori s Svobodo je objeta k nam prišla! Srečala sta se na PiccadiLlvu misler Jimrn in inister John. Privzdignil je cilinder mister Jimrn. Privzdignil je cilinder mister John. How do you do sem in how do you do tja. — Kako gre kaj z ženo? Kako stoje delnice? Je vse v redu, mister John? — Pol na pol, mister Jimrn. Žena mi je sicer ušla, a delnice so padle. A vi? — Kupil sem si novo palico za goli. Iz tikovega lasa. Odlična roba. — Pa v svetu? Je kaj novic? — Ni besede vredno. Za Trst gre menda, — Za Trsi? — Da. Italija se poteguje zanj. — Saj njej tudi pripada, my dear. Trst leži vendar v srcu Italije, tik ob Pragi. — No, mister, ne ob Pragi. Praga jc glavno mesto Poljske in leži bb Dnjcpru. Yes, yes, myold boy. A Trst leži pri Neaplju, da. skata v pted-meštju. A Ncapel je glavno mesto Italije. Tako pripada Trst brez dvoma Italiji. To (e pravično-Ves, correctly. — Toda, mister Jimrn, nikakor ne smemo prezreti dejstva, da so Angleži izkopali pri Trstu Sueški prekop. Canal of Suez, ki veže Kaspiško morje s Tihim oceanom. Torej gre Trst nekoliko tudi nam. To bi bilo corrcctly. — Tudi nam, mister John. A Italiji vsekakor. — A Tito, pravijo, se temu upira. — Good of paradies, kaj se pa to tiče Tita-predsednika češke republike. — Yes, yes! Čehi naj žive tam, kjer jim je domovina — ob Dardanelah, No? — Naravno! Yes! Good by sem in good by tja. Privzdignil je cilinder mister Jimm, Privzdignil je cilinder mister John. Razšla sta se na Piccadillyu mister Jimm fr mjsler John. (Radijski repertoar iz leta 1945. Kak« se časi izpreminjajo!) Levstik se bori za iste cilje in celo pri Trubarju kaj lahko najdemo vse te tri elemente. Končno je narod Sam v najbolj usodnih letih svojega obstoja, v svojem poslednjem uporniškem gibanju dokazal pravilnost hotenj svojih najboljših sinov, ko se je pognal v boj za staro pravdo: za svobodo posameznika, naroda in vsega človeštva. V Kreftovi komediji je prva zgoraj omenjenih idej v Zoisovi. Linhartovi in Vodnikovi figuri naravno* poosebljena in blaga človečnost vseli treh izziva spontano čudenje tujcev, ki izjavljajo o Linhartu, da je adorable. o Zoisu pa da je „ena toku fejst fant", medtem ko Vodni kova vedra preprostost spremeni škofovo ukazovalno* v blagohotno naklonjenost. Vsi — fevdalec Zois, frajgaj-ster Linhart, toplo čuteči janzenist Japel, „pre-blečeni rnemšič" Vodnik in prav vsi ostali iz Zoisove kompanije — so tako žlahtno človeški, da izzoveio prisrčno izjavo elegantnega škofa Brigi-de: ..Živlenje je vunder tako lepa inu luštna, če so tudi človek! Luštne!" Druga ideja se zrcali v navdušenosti vseh nastopajočih prerodnikov za očino duželo, pa naj je to v prepiru, ki ga vodi Linhart z grofom Hohen-warton ali v Zoisovih pretresljivo toplih izjavah. Vnema za srečo vseh ljudi) demokratičnost in humanizem Zoisovoev osmeši grofa Hohemvarta in njegovo šovinistično gledanje. „Vsi smo ljudje", pravi Japel, Zois pa se, ko protestira proti grofovi izjavi, češ da je slovenski jezik govorica „des gc-meinen Volikes" povzpne do veličastne izjave: ..Jest hubim to špraho, Idr je Špraha moje hibe matere! Naša velika škeib je inu ostane, de jo na noge spravimo iuo toku imenitno skurimo, de lx> tudi v bukvah vse lepote, kunšti jno vučenosti tiga svejta vun povedati mogla. Pole ne bo več beseda tiga gmajn volka, kateri nam služiti more, temne beseda taistega velikega duha, kateri vse ludi tiga svejta v enu lepši živlenje perpelati more." Trditev, da je Kreftova komedija najmočnejša odrska manifestacija slovenstva vse od Cankarja sem, pa drži še bolj v tistem hipu, ko smo prepričani o Kreftovi umetniški sili, o njegovi zmožnosti prisluškovanja, elementarnega videnja in beleženja najsubtilnejših utripov slovenskega duha, o njegovem intuitivnem spoznavanji naše problematike v preteklosti, sedanjosti in bodočnosti. o njegovih sposobnostih razodevanja še ne-razodetega, o njegovem do kraja slovenskem in človeškem bistvu. Ker ni prostora za popolno rešitev tega vprašanja, se bom omejil samo na nekaj izsekov. Že uvodni akord — zgradila komedije je umetnina zase — je veliko potrdilo zgoraj zapisane trditve. „Še eno krajnsko," govori Matiček v sanjah, ,,lopu prosim! Se eno krajnsko! Jest ne lubim obelit- druge: samo krajnsko! Tok nej dajo no, s igo o-rina! Nej ne bojo toku terdoserčni kakor en Turk! Če očeio. tudi pred njih na kolena padem!" To ni Matiček! To je osamljeno, celo v sanjah lepote žejno ljudstvo, tisto ljudstvo, čigar radosten pozdrav iz n j ego vitli še jecljajočih dni nam je poleg uporniškega klica „Le vkup uboga gmajna!" edini ohranjen: ,,Buge vas primi, gralva Venus!" Pozdravljena, lepota, edina radost, za to ..neznano žalost"! Zois se pojavi z veličastnim tekstom: „Luči, več luči!" Težjko bi mogel kdo učinkoviteje predstaviti Zoisa, vodnika prosvelljenske dobe. Hkrati pa je v tem vzkliku izraženo večno hotenje slovenskega človeka po soncu, luči in svetlobi na eni ki mržnjo do teme in noči ter do vsega tistega, kar se rodi, če ni sonca: dežja, vlage, plesni, blata na drugi strani. (Prim. Prešernovo in Cankarjevo delo!) Ista težnja pravega Linharta, ki v svojem monologu, v tej formulaciji slovenskega hamleiov-stva, izjavlja: „Po luči hrepenim, po nji roko stegujem, kir jo vidim. O, tukaj pa je vse prezapar-čerru, zameglenu, čemu!" Primerjajmo še prizor, ko se Vodnik iz snežnega viharja zateče med komedijante in ves srečen izjavlja: . Koku je Tepu toplu per vas!" Kako jo že zapisal Prešeren: ..Viharjev jeznih mrzle domačije." V ospredju našega celotnega življenja stoji podoba slovenske matere in raste v specifično slovenski ženski lik, ki je pomembnejši in dragocenejši kakor Dantejeva Beatricc, gospe trubadurjev in vitezov, Shaikespeaneova Julija, Flaubertova madame ali \Viklejeva Saloma. To je lik „.wetni-ce-mučenice", tedaj človeško polna in s tem umetniška osebnost, ki neznatna in sramežljivo skrita z nepremagljivo silo ljubezni smotrno ureja naše duhovno in telesno življenje. Njena skromna kamra ni bila nikoli literarni salon, pa vendar iz vseh slovenskih umetnin veje njen dih, medtem ko je parfum ..smešnih precioz" že zdavnaj izpuhtel. Predvsem ona je bila, ki nam Linharta, Zoisa, Prešerna in Cankarja tudi duhovno rodila, Kreft to ve. V „Komedijantih" jo neprestano čutimo, njena milina greje Zoisovo hišo in strezni pijane razgrajače. Čutimo jo še potem, ko je že mrtva (III. dej.). Iz Zoisovih oči, ki gledajo prvo slovensko predstavo, se smehlja. Zois neprestano govori o nji. Priznava, da -ga je ona — po očetu tujca — pridobila za slovenstvo, ga vzgojila v oskrbnika duhovnega bogastva njenega kajžarskega rodu: ,.Jest lubim to špraho, kir je Špraha moje hibe matere" in „ Dokler bo bilu moje krajnsku serce, kaleriga sim po materi erbal, toku dolgu bom z vami inu z vsemi Krajnci, kateri z delam svojo duželo gori povzdigniti očejo!" Ona ga je bodrila in vodila, ko se je boril z ovirami, ki so slovenskemu ljudstvu zapirale, pot k luči, ko se ga je pblaščalo malodušje in ga motila skušnjava, da bi pustil nehvaležno delo in zaživel zase: ..Moja mati je na smert bolna inu me je prosila, de nej bom pameten," Na smrt bolna Prešernova mati pa v pismu s Koroškega prosi Franceta: ..Tudi zdej svojo reč prav obrni!" Cankar je prebledel mnogo noči ob vzglavju umirajoče matere, ki ga je rotila nai ne veruje tuji učenosti. Umrla pa je z nasmehom. Saj je vedela, da je njen Ivan ne b° pozabil, da bo tudi on svojo reč prav obrnil. Scena z vinom in Repičevo modrovanje ob njen1 so uspela analiza slovenske psihe, Vino,, ta v slovenskem leposlovju edina pozitivna mokrot* (prim. Prešeren: solze, smrt Matije Čopa, Krst p^ Savici, Ovsenikova Fantoma, -grozotnost Povodnega moža; Cankar, dež, blato, skodelica kave, čaj!) je naravnost duhovna potreba slovenskih ljudi, k1 jfh iz bede, ponižanja in strahu dvigne v lepši svet sreče, ponosa in poguma. Repič mora najprej p'4'' šele potem bo lahko igral, saj sla se šele po pitj'1 ,.Repič inu Glažek skuzl dolensko černino v en*) dušo inu telo zlila". Sele po pitju izpove Repi1) svoj manifest: „Zdej gremo, de pukažemo, kaj Krajnci zmoremo, če skupej stopimo!" Ponosno se Linhart posmehuje bednemu fr smešnemu intrigiranju nadutega nemškega grofa-ko točno ve, da toliko sanjani čas nekoč gotova pride: ..Mene je kar po trebuhi zvijal-ul" (Prim-Smole-č opu: „Tem smešnim Atihenienzarjem se moral s celmo trebuhain smejat!" Cankar: „Ta burka traja že tisoč leti") Kreft tako točno občuti bližnje sorodstvo naš'«1 največjih ljudi, da opremi Linharta v njegovi najintimnejši sceni s Prešernovo frazeologijo: ,,Al nl' l>o zdej zdej serce oterpnilu, okamemelu?" (Prešeren,: ..Otrpnili so udje mi in sklopi in okamnelo je*srpc preživo!") Ali si nista oba, Linhart fr Prešeren zelo blizu? Ali nista oba plemenita Do* Kihota, oba velika revolucionarja? (Prim. Linhartova pisma Kuraltu in Gloso na eni in Zdravljic0 ter Matička na drugi strani!) Matiček in Micka, služabnik in 'hišna pri ba*®* nu Zoisu, ob katerih Linhart zasnuje svojega „Ma" tička" in svojo ..Zupanovo Micko" zaslužita P°' sebno študijo. Zdaj je dovolj zapisanega. Dobro slovensko srt« pa bo vse nezapisano na predstavi vsak hip Z®' čutilo. Predaleč bi zašel, če bi skušal analizirati gradnjo komedije, njene zaplete, kontraste in izvirt>e situacije, karakterizacijo oseb in jezik, ki je čudovit. Kreftovo delo je polna umetnina, najžlahtnejša komedija, ki bi bila zelo blizu tragediji, če bi bilo nesebično delo za slovenske ‘ljudi w?ka) tako radostno veličastnega. Prav ta ugotovitev fr višek Kreftove umetnine, te naše umetniške W«* rame zgodovine prerodite dobe, tega našega najboljšega filmskega scenarija. bila Kreft je napisal to umetnino v tolažbo in opomin v naših najtežjih dneh. Takrat ni igrana. Vendar je tudi danes njeno poslanstvo neokrnjeno, ludi danes naj nas po trdih preizkušnjah vodi ..enu velku spoznanje: de se snlača z® Krajnšino živeti, delati inu tudi terpeti", da človeka, ,,ki oče kaj veli ki, g a stu,riti. ni prenehanja, ni oddalinenia", da so nesebična ljubezen d° ljudstva in požrtvovalno delo zanj človečno*)' . lolerancija" in svoboda tako dragocene stvar1, da jc brez njih „vse čemu". koledar ^rtek, 1. maj: Filip in Jakob ‘Ntefe, 2. maj: Atanazij Sobota, 3. maj: Aleks _odelja, 4. maj: Florijan Ponedeljek, 5. maj: Irenej 6. maj: janez Ev. III 1. 5. SPOMINSKI DNEVI 3- 5. 1881 4' S. 1927 s' 5. ISIS - Mednarodni praznik dela — 1945 Jugoslovanska armada osvobodila Trst. - Umrl v Ljubljani pisatelj Josip Jurčič. - Umrl glasbenik in planinec Jakob Aljaž — 1945 Partizani zavzamejo gestapovsko taborišče Begunje in os-vobodo 685 političnih jetnikov. - Rojen v Trieru v Renski Prusiji Karl Marx. začetnik znanstvenega socializma — 1945 Osnovana vlada Slovenije pod predsedstvom Borisa Kidriča — 1945 Zibor partizanov na Smokuški planini pod Stolom za poslednji napad n« Ccslovec, kamor so vkorakali 8. maja. ' 5- 1878 — Rojan ameriški polarni raziskovalec Peary. Slovenska prosvetna zveza vabi vsc koroške Slovence, posebno bivše izseljence, NA VELIKO PROSLAVO OB DESETLETNICI IZSELITVE ^ bo v nedeljo, dne 18. maja t. 1., dopoldne v Mestnem gledališču v Celovcu. ^sporedu: ^evski koncert združenih moških in mešanih zborov Poslovanje Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani s Kreftovo komedijo ,,KRAJNSKI KOMEDIJANTI" „ ^se, ki boste prišli od Šmohorja do Pliberka, Caka bogat in kulturnega doživetja poln dan. ODBOR. Podrobnosti o sporedu in prometnih zvezah “orno objavili pravočasno. Urad za vezu Federativne ljudske republi-c Jugoslavije javlja, da bodo uradni prostori ^ne 1. in 2. maja zaprti. Prvi maj je državni praznik. Župan mesta LeIovec poziva hišne posestnike in upravnike Osebnih in javnih poslopij, da razobesijo za-stave. Počaščenje arheologa univerzitetnega profe-So,ia dr. Rudolfa Eggerja. Profesor dr. Egger !easan, pripravljen za boj. V vrtincu gazijo za I hm in zadenejo za močno koreninje: otavska Pa je tu, zakoreninjena v vekove. A tako pri-na tihota, nobenega žandarja ni tu, nobene-*a mesarja; Otavci so sami, krotki, popolnoma °oodni. Pota se križajo na vse strani, ves n e* i>m je odprt. Korenine otavske lipe so sil-e> neskončne; ena sega v Pariz, druga pod v 0riem prav v Ameriko, tretja vodi na jug, rta na sever, do konca sveta. Vsi vetrovi so Prti Otavcem, lahko porajžajo, kamorkoli jih srce, svobodna jim pot. 1 reklarije je konec! Otavske družine so se °razdelile pa zagazile v rove, vsaksebi: neka-^re v Zapadno smer, druge se spustile na jug, ef)e na sever, na vzhod, v svet, ki je tako ikav, tako blag... Jože j se spusti s Tonco na 'S' Tine pelje Mojco na sever. Zbogom Otave, °°S z vami! Na Otavah je pa svirala muzika. Iz dneva v noč muzika, ples, od nedelje do nedelje zabave in šunder pri Špornu. Otavci pa so brodili v vročičnih sanjah, hromi, pogreznjeni v molk. Muzika ali jok, bilo jim je vseeno; jih je kdo psoval ali hvalil, vseeno .. . Mrtveca kolni ali obožaj — odgovora ti ne da... Niso potrebovali ničesar več, ne ogovorov ne čaru zemlje. Samo miru, grobnega miru, da se zakopljejo v svojo notranjost, ki je vsa čista in svetla. Jim lahko kdo popali hiše, razkoplje grunte, če se mu poljubi, Otavcem ne bo kanila niti solza več. Se ne izplača. Saj Otav ni, nikoli jih ni bilo! Bila je laž, grda, nesramna laž! Posev — bolna sanja, košnja, žetev — samo koprnenje, pesem Otav — plač umirajoče zemlje, sladkost ognjišča — le dim in koprena, borba in pravda — samo pljunek, grd, ostuden pljunek, sama komedija! Toda pri Špornu je svirala muzika, prekipevala Židana volja. V strehi pa frankfurtcrica, črno-žolto-rdeča . . . Laž Otav .. . „Jose, komml" je prišla Krista „Tako dolgo te ni. Pri nas rajamo za žive in mrtve, ti si pa zakopan v puščobo. Veš, radi tistega ni vredno, je vse pozabljeno, kar pridi. Danes je polno celovških in beljaških, uganjajo burke, da me že vse bob. Pridi, nihče ti ne bo storil žalega. Nu, pojdi, ne bodi tak!" Prijela ga ie za roko in kar vlekla s praga. „Drevi bo igra, jaz bom igrala zapeljivo ljubimko, bom v sami tenčici, skoro naga..mu je šepnila, ..Pridi, Jože, boš videl, kako bo lepo. Veš po igri te bom pa spremila, če boš hotel, prav na skedenj ali v Stalo . ..“ „Šavra!“ se ji je iztrgal Jozej. Krista je osupnila, nekaj takega ni pričakovala, še nikoli doživela. Bila je nedelja. Pri Sveti Ani je migal zvonec, klical, skoro ječal A se niso odprla nobena vrata na vasi. Prav kot bi vabilo k veselici, Otavcev se to ne tiče. Dro so priznali zvon, da ga vleče nevešča roka, ne Krigl, dro slutili, da jih vabi k maši tuj pastir, ki so ga privedle dušne brige od Celovca. A se niso odzvali. Špornovi so šli vsi in gospod Štih, za njimi se nesli stebriči, vsi vdani in voljni. Kovač se spenjal spokoren, Paškal kar žebral, skesan povešal glavo. Ni dosti manjkalo, da bi sezul škornje pa jih obesil na ramo, kakor romar k Sveti Krvi. Maša se je brala resnično samo zanje . .. Popoldne dirindaj pri Špornu. Vrbnikova krčma pa kar naprej zaprta, skregana s pijačo. Dva, tri gosti so gruntali v mize, vsak pri svoji, kakor bi ne poznali. Tuintam je kdo kako zinil, vse je bilo prav, odgovora ni bilo, ugovora še manj. V kuhinji se je tiščala gospodična učiteljica, edini zvesti gost. Pri Vrbniku je imela sobico in hrano pa živela neopažena skozi vsa vesela in čemerna leta. Kakor bi je ne bilo na Otavah. Živela je resnično samo šoli in otavski deci, bila ji zvesta v srečnih in nesrečnih dneh. Poprej kedaj je pomagala Vrbniku pri županskih poslih. A bila tako skromna, zvesta le zatišju. Ako jo je kdaj videl kdo čebljati sredi ceste, je bil to dogodek za Otave, pravo čudo. Ne, res ji ni bilo prirojeno prazno blebetanje. Ali trdovratni molk poraženih Otav ji je razoraval lice. Ako molči sama, prav, nikogar ne žali njena samota, toda da bi molčala vsa vas, to ne gre, vse ne more molčati, ne sme! In tako dolgo že, za Boga milega, razneslo ji bo živce, saj bo zblaznela! Ljudje morajo govoriti, naj se razkriče, napijejo, naj se skregajo, stepo! Iz kuhinje je zbežala gori v izbico: a tu je bil še globlji molk, same knjige, rože, njene neme tovarišice. Bi se usedla mednje, med edine svoje? Ne, ne more več, naj ji oproste, živci so ji bolni. — Spustila se je doli v hišo. Oh, puščoba pusta! Sami mutci. „Hišo boste raznesli!" je dregnila. „Vsa vas je v oknih, tako se kregate!" Nič. Naj jih boža ali uščene s psovko — vseeno. Šmonc jo je gledal top, Žiher grizel pipo, Brus gruntal v strop. ,,Radi šole sem hotela vprašati. Se ne boste nič pognali? Upravitelj odreja pouk po mili volji, možje se ne zmenite, ne ganete." Žiher je dvignil glavo in kavsnil: „Pakleilšči naj vzame šolo in Štiha in —“ „In mene, mislite reči." Kmet je samo nagnil kriglč. „Slepi ste in gluhi. Mar ne vidite, da se vam bodo otroci odtujili, da bodo odpadli kakor zamorjen sad... Nič ne pomi- «• Hitlerjanci so skrili v Avstriji zlato in dragulje „United Nation World“ je priobčil v eni izmed zadnjih številk zanimivo vest o skritem Hitlerjevem zakladu. Poročilo poudarja, da je ameriška protiobveščevalna služba maja 1946 ujela v Nemčiji bivšega Bormannovega pomočnika barona von Hummela, ko je hotel v nadškofijski palači v Salzburgu skriti zaboj cekinov. Ameriški detektivi so našli en zaboj. Zlato je bilo vredno kakih 5 milijonov dolarjev. Začela se je preiskava, v kateri so sodelovale pozneje tudi avstrijske oblasti. Ugotovili so, da so hitlerjanci aprila in maja v gozdovih in pečinah okrog vasi Altause v Avstriji skrili velikanski zaklad. Zakopavanje sta vodila es-esevska generala Stefan Frolich in Artur Scheidler. Na podlagi potrdil, ki sta jih dajala ta dva generala, je preiskava ugotovila, da so hitlerjanci med drugim skrili 50 kg cekinov, 50 za-i bojev po 50 kg zlata in zlatnine, dva milijona dolarjev, dva milijona švicarskih frankov, pet zabojev draguljev, dragoceno Kaltenbrunner-jevo zbirko znamk v vrednosti poldrugi milijon dolarjev, 22 zabojev zlatih zob iz koncentracijskih taborišč, „poseben akcijski fond“ Scor-zenija, ki je osvobodil Mussolinija, več deset vagonov najdragocenejših preprog in gobelinov ter več zabojev zlata, dragocenosti in deviz, ki so jih nemški tajni agenti naropali v Jugoslaviji in drugih deželah. Po urac^i ameriški cenitvi znaša vrednost tega skritega zaklada brez preprog in gobelinov, brez 300 kg mamil ter brez tajnih načrtov nemških znanstvenikov in konstruktorjev, nad 50 milijonov dolarjev. Od konca leta 1945 so razni sumljivi ljudje že večkrat pokusili odnesti del Hitlerjevega zaklada. V omenjeni avstrijski vasi često pokajo puške, ponoči se pojavljajo kamioni, ki odpeljejo več zabojev, nihče pa ne ve, kam. Razen dveh zabojev barona von Hummela so doslej zaplenili samo 150 kg zlata. Vse drugo je šlo v roke nacistov, in nihče ne ve, kam so zlato in dagocenosti odpeljali. To najbolje potrjuje način življenja mnogih nacistov in njihovih družin. Naj omenimo samo žene in otroke velikih vojnih zločincev Franka, Baldura von Schiracha, feldmaršala Keitla in drugih, ki že šest let žive brezskrbno in razkošno življenje v letovišču Neuhausu. Tudi manjši nacistični funkcionarji so začeli znenada ustanavljati podjetja, kupovati hiše in potovati v tujino. Zapadna Nemčija in Avstrija pa sta srečni, da jima ni treba „skrbeti“ zanje, da nihče ne sproži vprašanja njihove krivde in preiskave proti njim. Večina hitlerjanskega zlata in dragocenosti pa gre vsekakor v tujino, in sicer prek Ženeve na Bližnji Vzhod, kamor so se zatekli največji vojni zločinci, ali pak prek Milana v Španijo in dalje v Južno Ameriko. Eno glavnih nacističnih središč je nedvomno Madrid, kjer ima Otto Scorzeni, z imenom Steinberger, med špansko gospodo veliko vlogo. RADIO-PROGRAM RAZPOROKE V AVSTRIJI V letih od 1945 do 1950 je bilo v Avstriji 68.822 razporok, to pomeni 20°/o ločenih zakonov, ki so bili sklenjeni v tem času. Okoli 80°/o razporok je bilo zaradi kršitve zakonske zvestobe. V Avstriji je bilo leta 1950 sklenjenih 64.621 zakonov, ločenih pa 10.534. Na Koroškem je bilo leta 1950 sklenjenih 4625 ■zakonov, ločenih pa 592. Od 10.534 zakonov, ki so bili v Avstriji ločeni leta 1950, je bilo 290 zakonov sklenjenih pred manj kot enim letom. Po deset do dvajsetletnem zakonskem življenju je bilo 3078 ločitev. Po več kot dvajsetletnem zakonskem življenju se je leta 1950 ločilo 1186 parov. Statistika zakonskih ločitev izkazuje, da so ločitve najbolj pogoste pri zakoncih, kjer je mož 1 do 5 let starejši od žene, kar znaša 34°/o vseh v letu 1950 izvršenih razporok. 21°/o je bilo takih, kjer je bil mož 5 do 10 let starejši kakor žena. Tretje mesto zavzemajo raz-poroke, kjer je mož 1 do 5 let mlajši kakor žena. Večja je starostna razlika med zakonskima, tem manj je ločitev, kar pa je pripisati predvsem temu, ker so zakoni med enako starimi številnejši. Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dt. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasonaetergasse 10. Telefon 1624/4. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. Tiska: Karntner Druck-und Verlagsgesellschaft m. b. H., Klagenfurt. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt, 2, PostschlieBfach 17. ».ADIO CELOVEC Četrtek, 1. maj: 7.15 ..Sprehod skozi zgodovino slovenske delavske pesmi" — 11.45 Konoert na proslem — 14.45 Pozdrav za mesto in deželo — 18.30 Poročila od majskih proslav — 21.00 Koroški ljudski plesi. Petek, 2. maj: 6.10 Za kmetijstvo — 8.30 Pozdrav za mesto in deželo — 10.15 Šolska oddaja — 10.45 Za podeželsko ženo — 11.00 Veder dopoldne — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.10 Kar si želite — 14.30 Poročila in objave. Komentarji — 15.00 Šolska oddaja — 16.00 Koncertna ura — 18.40 Športna poročila — 18.45 Kmečka oddaja — 19.15 Šah kralju — 20.45 Kriminalna uganka. Sobota, 3. maj: 6.10 Za kmetijstvo — 8.45 ,,Znanilci luči" — 10.00 Šolska oddaja — 11.00 Veder dopoldne — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.10 Kar si že- lite — 15.15 Kulturno zrcalo tedna — 16.00 Im-perial-malca — 18.30 Solistična ura — 20.15 Športna poročila. Nedelja, 4. inaj: 7.10 Duihovni nagovor, jutranji koncert —- 8.10 Kmečka oddaja — 10.00 Maša — 14.45 Pozdrav za mesto in deželo — 16.15 Otroška oddaja — 20.20 Večerni konoert. Ponedeljek, 5. maj: 7.15 Pestre melodije — 8.30 Pozdrav za mesto in deželo — 10.45 Iz ženskega sveta — 11.00 Veder dopoldne — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 13,45 Glas mladine — 16.00 Pevska ura — 20.15 Zelje, ki jih radi izpolnimo. Torek, 6. maj: 6.10 Za kmetijstvo — 6.20 Jutranja glasba — 8.30 Pozdrav /.ate — 10.15 Šolska oddaja — 11.25 Veder dopoldne — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.30 Slovenska oddaja — 15.30 Za ženo in družino — 16.00 Solistična ura — 18.30 Lepi glasovi — 18.45 Kmečka oddaja — 19.45 Velika šan-sa — 20.15 Opereta. RADIO LJUBLJANA Četrtek, 1. maj: 5.00 Prvomajski pozdrav — 11.30 Pester glasbeni spored — 14.00 Iz kulturnega življenja — 18.00 Spored veselih zvokov — 19.40 Prijetno razvedrilo. Petek, 2. maj: 6.00 Pester glasbeni spored — 8.20 Želeli ste — poslušajte! — 11.30 Od melodije do melodije — 13.00 Želeli ste — poslušajte! — 15.10 Lahka glasba — 17.10 S pesmijo po naši deželi — 20.00 Tedenski zunanje-politični pregled — 20.15 Lepe melodije — 21.00 „Svet v satiri in humorju". Sobota, 3. maj: 5.30 Pester glasbeni spored — 12.00 Operni baleti — 14.00 Iz jugoslovanskega kulturnega življenja — 15.30 Želeli ste — poslušajte! — 16.00 Če želite biti kritik ... — 17.30 Partizanski spomini — 18.00 Urednikova beležnica in pionirska pošta — 18.30 Slovensko narodno glasbo izvajajo „Veseli godci" in Ženski vokalni kvintet — 20.00 O športu in športnikih — 20.15 45 veselih minut — 21.00 Zabavni zvoki. Nedelja, 4. maja: 6.00 Pester glasbeni spored — 10.00 Dopoldanski koncert orkestralne glasbe — 11.00 Od pravljice do pravljico — 12.15 Ženski vokalni tercet poje slovenske narodne pesmi — 13.10 Želeli ste — poslušajte! — 15.30 Za naše kmetovalce — 17.15 Promenadni koncert — 18.15 Domače za ples in dobro voljo — 19.10 Igra Zabavni orkester Radia Ljubljana — 22.15 Plesne melodije. Ponedeljek, 5. maja: 5.00 Pester glasbeni spored —- 13.00 Jezikovni pogovori — 14.00 Pregled knjižnega trga — 14.10 Od melodije do melodije — 15.30 šolska ura za nižjo stopnjo — 19.40 Zabavna glasba — 20.00 Iz novel. Torek, 6. maja: 5.00 Pester glasbeni spored — 6.05 Gospodinjski nasveti — 11.00 Šolska ura za nižjo stopnjo — 11.30 Šolska ura za višjo stopnjo — 13.00 Zanimivosti iz znanosti in tehnike — 14.00 Igra Vaški kvintet, pojeta Rezika Koritnik in Sonja Hočevar — 14.30 Filmske melodije — 18.30 Zabavne melodije — 20.00 Radijska univerza — 20.15 Želeli ste — poslušajte! RADIO SCHMIDT „hiša malega človeka Radio-aparati za vsakogar (obroki po dogovoru) elektro material, žarnice za domačo uporabo in prodajo Modema reparatuma delavnica Študijo za snemanie na plošče. Celovec, Bahnholslraseo 22, Tel. 20-48 »□nnaBssiaBaanBB CELOVEC Carinthla Od 2. do S. maja: Mississippi-Exprcss (barvni film) Pcterhof Od 2. do 5. maja: Dic Menschcnfallc Od 6. do 8. maja: Die role Schlucht (barvni film) KRIVA VRBA 3. in 4. maja: Rlutige Diamanten Elektro, bencin in Diesel-motorje v vseh velikostih dobite najcenejše v Vašem domačem podjetju |. LOMSCHEK. Zaloga gospodarskih strojev, koles in šivalnih strojev. Zagorje-St. Lipš, pošla Dobrla ves Ugodni plačilni pogoji. Rabljeni motorji po najnižji ceni. Najlepše darilo za MATERINSKI DAN torbe za dame, denarnice usnje hi NVLON — kupite pri Ledcrwarcn MARKETZ Celovec, Bahnhofstr. 16 Protovit HITRO PITANTE SVINJ Naši strokovni zastopniki vam dajo potrebna pojasnila. Obrat za posebna krmila. Zastopstvo: Leopold Augustin DRVEŠA VES — PLIBERK Friedrich Jungbauer O. H. G. veletrgovina z živili Osrednja poslovalnica: CELOVEC, 10.-Oktobcrstrassc 28 tel. 17-73 in 33-26 PODRUŽNICE: VELIKOVEC, Hauptplatz 144, tel. 28 FELDKIRCHEN, Gerichtsgebaude, tel. 38 WOLFSBERG, Rifzing 48, tel. 370 VSE POLJEDELSKE STROJE kosilnice mlatilnice čistilnice za žito slamoreznice sadne stiskalnice Diesel-motorje kakor tudli: mlečne centrifuge stroje za surovo maslo mline za moko in zdrob grablje za konjsko vprego i/.ruvače za krompir gnojnične črpalke električne plotove za pašnike električne motorje itd. šivalne stroje, rabljene že od 750.— šil. naprej — bencinske motorje (generalno reparirane!) dobavlja najugodneje MAKS TRAUN PLIBERK-BLEIBURG Kumeschgasse 14 Glavno zastopstvo AGRIA-univerzaluih strojev za košnjo, žetev, oranje, okopavanje in tovorjenje do 400 kg z 20 'km braine. Zamenjam ali vzamem v račun rabljene bencin- in Diesel-motorje. TUDI TVOJE POTREBŠČINE KRIJE onisu KUPUJ LASTNE PRODUKTE