9Jt 1-10 y- Dirigent: Rado Simoniti Režiser: Hinko Leskovšek Scenograf: Zvonko Agbaba k. g. Kostumograf: Alenka Bartlova Vodja zbora: Jože Hanc Korepetitor: Milena Trostova Inspicient: Ilado Garibaldi šepetalec: Miloš Skrbinšek Izdelava scene: Gledališke delavnice pod vodstvom ing. arch. Ernesta Franza Izdelava kostumov: Gledališke krojačnice pod vodstvom Eli Rističeve in Staneta Tancka Odrski mojster: Andrej Zajec Razsvetljava: Stane Koman Lasulje in maske: Tončka Udcrmanova, Janez Mirtič GIUSEPPE VERDI „ TRUBADUR“ OPERA V STIKIH DEJANJIH (OSMIH SLIKAH) NAPISAL S. CAMMARANO, PREVEDLA N. ŠT;UTOF IN S. SAMEC GROF LUNA..............FRANCE LANGUS MARCEL OSTAŠEVSKI EDVARD SRŠEN LEONORA................VANDA GERLOVICEVA HILDA HOLZLOVA AZUCENA................B02A GLAVAKOVA BOGDANA STRITARJEVA MANRICO................RUDOLF FRANCI, RAJKO KORITNIK FERRANDO............... ZDRAVKO KOVAČ DANILO MERLAK INES................... MANJA MLEJNIKOVA MILICA POLAJNARJEVA RUIZ...................DRAGO CLDEN SLAVKO ŠTRUKELJ CIGAN..................DUŠAN SPRAJCER SEL....................JOŽE GAŠPERŠIČ VOJAKI, REDOVNICE, CIGANI GODI SE NA ŠPANSKEM, V BISKAJI IN ARAGONIJI, V 15. STOLETJU ODMOR PO ČETRTI SLIKI. Lastnik in izdajatelj: Uprava SNG v Ljubljani. Predstavnik Smiljan Samec. Urednik: Mitja Šarabon. Slika na ovitku: (Operni avditorij) Janez Kališnik' — Tisk in klišeji CP DELO. — Vsi v Ljubljani. is k- -ta F O TRUBADUR" Po triumfalnem uspehu »Rigoletta« je bil Verdi na višku svoje ustvarjalne moči, vendar je dovolj dolgo trajalo, da je dokončal svojo naslednjo opero »Trubadur«. Boleči dogodek v njegovem življenju, materina smrt, mu je odvzel voljo za delo za celi dve leti. Ko je končno leta 1852 spet začel pisati, je posvetil partituro svoje najpopularnejše opere spominu svoje matere. Uspeh, ki ga je dosegel s »Trubadurjema, je zasenčil vse njegove dotedanje opere in nima primere v vsej operni literaturi. Tema za libreto je povzeta po španski drami »El Trovador«, ki jo je napisal Garcia Gutierrez. Libretist Salvatore Cammarano je libreto dokončal že leta 1851, vendar mu ni uspelo, da bi zapleteno dejanje drame popolnoma razčlenil. Verdiju, ki je ljubil dramske zaplete, je bli libreto tako všeč, da je opero dokončal v novembru 1852. Dne 30. novembra je že odposlal partituro založniku Giovanniju Ricor diju. Krstna predstava »Trubadurja« — 19. januarja 1853. — v Teatro Apollo v Rimu je bila za občinstvo in za Verdijeve oboževalce prava svečanost, saj so ljudje stali pred blagajno ves dan, da bi prišli do vstopnic. Uspeh je bil ogromen. V kratkem času so se razširile prelepe melodije po vseh italijanskih odrih, kmalu nato pa tudi po vsem svetu. Uspeh »Trubadurja« je ozko povezan s silo, ki vre iz glasbe, za katero je Verdi izkoristil narodne motive v večji meri kakor v kateri koli svoji operi. Čeprav ima libreto pomanjkljivosti, to ni zmanjšalo popularnosti »Trubadurja«, ki danes še vedno živi na svetovnih odrih. »Trubadur« je imel tako velik uspeh nedvomno zato, ker je zelo italijanski in zelo ljudski, izredno zakoreninjen v svojem ljudstvu in v svojem času. V »Trubadurju« doživljamo včasih dokaj neizbrane strasti ljudstva. To ljudsti'o je stoletja preživelo v hudih preizkušnjah, ki so jih povzročili neusmiljena narava in kruti gospodarji. Pravilno je, če Kralik trdi, da so tipi »Trubadurja« še v romantičnem prastanju. V tistem času niso le v Italiji izoblikovali tip »plemenitega razbojnika«, ki se upira gosposki. Temu primerno je tudi Azucena bila leta 1853 po svoje revolucionarna, česar seveda danes ne občutimo več. »Trubadur« ima melodije, ki so lepe in izrazite, pa tudi preproste, četudi glasba ni vselej globoka, je vedno pristna, silna in zelo odrska. Verdi je v tej umetnini vročekrven, viharen, fantastičen. Hkrati pa so močne strasti, ki jih izraža, strasti italijanskega ljudstva, ki se je vroče borilo za svoje skupne interese. Malo prej se je to Ijtidstvo v Brescii in drugih mestih skoraj goloroko borilo proti avstrijskemu okupatorju. In malo let kasneje se je isto ljudstvo borilo za skupno državo. Tako je imela ljudskost »Trubadurja« v svojem času tudi svojo borbeno vrednost. Publika, ki ga je poslušala, je spoznavala svoj lastni obraz in je temu primerno zrasla njena samozavest. Tudi »Trubadur« je tako v svojem času pomenil pri spevek k italijanski meščanski revoluciji, ob kateri takoj pomislimo na ime Giuseppe Garibaldi. •) ^TRUBADUR” (Vsebina opere) Prvo dejanje 1. slika. Na gradu grofa Lune. Noč. Pribočnik grofa Lune, Ferrando, budi zaspano stražo, ki čaka na povratek svojega gospoda, v zaljubljenosti tavajočega pod okni grofice Leonore. Da straža ne bi zaspala, pripoveduje Ferrando zgodbe iz grofove mladosti. V spominu mu je ostala zlasti zgodba o grofovem bratu, ki ga je v mladosti začarala neka ciganka. Stari grof je zato dal ciganko sežgati na grmadi. Preden pa je ciganka umrla, je naročila svoji hčerki Azuceni, naj krvavo maščuje njeno smrt. Azucena je ponoči res ukradla grofovega otroka, v razburjenju pa je namesto njega vrgla v ogenj svojega lastnega sina — in šele potem v grozi spoznala svojo pomoto. Ko so nato ljudje našli na grmadi kosti sežganega otroka, so vsi mislili, da je bilo dete grofove krvi. Azucena pa je namesto svojega zgorelega otroka vzela grofovega sina za svojega in ga vzgojila v cigana. Nihče, niti Manrico, grofov sin, ne sluti cigankine skrivnosti, le stari grof vse do svoje smrti ni izgubil upanja, da njegov sin še živi. Svojemu drugemu sinu Luni je še na smrtni postelji naročil, naj nenehno išče pobeglo ciganko in vsekakor izve resnico o bratovi usodi. 2. slika. Vrt pri knežji palači. Leonora se sprehaja po vrtu s svojo družabnico Ines, kateri pripoveduje zgodbo svoje ljubezni. Pri nekem viteškem turnirju se je namreč na prvi pogled zaljubila v junaškega trubadurja, ki je bil najhrabrejši izmed vseh tekmovalcev. Ines jo svari pred skrivnostnim ljubimcem, da ji ta ljubezen ne bi Dirigent Kado Simoniti pri študiju Verdijevega »Trubadurja« Vodja zbora Jože liane in pianistka Dana Hubadova pri vaji našega opernega zbora prinesla nesreče. A Leonoro je ljubezen že tako prevzela, da je zanjo pripravljena vse pretrpeti. Ko se obe prijateljici umakneta v palačo, pride na vrt grof Luna, ki ga ljubezen do Leonore znova in znova privede pod njena okna. Nenadoma pa se z druge strani zasliši pesem trubadurja, ki tudi prenekatero noč poje pod Leonorinimi okni. Ta junaški trubadur pa je Manrico, cigan, v resnici pa krvni brat grofa Lune. Ob trubadurjevi pesmi prihiti Leonora na vrt in pade v objem — grofu Luni, ki ga je v polmraku zamenjala z ljubljenim Manricom. Ko pa mesečina razsvetli grajski vrt, spozna svojo zmoto. Ko vidi grof Luna, da je njegov tekmec v ljubezni hkrati tudi njegov bojni sovražnik, pristaš urgelski, je seveda dvoboj neizbežen. Leonora plane med Manrica in grofa Luno, a se onesvesti. — V dvoboju zmaga Manrico, a ob nenadnem čustvu usmiljenja pokloni neznanemu bratu življenje. Drugo dejanje 3. slika. Cigansko taborišče. V ciganskem taborišču v gorah blizu Biskajskega zaliva pojo zborovsko pesem, po kateri ciganka Azucena začne pripovedovati Manricu o strašni smrti svoje matere, ki so jo sežgali na grmadi. Se vedno ji odmeva v ušesih strašni materin krik: »Maščuj me, hči!« V mukah svojih težkih spominov izpove Manricu, kako je grofu ukradla otroka, a kako je namesto njega po pomoti sežgala svojega lastnega sina. Manrico se je pri tej njeni pripovedi vznemiril, da morda on ni Azucenin sin. Toda Azucena ga potolaži: ali ni vse življenje skrbela zanj kot prava mati, ali ga ni hudo ranjenega rešila z bojišča, ko je omahnil v boju z Lunovimi četami? 4 Azucena Manricu ne izda svoje skrivnosti v upanju, da bo nekoč le umoril grofa Luno in s tem maščeval njeno mater. Prihiti sel s sporočilom, da je Leonora odšla v samostan, ker so jo obvestili, da je njen trubadur na bojišču padel. Manrico odhiti, da bi Leonoro rešil. 4. slika. Samostan. Leonora se je po sporočilu o Manricovi smrti zatekla v samostan, kjer bi se prav danes morala zaobljubiti. Tedaj se na samostanskem dvorišču znajdeta iz oči v oči nasprot- I)el našega opernega zbora in dirigent Jože Hanc pri vaji za Verdijevo opero »Trubadur« nika, ki jo oba hočeta odvesti. Med Manricovim in Lunovim spremstvom pride do spopada — in grof Luna se mora že drugič poražen umakniti Manricu. Manrico tako reši Leonoro, ki je presrečna, da je njen trubadur še živ in da jo je rešil iz rok osovraženega grofa Lune. Tretje dejanje 5. slika. Taborišče grofa Lune. Grof Luna se pripravlja, da bi napadel Manricov dvorec Castellor in zbira v taborišču svoje vojaške sile. V bližini taborišča pa so njegovi vojaki ujeli sumljivo ciganko, ki jo privedo pred grofa. Pri zaslišanju se ciganka Azucena grofu izda, da je mati njegovega sovražnika Manrica. Ferrando prepozna v nji prav tisto ciganko, ki je pred davnimi leti ukradla grofovega brata in ga nato sežgala na materini grmadi. Vse to je dovolj, da ji razjarjeni Luna nameni prav isto smrt, kakor je nekoč doletela že njeno mater. 6. slika. Na gradu Castellor. Manrico in Leonora sta s peščico Manricovih pristašev na gradu Castellor obkoljena od premočne Lunove vojske. Leonoro obhajajo zle slutnje, a Manrico jo tolaži, da bo v skrajnem primeru z bliskovitim junaškim izpadom rešil položaj. Medtem Manricu sporoče, da so v Lunovem taboru opazili njegovo »mater« Azuceno, ki ji preti strašna smrt. Manrico se odloči za izpad. Četrto dejanje 7. slika. Pred ječo. Manrico je s svojim izpadom poskušal Azuceno osvoboditi, a ni uspel. Premočne grofove čete so ga preganjale in ujele, grof Luna pa ga je dal zapreti v ječo k njegovi »materi« Azuceni. Le Leonora se je po naključju rešila. Pred trdnjavsko ječo tipa Leonora po zidovih, da bi spoznala, kje je njen ljubljeni trubadur. V žalobnih zvokih Leonorine tožbe, ki se meša z Manricovim odpevom za zidovi, je čutiti vso bol in hrepenenje dveh ljubečih se src. Pred ječo pride grof Luna, ki ukaže, da ob zori usmrte Manrica in sežgo Azuceno. Leonora prosi Luno, naj Manricu prizanese in ga izpusti. Toda njene solze grofa ne ganejo, šele ko mu s prisego zagotovi, da bo postala grofova žena, usliši Luna Leonori njeno prošnjo. A njena obljuba je samo hlinjena. Ne da bi grof opazil, izpije Leonora strup. 8. slika. V ječi. Manrico in Azucena čakata v ječi na smrt. Manrico tolaži Azuceno, ki je podlegla strašnim prividom smrti na grmadi. Medtem pride v ječo Leonora, ki Manricu s poslednjimi močmi sporoči, da je svoboden. Manrico pa zasumi, da mu je priborila rešitev za ceno svojega telesa, zato ogorčen odkloni tako svobodo in jo pahne od sebe. Šele iz Leonorinih poslednjih smrtnih muk spozna, da je za njegovo rešitev žrtvovala svoje življenje. V ječo pride tudi grof Luna po plačilo za izpolnjeno obljubo. Ko vidi, da ga je Leonora s svojo žrtvijo prevarila, v jezi ukaže nemudoma odvesti Manrica na morišče, misleč, da se bo s tem maščeval tudi ciganki za smrt svojega brata. Medtem, ko zunaj pade Manricova glava, izpove Azucena Luni, da je dal usmrtiti svojega lastnega brata. To je Azucenino dokončno maščevanje za smrt njene matere in sina 6 DELO OPERE V SEZONI 1964-1965 Začetek sezone 1964/65 je bil 7. septembra 1964, z rednim študijem oziroma vajami umetniškega ansambla pa smo pričeli 14. septebmra 1964. Prva predstava, ki je bila obenem tudi premiera, je bila SALOMA, dne 24. oktobra 1964. V pretekli sezoni smo imeli pet premier, in sicer štiri operne in eno baletno. Zadnja predstava je bila Gotovčeva opera EEO Z ONEGA SVETA v Križankah, dne 6. VII. 1965. Zaključek sezone je bil 9. VII. 1965. PREGLED ANSAMBLA Direktor: Demetrij Žebre. Tajnik: Draga Fišer. Tehnični vodja: Marijan Pliberšek. Dirigenti: Ciril Cvetko, Bogo Leskovic, Rado Simoniti, Demetrij Zebre, dr. Danilo Švara (hon.). Režiserja: Ciril Debevec (hon.), Hinko Leskovšek. Šef baleta in koreograf: Dr. Henrik Neubauer. Baletna mojstra: Slavko Eržen, Štefan Suhi. Zborovodja: Jože Hanc. Korepetitorji: Boris Borštnik, Dana Hubadova, Igor Lavrič, Zdenka Lukčeva, Milena Trostova. Lektor: Mitja Šarabon. Arhivar: Franc Dujec. Administrator: Anka Višnerjeva. Inspicienti: Milan Dietz, Rado Garibaldi, Miloš Skrbinšek. Šepetalci: Branislav Demšar, Miloš Skrbinšek, Bogo Švajger. SOLISTI Soprani: Vilma Bukovčeva, Vanda Gerlovičeva, Sonja Hočevarjeva, Hilda Holzlova, Manja Mlejnikova, Zlata Ognjanovičeva, Ma-ruša Patikova, Milica Polajnarjeva, Nada Vidmarjeva. Alti in mezzosoprani: Božena Glavakova, Nada Sevškova (hon.), Bogdana Stritarjeva, Vanda Ziherlova. Tenorji: Miro Brajnik, Drago Čuden, Gašper Dermota, Rudolf Franci, Ljubomir Kobal, Rajko Koritnik, Janez Lipušček, Slavko Štrukelj, Ludovik Ličer (hon.). Baritoni: Ivo Anžlovar, Vladimir Dolničar, Franc Langus, Marcel Ostaševski, Anton Prus, Samo Smerkolj, Edvard Sršen, Vekoslav Janko (hon.). Basi: Ladko Korošec, Zdravko Kovač, Friderik Lupša, Danilo Merlak, Jože Stabej (hon.). OPERNI ZBOR Moški zbor: Alojzij Ambrožič, Andrej Berce, Marijan Cankar, Vladimir Ciglič, Leopold Černigoj, Franc Garibaldi (do 3. XII. 1964), Anton Gašperšič, Jože Gašperšič, Gabrijel Grmek, Ladislav Jakša, Miro "pnko, Koritnik Stanislav, Legan Rado, Ivan Lesjak, Lado Leskovar, Nevio Manislovič, Dušan Meze, Alojzij Milič, Pavel Oblak, Franc Orehek, Marijan Pančur, Danilo Penik, Franc Pirnat, Julij Pleško, Jože Povše, Srečko Smerekar, Lovro Sodja, Ivan Škof, Dušan Šprajcer, Josip Stular, Stanko Zakrajšek, Anton Zupančič, Janez Žnidaršič. 7 Sopranistka Vanda Gerlovičev« kot Leonora v naši uprizoritvi Verdijeve opere »Moč usode«. (Dirigent: Rado Simoniti, režiser Ciril Debevec, scenograf: Vladimir Rijavec, kostumograf: Alenka Bartlova, vodja zbora: Jože Hanc, koreograf: Metod Jeras, korepetitorja: Dana Hubadova, Milena Trostova) Tenorist Rajko Koritnik kot Don Alvaro v na&i uprizoritvi Verdijeve operr »M«>č usode« Sopranistka Hilda Holzlova kot Leonora v naši uprizoritvi Verdijeve opere »Moč usode«. (Dirigent: Rado Simoniti, režiser: Ciril Debevec, scenograf: Vladimir Rijavec, kostumograf: Alenka Bartlova, vodja zbora: Jože Hanc, koreograf: Metod Jeras, korepetitorja: Dana Hubadova, Milena Trostova) Haaist Danilo Merlak kot Pater gvardijan v nafti uprizoritvi Verdijeve opere »Moč usode« Ženski zbor: Frančiška Babšek, Marta Bergant, Josipina Bonač, Dolores Budal, Jožica Debeljak, Marija Gazvoda, Tončka Golob, Marija Gorjanc, Tončka Grobler, Erna Hafner, Silva Intihar, Roza Jugovec, Marija Juvančič, Graziela Košuta, Marija Kovačič, Boža Kristan, Majda Leskovšek, Tončka Marincelj, Magda Medvedšek, Elza Miiller, Tončka Pibernik, Rada Povše, Maruša Slabe, Slava Škrjanc, Marija šulc, Justina Tomšič, Slava Ulčar, Marica Završnik. BALET Solisti baleta: Slavko Eržen, Jaka Hafner, Metod Jeras, Vera Marinc, Janez Mejač, Stanislav Polik, Tatjana Remškar, Lidija Sotlar, Štefan Suhi, Breda Šmid. Solisti in člani baletnega zbora: Marija Gruden, Radomir Krulano-vič, Štefanija Sitar in Vida Volpi. Baletni zbor: Miodrag Basailovič, Maruša Berginc, Mihael Bricelj, Elvira Brumat, Milica Buh, Gabrijela Glažar, Milena Horvat, Marjeta Klinc, Ivica Knavs, Jure Kolenc, Ivo Kosi, Mojmir Lasan, Lidija Laza-revska, Jelena Markovič, Ljudmila Mavrič, Janez Meglič, Nataša Neubauer, Zvone Penko, Vlasta Prstec, Tanja Pušnik, Dora Stošič, Bogomira Zalokar. ČLANI OPERNEGA ORKESTRA Kajetan Burger (koncertni mojster), Svetozar Benčič (vodja kontrabasov), Rudolf Pok (I. flavtist), Janez Vidrih (I. klarinetist), Sergej Volpi (I. klarinetist), Engelbert Sorgo (angleški rog), Ivan Lesar (I. fagotist), Jože Zupančič (I. rog), Zoran Ažman (I. trobenta), Jože Vukan (I. trobenta), Helena Lukeš (harfistka). Marija Blagovič, Rudi Borštnar, Srečko Culap, Lela Gašparič, Slavko Goričar, Otmar Herman, Marijan Ivačič, Cvetka Kacin, Ivo Kalšek, Francka Košak, Janez Košak, Ernest Krulc, Dušan Lipovšek, Jože Mlakar, Jože Planinc, Viktor Pokorn, Miljutin Raubar, Borut Rode, Valerija Tivadar. STALNI SUBSTITUTI OPERNEGA ORKESTRA Franjo Bregar (I. oboist), Jurij Gregorc (vodja viol), Albert Jermol (vodja II. violin), Darko Glažar (soločelist), Dragiša Miškovič (I. pozavna), Karel Beden (timpanist). Jože Balažič, Ivan Bienelli, Simon Borzatta, Vladimir Cupič, Marin Dragojevič, Srečko Dražil, Walter Giorgini, Jože Intihar, Jože Jarc, Jože Jovan, Mirko Korošec, Hilda Lobe, Rihard Lozej, Ladislav Marin, Alojzij Medved, Stanislav Mihelič, Mira Mlakar, Vera Mlakar, Vinko Novšak, Franc Palm, Leander Pegan, Miha Pogačnik, Franc Ravnik, Francka Rojec, Fikret Sabljič, Vladimir Sobotinčič, Stojan Stenovic, Cenda Šedlbauer, Franc Vošnjak, Josip Zupančič. STROKOVNI ŠEFI TEHNIČNEGA OSEBJA Odrski mojster: Celestin Sancin, šef razsvetljave: Stane Koman. Sefa lasuljarja: Janez Mirtič, Tončka Uderman. Sefa garderobe: Adolf Lapanja, Mara Učak. V LJUBLJANSKI OPERI SO GOSTOVALI: Evgenija Mlrošničenko, članica kijevske Opere: 1 predstava (Ri goletto). 10 Zurab Andjaparidze, prvak moskovskega Boljšoj teatra: 1 predstava (Tosca). Josip šutej iz Zagreba: 6 predstav (Ero z onega sveta). Teodora Lucaciu, prvakinja gledališča Opere in Baleta v Bukarešti: 1 predstava (La Boheme). Rudolf Bert iz Maribora: 2 predstavi (Seviljski brivec). Ivan Stefanov, član reške Opere: 3 predstave (Knez Igor). Michele Molese iz Milana: 1 predstava (Faust). Tugomir Alaupovič iz Zagreba: 13 predstav (Knez Igor) Žarko Cvejič iz Beograda: 1 predstava (Prodana nevesta), 2 predstavi (Knez Igor). Ambrož Kukuljevič z Reke: 1 predstava (Knez Igor). SKP — SRS — Prešernova proslava. Miroslav Cangalovič iz Beograda: 2 predstavi (Knez Igor). Ljubljanska Drama: 4 predstave (Birozavri). Jon Buzea iz Romunije: 1 predstava (Tosca). Mestno gledališče iz Celovca: 2 predstavi (Čarobna piščal, Caro-strelec). Gianfranco Mašini iz Italije (Reggio Emilia), dirigent (Koncert opernih arij). Miro Gregorin iz Maribora : 1 predstava (Nabucco). Miljenko Grozdanič iz Zagreba: 9 predstav (Cosi fan tutte), 1 predstava (Tosca). Jovan Gligorijevič iz Beograda: 2 predstavi (Nabucco), 1 predstava (Moč usode). Centralni umetniški ansambel poljske armade. Produkcija baletnega oddelka ZGBI (Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje) v Ljubljani. Boljšoj balet iz Moskve < Koncertni večer solistov Velikega baleta iz Moskve) — dirigenta: A. A. Kopilov in K. P. Tihonov. Folklorna skupina France Marolt iz Ljubljane (Večer slovenskih pesmi in plesov). Gino Bonelli z Reke: 1 predstava (Moč usode). RTV — Ljubljana: snemanje (Nina). LJUBLJANSKA OPERA JE GOSTOVALA 26. II. 1965 v Regglu Emilii (Koncert), 27. II. 1965 v Reggiu Emilii cr Hinko I«r«kovfok »R h c i n i s c h e P o s t« , 13. 6. 1965. GLASBENO DRAMATIČNI OGNJEMET. »ZALJUBLJEN V TRI ORANŽE« — KOMEDIJANTSKO SLAVJE V OPERI OB RENU ...Režiser HINKO LESKOVŠEK je uprizoril glasbeno-dramatični ognjemet. Fascinirajoče razgibano je vodil od komike prekipevajoče zbore po prostoru. S komorno tankočutnostjo je premikal osebe. Mrgolelo je gagov — in vsi so ustrezali glasbenemu odrskemu čaru Prokofjeva. Tudi domiselnost kostumov, ki jih je zasnovala MIJA JAKČEVA, se je podredila komedijantskemu gledališkemu slavju, ki ga je na oder pričaral Prokofjev. »V v a z« , 16. 6. 1965. MED PRAVLJICO IN PARODIJO. OPERA OB RENU: »ZALJUBLJEN V TRI ORANŽE« PROKOFJEVA ... Delo je črpalo svoj uspeli predvsem iz režije, ki je bila pretehtana in v najboljšem pomenu besede komedijantska. Režiser—gost HINKO LESKOVŠEK je pustil, da se dogajanje odvija natanko na sredi med pravljico in parodijo, med čarobnostjo in smešnostjo. Mimika, kretnje, gibi, slike in kostumi so ne glede na manjša pretiravanja predstavljali dobro premišljen kalejdoskop, katerega bleščeče ploskve so se izvrstno ujemale z glasbo. .... . . J s Dr. Gunter Engler » A 11 g e m c i n e VV o c h e n z e i t u n g di‘r J u il e n « , Diisseldorf. 15. 6. 1965. DELO PROKOFJEVA V NEMŠKI OPERI OB RENU ... Režija je bila polna domislekov in namigovanj. Scena II. Soher-rja je bila vedra in ustrezna. Režiser HINKO LESKOVŠEK je razpolagal z odlično zasedbo. ^ Kostumograf Mija Jttrfrvu o Dva prizora iz tliisjieldorfftke uprizoritve Prokofjeve opere »Zaljubljen v tri oranže v režiji llinka l,eskovftka »K 6 1 n i s c h e It u n d s c h a u« , 1*J. 6. 1965. ORANŽE IZ JUGOVZHODA. OPEKA PROKOFJEVA »ZALJUBLJEN V TKI ORANŽE« V NEMŠKI OPERI OB RENU ... V diisseldorfski operi ob Renu je jugoslovanski režiser HINKO LESKOVŠEK iz pravljičnega dela napravil razkošno pravljično pašo za oko. Posebnost majskega festivala v Wiesbadnu so gostovanja opernih gledališč iz jugovzhodne Evrope — in na to nas je opominjala ta predstava. Igra je karakteristično pisano preobložena v smislu fantastičnega realizma, ki si lahko dovoli prestaviti moderno rafiniranost partiture Prokofjeva v naivno teatraliko. S pomočjo te agilne režije se je pravljica o hipohondrskem princu in o treh zakletih, v pomaranče spremenjenih princesah, odvijala temperamentno in v pravem tempu ... Na isti bleščeči ravni so bili kostumi MIJE JARČEVE. »K rankfurter A 11 g e m e i n e« ,21. (i. 1965. PREVEC REDKO IGRANA OPERA PROKOFJEVA: »ZALJUBLJEN V TRI ORANŽE« ....Režiser HINKO LESKOVŠEK se je skrbno izogibal enostrano-stim in je vsakemu drobcu igre pripomogel k pravi veljavi, kar ne gre brez liričnega poudarka, katerega sc je tankočutno držal. »G e n e r a I • A n z e i g c r der S t a d t VV u p p e r t a I« , 15. 6. 1965. TRIUMF MIMIKE. OPERA PROKOFJEVA »ZAIJUBLJEN V TRI ORANŽE« V DUSSELDORFU ... Domiselni režiser si lahko utre pot skozi vso to goščavo, tako da lahko tudi nepripravljena publika z veseljem iu napeto sledi dogajanju Jugoslovanu II1NKU LESKOVŠKU, ki je s to režijo imel velik uspeli že v svoji domovini in v zahodnih državah, se je to imenitno posrečilo. Scena in kostumi (Hermann Soherr in MIJA JARČEVA) so zaživeli iz glasbe in si niso lastili samostojnosti, kar bi lahko pripeljalo do cenenega pretiravanja. Mhf. 25 DR. HENRIK NEUBAUER, KOREOGRAF IN ŠEF BALETA NAŠEGA GLEDALIŠČA, JE BIL ŠEST MESECEV — OD NOVEMBRA 19f»4 DO MAJA 1965 — NA ŠTUDIJSKEM POTOVANJU PO ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE KOT ŠTIPENDIST FORDOVE FONDACIJE. OBLJUBIL NAM JE, DA BO S TEGA ZANIMIVEGA IN STROKOVNO ZELO USPEŠNEGA POTOVANJA V NADALJEVANJIH POSREDOVAL SVOJE VTISE ZA GLEDALIŠKI LIST. Dr. Henrik Neubauer: AMERIKA PLEŠE ZAPISI S POTOVANJA PO ZDRUZENIH DRŽAVAH AMERIKE Amerika je dežela kriminala. Amerika je dežela blagostanja, napredka in tehničnega razvoja. Amerika je kulturno zaostala dežela. Amerika je brez duše, vsa predana le poslu. Sposoben človek bo v Ameriki uspel v kratkem času. Amerika je dežela brezposelnih in velike revščine. še in še bi lahko našteval nasprotna mnenja in izjave o Ameriki, kot večinoma na kratko imenujemo Združene Države Amerike, ki sem jih neštetokrat slišal pred potovanjem čez »veliko lužo«. Res je vse to in res je predvsem, da je Amerika dežela velikih nasprotij v vsakem pogledu. Prav tako pa je tudi res, da je bila za mene to predvsem dežela plesa. Med enim številnih intervjujev so me vprašali tudi, če bom pisal o svojem potovanju in doživljajih. Verjetno, sem rekel, in če bom, bo moj prvi članek imel naslov »Amerika, ki pleše« (The Dan-eing America). Seveda so prav zaradi mojega zanimanja za ples napravile name tak silovit vtis številne plesne in baletne šole, skupine in predstave. Se bolj pa številne Amerikanke in Amerikanci od štirih, petih let pa tja do preko 50 let starosti, ki so obiskovali te šole in se v raznih skupinah aktivno udejstvovali na področju Terpsihorine umetnosti, čeprav nji hov cilj ni bil profesionalizem. Ta, za mene čudovit vtis o plešoči Ameriki me ni zapustil niti tedaj, ko sem odšel iz Nevv Yorka ter tudi sam po zraku in po tleh preplesal (beri: večinoma preletel) Združene Države. Prva in najdaljša postaja pa je bil seveda Nevv York. Znano je, da njegovi prebivalci kaj radi razlagajo tujcu, da Nevv York ni Amerika in res se tudi sam podpišem pod to izjavo. Kljub temu, da je velik del kulturnega življenja res osredotočen prav na Nevv York, in da sem moral izkoristiti svoj čas od devetih zjutraj pa do polnoči vsak dan (tudi v nedeljo) skoraj štiri mesece, da sem si ogledal del tega, kar me je zanimalo, mi pa Nevv York ni postal domač. Kadarkoli sem 26 se vračal vanj, sem imel nekakšen strah in odpor; kljub temu, da me je čakala moja sobica s pogledom na Empire State Building in druge stenovite velikane spodnjega Manhattana ter moja prijazna gospodinja, znana newyorška profesorica solopetja madame Ženka Stayna, rojena v Zagrebu. Vsekakor je k tem mojim občutkom precej pripomogel rumen letak s podpisom policijskega komisarja, ki sem ga nekega dne zagledal na oglasni deski Juilliard School of Musič and Dance. Ta oglas je svaril vsakogar, naj hodi ponoči po cesti le v neizogibnih primerih, in to tik ob cestnem robu pločnika, proč od hiš, in predvsem, naj se vsakdo pazi skupin mladih ljudi in še posebej deklet. Policija ne odgovarja, če se komu ponoči na cesti kaj zgodi. Mislim, da je komentar odveč. Z ozirom na osem milijonov stalnih in še nekaj milijonov začasnih prebivalcev tudi ni čudno, če so bili časopisi vsak dan — in to res vsak dan — polni poročil o raznih zločinih in grozodejstvih (trije mesarji ubiti v lastnem hladilniku, uboj starega moža zaradi desetih dolarjev, eksplozija mošeje v Harlemu, posilstva z naknadnim umorom, poskus miniranja Kipa Svobode itd. itd.) in če so morali sprejeti v službo 3000 novih policajev (za vsak vlak po eden), da bi postala vožnja s podzemsko železnico končno varna tudi ponoči. Vsega tega tudi najlepše stavbe, dragoceni muzeji in vsa ljubeznivost ne morejo odtehtati. In vračati se v za mene notranje temačni New York potem, ko sem videl New Orleans v pomladnem vzdušju, Grand Canyon v zimskem viharju, aprilsko poletje Californije in konec zime maja ob Velikih Jezerih, res ni bilo zelo razveseljivo. A dovolite mi, cenjeni bralci in obiskovalci našega gledališča, da se vrnemo k začetku. Dobrega pol leta pred odhodom v ZDA, ob koncu zime 1964, so me obvestili, da me je komisija Fordove Fondacije (vsak kandidat ima namreč približno enourni intervju s tremi člani komisije, ki pridejo prav za to iz ZDA) izbrala za štipendista v letu 1964/1965. Kmalu nato so že pričele prihajati informacije in napotki od Inštituta za mednarodno vzgojo (IIE-Institute of International Education) v New Yorku. Vsebovali so brošure o življenju v ZDA s koristnimi na vodili za tujce, podatke o pripravah za moje bivanje, zavarovalno polico za življenjsko zavarovanje itd. itd. Skratka, organizacijski stroj je stekel tudi za mene. Sam se takrat razen najnujnejših odgovorov sploh še nisem mo tiel baviti s kakršnimikoli pripravami. Čakalo me je še delo za dve baletni in eno operno premiero. V Mariboru sem imel junija 1964 leta premiero svojega baletnega večera, ki so ga sestavljali baleti: »In modo rornantico« na glasbo Schubertove Nedokončane simfonije, kriminalka-balet »Soba« in domače »Obrežje plesalk« na glasbo Zvonimira Cigliča. v Ljubljani pa sem pripravljal Salomin ples in veliki balet »Trnuljčica«. Sele zadnji teden po premieri »Trnuljčice« sem v dokajšnji nag j‘Ci pripravil stvari, se poslovil od prijateljev in gledališča ter se odpeljal v Zagreb, odkoder sem poletel z domačo caravello do Pariza. Med Potjo sem k sreči imel prijetno družbo znanega zagrebškega režiserja vlada Habuneka, ki je letel na delo v londonski Covent Garden. Za radi megle smo namreč morali čakati v Mtinchnu dobri dve uri na zvezo. Tako je bilo na pariškem letališču Orly ravno še toliko časa, da sem v naglici opravil vse potrebne formalnosti za prestop na veliki Boeing ameriške družbe Pan American. In v nekaj trenutkih smo že 27 Ni*w York bili 12.000 metrov visoko s hitrostjo 900 kilometrov na uro, čeprav so pri vzletu štirje reaktivni motorji na krilih letala delali vtis, da bodo zdaj zdaj odpadli, kaj šele, da bi dvignili takega kolosa. Pri izdatnih obrokih in ljubeznivih vprašanjih ameriških strežajk sem se spomnil, da je trdo delo zadnjih mesecev za menoj in da bi bil pravzaprav čas, da začnem vendarle misliti na sporazumevanje v angle ščini. šele, ko sem poskusil vsebino v za dober naprstnik velikem lončku z napisom »cream«, sem se spomnil, da jo to pravzaprav mlečna smetana za kavo ali čaj, ne pa nekakšna krema za poobedek Okus je tokrat odigral vlogo angleško slovenskega slovarja. Na vsa usta smejoča se krava na nalepki topljenega trikotnega sira pa naj bi verjetno hotela nekaj povedati tujcu, ki prvič prihaja čez lužo. Razlag bi bilo toliko, da bi mi dokaj skrajšale polet, če ne bi bil ta že tako in tako prekratek. Ker smo leteli proti zapadu, v nasprotni smeri Zemljinega vrtenja torej, lahko bi rekel tudi skupaj s soncem, smo bili prej kot v dveh urah nad New Yorkom. Prelet sicer traja sla bih osem ur, ker pa je razlika med srednjeevropskim in vzhodnim ameriškim časom šest ur, smo odšli iz Pariza ob petih popoldne in pristali že pred sedmo uro zvečer v New Yorku. Zaradi bližajoče se zime je bila že tema in prvi vtis Amerike in New Yorka iz zraka veličasten. Ogromne površine zemlje ob Atlantskem oceanu so bile pokrite z neštetimi raznobarvnimi migljajočimi lučkami, večinoma rdeče in zelene barve kot na veliki veselici. Zakaj tako, sem opazil šele spodaj na zemlji, kjer me je čakalo dokajšnje ra 1>» zočaranje. Cim sem v avtobusu zapustil ogromno letališče, imenovano po pokojnem predsedniku »John Fitzgerald Kennedy International Airport«, kjer ima skoraj vsaka letalska družba svojo zgradbo in pristajalne steze, sem opazil zgolj temne mestne ulice brez ustrezne ulične razsvetljave, številne ulice, ki ustvarjajo križišča vsakih nekaj deset metrov pa zahtevajo množico semaforov. Svetlečo podobo iz zraka so torej predstavljali večinoma prav ti semafori s stalnim menjavanjem zelenih in rdečih luči. Kasneje sem videl, da je res svetel le tisti del newyorške magistrale — Broadwaya, ki leži nekako med 42. in 50. ulico in ga poznamo kot sloviti Times Square. Tu so kričeče in v vse smeri vrteče se reklame kinematografov, gledališč in raznih tovarn tako močne, da osvetljujejo ves prostor. Uradnica že omenjenega Instituta IIE me je seveda pričakala in tudi spravila do hotela, ki je imel poseben sloves kot hotel za umetnike. V njem se zadržuje tudi pisatelj Arthur Miller, kadarkoli je v New Yorku. Direktor hotela mi je s ponosom razkazal zbirko podarjenih knjig in predmetov umetnikov z vsega sveta. Tudi sam sem mu poklonil eno svojih publikacij, da je obogatil svojo zbirko. Po celodnevnem potovanju od Ljubljane do New Yorka sem si privoščil le še kratek sprehod po bližnjih ulicah preden sem odšel spat; Po našem času je bila že tretja ura zjutraj. Takrat kot novopečeni New-yorčan nisem še nič vedel o nevarnostih nočnih sprehodov po velemestu, kajti kasneje se nikdar več nisem po temačnih ulicah sprehajal tako brezskrbno. Ker sem prispel v večernih urah, mi razlika v času ni delala nobenih težav in tako sem se pričel drugi dan seznanjati z New Yorkom. Tako sem odkril, da stanujem pravzaprav na otoku Manhattanu, ki Predstavlja samo mesto z vsem poslovnim in kulturnim življenjem. Spadajo pa pod New York City tudi še drugi, večinoma rezidenčni predli. To so Bronx, Queens, Brooklyn in Richmond ali Staten Island. Seznanil sem se s pravokotnim cestnim omrežjem; z dvanajstimi avenijami, ki potekajo vzdolž otoka v smeri sever—jug in dobe severno 0(i križanja z Broadwayem, ki se vije diagonalno, razna zveneča imena; s četrto avenijo, ki je pravzaprav ni, ker je razdeljena v tri manjše avenije (Madison, Park in Lexington>; z nad 200 ulicami, ki so ozna Ijami Nad kvalihlo naših proizvodov ne bontc nikdar razočarani! sumi COSMOS INOZEMSKA ZASTOPSTVA I JUHI JANA, Celovška 34, ti-lrfon 311-451 KONSIGNACIJSKA SKLADISCA — SERVIS SGPn GROSUPLJE SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE Telefon Grosuplje 13 Tekoči načun pri Narodni bunki Grosuplje 600 21 118 projektiramo in izvajamo vsa gradbena dela ELEKTRONABAVA Podjetje za uvoz eleklroopreme in elcktromatcriala, nakup in prodaja proizvodov elektroindustrije SFRJ LJUBLJANA, TITOVA 1 Telefon: 31 058, 31-059 Telegram: Elektronabava Ljubljana Skladišče: Cmuče, tel. 382-172 dobavlja ves električni material iz uvoza in domačega trga Tovarna oloktromateriala Črnuče pri Ljubljani V R O I Z V A J A ZA DOMAČE T K 2 I d C E IN IZVOZ — INSTALACIJSKI MATERIAL: htikala, vtičnice in ra;pdelllcc, natikala, lestenčne in WECCO sponke, okove za žarnice E 27 in E 10, oklopne varovalke, pcfiel cevi in pribor, likalnike — IZOLACIJSKI MATERIAL: oljno Nvilo, bougicr cevi in oljne sviltne trakove od 10 c 35 mm ftirlne — TR A N SF( )R M A TOR J E: preizkusne transformatorje 220/50 — 3000 V, zaščitne transformatorje, prenosne in stabilne 100 YA, 220 — 380/21 V, razne specialne transformatorje po naročilu