86
MARIJAN  ZADNIKAR,  SREDNJEVEŠKA   ARHITEKTURA   KARTU-ZIJANOV IN SLOVENSKE KARTUZIJE
Monumentalni Zadnikarjev tekst o srednjeveški arhitekturi kartuzijanov* sodi v vrsto pomembnih del, kot so Cevčeva gotska plastika, Vrišerjeva baročna plastika na Štajerskem, Šumijeva baročna in renesančna arhitektura itd. Skratka, gre za eno temeljnih, postste-letovskih del slovenske umetnostne zgodovine, ki prinaša tudi precej novosti — obdeluje namreč materijo, za katero domača veda ni imela ravno pravega posluha. Veliki, izrazito evropski spomeniki, ki jih je zapustil na Slovenskem kartuzijanski red, niso sodili v pretežno umetnostno-geografski okvir, ki ga določa absolutna kvaliteta domačega umetnostnega gradiva.
Na našem ozemlju se pojavljajo ti spomeniki (Žice, Jurklošter, Bistra in Pleterje) kot izjemna presaditev, brez kakršne koli priprave ali vplivanja na umetnost v novem okolju. V svojem najglobljem bistvu izrazito aristokratska arhitektura in je imela prav zaradi tega bistveno drugačno življenje kot stavbarstvo bolj posvetnih redov (vzemimo podobe slovenskih mest. Srečujemo se z visoko in odmaknjeno umetnostjo, ki je tudi v svojem socialnem učinkovanju (kljub poudarjeni revščini in skromnosti) ohranjala temeljne zapovedi reda — sveto izolacijo in izrazito kon-templacijo, na ravni komuniciranja pa
Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Založila Državna založba Slovenije, Ljubljana 1972.
87        Marijan Zadnikar, Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije
predvsem odnose med centrom (Char-treuse) in smetano regionalne aristokracije (delež celjskih grofov pri ustanovitvi in gradnji samostana v Pleterjah). Zaradi izrazito elitniške narave kristalno jasnega arhitekturnega sistema, kakršnega so uveljavili kartuzijani, je moral avtor ubrati svojevrstno pot, ki je pri nas manj v navadi. Pojav kartuzi-janske arhitekture je zajel v evropskem okviru, seveda s posebnim poudarkom na slovenskem gradivu. V najširših obrisih je začrtal zgodovino reda in njegove posebnosti, spustil se je celo v podrobno analizo nekaterih liturgičnih posebnosti, ki mu je bila predvsem osnova za ugotavljanje funkcionalnosti posameznih arhitekturnih elementov. Iz opisa najpomembnejših evropskih kar-tuzij je nato prešel med slovenske spomenike.
Precej dela je avtorju zadalo zbiranje zgodovinskih podatkov. Ker zgodovine slovenskih kartuzij nimamo, je moral Zadnikar deloma po virih in deloma po literaturi rekonstruirati zgodovinsko nit razvoja, s katero je osmislil svoje umetnostnozgodovinske analize in poglede. Ziče kot prva kartuzij a zunaj matičnih dežel Francije in Italije ima zato po avtorjevem mnenju izreden pomen za evropsko umetnostno zgodovino, posebej v okviru raziskav srednjeveške monastične arhitekture, ki je zanimiva tako po oblikovni (poseben arhitekturni sistem, ki obvladuje več stilnih obdobij) kot po sociološki plati.
Pomembno je tudi dejstvo, da je pisec uporabil arheološko metodo, izkopavanje. Tako je začetke stavbne zgodovine vseh štirih samostanskih kompleksov gradil na povsem konkretnih podatkih, brez tveganih miselnih rekonstrukcij. Pri analizi in opisu vsakega samostana posebej izhaja iz zgodovinskih podatkov, ki jih nevsiljivo prelije v opis, tega pa v interpretacijo spomenika, katere nasledek je izrazito funk-cionalistična   razlaga   arhitekture.   Iz
teksta diha neverjeten posluh za drobne detajle, ki pa se večkrat izkažejo za ključne točke stavbne zgodovine. Taka je na primer sosledica logičnih sklepov ob drobnem detajlu v Otokarjevi kapeli (Žice), ki nam nakažejo ne le romansko zasnovo, marveč tudi širše dimenzije stare romanske zgradbe.
Tako nam je avtor poleg širšega orisa zgodovine in arhitekture kartuzijanov v Evropi in pri nas pokazal podobo srednjeveških jeder zanimivih samostanov, ki so v zatišnih in težko dostopnih krajih razvijali najplemeni-tejše oblike romanske in gotske arhitekture. Zato lahko kot oceno povzamemo Steletovo misel, da pomeni Zadnikar-jeva knjiga ... enega največjih uspehov slovenske umetnostne zgodovine, za zahodnoevropske samostanske arhitekture pa dragocen prispevek k rešitvi enega njenih temeljnih vprašanj.
Ivan Sedej