STUDIA SLOVENICA — DESETLETNI JUBILEJ
SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
L. XIV, 12	EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA	10. 8. 1967.
LITERARNO GLEDALIŠKI VEČER
F. P.
Precej avanturističnega duha je potreba za odločitev za javno branje in recitacijo kakih novih verzov. Morda se samo zdi, da je v tem času poezija vedno bolj življenjsko nevažna, izrednostna dejavnost duha. V resnici to seveda nikakor ni res. Ta večer je zamišljen bolj za uživanje recitacije in gledališkega oblikovanja, kot poezije same. Igralci bodo ustvarili svojsko in samostojno umetniško celoto, ki bo imela v verzih samo slučajnostne korenine. Nikolaj Jeločnik bo združil — ne prvič — misel in glas v nova oblikovna doživetja, tokrat z najnovejšo pesnitvijo Franceta Papeža „Srečanja“.
Verjetno je doba tradicionalne recitacije, če ne celo samega branja literarnih del, že mimo; poraja se teženje izraziti besedo glasovno čim bolj plastično, obenem pa ustvariti neko metafizično literarno nadrealnost besede s tem, da jo doživljamo preko zvočnika, iz traka ali plošče, dvignjeno iz enkratnega in osebnega.
Tokrat bodo imeli igralci morda težko vlogo — stvar pa bi znala biti, kljub dvomom in kljub ne dokončni obliki pesnitve, zanimiva dramatično poetična stvaritev.
Režiser si je zamislil večer tako, da bo beseda iz pesnitve čim bolj konkretna, dejal bi gledališko živa in doživeta. V ta namen misli uporabiti tehnična sredstva in nove gledališke možnosti. Izvirnost dela si lahko mislimo.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Gledališki in literarni odsek
Sedmi kulturni večer v soboto 19. avgusta 1967 ob osmih v mali dvorani Slovenske hiše
France Papež
SREČANJA
pesnitev, ki jo bodo v gledališkem slogu cafe-theatre izvajali
Nataša Smersujeva, Frido Beznik in Nikolaj Jeločnik.
Zarodi režijskih zahtev se bo večer začel točno; med predstavo ne bo vstopa. Za kritje stroškov prosimo za prostovoljne prispevke ob vhodu.
New York, 3. avgusia 1967
Tiho delo za slovenstvo že deset let opravlja v Združenih državah založba Studia Sloveniea. Njen namen je objavljati v angleščini znanstvena dela o Sloveniji, slovenskih problemih in slovenski zgodovini, za seznanjanje anglosaškega sveta s Slovenci in za obujanje zanimanja zanje pri tistih potomcih slovenskih ljudi po svetu, ki jezika staršev ali dedov več ne znajo. Založba, katere duša je g. Erik Kovačič, strokovnjak za katalogiziranje v Kongresni knjižnici v VVashingtonu, je doslej izdala naslednje knjige: Sl°venia in European Af-fairs, Reiflections on Slovenian Political Historjr, by John Arnež (1958, cena 3.50 dolarjev). The Conversion oj the Slove-nes and the German - Slav Ethnic Boun-dary en the E (istem Alps. By Aloisius Kuhar (1959, razprodano). The Slovenes of Carinthia. A national minority problem. By Roman M. Barker (1960, 5 dol.) Slovene Medieval Historg. Selected stu-dies, by Aloisius Kuhar. (1962, 3 dol. brcš., 4 dol. vez.) The Sstructure of the Slovenian Economg 1848- - 1963. By Toussaint Hočevar (1965, 5 dol. broš. 7 dol. vez.) Kot začetek posebne serije pa je lani založba objavila v slovenščini delo Ivana Arneža Slovenci v New Torku, kjer je uvod napisal senator Frank J. Laushe iz Ohio. Knjiga, oskrbljena z zemljevidom in obsežno bibliografijo, stane 3.50 dolarjev. Strokovna kritika v ZD je navedene izdaje pohvalno sprejela. Journal of Central European Affairs je o Arneževi „Sloveniji v srednjeevropskih zadevah" napisal: „Knjiga je dobro premišljena, jasna in lepo uravnovešena. Uporaba virov v vseh v poštev prihajajočih jezikih je razsodna, izčrpna in ažurirana. Delo spada na polico sleherne knjižnice, ki ji je cilj imeti zbirko temeljnih del o Jugoslaviji..." The Slavic and East European Journal pravi o Kuharjevi „Spreobrnjenje Slovencev in nemško-slovenski etnični meji v Vzhodnih Alpah": „Knjiga j^ odlično delo, ki ga bodo proučevavci slovenskih zadev pozdravili. Zgodnja zgodovina Slovencev je bila zdaj prvič načrtno preštudirana in sadovi tega študija dani na razpolago neslovanskim učenjakom. Založnikom se moramo za objavo zahvaliti..." Barkejevo „Koroški Slovenci — problem narodne manjšine" pa American Historical Review ocenjuje takole: »Barker z veliko objektivnostjo obravnava obe plati svojega predmeta, prikazuje nasprotujoča si gledanja, obdela vprašanja z mnogih gledišč ter dobro izpolnjuje zapleteno nalogo.. .“ (Vsa doslej priobčena dela je moč naročiti pri Studia Sloveniea, P. O. Box 4531, Washington, DC 20017, USA).
Slovenska kulturna akcija se dosedanjih uspehov slovenske znanstvene založbe v VVashingtonu prisrčno veseli in ji ob desetletnici želi še mnogo možnosti in lepih pogojev za važno uveljavljanje slovenskega deleža v sodobni znanosti. .
O	TARIFA REDUCIDA
2 5-	
s | 0	
8 g S	CONCESION 6228
<	R. P. 1. 910730
TITOV ,,KRONSKI SVET“
POGLED V SODOBNO KNJIŽEVNOST ČSSR
NAPREDEK
Kot pomemben ukrep k demokratizaciji Jugoslavije je večina časopisja v svetu ocenila tako imenovano rotacijo in učila svoje bravce, da je z majskimi spremembami na vodilnih mestih „sta-ra garda" izročila ključne položaje mlajši generaciji. Toda obenem, ko je druga in tretja generacija prišla na mesta, ki so bila več ko dvajset let v rokah istih ljudi, se je prva stara garnitura rešila v novoustanovljeni „svet narodne obrambe", ki je nadrejen t.i. zveznemu izvršilnemu svetu (centralni vladi v Belgradu). Tito, ki je po zadnji ustavi dosmrtni predsednik jugoslovanske tvorbe, je v nadvlado imenoval Vladimira Bakariča, Krsta Cervenkoviča, Ivana Gošnjaka, Radeta Hamoviča, Edvarda Kardelja, Milana Kuprešanina, Ivana Mačka, Kočo Popoviča, Djura Pucarja, Vidojeva Smilevskega, Petra Stamboliča, Mihajla Todoravia, Zdenka Ulepiča, Jovana Veselinoviča, Ljubo Vickoviča in Svetozarja Vukmaniča. Tako je monarh Tito dobil kronski svet, privilegiranci novega razreda pa so ohranili svoje stare privilegije pod novimi naslovi. V narodnostnem pogledu pomenijo majske spremembe okrepitev srbskega elementa.
INTRIGE PROTI SVETLANI
Moskovska vlada je segla po čudnem sredstvu v borbi proti Svetlani Aleluje-vni in objavi njenih spominov v New Yorku. Po posredovanju raznih založniških agencij je bil dostavljen zlasti nemškim založbam in uredništvom tedenskih revij „ruski rokopis" spominov, ki bodo oktobra v New Yorku izšli ob 50-letnici oktobrske revolucije. Tej moskovski verziji so dodani razni fotografski posnetki, ki jih v newyorški izdaji ne bo. Moskovska spremljava k rokopisu je na knocu zajeta v karakterizacijo, da je Svetlanino pisanje „naivno in nepolitično". Revija Der Štern, ki izhaja v čezmilijonski nakladi, je napovedala, da bo to moskovsko izdajo rokopisa kmalu začela objavljati, vendar z uvodnim opozorilom, da hoče sovjetska vlada s to izdajo oslabiti Svetlanin vpliv na proslavo jubileja oktobrske revolucije, hkrati pa preprečiti, da bi ameriška tajna policija izvirniku kaj dodala ali podtaknila. Neka londonska založba pa je ta moskovski rokopis medtem že objavila. Svetlana je proti tej piratski izdaji svojih spominov vložila tožbo in bo razprava 18. septembra.
UMRLA JE ILKA VAŠTETOVA
V Ljubljani je 3. julija umrla pisateljica Uka Vasletova. Kot učiteljica je službovala dalj časa tudi v Trstu. Napisala je več tekstov z zgodovinsko vsebino, njeno osrednje delo pa je „Roman o Prešernu". Daši je Slodnjakov biografski roman „Neiztrohnjeno srce" globlji in zgodovinsko popolnejši, je delo Vašte-tove bolj jasno, toplejše in človeško pri-srčnejše. Odmev med bravci dokazujejo kar štiri izdaje in obeta se peta. Iz romana je napravila dramatizacijo, ki pa ni uspela. Prav tako ni uspel njen roman o Janezu Trdini z naslovom izobčenec". Sicer so mnenja o estetski plati njenega pisateljskega opusa deljena, vendar je jasno, da je mnogo pripomogla, da se je zanimanje ža' našo kulturno zgodovino med ljubitelji lepe knjige zelo razširilo.
Kulturno ozračje na Češkoslovaškem je moreče. A sredi hladu in mraka so tudi svetlejši pojavi. Prej kot izčrpani domačini, ki žive pod stalnim pritiskom, jih opazijo ljudje od zunaj.
„Kulturni revizionisti" so v sodelovanju z liberalnimi gospodarstveniki razdejali ogrodje ideoloških gesel. Iz ostankov ne bo nikoli več mogoče sestaviti trdno celoto. Ena izmed posledic je bila osvojitev neke ustvarjalne svobode. Naj se njen obseg- po času in kraju še tako spreminja — izginiti ne more več, kvečjemu če bi se ves komunistični svet vrnil k metodam stalinističnega sistema, kar pa je neverjetno.
Prostost literarnega delovanja v ČSSR se je po 1963 zelo okrepila. Vrste revizionistov so se pomnožile. Kvaliteta umetniških in znanstvenih stvaritev je porasla in se prepojila s človečansko toplino. To so — pogosto z navdušenjem — ugotovili zahodni bravci čeških knjig in gledavci čeških filmov.
Ta prenovitev je za češko in slovaško kulturo kot majhen čudež, saj je njena skoro popolna osamitev trajala 15 let. Še danes ne dobiš vseh inozemskih knjig in revij, ki bi jih želel. Sledovi izolacije so vidni: posnemanje na novo odkritih zahodnih umetniških del; vporaba idej in postopkov, ki so drugod že zastareli; pretirano občudovanje nekaterih modnih struj. Vendar proizvajajo Čehi in Slovaki tudi dela sočne izvirnosti, neredko prežeta s humorjem ali z moralno prizadetostjo ali pa osvajajoča z neusmiljeno avtokritiko. Po poplavi romanov o vojski, o zasedbi, o preganjanju Židov se pisci zdaj predvsem soočajo s sodobnostjo.
DVA ČEŠKA PISATELJA
Prvi osvobajajoči val je vzdignil na površje pisatelja, ki dotlej ni mogel svojih stvari objavljati. Jožef Skvorecky (r. 1924) je 1. 1958 s svojim romanom „Strahopetci“ povzročil literarni škandal. Vrgli so ga iz službe, tako da se je moral preživljati s prevajanjem. Zdaj je rehabilitiran in je izdal več novih romanov.
Druga doba odjuge je odkrila drugega pomembnega pisatelja, katerega spisi so 15 let počivali v predalu. To je Bohumil Hrabal (r. 1914). Njegova novela „Ostro opazovane poteze" spada med najboljše, kar je po vojni bilo v ČSSR napisano. Oba, Skvorecky in Hrabal, sta v bistvu satirika kot njun rojak Hašek, vendar je v njunih delih čutiti lirično ali celo patetično struno in teženje po človeškem soglasju, česar v „Dohrem vojaku Švejku" ni.
SLOVAKI
' Slovaško književnost označuje nacionalizem, odpor proti češki centralizaciji. Njihova pisateljska zveza je odločilno sodelovala v boju za liberalizacijo kulturnega dela in za odstranitev vodilnih stalinistov. Slovakom gre razstalinjenje prepočasi; v kritiki uradne kulturne politike so mnogo bolj odkriti kot Čehi.
Med romanopisci sta najvidnejša Tatarka in Johanides. Dominik Tatarka (r. 1913) nadaljuje v glavnem predvojno slovaško pripovedno tradicijo. Snovno je osredotočen v čas slovaške države po 1. 1939 in vojne dogodke. Njegovo opisovanje je značilno po mešanici ironije in zmernega pesimizma. V enem zadnjih romanov („Proutena kresla" - Naslanjač iz protja) pošlje svojega nebogljenega junaka v pomiinchensko Francijo, kjer išče sredi mrzlega sveta in bebaste politike toplo prijateljstvo.
Jan Johanides spada med mlajše, ki jih privlači „novi roman". Francoski vplivi so nedvoumni v zbirki povesti „Soukromi“ (Zasebnost), vendar ne manjka izvirnih potez. Pisateljevi možje in ženske iščejo smisel svojega življenja in ga včasih vsaj za hip najdejo.
MLADI KNJIŽEVNIKI
Mlajšemu rodu pripada večina nadarjenih čeških in slovaških piscev: Vladimir Paral, Jan Trefulka, Ivan Klima, Hermina Frankova, Hana Proskova, Karel Michal, Jaroslav Putik, Jan Beneš, Peter Karvas. Vsi pišejo iz spoznanja, da živi človek v okolju, ki je brezbrižno za nravne vrednote. V svojih spisih skušajo najti poslanstvo posameznika sredi take družbe.
Osamljena med njimi je Vera Linhartova (r. 1938). Njena romana nimata ne določenega začetka ne konca; osebe, dogodki, kraj in čas — vse je spremešano (torej po zgledu tehnike Prousta, Kafka in Joyeea). Svojevrsten je njen jezik, ki izkorišča zven in prikriti pomen besed.
LIRIKA
Kot je- med Čehi in Slovaki že tradicija, je lirika izvrstna. Njeni zastopniki gredo od ,,narodnih pesnikov" predvojne dobe (npr. Vladimir Holan, Jaroslav Seifert) do najmlajših, ki razen komunističnega sistema ne poznajo nobenega drugega.
DRAMATIKA
V dramatiki se odlikujeta dva mlada in kljub sorodnosti z zahodnim „tea-trom absurda" samosvoja umetnika. Deli Vaclava Havela (r, 1936) „Vrtna veselica" in „Memorandum“ sta zahodnemu občinstvu znani; prvo je prevedeno že v 17 jezikov. „Memorandum“ razkriva nesmiselnost življenja brez svobode. Pojavi se nova govorica „ptydepe“, ki je baje v časti pri mogočnjakih. Ljudje se nerazumljive govorice vsevprek uče, jo razlagajo in analizirajo, pišejo o
(Dalje na 3. str.)
SIMPTOMATIKA SREČANJA V MARIJANSKIH LAZNVH
Drug-o srečanje marksističnih in krščanskih intelektualcev iz Zahoda in Vzhoda — idejo je pobudila miinchenska Paulus Gesellschaft — se je letos prvič vršilo v komunistični deželi.' Sredi maja so štiri dni zborovali v Marijanskih Laznyh na češkem.
Organizatorja sestanka, zapadnonemška organizacija katoličanov za dialog in pa Sociološki institut češkoslovaške Akademije znanosti, sta delikatno vprašanje vabljenja na skupno prireditev rešila tako, da je Pavlova družba prevzela nalogo po svoji izbiri vabiti katoliške udeležence z zapada, češka akademija pa vse udeležence z vzhoda, takd kristjane kakor marksiste, in pa marksistične udeležnike z zahoda.
Simptomatična je dejanska udeležba glede na posamezne dežele. Sovjetija, ki se že lani ni udeležila sestanka pri Miinchenu, je tudi letos bleščala s svojo nenavzočnostjo. Moskovska akademija znanosti je na povabilo odgovorila, da so njeni filozofi v letu petdesetletnice oktobrske revolucije zaposleni v prireditvah za to slavje. Ruska pravoslavna Cerkev pa je dala vedeti, da je teoretični dialog ne zanima. Poljaki so bili zastopani na čisto nepomemben način. Sedem poljskih teoloških profesorjev, ki so bili vabljeni, na vabila sploh ni odgovorilo. Bolgarija, Romunija in vzhodna Nemčija so poslale zgolj uradne in poluradne kristjane, toda niti enega marksističnega besednika predstavnika. Samo v češkoslovaški in madžarski delegaciji so bili skoraj v enaki meri zastopani kristjani in marksisti. V madžarski so poleg glavnih urednikov budimpeštanske teološke revije sedeli tovariši iz redakcije Villagorsag, glasila bojujočega se ateizma.
Najbolj številna je bila zapadnonemška udeležba; nad osemdeset oseb, večinoma profesorji teologije, vsi pa z zelo vidnimi znamenji porabniške civilizacije zapadnega gospodarskega sistema. Ob italijanski delegaciji je vzbujal pozornost gospod Miano, ki je sicer uslužben v sekretariatu Vatikana za nevernike in profesor na salezijanskem ateneju v Rimu, ker ga je bilo videti v družbi s šefom agitpropa italijanske partije. Iz Španija je prišlo dvanajst teologov.
Tema konference je bila „Ustvarjalna dejavnost in svoboda v človeški družbvh Prispevki k debati pa so bili bolj ali manj vezani na temo in so se ji bolj ali manj približevali, češki marksisti, ki so h konferenci največ doprinesli in je bil njih prispevek najbolj poštet, so večino svojih predavanj posvetili problemu smrti. Pri tem se ni skrivalo, da razlage, ki se dajejo temu problemu v okviru marksistične misli, ne zadovoljujejo človeka. Praški univerzitetni profesor Machovec je izpovedal: „Marksizem, kakršen obstaja doslej, ni še rešil vprašanja o smislu človekovega življenja; obzorje mnogo marksistov je prepogosto tako omejeno na zgolj ekonomične metode in na politična vodila, da je celo mogoče ne brez podlage dobiti vtis, da so marksisti bolj oddaljeni od njega rešitve kot pridruženci drugih miselnih sestavov. Vendar menim, da se začenja med marksisti na veliko raziskovati ta problem, da vprašanje o smislu človekovega življenja pomeni osrednje vprašanje za marksizem prihodnosti."
Taka razpravljanja očitno niso bila pogodu marksistom z zapada; njih misli je izrazil tisti Italijan, ki je svojim češkim tovarišem očital, da „se 'izogibajo aktualnim problemom" s tem da se predajajo „spekulativnim“.
Analiza razlik v udeležbi in v udeleževanju bi pokazala, da komunističnih partij operacija dialog v deželah, ki so pod njihovo popolno kontrolo, ne zanima. Tistim intelektualcem, ki si prizadevajo za neko samostojnost nasproti uradni marksistični doktrini, morejo taka srečanja služiti kot priložnost za manifestacije misli, ki bi bile sicer nemogoče. Med kristjani pa so najbolj zavzeti za dialog tam, kjer jim je bila prihranjena neposredna izkušnja s komunistično ideologijo na oblasti.
(ČSŠKA KNJIŽEVNOST)
njej knjige, prirejajo znanstvene seminarje in ideološka predavanja, dosegajo ali izgubljajo ob njej visoka mesta itd. Nenadoma se razširi novica, da „pty-dape“ pravzaprav nikoli niso izumili »zgoraj"; nova uradna, a prav tako nerazumljiva govorica naj bi bila „chorukor“_______
Josefa Topola (r. 1935) drama »Karneval" je morda najbolje napisano odrsko delo na Češkem po 1948. Po ruvanju s cenzorji jo je postavil 1. 1964 na deske praškega Narodnega gledališča genialni režiser Otomar Krejca. V programski brošuri beremo med drugim: »Upanje, ki nam ga v tej drami ponuja Topol, je pričakovanje svobode; svobode, ki jo mora znova osvojiti zmagoviti strah; svobode na meji smrti in vendar svobode, ki si jo more priboriti vsak človek."
Nedavno je doživela premiero v Malem praškem gledališču druga Topolova igra »Mačka na tračnicah" — študija o človeški osamljenosti in o nemožnosti pravih duševnih stikov. Je zgodba para, ki je živel skupaj sedem let, zdaj pa gre narazen, ker si žena končno le zaželi doma in otrok in se ne zadovolji več z dotedanjim životarjenjem. Mladi mož Vena je plen negotovosti in strahu pred obveznostmi, zato nezmožen ljubezni, tveganja, življenjskega poguma.
Vse kaže, da sta češka in slovaška književnost prišli na razpotje. Na eni strani: so talenti, je poznanje dejstev, resnica je že izrečena, doma je veliko izvršenega, stik s sodobnimi literaturami je vzpostavljen. Na drugi strani: eklekticizem, osamitev, pobitost, pomanjkanje krepke literarne tradicije; dmžbeni sistem še vedno zahteva od časa do časa od književnikov stvari, ki segajo od smešnosti do nepoštenja. Ni še jasno, ali se bo literatura razvila do polnega preroda, ali pa bo spet padla med tesne in jalove meje.
Na nekem zborovanju književnikov je dejal- Havel, da sta v resnici samo dva načina mišljenja: zavito ali zmotno in konkretno ali pravilno. Prišel je čas, ko je stvari treba poimenovati s pravim imenom, zakaj »vse drugo je izgovor. . . Naš čas je čas trdega boja med dvema načinoma mišljenja, izmikajočim se in realističnim". (Literarni noviny, 19. junija 1965).
Marsikdaj je na kulturnem področju v ČSSR še treba počistiti. A večina tega, kar je treba še storiti, ni v moči umetnosti in literature.	A. G.
(Po članku: Pavel Tigrid, Prost und Tauvveiter: Literatur in der CSSR.
Osteuropdische Rundschau, Miinchen, I. 12, marec 1967, str. 14-20.)
SL. OVENSKA KULTURNA AKCIJA
IZID DVEH KNJIŽNIH DEL JE ZAČEL DESETI LETNIK NAŠIH KNJIŽNJIH IZDAJ.
KOT 64. in 65. IZDANJE STA IZŠLI
VINKO BRUMEN ISKANJA
Zbirka esejev (281 strani)
Opremil
arh. Božidar Bajuk
Cena: vezana 900 pesov; broširana 700 i N
ALOJZIJ GERŽINIČ
PREGLED SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI
171 strani)
Cena:
150 pesov; za dijake 120 pesov
MEDDOBJE
XI, štev. 1-2 BO SKORAJ IZŠLO.
IZBRANO DELO STANKA MAJCNA JE IZŠLO V MARIBORU
Založba Obzorja v Mariboru je izdala prvi del Izbranega dela Stanka Majcna, ki bo izšlo v dveh knjigah. Prof. Marja Boršnikova se je odločila, da zbere njegove po revijah in rokopisih raztresene tekste, ki ob svojem času večinoma sploh niso izšli v knjižni obliki. Ta prva knjiga obsega pisateljeva najboljša dela iz obdobja 1905 do 1925, kakor pravi založba. Pri napovedi pa ugotavlja: »V letih 1910 in 1925 je bil Majcen, čeprav nikoli ni uganjal običajnega hrupa in se je držal skoraj nekoliko aristokratsko v ozadju, eden od vodilnih predstavnikov mlade, modernistične generacije. Po tem letu pa je iz nepojasnjenih razlogov nehal pisati, in ko so slovensko literaturo kmalu potem zavzeli socialistični realisti, je njegov izrazito individualistični opus povsem zatonil v pozabo. -—- Danes ugotavljamo-, da se mu je s tem zgodila očitna krivica; nekateri njegovi najboljši dosežki se nam prikazujejo kot legitimni predniki najnovejših iskanj današnjega mladega literarnega rodu."
TRPLJENJE DANIJELA V SOVJETSKEM TABORIŠČU
— Gospa Larisa Daniel, žena pisatelja Jurija Daniela, ki je bil s Sinjavskim februarja 1966 obsojen na pet (Sinjav-ski na sedem) let strogega prevzgojitve-nega taborišča, je konec junija 1967 poslala prezidiju Vrhovnega sovjeta protest, ker njen bolni mož, ki se nahaja sedaj v taborišču v avtonomni republiki Mordviniji ..srednje Povolžje), ni deležen niti tistega zdravljenja ,do katerega ima -pravico celo po predpisih o internirancih v taboriščih.
hreniNe
ebra=i in ebserfa
SMRT GOSPODA JANEZA KALANA
Slovenska kulturna akcija je s smrtjo č.g. Janeza Kalana izgubila velikega podpornika in prijatelja. Za vedno ga bomo ohranili v spominu, polnem globoke hvaležnosti, saj nam je' odločilno pomagal ob naših začetkih. Še se spominjamo lepih in bogatih kulturnih večerov, ki so se prva leta teden za tednom razvijali v župnijski dvorani v Ramos Mejia, kjer je gospod Janez takrat kaplanoval. On nam je odprl vrata gostoljubnosti in razumevanja za vse,_ kar smo potrebovali. Po njegovem prizadevanju je naš Gledališki odsek prav v komorni dvorani ramoškega župnišča stopal pred slovensko javnost s svojimi najboljšimi in najlepšimi predstavami. Vemo, da izražamo mnenje vseh članov, če zagotovimo, da se bomo pokojnega g. Kalana spominjali z vso pieteto in spoštovanjem do duhovnika, široko odprtega kulturnim problemom našega časa. — Naj počiva v miru!
ŠESTI KULTURNI VEČER
HIERARHIČNA ZGRADBA CERKVE
Na šestem kulturnem večeru je dr. Mirko Gogala predaval o hierarhični zgradbi Cerkve in posebej o škofovstvu, kar je predmet tretjega poglavja konstitucije o Cerkvi.
V uvodu je prikazal odnos tretjega poglavja do celotne konstitucije. Dosedanje teološke razprave o Cerkvi, iz časa po protestantski reformaciji, so bile preveč apologetične, zato enostransko in pretirano hierarhično usmerjene. Kot nevšečna posledica tega so bili med drugim tudi cerkveni juridizem in pa rimski centralizem in kurializem, kar seveda ni isto kot primat in njega izvrševanje. Drugi Vatikanski koncil je zavestno reagiral proti temu in nam v konstituciji skušal pozitivno podati celotni nauk o Cerkvi. To je bilo tudi poglavju o cerkveni hierarhiji v veliko- korist, ker se je dogmatično poglobilo in razširilo v smeri na svetovni episkopat.
Nato je predavatelj začel z razlago vsebine tretjega poglavja. Govoril je o cerkvenih službah, ki slone na sveti oblasti (čl. 18); dalje o zboru 12 apostolov (čl. 19) in pa o zgodovinskem nadaljevanju apostolske službe v škofih in pa o božjem pravu škofovstva v Cerkvi (čl. 20).
Podrobneje pa je obdelal tri vprašanja: Najprej nauk o zakramentalnem značaju škofov skega posvečenja (čl. 21), ki „podeljuje skupaj s posvečevalno službo tudi službi učiteljstva in vodstva". V tej izjavi je brez dvoma podan teološki napredek z ozirom na dosedaj običajno šolsko teologijo. S tem je pojasnjena edinost vseh službenih pooblastil v Cerkvi, zakramentalna zakoreninjenost in pnevmatična narava vseh oblasti, tudi pravne. Tudi nauk (uče-niška služba) in pravo (vodstvena ali pastirska služba) sta duhovne narave in imata v Cerkvi svoj temelj v milosti, ki se zakramentalno javlja.
Nato je obširno razpravljal o škofovskem zboru (čl. 22), ki je bil centralni predmet celega koncila. Razčlenil je nauk konstitucije o ■aravi škofovskega zbora, o njegovem razmerju do papeža, o njegovi oblasti in nje izvrševanju. Istočasno je opozoril na nekatera praktično pomembna vprašanja, ki so tudi po konstituciji še ostala odprta.
Končno je obdelal še medsebojne odnose škofov v zboru (čl. 23) : odnose posameznega škofa do celotne Cerkve, do lastne Cerkve in do drugih delnih Cerkva. V zvezi s tem je pojasnil tudi nekatera načelna vprašanja o vzhodnih Cerkvah, o patriarhatih, o škofovskih konferencah in o škofovski sinodi.
Ker je vsaka škofija in celo vsaka župnija ne le del celotne Cerkve, temveč tudi delna
SPECIFIČNO JUGOSLOVANSKI MIT
Med ideološkmi poudarki v marksizmu-leninizmu, ki je z njimi jugoslovanS^ , partija hotela programsko označiti in dogmatično opravičiti svoj razkol s sovjetskj j je osrednjega pomena poudarjanje t.i. družbenega samoupravljanja zoper sovjet5' ) etatizem in birokratizem.	. .j
Brezvladje, odprava kakršne koli avtoritete in slehernega družbenega prisili; i je utopični cilj komunističnih „klasikov“ in zato lasten vsakemu gibanju, ki se slg 5 cuje nanje. Po Engelsovem nauku fDie Entwicklung des Sozialismus ABC, R®1'!! 1946, 53) hkrati s podružabljenjem produkcijskih sredstev »država odmre". T^ ] zgodovina po oktobrski revoluciji je pokazala, da »vlade nad osebami" nikakor v i zamenjalo »upravljanje reči". Če so pri Leninu v tem pogledu še nejasnosti, je , Stalin čisto jasno odmrtje države odgodil na čas, ko bo komunistični sistem, konkretj c Sovjetska zveza, zavladal nad celim svetom. Državo je sicer oklical za ljudsko, to“' ? dejansko je ostala eksekutivni organ partije. Pri tem niso ničesar spremenili Hrušč? j vega kongresi partije 1956 in 1961, ko so se državljani Sovjetije po začetnih buči”1 ( napovedih dokončnega prehoda sovjetske družbe iz »socializma" v »komunizem" n1?.! rali zadovoljiti s »pripravljanjem pogojev za odmrtje države". Magična forni”'1 ^ družbenega samoupravljanja ima namen zabrisati razliko in nasprotje med vla”9 j jočimi in vladanimi, ki prav v vseh političnih sistemih dela napetost političnega bi''5 ; nja. Doktrina neposrednega družbenega upravljanja je šolski zgled za zavezan0? , ideologije na njene izvire: ko konkretno uresničevanje predstav pride v protislo''’ j z vodilom, ki ga ni moč opustiti, nastopi »dialektika", ki poskuša dati vodilu drug” j čen pomen.	j
V Jugoslaviji je sicer igra s samoupravljanjem bolj razgibana, toda njeni <
kretni uspehi niso kaj prida pred sovjetskimi, čeprav si titovstvo v tem pripis”?
V-epidV	LAl/U V	V UCJLI1 i- i.
vedno bolj razvito samoupravi)81!;,
bil'
avantgardno vlogo. Uradno razglašeni oviri za in popolnejšo demokracijo je v Jugoslaviji ime Rankoyič. Še na Brionih je bv[ , formirana posebna komisija za reorganizacijo partije »v dobi družbenega samoupr8 ; “ partije, ki hoče »samo voditi in vplivati in noče uporabljati sile". Nal°®
Ijanja *, partije, ki hoče »oci»l»	, v^mvcvi,^ m	,
komisije je bila pripraviti material za izredni kongres partije. V zvezi s to nal°» j so se vršila poljavna notranja partijska posvetovanja, ki so na njih sodelovali pra, niki, filozofi in sociologi. Med temi sta bila najbolj pomembna Simpozij o volil”6, sistemu v pogojih družbenega samoupravljanja (Belgrad oktobra 1966) in Znanst'! no posvetovanje o Zvezi komunistov v pogojih družbenega samoupravljanja (Zag”6 januarja 1967), ker so na njih nekateri referenti imeli pogum opisovati dejan5
stanje.
Jugoslovanski tisk je o teh sestankih prinesel samo kratke in površne povzeti)' pač pa je januarsko-fehruarska številka revije Encyclopaedia Moderna letos raoP'
objaviti referat belgrajskega profesorja filozofije M. Markoviča o »Neposredni. ”, mokraciji kot ideološkem mitu in realni tendenci zgodovinskega procesa" z belgraj5^ ga simpozija. Markovič je partijec; že od 1941, ko je vstopil v SKOJ; nahaja Pa ’ njegovo ime med sodelavci zagrebške reformistične revije Praxis.
Že v začetku svojega razglabljanja Markovič opozori na nastajanje nov »specifično jugoslovanskega mita — mita o neposredni demokraciji" »v zvezi z daljno demokratizacijo volilnega sistema in celotnega političnega življenja", ki ”!
bi celo v hipotetičnem primeru, ko bi

bi bila sklenjena na Brionih. Poudarja, da bi celo v hipotetičnem primeru, organi samoupravljanja zamenjali vse ustanove odmrle države, ko bi popolnoma Jf ginili profesionalni politiki in bi na njih mesta prišli demokratsko izvoljeni dela in izvedenci, ki bi bili brez vseh privilegijev in sploh ne bi obstajala nobena polit1”^ stranka, ko bi bila odstranjena birokracija in bi bili odpravljeni vseh vrst monop”, na politično in gospodarsko odločevanje (monopoli na tisk, radio in vsa druga obel* »bi bilo smiselno govoriti samo o tendenci vedno večje neposrednosti demokracije'' j. in vse sledeče podčrtave so Markovičeve, op. p.). »Govoriti, da bo kdaj nastal P0^ žaj, ko bodo vsi delovni ljudje neposredno odločevali o vseh ključnih vprašanjih’j določajo splošno smer družbenega razvoja, oziroma ko se bo celotno družbeno življ®” produciralo in reproduciralo z elementarno močjo (»stihijski") zgolj po logiki bojnih odnosov posameznih delovnih in drugih družbenih organizacij, kadar po ',s
IZIDOR CANKAR IN SLOVENSTVO
Prejeli smo novi zvezek Hrvatske revije. Dvojna številka obsega nad 240 strani. Tiskana je bila v Miinchenu, vendar uredništvo objavlja, da je izhajanje revije v Parizu sedaj urejeno, potem ko so bile odstranjene ovire, ki pa so našim čitateljem že znane. Skoraj v vsaki številki revije pa je bil med sodelavci znani hrvaški književnik in publicist dr. Bogdan Radiča, ki je del svojih univerzitetnih študij opravil v Ljubljani. Kot ugleden, mednarodno znan kultnimi delavec živi v New Yorku. kjer je po prejemu ameriškega državljanstva mogel postati tudi član ameriškega PEN kluba in se je udeležil lanskoletnega mednarodnega kongresa PEN klubov, ki mu je v New Torku predsedoval Artur Miller. Zanimiva je bila udeležba Jugoslavije: morali
bi priti zastopniki vseh štirih vej (*j ] ska, hrvaška, makedonska in sloven55 toda Srbi so izostali in v imenu m8,. ^ donskega je prišel samo en delegat. . j vabljeni so bili tudi sovjetski zastop” , in so udeležbo na prejšnjem kong)" na Bledu 1966 obljubili, pa so zaU ; hip odpovedali brez navedbe razloga! delegati se je izvedelo, da se niso h° , udeležiti kongresa, ki je obravnaval
devo Sinjavskega in Daniela. V Bogdan Radiča je bil v letih 1920-1 ustanovni in vodilni član PEN ki11”; Zagrebu in se kot tak tudi udeležil U narodnega kongresa, ki je bil leta I v Dubrovniku. Po kongresu je skup” Ivom Andričem (kasnejšim Nobel” 1 nagrajencem) in Krklecem vodil ' ^ skupino grških pisateljev po Jug0®' J in so se za dalj časa ustavili na n | kjer je goste v imenu slovenskega t (f kluba pozdravi! dr. Izidor Cankar.
eiI> ne bo nobene potrebe več po reprezentativni demokraciji, je neodpustljiva naiv-n°st in nesmiselnost."
gk:	Sedanji dejanski jugoslovanski položaj pa daje po Markoviču tole podobo: „Naša
sk( ^nnja družba je nedvomno še zelo daleč od takega modela. Mi imamo še močno državo, tsl ne samo kar najbolj določuje splošne lastnosti in kriterije sistema, temveč vrši ?a2deljevanje znatnega dela nacionalnega dohodka, odloča o mnogih konkretnih ciljih ilj; lfl instrumentih gospodarstva in pogosto v nadrobnostih predpisuje pravne okvire Icli ^ celotno družbeno dejavnost. Neposredni vpliv posameznega človeka na funkcioni-rli< ‘‘‘nje države je nedvomno silno skromen."
od; ^ Podatki o skupščinskih volitvah 19.65 konkretno pojasnjujejo Markovičevo trditev, d j.ned temi volitvami se je samo 7,7 odstotkov anketiranih volivcev udeležilo predkan-f y'ctacijskih, 7,9 odstotkov kandidaciskih zborov volivcev, komaj 3,9 odstotkov pa tflf 'jnojih. Neka anketa je ugotovila da je samo 16,8 odstotkov vprašanih bilo mnenja, jd*®3 * * * * * *- zbor volivcev vpliva na kandidature za odbornike in poslance; 73,2 odst. pa je ■čc 7lenilo, da so zveze odbornikov in poslancev z volivci nezadovoljive. Tako mora Mar-,iil ^°vič k svoji trditvi, da so bile volitve 1965 „bolj demokratične kot vse poprejšnje", ®°dati, da „so imele pretežno formalen in manifestacijski značaj". Prizna tudi, da ul “stava, zakoni in programatične izjave nikakor ne odražajo realnega položaja, če-(jn ITav to trdijo „politični propagandisti". Pri tem obžaluje: „žal se neki politologi, v® Travniki, sociologi in ekonomisti obnašajo bolj kot politični propagandisti, manj kot os' ^“anstveni delavci". Med protislovja, ki se prekrivajo z mitom jugoslovanske nepo-vj1 Sfedne demokracije, spada protislovje med zatrjevano „deprofesionalizacijo politike" e;® j11 dejansko vedno večjo profesionalizacijo v družbeno-političnih organizacijah. Od eta 1961 (1. januar) do leta 1964 (1. 1.) se je število vseh profesionalnih funkcionar-a® Jev (izven federacije) zvišalo od 2916 na 4716 ali za 61,7 odstotkov in sicer v partiji rf l*ugoslavije Za 8,2 odst., v Socialistični zvezi Jugoslavije za 29,5 odst., v zvezi sindi-i|j' ?atoy za 38,6 odst. in v Savezu cmladine za 32,5 odstotkov. Vzrok za ta poj *av Mariji1 “°yič najde v tem, da na tem področju ni v veljavi načelo nagrajevanja po delu, pa j' . številnih in neopravičenih privilegijih. „Osrednje vprašanje deprofesionalizacije polj?’ .‘tike in demokratizacije odnosov v najvišjih forumih družbeno političnih organizacj ,g( Je vprašašnje odprave prvilegijev. Privilegiji privlačijo nove in zadržujejo stare i< “nkcionarje: so materialna baza odvisnosti, slepe pokorščine, karierizma in oportuniz-ef 'a, lažnega monolitizma. Privilegiji so živ, vsak dan navzočen, čeprav nespretno ^ hf^r*van ostanek eksploatorskih odnošajev razredne družbe. Daleč od tega, da bi bili T "Jalotnosti, so danes privilegiji centralna nevralgična točka naše družbe.“
J , Markovič prizna tudi obstoj za vse nedemokratične režime značilnega protislovja: “ko preprečiti, da volitve ne dobe »stihijskega karakterja", hkrati pa, da »interven-k j1?® družbeno-političnih organizacij ne postanejo birokratično vmešavanje, kar je A “stveno zoper demokracijo. Vendar Markovič dosedanjo prakso opravičuje: da se k ^“gotovi »zadovoljiva struktura predstavniških organizmov, je razumljivo, da so te k 'Politične organizacije) mogle v večini primerov svojo nalogo izpolniti zgolj z nede-’ 10kratičnim sredstvi".
Na koncu referata je Markovič zatrdil, da je nadaljna demokratizacija družbeno-® '°ktičnega sistema odvisna »od bistveno povišane stopnje svobode" na volitvah. V r°bodi ”e v Prv' vrsti treba iskati tudi odgovor na vprašanje, v kolikšni meri bo ,apredoval »proces transformacije naših zborov (po srbsko skupščin) iz organov i rzave y organe samoupravljanja".
I	Volitve 9. in 23. aprila 1967 so bile sicer posebno v Srbiji folkloristično bolj fi Pestre in tudi v zelo veliko primerih je bilo' mogoče izbirati med dvema kandidatoma,
II	aradi česar ni bilo izvoljenih nekaj »političnih delavcev". Toda celo Titu naklonjeni O, ;)oroeeyavec Pavao Jankovič prizna, da so vse kandidature šle skozi sito Socialistične ® veze in občinskih zborov (Le Monde, 11. IV.), alias komunistične partije. Nekaj y jPtestrankarjev" je pa na liste sprejemal že Stalin. Torej smo še zelo daleč od dualizma,
2”aJ ®e)e pluralizma, ki ga hočejo ugotavljati celo nekateri, ki so se leta 1945 oklicali i	‘zl,0d komunističnega režima, pa danes nekritično propagirajo po čas-
, , j1*1 svobodnega sveta uradna gesla jugoslovanske politične mitologije — komu s v korist?
?f	NT.
i jedkih med tem srečanjem piše Bogdan (Hrv’ revij», str. 221, 1967):
j- v.,”Wekega večera se je po večerji raz-i ka ^	vehk pogovor. Izidor Can-
j le °stro napadel belgrajsko vlado in 1 j"6111 poudarjal, kako Belgrad uniču-če i0yeilsk° narodnost. Dejal je, da ho-, j? belgrad izginotje Hrvaške in Slove-
1 Str;“ 86 ^ vse nadaljevalo. Name-žen re®evania narodnostnega vprašanja, ijj ® belgrad državo v obup in v komu-C P1’ l® Cankar razlagal. Nazadnje je
• šel *tar’ sjcer. znan kot miren človek, za-
i storoi razkurjenost, ki je nazadnje pre-
i A«a»-a- Pse n16!®- Vmes je posegel Ivo
j mn 1C m	reševati položaj, pa se
■■ mn/*1 Posy®eilo. Ko smo se dvignili od blerf’-Se mi.i® Približal Dragiša Vasič,
|i (jot, n®mireri. Vasiča sem poznal zelo
1 m,j1'?’ v®del sem, da je Dinarec in napadalen. Rekel mi je: ,Ali —
kaj je
ta Cankar govoril?
ste slišali, Če tu ne bi
bilo gostov, bi ga zdrobil. Kako je sipal strup proti Belgradu. Razumem, da se vi Hrvatje razburjate, kajti polovica državljanov je v zaporih, kakor tudi pri nas. Toda, povejte mi, zakaj se ti Slovenci pritožujejo proti Belgradu; ali niste videli, kako so si zgradili svojo domovino? Korošec jim vse prinaša iz Bel-graad (Anton Korošec je bil takrat po ukazu kralja Aleksandra interniran na Hvaru, op. urednika). Kadar je v vladi, ima večjo oblast kot pa katerikoli hrvaški ali srbski minister. Kaj sploh hočejo ti Slovenci? Še pred nekaj leti sploh niso bili narod — narod so postali šele v skupnosti z nami.1 Pomirjeval sem Vasiča kolikor sem mogel, ker sem se bal, kakor sem rekel, da bo šel in Izidorja Cankarja zmlel. Nazadnje se je tudi Vasič nekje na Bledu izgubil in več ga nismo videli. Mislim, da se je s prvim vlakom vrnil v Belgrad."
Cerkev, v kateri se morajo odražati vse bistvene lastnosti celotne Cerkve, zato je bilo vse predavanje prepleteno s praktičnimi namigi, kako nam mora nauk konstitucije služiti za varno teološko podlago pri reševanju problemov, ki se pojavljajo v naši izseljenski verski skupnosti. V tej zvezi je predavatelj opozarjal na nevarnost, če bi bilo naše delovanje preveč enostransko, zgolj negativno (»proti") usmerjeno; dotaknil se je protokola in nadškofovega govora, dalje našega razmerja do tukajšnjih cerkva in do misijonskega dela in nazadnje še problema slovenske cerkvene province v domovini.
Večer, spet številno obiskan, je vodil p. Alojzij Kukoviča DJ in zlasti v debati pripomogel k pravemu umevanju načetih problemov.
JOŽA VOMBERGAR: MARTIN KRPAN
Slovensko gledališče v Buenos Airesu je v soboto 29. julija predstavilo s krstno predstavo satirično komedijo ,,Martin Krpan“, ki jo je po istoimenski klasični povesti Frana Levstika napisal Joža Vombergar. Slovenska kulturna akcija je že v začetku julija posvetila tej noviteti poseben kulturni večer, kjer je dr. Tine Debeljak govoril o novih doneskih k Martinu Krpanu, Joža Vombergar pa razložil zasnovo svoje nove komedije.
Delo je bilo predstavljeno kot ^tirična komedija v petih dejanjih (9. slikahL Režiral je Maks Borštnik, ki je zamislil tudi sceno in uprizoritev kot razsežno odrsko stvaritev z obilico nastopajočih. Predstavitev je izpadla zanosno. Glavni delež je slonel na kreatorju glav« ne vloge Martina Krpana Stanku Jerebiču. Njemu v bok so bile podane izklesane osebnosti cesarja Janeza (Joža Vombergar), cesarične Marjete (Angelca Bavdek), cesarice (Frančiška Reja) in ministrov (Lojze Rezelj, Ciril Mar-kež, Ludvik Štancer, Maks Nose, Tine Debeljak ml.). Močno sta izstopili tudi jcreaciji Maksa Borštnika (Jaka) in Frida Beznika (Frfra), ter Janeza Perhariča (Brdavs).
Začetek sezone se je začel z uspehom, ki obeta najlepše za izvajanje nadaljnjih del letošnjega repertoarja.
odmevi
— VESTNIK DSPB je objavil kritiko Mauserjevega tretjega dela trilogije Ljudje pod bičem (1967, št. 5), ki jo je napisal jkc. Pred kratkim smo objavili (Glas, št. 9), da je pisatelj prav za ta del prejel tržaško literarno nagrado Vstajenje. Vestnikov kritik pa pravi ob sklepu: „... danes po 22 letih je položaj še vedno tak, da slovenski narod ne sme v svoji sredi poveličevati onih, ki so ga ljubili in mu branili obstoj... Pisatelj Karel Mauser je imel pogum, da je v svoji trilogiji Ljudje pod bičem razgalil in naslikal našo herojsko dobo z resničnimi barvami. Obenem je ta njegov pogum postavil spomenik vsem našim tisočim žrtvam, spomenik v knjigi, ki gre čez kontinente in morja, tudi preko trhlosti teharskih mučilnic, sesedenih skupnih grobov in v mrak potopljenih kočevskih taborišč tja do ledenih podzemskih jam, kjer med razpadajočimi lobanjami borcev za slovenske vrednote še vedno odmeva slavospev »Naj čuje nas presvetli Bog..— Ta spomenik v knjigi bo trši od kremena in brona. Stoletja bo živel in dajal obilno vsem, ki bodo segali po njem. Pričal bo, da so naši onemeli junaki imeli pogum živeti, se biti, in tudi umirati. Častno umirati za velike ideale. — Ali imamo mi, živi, vsaj pogum trdno stati v njihovi senci. — Iz poguma rastejo velika dejanja, ki ostanejo v veke in jih svet občuduje. Pogum pri-, liva življenju živi sok. Brez njega je Človek ničnež, cincar, ki mu je pisana sodba v sramotnem poginu. — Zato se le ljudje poguma do konca zvesti, katerim je usojeno biti nad zmagovavci."
NEWYORŠKE SPLETKE PROTI MARITAINU
New York, 3. agusta 1967
Jacquesa Maritaina filozofska in življenjska oporoka „Rmetič iz Garonne“ je v Združenih državah vzbudila prav tako silovit splošen odmev kakor v Evropi, in sprožila nič manj žolčne napade katoliške levice, v kateri je najbolj glasna neznatna manjšina jezuitov in laikov okoli p. Johna Courtneya Murraya ter revije Commonweall. Zaradi maščevalnosti, spletk in. pritiska tega kroga knjiga navzlic presenetljivemu zanimanju ne bo mogla na amerški trg v angleščini prej kakor 1968, ali kvečjemu konec 1967, ker se založba Holt, Rinehart and Winston, ki ima izključno pravico za objavljanje Maritainovih del v ZD, izgovarja, da so težave s prevodom..., ko vsakdo ve, da je ni domače ali tuje kolikor toliko zanimive in denarno obetavne stvari, ki je newyorški založniki ne bi mogli dati prevesti in vreči v prodajo najkasneje mesec dni po izidu drugod, ali hkrati z njim. Toda katoliška levica v ZDA, svesta si lončenih nog, prav tako zametava pravila poštene razprave in poštenega umstvenega boja kakor vsaka druga in postopke vsaj na tem področju vse nevarneje in vse ne-odgovorneje prevzema od raznih inačic komunizma. Poleg tega računa, da se bo spričo tradicionalne enodnevnosti in pozabljivosti ameriškega človeka zanimanje za eksplozivno knjigo v tem času poleglo, spretno organizirani izbor objektivnih" in „naprednih“ kritikov pa bo tudi še tedaj lahko opravil svoje. Vzroki za ta strah pred najnovejšim Maritainom za nepošteno izigravanje „Kmetiča iz Garonne" so razni, a vsi razumljivi.
Združene države poznajo Maritaina kot velikega, doslej „progresivnega“ katoliškega filozofa, pisca, člana Akademije, diplomata, predavatelja in učitelja na največjih ameriških univerzah. Tja ga še vedno sila pogosto vabijo in je povsod zelo spoštovan gost. Ena dokaj javnih skrivnosti v ZD pa je, da je 1965 in 1966, ko je pisal to knjigo, bil dalj časa v Vatikanu gost papeža Pavla VI., prevajavca Maritainovih prejšnjih del v italijanščino. Nekateri razlagava so vrsto „Kmetičevih“, za levico krivoverskih misli in dognanj zasledili v zadnji okrožnici poglavarja katoliške Cerkve. Maritain zdaj sebe opredeljuje kot duha sredine, ker more danes človek ostati pri zdravi pameti samo, če ni ne na desni ne na levi; in to zaradi razvoja v zadnjih tridesetih letih, po katerem desnica ip levica nista več samo politična in socialna, temveč, vsaj v krščanskem svetu, tudi verska pojma. Ko gre za tisto, kar je Cezarjevega, bi pisatelj bil levičar, desničar pa, ko gre za ono, kar je božjega. Maritain trdo zavrača vsako puhlico in tolikera rekla, ki so katoliški levici ter pocestnim, površnim epi-gonom koncila zamenjala temeljno, večno versko filozofijo: »epistemološko kronolatrijo", to je, obsedenost z malikovanjem bežnega trenutka; »poklekovanje pred časom"; izginevanje „pred-filozofije“, ali zdrave pameti, zaradi česar človek postaja vse bolj podoben živali, ki je izgubila nagon; obsoja — in to Maritaina izpostavlja največjemu besu »reformatorjev" — teilhardizem kot bogoslovno utvaro in kot še eno krščansko gnostike; zametava vse močnejšo težnjo dela duhovščine in levičarskih laikov, da bi Boga potegnili v človekovo zavrženost, ne pa človeka povzdigovali k Bogu, da bi vero čimbolj preoblikovali v zgolj tvarni pripomoček za tostransko življenje ter iz nje izobčili Vse, kar spominja na transcendentnost, iracionalnost, askezo, žrtve in pokoro. Vse te stvari imenuje »imanentistično odpadno-štvo". Cerkveni očetje, pravi, niso prišli na koncil, da bi likvidirali , sveto katoliško Cerkev in način življenja, ki ga je nesla iz roda v rod tisočletja dolgo. Božje kraljestvo ni urbanistična obnova, ni tehnološka konstrukcija, ni genetsko križanje s pomočjo računalnikov, in ga ni moč zožiti na nekakšno dobrodelno ustanovo ali družbo izvedencev za uspešnost... To v današnji kričeči modnosti niso popularne sodbe in obsodbe. In spričo nekaterih zadnjih duhovskih odpadov in ženitev v ZD, Maritainu zatrdno ne bo prineslo milosti v očeh ameriških katoliških levičarjev njegovo krvavo smešenje vseh teh »Panurgovih jarcev", ki so se sedaj tako bliskovito vrgli v zavzetost za spol, Freuda in Sartra.
ODMEV! IZKLJUČITVE KOLAKOWSKEGA
Po vsem svetu znanega filozofa in pisatelja Leszka KoIakowskega je komunistična partija Poljske konec oktobra 1966 izključila, zato ker je za desetletnico »poljskega oktobra" v javnem govoru ostro kritiziral sedanje politične razmere in pokazal, koliko je Gomulka izpolnil obljube, ki jih je dal po hudih dogodkih leta 1956. Izključitev je povzročila resno krizo v odnosih med partijo in izobraženci. Že 15, novembra ni uspelo Zenonu Kliszku, »drugemu možu v državi", prepričati partijsko celico varšavske univerze,
da je partija postopala prav. Od 15 navzočih profesorjev se jih je 14 izjavilo proti izključitvi Kolakowskega; eden je izrazil upanje, da bo v kratkem mogel videti tega »zaslužnega moža" spet kot člana partije.
Kmalu nato je nad 20 pisateljev pismeno z, vso odločnostjo protestiralo proti partijski odločbi. Visoki funkcionarji so na posebnem sestanku upornim pisateljem skušali dopovedati, da so hierarhi prav storili. Niso uspeli. Potem so podpisnike drugega za drugim klicali pred partijsko nadzorno komisijo. Tudi to pot ni šlo po željah partije. Stari in zvesti komunist Igor Neverly — njegova knjiga o gradnji komunizma »Pamiatka z celylczy“ je od izida 1. 1952 do 1966 doživela 12 izdaj — je izstopil iz partije. Proti ostalim, ki se niso dali preplašiti, so morali uvesti disciplinski postopek.
9. decembra so se partijskega sestanka varšavske sekcije poljskega Pisateljskega društva udeležili vodilni funkcionarji, da bi utemeljili nujnost izključitve Kolakowske-ga. Sestanek je bil buren. Tajnik centralnega komiteja Artur Starewicz ni dosegel nič, pač pa je moral slišati, da partije ne predstavljajo samo navzoči funkcionarji, temveč prav tako protestirajoči intelektualci (med njimi Jadviga Siekierska, že 40 let članica partije, internirana v stalinistični dobi v Rusiji in 1956 rehabilitirana). Stefan Wy-godzki je izjavil, da ga je sram, ker je član partije, eden mlajših pisateljev pa je dejal, da podpiše vsako besedo Kolakovskega. Posebno je razburilo pisatelje, da je partija prepovedala vse predstave znanega dramatika Abrahamova, Neverlyjevega sina, zato da bi s tem zadela očeta. »Te metode spominjajo na to, kako so zapirali sorodnike preganjanega človeka, in so nam doslej bile znane zgolj iz Hitlerjeve prakse," tako so ugotavljali. Starevicz se je moral zadovoljiti s tem, da je prikrito zagrozil z razpustom partijske celice.
Partija je že več podpisnikov protestnega pisma kot člane suspendirala, nekatere pa izključila. Prostovoljno pa sta izstopila dva izmed najpomembnejših poljskih kulturnikov germanist Roman Karst in decembra iz Amerike vrnivši se romanopisec Kazimierz Brandys. Karst je v pismu, v katerem utemeljuje izročitev svoje partijske izkaznice, pribil, da noče več pripadati partiji, ki nima mesta za človeka, kot je Kolakovski.
Po poročilih zahodnih dopisnikov je prišlo do zdaj do 8 izstopov in 5 izključitev. Med izključenimi so baje literati Pavel Beylin, Tadeusz Konvicki — znan tudi kot režiser •—, Waclav Zavardzki in Wikto Woroszylski.
DVA JUGOSLOVANSKA ODMEVA !Z SLOVENIJE
Zagrebški Vjesnik u srijedu, ki je precej razširjen tudi v Sloveniji, je 26. oktobra 1966 prinesel članek »Na kartu šovinizma", kjer neki S. Zvizdič piše: »Zadnji čas se je okrepila sovražna aktivnost politične emigracije vseh barv. Vsaka izmed sto emigrantskih organizacij — začenši s tistimi, ki se obračajo na ‘komuniste Jugoslavije’, pa do takih, ki se še vedno brez skrivanja imenujejo ustaše, četnike in belogardiste — je razumela obračunavanje z no-sivci birokratizma in z zlorabo nekih organov UDBE kot zeleno luč za svoje delovanje, čeprav so med seboj needi-ne in sprte, so vendar vsaka po svoje šle v boj na dve fronti: z ene strani izvršujejo pritisk na naše državljane, ki začasno bivajo v zamejstvu, a z druge strani so začele razmahnjeno propagandno akcijo v Jugoslaviji." Člankar podčrtuje, da ta agitacija zelo operira z besedo socializem, predvsem pa označuje delavnost politične emigracije »raz-pihavanje nacionalističnih strasti".
V zvezi s tem pisanjem je VUS prejel tudi dva dopisa iz Slovenije.
Neki Vladimir Ivanac, Borovnica, SR Slovenija — eden izmed tisočerih jugoprivandrancev v našo domovino, ki izrabljajo svoje bivanje v Sloveniji za protislovensko delavnost — se razburja v tipični partizanščini: »Što hoče taj ološ u inozemstvu? Narušiti bratstvo i jedinstvo naših naroda? Zar nas uopče neko može odvratiti s puta kojim nas vode Tito i SKJ? Grdno se varaju ako tako misle. I do sada je bilo takvih pokušaja, ali svi su pro-pali." (Vjesnik u srijedu, 9. 11. 1966).
Janez Lipar, študent prava, Ljubljana, Samova 34, je pa svojemu zagrebškemu viru znanja »po naški" pisal tole: „V zvezi s tem člankom ste objavili pismo Slavka Fuštara in Herminke Pisarovič, ki trdita, da je nasprotnikom naše enotnosti znano, da se Srbi, Hrvati in druga naša ljudstva postopoma transformirajo v Jugoslovane. Zdi se mi,'da je takšno prikazovanje situacije napačno. Namreč, mi smo vsi že Jugoslovani. Toda ta pojem pomeni državljansko pripadnost Jugoslaviji in ne nacionalnost. To želim poudariti, da omenjeno pismo ne bi služilo kot adut ravno nasprotnikom naše enotnosti." (Prevod iz Vjesnik u srijedu 16. 11. 1966).
ŠE H KULTURNEMU OZRAČJU NA ČEŠKOSLOVAŠKEM
(Iz pariških izjav češkega filmskega režiserja)
,,Ravno to je tisto — ne moremo se znebiti občutka nesmiselnosti, občutka da smo zapleteni v nenehen boj brez upanja na zmago...
Mi Čehi živimo v deželi, kjer se vse konča v umazanem kompromisu, v votlih besedah in trapastih geslih; dobri nameni so nazadnje razočarani, energije se zavržejo, velika čustva zapravijo. Sem član politične stranke, v katere ideje in dejanja že dolgo ne verujem več...
Mogoče mislite, da govorim o politiki ali ideologiji. Nikakor, že vdavnaj smo preko tega. Sprejeli bi katero koli ime in skoro vsakemu sistemu bi služili z ustnicami, da bi le funkcioniral. Resnično smešna je tale podoba zahodnih antikomunistov: uporabljajo toiiko sil, da vržejo s tečajev ideološka vrata, ki so v resnici že dolgo na stežaj odprta — prav gotovo v vzhodni Srednji Evropi.
Problem je drugje, vsaj v moji deželi. Zmiagalo je povprečje in vzpostavilo svoje neporušno, železno gospostvo — omejeno, prostaško, predrzno, brezsrčno povprečje brez mozga, ki predstavlja zgodovinsko in dejansko nekatere iz najnižjih nagonov ljudstva. Gotovo: moreš se nasproti temu boriti, prevariti ga, ga pohoditi, tu in tam prebosti njegovo neznansko gladko in vljudno površje in pri tem celo doseči nekaj uspehov. Toda kakšen napor! Kakšno zapravljanje časa in sil, kakšno nesorazmerje med tem, kar res dosežeš, pa naponom moči in živcev, izgubo v preprosti človeški spodobnosti! Trudni smo. Izgubljamo vsako upanje. . .
Pripovedujem vse to v pojasnilo, zakaj se ne morem veseliti tukajšnjega uspeha svojega filma, zakaj me ta Pariz v soncu peha v žalostno razpoloženje. Senca moje prave biti — ki je doma tam — me v rgsnici nikdar in nikjer no zapusti, kajti vem, da se na ta ali oni način zmeraj vse konča v kupu dr. . ., kakor sem že prej povedal."
IZDAJA CELOTNIH CANKARJEVIH DEL
Državna založba Slovenije je pravkar izdala prvo knjigo Zbranega dela Ivana Cankarja. Celotna zbirka bo obsegala trideset knjig. Ob izidu prve knjige je založba priredila 29. junija v svojih prostorih tiskovno konferenco, kjer sta razlagala zamisel in vrstni red izdaj urednik celotnega dela doktor Anton Ocvirk, ter urednik I. knjige, dr. France Bernik. Urednik prof. Ocvirk je poudarjal, da je urejanje zbranih del kolektivno delo več literarnih strokovnjakov. O Cankarju in njegovem ustvarjanju se je doslej nabralo toliko gradiva, da ga nikakor ne bi zmogel več samo en človek. Kot kaže, je sedaj usklajenih dovolj potrebnih moči za temeljito zgodovinsko obdelavo in prezentacijo celotne Cankarjeve literature. Prva knjiga prinaša „Erotiko“, iz. leta 1899, objavljene nezbrane pesmi in dodatek (pesmi 1891 do 1893). Vključeni so tudi prozni spisi iz mladostnih let. Komentar pa podaja podrobno analizo Cankarjevega notranjega razvoja v tistih letih, ko so že v mladostnih spisih zametki kasnejših stvaritev.
ZVONIMIR ROGOZ, OSEMDESETLETNIK
Konec junija letos je v Zagrebu, svojem rodnem mestu, slavil osemdesetletnico bivši steber ljubljanske drame v desetletju 1920 - 1930 Zvonimir Rogoz. Njegova osrednja interpretacija tistih let je bil Hamlet; v veliki meri je njegova zasluga, da je Hamlet postal neke vrste slovenska „ljudska igra“. Prijateljem iz Ljubljane je sedaj ponavljal, kako je poln spominov na ljubljanska leta; ves razgovor se je sukal prav okoli Shakespeara. „Hamlet je bil osrednja vloga mojega delovanja v Ljubljani, da-si mi je individualno najbolj prilegala vloga kneza Miškina v Dostojevskega ,Idiotu*. Obe vlogi sem prvič ustvaril prav v Ljubljani. Sploh mislim, da sem v Ljubljani doživljal svoj največji razvoj, šele tam sem prišel do prepričanja, da sem strogo dramski igravec." Seveda se je spomnil tudi druge skrajnosti, ko je kot Bobek v Nestroyevi komediji „Da-nes bomo tiči" tako vžgal, da je pelo z njim vse gledališče. Ko se je pripravljal
na Hamleta, se je večkrat pogovarjal o njem s prevajavcem Otonom Župančičem, ki mu je med drugim dejal: „Vse domneve o Hamletu kot človeku je treba zavreči. V njem je treba iskati samo človeka, ki ga smatrajo za norca, ker je pošten in iskren. Veste, Hamlet bo postal slovenska ljudska igra...“ Po premieri v Ljubljani sta šla režiser Šest in pesnik Župančič gledat Hamleta v dunajski Burgtheater, kjer ga je prvikrat uprizarjal Aslan. Ko sta se vrnila, ,,me je Župančič poklical, me dolgo motril s svojimi modrosivimi očmi, nato pa po svoji navadi dvignil prst, pokazal name in dejal: ,Pa si bil ti vendar boljši.'‘‘ Rogoz se je rodil v Zagrebu. Težko se je igravcu oddaljiti od naglasa materinega jezika. „Kajne, da govorim še dobro slovenski. . . V Ljubljani sem imel manj dialektnih naglasov kot drugi igravci; v Pragi pa so kritiki večkrat zapisali: ,Najbolje smo razumeli češčino Zvonimira Rogoza - Jugoslovana." Zanimivo pa je Rogozovo mnenje o filmu (sam je ustvaril več svetovno znanih vlog v filmu, tako generala Štefanika, pa patološkega soproga v filmu „Ekstaza“, kjer je imel za soigravko takrat komaj znano Heddy Lammar) : „Sicer pa menim, da film ni umetnost, ampak industrija."
GOETHE V SLOVENSKEM PREVODU
Založništvo v Ljubljani sledi naglo raznim sodobnim modernim poskusom, kako sodobno književnost približati občinstvu v ceneni in priročni obliki. Tako je Mladinska založba v zbirki Kondor izdala v žepni obliki Pesmi Johanna Wolfganga Goetheja skupaj s pesnitvijo „Herman in Doroteja". Dejansko pa je to že druga antologija Goethejeve poezije v slovenščini, ker je prvo oskrbel in uredil pokojni pesnik Fran Albreht in je izšla leta 1950. Za izdajo Kondor pa je pesmi zbral in uredil dr. Ludovik Dušan. Razlagi avtorjevega dela in življenja in komentarju k pesmim je dodanih nekaj drobnih ilustracij. Preva-(avci so poleg urednika samega še Fran Albreht, Janko Glazer, Lili Novy, Anton Sovre, Jože LTdovič, Josip Vidmar, Božo Vodušek, Oton Župančič in Branko žužek (ta je prevedel tudi dodano pesnitev, ki doslej v slovenščini še ni izšla).
Doma se je zelo priljubila tudi zbirka Sto romanov, ki izhaja pri Cankarjevi založbi. V žepni izdaji sta izšla junija ponatisa dveh klasikov ruske književnosti, „Junak našega časa", Mihaila Jurjeviča Lermontova, v prevodu Mile Klopčiča, in „Očetje in sinovi", roman Ivana Sergejeviča Turgenjeva, v prevodu Josipa Vidmarja. V obe deli je napisal uvod in razlago kritik Janko Kos.
Ljubljanski listi navajajo, da se je po dvajsetih letih dvignila tudi v Sloveniji karantena nad Knutom Hamsunom. Doslej so se ga Izogibali, ker je bil nekoč razglašen kot pristaš nacizma. Pri Cankarjevi založbi je sedaj prvič izšel v slo-. venščini njegov roman „Skrivnost“, iz leta 1892, prevod pa je oskrbela Rapa .šuklje. Kritika opozarja, da se more ra-man vzporejati z najmočnejšimi stvaritvami v svetovni književnosti (Dostojevski, Ibsen).
Pisatelj Franček Bohanec vodi pri Mladinski založbi Knjižnico sivega kondorja, kjer je izdal osem novel vodilnih avtorjev iz svetovne književnosti. Tako je izšel sedaj v slovenskem prevodu Ca-musov „Tujec“, slede pa Sartrov „Žid“ in novele Alberta Moravie, B. Brechta, Anne Seghers, Wolfganga Bocharta, AL dousa Huxleya in Thomasa Daylana. Prevode so oskrbeli Jože Javoršek, Boris Grabnar, Davorin Bažec, Tanja Winter in Vlasta Pacheiner. Nekaterim ljubljanskim kritikom se zdi naslov knjige ponesrečen „Iskanje izgubljenega človeka".
Mira Miheličeva je iz ameriške knji-žqevnosti prevedla dva romana: Normana Mailerja „Ameriški sen" („to je strašna knjiga, bolj kričeča kakor resnična" . ..) in Saula Bellowa „Herzog“.
NOVA KNJIGA VINKA NIKOLIČA
Pisatelj in urednik Hrvatske revije, Vinko Nikolič se je pred preganjanjem titovskih agentov in francoske policije v Parizu umeknil v Miinchen. Tam je do-tiskal potem drugi del svoje knjige „Pred vratima domovine" (Knjižnica Hrvatske revije, zbirka Ljudi i krajevi, knjiga III). Kot kraj natisa in založbe nosi Pariz-Miinchen, 1967. Obseg 584 strani. Prvi del je izšel aprila 1966 in je zajemal pisateljeva srečanja z rojaki po Venezueli, ZD in Kanadi, s potovanja leta 1965. Takrat je obiskal tudi vso zahodno Evropo in ob vračanju v Buenos Aires ■ še Brazilijo in Urugvaj. Vtise in spomine na to potovanje popisuje prav v tem drugem delu. Ker se pisatelj sedaj po ukinitvi krivičnih ukrepov proti njemu i« reviji vrača v Pariz, se knjiga lahko naroča na naslov: La Revue Croa-te, Bolte postale 71, 14, Pariš XIV. Cena izvodu je 10 dolarjev.
ODMEV NA ZAGREBŠKO DEKLARACIJO
Belgrajska nadškofija izdaja verski mesečnik Blagovest. A izhaja v ekavici, se pravi v srbščini. Zaradi bližine je list razširjen tudi po hrvaških župnijah v Besni in Hercegovini, kjer pa so hrvaški verniki še posebej občutljivi za svoj narodni obstoj ob stalnem trenju s sosednimi Srbi. Pred kratkim je moral župnik neke hrvaške fare v Bosni naročilo Blagovesti odpovedati, ker je ne samo dijaška, ampak tudi kmečka mladina list javno sežgala, ker piše v ekavici...
PREJELI STE PRVO KNJIGO X. LETNIKA. PROSIMO-. PORAVNAJTE NAROČNINO!
sveta ideje in dejanja
KAJ BO
Maja 1967 je bila dotiskana v Celovcu knjiga doktorja Cirila Žebota SLOVENIJA VČERAJ, DANES, JUTRI (Samozaložba, natis tiskarne Mohorjeve družbe v Celovcu, str. 172). Avtor je bil tesen sodelavec profesorja Lamber-ta Ehrlicha in njemu velja posvetilo ob petindvajsetletnici njegove smrti 26. maja 1942. Slovenci smo vedno bili usmerjeni v pozitivno delo. Če je kdaj morala opozicional-na razpoloženost do skrajnih meja, tedaj smo se kot posebno izpostavljen narod trdno držali stvarnih, konstrukt-tivnih pogojev za uresničenje narodnih idealov in če smo morali kdaj proti čemu vztrajati v negativizmu do kraja, je bil ta zasidran v pravilnosti nazorov in je zato tudi ta vodil do pozitivnih sklepov in zaključkov (borba za obstoj v prejšnji nemšški, večnarodni monarhiji Habsburžanov, odpor proti centralizmu v prvi Jugoslaviji). Na razmere v drugi Jugoslaviji pa je Žebotova knjiga usmerila mnogo žarometov in iz nje naj bi zasijal obraz Slovenije za jutri. Ker mora biti zdrav razvoj našega narodnostnega problema še vedno zastavljen na isto konico, kot je bil v habsburški monarhiji in zatem v prvi Jugoslaviji, more bodočnost sloneti na zdravi presoji položaja v drugi, komunistični Jugoslaviji, v zavesti, ali se je radikalno gledanje na slovenski problem zamoglo kaj omajati ali razbremeniti v korist tistim silnicam, ki jih baje v dovoljni meri nudi sedanji razvoj belgrajske politike v smeri „libe-ralizacije, gospodarkega 'reformizma in naraščajočega samoupravljanja". Ali je evolucija v to smer zadostna, ali mar ne zamore takšen tehnokratski ekonomski determinizem pogubno spodnesti osnov slovenstva?
VERA V KONFORMIZEM
Avtor je profesor primerjalnih ekonomskih ved na katoliški univerzi v Washingtcnu. Po čudni logiki prehaja do sicer ne izražene vendar že dovolj jasne sodbe, ali vsaj oznake, da zamore ekonomika preurediti družbeni in moralni red, kakor je to v drugačnih ostrinah učil marksizem. Podobno bi zamogel profesor primerjalne književnosti zapisati ali učiti, da bo njegova znanost ustvarila novo literaturo ali oblikovala na njej sloneči resničen in zdrav izraz duhovnosti. Kako mu izredno mnogo pomeni sedanje izvajanje gospodarskih reform v Jugoslaviji in Sloveniji, se vidno zazna pri vnemi, ko je že v začetku oktobra 1965 poslal Našim razlegodm v Ljubljano daljši teoretični ekonomski prispevek za pojasnjevanje osnovne logike v izvajajoči se reformi (str. 67). Toda uredništvo te kolaboracije ni maralo sprejeti. . . in tako se v tej izkušnji v letu 1967 uvodoma avtor nasloni na ugotovitev, da je vsega kriv Rankovic (str. 29), „kajti R. padec utegne postati resnični mejnik za Jugoslavijo, za Slovenijo pa ima njegov padec še prav poseben pomen". V apelih na Vidmarja kot posredovavca za pravo ljudsko spravo med Slovenci po sklepih na Brionih, kjer je bil Rankovic izključen iz vlade, piše, da sta „nekdanja mahničevska izključnost in netolerantnost slovenskega klerikalizma (predvsem laičnega) brez dvoma zaostrili in s tem padaljšali ‘liberalno in klerikalno’ sovražnost med Slovenci... in vsi preživeli Slovenci vedo ne le to, temveč tudi, da sta slovenski narod in slovenska Cerkev že plačala strašno kazen za svoje zgodovinske hibe in človeške slabosti." (Str. 43) Citat je zanimiv, ker je blizu podobnim izjavam ne samo med komunističnimi ideologi, ampak spada v okvir neke konformistične miselnosti doma in v zamejstvu... „Obiskovavci in poznavavci Slovenije (pa) menijo, da se slovenski (ekonomski) samoupravljavci dejansko že bore za tak demokratični preokret njihove (komunistične) dvajsetletne evolucije." (Str. 98). Na takem tehnokratskem pojmovanju samoupravne evolucije si slede zaključki o že „doseženih oblikah slovenske suverenosti", ko zamorejo nekatere slovenske gospodarske ustanove sklepati meddržavne pogodbe (podobno je mogla Ljubljana delati že v prvi Jugoslaviji) in kako daleč je prišla liberalizacija, je zamogel dokazati „svetoven odmev ob odstopu prve (Smoletove) vlade in je tudi borba za zmago slovenščine v Sloveniji za njeno enakopravnost sedaj bolj odločna in uspešna..." (str. 96). Iz teh na danosti dosedanjih gospodarskih ukrepov sloneče evolucije prehaja avtor do zahteve po „logičnem“ koncu: samoupravljanje mora privesti do dualizma, do delitve politične oblasti in torej v prehajanje v demokracijo, ko bo rešena in vprostavljena prava notranja ureditev Jugoslavije v (kon) federaciji šestih republik. Očividno bi partija ostala nosivec državnega ustavnega reda, Socialistična zveza pa bi še bolj pospešila evo-
ruda jurčec
JUTRI. . .
lucijo utrjevanja sedanje Jugoslavije z demokratizacijo, ki ne bi bila več pod kontrolo partije. . . Seveda pri takem pojmovanju celotnega jugoslovanskega problema se avtor niti z besedico ne dotakne položaja Hrvatov, Makedoncev in je tudi sodelovanje Slovenije v bodoči Evropi (zaenkrat) naslonjeno samo na možnost vključitve v zahodnoevropski gospodarski skupnosti... — Doslej je temelj slovenstva slonel na kulturnih, duhovnih osnovah, toda avtor se jih le malokje dotakne.
Manj ko leto dni po padcu Rankoviča in sklepov na Brionih pa se je izkazalo, kako so trhle noge evolucionizma, ki se prilagaja zgolj ekonomskemu (marksističnemu) vrednotenju osnovnih vprašanj sožitja med narodi. Zagrebška deklaracija o ohranitvi karakteristik hrvaščine na podlagi duhovnih, jezikovnih vrednot, je pokazala, kako je brez bodočnosti konformizem, ki skuša s kamiličnimi obliži krpati rane, ki so smrtne. V naši zgodovini smo imeli polno podobnih izkušenj; pred 150 leti smo odklonili ilirizem in se s tem rešili, dasi bi nam kak ukrep v njegovo smer skupne evolucije zamogel prinesti nekaj hipnih koristi. Po letu 1911 je tudi dr. Šušteršič odklonil trializem, ko je zaznal v njem pravo vsebino, ker nadvojvoda Franc Ferdinand ob morebitni razdelitvi monarhije na troje Slovenije ne bi izpustil iz avstrijske nemške tretjine, kjer bi Slovenci morali še naprej ostati oporniki nemškega mostu do Jadrana. V prvi Jugoslaviji je evolucija zagovarjala prehajanje Slovencev v jugoslovensko nacijo, v drugi, titovski, pa naj bi bila (kon) federacija zadostna varščina za vero v uspeh ekonomskih dosežkov z obljubo c nekem prehodu v demokracijo, ko bi se v notranjosti Socialistične zveze ustvarili pogoji za dialog - dualizem, kakor se je to zgodilo na drugem polju. Ali ni taka vera v konformizem, ki se je sedaj v svoji osnovi podrl že kmalu po Rankovičevem padcu, zelo tvegana, če ne celo nevarna, saj se je sleherna vera v kako liberalizacijo zamogla zamaajti z nedavnimi Titovimi konferencami v Moskvi in Budimpešti. Titova Jugoslavija veruje v rešitev samo v komunizmu. Vse dosedanje razlike so bile le taktične narave.
In kakšna je usoda partnerjev v dualizmu s komunizmom? Oktobra bo slavila partija v Moskvi svoj zlati jubilej. Prva je morala stopiti na pot dualizma ruska pravoslavna Cerkev, ko je patriarh Sergej leta 1927 sklenil s sovjetsko vlado protokol, usoden zgled za vse komunistične dogovore v drugih državah po svetu. (Podobno so šli v poljski parlament katoličani pod imenom Znak —- s kakšnim uspehom...) Hruščev je celo pridigal koeksistenco, a je bilo v njegovih kratkih letih vladanja porušenih v Rusiji več svetišč in zaprtih več bogoslovnih zavodov kot pa pod Stalinom. In tako se danes skuša ruska Cerkev rešiti na posebnem internem koncilu, vendar ji grozi razkol, medtem ko kritična (pa ne negativna) duhovščina terja pri hierarhiji vsaj tolikšen pogum, kakor ga kažejo v borbi za pravo duhovno svobodo npr. književniki, ki morajo po petdesetih letih terjati svobodo duha, ki je evolucija v Sovjetski zvezi kljub raznim poskusom za evolucijo „marksističnih dobrin" ni prinesla. . .
Ob petdesetletnici oktobrske revolucije, ob komediji z Rankovičevim padcem, ob vračanju Tita v objem Moskve ob vsaki važni zadevi, bi mogel že prodreti v prepričanje dokaz, da komunizem nikjer z nikomer ne gre v koalicijo — možna je samo totalna podreditev partiji, kakor sta jo Kardelj in Kidrič uveljavila že v OF. Tam tudi ni bilo dualizma ali pluralizma. (Glej: Edvard Kocbek, Listina, kjer je o tem podanih dovolj bridkih resnic.)
Ko se tako ob spominu na prof. Ehrlicha pojavljajo novi pogledi za bodočnost slovenstva — in v Žebotovi knjigi so še mnogi drugi vidiki — se ob nevarnosti v preveliko vero v evolucijo, konformizem, zamoremo vprašati: ali ne bi bilo za utrditev in načelnost političnega dela slovenske emigracije prav ob spominu na Ehrlicha več kot potrebno, da bi Slovenci dobili v knjižni obliki njegovo veliko delo: Pariška mirovna konferenca in Slovenci ter njegove zapise ali koncept — namreč knjigo o Višarskem slovenstvu, ki ga Žebot podaja v skici v bleščečem zanosu. Veličastna vizija prav na najbolj živčni točki našega narodnega obstoja — na meji med Slovenci, Nemci in Italijani bi zamogla moderni slovenski politiki posredovati potrebni univerzalizem, vzporeden z dinamiko, ki jo je po vsem svetu sprožil in jo širi 2. Vatikanski koncil. Obe knjigi nam ne bi bili samo kažipot, ampak bi ob sedanjem prevladanju politične problematike v svetu gotovo bili med nami velik knjižni in založniški uspeh.