O poteku razorožitvenih pogajanj je naš list stalno obveščal svoje čitatelje. Razlog je v važnosti tega vprašanja, od jkojega pravilne rešitve je odvisna politična in gospodarska usoda narodov in držav. Tekom dolgotrajnih razprav <je bilo stavljenih prav mnogo predlogov in protipredlogov, iki pa niso našli isplošne pritrditve. Ko tečejo ta pogajanja h ikoncu, bo treba izjaviti, da ni prav nič doseženega, kar bi resnično razorožitev omogjčilo. Širile so se vesti, iki so se dnevno zgoščale, da bode ikonferenca tudi formalno zaključena brez vsakega toliko zaželjenega uspeha. V zadnjem hipu pa se je zastopnikom držav, zbranih na sestanku glavnega odbora razorožitvene konference, posrečil sporazumen sklep, da bodo nadaljna pogajanja odgodena, razpra,ve pa se bodo vršile naprej. Tako je razorožitvena tkonferenca rešena, ni pa rešeno vprašanje razorožit,,ve, ki je prišlo na tisto točko, ikjer je prej bila konferenca: na mrtvo točko. |Ko so v Ženevi reševali razorožitveno ikonferenco, so v Arabiji znova zagrmeli topovi kralja Ibn Sauda proti jemenskemu imanu in v Ameriki so gromeli naprej topovi na bojišču med Bolivijo in Paragvajem. Nekaj dni prej pa je Mussolini v svojem govoi*u v parlamentu rekel: »Strašno vprašanje, ki teži dušo množice, se glasi: Bo-li mir ali vojna? Zgodovina nas uči, da so vojne pojav, ki spremlja razvoj človeštva: tragična (žalobna) usoda, ki leži na človeku! Jaz ne verujem v večni mir, marveč ga smatram ikot element (živelj) potlačenja in utesnitve in kot zanikanje. osnovnih človeških kreposti, ki se v pravi solnčni luči pokažejo le v ikrvavem naporu. Delo obnove, ki ga ivršimo, želi dolgo dobo miru. V vsakem slučaju pa bo italijansko Ijudstvo, čo 'bi nastala potreba, dogodke sprejolo s polnim mirom in trdno voljo.« Besede voditelja italijanskega fašizma dokazujejo, da je likvidirano vprašanje razorožitve, ne pa vprašanje objoroženosti. Oboroževanje držav napre"duje od meseca do mcseca. Japonska .vlada je sklenila, da bo pomnožila in ojačila svoje vojno brodovje — kajpada .v svrho obmmbe. Italija bo, kakor jp napovedal Mussolini, iiporabila določbo Washingtonske pogodbe tor pomnožila svoje vojno brodovje za 70.000 ton. jV tem vidijo v Londonu dokaz, da ita.iijanski ministrski predsednik dejanško ne veruie v svetovno razoroženie. Nemčija izdaje vedno več milijonov v oboroževalne svrhe, čeprav s tem upropašča svojo valuto, :ki je v svojem fcritju z zlatom in devizami padla na 3.8%, dočim je to kritje pred dvema letoma šj znašalo 60%. Mesto raz-orožitve torej tekmovanje v oboroževanju. Takšno tekmovanje nosi v sebi kal vojne nevarno#ti. Spričo teh razmer in popolni oslabelosti Zveze narodov se začenjajo vodilni državniki Evrope vračati ik staremu sistemu (sestavu) vojaških zvez in pogodb, ki naj zajamčijo ravnovesje med državami, odnosno nadvesje, 'ki naj bi bilo tako močno, da bi ustrahovalo vročekrvne in radi svoje pohlepnosti nestrpne kalilce miru. To je politika sedanjega francoskega zunanjega ministra Barthouja. Sledeč tradicionelni (izročeni) francoski liniji o varnosti, hoče Barthou to zahtevo udejstviti na bolj učinkovit način, iko njegov predniik Pavel Boncour. Ta, odnosno že njegov prednik Briand sta se zadovoljevala z nekim papirnatim jamstvom varnosti, g. Barthou pa hoče učinkovito in ikrepko jamstvo. Zato je obnovil ter utrdil francoske zveze s Poljsko in Malo antanto, zato se trudi za ustvaritev francosko* ruskega vojaškega sporazuma, dobro vedoč, da je francosko-ruska zveza bila v preteklosti najboljše jamstvo za varnost v miru in zaslomba za časa vojne. Stremljenje Francije in njenih. zaveznikov je, da se na vsak način ohrani mir na svetu. Ta naloga je težka spričo velike gospodarske stiske in socialne zmede, iki vlada na svetu. Interes trpečih ljudskih množic pa zahteva, da se ta naloga posreči.