t Tovariš Jože Terčak Pred nami so še dnevi trde, morda najtrše borbe. Naše vrste pa se redčijc. In prav v tem je vsa tragika naše usode, da nam neizprosna morilka smrt pobira najhrabrejše junake. Drug za drugim padajo pod n.jeno neusmiljeno koso ravno tisti, ki bi nam s svojimi dragocenimi izkušnjami najlaže in na najbolj izdaten način pomagali. Zapuščajo nas oni veterani učitcljskega stanu, ki so svojo mladost in svoje zdravje žrtvovali za interese nas vseh v tistih temnih časih, ko je moral slovenski učitelj voditi težko borbo na dveh frontah. Padajo tisti slovenski učitelji, ki so se borili na stanovskem in narodnostnem bojišču. Eeden izmed teh je tudi tovariš Jože Terčak. V začetku decembra preteklega leta je omahnil v sedemdesefem letu življenja. Ro.jen na Rečici ob Savinji iz znane Čuježeve rodbine je maturiral v Mariboru. V začetku svoje službene dobe je služboval v Šmartnem ob Paki, v Št. Janžu in v Laporjah. Toda njegova lepa ožja domovina ga je vabila z neodaljivo silo. Ves se je hotel posvetiti njej in njenim krasotam. Premeščen je bil v Radmirje, kjer je ostal do svoje upokojitve. Tam je delal in snoval lepe načrte za bodočnost. Ovire, ki so v avstrijski dobi zavirale vsako delo, njega niso motile. Začrtal si je svojo življenjsko pot, ravno in brez ovinkov. Tako je tudi hodil po njej. Niso ga pla- šile težkoče, ki jih je srečaval. Preveč idealista je bilo v njem. V težkih urah svojega življenja je našel močno oporo v ljubezni do lepe Savinjske doline, do njenih polj in planin, do ljudstva, ki obdeluje njene njive in goji njene mračne gozdove. Vneto je pokojnemu tovarišu Kocbeku pomagal odkrivati vso to lepoto tujemu svetu in ima poleg Kocbeka gotovo največ zaislug, da je ta košček slovenske zemlje danes znan širom sveta. Ko so preko slovenskega učiteljstva z veliko silo zadivjali viharji tedanje politične reakcije, ni klonil vratu in se ni skril. Še tesneje se je oprijel orožja svojega duha in svoje močne volje. Postavil se je na čelo borcev in stopil v prve vrste tistih tovarišev, ki so za interese stanu in naroda bili pripravljeni žrtvovati vse. Ko je učiteljstvo gornjegrajskega okraja preživljalo najtežje čase, je brez odlašanja sprejel predsedstvo učiteljskega društva v tem okraju. Doba njegovega delovanja na tem mestu bo v zgodovini društva zapisana z zlatimi črkami. Le malo let je zasluženi1 pokoj preživd v zdravju in zadovoljstvu. Lotila se ga je neozdravljiva bolezen. Jože je prav dobro vedel, da nikoli več ne bo zdrav, toda radi tega prav do zadnjega ni iizgubil svoje velike energije in dobre volje. Padel je kakor hrast. Danes, ko marsikdo v naših vrstah klone, je izguba Jožeta Terčaka nenadomestljiva. Njegovo delo naj nam bo vzor v teh časih borbe in žrtev.