Kdaj zakonodaja za kmetije odprtih vrat?
Prav o tem je tekla živahna razprava na posvetu, ki sta ga 15. oktobra organizirala občinski sekretariat za gospodarstvo in Turi-stična zveza Slovenije. Udeležilo se ga je preko petdeset turističnih delavcev in pred-stavnikov številnih občin iz domala vse Slo-venije ter predstavniki republiških ministr-stev.
Kmetija odprtih vrat je nižja oblika izlet-niškega kmečkega turizma na kmetijsko in turistično urejeni kmetiji, kjer so kmetje zato usposobljeni. Delovni čas ni oprede-Ijen, prilagojen je obiskovalcem in možno-stim kmeta. Pri tem kmet ne zaposluje do-datne delovne sile, popotniku nudi le doma pridelano hrano in pijačo.
In komu je namenjena! Tako izletnikom, ki svoj prosti čas izkoriščajo za krajše in daljše izlete in sprehode v naravo, za hojo po označenih ravninskih in hribovskih po-teh, smučarjem, lovcem, ribičem, gobarjem, skratka vsem, ki si želijo ob krajšem počitku tudi okrepčati ali po domače povedano »pri-vezati dušo«. Izletnik ali popotnik se natnreč želi ustaviti ob sami izletniški poti, popiti in pojesti nekaj domačega, pristnega in ob tem uživati v domačnosti in neokrnjeni naravi.
Želja po odpiranju kmetij odprtih vrat je v različnih predelih Slovenije kar precej (v naši, viškorudniški občini je trenutno vlože-nih dvanajst zahtev), vendar zaradi nedore-čene zakonodaje le-tem ni mogoče ugoditi. Trenutno se uporablja tista za gostinsko de-javnost, ki pa je prezahtevna tako glede sanitranih kot tehničnih pogojev, pogojev za klanje živine, neustrezna je davčna zakono-
daja, skratka to obliko je po obstoječi zako-nodaji težko kam uvrstiti. Soglasna je bila zatorej ugotovitev, da se kmetijo odprtih vrat skupaj z domačo obrtjo opredeli kot dopolnilno dejavnost v lunetijstvu in jo za-konsko uredi. Pri tem pa je nujno potrebno predpisati najosnovnejše sanitarne in higien-ske pogoje, sicer pa pustiti kar največ mož-nosti za samoiniciativnost in morda tudi za oživljanje že nekoliko pozabljenih navad na-ših kmetov, ki so v preteklosti že nudili gostoljubje naključnim popotnikom. Vseka-kor bi to dejavnost kazalo povezati tudi s sezonsko prodajo kmečkih pridelkov kot je to običaj v sosednji Avstriji. Ni pa nujno, da bi šlo v primerih kmetij odprtih vrat samo za dejavnost kmetij, ki ležijo ob samotnih po-teh. Te kmetije bodo imele svoj razpoznavni znak, njihov seznam pa bi veljalo objaviti v turističnih publikacijah ter ob kažipotih ob sprehajalnih poteh.
Interesa kmeta, ki bo s to turistično po-nudbo dopolnil svojo osnovno dejavnost in morda kasneje na podlagi izkušenj razvil tudi turistično kmetijo ter interese izletnika ali naključnega popotnika, ki si bo lahko na kmetiji odprtih vrat »privezal dušo« in v do-mačem vzdušju prijetno pokramljal, sta tako živo prisotna in neposredno zahtevata ures-ničitev, še pred tem pa nujno zakonsko opredelitev, kar bi lahko bila že tema raz-prav ob programu uresničevanja kmetijske-ga programa v naslednjem letu in seveda pri oblikovanju strategije razvoja turizma v Slo-veniji.