Resnica in laž. Vse hudo, kar je na svetu, vse nadloge, ktere cloveški rod zadevajo, pridejo po taži. Brez resaično.sli v obnašanju in govorjenju pa tudi ni mogoče mladega človeka izrejati. Le tam, kjer se niladi človek popolaoma odkriva izrejniku, je mogoče spoznati, kako vsejano seme dobrih naukov v občutljivem otročjem sercu kali', raste, kaj da setev pospešuje, ia kaj jo zaderžuje. Ko bi bilo pa tudi inogoče brez ljubezni do resnice izrejati, se pa vendar mora Ijubezen do resaice pri njih zbujati in skerbno ohranjevati, sicer bi rejenci ne postali ne dobri, ne srečni Ijudje. Clovek brez resničnosti v svojeni sercu je sicer tudi lahko pobožea, miroljubea , prijazen ia pridpn; kaj pa je vse to vredno ? To dela vsaki igravec, ako igra to nanaša; to stori tudi hinavec in vsaki liudobnež, če niu kaj koristi. To pa je gnjusoba pred Bogom; kdor tako ravna, ni dober, pa tudi ne pravičen. Brez resničnosti pa tudi ai mogoče srečno živeti, ker le notranja vrednost in notranje prepričanje da človeku pravo zadovoljaost in pravo srečo. Sicer ae moreni zalnolčati, da se tisti, kdor resnico ljubi, s svojo ravnoserenostjo svetu zaguli in si dostikrat aakoplje sitnost; ali dobra vest ga tolaži in dobri Ijudje ga iinajo radi. Preuiisliti hočeino, po kteg rih potih se otročje serce aapeljuje k resničnosli. Stari pregovor pravi: ,,Otroci in norci ne lažejo". Dasiravno posledaje ai vseskozi varao terditi, je pa veadar pervo globoka resaica, ktpra sc ne da tajiti. Bog je človeka v nedolžnosti ia pravičnosti vstvaril, in po svoji ncskoačni milosti zgubljeao svetost ia pravičnost povernil niu v kopeli prirojeuja; tedaj ni dvomiti, da v otročjem sercu ljubezea do resaice globoko tiči, kpr pod pravičnostjo se ravno resaica razume. Vsaka laž je tedaj otroku nekaj ptujega. X7eki pedagog to tako pravi: ,,Ko se vedičaost pervič v otroku zbudi, ko vaanje reči opazuje, ko zgodaj preiskuje vzrok in nagib, se že vidi, da njegov duh po resnici lirepeni". Izvirno sovraži otrok vsako goIjufijo, zvijačo in laž. Ce tedaj ai laži pri otroku, pa laž pride k otroku , da se je navadi. Ljudje, s kterim ima opraviti, ga laži navadijo; zbudijo se v njem željc in nagnjeaja, da jim vstreže, se zlaže: poteni bi svojo slabost rad prekril, tedaj se zopet zlaže, in Ijudpm, kterih ni navajen, noče resaice povedati. Laž ia neresnica pride tedaj po zunaajem k otroku. Skerbi tedaj, da se bo pri otrocih Ijubezen do resnice ohranila; brani, da laž do njpga nc pride. Od kod pa pride, da otrok laže? Odgojitelj otroka aaj popred lagati iiauči. Tukaj pa ne mislitn na tiste malovredae ljudi, ki otroke vse spridijo in spačijo, ampak na tiste, ki so zadovoljui, da jim otrok na poJ odgovarja. Ce je že (o za podučevaaje slabo, je še slabeje zavoljo tega, ker se pri vsakeni odgovoru čut za resaico slabi. Laž pa je laž, naj bo že tako ali iako, tedaj za kratek čas, ali za res. Otrok hitro zapazi sleparijo, in ker je navajen odgojitelja povsod posnemati, se bo pa Iagal? da bo druge kratkoča- sil. Še slabeje pa ravna ta, kdor otrokom ukazuje, da naj se lažejo, da bi druge otrapali. Kako bote kaj takega otrokom za zelo vzeli, ako jutro sami po sebi store, kar ste jim daaes ukazali? Ako hočete resnico imeti, tirjajtc jo povsod. Ravno tako nikar ne pustite, da bi otroci kaj aa vidpz storili, ker tako se le hliaiti vadijo. Xikar ne tirjajte od otrok, da bi šibo, ktera jih je kaznovala, poljubili; zakaj vcliko premagovanja je treba, preden da se kes tako močao očuti. Če pa otrok to stori prisiljen, je to ic na vidpz, pri kterpni se pa otrok hliniti navadi. Pa tudi prevelika ojslrost je kriva, da otroci lažejo. Skušajava je prevelika, da bi olrok preojstrega odgojitelja ae nalagal ia tako se kazni z zvijočo odlcgnil. Otroci pa tudi lažejo, kadar se nevtegoiaa ia preojslro sprašujejo, posebno pa takrat, kadar se more soditi, da resnico iz blagih nameaev prikrivajo. Vprašani Iiočp drugega obvarovali krega, kazni ali druge sitnosti, tedaj molči. Ako jih prisiliš, se ti zlažejo, ako ti pa resnico povedo, zalareš v njih blage čutila, kakor prijaznost, blagovoljnost do drugih, usmiljenjc do stiskanih, in zadušiš nježno cvctlico sraraožljivosti, ktero tudi niajhcn velcr pohabi. Iz tega pa nikar ne sklepaj, da jaz terdim, da je boljše, če se pri otrocih ne meni veliko za to, čc rcsaico govore, ali se lažejo. (D,ije piiio