Naj rože zasadim na grob prerani..
V spomin umrlemu prijatelju H. Petričku. Zložil Brojan.
1.
Naj rože zasadim na grob prerani, ko cvetje trosi krog pomlad kipeča; odšla je proč od mene sladka sreča, veseli upi ž njo so pokopani.
Prijatelj blagi, ni te več med nami! Ti zvesti, mili drag, je li mogoče, da spavaš že v tihotni groba jami?
Dvanajsti maj! — — — Spomin me znova rani in srčna rana bolj in bolj se veča: razviti cvet — ob njem mrliška sveča — ah, duše se polašča čut neznani!
Ne vzdramijo solze te grenko-vroče,
ki lijejo po licih skrbni mami,
in nam zaman srce za tabo joče — — —
Umrl si,  mili moj, podoben roži, ki jedva se odpre in že odpade, popotnik zre usehle liste mlade, za cvetom nežnim se mu bridko toži.
O vem, da nisi ljubil zemske hvale, ljubitelj vdani, vem, si bil resnice, za smotre vnet, za večne ideale.
Kako srce naj v prsih se ne oži, ko vidi pokopane solnčne nade: vrline tvoje in duha zaklade radostno hvalil je sodnik najstrožji.
Sedaj, ko grob mi vzel je bratsko lice, tem ljubša vstaja slika duše zale, nezabni vzor ljubezni in pravice.
Ne gre, ne gre bridkost mi iz spomina, ko videl sem, kako ljubeča mati potrta plaka ... O da mogel dati nesrečni vdovi spet nazaj bi sina! —
Potihni tožba! Kaj mu motiš spanje! Prehodil v hipu je življenja cesto, odšel v presrečni dom na pirovanje,
Zaklad zakrila groba nam temina, izguba grenka: moram žalovati, nič več ne vesele me žarki zlati globoko v srcu spava bolečina! —  —
odšel Resnico gledat v Večno mesto -Pozemske bolečine — kratke sanje! — Na svidenje tedaj, o srce zvesto!