IZ SONČNE
ZAMBIJE

Leto 17, Št. 2, Lusaka, Misijonska
Nedelja, 1985*

VESELE NOVOKRŠČENKE IZ LILANDE

Dragi prijatelji!

Misijonska nedelja je naš skupni
praznik. Zedinjajo nas molitve za
uspeh misijonskega dela in povezuje
nas Kristus, ko nas vedno znova
poziva k nenehni predanosti delu
za misijone. Ob tej priliki, dragi
prijatelji, naj Vam naš skromni
listič posreduje nekaj naših novic
in izkustev in naj Vam ponese naše
iskrene pozdrave.

Vaši misijonarji v Zambiji.

7^7 <? ' A ^

/<? ^ %

—^ <C f ' /J

2

KLICALA STA LE "MAMA".

Letos avgusta- so Barico Rous obi¬
skali štirje zambijski misijonarji:
Jože Rovtar, Jože Grošelj, Janez
Mujdrica in Lojze Podgrajšek. Takrat
je obljubila in kar kmalu tudi posla¬
la sestavek za "Sončno Zambijo", Opi¬
suje usodo dveh sirot:

"Gre za dvojčka Gregorja in Saro.

V našo bolnico v Chilongo so ju pri¬
nesli iz oddaljene posvetovalnice za
matere in otroke. Naša zdravniška
skupina ta kraj obiskuje enkrat mese¬
čno. Dvojčka sta ostala siroti, ker
je njuna mati po porodu umrla. Ker
pa po bemba običaju otroci pripadajo
materi in njenim sorodnikom, se oče
seveda ni zanimal zanju. Ko so ju
prinesli v bolnico, se je zdelo, da
ju nihče ne bo vzel v oskrbo. Bila
sta namreč tako majhna, da so mnogi
menili, da ne bosta preživela. Saj
nobeden ni tehtal 2,5 kg. Sestra
oddelka je zaprosila mene, da bi ju
vzela v oskrbo in jaz sem na to
pristala.

V začetku so bile težave. Dojen¬
čka nista prenesla vsake vrste mleka,
tu pa seveda nimamo veliko izbire.

Čez mesec dni sta pa le začela kazati
znamenja rasti in napredovanja. Do¬
mači uslužbenci v bolnici so se ju
dolgo izogibali. Po njihovem mnenju
otrok, ki se ne bori za življenje in
potem umre, ne prizadene trajnejšega
žalovanja. Ne vem s kakšno čarovnijo
je to povezano?! Ko pa je kazalo, da
bosta otroka le ostala pri življenju,
so se naenkrat mnogi zanimali zanju.
Tako sta rastla in napredovala v ve¬
selje cele bolnice, najbolj sta pa
seveda osrečevala mene.

3

Sorodniki dvojčkov se dolgo niso
menili zanju. Le enkrat, ko sta bila
stara Štiri mesece, je prišla njuna
teta na obisk in se je kar kmalu vrni¬
la nazaj domov. Tako sta mala Sara
in Gregor pri nas začela hoditi in
govoriti. Ker so njuni sorodniki ka¬
toličani, sem ju jaz dala krstiti.

Za botra sem naprosila dva domačina,
ki delata v bolnici. Upala sem, da
bosta v prihodnje prevzela njuno oskr¬
bo, če bi bilo potrebno.

Večkrat, ko sem bila prosta in sem
imela dovolj časa, sem fantka in punčko
vzela s seboj v svoje stanovanje. V
bolnici sta pa tudi že tekala za mano
in me klicala 'mama'.

Pred dvema mesecema, skoraj po enem
letu, je pa tista teta spet prišla na
obisk. Prinesla je pismo iz občine
in na podlagi tega pisma smo ji morali
dvojčka izročiti. Po tukajšnjih obi¬
čajih imajo sorodniki vedno pravico do
otroka pa če so skrbeli zanj ali ne.
Takrat sta dvojčka bila stara že eno
leto in pol in veliko ljudi ju je žele¬
lo posvojiti toda sorodniki niso pri¬
volili .

Tako sta Gregoi in Sara odšla v 150
km oddaljen kraj, v bližino tiste
zdravniške posvetovalnice. Ko je naša
skupina iz bolnice spet obiskala ta
kraj, smo zvedeli, da je punčka že
umrla. Menda je sama spala v majhni
slamnati hišici, ki se je pa brez zna¬
nega vzroka vžgala in Sara je umrla od
opeklin. Fantek pa je bil ves shujšan
in umazan in ni hotel nič govoriti.

Čez mesec dni - to je bilo letos avgu¬
sta - smo pa zvedeli, da tudi fantka
ni več. Nihče ni hotel povedati kaj se
je z njim zgodilo, ker se vsi bojijo
maščevanja. V tistem kraju še vse
urejuje in vodi čarovnik!

Lep pozdrav. Bariča .*

GLAS IZ MPIME

4

Iz bogoslovnega semenišča v Mpimi,
kjer že dvanajst let od blizu sprem¬
lja razvoj poklicev v Zambiji, piše
brat Jože:

"Čeprav imam bolj malo neposredne¬
ga stika z bogoslovci, vendar poznam
vse, ki gredo skozi tri leta filozo¬
fije pri nas. Zaradi velikega osipa
bi lahko bili razočarani pa vendar,
ko vidimo, da imamo iz leta v leto
več novomašnikov, nam to daje poguma
za nadalnje delo. Tudi če bi imeli
le enega novomašnika letno, bi se
napori, ki jih vlagamo v semenišče*
še vedno izplačali. Lani in letos
smo pa imeli kar po štirinajst novo¬
mašnikov.

Sredi septembra pridejo novi bogo¬
slovci. Sprejetih je bilo enaintri¬
deset. Najprej imajo"orientacijski
tečaj", potem pa - še preden se vrne¬
jo drugi in tretji letnik - prejmejo
talarje. Računamo, da bo v prihod¬
njem šolskem letu, ki ga začenjamo
27* septembra, kar 70 bogoslovcev.

Moje delo je sicer med računi,
ključi in popravili; med delavci, ki
skrbijo za kuhinjo, krave, prašiče,
kokoši in race, za pomaranče, banane,
želje, čebulo in solato. Kljub temu
me pa zanima življenje fantov, ki
bodo postali duhovniki.

Pred nekaj tedni sem se vrnil z
dopusta pa se ob tej-le priložnosti
zahvaljujem vsem, ki so me tako lepo
sprejeli,- kamorkoli sem prišel. Hva¬
ležen sem pa tudi tistim prijateljem
s katerimi se morda nisem osebno sre¬
čal, pa vem, da se mene in vseh misi¬
jonarjev spominjajo v molitvah. Naj
Gospod vsem bogato povrne.

5

Čim dalj Sasa sem v misijonih,
bolj čutim pomoč molitve in potrebo
po božji pomoči pri našem delu. "Če
Gospod ne zida hiše, se zaman tru¬
dijo zidarji". Naj Vas Bog blago¬
slavlja in Devica Marija!

Pozdravlja br. Jože Rovtar".

TRETJIČ V ZAMBIJI

Dvanajstega avgusta letos sem ž«
tretjič v življenju pristal v Zambiji.
Živo se spominjam svojega prvega pri¬
hoda leta 1973- Bil sem poln radoved¬
nosti, Zambija pa je bila pod menoj
zavita v temo noši in mojega neznanja.
Ko sem leta 1979 prišel kot duhovnik,
sem imel spet veliko vprašanj o sebi
in o delu, ki me čaka. Toda vedel sem
kam prihajam. Ko pa sem se vračal
letos, sem imel občutek, da prihajam
domov.

A kaj ko za lepo rožo tako rad tiči
trn. Tudi za mojo vrnitvijo je bil -
prestavitev. Štirinajst dni sem pre¬
bil v družbi starih znancev v Lusaki.

Od ljudi pri Sv. Kizitu in Sv. Andreju
sem se poslovil s po eno nedeljsko
mašo, kupil še to in ono in bil sem
pripravljen za novo delo.

Župnija Katondwe, kjer sem zdaj,
je že znana misijonskim prijateljem.
Radko Rudež je tod prebil kar 14 let,
Lovro Tomažin 6, Janez Mujdrica 2, jaz
sam pa tri mesece,ko sem se leta 1973
tukaj učil domačega jezika. Prvi Jezu¬
iti so pa prišli v te kraje že leta
1911, zato župnija velja za drugo naj¬
starejšo v škofiji. Poleg misijonske¬
ga središča okoli farne cerkve imamo
še deset podružnic. Vse, razen ene,
imstjo primerne bogoslužne prostore.

6

Misijonsko središče ali "misijon w
(to je ljudje, ki spadajo pod farni
zvon), je seveda spet svet zase. Osno¬
vna šola, dekliška gimnazija z inter¬
natom ; in bolnišnica dajejo delo dolo¬
čenemu, številu ljudi, ki imajo svoje
hiše v t bližini delovnega mesta. Dodal
še deset sester in dva jezuita in
srenja je imenovana.

Omenil sem, da sva tukaj dva
jezuita. K sreči se kar dobro razili
meva. Pred nama so bili vedno vsaj
trije. In vsaj en brat. Zdaj pa je
tudi brat odšel. Sobrat Jan, poljski
jezuit, uči v nekaj milometrov oddal¬
jeni gimnaziji za fante. Dušnopastir-
sko delo deliva s p. Janom, sam pa
moram skrbeti tudi za naš vrt in krave,
ki jih imamo in s katerih prodajo po- .
krivam številne stroške. Tukaj je še
daleč čas, ko bodo duhovnika vzdrže¬
vali ljudje sami. Druga težava je pa,
da so trgovine tako daleč. Skoraj vse
kar potrebujemo moramo kupiti v 270 km
oddaljeni Lusaki.

Pa še nekaj veselega: lepo je, da
imamo bolnišnico tako blizu. V njej
pa nadvse prijazne sestre. Njih pri¬
jaznost sem že izkusil: konec septem¬
bra me je "pobodla" malarija. Potem
pa lepota narave, drevesa in v njih
ptičje petje, ki me prebudi vsako
jutro. Tudi "prava Afrika" ni daleč:
slišali smo rjoveti leva, ob reki
lahko vsak čas vidiš krokodile in
povodne konje, da o opicah sploh ne
govorimo. Te nam kradejo sadje pri
belem dnevu in tik ob hiši. Se ne
eavedajp, da j,e"pušktea že nabasana",
posebej za te nesramne tatice...

Jože Grošelj
Katondwe Mission
P.0.Box 34546,
Lusaka, Zambia

.

7

TZ RIJMRV/E

V imenu treh slovenskih misijo¬
narjev - lep pozdrav. Konec septem¬
bra sem se vrnil z dopusta v domovini.
Vrnil se pa nisem v Čelston odkoder '
sem žel na dopust ampak v Mumbwo,
kakih 150 km zahodno od Lusake. Tako
se je zgodilo, da smo prvič trije
Slovenci skupaj na isti župniji v
Zambiji: Radko Rudež, Janez Mujdrica
in podpisani.

Dopust je bil odličen. Več tednov
sem porabil za počitek na morju. V
Sloveniji in Avstriji sem obiskal
stare in nove prijatelje. Slovensko
cerkev sem doživel kot vitalno in
misijonsko usmerjeno. Duhovno in te¬
lesno okrepčan sem se vrnil na teren"
kamor me pošilja Slovenska berkev.

Hvala škofom, misijonskim sodelavcem
in dobrotnikom doma in vsem drugim, ki
z molitvijo spremljajo moje delo tukaj.

Ko sem prišel v Mumbwo sem našel
oba patra, Radkota in Janeza, ,sredi
zavzetega dela. Janez, ki je tudi
pred kratkim prišel v Mumbv/o, se je
kar hitro "uveljavil" v mestu samem,
ki ima gimnazijo, zapor, bolnico in
več krščanskih občestev. Radko pa
v glavnem oskrbuje podružnice, ki jih
je menda 30. Takoj smo začeli deba¬
tirati in planirati, kakb bi naj¬
bolje upravljali to ogromno župnijo
v večjo božjo čast.

Na koncu naj Vam pa zaupam še svojo
trenutno zaskrbljenost. V zadnjih 12ih
letih dela v Zfembiji sem bil župnik na
dveh velikih mestnih župnijah v Lusaki.
Ker so verniki precej prispevali za
potrebe župnije in župnišča, nikoli
nismo zabredli v neznosne finančne pro¬
bleme. V Mumbwi se pa zdi, da bo dru¬
gače. Ogromno področje, ogromni

8

izdatki zaradi velikih razdalj in pas¬
toralnih potovanj, bencin pa drag! '
Čeprav so župljani velikodušni, še
zdaleč ne bodo mogli kriti vseh stroš¬
kov, ki jih imamo v župniji. - V za¬
upanju v božjo previdnost vas lepo
pozdravljam. Janez Mlakar.

P. Miha Drevenšek  16. tega meseca gre
domov na obisk k bolni mami. Spomnimo
se ju v molitvah!

P. Ernest Benko  ft f irbčno” čaka na otvo-
ritev novih poslopij za njegove pri¬
pravnike za noviciat. V nove prostore
bo lahko sprejel več pripravnikov, kar
bo pa prineslo tudi večjo odgovornost.
Vendar Ernest, ki zna tatove zapoditi
s strelom skozi okno, tudi pred novimi
nalogami ne bo klonil.

P. Stanko Rozman  zapušča Mumbwo. Sli-
šfaiii je bilo, da gre v Kizito v pomoč
Lojzetu Podgrajšek.

Br. Zdravko Kravos  se je že kar vdoma-
čil na gimnaziji v Časi. V Lusaki ga
pa pogrešamo, kajti ko se snidemo, nam
manjka njegov močni bas!

Novoletno srečanje  slovenskih misijo¬
narjev bo v Mumbwi od 6. do 8. janu¬
arja 1986. Zbrali se bomo 6. popoldne.
Vabljeni ste tudi vi daljni prijatelji!
Novi naslovi. Ker naslove naših misi¬
jonov - verJeTn o imate, tukaj le opozar¬
jamo, da sta p. Mlakar in p. Muj driča
v Mumbwi, P.O.Box 830022, Zambia. P.
Stanko Rozman bo pa verjetno imel isti
naslov kot je spodaj pripisan. Naslov
p. Grošelja najdete na koncu njegovega
članka na strani šest.

Izdajajo SLOVENSKI MISIJONSRJI

P.0.Box 330084, Lusaka.
Printed by Baptist Press, Lusaka.

/?,T ?

/^7  '