'IfAviHb 12/Jt. mw 10W ^^^^^BgSmtikomuiiist-fiiiinaiiist Vsebina Stran 4 Alois Mock - intervju 9 Reklama za tovarno ple-tenin 14 Slovenska politična emi-gracija ltt-19 Kandidati za prorek-torje 20 Smo za humano novinar-sko poročanje 23 Aisec 26 Kje si bil Marco Ferreri - film 29 Kinoteka 31 Slike za vajo - Gleda-lišče Abadon 36 Tanita Takaran in živali 41 Dnevnik lopova 42 Pošast Resnik se pred-stavi 45 Intervju z Josipom Bro-zom »Kurbe auL, kupleraj gori!« Dva zanimiva datuma križata tale uvodnik. Na današnji dan, pred devetimi leti, tudi najsodobnejši stroji niso več zadoščali, da bi Titovo pot nategnili še za kak-šen dan ali dva. Zato danes žaluje, uradno seveda, celotno podjetje z nesrečno usodo. Tribuna, maršalu v spomin in komu na znanje, objavlja intervju z »rdečim monarliom« iz daljnega 1972. »Po Titovi poti!« vpijejo danes naši vladarji in drvijo z nami vred v dokončno pogiibo. Titova pot? Goli otok, Kočevski Rog, tisočprocentna inflaclja, kupljena priznanja, neuvrščeni s svojimi vojnami, Srtoi, ki vpijejo »Druže Tito, mi ti se ku-nemo« z refrenom »Dajte nam orožje«, ter policija, ki s stroj-nicami opravi z nezadovoljno rajo? Če je to tista pot, je zadnji čas, da na prvem križišču zavi-jemo desno. Trfbuna izide 8. maja, na dan, ko dotoimo Slovenci novega političnega arestanta. Dosledno »po Titovi poti!« V Ljubljani, 4. maja 1989 Hamfri Bogart TRIBUNA je glasilo UK ZSMS Ljubljana - Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana - Naslov: Kersnikova4, Ljubljana, tel. (061) 319-496 - V uredništvu dežuramo vsak delavnik med 10. in 12. uro - Glavni urednik: Karli Erdlen - Odgovorni urednik: Tomi Drozg - Tehnično urejanje: Aljoša Peršin - Univerza: Erik Lutman - Lektorica: Nives Klinc - Naslovnica 12. številke: Dominik Šolar - Izhajamo vsakih štirinajst dni - Trenutna cena: 5000din (en Jožek) - Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št. 421-170/22 1. 1973 - Naslednja številka izide 22. maja PISMA ODPRTO PISMO TOV. PREDSEDNIKU SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE Vsakodncvnc življenjske situacije v naši žalostni domovini nas silijo. da nas nc sme rcsnrčno prcscnctiti nikakršnji dnevni ukrcp. pa naj pridc ta od tc ali one strani. stranke. zveze. organa... Vcndar! Odločitev o taki podražitvi mleka nas je moralno tako presenetila in prizadela. da nimamo bcscd nc predlogov. kako ncboleče prcmcsttti ta ukrep brez škode za zdravje otrok. Menimo, da je pri tej odločitvi mnogo vplivala tudi kmečka zveza. zato se obračamo na vas. Tov. predsednik! Poznam Vas le s TV zaslonov. kjer ste vedno nastopali možato, s premislekom in zdravim razumom. Spra-šujem Vas: »Ali ste pri odločanju o tej podražitvi premišljevali, koga boste naj-bolj prizadeli? Ali je bilo res nujno podra-žiti osnovno hrano dojenčkom do take mere, da je ogrožena njihova osnovna hrana? Ali je potrebno na njihovi edini prehrani preizkušati parolo o tržnem go-spodarstvu! Parolo pravim zato, ker le-to še zdaleč ni uveljavljeno na drugih vitalnej-ših področjih. Ali se zavedate vseh posle-dic, ki jih je v današnjih časih povzročila ta odločitev? Odrasli lahko potrpimo marsikaj in z marsičem: pri oblcki, kurjavi, razsvet-Ijavi in z marsikaterim ukrepom, ki nam ga prinaša današnji in jutrišnji dan. Zave-dajmo se, da so otroci nemočni, odvisni od odraslih, od našega ravnanja in naših zmožnosti. Sprašujem, kje so vse sloven-ske matere, da bi odločneje reagirale na take ukrepe? Mislim, da ne bi bile v no-beni državi tako prikrito tiho, kot so pri nas. Tudi v preteklosti so bile hude situacije. Neizbrisno so se vtisnile vame besede tov. Vide Tomšič, kio sva pred leti skupaj se-deli na seji republiške skupščine in raz-pravljali. da bo bržčas treba ukiniti šolsko prehrano. Dejala mi je: »Tovarišica, Vi ste mlada mati, ali boste vi in vam podobne to dopustile? Me smo v vaših letih odšle v partizane, da bi priborile kruh svojim otrokom!« In našli smo drugačno rešitev! Vodila nas je vedno zavest, da je treba otroke, ki smo jih mi priklicali na svet medse, za vsako ceno zavarovati. Ali nas je denar in borba za preživetje tako zaslepila in oropala vsakega moral-nega. humanega čustva in razsodnega od-ločanja? Oprostite, morda sem napisala nekoliko preveč čustveno, vendar menim, da to tudi zasluži in da je to realno dejstvo. Prosim Vas v imenu vseh mater ter de-lavk, ki delamo z otroki, da poiščete Vse možne vire in poti in ukrenete kar se da proti tako visoki podražitvi osnovne hrane otrok! S spoštovanjem! DORA KRPAN vzgojiteljica VVO NOVA GORICA JAVNI ODGOVOR NA ODPRTO PISMO TOV. DORE KRPAN IZ NOVE GORICE Prav zares, zadnje čase je mleko tisto, ki buri duhove. Ker so nekatera sredstva jav-nega obveščanja še prilivala olje na ogenj nezadovoljstva potrošnikov, je zadnja po-dražitev povzročila pravo antikmečko hi-sterijo. Zato bi rad tov. Krpan (in seveda tudi ostalim) zastavil nekaj vprašanj: Ali se vam ne zdi, da ste to pismo naslovili na napačen naslov? Ali mogoče veste, koliko dobi kmet od tistih 5.000.- din, ki jih potrošnik plača za mleko v trgovini? Ali ste kdaj pomislili, koliko kmetovalca mleko stane? Naj vam takoj pojasnim, da bo kmet za mleko. oddano v aprilu, dobil 2.000.- do 2.200.- din in sicer po petnajstem maju, ko bo inflacija pobrala že vsaj 20%. Za pojas-nilo o razliki med 2.000.- in 5.000.- din se boste pač morali obrniti na mlekarne in trgovine. Že v začetku marca je bila polna lastna cena za liter mleka pri kmetovalcu 1.990.- din (če je dosegal evropsko pro-duktivnost). Če priračunate vpliv inflacije, vam bo jasno, koliko bo to 15. maja. Pred enim letom smo dobili mleko plačano po 400.- din, od takrat so se industrijski iz-delki, ki jih živinorejec potrebuje, podra-žili 6-10 krat, nekateri celo za 30 krat. Ali veste, da so glavni stroški mineralna gno-jila in vzdrževanje strojev? Ali veste, da samo ena prikolica stane eno staro mili-jardo? Ali veste, da malenkostno popra-vilo traktorja stane sto starih milijonov? Kaj mislite, da je Kmečka zveza naročila inflacijo in podražitve? Kaj mislite, da je Kmečka zveza kriva, da ima naš delavec 5-krat ali celo 10-krat manjšo plačo kot na zahodu? Ali kaj primerjate cene industrij-skih izdelkov pri nas in na zahodu, recimo pri sosedih? Ali so pri nas 5-krat cenejši? Ali veste, da steklenica piva - 1/2 litra - stane toliko kot liter mleka v trgovini in da poraba stalno narašča? Ali veste, da mnogi, ki se hudujejo na drago mleko, kupujejo »alpsko mleko«, ki je še dražje? Ali pomislite, da smo se na podražitve bencina že tako navadili, da tega sploh več ne kritiziramo? (Mimogrede: kmetovalci rabimo tudi to drago stvar: bencin in nafto. Pri bencinu, ki ga rabimo za kosil-nice, plačamo tudi davek za ceste.) Najbrž veste, da je za naše plače draga tudi obleka in obutev. Tudi kmetje jo ra-bimo. Ampak nihče ne vpraša ne vas ne nas, ali kupujemo lahko ali težko. Tov. Dora Krpan! Sklicujete se na otroke, dojenčke. Tudi kmetje imamo otroke. Tudi mi moramo skrbeti zanje tako kot delavci, čeprav je način življenja na kmetih drugačen. Nisem rekel, da ni premožnih kmetov. So. Celo bogati kmetje so. Velika večina pa s težavo veže začetek meseca s koncem. Tako kot de-lavci s svojo nizko plačo. Mnogi kmetje ne zmorejo več prispevka za socialno zavaro-vanje, ali pa so zavarovani v najnižjem razredu, kar je toliko kot nič. (Posebno velja to za kmečke žene). Za prenekatere kmete je ravno dohodek od mleka edini redni dohodek. Ali se vam ne zdi, da je konflikt med delavci in kmeti popoln nesmisel? Ali se vam ne zdi, da je naše medsebojno naspro-tovanje po godu tistim, ki se ravnajo po načelu »divide et impera« (v slov. deli in vladaj)? Ali se vam ne zdi. da bo v tej naši družbi marsikaj treba spremeniti, da bomo vsi bolje živeli? Da bomo vsi imeli pred sabo neko gotovost. Da ne bomo v nepre-stanih skrbeh. kaj bo jutri. To pa bomo lahko dosegli le - skupaj. Delavci in kmetje - z roko v roki. Ivan Oman Predsednik slovenske kmečke zveze Draga bračo Slovenci, kada bih verovao srpskim novinama, vero-vatno nikada ne bih napisao ovo pismo. U njima se pljuje po vama, kao i po drugim narodima i narodnostima ove zemlje. Da ne čitam te, srpske, novine, ne bih znao da vi Slovenci mrzite nas Srbe, da nas isto tako mrze i Hrvati, i Albanci, i Vojvodjan-sko, Crnogorsko i Bosansko-Hercego-vačko rukovodstvo. i Zapad i Istok nas takodje mrze, maltene nas mrzi ceo svet. Svi nas mrze. samo nas voli naše divno rukovodstvo koje je dovelo ovu zemlju u napetu i izgubljenu situaciju koja bi mo-gla kulminirati opštim haosom, što oni valjda i žele, kako bi mogli da uključe vojni faktor koji podršku nalazi samo kod srpskih rukovodioca. Kada smo več kod vojske. želeo bih da vam izrazim podršku u vašim nastojanjima da unesete demokra-tiju u celu zemlju, pa i u JNA. Ja sam Srbin, služio sam vojni rok u Hrvatskoj, na srpsko-hrvatskom jeziku. i kažem vam da NIPOŠTO ne bih služio vojni rok na ne-kom drugom jeziku, a to rade svi narodi i narodnosti na tudjem jeziku. Vaše je osnovno Ijudsko i gradjansko pravo da slu-žite vojni rok na svom maternjem jeziku. Što se tiče vaše ideje o konfederativnoj formi Jugoslavije. mogu reci da je to je-dino raumno rešenje. ali pod uslovom da večina stanovništva jedne republike to želi. Ako je takvo raspoloženje večine kod vas, a niste u mogucnosti da to ostvarite, onda ste vi okupiran i porobljen narod od stožcra nasilne i brutalne politike saveza komunista. JNA.! Mogu vam reči da niste jedini koji trpe ovu diktatorsku politiku od saveza komu-nista, i srpski narod je u istom položaju kao i slovenački. čak i u gorem! Šta bi jedna Srbija dala za jednog Rupela ili jednu Hrišcansku Zvezu?!!! Vaša štampa poistovečuje srpski narod sa srpskim rukovodstvom, što bi bilo isto poistovečivanju slovenačkog naroda sa Kardeljom ili Ribičičem! Svima je jasno da srpsko rukovodstvo ni u ludilu ne bi napu-stilo svoje pozicije zato što se na njih nikad ne bi vratilo. srpski narod ih ni u pijanstvu ne bi izabrao za svoje predstavnike. Ti su neljudi upropastili ne samo Srbiju. nego i celu Jugoslaviju svojom imbecilnom poli-tikom. Več 40. godina isti ljudi vode Sr-biju, u propast, žrtvujuči pione u toj partiji šaha. a kolovodje ostaju. Zato ste i vi. PISMA i drugi obmanuti verovanjem da je Miloše-vič čelni čovek u srpskom rukovodstvu, a on je takodje pion, koji je prošao kroz prepreke i postao Dama. Kada su videli da više ne mogu da obmanjuju narod, srpsko komunističko rukovodstvo je zaigralo na svoju zadnju kartu: nacionalna osečanja, koja su veoma jaka kod Srba. Posvadjali su Srbe sa svima i poturili jadnog Slobu da nas spašava. Pošto su Srbi narod bez poli-tičke kulture i sličnih iskustava, naseo je na ovu provokaciju i pošao da se spašava. I dok se Srbi mrznu po mitinzima, srpski komunisti primaju astronomske plate i ša-Iju decu u inostranstvo na studije, a valjda i zbog lične sigurnosti. Ovim pismom sam želeo da skrenem pažnju svim Slovencima na drastičnu razliku izmedju Srba i srpskih komunista, tj. rukovodioca, pa vas molim da ih ubuduče ne stavljate u isti koš. Time biste najmanje uvredili častan i pošten srp-ski narod. Želim, takodje, da pozdravim sve demo-kratske i napredne stranke u Sloveniji, sem one ilegalne, komunističke, i poželim vam oslobodjenje od okupatorske sile u što skorije vreme. Svi napredni i progre-sivni Srbi su uz vas! Slovenački i Srbski narod je potlačen od istog neprijatelja, i samo slogom ih možemo pobediti! Puno pozdrava od vašeg brata iz Srbije P. S. Inicirao sam osnivanje ekološkog udru-ženja u svom gradu i sad čekamo upis u registar udruženja. Pišem povremeno za studentski časopis Kragujevačkog Univer-ziteta, i zamolio bih Vas da mi pošaljete foto-kopiju Statuta Slovenačkog Demo-kratskog Saveza, ako je moguče, zato što planiramo osnivanje Srpskog Demokrat-skog Saveza, a nemamo uvid u to kako bi Statut trebalo da glasi. S poštovanjem, Dejan Andrič POLITIČNA UGANKA Pri Mladini so se koncem 1988 odločili obravnavati slovensko politično emigracijo (SPE). Jasno je, da je za režim to eno najbolj delikatnih področij. Problem v bi-stvu danes ni več toliko obravnava dogod-kov iz let 1941/45, ki teče, in ta pot razkri-vanja bo Še naprej tekla, vse do trenutka, ko bo vsa resnica znana celemu narodu. Gre za oblastni monopol partije. To je bila dilema leta 1941 in samo za to gre zadnja leta v domovini. To, tako jasno dejstvo, je za partijo strašno neugodno. Kot je znano, je po močnem angažiranju poznanega hotelirja Vinka Levstika prišlo do objave nekaj prispevkov SPE v Mladini februarja letos. Gre za spomenico SNO, za pismo SNO, ki ga je podpisal gospod La-boda ter za Kremžarjev rn Urbančev pri-spevek. Kolikor je znano, se prispevkov SPE ni popravljalo, razen prispevka Petra Urbanca, ki je bil v bistvenem delu skraj-Šan za petino. Uredništvo Mladine je pripravilo tudi posebno prilogo, kjer so objavili mnenja nekaterih domovinskih faktorjev o proble-matiki SPE. Vsi ti prispevki so bili pisani, če že ne objektivno, pa z dokajšnjo mero odprtosti, dobre volje in civiliziranosti. Iz-jema je članek nekega Boštjana Zupan-čiča, ki pa je napisan tako primitivno, ne-smiselno, da je komaj vreden obravnave. Manj posrečeno so bile izbrane fotografije, ker prikažejo domobranstvo, stražarje ne-objektivno in lažno. Tu je mišljena foto-grafija, ki prikazuje stražarje, kako poz-dravljajo po nacistično (M 15/1989, str. 1!!). Udarec po SPE, specifično proti V. Lev-stiku, je prišel iz povsem nepričakovane strani, in sicer anonimno s strani »Ceneta M. Groma«. Imamo informacije, da se za to anonimo skriva nekdo iz uredništva Mladine in je neposredno v bližini četve-rice obsojenih! Ta navaja o Vinku Lev-stiku stvari, ki jih je lahko dobil samo iz aktov slovenske politične policije. Par dnevni obisk Levstika v domovini leta 1965 in dejstvo, da si upa živeti v Gorici, naj bi bili prepričljivi dokazi, da ima Lev-stik neke nečedne povezave. Še slabše kot »Grom« pa se zneseta nad Vinkom Levsti-kom dosedaj najbolj premočrtna slovenska oporečnika Igor Bavčar in Janez Janša. Bila sta na obisku pri Levstiku, prodala sta mu knjige, nato pa napišeta pod naslovom »emigranti med represijo in kolaboraci-onizmom s SDV?« povsem nedokazane očitke Vinku Levstiku: a) Levstik je v pogovoru z njima hitel dokazovati svojo lojalnost (režimu? op.p.) b) Predal jima je proglas »črne roke«, ki bi mogel oba kompromitirati, če bi ga nesla domov. (Gre pa za povsem nene-varno in nedolžno fotokopijo iz knjige ita-lijanskega zgodovinarja v italijanščini o do-gajanjih 1943/45 na vzhodno italijanskih mejah! op.p.)- c) Markantni emigranti in oblastna vr-huška sklepata v skrbi za lastne privilegije najbolj nizkotne kupčije. d) Služba državne varnosti naj da na razpolago vse podatke o stikih z Vinkom Levstikom od marca 1987 do danes (M 6/ 1989, str. 61). Janša in Bavčar bi morala gornje trditve dokazati, ali pa jih naj prekličeta. Gre seveda za njun moralni status, za njun prestiž. V istem članku poskušata oba pisca bralce prepričati, da med partijo in parti-zani ni mogoče potegniti enačaja. Teror partije od julija 1941 do julija 1942 in kas-nejšo komunistično revolucijo izenačita na moralni ravni s samoobrambo naroda in se med drugim znebita takele: »Partizani so za poboje (Kočevje, Teharje etc.) izvedeli šele leta 1975.« Bavčar in Janša, ki se do tega članka v Mladini nista doslej kaj dosti dotikala tematike iz let 1941/45, sta s tem člankom (spet) padla v skupino slovenskih oporeč-nikov, ki ne morejo iz partijskega okvira. Podobno kot prof. Bučar, časnikar V. Bla-žič, prof. D. Rupel itd. Poudarjata in osta-jata pri mitu NOB in narodnega izdajstva. Zavestno ali podzavestno s takim delom razbijajo v notranjem in zunanjem sloven-skem prostoru eno opozicijsko skupino proti drugi. Zelo so podobni delavcem, ki se bore za boljši kos kruha s slikami Tita, rdečo zvezdo in gesli, kot so »bratstvo i jedinstvo«... Ponižujoče in brez upa na uspeh. Ta napad Mladine na Vinka Levstika in s tem posredno na SPE bi lahko bil cena za objavo prispevkov slovenske politične emigracije. Janšev prispevek pa bi lahko bil celo del cene, ki jo mora plačati za odlaganje pripora. To pa je tisto baranta-nje, za katerega se je Janša zaklel, da ga ne bo uporabljal. Taktika dela slovenske opo-zicije, ki si hoče pridobiti možnost ome-jene dejavnosti, je s krivičnim blatenjem SPE, domobranstva in slovenske cerkve moralno neopravičljiva. Slovenska opozi-cija iz let 1941/45 ni uspela zaustaviti pro-dora komunistične diktature. To so pre-prečile v veliki meri mednarodne okoliš-čine in nekateri domači faktorji kot NDH. Današnja opozicija ima lažje delo. Komu-nizem je odpovedal povsod in na celi črti. na oblasti pa ga drži samo še surova sila, za katero pa počasi primanjkuje volje in de-narja. Z napačno taktiko in pretirano pre-vidnostjo bi lahko predolgo čakali na svo-bodno Slovenijo! Dr. PETER URBANC Tajnik Slovenskega narodnega odbora KOORDINACIJA EKOLOSKIH SKUPIN SLOVENIJE Na koordinaciji Slovenskih ekoloških skupin v petek. 20. januarja 1989, smo imeli razpravo o montrealski konvenciji. YU še vedno ni podpisala te konvencije. Ker je vprašanje zaščite ozonske plasti eno od kardinalnih ekoloških vprašanj preži-vetja, se njeni učinki lahko merijo tudi s posledicami nuklearne vojne. Uničenje ozonske plasti lahko pomeni konec dolo-čenih oblik življenja na našem planetu. K KONVENCIJI PRISTOPAJO SE-DAJ NAMREČ ŽE SKORAJ VSE RAZ-VITE INDUSTRIJSKE DEŽELE. O re-akcijah Jugoslavije pa ni ne duha ne sluha. Menimo, da bi morali tudi mi uvesti ustrezne zakonske mere in pristopiti h konvenciji. Uničenje ozonske plasti lahko pripelje do ekološke katastrofe do sedaj še neslutenih razsežnosti. Ker je bil ZIS že seznanjen s posledi-cami in vzroki te naravne nesreče, apeli-ramo na njega, da stori vse, kar je v nje-govi moči. GOSTI IN ČLANI KOORDINACIJE EKOLOŠKIH SKUPIN SLOVENIJE Ediiio delo, ki osvobaja, je piljenje rcsetk. Ijudska POLITIČNO Tribuna: Austrians policy towards the totalitarian regi-mes in South Africa or Chile is very attacking and denies them legality. Concidering the violations of human rights in Yugoslavia, we ask you, why don't you use all your diplomatic povver to prevent them? Why are you so silent? Mock: »I think you are right. Tell your critical re-marks that we are so silent to all Austrians! You should not forget that 20 years ago the Eastern block vvas a threatening super power. We were lucky in hi-story to have avoided a com-munist regime and didn't want to provocate. It was easier to criticize South Africa vvhich is far away or Chile, than neighbouring re-gimes vvhich might be a dan-ger. This reflects not always a very courageous postition. Tell this to all Austrians, since I totally agree with you.« Tribuna: Austria protested very sharply against the ato-mic energy plant »Wackers-dorf« in Germany. Why does Austria not take action aga-inst »Krsko« and help Slove-nia vvith a »step out of atomic energy« - programme? Mock: »It is easier to make provocative remarks or spe-aches against Wackersdorf because Germany is a demo-cracy and we can even shout in their parliament. They will never attack us and we will never attack them. We gonna have only an emotional poli-tical discussion or demonstra-tion. It would be more dange-rous to do it in the other di-rection. It is my point of view, that it is impossible to intervene or make statements by a go-vernment in the problem of other countries every day, it would be of no use. The majority here thinks that nuclear energy is dange-rous, so we don't use it. The French don't think it's dange-rous. They should be all sick in 10 or 20 years, because 64 % of French energy comes out of atomic plants. We have renounced atomic energy once for ever. We don't use it, we don't need it. But we can't explain every day to the neighbouring Slo-venian government, »You are wrong. You have to re- INTERVJU ALOIS MOCK Foto: Tomi Drozg Na Dunaju smo se člani predsedstva UK-ja sestali tudi z avstrijskim Ministrom za zunanje zadeve dr. Aloisom Mockom. Objavljamo odlomke našega po-govora. move your atomic energy plant.« What would happen? The Slovenes are also proud people. The majority vvill not accept the teachings of the austrians everv day. We can-not simply ask, »Remove it.« It is your business to remove it. The more democracy you have, the better chances you have to remove these unne-cessary atomic energy instal-lations. Tribuna: If you openly pro-test against the imprisonment of Vaclav Havel, why don't you care about the coming arretation of Janez Janša and others? Mock: Vaclav Havel. We tried immidiatelv to use the machinery of the CSC confe-rence (konf. o varnosti in so-delovanju v Evropi). The problem is that there are se-veral other hundreds for which you can't use the mac-hinery. What is the machi-nery? All 35 countries have signed that if there is a viola-tion of human rights you can ask by diplomatic means full information. If this is not sa-tisfying you can ask the next multilateral conference to deal with this particular case. Now if you start with hun-dreds and hundreds of cases, you don't manage it. You have to take those cases vvhich are the most promi-nent ones. Tribuna: Would you help the Socialist Republic of Slo-venia, constitutionally deter-mined as being a sovereign state, to enter the European Council? Mock: »As far as Slovenia and Yugoslavia is concerned, I think there is a good chance for closer relations with the European Council. If there is a multiparty system and an independent jurisdiction and a free elected parliament, whether a provincial or a cen-tral parliament, there would be no difficulty to enter the European Council. Then of course a lot of peo-ple in your countries are thin-king of possibly later joining the European Community. This is of course a question of economic efficiency. It is no good if you open your bor-ders and everything can get in, your foreign exchange gets out, and then there is the mess. What your country is con-cerned, it should try to come POLITIČNO closer to the European Council and the EFTA. I am fighting very much with the EFTA, particularly together with our Nor-wegian Friends for making a special agre-ement with Yugoslavia, which could late-ron become a member. Others hesitate for different reasons. We, the Norwegians, the Swiss and the Austrians, are now try-ing to persuade the other EFTA members that we should have an EFTA found to support financially the restructuration of Yugoslav economy towards free market economy. Tribuna: The Slovenians are concerned about the political situation in Carinthia (Koroška), since Haider has quite a chance to take over the government and also possibly become the chairman of Alpe-Adria. Mock: Your concern might be justified. The problem is of course, that here is a very outmoded and radical position in this area. As the chairman of the OVP I will certainly try to influence this govern-ment in the sence of tolerance and of cooperation with the minority, but I can- not deny that there is some uneasyness and reason for concern. Tribuna: In case of, a state of martial Ia\v (izredno stanje) in vour neighbour country Slovenia, how wiil you react? Mock: We hope that this will never hap-pen. If there will be any incidents leading to a violation of human rights in Slovenia. we will protest and intervene by diploma-tic means. Pogovarjala sta se Aleksander Pečnik in Marko Gospodarič Foto: Tomi Drozg SVET EVROPE V Svet Evrojpe je včlanjeno 23 demokratičnih evropskih držav. Zadnja je te dni vstopila Finska, tako da ostajajo izven samo še vzhodne države. Vendar bodo status opazovalk dobile v kratkem Madžarska, Poljska in celo Sovjetska zveza. Zanj se poteguje tudi Bolgarija. Zanimanja pa niso pokazale Jugoslavija, Albanija in Romunija??! Svet Evrope se trudi za boljšo izmenjavo in pretok kulture, znanosti in drugih oblik sodelovanja ter za večjo evropsko integracijo na področju varstva okolja in varstva človeko-vih pravic. Osnovni pogoji za vstop so pluralistična družbena ureditev in svoboda politič-nega organiziranja, svobodne volitve, neodvisno sodstvo, izpolnjevanje pogojev Strassbur-ške komisije za človekove pravice, ter suverenost države članice. Integracija v Evropo je za Slovenijo življenjskega pomena. Slovenija ustvarja večino svojega bruto narodnega dohodka z izmenjavo z Zahodno Evropo, hkrati pa doživlja bojkot svojih izdelkov v nekaterih drugih republikah Jugoslavije. SR Slovenija je po ustavi suverena država, in »Slovenska pomlad« obeta, da bomo kmalu izpolnili tudi ostale pogoje za vstop v Svet Evrope. Alex in Marko Veliko povcdancga nu osmih straneh DKMOKKAC III V petek. 12. maja ižide druga številka DEMOkRAtiJE. »lasila SI.OVENSKK DEMOKRATIČNE ZVEZE. ki tačas izhaja korpriloga <>I>I»RTE StRANI časopisa GORENJSKI GLAS. V DEMOKRAt IJI lahko med drujjim prchvrete: intervju z Janczom Janšo; Dimitrij Kupel: OF, SZDL, SDZ in alternativa: France Bučar: Fred konfrontacijo? Rajko Firnat: Ali smo pred ik»\o ustavno pre^aro? Tone Feršak: Amandma za politični pluralizem: Manifest REFl ULIKANSKE ZVE.ZE. VSI DEMOKRATI UEREJO DEMOKRACIJO POLITIČNO Bode vprašanje: zakaj se je lansko leto mirno izteklo? Zakaj ni bilo udara, tankov na ljubljanskih ulicah, areta-cij, konfinacij, izginulih, radi-kalnih kadrovskih spre-memb? (»Ne vem, če se zave-date, kaj je izredno stanje pri nas v praksi. To so kategorije prebivalstva: eni za konfina-cijo, eni za nagla sodišča... Nagla sodišča so določena, vod za streljanje je dolo-čen.. ." Janez Janša na kole-giju Odbora, dve uri pred »Cankarjevim domom«.) Denimo, da je resnična go-vorica, da je 5044-3 govorilo tudi o premikih tankov in ne-katerih drugih enot v Ljub-Ijano, in denimo, da je imela vsaj delno prav Primorka iz kraja, odkoder bi ti tanki ver-jetno šli: »v tej enoti so vsi oficirji razen enega namera-vali ostati v Sloveniji. Naučili so se nekaj jezika, otroci so šli v slovenske šole, gradili so si hiše. V začetku lanskega leta so jih vse premestili na jug, vse razen enega...« Ce bi bilo vse to res (pre-pričan sem, da ni), se lahko domislimo razlogov, zakaj bi vojska (oziroina kdorkoli je že bil zadaj) abortirala udar? Spekulirajmo. ..., previden, zafrkljiv in dobro obveščen maček v slo-venskem novinarstvu, sporna oseba, o kateri slišiš tudi zelo slaba mnenja (velik režimec, SDV naj bi ga imela na vrvici z nekim starim izsiljevanjem) meni, da v jugoslovanskem oficirskem zboru pač ni gene-rala Jaruzelskega; da armada preprosto nima osebnosti, ki bi zmogla voditi takšno po-djetje. Morda pustolovščina, ki bi imela lahko katastro-falne gospodarske posledice, v Beogradu in republikah tudi ni dobila dovolj trdne politične podpore. Pa denitno, da bi se takšna politična podpora našla, in kandidat za Jaruzelskega/Pi-nocheta tudi. Je v lanski Slo-veniji obstajala tehnična mož-nost za blokado pučistov, do-volj realna, da bi lahko delo-vala kot faktor odvračanja? Lojalnost siovenske poli-cije (in njenih specialcev) izk-Ijuči tisto najpreprostejšo (in najcenejšo) obliko državnega udara, ko patrulja vojaške policije ali celo nabornikov prikoraka v vladno (v soc. dr-žavah partijsko) palačo in predsednika povabi, naj jih spremi v radijsko hišo, kjer SPEKULACIJE »Jezik je samo narečje z vojsko in mornarico.« Pa denimo, da so govorice resnične. Denimo, da je lani res obstajal spisek (po novejših govoricah spisekpetstotih), denimo, daso bili slovenski aparat-čiki lansko pomlad res vsi panični in so se bali govoriti v svojih pisarnah, denimo, da je vojska res mazala tečaje tankovskih garaz, da bi se vrata hitreje odprla, kot mi je pesniško opisal polozaj mlajši uradnik z enega od republiških komitejev? Denimo, da je resnica tudi v govorici o beograjskem neuspe-lem atentatu na Kučana z mrtvim šoferjem in denimo še, da drži, da bodo slovensko TO v kratkem de facto ukinili. bo prebral odstopni govor. Obstoj oboroženih in izurje-nih Ijudi, ki so pripravljeni aktivno poseči v dogajanje, zahteva veliko operacijo, redne enote, težko orožje. Pa še tedaj lahko pride do od-pora in strahotnega politič-nega škandala. Allende je ubil Pinocheta. Toda ljudski glas sumi, da smo itak okupirana dežela in lani se je slišalo, da naj bi bili na noč junijskega zborovanja pred univerzo, ko so otroci »šli po Janšo« in jih je ustavil masiven policijski kordon - v vojašnici specialci z nabi-tim orožjem. Za vsak primer. Torej: lahko teritorialna obramba frustrira vojaško ak- cijo ali vsaj deluje kot faktor odvračanja? Govoril sem z ljudmi, ki so menili, da lahko. Orožje je sicer v rokah armade, a slišal sem mnenje, da to ni tak pro-blem. Problemi so trije: (1) lojalnost SDV republiški gar-nituri (oz. njihov patriotizem, na katerega jaz ne bi preveč računat). Vojsko mladih rekrutov lahko ustaviš, če ponoči osvo-bodiš orožje in blokiraš vojaš-nice. V tem primeru je zelo verjetno, da se uradno sploh ne bo nič zgodilo. Čim so redne enote razporejene, problemi narastejo za red ve-likosti. Da pa lahko potegneš prvi, potrebuješ informacije. odločenost in pripravljenost komandnega kadra. Denimo, da bi vedeli, kaj jih čaka, če ne bodo potegnili prvi. So se veliki omahljivci, ki obvladu-jejo slovensko poliko, spo-sobni postaviti za svojo kožo? So sposobni narediti vsaj vtis, da bi to lahko naredili, vtis, ki bi lahko deloval kot faktor odvračanja? Slovenska politika je imela v svojem obotavljivem duelu s centrom tri močne karte, in vse tri se ji izmikajo iz rok: gospodarsko moč, ki je za Ju-goslavijo in JNA življenj-skega pomena, živo, inteli-gentno in angažirano javnost, željno čistih računov (dobro, vsaj potencial je bil, in vselej se ga je zatiralo), in morda, TO kot golman in odvračalca neetičnih potez centra. Takšne možnosti - Če bi imeli pogum in domišljijo, da bi jih uporabili, le kaj jim ne bi bilo odpuščeno. Spotaknila jih je stara slovenska plašnost (z neimaginativnostjo in ne-pripravljenostjo za politične koalicije ki narodno rešitev - ista melanholična zgodba kot okoli leta 20); spotaknil jih je tradicionalni prag flek-sibilnosti liberalnih komuni-stov - kot v začetku 70. let v Srbiji in Sloveniji - nepri-pravljenost na partnerstvo z državljani in odkrit prelom z diktaturo; morda jih je spo-taknila tudi trivialna nespo-sobnost (v dobrohotnost teh tovarišev bi morda še verjel, a v njihovo sposobnost!). Slovenski vrh nima konsi-stentne politike (razen bazič-nega: ostali bomo zgoraj!), potencialne zaveznike v ci-vilni družbi raje zatira, kot da bi z njimi sodeloval in ni spo-soben nastopati v Jugoslo-vanskem prostoru. Pa ne mi-slite, da je opozicija/alterna-tiva dosti boljša. Neimaginativnost, nespo-sobnost - če bi bile v članku omenjane govorice resnične, bi bilo ti napaki naših vodite-ljev še težje odpustiti. Pa denimo, da govorice niso resnične. Nacionalna pa-ranoja? Kosmačevski (Po-mladni dan) občutek za umetniško resnico, za takšno, ki bi bila bolj smiselna od blede resnice dogodkov? »Tako bi se moralo zgoditi, pa čeprav se ni.« Fikcija ima svoj čas in svojo resnico. (Prihodnjič: je alternativa kaj boljša?) SAMO RESNIK POLITIČNO Izogibanje javnim nasto-pom (na včerajšnjem pogo-voru s slovenskimi direktorji v Radencih se je pkrog njega zastonj mučila tako ljubljan-ska televizija kot tudi mala reportažna ekipa Radia Štu-dent) lahko sicer prepreči morebitne škandale zaradi ne dovolj premišljenih izjav, vendar pa pomeni odsotnost tistega bistvenega, kar mora označevati vsako vlado: za-upanje v njen politični in eko-nomski program. Markovič si kredibilnosti javnosti še vedno ni pridobil, saj ji ni ničesar ponudil, medtem ko trenutno razmerje moči med vlado ter ostalimi državnimi in partijskimi vrhovi ostaja skrivnost, ki je tudi sam Mar-kovič ni voljan razkrivati. Odsotnost političnega in ekonomskega programa Mar-kovič opravičuje s trditvijo, da vlada že od začetka spre-jema ukrepe, ki pravzaprav predstavljajo del njegovega programa, vendar pri tem po-zablja, kakšen je pragmatični smisel kakršnihkoli progra-mov. Njihov namen ni v tem, da bi mu morala vlada strogo slediti, ampak si je z njim mo-goče pridobiti predvsem za-upanje javnosti. To zaupanje pa je bistveno, če se hoče vlada resno lotiti zmanjševa-nja inflacije, ki resda ni naj-hujši ekonomski in politični problem, lahko pa ogrozi po-zitivne učinke kakršnekoli dobre ekonomske poteze. Edino s politično in stro-kovno kredibilnostjo in za-upanjem javnosti pa se je mo-goče lotiti negativnih inflacij-skih pričakovanj, ki so v raz-merah bližajoče se tisočod-stotne inflacije njeno os-novno gonilo. Dejstvo, da je bil včerajšnji Markovicev po-govor s slovenskimi direktorji prvi javni nastop po njegovi izvolitvi, dokazuje, da nje-gova vlada ni pripravljena sama propagirati svojih ukre-pov. Ne gre samo za propa-gando, temveč predvsem po-jasnjevanje. Če direktorjem, podjetjem in prebivalstvu vla-dini ekonomski ukrepi ne bodo jasni, se bo začelo ra-zraščati zavračanje vsega, kar izvira z vladinega zelnika. Po-litični teren bo tako postal zrel še za en odstop zvezne vlade. Govoriti o novem soci-alizmu, predvsem pa realizi-rati ekonomsko reformo soci-alizma, je nepriljubljen posel. RADIO ŠTUDENT KOMENTIRA SUMLJIVA VLADA Sedanja Markovičeva vlada je tako ekonomsko kot tudi ideološko sumljiva. Najprej je sumljiva zato, ker dela napol tajno, brez velikih medijskih in poli-tičnih nastopov, nato pa še zato, ker premier Marko-vič uporablja termin »novi socializem«, ne da bi kdajkoli natančno pojasnil, kaj sploh razume pod to skovanko, ki počasi ze prehaja v povsem običajno ideološko floskulo. saj pomeni revidirati oziroma odpovedati se dvem osnov-nim ekonomskim načelom socializma: prepovedi pri-vatne lastnine in prepoved iz-koriščanja, oziroma pridobi-vanja dohodka na podlagi lastnine. Markovičeva vlada pa se z uvajanjem različnih kapitalskih instrumentov v naše gospodarstvo (delnice. vrednostni papirji. trg kapi-tala. trg delovne sile) odpo-veduje ravno tema dvema na-čeloma. Gre za rekapitaliza-cijo socializma, kjer pa še vedno niso spregledali te-meljnega protislovja. Z uva-janjem oziroma sproščanjem kapitalskih instrumentov že-lijo na eni strani povečati učinkovitost našega gospo-darstva in jo približati ali ize-načiti z učinkovitostjo kapita-lističnih gospodarjev. po drugi strani pa naj bi to isto gospodarstvo ohranilo svoj socialistični značaj. To po-četje je seveda obsojeno na neuspeh: ali se bo naše go-spodarstvo spremenilo v ka-pitalistično ali pa bo še naprej ostalo neučinkovito. Oboje pa seveda pomeni neuspeh Markovičevega no-vega socializma in novo mož-nost odstopa zvezne vlade. Dokler se bo katerakoli vlada prisiljena gibati znotraj soci-alističnega prostora, toliko časa bo njena ekonomska po-litika doživljala neuspehe. Pač še en dokaz več, da je socializem preživet, tudi eko-nomsko. RADIO ŠTUDENT POLITIČNO Pač. novo kertefcevsko voj-vodinsko vodstvo zahteva ne-kaj nczaslišanega. in to poleg skiica izrednega partijskega kongresa Se odstop samega Stipeta Šuvarja. Izid 20. seje CK ZKJ pa pokaže. da je bil Šuvar kot tarča samo slepilni manever. Bistra novinarska očesa (Slivnik) so opazila. da vsi hrvaški delegati riiso gla-sovali po dogovoru v »bazi« in da je samo.z nekaj glasovi večine Vllasi izpadel iz Član-stva CK. Zahtev po Šuvarje-vem odstopu kar na lepem ni hilo več. tako da si se vprašal. ali si nialo prej prav, slišal. Pač pa se prav tako na lepem Šuvar pridruži srbski označi-tvi albanskega nemira: kon-trarevolucija. iredenta. veli-koalbanska zarota. \r zveznem partijskem vod-stvu je bil torej dosežen spo-razum. da se Kosovo. natanč-neje. njegova albanska za-deva prepusti Miloševiču. da končno zaokroži Srbijo kot državo. Mogoče je Miloševič pri sklepanju te kravje ku-pčije zatrjeval. da je to res zadnji cilj Srbije, ki bo močna, ali pa je ne bo. Ko pa so možje šli na delo. se je zataknilo z rudarsko gla-dovno stavko. ki je parala živce. Šuvar se na zahtevo ru-darjev »uradno« spusti v jamo. Vllasi pa ne zdrži grozljivih poročil in se spusti v jamo »privatno«. Kaj je Šu-var obljubil v starotrškem in-fernu. 800 metrov pod zem-ljo. Se ne ve. pač pa so dva dni zatem odstopili tri na novo ustoličene Miloševičeve kosovske marionete: Morina. Azemi. Šukrija, kakor so zahtevali r.udarji. Slednji nato pridejo iz jame. Tudi ni mo-goče vedeti, ali je šlo pri na-vedenih treh odstopih za naj-bolj prostaško balkansko pre-varo ali pa v tistih dramatič-nih trenutkih tudi Šuvar »ni zdržal« in se skušal s pomočjo rudarskega upora izviti iz Mi-loševičevega prijema. Najbrž pa ni treba dvomiti, da se je sumničavi Miloševič nagnil k slednji razlagi Šuvar-jevega vedenja, zato je odlo-čitev, da se bo moralo ljud-stvo zgoditi še enkrat in to nemudoma, prišla tako rekoč sama od sebe. K spontanosti te dramaturgije, najbrž prvi-krat resnično take, pa je pri-speval še en dogodek, na-mreč protestno zborovanje v Cankarjevem domu v Ljub-ljani, na katerem pa se je zgo-v ŠUVARJEV MUNCHEN IN ŠE KAJ Poglavitna tarča srbskega februarskega udara je bil Azem Vllasi, ključna osebnost albanske politične (partijske) avtonomije v Jugoslaviji. Toda, nikjer nobenih uradnih, statutarnih zahtev po njegovem odstopu; samo opazno strnjene skupinice kričačev med mitinško mnozico zahtevajo njegovo glavo (Ubijte Viasija!) dilo še kaj več kot zgolj ljud-stvo: zgodila se je koalicija. Kučanovo partijsko predstav-ništvo se je družno še z dvema zvezama in Odbo-rom za varstvo človekovih pravic solidariziralo z alban-skimi rudarji in nekam prero-ško svarilo pred uvedbo izrednih razmer. Ni sicer čisto jasno, za kaj je šlo etablirani slovenski po-litiki v Cankarjevem domu, če je potem »privolila v izredne ukrepe na Koso-vem«, kakor je potrdil Janez Drnovšek v svojih spogledo-vanjih z javnostjo. Vsekakor pa se je s prestolniškega zor-nega kota odprla poleg alban-ske še ena, slovenska fronta in zadeva je prekipela v mili-jonsko dogajanje ljudstva pred samo vsedržavno skupš-čino. TV kamere so lahko med množico spet ujele tudi strnjene skvadre, ki so eno-glasno prevpile vse, vzklika-joč gesla: »Dajte nam oruije! Slovenija laže! Državnega predsednika taiste skvadre izžvižgajo, vse je v pričakova-nju vožda, ki mu je treba reči samo: Zavzemite skupščino! ali Na Kosovo! pa bi se zgodil »pohod na Rim«. Namesto tega se vožd, ko končno na-stopi trenutek njegovega pri-kazovanja, množici zakolne, da bodo »krivci kaznovani«. Nekaj je ta lažni Oidipus vrgel sfingi v žrelo, vendar je bila množica očitno nezado-voljna; pričakovala je kaj zgodovinskega. Kdo in kako je vožda nazadnje prepričal, da ni izrekel tistih besed? Toda, zdaj ni šlo več samo za politično usodo Azema Vlla-sija, zdaj se je vadljalo za nje-govo glavo. Njegova aretacija je bila od tega trenutka dalje samo še vprašanje časa, ozi-roma bliskovite priročnosti slovitih organov. Je slovenska politika, ki se je zgodila v Cankarjevem domu, res nastopala zoper uvedbo izrednih razmer (po-licijske in vojaške okupacije) na Kosovem, ali se je bala česa obsežnejšega, kar morda ni bilo v dogovoru? Vsekakor so Slovenski delegati v zvezni skupščini pod masivnim psi-hološkim pritiskom glasovali za uvedbo izrednih ukrepov na podlagi popolnoma nepre-verjenih trditev Lazarja Moj-sova o nekem štabnem načrtu za albansko oboroženo vstajo. Zdaj ko se je dim nekoliko POLITIČNO razkadil, zdaj vidimo, kam so se stvari' premaknile in kdo je glavni dobitnik mi-nule bitke. Generali so Miloševiču poma-gali vzeti njegov dogovorjeni plen, Šuvarja pa so zavarovali pred Ijudstvom, ki se je dogajalo. Oba sta zdaj njihova dolžnika, pa tudi Markovič je nehal govoriti o striže-nju vojaškega proračuna. Srbija je končno spet država. Pravzaprav je dejansko, če prištejemo črnogorsko oko v isti glavi ter makedonsko razumevanje srbske državo-tvornosti, že velika Srbija. Vsilila je svojo voljo Albancem in vsej državi. Prav bi bilo, da prevzame še politično in tudi ma-terialno odgovornost za vse posledice svoje volje do moči. Tega sicer ni niti pripravljena niti sposobna storiti, in račun za okupacijske stroške in ves produkcijski izpad bo kajpak predložen federaciji, de-jansko pa Slovenija in Hrvatska. Slovenija se bo na ta način spet lahko odkupila za svojo koalicijo in za to, da sploh lahko obstaja, kakor že ves svoj čas, Hrvatska pa že ve za kaj. Kosovski način sprejetja ustave pa naj bi bil svarilni zgled za vsako »preveč« avtonomistično razpoloženo okolje. Ko je Stipe Šuvar za hrvatski volilni golaž napravil svojo novo akrobacijo, s tem da se je obregnil ob Miloševičevo mitingovanje, se nam je vrnila jugoslovan-ska politična klasika s srbsko-hrvaškimi igrami v ospredju. Poslej se je tudi narod nehal dogajati in tako so po vsem videzu v ta smetnjak vržena tudi širša prizadeva-nja slovenskega Odbora za varstvo člove-kovih pravic. Janez Stanovnik ne govori kar tako o Odborovem hujskanju k držav-ljanski neposlušnosti. Res, kje je v tej novi situaciji slovenska politika? Pravzaprav je ni nikjer, kakor je še nikjer ni bilo, razen če za politiko šte-jemo vsakršno deželno prilagajanje tre-nutno močnejšemu; tokrat pač samozva-nemu arbitrarnemu povzpetju čelad. J. J. je dobil zaporno povelje od sodišča, ki posluje izključno v. slovenskem jeziku. In še nekaj izdaja to zaporno povelje, nepi-sano v najčistejši slovenščini: J. J. je med četverico po vsem videzu edini, ki gre vza-jemno na živce tako izvedencem za speci-alno vojno, kontrarevolucijo in podobno, kakor tudi upraviteljem slovenske dežele. Nemajhno je moralo biti zadoščenje, ki so ga v Beogradu dobili spričo odločnega nastopa tankovskih enot v Tbilisiju in to samo dobra dva tedna po podobnem, tako rekoč, vzorčnem nastopu enakih enot zo-per enake demonstrante na Kosovu. Bo-jevniki za isto stvar se hitro razumejo ne glede na razdalje, če se izkaže, da podob-nost in sočasnost določenih dogodkov ne more biti slučajna, oziroma da je skupni sovražnik očitno odkril novo šibko točko celotne familije: drobiž na periferiji. Res pa je spet, da iz Moskve ta čas prihaja še drugačna novica: tam so upokojili celo stotnijo zelo vplivnih starcev, in še generali in menda celo en maršal so vmes. Ali bo součinkovanje delovalo tudi v tej smeri? Malo verjetno, pa vendar. Če slovenski politiki že uspeva, da se ne pusti vreči ven iz familije, na hladno, v smrtonosno cono kontrarevolucije in se-paratizma, pa začenja izgubljati Slovence, ker je nastopila čudna situacija. Slovenci se danes čutijo najbolj ogrožene ravno od bratstva, ki so ga nekoč sprejeli zato, da bi jih varovalo pred sosedi. To pomeni, da poleg vsega plačujejo še svojo ogroženost, zakaj nesporazum med slovenskim reži- mom in njegovo »bazo« je v tem, da so zdaj vloge spremenjene. Slovenska »baza« zdaj zahteva od svojega režima, da jo zava-ruje pred preveč hajduškim »bratstvom«, medtem ko je bil ta režim narejen zato, da to »bratstvo« kar se da lepo neguje. Še bolj zabaven pa je nesporazum med Ljubljano in Beogradom. Slednji misli, da posebnosti, ki si jih lahko privošči sloven-ski režim, presegajo vsako državotvorno mero in da bi bila Ljubljana lahko hva-ležna, da se lahko za svoje slovenske upri-zoritve odkupuje z milijardami. Če bi bilo po pravici, tako mislijo v Beogradu, bi morali Slovenci dobiti kosovsko lekcijo, vendar je zdaj, v tej denarni suši, dokler kaj ne kane, sprejemljiva tudi slovenska odkupnina. V Ljubljani pa se, nasprotno, čudijo, kako da jugoslovanski jug ne ra-zume, da slovenski komunizem ne more uspevati brez nekega podpornega sopotni-štva, pa naj se že piše leto Gospodovo 1941 ali 1989. Še bolj pa se čudijo nečemu dru-gemu, namreč zakaj v Beogradu. v mestu vzhodno od raja, ne doumejo tistega pre-prostega računa: pusti jim več, da jim boš lahko več vzel. Mogoče pa v Beogradu to razumejo, le delajo se, da ne (da bi lahko vzeli več kot imaš) in v Ljubljani tega ne znajo prav prebrati. Ali pa znajo tudi ti prav prebrati, vendar pa to hranijo izk-ljučno zase, za svoje zgodovinsko poslan-stvol Če je kaj na tem, bi bil po tem prepričanju slovenski narod lahko kar za-dovoljen s svojo deželno državnostjo in s svojim članstvom v Alpe-Adria. Ali je imel kdaj še kaj več? Slovenska politika (ki je ni) se tačas resno ukvarja z vprašanjem, kako se rešiti nevšečnih Slovencev (ki kvarijo igro) in pri tem ne izgubiti večine Slovencev. Kajti nič se ne ve, včasih celo Slovenci pridejo prav. VIKTOR BLAŽIČ sezana tovama pletenin in konfekcije n.sol.o tel. 067 72351 telex 34260 YU SEŽANA POLITIČNO Dolomitska izjava je pome-nila odpravo koalicijskega značaja tedanje »osvobodilne fronte« še predno so se sku-pine, ki so 1941. leta ustano-vile »protiimperialistično fronto«, sploh lahko profili-rale in organizirale kot samo-stojne stranke. Dominacija kumunistične stranke je bila s tem zagotovljena tudi orga-nizacijsko. Prav ta in taka do-minacija komunistov pa je omogočila tudi programsko dominacijo komunističnega projekta ureditve slovenske družbe in jugoslovanske dr-žave po dobljeni vojni. Legitimnost SZDL kot na-daljevalca ljudskofrontne po-litike zato ne temelji ne na koalicijskih pogodbah in ne na dejavnem članstvu, ampak na zgodovinskem mitu. Poli-tična baza SZDL pa je v tem, da predstavlja normativno z ustavo in dejansko s policij-sko prisilo in grožnjo uveljav-ljen in edino dovoljen okvir političnega delovanja. Zato vključitev v aktivizem še ne pomeni pristajanje na njen politični program in tega se zaveda tudi politična birokra-cija. To pa je nastavljen in plačan aparat te »frontne« or-ganizacije, ki je odgovoren vsem drugim, samo članstvu ne - kolikor to dejavno član-stvo sploh obstaja in kolikor ga ta politični aparat sploh potrebuje. Zato drugoaprilske volitve med Bulcem in Drnovškom vzbujajo videz normalnosti v slovenskem političnem pro-storu. Toda glasovanje za Dr-novška je bilo predvsem gla-sovanje za prenovo, pokazalo pa se je tudi, da v zamenje-nem prostoru imajo lahko ne-kateri mediji večji vpliv, kot bi ga imeli, če bi imeli res-nični politični pluralizem. Edino znamenje, ki govori v prid Smoletovi televizijski izjavi, je glasovanje za doma-čina (in tudi lokalpatriotska propaganda zanj v predvolil-nem postopku) v Zasavju. Tudi drugod po svetu prevla-duje lokalpatriotizem nad strankarstvom, toda to je tudi edina poteza normalizacije. Zato se preteklosti ne da pokopati brez preostanka. Vztrajanje na določenih zgo-dovinskih paralelah govori o tem, da se političnega pro-stora ne da konstruirati, ozi-roma da je politično tradicijo treba upoštevati. Pogovor o preobrazbi SZDL pa je LINIJA IN ODKLONI Ko se v zadnjem času omenja Socialistična zveza delovnega Ijudstva, se govori o treh moznih alternati-vah - o njeni ukinitvi, o njeni preobrazbi in o njeni oživitvi. Videti je, da so volitve za slovenskega člana predsedstva SFRJ oziroma »neposredno referen-dumsko izjasnjevanje občanov« v okviru SZDL vlile političnemu aparatu te transmisijske organizacije ne-kaj samozavesti. Predsednik RK SZDL Jože Smole se je vidno oddahnil in je v TV- kamere izjavil, kako da je SZDL živa organizacija z aktivisti in s član-stvom. V razmerah delujoče politične demokracije bi take izjave zvenele čudno. V »samoupravnem soci-alizmu« paje organizacija, ki naj bi bila mnozicna in ki je edina dovoljena, ves čas postavljena pred vpra-šanje o svojih legitimnostL prav takšno graditeljsko po-četje, ki vsiljuje idealistične projekte, namesto da prepu-sti oblikovanje političnega prostora demokratični igri. Preobrazba SZDL je lahko po drugi strani tudi plod kompromisa obstoječih sil v dani situaciji. Vendar tak kompromis pomeni ob pripu-stitvi novih zvez, gibanj in klubov tudi nadaljevanje se-danje blokade. Nove zveze tudi ne bodo resnično zaži-vele, dokler ljudje ne bodo čutili, da gre »tokrat zares«. Dokler je politični prostor za-menjen z občasnimi prepo- vedmi, dokler ni ustavnih ga-rancij in dokler politična bi-rokracija uživa še naprej vse privilegije - do tedaj bomo lahko volili samo med starimi in mladimi z enakimi pro-grami in z isto partijsko član-sko knjižico. Zato razgovor o partiji in njeni politični liniji ni nika-kršna zgodovinska maščeval-nost, saj naš današnji trenu-tek še vedno določa »ljudska fronta« iz 1935. leta in vsi poznejši odkloni. Prostor za ljudsko-frontovsko organiza-cijo in dinamičen, pa naj gre za kapitalizem ali socializem. za dominacijo partije v »frontni« koaliciji ali za njeno capljanje na repu Ma-čekove »združene opozicije«. Medtem ko imata italijanska in francoska partija krajše ob-dobje, ki je zaznamovalo ra-dikalno prekinitev s politiko »ljudskih front«, je jugoslo-vanska partija s svojo sloven-sko podružnico previharila pakt Ribbentrop-Molotov praktično brez problemov. Samo pri nas je bila linija ves čas neproblematična, pa naj je šlo za »protiimperializem« ali za »osvobodilno fronto«. »Protiimperializem« je bil na liniji pakta, ki je omogočil Hitlerju začeti drugo sve-tovno vojno, obema (Hitlerju in Stalinu) razdelili Poljsko, samo Stalinu pa zasesti balt-ske države in romunsko Mol-davijo. Šele v tem kontekstu se da razumeti takratno »mi-rovno politiko« komunistične partije. Šele v tem kontekstu se da razumeti zakaj so Žebo-tovi stražarji, desničarji, toda tudi demokrati iz SIS/JRZ razbili tak shod. Še v tem kontekstu se da razumeti tudi razhajanja ob naglem obratu, ki pa ni bil odklon, ko je ko-munistična stranka s svojimi »frontnimi« zavezniki in so-potniki ponovno postala pro-tifašistična in »našla svojo dušo« tam, kjer jo je pustila ob propadu republikanske Španije. Pripomba o zdaj po-kojnem slovenskem politiku in znanstveniku Cirilu Že-botu se mi zdi potrebna, saj nas opozarja na temeljno po-štenost, ko sodijo mediji ne le o njem, ampak tudi o tej isti politični tradiciji, ki jo želijo zbrisati in zabrisati, da bi lahko danes začenjali znova tam, kjer niso nikdar odne-hali. Prav premislek o zgodovin-skih koreninah »frontnosti« SZDL pa opozarja, da pro-pada transmisijske organiza-cije, ki naj bi posredovala po-litko partijskega centralnega komiteja v množice, ni moč ustaviti s pridobitvijo nekaj dejavnega članstva in z orga-nizacijo referendumov. Preo-brazba lahko začne samo tam, kjer se je nehal koalicij-ski značaj protifašistične ko-alicije. In demokracija lahko začne samo tam, kjer poneha dominacija ene stranke nad koalicijo in ene politične li-nije nad zavezniki in sopot-niki. Mladen A. Švarc POLITICNO Problem torej ni v partiji. Modrosti in političnega lisja-štva ji ne more odrekati niti najbolj zavidljiv novozvezaš, ki lahko sedaj spet opazuje prenovo ZK. Trditev, da par-tija sestopa z Olimpa, drži na-mreč le toliko, kolikor bodo znale lesti nanj same s seboj in s smrdljivimi bombicami zmedene politične zveze. Golo nasprotovanje je še zmerajh premalo, nujen poli-tični nadzor partije tako kaj zlaha ostane nerganje in podlo špijoniranje. Partija si oblači »socializem po meri človeka« kar se da modro. Zanima jo gospodar-ska, družbeno-politična in lastna reforma, četudi bi jo morala, ko bi ne bila edina oblastnica, temveč le enaka med enakimi, skrbeti predv-sem slednja. No, gospodar-sko reformska vprašanja jo bojda preganjajo zato, da bi se o njih idejno spraševala, ne pa komu solila pamet ali uka-zovala. Ko bo v prenovljeni podobi srečevala tudi člo-veka, ne le člane, hoče imeti preprečljive gospodarske od-govore. Politično moč zmeraj najmanj načenja blagostanje. In nihče ni tako nor, da bi slovensko partijo pribijal na križ, ker nam obljublja čez deset tisoč dolarjev narod-nega dohodka na prebivalca. To vendar nikomur ne ško-duje, vprašanje je le, zakaj partija misli, da morajo ljudje to zvedeti predvsem iz njenih ust. Češ, če tega država, vlada s parlamentom, sindi-kat, predvsem pa podjetja ne znajo, mora denar obljubljati partija. Od koga ga le ima. Oblast je zmeraj vedela, in naša ni nič manj modra, da je lažje voditi zadovoljne ljudi, torej - naj bodo happy. Ker ljudje klovnu manj za-merijo kot bedaku, je sedanje partijsko ihtavo iskanje odgo-vorov na gospodarsko razsulo prej cirkus kot norišnica. Član predsedstva CK ZKJ se spozabi in začne dvomiti v pluralizem lastnin, kot da ne bi slišal za ustavna dopol-nila. Veljavna in s sodišči zaš-čitena. Naivno?! V oči ga bode tisti isti pluralizem last-nin, ki ga je lani jugoslovan-ska partija z muko požegnala tudi zato, ker bo tako lažje in ceneje dobila zadovoljne ljudi. Pač po načelu: če hočeš srečo, si jo kupi, torej plačaj. Še bolj smešno je, če kar ne-kaj slovenskih cekajevcev po- PARTIJA NOČE OLIMPA M se treba bati, dokler imamo Ijudi, ki so vedno za partijo-taroka. Miko Če nimaš avtocenzure, te z avtom odpeljejo tja, kjer imajo cenzuro. x Miko Štafeto smo jim vzeli, a je palica še vedno v njihovih rokah. Miko Na izpitu je padel zaradi domovine. Ni vedeU kdo je padel zci domovino. Miko Slovenska partija hiti sestopati z oblasti. Sama pravi, da sestopa z nje in da se ji ne odreka. Le zakaj bi se ji? Če se bo sposobna ujeti - in nas tudi - v lastno formulo »socializma po meri človeka«, si bo dokazala le, kako vitalna je pri dvainpetdesetih. Ponovila bo eno izmed tistih faz svoje zgodovine, ki je ze nekajkrat doslej lep del partijske in politične opozicije prepričala, da je vendarle najlepše pod njenimi perutmi. Morda bo tako znova postavljena na laz trditev, da je za blodnje partijskega oblastni-štva kriva opozicija, ker je ni bilo nikoli dovolj v hlačah. Če bi je bilo, bi morda že uspela razbiti monizem. Partija je bila očitno močnejša in tudi sedaj se lahko zgodi, da se bo vztrajnost opozicije zlomila, ko si bo partija izbrala novo, zgodovinsko obleko. Celo več. Kot v preteklosti bo opoziciji ponudila, da ji jo natakne, ker je elegantneje, če nasprotniki spet opravijo sami s seboj. skoči in začne resno dokazo-vati prvo načelo reformira-nega socializma - gospodar-sko učinkovitost. Obračun s trmastim dokazovanjem, da mora partija v samouprav-nem tržnem socializmu posta-viti družbeno lastnino nad vse ostale, je pohvale vreden, he-rojski pa le do omembe pre-prostega dejstva: Jugoslovani s svojimi strganimi žepi res ne morejo kaj več, kakor upati, da se jim bodo prikazala ne-besa v družbeni tovarni. Bo-gataši lahko zaenkrat ogro zijo svoje bogastvo, soci-alizma te vrste ne. Izgubila bi torej lahko partija. Kupčija je kupčija, brez delitve dela bo šlo težko. Partiji moramo priznati, da ne spi. Hitro je zagrabila idejno odmerjanje plač in sti-mulativnostnih vzorcev na-grajevanja v novih časih. Po domače bi rekli, koliko bodo ljudje smeli biti plačani. Spet je prehitela poklicane, ki, očitno, kljub funkcijam in jas-nim nalogam na svojem poslu kot člani vodilne politične sile najprej počakajo na idejne namige in šele potem ugi-bajo, kaj neki bi lahko nare-dili. Če bi se partija srečevala s pripravljenimi partnerji, bi ji lahko kdo celo odločno od-meril, kam sme vtikovati nos in čemu naj jemlje ideološko mero. Troedine reforme ni mo-goče Šteti po šolarsko. Kdor jih ne prešteje, se tudi ne de-litev dela ne more spomniti. Da lahko kdo ribari v kal-nem, mu morajo ostali to do-pustiti ali pa se celo strinjati. Jelka Zupanič POLITIČNO Le to namreč narekuje Slo-veniji tako geografska, eko-nomska, etnografska kot tudi kulturna in občečloveška za-konitost - zakonitost, ki je že v tem, da komuniciranje med ljudmi. narodi in narodnost-nimi skupinami šteje med eno najbolj prvinskih in nujnih značilnosti vsakega - vsaj mi-nimalno racionalnega - biva-nja. Vprašanje, ki se zastavlja v našem času, je prav v tem, da se ta minimalna racional-nost. ki smo jo v slovenski družbi, politiki in etiki uspeli zadržati. tudi uresniči; v času od Kocbeka do današnjih dni se je v smeri omenjenega glo-balnega komuniciranja - ki ni komuniciranje le na ravni pri-vilegiranih. elitnih. v naved-nicah »političnih« institucij in subjektov - že marsikaj pre-maknilo v smeri pozitivnega. Če namreč moramo ugoto-viti. da z uveljavo političnega pluralizma ne pridobivamo v ničemer drugem kakor le v tem, da s tem legaliziramo absolutno človeško stvarnost (ki je v tem, da smo ljudje po x definiciji nosilci različnih in-teresov in da je torej vsaka dejanska družba in vsako de-jansko občestvo nujno tudi že pluralna oziroma pluralno), moramo - po logiki stvari same - ugotoviti tudi. da je ustvarjanje globalnih komu-nikacijskih tvorb - na ravni Slovenija-Evropa (in predv-sem na tej ravni) - zgolj lega-liziranje. t.j. priznavanje in osveščanje stvarnosti medčlo-veških in meddružbenih od-nosov. Strašljivo nizka stop-nja naše trenutne politične identitete in neosveščenosti - ki označuje stopnjo našega ne-zavedanja - je v tem. da so danes videti »stvari«. kot so politična in ekonomska suve-renost. razvijanje in ustvarja-nje legitimnih institucij kot predstavnic demokratičnega reda. integracija v Evropi in nemara tudi zgolj želja po etični in miselni suverenosti. KOT PREPOVEDANE, ne-mara celo obscene in iraci-onalne intence. Naj skušam to naše stanje - ki ga moramo tudi mi, po Kocbeku, imenovati za egip-tovsko noč - ponazoriti s pri-merom nekega romunskega pesnika (o katerem smo pred nedavnim lahko brali v »Delu«); ta je v intervjuju za nek francoski časopis izja-vil, da ta čas v njegovi deželi INSIDER VPRAŠANJE IDENTITETE V štiridesetih letih in v začetku petdesetih je Edvard Kocbek pisal o egiptovski noči, ki lega nad našo deielo. Hkrati s to pesimistično - a zato ne tudi že neresnično (kar bi mu sicer očital gospod Josip Vidmar) - mislijo, pa je Kocbek napovedoval nuj-nost zdruienja driav Evrope; pri tem je vseskozi poudarjal tudi nujnost udeletenosti Slovenije - in morda tudi ostalih drzav tedanje FLRJ - v teh inte-gracijskih procesih. vlada takšen strah, da se celo pesniki bojijo govoriti res-nico, in da je resnica sama postala fantazma. ki jo sko-rajda ni več moč razločiti od tamkajšnje »politične stvar-nosti«. Učinek te resničnosti je sicer tudi omenjeni pesnik dokaj kmalu občutil na svoji koži edini učinek vsega sku-paj pa je bil ta. da je nek drug pesnik (ali sta bila dva. ne vem natanko), šel v t.i. kul-turni molk ali bojkot, v pro-test zoper ravnanje proti pr-vemu pesniku, ki v Romuniji velja za enega najboljših. Skratka: takoje, če resnico narekuje strah. Danes se v naši ljubi Sloveniji že več ali manj vsi smejimo romunski resnici. vendar pa nam smeha odločno primanjkuje tam, kjer gre za naš lastni strah. A prav tu, pri našem »današ-njem strahu«. se danes bijejo najbolj odločilni boji za našo resničnost, nemara celo za naš splošni »preživeti«. Če žeJimo kakorkoli napredovati od te točke otrple, anonimne pasivnosti, ki nam jo pomaga ustvarjati informacijski in psiho-politični teror, in če to-rej želimo pogledati v ozadje tega strahu ter odgrniti nje-govo »odejo« (ali »idejo«), moramo preprosto zbrati po-gum, in se npr. posmejati naši lastni ne-umnosti (za katero se nemara kasneje lahko celo izkaže. da je bila zgolj neod-govorna bebavost). Natanko to: slovenska pomlad je na stopnji pubertete; do zrelosti ji manjka Še bistven korak - ta. da ne le nakazuje in izraža ter deklarira svoja sta-lišča, temveč da za njimi tudi samozavestno in odločno stoji. Tudi to je zgolj vpraša-nje racionalnosti - v kolikor nam racionalnost še pomeni tudi lastno principielnost in suverenost. V tem smislu - smislu ome-njenega vladajočega strahu - je, menim, potrebno o se-danji politični in splošno du-hovni klimi dejati naslednje: - v političnih vrhovih vlada stanje neodločenosti, in sicer predvsem v tisti smeri, kateri se je Kučan že jasno zaobljubih rekoč. da obsta-jajo meje jugoslovanstva in da v nasilni Jugoslaviji. Jugo-slaviji laži in terorja. Slove-nija ne bo sodelovala. Odce-pitev Slovenije - ki je sedaj najpomembnejše politično orodje in najpomembnejši (t.j. najbolj učinkovit) zakon. POLITIČNO s katerim slovenska politika razpolaga (saj predstavlja osnovo njene suverenosti) - to pravico do odcepitve se prestrašeno in sra-mežljivo skriva. kot prepovedan in nemara celo zastrupljen sadež. V tem se najjasneje kaže neodločnost, neprincipielnost, nizka etična. moralna in racionalna stopnja slo-venske politike. (Sicer pa: kako naj bi le hilo drugače, ko pa je slovenska politika skozi skoraj vso svojo zgodovino dokazo vala svojo moč le na hrbtih tistih, katerih interese naj bi predstavljala. ne pa tudi navzven. v razmerju do tistih, ki naj bi - deklarativno - bili njeni zunanji politični partnerji. Skratka, nemoč slovenske poli-tike je v tem, da tisto, kar vseskozi zani-kujc (oz. od česar se želi distancirati do česar hoče in biti kritična), vseskozi tudi sama predpostavlja za svoje lastno izho-diSče. - na drugem mestu vidim enega bistve-nih sindromov v t.i. alternativni ali opozi-cijski politiki. Če se zadržim zgolj pri poli-tiki Mladine in Slavoja Žižka (ki dokaj usodno določa intelektualne miselne to-kove v smislu političnega): fenomen, ki mi bode v oči. je ta, da se skoraj vsako poli-tično stališče in vsaka politika, ki deklari-rani politiki nasprotuje, uveljavlja kot zgolj negacija drugih političnih stališč, mnenj in njih subjektov, in da je ta značil-nost - ki jo lahko imenujemo princip nega-cije - prevladujoča; to je - v odločilnem smislu - negativno predvsem v tem, da se na ta način (način principa negacije kot poglavitnega principa) izgublja tisto, kar je sama osnova političnega (kakor tudi vsa-kega nasploh) delovanja, to je. izgublja se princip identitete. Z drugimi besedami: skorajda vsakdo ve, kaj je narobe, vsakdo ve vse o »drugem«, vsakdo misli. da pozna in ve za vse napake drugega (ali vsaj za večino njih), malokdo, ali pa sploh nihče, pa se ne sprašuje o lastni poziciji, o lastni identiteti (kar velja tako za vprašanje poli-tične, kot tudi etične in racionalne identi-tete). Osnova, temelji politične subjektivi-tete na ta način v alternativni politiki izgi-njajo, oziroma se izpostavljajo nevarnosti »nezavednega«; analiza »drugega«. ki je v Sloveniji po zaslugi teoretske psihoana-lize že dosegla - hkrati s popularnostjo - tudi stopnjo komaj verjetne perfekcije. na tej točki, točki samorefleksije in vpraša-nja lastne politične identitete odpoveduje - saj se po njenih lastnih načelih identiteta tvori šele naknadno, t.j. iz nezavednega, zaradi česar ta teorija daje primat nezaved-nih institucijam in njih analizam. Heglovsko rečeno: stopnja samo-ironije je v Slovenskih intelektualnih krogih - v kolikor so le ti naravnani politično in etično - privedena do točke razpada; re-čeno s Heglom: privedena je do meje raz-pada absolutne ideje. Naj zaključim: če kaj potrebujemo v po- litiki danes, je to predvsem pogum; in sicer pogum da prepoznamo in pripoznamo tiste naše potrebe in intence. ki so v sedanjem času odločilnega pomena. Da se zavemo nujnosti etičnega principa. ki je bil doslej najjasneje izpostavljen v Cankarjevem domu ob deklaraciji proti uvedbi izred-nega stanja na Kosovu. Da izpostavimo naše avtentične intence in jih jasno artiku-liramo v zahteve. Da se ne sramujemo naših pravic - še najmanj tiste osnovne, ki tvori suverenost neke politične skupnosti. t.j. pravice do samoodločbe in v tem tudi samoodločanja. Da se prenehamo toliko brigati le za druge in da se več brigamo zase. Kosovo so nam - takšnega kot je danes - vsilili drugi: odkod misel, da naj sedaj Slovenci skrbijo za tisti »red«. proti kateremu so (smo) se še včeraj vsi Slovenci jasno in radikalno zoperstavili? Oprostite, toda to je jasen dokaz, da Slovenci nimajo svoje lastne politične volje! Takšnemu sta-nju pa še najbolj ustreza izraz politična shizofrenija. Vprašujem: kdo v Sloveniji - ali Jugoslaviji - si jo želi? In kdo so njeni subjekti? Ali še drugače: kje so jasni politični programi za katerimi stoji slovenska družba? Kdo se boji lastne identitete: Ju-goslovani ali Slovenci? Kmetje ali intelek-tualci? Ali pa se mogoče le Slovenci boje Slovencev... in jih zato pošiljajo na Ko-sovo in v Beograd. Rok Zavrtanik MESTNEMU SEKRETARIATU ZA NOTRANJE ZADEVE 61000 Ljubljana Mačkova 1 ZADEVA: mnenje v zvezi z napovedanim zborovanjem, ki ga pripravlja UK ZSMS Ljubljana za ponedeljek, 8. maja 1989 ob 18.00 uri na Trgu osvoboditve v Ljubljani Dne 26.4.1989 smo prejeli vaš ciopis, v katerem prosite za mnenje MK SZDL Ljubljara glede zborovanja, ki ga sklicuje UK ZSMS Ljubljana za ponedeljek, 8. maja 1989 ob 18.00 uri na Trgu osvoboditve v ^jubljani. V skladu z načelnimi stališči P MK SZDL Ljubljana, sprejetimi na izredni seji 3. marca 1989 ter s staliačem prav do napovedanega zborova-nja, za katerega nas prosite za mnenje, kl smo ga sprejeli na seji P MK SZDL Ljubljana 24.4.1989 ter smo ga istega dne popoldne veriflcirali z večinskim mnenjem tudi na seji konference mestne crganizacije SZDL, vam lahko kot poraoč pri pravni presoji posredujemo odklonilno stališče do tovrstnih zborovanj, za katere raenimo, da so oblike pritiska, ki negirajo prizadevanj za utrjevanje pravne države in funkcioniranje legalnih institucij države in političnega sistema. S tovariškimi pozdravi! V vednost: UK ZSMS Ljubljana POLITIČNO Več kot dovolj je bilo pisa-nja o slovenski politični emi-graciji s te - komunistično ideološke strani. Dovolj je bilo zadrto ideoloških »raz-krivanj obraza slovenske po-litične emigracije«. Vsi ti felj-toni, pa tudi knjige (značilna je knjiga novinarja Janeza Čučka z naslovom Sramota umira počasi, Obzorja, 1979, ki je sramoten primer oživlja-nja državljanske vojne na Slo-venskem) so bili brez izjeme klasično tendenciozno po-četje. Čemu je to služilo, in kot vidimo v najnovejšem pri-meru, še vedno služi, nam potrjuje Ertl, saj se še vedno poslužuje preizkušenih disk-valiflkacij. Pred kratkim je lansiral v javnost »kost«, ter s tem kar uspešno obrnil po-zornost javnosti z bistva, da so glavni protagonisti ljub-ljanskega procesa bili celo v nekakšnih stikih z emigra-cijo. Pisci teh feljtonov so bili v službi točno določene ide-ologije in oblasti - komuni-stične. Namen (tendenca) teh pi-sanj je bil kristalno čist in po-dan po papagajsko vedno enakem razpoznavnem obrazcu: »ustvarjati« vedno znova nekega zunanjega so-vražnika, ki ga lahko vedno uporabiš za diskvalificiranje drugače mislečih. Položaj slo-venske politične emigracije je bil (in je še!) hvaležna žrtev za to ideološko/komuni-stično/oblastno potrebo. Po-trebo po sovražniku torej. Pisati o slovenski politični emigraciji pa je tvegano po-četje tudi zaradi nevzdržne nedostopnosti informacij o tej problematiki. Ravno o tej težki dostopnosti vsega, kar pomenja sintagma slo-venska politična emigracija bo posvečenega največ pro-stora, saj je ta nedostopnost na nek način kar paradigma-tična in je eden od bistvenih vzrokov naše krize. Če na primer ne morem svobodno brati t. im. emi-grantske literature, ne mo-rem in ne smem početi še marsičesa drugega, kar je v neki civilizirani družbi sa-moumevno. Opažam, da marsikdo to problematiko v teh burnih slovenskih mesecih smatra kot irelevantno. Vendar je to le videz, ki ga poraja površ-nost. Specifična usoda slo-venske politične etnigracije (najprej SPE) in »emigrant- SLOVENSKA POLITIČNA EMIGRACIJA Pisati o slovenskipolitični emigraciji je v začetku leta 1989 še vedno pravo pustolovsko početje. Še posebej v okviru, ker je, oziroma bo to poskus prvega pisanja in celo objavljanja te problematike na Slovenskem. Vsaj prvo, ki se bo poskušalo postaviti na »ono« - »drugo stran«, pa čeprav mi je to razme-jevanje na različne tabore skrajno mučno in preži-velo poČetje. ske literature«, o tej specifič-nosti bom seveda največ go-voril, je neke vrste specifična usoda (paradigma) sloven-skega naroda par excellence. Gre seveda za model »bol-nega organa na telesu na-roda, ki ga je potrebno od-straniti«. oziroma za model dežurnega krivca/sovražnika, ki ga komunistična ideologija izrablja za svoje poudarjanje potrebnosti svoje oblasti. Gre pa tudi, kar je še kako bi-stveno, za model oblasti, ki prepoveduje vedenje o sebi s prepovedovanjem posedo-vanja/branja določene litera-ture. Ta oblast v tej »emi-grantski literaturi« čuti tudi resnični strah pred »resnico« in v tem primeru ne gre le za potrebnost tabuja. Prepove-dovanje (iz strahu) te litera-ture je razpoznavni znak ko-munistične ideologije/oblasti. Ko te prepovedi več ne bo, tudi komunizma kot takega več ne bo, oziroma bo v opo-ziciji, kolikor še ga bo ostalo. Pisati o SPE kolikor toliko »objektivno« je izredno težko. Tu je še vedno cela vrsta »strahov«, »pomisle-kov«, »objektivnih« pa tudi »subjektivnih težav«. Še vedno se baje na določenih ideoloških inštitucijah, na primer na Republiškem ko-miteju za informiranje (Šif-tar), nahajajo neki, sicer ne-dostopni, spiski ljudi (politič-nih emigrantov), s katerimi se ne sme delati intervjujev, oziroma se sploh ne smejo pojavljati v slovenskem pro-storu. Kakorkoli, fizično ali v »sredstvih javnega informi-ranja«. Pri pripravljanju tematike o SPE se je pojavila še ena, skorajda nerešljiva situacija: komunikacija in pa velika ge-ografska oddaljenost najime-nitnejših predstavnikov SPE. Ker ni bilo naslovov, se je le s težavo prodiralo do njih. Ne nazadnje so se pa tudi pri njih pojavljali pomisleki »na-stopa« v Mladini. Bojijo se novih pamfletov. To seveda velja razumeti, saj toliko, ko-likor se je po njih pljuvalo, se je v tej Sloveniji po redko čem. Fantastična se mi zdi psi-hoza in celo prepričanje, da je en del mojega naroda odre-zan od svoje domovine, da je celo »samoumevno«, da ti ljudje ne morejo/ne smejo v Slovenijo in ne nazadnje tudi pisati v »samoupravne/ POLITIČNO socialistične/demokratične« časopise v tej Sloveniji. O tem, zakaj je to »jasno« in »samoumevno«, pišem na drugem mestu. O izvogoru, zakaj NE, pa sedaj: »Oni se ne smejo pojavljati v tej Sloveniji, ker so zločinci«. In pika! Tisoči nasedajo skozi cela desetletja na ta »argument«. Rezultat večdesetletne indoktrinacije. Perma-nentna bojazen pred ovaduhom in zapo-rom ohromi še najpogumnejše... in ta »sa-moupravni/socialistični/demokratični si-stem je ena sama bojazen. Vsi težki teore-tiki, Kardelj, Ziherl, Vojan Rus, Boris Majer, Zoran Polič___hvala vam za vaše teoretske doneske o »samoupravni demo-kraciji«. Torej: »Ne smejo, ker so zločinci«. Tega izraza se moram tu le dotakniti, pa čeprav mi je to obkladanje z »zločinci« povsem tuje in je po 44 letih popolnoma kontra-produktivno. A vendarle, kaj pa človeku sploh še preostane, če mi oblastniki vedno znova pomolijo pod nos ta težki »argu-ment«: »zločinci«? Ob taki papagajski izk-ljučujoči permanentni situaciji mi pač dru-gega ne preostane, kot da takega »obkla-dača« z »zločinci« vzamem dobesedno ter ga »primem za jezik«: »Saj res, kako je s temi ,zločinci'?« Pa čeprav se mi tako početje upira, a kaj morem! Ob tem lahko le žalostno zrem na usodo tega mojega razgnanega naroda, ki mu pripadam, ko poslušam, kako prav tisti iz črede te ide-ologije, ki je po tej deželi prva začela moriti ter je po kasnejšem razpletu držav-Ijanske vojne tudi najbolj morila, daleČ najbolj, prav ti »krivdo« vedno valijo na druge. »Sovražnika« oziroma »Žida« pač ta ideologija rabi. Brez njega ne more. Vendar, to ni le zgolj neki imaginarni »so-vražnik«, ampak se prav na tega »sovraž-nika« najpogosteje navesijo vsi ti poblaz-neli zločini, ki so jih uprizarjali prav ti, ki še po 44 letih nekomu (dežurnemu sovraž-niku seveda) lepijo oznake »zločincev«. Ko nekdo piše o poboju nad 10.000 slo-venskih domobrancev, je v tem monistič-nem ideološkem ozračju takoj podvržen očitku, zakaj pa ne omenja Urha. Urh že, kot Urh. Tudi Urh (pa še kaj) v kontekstu celotnega dogajanja v času državljanske vojne. Vendar se tu takoj mora »braniti« s protiargumentom, da ko pišeš o eni temi, še posebej, če bi jo rad izpostavil, da zato ne moreš pisati o vsem mogočem. »Urh« je seveda tisti prvi očitek, ki ti ga tisti, ki jim VOS-ovski terorizem in likvidacija domo-branske vojske leži na grbi, takoj pomoli pod nos. Obstaja seveda tudi obratna pot. Jasno je, da vsi ti očitki ne vodijo nikamor drugam kot v podaljševanje državljanske vojne. Ob tem pa je vseeno potrebno vsaj omeniti, da Štefanija Ravnikar-Podbevšek v svoji obsežni monografiji »Sv. Urh« na 629 str. (!) ter Jože Vidic v »Po sledovih črne roke« na 588 str. (!) niti z besedico nista omenila poboja domobrancev po končani vojni. Kje je torej kontekst? In kar se mi zdi še kako pomembno. Prav zanima me, če bodo v Enciklopediji Slovenije pod geslom likvidacije domo-brancev« ali pa pod kakšnim vsebinsko podobnim geslom sploh omenili ta »dogo- dek« iz slovenske zgodovine, in predvsem, v kakšnem kvantitativnem obsegu. Poglejmo samo vse te »kilske« knjige o »NOB«, poglejmo samo Mikužev »Oris NOB na Slovenskem« v petih knjigah, in na primer famozno »Zgodovino Sloven- cev« iz leta 1979___Kje je kaj v vseh teh številnih knjigah o »prehitrih fazah revolu-cije«, kje je kaj o VOS-ovskem terorizmu v letih 1941 in 1942 ter številnih drugih likvidacijah »za en počen groš« v tej blazni revoluciji, kje kaj o vzrokih za talce? In nič o genocidalnem masakru nad 10.000 ljudmi v juniju 1945___Nikjer o tem in še marsičem v vseh teh neverjetno obsežnih zgodovinskih knjigah. Nič. Nekoč (okoli leta 1984) sem v Teleksu bral okroglo mizo o slovenskem zgodovi-nopisju. Tam se je dala prebrati tudi iz-java, da vsak, ki bi rad bral »emigrantsko literaturo«, lahko gre v NUK in jo bo tam dobil. To seveda ni res, saj preden do te literature v NUK prideš, te potrpežljivost mine. Še posebej, če ne veš natančno, da »emigrantsko literaturo« hranijo in »izpo-sojajo« na rokopisnem oddelku. V NUK sem tako doživel tudi to, da so me poslali na RSNZ po posebno »dovoljenje« za bra-nje te literature. To, da tam to »dovolje-nje« tudi dobiš, pa naj poskusi še kdo... Pred kratkim sem šel tudi v knjižnico Inštituta za zgodovino delavskega gibanja (Kazina), ki velja za inštitucijo, ki zbira gradivo ter piše partijsko zgodovino, predvsem pa zgodovino »NOB#, ter pov-prašal, če posedujejo Vesnik in Tabor, dve najvidnejši emigrantski spominopisni pu-blikaciji. Odgovor je bil, da ne, da teh publikacij sploh ne poznajo!? Osupljivo!, kako se piše zgodovina medvojnega doga-janja na Slovenskem brez osnovne litera-ture »nasprotne strani«. Naj posebej poudarim, da pišem samo o slovenski politični emigraciji in o nobeni drugi. Da ne bi kdo slučajno mešal kakšnih terorističnih akcij ne vem kakšnih politič-nih emigracij drugih narodov in držav s slovensko politično emigracijo, pa čeprav vemo, da je tudi ta terorizem, kolikor se ga seveda tudi mora obsojati, tudi močno ide-ološko napihnjen. Ker je RSNZ inštitucija, ki je zadolžena tudi za SPE, še posebej pa za ustvarjanje konstruktov o SPE, ki jih podaja v svojih varnostno-političnih ocenah, pravkar pa je Ertl tudi Janši obesil »sodelovanje s so-vražno emigracijo«, naj RSNZ (Ertl) na-vede konkretne primere »sovražnega delo-vanja« SPE proti SR Sloveniji. Vendar ga naj takoj opozorim, da me ne zanima flan-canje o »sovražnem pisanju v publikacijah SPE proti SRS«. Ne zanima me torej ver-balna in mišljenjska drugačnost, ki je za komunistično oblast »inkriminirana«. Da ne govorim o tem, da je v meščanskih demonstracijah, ki so v svetu zaenkrat še najučinkovitejše demokracije, verbalna in mišljenjska drugačnost vrednotena nov-sem drugače, kot pri nas; tam je to tenielj napredka, tu pa je to prej ali slej inkrimini-rano početje. Poglejmo še en primer, kako naša polit-birokracija s svojimi operativci (SDV) ma- nipulira s SPE. Iz tega najnovejšega pri-mera se lepo vidi, zakaj je SPE še vedno tabu in kako je v konkretnem primeru ta tabu oziroma dežurni sovražnik uporab-ljen. Ves čas odkrivanja ozadja ljubljanskega procesa se pojavlja t. im. »zunanja zveza«, kar pomeni, da je SDV nastopila, ker naj bi Mladina imela stike z emigracijo, kon-kretno, tudi z Vinkom Levstikom, vidnim političnim emigrantom iz Gorice. Iz Botte-rijevih izjav se da razbrati, da se je njegov pogovor s Frumnom (SDV) na nekaj nju-nih začetnih videvanjih vrtel predvsem o zunanjih stikih Mladine, kar je bila uspešna kamuflaža za esdevejevca. Šele kasneje je Frumen prešel na bistvene teme. Vendar Ertl še januarja 1989 sproža govorice o neki »zvezi« ter s tem hoče obračati pozornost od bistvenega, ki pa ga že od lanskega poletja poznamo. Ker je bilo Janšino in Bavčarjevo srečanje z Lev-stikom z lahkoto pojasnljivo, se je Ertlov najnovejši konstrukt Še z večjo lahkoto sesul. Drugače niti ne more biti. Potrcbno je le malo poznati življenjsko pot ter poli-tično delo naših političnih emigrantov in SPE oziroma večni »dežurni sovražnik« je detabuiziran. Ob tem pa spregledamo vso pokvarjenost našega režima, ki nam je SPE vedno malal (indoktriniral) kot naj-bolj črnega hudiča, zato da je celih 45 let s tem fantomom lahko uspešno pometal z notranjo opozicijo. Rezultati vsega tega orvvellovstva so evidentni. Tako, kot vidimo, SPE oziroma »zveza« še enkrat, upajmo da poslednjič - in prav zato je SPE potrebno detabuizirati - služi kot tema, s katero se skuša obrniti pozor-nost od bistvenega. Ertl ter kompanija še kar naprej igrajo na karte našega nepozna-vanja SPE oziroma naše indoktriniranosti na to temo. Vsak, ki vsaj malo pozna SPE, ve, kako grobe so manipulacije, ki se jih že ne vem kolikič poslužujejo naši represivci. Zato je potrebno že enkrat za vselej raz-kriti, kaj je SPE v resnici. Da ponovim iz Mladine (27. 1.) glede najnovejše manipu-lacije s SPE: »Slo je za načrt, po katerem je bilo Janšo treba predati vojaškemu pra-vosodju, ne glede na neutemeljenost suma kaznivega dejanja.« In tudi v ta načrt je SDV hotela, kot že tolikokrat, vplesti vedno dežurnega in priročnega faktorja, slovensko politično emigradjo. Problematika SPE je tako široka, da sem lahko v tem kratkem razmišljanju ne-katere elemente, ki tvorijo SPE, le naka-zal. Med nekatere vidnejše Slovence sem zato poslal anketo, v kateri sem jih prosil za kratko mnenje o SPE. V sami anketi sem izpostavljal anahronističnost tega ide-ološkega konstrukta. Od 25. na katere sem anketo naslovil, je prispelo le 10 odgovo-rov, kar lepo ilustrira, kako ideološki re-presivni moloh ta tabu še vedno čvrsto drži v svojem manipulativnem naročju. Torej, če nočemo več manipulacij okoli sebe, potem uporabimo informacije. Zato: pišimo o slovenski politični emigraciji in svobodno razpolagajmo z njihovo litera-turo. IVO ŽAJDELA POLITIČNO Čeprav se po tolikih letih sliši bolj in bolj neresno, je vendarle res, da so slovenski komunisti z »oboroženo borbo proti oku-patorju« najprej poskusili pod nemško za-sedbo. Že sredi julija 1941 - še preden so sopotniške skupine njihovih domačih za-veznikov naknadno potrdile v OF preime-novano PIF - je komunistično vodstvo v Ljubljani poslalo svojega odposlanca na Gorenjsko, da s tamkajšnjimi komunisti. pripravi - reci in piši, če moreš - »narodno vstajo«, ki naj bi se začela že 27. jul. 1941, en dan pred zapoznelim prvi sestankom Vrhovnega plenuma OF v Ljubljani, teda-njem slovenskem zatočišču pod italijansko okupacijo. Tako se je tudi zgodilo in, se-veda, tragično končalo, kot vemo. Da je vodstvo KP z napovedanim začet-kom »narodne vstaje« hotelo vplivati na prvi sestanek tako imenovanega Vrhov-nega plenuma OF, ki je bil sklican prav za dan po napovedani gorenjski »vstaji«, o tem bi bilo težko dvomiti. Zastopnike 9opotniških domačih zaveznikov na ljub-ljanskem sestanku so hoteli s šokom pre-pričati, da Partija (z veliko začetnico in brez prilastka) vse ve in vse zmore. Komu-nistično vodstvo je pač hotelo dati »narod-noosvobodilni borbi«, ki jo je na lastno roko proglasilo, čimbolj dramatičen zače-tek (»vstajo«) in sicer čimprej po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, da s tem po-kaže in dokaže svojo prvenstveno zvestobo Leninu in Stalinu, torej boljševizmu. Toda zakaj v nemški zasedbeni coni? Zakaj ne v Ljubljanski pokrajini? V Ljubljano so se takrat še stekali na-daljnji ubežniki pred nemškim uničeva-njem, prvotni begunci so si šele urejali svoja ljubljanska pribežališča, slovenski deportiranci v Srbiji in Bosni pa so se pripravljali, da bi se tudi oni čimprej zate-kli v Ljubljano. Če bi prenaglo skalila po-membno azilsko vlogo, ki so jo Italijani takrat dopuščali Ljubljani, bi partijska OF tvegala, da sama razkrinka svoje prevratne namere in si odtuji javno mnenje Ljubljan-čanov in beguncev, še preden bi ji ga uspelo pridobiti. In nasprotno: kaj bi mo-glo še nepoznano OF bolj prikupiti tedaj tako srečno naivni Ljubljani kot val propa-gande o »neustrašnem uporu« nekje pod odmaknjeno nemško zasedbo, ki Ljub-ljane ni prizadel? Predvsem pa je sorazmerna širokosrč-nost laške zasedbe v Ljubljani leta 1941 neposredno koristila KP sami, ki si je iz-brala Ljubljano kot tedaj najbolj prikladno zavetišče za svoje vodstvo in kot oporišče za gradnjo podtalne mreže OF. Komuni-stično vodstvo se je tudi zavedalo, da ima Italija za Ljubljansko pokrajino več kot dovolj brezposelne vojske, ki se ji ni mu-dilo na nemško fronto v Sovjetsko zvezo ali v afriško puščavo. Na drugi strani pa je partijsko vodstvo vedelo, da so Nemci po bliskoviti vojaški zasedbi aprila 1941 Gorenjsko in Štajersko ustrahovali brez pomoči svoje redne voj-ske, ki je imela polne roke dela na vzhodni fronti in drugod. Poleg tega je na Gorenj-skem bilo več industrijskih središč in zato tudi več članov KP kot drugod v Sloveniji. »NARODNA VSTAJA« NA GORENJSKEM Tudi sindikat (Jugoslovanska strokovna zveza) njihovih tedanjih krščanskosociali-stičnih zaveznikov v OF je pred vojno tam imel svoje najmočnejše postojanke. Zato je komunistično vodstvo poleti 1941 morda res še upalo, da bo moglo po gorenjskih gorah in hribih razviti in ohraniti nekaj partizanskih edinic, za katere bi njihova partijska jedra z zvijačo ali s silo pridobi-vala potrebne nekomunistične rekrute, obenem pa odkrivala in polagoma likvidi-rala vodilni kader predvojne demokratične večine slovenskega naroda. Tega kadra na Gorenjskem v prvih mesecih zasedbe Nemci niso tako dosledno odstraniH, kot so to storili z vodilnimi Slovenci na Štajer-skem. Tako nekako je poleti 1941 prišlo do »narodne vstaje« na Gorenjskem, in to v dveh zaporednih poskusih. Prvi se je začel konec julija in se je končal 20. sept. 1941 z nemškim požigom vasi Rašice blizu Šmarne gore. Drugi poskus upora na Go-renjskem so tvegali z ostanki partizanskih skupin iz prvega, ki so se rešili v hribe nad dolinama obeh Sor (Poljanske in Selške). Ta »druga vstaja«, konec decembra 1941, se je osredotočila na južne obronke Jelo-vice nad Dražgošami, končala pa se je že 12. jan. 1942 z nemško postrelitvijo kakih sto moških z nasilno preselitvijo ostalega prebivalstva Dražgoš in s požigom cele vasi. V Begunjah pri Radovljici pa so Nemci organizirali zbirno taborišče, ka-mor so po partizanski »vstaji« gonili zajete in osumljene Gorenjce ter izmed njih odbi-rali talce, ki so jih streljali po deset za enega ubitega Nemca. Tako je »narodna vstaja« na Gorenjskem pustila za seboj nekaj sto mrtvih Slovencev in dve do tal požgani vasi, za nadaljnje nemške represa-lije pa zbirno taborišče v Begunjah z do-lino smrti v bližnji Dragi. Preživeli parti-zani pa so v glavnem pribežali v Ljubljan-sko pokrajino. Za partizansko geslo »oborožena borba proti okupatorju« je »vstaja na Gorenj-skem pomenila popoln polom. Pokazala je, kako pravilna je bila misel treznih Slo-vencev, da proti Nemcem v prvem času zasedbe ni mogoče voditi oborožene borbe, ki se ne bi takoj končala z nepri-merno večjimi slovenskimi izgubami, kot bi bila njena vojaška korist zavezniški vojni. Lahkomiselna gorenjska »vstaja«, ki jo je sprožila KP s kakimi sto primitivno oboroženimi partizani, ni vezala ali ubila niti enega nemškega vojaka; z njo so opra-vili nemški žandarji in policija. KP zatem ni več poskušala »narodnih vstaj« proti Nemcem na Gorenjskem ali Štajerskem. S tem je dejansko priznala, da njena tako imenovana narodnoosvobo-dilna borba (NOB) nima zaznavne vojaške vrednosti za tedanji vojni položaj.1 Prof. Ehrlich je slovenski odporniški aksiom v razmerah nemške zasedbe večine sloven-skega ozemlja - da bo namreč oboroženi odpor postal smiseln šele, ko bo zavezni-ška vojska z zahoda vdrla na evropsko celino - dojel, še preden je KP svojo Proti-imperialistično fronto preimnovala v OF. To spoznanje je bilo ena izmed osnov nje-govega aprilskega predloga za takojšnjo podtalno obnovitev suverenega sloven-skega predstavništva. Po gorenjskem fiasku se je OF osredoto-čila na Ljubljano in Ljubljansko pokrajino, kjer so gospodovali Italijani. Tudi komuni-stično vodstvo s sopotniškimi prvaki ter kadri se je takrat skrivalo v Ljubljani, kjer je ostalo do srede maja 1942. Da jih oku-pator do takrat ni dosti motil ali uspešno lovil, tega se preživeli sodobniki dobro spominjamo. Imamo pa za to tudi zani-mivo izjavo v spominih Toneta Fajfarja, že predvojnega zaupnika KP med krščan-skimi socialisti, kjer je zapisal: »Takrat (do konca 1941) so bili v Ljubljani za ilegalca zlati časi. Okupatorska policija se ni zna-šla... grabila je navadno v prazno.. .«2 Pri tem je Fajfar zamolčal poseben proglas suverenega NSS.z dne 10. apr. 1941 proti denuncianstvu. Ko bi demokratični Slo-venci tistega proglasa svoje predokupacij-ske narodne oblasti ne bili vzeli skrupu-lozno resno, bi komunistično vodstvo v Ljubljani ne moglo zlorabljati v svoje prevratne namene »zlatih časov«, o kate-rih govori Fajfar.3 Od prvega do zadnjega bi bilo prijeto, preden bi moglo organizi-rati VOS, prve partizanske skupine in po-možno mrežo OF. Tako pa so komunisti in njihovi vidnejši sopotniki imeli dovolj časa in priložnosti, da so si v Ljubljani pripravili ilegalna stanovanja, si pozidali kletne bun-kerje, obenem pa navezali koristne stike z raznimi italijanskimi uradniki okupirane Ljubljanske pokrajine. Pod nosom zasebe-nih oblasti so komunisti s svojimi sloven-skimi zavezniki v Ljubljani pletli mrežo OF, izsiljevali denar, zbirali orožje, skla-diščili vse mogoče pomožne potrebščine za načrtovana partizanska gnezda, ki so jih začeli poleti 1941 ustvarjati v skrivališčih hribovite vzhodne ljubljanske okolice okrog Molnika, južno na področju Krima, pozneje pa tudi na zahodu v Polhograjskih Dolomitih. Že avgusta 1941 je KP v Ljubljani usta-novila lastno (tj. v partijskem okviru) Var-nostno-obveščevalno službo (VOS), ki je združevala podrobno obveščanje o izbra-nih demokratičnih osebnostih in skupinah s pripravami za njihovo odstranitev - v ljubljanske zapore, italijansko interna-cijo, med talce ali pa naravnost s tega sveta, za kar so urili posebno izbrane par-tijske mladince (skojevce). Po lastnem POLITIČNO priznanju je VOS ne le nastala, temveč tudi ostala kot »specialna partijsko bor-bena organizacija«, katere »varnostna služba« (njen »izvršilni organ«, tj. moril-ske skupine) je bila »najtesneje povezana z borbo proti slovenski kontrarevoluciji.«4 (Podčrtal C. Ž.) Slednje je ključnega po-mena, ker med demokratičnimi Slovenci še celo leto po ustanovitvi VOS nihče ni niti prsta dvignil proti vodjem ali privržen-cem OF.5 Kako je KP zasnovala in zatem pod plaščem OF prikrivala VOS kot pre-ventivno orodje svoje »socialne revolu-cije«, je razvidno tudi iz sledečega dejstva: »komunistično vodstvo svojih sopotniških zaveznikov v OF ni le držalo stran od VOS, temveč je le-ta poleg demokratičnih nasprotnikov KP nadzorovala tudi njene lastne nekomunistične zaveznike. Iz objav-ljenih pisem med Edvardom Kardeljem in Borisom Kidričem v prvi dobi OF in NOB je razvidno, da je bila VOS v razdobju ljubljanskih umorov v letih 1941-1942 pod neposrednim vodstvom Kidričeve žene Zdenke z ilegalnim imenom »Marjeta« oz. »Ana«.6 V poročilu glavnega štaba sloven-skih partizanov Vrhovnemu štabu jugopar-tizanov beremo o VOS: Vsa obveščevalna služba in eksekutiva je v partijskih rokah... Organizacija je vzpostavljena v ljubljanskem in novome-škem okrožju, v ostalih pa še ne... Vendar zaradi tega likvidacija denunciantov itd. v drugih okrožjih ne zaostaja, ker to delo vrše Narodna zaščita in partizani.«7 Dejstvo, da so se po polomu na Gorenj-skem, »osvobodilni« napori partijske OF osredotočili na azilsko Ljubljansko pokra-jino, ter zgodnja ustanovitev izključno ko-munistične VOS v Ljubljani sta bila dva zgovorna znaka, da je bil poslej resnični namen »narodnoosvobodilne borbe« ta-krat še prikrivana »ljudska revolucija« proti neki namišljeni »lastni kapitalistični gospodi«. Za predvojno slovensko gospo-darstvo je bilo značilno družinsko kmeto-vanje in malo obrtništvo ter vsestransko zadružništvo. Večje industrije je bilo so-razmerno malo in še ta je bila v glavnem v neslovenski lasti. V predvojni Sloveniji ni bilo »lastne kapitalistične gospode« kot vladajočega razreda v marksističnem smi-slu. OF v Ljubljanije torej temeljila na dveh verižnih prevarah: Prva je bila NOB kot krinka za »socialno revolucijo«, druga pa stalinistično pojmovanje te »revolucije« kot brezobzirnega nasilja nad demokratič-nim izročilom ogromne večine slovenskega ljudstva.8 Kar je OF v jeseni 1941 začela počenjati v Ljubljanski pokrajini, ni imelo smiselne zveze z vojno proti Nemčiji, pa tudine z resničnimi slovenskimi narodnimi problemi in težnjami, socialnimi ali dru-gačnimi. Aprila 1941 je Nemčija privolila v itali-jansko zasedbo Ljubljanske pokrajine, pri čem je njeno mejo potisnila do severoza-hodne in severovzhodne okolice Ljub-ljane. S tem je svojo nezanesljivo zavez-nico začasno zadovoljila s koščkom Slove-nije, ki ni bil pomemben za že načrtovano nemško vojskovanje proti Sovjetski zvezi. Nasprotno, italijanska zasedba Ljubljan-ske pokrajine je Nemčiji prihranila upravna, gospodarska in policijska bre-mena na ozemlju, ki Hitlerju takrat ni bilo strateško potrebno. Italijanska vojska pa je iz lastnih oportunističnih razlogov prav tedaj hotela ostati v Ljubljanski pokrajini. S svojim »narodnoosvobodilnim« počet-jem ji je OF izpolnitev te želje olajšala. S tem pa, da sta dve italijanski diviziji ostali v Ljubljanski pokrajini, se druga sve-tovna vojna ni niti skrajšala niti podaljšala. V času italijanske okupacije je v Ljubljan-ski pokrajini padlo neznatno število Italija-nov, neprimerno manj, kot pa je partizan-sko »osvobajanje« Ljubljanske pokrajine povzročilo slovenskih žrtev. Partizansko-italijansko »vojskovanje« v Ljubljanski pokrajini je bilo z obeh strani v prvi vrsti naperjeno proti slovenskemu ljudstvu. S partizanske strani je šlo za »ljudsko revolucijo« proti »lastni kapitali-stični gospodi«, čeprav je med pomorje-nimi slovenskimi žrtvami komunističnega nasilja samo Avgust Praprotnik bil sloven-ski gospodarski »kapitalist«, druge žrtve VOS pa so bili kmečki ljudje, delavci, nameščenci, študentje, izobraženci in du-hovniki.9 Na italijanski strani pa je šlo za stopnjevane represalije, s katerimi je za-sedbena vojska požigala slovenske vasi, deportirala slovenske ljudi in streljala slo-venske talce ter tako opravičevala mno-žično vojaško prisotnost v svojem delu za-sedene Slovenije. Italijanska vojska se je za svoje okrutno-sti proti slovenskemu ljudstvu izgovarjala na komunistično nasilje, ki pa je bilo predvsem protislovensko. S svojim nači-nom vojskovanja je zasedbena vojska ko-munističnemu bratomornemu nasilju de-jansko pomagala. Z njim so ljubljanski Italijani v Rimu, Berlinu in Londonu zaka-mufliranemu komunističnemu »boju proti lastni kapitalistični gospodi« v Ljubljanski pokrajini potrjevali videz,-kot da gre za resnično vojno na severovzhodni meji Ita-lije. In prav to fikcijo si je italijanska voj-ska želela, da z njo čimbolj zmanjša svojo udeležbo v resnični vojni na oddaljeni ru-ski fronti in v Afriki. 1 Leta 1987 je tudi T. Ferenc potrdil pravil-nost Ehrlichovega spoznanja arila 1941. ko je zapisal: »(Kardeljev) načrt (je imel) veliko po-manjkljivost. Precenjeval je moč lastne vojske in NOB gibanja na Gorenjskem ter hudo podce-njeval nasprotnikovo moč in . voljo. Vodstvu (NOB) za Slovenijo bi moralo biti že glede na izkušnje iz množične vstaje na Gorenjskem de-cembra 1941 jasno. da nemški okupator iz poli-tičnih in drugih razlogov ne bo pustil partiza-nom osvoboditi... Gorenjske...« (Tone Fe-renc. Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, I. knjiga Država v državi, Ljubljana 1987 str. 99-100.) 2 Tone Fajar. Odločitev 2. izd., Ljubljana 1981, podobno priznanje najdemo v uvodu v zbirko Jesen 1942, str. XI. Ivan Maček pa v svojih spominih navaja kar šest vodilnih slo-venskih komunistov, ki so jih Italijani ujeli, nato pa izpustili (Ivan Maček, Sječanja, Zagreb D83, str. 140-141) 3 O tem glej 9. poglavje te knjige. Naj tu kot primer navedem naslednji dogodek. Dne 21. dec. 1941 so nekateri člani predvojne Straže pripravili in razširili letak, v katerem so pozvali vodstvo KP. naj preneha z vosovskimi morijami demokratičnih Slovencev v Ljubljani. Napisali so naslednji »Ultimat: Čim bi krogla iz od OF najete bratomorilske roke zadela še enega Slo-venca, bo pred vso slovensko javnostjo razgr-njen seznam petnajstih voditeljev komunistične OF...« Partijsko vodstvo se kajpada ni daio preplašiti. Predobro so poznali moralno zaveza-nost svojih krščanskih nasprotnikov v smislu proglasa NSS z dne 10. apr. 1941 zoper denunci-anstvo. Ko so vosovski morilci kmalu izvedli naslednji bratoniorni atentat, avtorji »ultimata« niso »pred slovensko javnsot razgrnili sezhama petnajstih voditeljev komunistične OF«. Samo komunisti so po svoji leninistično-stalinistični morali mogli imensko in skupinsko napadati ter moriti nekomunistične Slovence. kef so vedeli, da se v razmerah italijanske okupacije njihove slovenske žrtve takrat niso mogle braniti. Zato so tudi po »Ultimatu« pred nosom Italijanov nadaljevali z bratomornim terorizmom VOS. Šele končno izzvane protivosovske racije de-cembra 1942 so ustavile to Ijubljansko bratomo-rijo. 4 Mikuž, Pregled I. str. 206, in najnovejša režimska knjiga o partizanstvu:, Tone Ferenc, op. cit.. str. 23. 5 »KPS je pri zbiranju... v OF znatno prehi-tela slovensko buržuazijo, ki je... do jeseni 1941 podcenjevala masovno ljudsko zbiranje v OF in njene začetne akcije.« (Mikuž, Pregled I, str. 300.) Do oborožene akcije proti VOS in partizanom pa je prišlo šele poleti 1942 v obliki samoobrambnih Vaških straž. O tem glej Tone Ferenc, op. cit., str. 349; 524, 530 in 577. 6 O tem pričajo med drugim tudi Kardeljeva pisma (Zdenki Kidričevi, Ivanu Mačku, glav-nemu poveljniku slovenskih partizanov v jeseni 1942, in drugim komunističnim vodjem), ki so po vojni bila (pa ne vsa!) objavljena v zbirki Jesen 1942. Korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, Ljubljana 1963. Iz zapuščine Mirka Javornika imam fotokopije izvirnih (last-noročno napisanih in podpisanih) Kardeljevih pisem, v katerih naroča umore imenovanih oseb, pa tudi celih skupin nekomunističnih Slo-vencev. Eno teh pisem (partizanskemu povelj-niku Mačku: »Belo gardo uničujte neusmi-ljeno... Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje. intelektualce itd. ter zlasti tudi ' kulake in kulaške sinove«) je objavil celo Metod Mikuž (Pregled II, str. 148); pismo ponazarja preventivno-bratornorni značaj komunistične »narodnoosvobodilne vojne«. V članku S. Hri-bar (»Možnosti dileme«, Nova revija 1986, št. 48-49, str. 765-766) beremo dolg citat iz Karde-ljevega poročila Titu dne 29. marca 1942 (objav-Ijenega v Dokumenlih I, str. 317-335), v kate-rem Kardelj hvali partijsko teroristično organU zacijo VOS. Vpismih. objavljenih v zbirki Jesen 1942. pa je najti celo izraze bolestnega ali sadi-stičnega osebnega -zadovoljstva, s katerim je Kardelj spremljal vosovsko izvrševanje svojih morilskih naročil, kot npr., kako je bil »pošteno razveseljen«, ko so ga obvestili o »likvidaciji (bivšega slovenskega bana dr. Marka) Natla-čena star(ejšega)«. V istem pismu riorisu Ki-driču in Francu Leskošku se je Kardelj o drugi vosovski žrtvi tistih dni, dr. Kazimirju Kuko-viču, z resnično stalinistično »pieteto« izrazil, da je v bolnici poginil do kraja«. (Op. cit., str. 31.) 7 T. Ferenc, op. cit., str. 338. s To je potrdil E. Kardelj v že omenjenem pismu >>Loli« Ribarju: »Imamo celo več prime-rov, da so... zaprli ali celo postrelili tudi naše zaveznike, da o drugih niti ne govorim... Ve-čina jih skoraj niti ne misli na to, da je to osvobodilna borba, ampak revolucija, ZSSR in Stalin.« (Tone Ferenc, op. cit., str. 363.) 9 O tem priča knjiga Črne bukve: O delu komunistične osvobodilne fronte proti sloven-skemu narodu (poslej Črne bukve), Ljubljana 1944. UNIVERZA TRIBUNA:Ima tudi pro-fesor pri spraševanju tremo, ali se to dogaja samo študen-tom, ki se spominjajo obratne situacije? S. BAVDEK: Spraševanje ni lahko, še posebej je člo-veku težko soditi. Sodba že sama po sebi pomeni nekaj slabega. negativnega. Več-krat se vprašam, če sem pra-vilno sodil. Sicer pa sem bil tudi sam študent. Študent gre študirat, da se usposobi za neko samostojno delo, je pa občutljiv za vsa dogajanja, še posebno, če ni zadovoljen s svojim položa-jem. Odziv na dogajanja je v veliki meri odvisen od smeri študija. Vsaki stroki so po-trebni ljudje, ki se vključujejo v družbeno politične tokove, vedno pa obstaja nevarnost, da se preveč »spolitizirajo«. To, kar se dogaja v Jugosla-viji, je tipičen primer. Vsak govori svoje, nihče nikogar ne posluša in nihče nikomur ne odgovori na zastavljeno vprašanje. Vsaka zadeva se spolitizira. Tudi politika je stroka, ima svojo strokovno podlago in tako bi morali probleme v njej reševati. Poglejte absurd okrog mar-xizma. Glavna temelja mar-xizma sta dialektika in razvoj proizvodnih sil. Mi pa pra-vimo, da naša družba temelji na znanstvenem marxizmu. Včasih je bilo veliko teore-tičnega razglabljanja. TRIBUNA: Hočete reči, da smo pozabili temelje? S. BAVDEK: Čas se spre-minja, ni mogoče vsega držati v rokah. Do tega smo že pri-šli. Porajajo se nove stvari. Pozabili smo na elemente gle-danja na razvoj. Paradok-salno je, pri nas, vprašanje svobode ustvarjanja. Ver-balno smo prisegli na svo-bodo ustvarjanja, nismo pa ji dali kril. To je dalo polet za-hodu. Mi sicer zahod precej idealiziramo in drugi strani kritiziramo zunanje razmere. TRIBUNA: Ima profesor svobodo izražanja v okviru univerze? S. BAVDEK: Ne vidim konkretnih problemov, razen avtocenzure. Gre za kontrolo samega sebe, kar je odvisno od posameznika. TRIBUNA: Kaj menite o vplivu DPO na univerzo? S. BAVDEK: Glede uni-verze ne vem veliko. Če go-vorim o BTF, ne bi mogel opaziti kakega posebnega BAV-BAV BAVDEK Dr. Srdan Bavdek, prof. za predmeta Biološke os-nove zdravstvenega varstva zivali in Histologije z embriologijo VTOZD za veterinarstvo, evidentiran za prorektorja za študentske zadeve. Kdo bi vedel, če je tokratni izbor UKZSMS dober. Kakorkoli, pred nami so še volitve. vpliva, ki bi bil v nasprotju z delavci ali študenti. Drugo vprašanje je sistem. Ali je ta sploh v skladu s pravnim si-stemom v zunanjem svetu?! Sicer nov zakon o usmerje-nem izobraževanju zmanjšuje vpliv DPO, vendar pri habili-taciji še vedno ostaja dr. rele-vantnost kot kriterij. TRIBUNA: Kaj pa študent in njegovi vplivi? S. BAVDEK: Študentje ne izkoriščajo svojih možnosti - legitimnih možnosti. Zakaj - ne vem. Študentska samou-prava slabo deluje. TRIBUNA: Je problem v osnovnih organizacijah? S. BAVDEK: Moti me bolj, recimo pri sami izvoli-tvi: popolnoma pasiven dvig rok. Redko se pojavijo vpra-šanja skript, urnikov. Taka vprašanja pa so v svetu na prvem mestu. Sveti letnikov so se pojavili kot zelo pozi-tivni, predvsem v konfliktih s profesorji, vendar le dokier jih je vodil mentor - profesor. Odkar jih vodijo študentje sami, so precej izgubili ve-ljavo. Namesto, da bi pro-bleme reševali, jih pri nas de-lamo in politiziramo. To de-lajo tudi študentje. Osip je pri nas velik pro-blem, ki se ga ne zavedamo. 45% študentov redno konča. Preprosto pristajamo na to. Kje smo poskušali to organi-zirano spreminjati?! Osebni poskusi so. Na Filozofski fa-kulteti mnogi profesorji raz-vijajo pedagogiko. Seveda, proces mora biti na pedago-ški ravni, vendar, ali so se pokazali kaki rezultati v smeri manjšega osipa?! Verjetno to ni vse, kar lahko storimo. TRIBUNA: Na prejšnjih volitvah rektorata ste bili eden od kandidatov. Zakaj niste uspeli? S. BAVDEK: BTF me je evidentirala za rektorja. Pač nisem dobil dovolj glasov. TRIBUNA: Če boste izvo-ljeni, kakšni so vaši cilji? S. BAVDEK: Eno je do-ber odnos med študenti in Univerzo - rektoratom. Drugo: potrebno je reševati probleme, ki so. Tu je tudi nov zakon. Odvisno je v pre-cejšnji meri od Univerze in od študentov. Veliko je stvari, ki se jih da izboljšati. TRIBUNA: Kakšno je va-šem mnenje o t. i. splošnih ali družbeno političnih predme-tih? UNIVERZA S. BAVDEK: Gre za kon-tekst odnosa do družbenih predmetov. Če je tisto, kar pravite študentje res, je pred-met SLO nepotreben ali neu-strezen. To je Jugoslovansko vprašanje, ki ga gledajo kot nujno sestavino vzgoje. Ta element vzgoje pa je diskuta-bilen na univerzi. Vsaka stroka ima tudi družbene dis-cipline. Družbeni predmeti so po eni strani potrebni, po drugi pa so privesek. Če je to privesek, ki ga ni dala srednja šola, je ena od možnosti da se tam išče rešitev. Druga pa je v mejnih disciplinah. Vseka-kor to bremeni urni fond. TRIBUNA: So po vašem mnenju študentje preobreme-njeni? S. BAVDEK: Ne nasedam družbenim provokacijam. Mi imamo postavljen zgornji li-mit, v Avstriji spodnji: koliko najmanj mora obsegati, da se prizna diplomantu naziv. Ve-lika iluzija je misliti, da bi zmanjšali osip z manjšo obre-menjenostjo. Mi pravimo, naj bi bil študent vključen v razi-skovalno delo - ali je to manj dela? Mislim, da je potrebno zadeve izboljšati. Potrebna je motivacija, tehnične možno-sti, konkurenca. TRIBUNA: Tako pridemo do denarja. S. BAVDEK: Mi ne ce-nimo tega dela. Tudi v svetu profesorji štrajkajo. Ni de-narja za opremo. Brez sobne televizije niso v svetu nikjer. Torej si hendikapiran v pri-merjavi s kolegi po svetu. Pa še to: več ur imaš, višjo plačo dobiš. To pač ni stimulacija za boljšo kvaliteto. Če se po eni strani zavze-mamo za več denarja, mo- ramo dati tudi kader »na pre-pih«. Zagotovljena mora biti migracija. Morali bi forsirati tuje profesorje - to nov zakon omogoča. Konkurenca daje kvaliteto. Tudi mi moramo ven. Problem je tudi, ko se naš mlad, usposobljen kader vrne in nima niti tehničnih možnosti, da bi vključevali novosti v učni program. TRIBUNA: Vašo skripto za citologijo uporabljajo tudi medicinci, če pa to izve nji-hov profesor, se jim ne piše dobro. S. BAVDEK: Ne vem za-kaj. Če študentu nekaj kori-sti, je to dobro. Z medicinsko fakulteto zelo veliko in dobro sodelujemo. Sicer pa priprav-ljam novo knjigo. v kateri bo več molekularne biologije in genetike kot ultramorfolo-gija. V tisku pa je strokovni atlas s tega področja. TRIBUNA: Zakaj v 1. let-niku veterine straši »bav-bav Bavdek«? S. BAVDEK: Človek nima rad tega. to lahko moti pri odnosu študentje - profesor. O tem sem veliko razmišljal. Poskušal sem ta strah zmanj-šati, vendar je problem tudi zato, ker je to 1. letnik. Mi-slim, da vendarle nek »bav-bav« mora biti. Študent ne beži od tega, to zagotavlja neko resnost in poseben trud. In ko je uspešen, je zadovo-ljen. Celo rad obuja spomine. Iluzorno je te ovire popol-noma odpraviti, ker študij je resna zadeva. TRIBUNA: Če boste pro-rektor, si boste še vzeli čas za igranje simultanke s študenti? S. BAVDEK:'Če me boste povabili - zakaj ne. NEVA ČESNIK Suverena, navzven odprta in navznoter razmišljujoča družba avtonomnih, svobod-nih posameznikov, ki bodo živeli skladno z ekološkimi mejami svojega okolja - takšna pa naj bi bila sloven-ska družbii bližnje prihodno-sti - potrebuje Univerzo, ki bo zrcalila iščoči duh družbe. Postracionalizem, ki bo obar-val družbo še nam dosegljive prihodnosti z jasno in na-tančno razmejitvijo, a obe-nem medsebojno strpnostjo med racionalnimi in intuitiv-nimi vedenji, narekuje avto-nomno, neideološko in ekste-ritorialno ustanovo, na kateri potekajo na ratiu temelječa raziskoVanja človeka in nje-govega okolja. Za proces človekovega ra-ziskovanja, spoznavanja, ra-zumevanja in razlaganja sveta je značilno nenehno presega-nje meja že spoznanega in po-seganje v skrivnostni prostor še neznanega. Drugače pove-dano, uokvirjenje, torej zgra-ditev natančno določenega spoznavnega sistema, ki daje smiselne odgovore na zastav-ljena vprašanja, je v tem pro-cesu šele prvi korak. Prej ali kasneje postane sistem prete-sen, da bi zmogel odgovoriti na vsa znotraj njega postav-ljena vprašanja, sistem za-dene v svoje meje. Če odmi-slimo infantilnost trmogla-vega nepriznavanja lastne ne- CAMPUS DO LETA 2000 UK ZSMS predlaga Univerzitetnemu svetu za pro-rektorja za študijske zadeve Dragana Marušiča, do-centa na Pedagoški Akademiji Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, kjer predava Algebro in Ana-lizo. Je eden mlajših profesorjev naše univerze. Dok-toriral je iz matematičnih ved. Aktivno sodeluje na predavanjih, konferencah in znanstvenih simpozijih. Predaval je na več ameriških in italijanskih univer-zah, na Madžarskem, Poljskem in v Londonu. Svoje prispevke objavlja tako v naših kot tujih strokovnih revijah. S pomočjo svojega znanstvenega dela je spoznal značilnosti tujih izobrazevalnih sistemov in meni, da je uvedba teh potrebna, če se želimo približati Evropi in svetu. Sergeja popolnosti oziroma adoles-centnost premetavanja si-stemskih pravil v veri. da se bo neka permutacija čudežno izšla kot rešilna. potem je v takšni situaciji edino možna zrela odločitev po preboju meja sistema, torej njegova razširitev, dopolnitev. Zgoraj povedano velja tudi in zlasti za izobraževalni si-stem, ki navsezadnje zrcali prav (ne)zrelost družbenega sistema, znotraj katerega de-luje kot tudi (ne)zrelost spoz-navnih sistemov, katere naj bi obravnaval. V tem kontekstu potrebuje izobraževalni sistem na ljub-ljanski Univerzi za zrelostni preboj te spremembe in do-polnitve: 1. Družba naj zagotovi stalno financiranje, zlasti v vmesnem obdobju nepo-polne avtonomnosti. V po-stracionalizmu se, upajmo, sploh ne bomo streljali, če pa že bo kaj švigalo po zraku, to ne bodo svinčeni izstrelki, ampak čista misel in jasna ideja hitrih možganov. Zato se mora takoj spremeniti nevzdržna situacija, ko iz-datki za vojsko daleč prese-gajo tiste za izobraževanje. 2. LJvedba institucije »go-stujočega profesorja« (en se-mester ali celo leto). Tako se be najhitreje in najmanj bo-leče dvignila kakovostna ra-ven te Univerze, v stiku s sve- UNIVERZA tom prebudil zaspani duh kreativnih profe-sorjev, ki se izgubljajo v vladavini podpov-prečja tistih profesorjev, ki na univerzo ne sodijo, rešeni bodo tisti sposobni študenti, ki se sicer uspejo prebiti skozi izobraže-valni sistem na osnovni in srednji šoli, pa jih potem pohodi neinventivni študijski si-stem. Institucija gostujočega profesorja je obenem najprikladnejši način, da se v Slo-veniji privabijo tisti, ki se jim sicer pravi tretja slovenska univerza, pa se za medse-bojno sodelovanje kaj malo naredi. V ta namen potrebuje univerza za gostujoče profesorje svoj fond stanovanj v Ljubljani in njeni bližnji okolici. 3. Univerza potrebuje bolj dinamičen način študija, v katerem študijski programi ne bodo togo določeni, za leta in leta vnaprej postavljeni. Uvedejo naj se izbirni predmeti, s katerimi študenti prosto po svoji presoji dopolnjujejo ogrodje študija, začrtano na matični fakulteti. Ti naj se oblikujejo kot rezultat svobodnega trženja želja in potreb študentov in profesorjev - tudi na nematičnih fakultetah. Dopusti riaj se dvojni študij, to je študij na dveh fakultetah hkrati z ustrezno prilagojenim programom, pa tudi možnost uvedbe pov-sem novih študijskih smeri za*tiste spo-sobne študente, ki se v obstoječih ne naj-dejo, ker so njihovi interesi razpršeni na več različnih področij. Utre naj se torej pot študiju prihodnosti, ko bo spet treba na-tančno obvladovati različna vedenja. Vse te spremembe so možne ob izpolnitvi 2. točke in ustrezni koordinaciji med prizade-timi fakultetami (urniki predavanj itd). 4. Tip »Campus« Univerze do leta 2000. Na enem mestu naj bo lociranih Čimveč fakultet in študentskih domov, pa osrednji študentski klub in profesorski klub, kot prostor zbiranja in intelektualne interakcije. To je potreben pogoj za avto-nomno, dinamično, kompaktno, navzven odprto in močno univerzo. Ni močne družbe brez močne Univerze. 5. Univerza naj se odpre v tujino s tržno oblikovanim in svetovnim standardom pri-lagojenim podiplomskim študijem. Potre-ben je takojšen agresivni marketing v med-narodnih strokovnih revijah za tiste fakul-tete, ki že imajo dovolj močan intelektu-alni potencial za prodor v svet. Ljubljan-ska Univerza mora postati zanimiva za tuje Študente iz razvitega sveta. Približanje po-diplomskega študija svetovnim merilom bo omogočilo, ob nujnem komercialnem učinku, večjo finančno neodvisnost Uni-verze, kar je pogoj za njeno resnično avto-nomnost. Dragan Marušič Zaradi izredne geografske oddaljenosti Finske (Finci v šali povedo, da živijo v des-nem zgornjem kotu Evrope), smo pričakovali, da bo letos udeležba skromnejša, kot je bila prejšnjo leto na Dunaju. Izkazalo se je, da smo se zmotili. V Tampere so prišli študentje in novinarji iz sko-raj cele Evrope. Manjkali niso niti Bolgari, ki so morali prepotovati kar 4000 km, niti Portugalci s skrajne zahodne točke Evrope. Večina nas je prišla z vlakom - avion je bil predrag tudi za kolege iz za-hodne Evrope. Posebno po-zornost sta vzbudila kolega iz Estonije. Vsa sta bila v duhu estonskega narodnega prebu-janja: nosila sta čepice z naci-onalmmi barvarni in bedže z estonskimi napisi. Do Tampereja sva s kole-gom Brankom potovala sko-raj tri polne dneve. Ko sem prispel na Dansko, sem imel občutek, da sem že skoraj na koncu poti. Pa je bila šele polovica. Dvakrat se je treba vkrcati na ladjo, preden sto-piš na švedska tla. In potem mine še ves dan na vlaku, preden prideš v Stockholm. Razdalje v Skandinaviji so velikanske. Vendar se nad potovanjem ni kaj pritože-vati: švedski vlaki so udobni, tihi, predvsem pa hitri. Spre-vodnice so v glavnem ženske, ki jih je tudi na carini in pri policiji nenavadno veliko. Vsa južna Švedska je pokrita s prelepimi jezeri in gozdovi, ki segajo celo v predmestje Stockholrna. V švedskem glavnem mestu sem doživel šok. Temperatura je bila pod ničlo, snežilo je in pihal je ŠTUDENTJE NOVINARSTVA NA FINSKEM SM0 ZA HUMAN0 N0VINARSK0 POROČANJE Foto: Tomi Drozg Finsko mesto Tampere je od 3, do 8. aprila gostilo študente evropskih novinarskih šol in fakultet. Glavna tema je bila etika novinarskega poročanja. Študentje. so izrazili svoja stališča do nekaterih naj-bolj perečih novinarskih problemov in se zavzeli za spoštovanje etičnih norm. strupen veter. V Sloveniji je bilo v tem času nad 20°C. Ja-drno sem se vkrcal na prvo možno ladjo za Finsko. Ladijska vožnja na progi Stockholm-Turku je posebno doživetje. Ladja je pravi po-tujoči hotel. Ima osem nad-stropij za potnike in dva za avtomobile. Na njej igrajo trije ansambli v živo, na raz-polago so restavracije, ka-varne, diskoteka, bazen, savna, trgovine... Zaradi brezcarinske cone so cene zelo dostopne. To so ugoto-vili tudi mladi Finci in Švedi, ki čez vikend hodno »žurirat« iz Finske na Svedsko in obratno. 15-18-letni »Vi-kingi« znajo narediti pravi pekel: tulijo huje kot njihovi zgodovinski predniki, razbi-jejo vse, kar vidijo, erotičnih filmov pa ni treba gledati na TV, ker se odvijajo kar v pot-niških prostorih. Policija je velikokrat nemočna. Zaradi »Vikingov« sem imel precej manj od spanja, kot sem pri-čakoval. Po 12 urah vožnje smo pri-stali na Finskem. Bil je še ob čutno večji mraz kot na Šved-skem. Jezera so še vedno pod iedom. Finci pa so zado-voljni. Pravijo, da ne pomnijo tako mile zime, kot je letoš-nja. Drevje začne zeleneti na Finskem šele konec maja ali celo junija. Centralna kurjava jih ohranja pri življenju od oktobra do konca maja. Solidarnostni fond za »Vzhodnjake« Tampere je tradicionalno industrijsko središče Finske in ima približno toliko prebi-valcev kot Maribor. Vendar UNIVERZA si ob vzdevku »industrijsko« ne smemo predstavljati umazanega sivega mesta, ki so značilna za srednjo Evropo. Nasprotno: Tampere je izredno čisto, svetlo in pri-jazno mesto. Leži ob sotočju dveh velikih jezer, borovi gozdovi pa segajo vse do mesta. Tampere je znan po svoji Univerzi, pa tudi kot kongresni in športni center. Prevladujejo nizke hiše in veliko jih je raztresenih ob obali jezera. Skoraj vsaka izmed njih ima tik ob vodi še eno majhno leseno poslopje: savno. Kraj, kjer je potekalo srečanje, se ime-nuje Varala. Stavba, v kateri je Inštitut za Šport in rekreacijo, leži ob jezerskem za-livu in je obdana z gozdom. Že takoj na začetku je prišlo do komične situacije. Or-ganizatorica Lena me je vprašala, koliko mark mislim prispevati v solidarnostni fond. Kaj pa je to, sem se začudil. Vsak študent iz Zahoda prispeva določeno vsoto, ki jo potem razdelijo tistim iz Vzhoda, ki imajo manj denarja. Pojasnil sem ji, da bomo Jugoslovani ekonomsko kmalu večji »Vzhodnjaki«, kot je Vzhod sam, in da če prispevam predpisano koli-čino mark, kot drugi Zahodnjaki, potem ne bom imel več denarja niti za avtobus do mesta. Lena je bila malce presenečena nad mojim politično ekonomskim predava-njem, na koncu pa sem bil »plačevanja za nerazvite« le oproščen. Poročila delovnih skupin Naše delo na srečanju je potekalo v več delovnih skupinah. Obravnavali in reševali smo različne teme. Običajno smo se so-očali kar s konkretnimi primeri, ki so se nedavno resnično pripetili: 1.) Starec je okrutno umoril dve deset-letni deklici. Naše vprašanje je bilo, kako naj mediji poročajo o tem primeru. Večina študentov je menila, da je neustrezno ob-javljati ime in priimek osumljenca, dokler ga sodišče ne spozna za krivega. Kolegi so bili presenečeni, ko sem jim povedal, da je pri nas povsem drugačna praksa. 2.) Sovjetska prostitutka Olga Galev-skaja se je specializirala za Afričane. Zra-ven čedne vsote rubljev pa si je prislužila tudi AIDS. Ali je etično, da mediji obja-vijo njeno sliko in ime v časopisu? S tem bi rešili nekaj drugih potencialnih žrtev, hkrati pa bi prizadejali moralno škodo Olgi sami in njeni družini. Študenti so bili različnih mnenj. 3.) Zaradi preteče ekološke katastrofe bi bilo ustrezno, če bi mediji bolj uzaveš-čali ljudi o tem problemu, so menili štu-dentje tretje skupine. Anna iz Švedske pa je opozorila, da njihovi novinarji dajejo Greenpeaceu večjo publiciteto^ kot si jo ta v resnici zasluži. 4.) Elisabeth Kopp je bila leta 1984 iz-voljena v švicarski parlament. Nato so me-diji začeli na veliko pisati o nezakonitih poslih njenega moža. Zato ie Elisabeth morala zapustiti parlament. Studentje so se strinjali, da mediji nimajo pravice stikati po zasebnem življenju ljudi, ki javnosti ne zadeva. 5.) Ena izmed skupin je razpravljala o objektivnosti v novinarstvu. Ugotovili so, da popolna objektivnost ni mogoča, kajti vsak novinar izhaja iz svoje kulturne sredine, ima svoje vrednote in uporablja svoj jezik. 6.) Ali obstajajo v Evropi rasistični ča-sopisi? Ne eksplicitno, je bilo ugotovljeno. Veliko pa je prikritega rasizma. 7.) Najpomembnejše kvalitete, ki bi jih moral imeti novinar, so: spoštovati mora človekove pravice, biti mora pošten, spo-štovati mora druge ljudi in njihova mne-nja, ne sme krasti, sebe ne sme imeti za pomembnejšega od drugih Ijudi in ne sme zlorabiti zaupanja drugih. Sauna in črne pivske klobase Zvečer smo odšli v sauno. To je prav-ljična lesena hišica tik ob jezerski gladini. 20 minut na vročini 00°C se je imenitno prileglo. Nato pa presenečenje. Pogomuni finski kolegi so pred hišo razbili led in oblikovali primerno luknjo, kamor so drug za drugim začeli skakati. Bilo je zares za-bavno gledati: množica popolnoma golih ljudi se je s pivom v roki sprehajala po zaledeneli pokrajini (bilo je pod ničlo) in skakala v luknjo na jezeru. Po opravlje-nem obredu sem se počutil kot prerojen. Nato se je stvar nadaljevala po predpisa-nem receptu. V isti hišici je družabna soba s kaminom kjer nas je čakalo nekaj zabo-jev piva, ki smo jih podkrepili z obilico črnih pivskih klobas, kot Finci sami imenu-jejo svojo specialiteto. Nato se je jedlo, pilo in rajalo. Veselo kričanje je odmevalo pozno v noč. Med najzanimivejša doživetja na sreča-nju so sodili pogovori s kolegi iz drugih držav. Kolego Ilka, Finca, sem povprašal, zakaj imajo Finci tako radi sauno. Odvrnil mi je, da bi jo tudi jaz hitro vzljubil, če bi moral pozimi živeti na minus trideset sto-pinjah. Finci se hodijo vanjo predvsem gret Gleda zdravilnega učinka savne je bil Iker precej skeptičen: pravi, da je zdravju celo bolj škodljiva kot koristna. Nato smo se pogovarjali o jezikih. Skan-dinavci so se zedinili da je najelegantnejši jezik na Severu norveščina. Najslabše so jo odnesli Danci. Očitali so jim, da govorijo tako, kot da bi pogoltnili cel paradižnik in bi se jim ta zataknil nekje v grlu. Kolega Heikki je dejal, da mu gre najbolj na živce angleščina. Vzrok: Mac Donalds kultura. Za šlovenski jezik so rekli, da je prepoln šumnikov, sicer pa kar blago zveni. Nato se je Branko postavil s famozno teorijo o skupnih koreninah slovenskega in šved-skega jezika. Seveda je gladko pogorela. Naj se najprej pogledava, kakšna balkan-ska črnuha sva, nato pa fantazirava o takš-nih rečeh. In prav so imeli. Kolega Antonio iz Portugalske mi je pripovedoval o svojem študiju novinarstva v Nemčiji. Zelo je prizadet zaradi odnosa Nemcev do priseljencev z Juga. Ne po-maga mu niti njegova gladka nemščina - imajo ga za drugorazrednega člana družbe. Toda kljub vsemu vztraja pri štu-diju v Freiburgu. Soočanje z drugo kulturo je za njih dragocena izkušnja. pravi. Tudi visok življenjski standard ga priteguje. Po Antonijevem mnenju se »najboljše živi« v Švici. Nemčiji in na Švedskem. FORUM FOR EUROPEAN JO-URNALISM STUDENTS (FEJS) je vseevropski torum evropskih no-vinarskih fakultet in šol. Namen fo ruma jc izmcnjava izkušenj pri novi-narskem izobraževapju in profesi-onalnem delu novinarjeVter medna-rodno sodelovanje univerz. Prvo srečanje je bilo leta 1986 na Nizozemskem. v Utrechtu. Udele-žilo se ga je 60 udclcžcncev iz 15 držav. Naslednjo leto so sc štu-dentje novinarstva dobili v portugal-skem Portu. kjer je bilo govora o izobraževanju- novinarjcv. Največ udeležcncev je bilo 1988 na Dunaju - 117 iz 24 fakultet. Za naslednje srečanjc smo izbrali francoski Nantes. za 1991 leto po Leninerad ali Moskvo, Pri materi županji Na enem izmed dopoldanskih predavanj smo poslušali profesorja Jorga Beckerja iz Darmstadtske univerze. Med svojim pre-davanjem o množičnem komuniciranju si ni mogel kaj, da se ne bi dotaknil aktualnih političnih vprašanj. Eno izmed največjih nevarnosti za evropski mir vidi v - Slove-niji. Vprašal sem ga. ali malo ne pretirava in zakaj misli tako. Slovenija se hoče odce-piti, je dejal, ostala Jugoslavija pa bo na to odgovorila z orožjem. Ob tem pa ne bo ostala mirna Zahodna Evropa in zaplet bo tukaj. Od kod mu pa prepričanje, da se Slovenija hoče odcepiti, sem nadaljeval s vprašanji. Odvrnil je, da so na Zahodu tako obvešečni. Potem vas pa nepopolno informirajo, sem si ga drznil poučiti. Po predavanju sva najino debato nadaljevala v parku pred inštitutom. Naj ne bomo Jugoslovani tako nemuni.in se na glavo mečemo v večstrankarski sistem in tržni liberalizem, mi je razlagal profesor Bec-ker. To Zahodu ni prineslo prave sreče. Odvrnil sem mu, da je njim, Zahodnja-kom, ki imajo zgrajeno materialno osnovo družbe in vzpostavljene demokratične ka-nale izražanja interesov, lahko filozofirati o teh rečeh, sam pa da se bojim prav fetišizacije trga v naši družbi. Na koncu sva se zedinila, da je situacija v Jugoslaviji zares delikatna in da je še prav vse odprto. Svojo dobrodošlico so nam zaželeli tudi mestni očetje (in matere) Tampereja, ki so nas v Mestni hiši gostili z večerjo. Mati županja je bila zelo začudena, ko sem ji povedal, da ima moje rojstno mesto Mari-bor, ki je veliko kot Tampere, kar 5 občin. Zakaj nam je to potrebno? Zakaj toliko stavb in zaposlenih ljudi, se je čudila. Kako nam uspeva usklajevati skupne inte-rese mesta, je zanimalo županjo. Trudil sem se s pojasnjevanjem, vendar sem kmalu ugotovil, da tudi meni ni popol-noma jasno, kako naš mestni sistem de- UNIVERZA luje. Gospa županja se je pohvalila, da pri njih praktično ni kriminala, problem pa je nasilje v družinah. Težave imajo tudi z al-koholizmom. Veliko Fincev začne piti že v petek (vodko seveda) in ne neha vse do ponedeljka, ko je treba spet v službo. Sicer pa je Tampere lepo, čisto in perspektivno mesto, se je še pohvalila. Študij novinarstva in študentski standard Nekaj časa smo prebili tudi na univerzi v Tampereju, kjer so si še posebej ogledali Fakulteto za novinarstvo. Finci imajo dve možnosti študija novinarstva. Prva je fa-kultetni študij, ki traja povprečno pet let. Nekaj manj kot polovica predmetov je no-vinarskih in so za vse študente obvezni. Ostale predmete lahko zbirajo poljubno: med komunikološkimi, politološkimi, so-ciološkimi, itd. Pomembno je, da je na koncu predpisano število izpitov oprav-ljeno. Druga možnost študija novinarstva je t. i. »High school for journalism«, ki traja dve leti. Sem prihajajo ponavadi no-vinarji, ki imajo že nekaj prakse v medijih in se želijo izpopolniti. Prihajajo tudi di-plomanti drugih fakultet, ki se želijo sez-naniti z novinarskimi veščinami. Obe šoli uporabljata prostore, ki so mene, FSPN - jevca, osupnili in hkrati navdali z otožnostjo. Ves kabinet za Tisk je opremljen z računalniki. V učnem pro-storu imajo teleprinter, po katerem nepo-sredno dotekajo novice njihove nacionalne obveščevalne agencije. Na vajah študent vzame novico iz teleprinterja, jo oblikuje za objavo, da v računalnik in v nekaj minu-tah jo ima »sprintano« v finalni obliki. V nekaj urah lahko v učnem kabinetu štu-dentje sami naredijo časopis. Imajo izvr-sten TV studio in radijski studio, iz kate-rega se študentje redno vključujejo v mestni radijski program. Še bolj sem bil brez besed, ko so mi danski, švedski, fran-coski in še nekateri drugi kolegi povedali, da imajo pri njih doma študij podobno urejen. V večini zahodnih dežel prevladu-jejo dvoletne novinarske šole, ki so mno-gokrat tudi elitne. Vanje vstopajo pona-vadi študentje, ki so na eni izmed fakultet že diplomirali. Tistemu. ki konča višjo no-vinarsko šolo, je npr. v Franciji odlično delovno mesto že zagotovljeno. Kolegici Arja in Mira sta me nek večer povabili k sebi v študentski dom. Tudi tukaj sem se čudil. Majhne ljubke hišice stojijo v gozdičku zunaj mesta. V eni hiši so štiri stanovanja. V vsakemu izmed sta-novanj so tri sobe, v katerih živi po EN študent. Sobe so dvakrat večje kot v ljub-ljanskih študentskih domovih, v katerih pa živita DVA študenta. Stanovanje ima ve-liko kuhinjo, jedilnico in svoj telefon. Arja mi je povedala, da nikjer »na svetu« ne bi mogli imeti boljših pogojev za študij kot tukaj. Poslovilni žur smo imeli v razvpiti Old Customs House. Igrali so »živi bendi«, nekakšna mešanica finskega in ameriškega punka, da so se nam »mitelevropejcem« kar lasje ježili. Finci pa so se zelo zabavali. Nekaj je bilo še posebej značilnega za to zabavo: tudi tisti, ki se je hotel napiti, se ni mogel. Razloga sta bila dva: prodajali so le pivo z ekstremno nizkim odstotkom alko-hola (kot v glavnem povsod v finskih loka-lih) in eno pivo ni veljalo nič manj kot 15 finskih mark (pet starih milijonov). Še pre-den se te je kaj prijelo, si moral na WC, kjer je bila obupna gneča. Kmalu smo uvideli, da tako ne gre več dalje in žuri so se nadaljevali po privatnih prostorih, kjer so se začele prazniti hvaležne zaloge wi-skyja iz »duty free shopov.« MATJAŽ ŠUEN UNIVERZA AAA - AIESEC ALPE-ADRIA seminar je potekal v Ljubljani od 5. do 13. aprila 1989. Vendar je AIESEC LC LOCAL COMMITTIE LJUBLJANA doživljal semi-nar že mesece prej, saj se je bilo potrebno temeljito pri-praviti. Ideja o seminarju na temo ALPE-ADRIA živi vnašem LC-IJU že precej časa, in ko smo se decembra odločali o naslovni temi na-šega tradicionalnega april-skega TWIN seminarja, je bil to izziv, ki smo ga radi spre-jeli. MORDA BO RAVNO DELOVNA SKUPNOST ALPE-ADRIA TISTO PRAVO, TISTO, KAR BO JUGOSLAVIJI ODPRLO VRATA V SKUPNI EVROPSKI TRG?!?!?! Skupina desetih AIESEC-ovcev je tvorila organizacijski komite, ki pa je deloval ob pomoči vseh članov in eks-članov LC-ija. Dela je bilo veliko; potrebno je bilo pova-biti predavatelje; prepričati podjetja, da bo njihova fi-nančna pomoč pri organiza-ciji seminarja pridobitev tudi za njih; ne danes, zato pa ju-tri, ko bodo ti isti študentje poslovneži, vodilni mana-gerji, ki ne bodo pozabili, kako lepo so bili sprejeti v Ljubljani. In ne nazadnje je bilo treba obvestiti tudi naše starše, da bo število družinskih članov v tem tednu naraslo za enega ali dva tuja študenta. Ker pa tudi naši domači vedo, koli-kokrat smo mi gostje popol-noma nepoznanih družin, to ni bila pretežka naloga. Povabili smo člane vseh LC-ijev na področju delovne skupnosti Alpe-Adria ter An-glije, s katerimi tradicionalno sodelujemo. V sredo zvečer smo goste sprejeli in jim tra-dicionalno ponudili kruh, sol in sadjevec. Število udeležen-cev je bilo manjše od pričako-vanega in bojimo se, da so temu krive tudi svetovne tele-vizijske postaje, katerih poro-čila o dogajanjih v svetu pote-kajo nekako tako: Bejrut, Čile, Južnoafriška republika, Jugoslavija, Irak, Venezu-ela... To pa seveda ni vplivalo na dobro voljo prispelih gostov. Naši predavatelji so bili izredno pripravljeni pomagati in njihova predavanja so s svojo zanimivostjo priteg-nila vse udeležence, pa če-prav so morda prejšnjo noč AIESEC ALPE-ADRIA LJUBLJANA Že več kot 40 let AIESEC pomaga mladim, ambi-cioznim in ukazeljnim študentom ekonomije iz ce-lega sveta. Brez rasnih, verskih, političnih ali jezi-kovnih barier ustvarja eno veliko družino, druzino AIESEC-ovcev. Pomisli, da v vsaki dezeli sveta, v vseh mestih - eksotičnih, pustolovskih, velikih in majhnih, zivi nekdo, pri katerem boš vedno dobro-došel, ki te bo vedno pričakal z nasmehom, pojoč: »EVERY WHERE WE GO, PEOPLE WANT TO KNOW, WHO WEARE«, čeprav o tebi ve le to, da boš odgovoril: »WE ARE THE AIESEC!!!!« AI-ESEC je torej sinonim za prijateljske, mednarodno izkušene, izobrazene in organizacijsko sposobne štu-dente ekonomije. prečuli na slovenskem večeru folklore ali kakšni drugi za-bavi. Tov. prof. Fabjančič z eko-nomnske fakultete, tov. Sel-šakova in tov. Markič z RK za mednarodno sodelovanje. tov. Marn z RK za promet in zveze, tov. Stanovnik, tova-riši iz LB-ZB, Jugotekstila in Gospodarske Zbornice. so našim gostom najprej geo-grafsko, zgodovinsko in poli-tično orisali Jugoslavijo. nas seznanili z ustanovitvijo de-lovne skupnosti Alpe-Adria, namenom njene ustanovitve, ter nam razložili. na katerih področjih najbolj deluje, ter zakaj prav na teh. ' Najprijetnejši del semi-narja je bil verjetno dvod-nevni izlet na Gorenjsko in Primorsko, katerega so se udeležili tudi študentje z IN-DIANA UNIVERSITY, ki so en semester študirali na Ljubljanski ekonomski fakul-teti in so v teh mesecih postali stalni gostje AIESEC DO-GAJANJ V Ljubljani in oko-lici, ter naši dobri prijatelji. Z avtobusom smo se v so-boto zjutraj odpeljali na Bled, na »krem šnite«, ogled gradu in sprehod ob jezeru; po kosilu smo se čez Vršič in po dolini Soče pripeljali v Ko-stanjevico, si ogledali grob-nice zadnjih Bourbonov, zna-menito knjižnico, ter izvedeli zanimivosti iz zgodovine cerkvicč. Po (ne)prespani noči v Novi gorici smo obču-dovali Štanjel in videli, kako je slovenska družina živela pred desetletji. In naposled: morje, Piran, sladoled... Sončno vreme smo si že vna-prej naročili, tako da ni bilo stvari, ki bi motila našo raz-posajenost in veselje nad po-mladjo in morjem. Kar pa je naše goste in tudi nas najbolj impresioniralo, je bil popol-danski ogled Škocjanskih jam... Čudoviti svet pod zemljo... Tako smo v dveh dneh ob-čutili mraz in sneg na Vršiču in se ob obali kot martinčki nastavljali soncu... ALPE-ADRIA. Vse pohvale vredno se je našim gostom zdelo tudi pivo, ki so nam ga po ogledu proizvodnje postregli v Pivo-varni Union. In nato kot tolikokrat do sedaj: NA SVIDENJE KMALU... VESNA - AIESEC LC Ljubljana M\ Foto: Marko Prah KULTURA Tako dosledno ignoriranje režiserja. ki je posnel več kot 20 filmov in še nekaj epizod v omnibusih. je skoraj never-jetno in vsem, ki so odgo-vorni za to. ne more služiti kot Ča$t. Pozno, a bolje kot nikoli. poškuša to krivico po-praviti CD. Ob izboru prav teh filmov pa naj dodamo, da je kar pravšen. Če vemo, da je CD pred leti že prikazal Ferrerijeva filma Zgodba o Pteri (Histoire de Piera, 1983) in Prihodnost je ženska (II futuro e donna, 1984), po-tem ugotovimo, da je v tem ciklusu manjkal le še kateri od začetnih (prvih treh) in ob ZidniJi ženski (L'ultima donna, 1976) še kakšen svež (recimo I Love You z letnico 1986) izdelek in razvojna pot ter delo tega avtorja bi bila predstavljena skoraj v celoti. A to je že fantastika tretje vrste in res neskromno bi bilo pričakovati vse na en mah. Marco Ferreri, rojen 11.5. .1928, je začel svojo filmsko pot v Spaniji. V skupini, v ka-teri je tudi Carlos Saura Ieta 1959 posnel svoj prvi film, je končal tri filme (El pisito, 1958; Los chjcos, 1959 i nEl cochecito, 1960) in bi ltakoj opažeri zaradi obešenjaškega humorja in slikovitih morbid-nosti, ki jih je prikazoval. Re-zultati so glede na kraj in čas nastanka (strogi Francov re-žitn) prav neverjetni. Ome-njena skupina in še ena, za katero je delal Juan Antonio Bardem, sta tudi povabili Lu-isa Buftuela v Spanijo, da posname svojo VIRIDI-ANO. Bomba, ki jo je Bu-fluel s tetn filmom povzročil (prepovedan je bil takoj po nastanku), je sprožila cen-zuro v taki meri, da je bil razcvet Spanskega filma spet premaknjen za nekaj let. Tako je tudi Ferreri nadalje-vai s svojim delom doma - v Italiji. Tam je tudi naredil (kasneje sicer z nekajkratno pomočjo Francozov) filme, ki so jih prikazali v CD. Deset del je bilo predvajanih v ča-sovni kontinuiteti, glede na čas nastanka. Tako smo lahko spremljali avtorjev raz-voj od leta 1963 do 1979. Poj-dimo po vrsti. Sodobna zgodba: Čebelja matica (Una storia moderna: L'ape regina) je film iz leta 1963. Po zamisli Goffreda Zartseja je scenarij zanj napi-sal dolgoletni Ferrerijev so-delavec Rafael Azcona. Po FILM KjE Sl BIL, MARCO? Dolgo pričakovani in mnogokrat najavljeni dogo-dek se je vendarle zgodil. V srednji dvorani Cankar-jevega doma se je od 19. do 25. aprila odvrtel retrospektivni ciklus filmov italijanskega režiserja MARCA FERRERIJA. Predstavljenih je bilo deset njegovih del. S takšno številko pokriti eno največjih belih lis v našem vedenju (predvsem, če govorimo o evropskih avtorjih ) o filmu, je praktično nemo-goče. Ferreri je namreč eden najplodnejših avtorjev zadnjih trideset let (pa še naš sosed povrhu), malo bolj zavzet kinoobiskovalec pa ga je lahko spoznal kvečjemu po ZGODBAH NAVADNE NOROSTI (Tales of Ordinary Madness, 1981), ko je bil ta film v redni distribuciji. njegovih scenarijih je Ferreri naredil že filme v Španiji, po desetih tu predstavljenih de-lih, pa je A ona kot scenarist sodeloval pri šestih. Zgodba prikazuje poroko in zakonsko življenje štiridesetletnega ve-trnjaka (malce ostareli pred-stavnik zloglasnega tipa »la-tin loverja«) in mnogo mlajše lepotice - device iz stroge ka-toliške družine. Predzakonski seks zato ne pride v poštev. Vse pa se obrne po poroki. Nevesta je nenasitna in ženin preprosto ne zmore več takih naporov. Povsod išče pomoč. Prijatelj duhovnik predlaga čimprejšnjo zanositev, ker se po porodu ženske bojda po-mirijo. Načrt sicer uspe, a je za junaka že prepozno. Konča v nekakšni umobolnici - okrevališču. Ko ga žena, zdaj že v visoki nosečnosti, obišče, je res mimejša, zato pa on bolj vztrajen po tolikš-nem postu. Uspe mu jo pre-govoriti, poskuša... in umre. Film je kritika cerkvenega za-kona, na kar nas režiser že v začetku opozori. Poln je sa-tiričnih prebliskov, osvaja s sporočilom in sarkazmom, tako značilnim za Ferrerija. Glavni vlogi sta odlično odi-grala Ugo Tognazzi in Ma-rina Vlady. Ženska opica (La donna scimmia, 1964) upodablja še bolj nenavadno zgodbo. Ne-kakšen kvaziartist (spet Tog-nazzi) po naključju spozna lepo dekle (Annie Giradot), ki pa je poraščena po vsem telesu. »Kaj kot moški, kot opica,« pravi ena od njenih starejših sodelavk v filmu. Dekle je namreč v oskrbi pri nunah in dela v kuhinji, skrita pred zunanjim svetom. Šarla-tan zavoha senzacijo in po-skuša dekle na vse načine zvabiti od nun, da jo bo lahko razkazoval kot žensko-opico, svetovno čudo. Poroka z njo ostane edini način za uresni-čitev načrta. Po poroki jo tre-nira (in tretira) kot opico in radovednežem prikazuje svoj show: on, raziskovalec Afrike, je tam našel žensko opico ter jo pripeljal na ogled občinstvu v Evropi. Kariero nadaljujeta tudi po pariških varietejih, vse skupaj pa se zaplete, ko ona zanosi. Za-radi možnih posledic (otrok naj bi bil enak kot mati) jima porod odsvetujejo. Bodoča mati pa želi na vsak način roditi. Ob porodu otrok umre, le nekaj ur za njim pa KULTURA tudi mati. V obupu junak proda obe trupli naravoslovnemu muzeju, a si kmalu pre-misli, prekliče pogodbo in spet izvaja svoj show - senzacij željna publika si lahko za primerno vstopnico ogleda balzamirani trupli ženske opice in njenega otroka. S to kruto in žalostno zgodbo se je Ferreri lotil razkrinkavanja medčloveških odnosov, posebej seveda odnosa moški - ženska. Lahko rečemo, da je to od tu njegova tema stalnica in glavna preokupacija. Nazorno tudi koketira z živalskim v človeškem ob-našanju in gledalcem odkriva stvari, ki se jih ne zavedajo ali nočejo zavedati. V Poročni povorki (La marcia nuziale, 1966) smo spet priča prikaza nesmisla so-dobne zakonske zveze. Omnibus štirih zgodb povezuje skupna tematika (zakon-sko življenje) in igralec Ugo Tognazzi, ki nastopa v vseh. Z neprikrito satiro nam film kaže človeške križe in težave v in zaradi zakona. V prvi zgodbi je predpo-ročna mrzlica in sklenitev zakonske zveze prikazana z ženitvijo čistokrvnega psa in (se razume) prav takšne psice. (Ne)smisel vsega je prignan do absurda in ob potrebi po razmisleku sprošča tudi obilico smeha. Druga zgodba se loteva posteljnih težav. On bi, njej pa ni do tega. Ko jo po večur-nem pripravljanju in vseh mogočih posku-sih le pripravi do tega, da je voljna, da bi - on zaspi. Tretja zgodba obravnava pro-gramiran seks v zakonu. Zaradi otrok, utrujenosti, zaposlenosti itd. junaka to opravljata v soboto popoldan - točno po urniku. Probleme v zvezi s tem skušata reševati v odkritem pogovoru s še tremi pari na vsakotedenskih seansah. Junak, ki trdi, da je popolnoma zadovljen s svojim spolnim življenjem, se z veliko vnemo »za-plete« s še eno zadovoljnico v seanse kar v kuhinji. Četrta zgodba je prestavljena v leto 3000 in je naslovljena s Srečna dru-žina (ali Nekoč bomo vsi srečni). V pra-vem raju na zemlji (sonce, morje, vsi goli) ima vsak srečnež svojega zakonskega part-nerja - plastično lutko. Pogoji za idealno življenje se zdijo popolni. A ni tako. Glavni junak ugotovi, da je njegov model zastarel, saj je iz serije D, videl pa je že model iz serije Z, ki je seveda daleč boljši. Žalosten je, pravi, da ima neuporabno ženo, a kaj hoče, ker je njegova žena, bo ostal z njo, saj mu drugega ne preostane. Poante iz teh zgodbic lahko pravzaprav bralci izvlečejo kar sami. Igralske preo-brazbe Uga Tognazzija v tem filmu so odlične, odličen pa je tudi film. Dillinger je mrtev (Dillinger e morto, 1969) bi lahko na kratko opisali kot film o večerji in umoru. Znan je tudi nekaterim našim gledalcem, saj je bil pred leti pred-vajan na TV. Glavni junak je industrijski oblikovalec, ki se na začetku filma odloči, da noče več delati nekakšnih plinskih mask. Odide domov, kjer najde (najbrž) ženo v postelji, večerjo pa v kuhinji. Ker mu ne diši, si jo začne pripravljati sam. Med brskanjem po kuhinji najde star re-volver, zavit v časopis, ki piše o Dillinger-jevem umoru. Skozi ves film junak dela večerjo in čisti revolver. Žena spi, podna-jemnica pleše, on pa gleda film o bikobor- bah, jč, barva revolver in gleda TV. Ko vse opravi, gre v spalnico in s tremi streli ubije ženo. Odide na morje in splava na ladjo, s katere so pravkar pokopali ku-harja. Ponudi se za prosto službo, sprejet je in skupaj odplovejo na Tahiti. Film raz-položenj je to. Psihološka drama poseb-nega, mirnega ritma. Vse je »nice and easy«, kar je gotovo pečat časa, v katerem je film nastal. Ker je bil to prvi barvni film v tem ciklusu, smo lahko videli, da zna Ferreri odlično delati tudi z barvami. Opa-zen je duh poparta in hipijevstva (npr. domislica - junak prebarva revolver na rdeče z belimi pikami). To je tudi film o medijih obveščanja - knjige, časopis, TV in film igrajo pomembno vlogo v junako-vem življenju. Kljub dogajanju brez doga-janja je to tudi odlično gledljiv izdelek. Eden boljših med sicer dobrimi Ferrerije-vimi deli. Moško seme (II seme dell' uomo, 1969) je posneto istega leta kot zgornji film, a ima štiri družbene poudarke. Gre za nekakšno znanstveno-fantastično vizijo popolne svetovne katastrofe in življenja po njej. Kar štirje jezdeci apokalipse so najbrž vzrok uničenja sveta in propada civiliza-cije. Mlad par se reši. Kasneje ju obišče še nekaj preživelih, ki so že vzpostavili ne-kakšno upravo. Glavni zaplet filma je v ukazu te uprave, da se morata ploditi, da bo človeštvo spet naselilo zemljo. Moški si zelo želi otroka, ženska pa je proti temu, da ga imata. Na prevaro (med spanjem) jo le oplodi, in ko triumfalno na plaži pleše okoli nje, kričeč, da mu je uspelo, člove-štvo bo tako rešeno, pod njo eksplodira bomba in jo razkosa. Zaključke je avtor očitno prepustil gledalcem. Specifično krizno situacijo pa je Ferreri izkoristil za izpostavitev potlačenih gonov človeka - egoizma, sadizma, kanibalizma... Vse v boju za preživetje. Scenarija za ta dva filma je režiser napi-sal skupaj s Sergiom Bezzinijem. V Mo-škem semenu so glavne vloge igrali Marco Margine, Anne Wiazemsky in Annie Gi-rardot, v Dillingerju pa slednja, Anita Pal-lenberg ter Michel Piccoli. Predvsem on je svoje delo opravil izredno. Psico/Lizo (La cagna, 1972) smo tudi že lahko videli na naši TV. Po zgodbi »Me-lampo« Ennia Flaiana sta scenarij zanjo napisala Ferreri in Jean-Claude Carriere. Moderni Robinzon (Marcello Mastroi-anni) živi s psom Melampom na pustem otoku. Nanj z jahte pobegne tudi razva-jena dama Liza. Po spletu dogodkov Liza ubije Melampa in prevzame njegovo vlogo. Slikar in njegova »Psica« živita v mešanici idile in borbe za preživetje. A slikar ima tudi družino, od katere je ubežal v to samoto. Sin mu pride povedat, da je mati poskušala samomor. Nič kaj rad jo gre obiskat, po nekaj dnevih pa pride Liza (Catherine Deneuve) za njim. Sooče-nje tega trikotnika se izteče z vrnitvijo junaka in »psice« na otok. Zaradi neurja sta ob čoln, zmanjka jima hrane in v sta-rem predvojnem avionu gresta na zadnjo pustolovščino. Spet smo pri znanih Ferre-rijevih temah - moč in nemoč sožitja mo- škega in ženske, kriza in brezup zakon-skega življenja, igranje vlog, preplet »člo-veškega« in »živalskega«, egoizem, spol-nost kot gonilo življenja itd. Tokrat prese-neti s poetskim prikazom vsega tega, ne-kakšen idealizem je čutiti iz tega dela. Hote ali nehote se spomnimo Bunuela in Lepotice dneva (ista scenarist in igralka), a o teh povezavah morda nekaj več na koncu tega zapisa. V ponedeljek (24. IV) prikazana filma sta zgodba zase. Velika požrtija (La grande abbuffatta, 1973) ima sila preprost zaplet. Štirje prijatelji (igrajo jih Mastroi-anni, Tognazzi. Piccoli in Philippe Noiret) pripravijo v zapuščeni hišici enega od njih veliko pojedino z očitnim ciljem. da se prežrejo do smrti. Bizarna, a originalna ideja. Naslov filma je res ilustrativen, saj lahko gledamo skoraj dve uri žretja (z nekaj seksualnimi vložki vmes) in ob nadč-loveških naporih vsem štirim uspe. Preživi le učiteljica, ki se je požrtije udeležila po naključju, a je vzdržala do konca. Ni sicer jedla toliko kot moški, a bistveno ni kršila pravil. Film je svoje čase vzbujal precej zanima-nja in je razburjal gledalce po svetu. Na festivalu v Cannesu pa ga je mednarodna žirija filmskih kritikov nagradila s poseb-nim priznanjem. Nekateri film razumejo kot parodijo. Če naj je tako, potem je odločilen pristop h gledanju. Razumsko gledanje lahko da odgovor, da je vse sku-paj smešenje uživanja v hrani ali še širše - hedonističnega načina življenja, čustven pristop pa pušča določene dvome. Gre spet za enega nizkih nagonov človeka? Značilno ferrerijevsko zna biti v tem, da je združil izključujoča se nagona, Jemo zato, da preživimo, tu pa junaki prav s tem dosežejo nasprotno - smrt. Po do sedaj videnih filmih lahko dvomimo, gre za reži-serjev eksibicionizem (čeprav hipernatura-listične slike znajo povzročiti drugačne sklepe) in bi zato bila potrebna obširnejša analiza o tem delu. Filmska teorija se je najbrž že pozabavala z Veliko požrtijo m morda se bo še kdaj. Ne dotikaj se belke (Non toccare la donna bianca, 1975) je še bolj »noro« delo. Nov je način - odkrito, potencirano kariki-ranje in parodiranje mitov, zgodovine, po-litike, predsodkov (predvserrt'¦ jufvakoV? ameriške zgodovine, od »divjega zahoda« do Nixona). Popolnoma ludistična verzija spopada generala Custerja s Sedečim bi-kom pri Little Big Hornu, ki pa se zgodi v gramozni jami sredi velemesta. Opisati vso to norijo je praktično nemogoče, v filrri je nametanih toliko drobcev, toliko le-gend, osebnosti, da bi samo z naštevanjem porabili preveč prostora. Klišeji vesterna so smešeni do absurda, karikirani liki pa zvesto igrajo svoje vloge do konca. Ce povemo, da je najpametnejši lik v filmu plešasti Indijanec-norec, ki pa je sumljivo podoben Duceju, je lahko marsikaj jasno. Po filmu paradira cela plejada Ferrerijevih igralcev - Mastroianni (Custer), Deneuve/ njegova neizsanjana ljubezen), Tognazzi (indijanski stezosledec v službi belcev - on ves film posluša geslo iz naslova), Piccoli KULTURA (Buffalo Bill), Noiret (tudi general), Alain Cunv (Sedeči bik)... in vsi so odlični. Ferreri je celo sebi dodelil manjšo vlogo fotoreporterja. Ta zabavna zadeva zbuja toliko smeha, da bi lahko bila danes pri nas filmski hit. V filmu je preveč Budov Spencerjev in Terencov Hillov , da ne bi bila. Satira in kritični poudarki pa bi ostali za zahtev-nejše gledalce. Zdravo moški (Ciao maschio, 1978) pa je povrnitev v brezup. Film se odvija v New yorku in slika ljudi z roba, popolne kontraste junakov iz ameriških filmov. Spoznamo tavajočega mladeniča (Gerard Depardieu), ki dela kqt »mojster luči« v neki amaterski ženski dramski skupini in živi v kleti. Edini ljudje v njegovem življe-nju so te »igralke«, stari astmatični »indivi-dualni anarhist« (Mastroianni), kvazi-umetnik, sicer lastnik muzeja voščenih lutk »Rimskega imperija« ter še nekaj starčkov. Astmatik najde malega šimpanza in ga podari mladeniču. Ta postane skoraj njegov smisel življenja. Navezana sta drug na drugega in sta zato vedno skupaj. Film se odvija v splošni atmosferi brezizhodno-sti, temačnosti in konca. To vzdušje še potencira odlična glasba Philippa Sardeja, ki je Ferrerijev sodelavec v večini novejših (tu prikazanih) del. Junak, potem ko ga ženske v gledališču posilijo (da razrešijo dilemo možnosti tega), živi v dokaj nesta-bilni zvezi z eno od članic skupine. Posvo-jita opico (vpišejo jo v uradne dokumente in ji s tem dajo identiteto), dekle zanosi, čas teče in junak živi apatično kot prej. Kulminacija tega vzdušja se odvije blisko-vito. Anarhist se obesi v svojem vrtu, juna-kovega šimpanza požrejo podgane v njego-vem klctnem »stanovanju«. Strt gre to po-vedat lastniku muzeja (ki je nekakšen du-hovni vodja našega antijunaka) in ta aro-gantno pripomni: »Takšna žalost zaradi opice, medtem, ko civilizacija propada.« Demonstrativno se žažge, kar stori v pla- menih muzeja tudi mladenič. Muzej zgori, dim se vali po četrti velemesta. V zadnjem kadru vidimo njegovo dekle z njegovim otrokom, kako se gola igrata ob morju. »Prihodnost je ženska« beremo iz tega pri-zora, to pa nam je dal Ferreri vedeti tudi s filmom, ki ga je kasneje tako naslovil. Močna družbena kritika, predvsem ne-moč posameznika izžareva iz tega filma. Še bolj pa je to opazno v naslednjem filmu. Otroški vrtec (Chiedo asilo, 1979) je bil pred leti sicer že prikazan v CD (v takratni kratki predstavitvi istega režiserja), a je bil več kot primeren za zaključek tega ciklusa. Položaj otrok v sodobni družbi, njihova vzgoja in njihov svet sam je vzet v precep v delu po scenariju Gerarda Bracha in Ferrerija (pomagal pa je tudi glavni igraiec Roberto Benigni). Robert se zaposli v vrtcu kot vzgojitelj. Zaradi nekonvenci-onalnih (družbeno nepriznanih) metod pri delu ima cel kup težav. Pri delu spozna tudi malega Gian-Luigija, ki ne govori in tudi jesti noče. Otroka odpeljejo v bolnico in ga zdravijo - brez uspeha. Roberto mu posveča veliko pozornosti, redno ga obi-skuje in dela z njim kot z ostalimi. Vmes se junak »zaplete« tudi z materjo ene svojih varovank in ta po hitrem postopku zanosi z njim. V visoki nosečnosti odide na Sardi-nijo, odločena, da tam rodi. Za njo pride s skupino otrok tudi Roberto. S sabo je v kolonijo pripeljal tudi Gian-Luigija. Po-sveča mu največ časa. Otrok začne po malem jesti. Med porodom odideta »paj-daša« na sprehod k obali. Ko sedita ob morju, otrok spregovori. Presenečen Ro-berto ne more verjeti. Otrok pove, da si želi, da gresta v morje. Odideta in za njima ostane le žaba, Gian-Luigijeva Ijubljenka, edina, ki je preživela od vseh v vrtcu. Iz hiše se zasliši otroški jok. Konec. Že vnaprej na propad obsojen boj posa-meznika proti družbenim merilom pravil-nega je v tem lepem filmu izstopajoče spo-ročilo, pravi krik. Čeprav v stilu zelo dru- gačen, je tu Ferreri spet tisti iz začetnega obdobja. Oster kritik in razkrinkovalec bede, brezčutnosti in tabujev. Sardejeva glasba je spet učinkovita. Omembe vredna sta konca zadnjih dveh filmov. Kljub bre-zupu in slikanju tragike junakov ter njiho-vega žalostnega konca, pa dopušča Ferreri tudi možnost prihodnosti. Rojevajoče žen-ske in matere z otroci so upanje. Oni bodo živeli in najbrž je od njih odvisno, ali bo z njihovimi usodami bolje. Ferreri je s prvimi španskimi in tudi prvimi italijanskimi (tu prikazanimi) filmi obveljal za nadaljevalca svetle tradicije ita-lijanskega neorealizma. V tistih delih so opazne poteze in vplivi njihovih najvidnej-ših predstavnikov, predvsem De Sice. Poz-neje je vse bolj razvijal nek svoj stil, teme, ki jih je obravnaval (in seveda način, kako je to delal), pa so mu nadele sloves »otka-čenega«, morbidnega, bizarnega in sploh čudnega. Kdo ve, kaj vse od tega (in še kaj zraven) bi lahko slišali kot vzrok, zakaj njegovih fimov nismo mogli videti pri nas? Mnogi ga primerjajo, povezujejo in iščejo podobnosti z Luisom Bunuelom, velika-nom španske in svetovne kinematografije. Nekatere podobnosti so res opazne, a Iahko po ogledu teh desetih del mirne duše rečemo, da je Bunuel pesnik, Ferreri pa reporter - tudi če se lotevala enake problematike. Za kakšne podrobnejše analize - tako del Marca Fenerija kot podobnosti z drugimi avtorji - pa je treba več prostora in časa. Za ljubitelje filma dragoceno prireditev je Cankarjev dom organiziral v sodelova-nju z Italijanskim kulturnim centrom iz Zagreba. Urednikom filmskega programa v CD čestitamo. Ker so bili filmi sinhrono prevajani, pa naj dodamo še to. Kot že tolikokrat do zdaj smo bili tudi tokrat me-šane sreče in prav zato zasluži prevajalka filma Zdravo moški (menda je to bila Ta-nja Kolenc) pohvalo za odlično opravljeno del°- Miran Koritnik LITERARNO TARKOVSKI Izdajanje filmskih publikacij in brošurje manj znana in še manj popularizirana de-javnost kinoteke v Ljubljani. Kljub temu pa je delo na tem področju opazno in kinoteka je v svoje 26. leto delovanja zako-rakala z izdajo 29. in 30. zvezka svojih publikacij, ki so v veliki večini posvečene mojstrom sedme umetnosti. Že nekaj me-secev torej lahko kupite zvezka ANDREJ TARKOVSKI Barbare Habič in DAVID LEAN Marcela Štefančiča ml. Dobite ju (kot tudi vse ostale tiskovine, ki jih je kinoteka izdala, pa še niso pošle) pri bla-gajni kinoteke ali v galeriji Ars. Cene so ljudske in primerne za študentski žep. Barbara Habič predstavlja velikega ru-skega umetnika v preprostem, vsakomur razumljivem jeziku, z veliko mero subtil-nosti, na način, ki lahko pripomore vsto-piti v svet filma Tarkovskega tudi tistim, ki ga težje razumejo. Njegovi filmi so namreč res svet zase in avtorica bralce na to tudi takoj v začetku opozarja. »Razumeti, predvsem pa vzljubitj filmsko umetnost Andreja Tarkovskega je proces, ki zahteva polno angažiranje gledalca, neobremenje-nost s filmskimi klišeji in intuitivno spo-sobnost čutenja njegove metaforike. Tar-kovski ni nikoli podcenjeval gledalcev in jim tudi ni prizanašal.« »Ko sem si prvič ogledala Wendersov film Nebo nad Berli-nom, sem v njem spoznala tudi dediščino tega, kar je ustvarjal Tarkovski. Med tremi, ki jim je film posvečen, je tudi ruski režiser. Ko je Wenders sprejel nagrado v Cannesu, je bil njegov odgovor nanjo ustrezen: film o angelih v Berlinu je njegov dialog z današnjim svetom in kinematogra-fijo nasilja in pošasti.« (citata iz uvoda) V brošuri je nato predstavljenih vseh osem (vključno z diplomskim delom) nje-govih filmov. Posebna pozornost je posve-čena umetnikovemu razvoju in nekaterim bistvenim podrobnostim, ki označujejo po-samezni film. Na koncu so podani še kra-tek življenjepis, popolna filmografija z vsemi podatki, bibliografija (navedba te-meljnih del in člankov o Tarkovskem) in povzetek v angleščini. Knjižica obsega 47 strani. Miran Koritnik KULTURA FILM V KINOTEKI Sl OGLEJTE PROGRAM KINOTEKE 8. do 22. 5. 1989 Ponedeljek, 8. 5. - JOHN IN MARY (JOHN AND MARY), ZDA. 1969. Sce-narij: John Mortimer po romanu Mervyna Jonesa. Režija: Peter Yates. Fotografija: Gayne Rescher. Glasba: Quincy Jones. Glav. vl.:. Dustin Hoffman, Mia Farrovv, Michael Tolan, Sunny Griffin, Tyne Daly (v barvah). Torek, 9. 5. - MESENO SPOZNANJE (CARNAL KNOWLEDGE), ZDA, 1971. Scenarij: Jules Feiffer. Režija: Mike Nichols. Fotografija: Giuseppe Rotunno. Glasba: različne pesmi. Glav. vl.: Jack Nicholson, Arthur Garfunkel, Candice Bergen, Ann-Margrete, Rita Moreno (v barvah). Ob 22. uri - MORILCI V MEDENEM MESECU (THE HONEYMOON KIL-LERS), ZDA, 1970. Scenarij in režija: Leonard Kastle. Fotografija: Oliver Wood. Glasba: Gustav Mahler. Glav. vl.: Tony Le Bianco, Shirley Stoler, Mary Jane Higby, Doris Roberts, Marilyn Chris, Bar-bara Cason. Sreda, 10. 5. - OBSEDENOST (OB-SESSION), Francija, 1957. Scenarij: Rol-land Laudenbach, Antoine Blunden po ro-manu Williama Eyrisha. Režija: Jean De-lannoy. Fotografija: Henri Tichet. Glasba: Paul Misraki. Glav. vl.: Raf Vallone, Mic-hel Morgan, Jean Gabin (v barvah). FLORENTINSKI SLAMNIK (UN CHAPEAU DE PAILLE DTTALIE), Francija, 1927. Scenarij (po komediji Eugena Labicha in Marca Michela) in re-žija: Rene Clair. Fotografija: Maurice Desfassiaux, Nicolas Roudakoff. Glav. vl.: Albert Prejean, Marise Maia. Olga Tschechowa. Paul Ollivier, Jim Gerald, Alice Tissot; Borut Lesjak. Četrtek, 11. 5. - ZADNJA NALOGA (THE LAST DETAIL), ZDA, 1973. Sce-narij: Robert Tovvne po romanu Darryla Ponicsana. Režija: Hal Ashby. Fotogra-fija: Michael Chapman. Glasba: Johnnv Mandel. Glav. vl.: Jack Nicholson, Otis Young. Carol Kane, Randy Quaid, Clifton James (v barvah). Petek, 12. 5. - VELIKI BEG (THE GREATESCAPE), ZDA. 1963. Scenarij: James Clavell, W. E. Burnett po knjigi Paula Brickhilla. Režija: John Sturges. Fo-tografija: Daniel Fapp. Glasba: Elmer Bernstein. Glav. vl.: Steve McQueen, Ja-mes Garner, Richard Attenborough, Ja-mes Donald, Charles Bronson, James Co-burn, Donald Pleasance, David McCallum (v barvah). Sobota, 13. 5. - ČAROVNIK (THE WIZ), ZDA, 1978. Scenarij: Joel Schu-macher po musicalu Charlija Smitha, ki sloni na delu Williama Browna. Režija: Sidney Lumet. Fotografija: Oswald Mor-ris. Glasba: Quincy Jones. pesmi Charlieja Smilesa. Glav. vl.: Diana Ross. Michael Jackson, Nipsey Russell, Ted Ross, Lena Horne, Richard Pryor, Mabel King, The-resa Merritt (v barvah). Nedelja, 14. 5. - FANTOMAS PROTI SCOTLAND YARDU (FANTOMAS CONTRE SCOTLAND YARD), Fran-cija. 1966. Scenarij: Jean Halain, Pierre Foucaud. Režija: Andre Hunebelle. Foto-grafija: Marcel Grignon. Glasba: Michel Magne. Glav. vl.: Louis de Funes, Jean Marais, Mylene Demongeot, Robert Dal-ban, Fran§oise Christophe (v barvah). Ponedeljek, 15. 5. - SLAMNATI PSI (STRAW DOGS), Vel. Britanija, 1971. Scenarij: S. Peckinpah, David Zelag Go-odman po romanu Gordona M. Williamsa. Režija: Sam Peckinpah. Fotografija: John Coquillon. Glasba: Jerry Fielding. Glav. vl.: Dustin Hoffman, Susan George, Peter Vaughan, David Warner, T. P. McKenna, Colin Welland (v barvah). Torek, 16. 5. - PLOČEVINASTI BO-BEN (DIE BLECHTROMMEL), ZR Nemčija, 1979. Scenarij: V. Schlondorf, Jean-Claude Carriere, Franc Seitz po ro-manu Giintera Grassa. Režija: Volker Schlondorf. Fotografija: Igor Luther. Glasba: Maurice Jarre. Glav. vl.: David Bennent, Mario Adorf, Angela Winkler, Daniel Olbrychski, Charles Aznavour (v barvah). Ob 22. uri - ZLOČINSKO ŽIVLJENJE ARCHIBALDA DE LA CRUZA (EN-SAYO DE UN CRIMEN / LA VIDA CRIMINAL DE ARCHIBALDO DE LA CRUZ), Mehika, 1955. Scenarij: L. Bu-nuel, Eduardo Ugarte Pages po romanu Rodolfa Usiglia. Režija: Luis Bunuel. Fo- tografija: Augustin Jimenez. Glasba: Jorge Perez Herrera. Glav. vl.: Ernesto Alonso, Miroslava Stern, Ariadna Welter, Rita Macedo, Eva Calvo, Jose Maria Lina-res Rivas. Sreda, 17. 5. - FORTUNAT, Francija, 1960. Scenarij: A. Joffe. Pierre Corti po romanu Michela Breitmana. Režija: Alex Joffe. Fotografija: Pierre Petit. Glasba: Denis Kieffer. Glav. vl.: Michele Morgan, Bourvil, Gaby Morlav, Teddv Bilis, Rosv Varte. Patrick Millovv, Frederic Robert. Alan Scott. PREMOR (ENTRACTE). Francija, 1924. Scenarij: Francis Picabia. Režija: Rene Clair. Fotografija: Jimmv Berliet. Glav. vl.: Jean Borlin. Inge Fries, Francis Picabia, Man Ray. Georges Auric, Marcel Achard. Marcel Duchamps. BOJAZLJIVCA (LES DEUX TIMI-DES). Francija, 1928. Scenarij (po kome-diji Eugena Labicha in Marca Michela) in režija: Rene Clair. Fotografija: Robert Batton, Nicolas Roudakoff. Glav. vl.: Ma-urice de Feraudv, Pierre Batcheff, Fran^o-ise Rosay, Vera Flory, Jim Gerald. Glas-bena spremljava: Borut Lesjak. Četrtek, 18. 5. - POT DO SLAVE (BO-UND FOR GLORY), ZDA. 1976. Scena-rij: Robert Getchell po avtobiografiji Wo-odyja Guthrieja. Režija: Hal Ashby. Foto-grafija: Haskell Wexler. Glasba: Leonard Rosenman. Glav. vl.: David Carradine, Ronnv Cox. Melinda Dillon. Gail Stric-kland, John Lehne (v barvah). Petek, 19. 5. - LJUBEZEN NA PE-SKU (THE SANDPIPER), ZDA, 1965. Scenarij: Dalton Trumbo, Michael Wil-son. Režija: Vincenter Minnelli. Fotogra-fija: Milton Krasner. Glasba: Johnny Man-del. Glav. vl.: Elizabeth Taylor, Richard Burton, Eva Marie Saint. Charles Bron-son, Robert Webber (v barvah). Sobota, 20 .5. - QUADROPHENIA, Vel. Britanija, 1979. Scenarij: F. Roddam, Dave Humphries, Martin Stellman. Re-žija: Franc Roddam. Nastopajo: THE WHO, Kate Williams, Michael Elphick (v barvah). Nedelja, 21.5.- STOPNIŠČE ZA SLU-ŽINČAD (ESCALIER DE SERVICE), Francija, 1954. Scenarij in režija: Carlo Rim. Fotografija: Robert Juillard. Glasba: Georges Van Parys. Glav. vl.: Robert La-moureux, Danielle Darrieux, Louis de Fu-nes, Jean Richard, Sophie Desmarets, Mischa Auer, Saturnin Fabre. Ponedeljek, 22. 5. - VLOMILEC NA PROSTOSTI (STRAIGHT TIME), ZDA, 1978. Scenarij: Alvin Sargent, Jef-frey Boam, Edvvard Bunker po lastnem romanu. Režija: Ulu Grosbard. Fotogra-fija: Owen Roizman. Glasba: David Shire. Glav. vl.: Dustin Hoffman, Theresa Rus-sell, Gary Busey, Harry Dean Stanton (v barvah). KULTURA DRUGA GODBA 89 -BO Z veseljem sporočamo, da so priprave na prireditev DRUGA GODBA pri koncu in da bomo tudi letos od 25. maja do 3. junija v Ljubljani lahko prisluhnili svetovnemu snovanju na tistih glasbenih področjih, ki sicer redkeje doživijo predstavitev na naših odrih. Ker letos slavimo manjši jubilej - peto obletnico - smo se v okviru možnosti ves čas trudili, da bi bil program še posebej atraktiven, čeprav tudi DRUGA GODBA ni imuna na vse slabši gospodarski položaj pri nas. Tako bi vas letos radi opozorili na tri »velike« koncerte v sklopu DRUGE GODBE 89, ki bodo po tradiciji v Poletnem gledališču Križanke. Ameriška skupina PIXIES, ki bo na sam Dan mladosti otvorila letošnjo prireditev, prav gotovo predstavlja eno najobetavnejših imen tamkajšnje rockovske scene, kar je dokazala s svojim lanskim prvencem, pravkar pa svojo kvaliteto potrjuje z novo malo ploščo in albumom, ki je tik pred izidom. REMMY ONGALA & ORKESTER MATIMILA je - kot pove že samo ime - afriška zasedba iz Tanzanije in z njo nadaljujemo tradicijo predstavljanja različnih afropop slogov. Da gre za prvovrstno zasedbo, priča že dejstvo, da smo jo pridobili s pomočjo organizacije WOMAD, in da je na lanskem istoimenskem festivalu s svojo »vročo« glasbo predstavljala prvovrstno atrakcijo te renomirane prireditve. Remmy Ongala bo nastopil v soboto, 27. maja. Zaključek letošnje DRUGE GODBE prinaša tretjo veliko atrakcijo, nastop renomira-nega angleškega jazzovskega glasbenika TREVORJA WATTSA in njegove enajstčlanske »etnojazz« zasebe MOIRE MUSIC, ki smo si jo v Ljubljano prizadevali pripeljati že vsaj tri leta. Seveda bi bil ta ekskluzivni nastop za naše razmere nedosegljiv, če ne bi bilo pomoči Britanskega kulturnega sveta iz Zagreba. Čeprav to ne pomeni, da so ostali predvideni nastopi manj zanimivi, pa naj bo o programu za sedaj dovolj. Podrobnejše informacije o posameznih nastopih tako še sledijo. Pač pa za konec še ena nič manj pomembna informacija: del programa letošnje DRUGE GODBE bomo izvedli v klubu K4, ki bo do tedaj končno odprt! Če želite kakršnekoli dodatne informacije, nas lahko pokličete vsak dan od 9. do 15. ure. Z veseljem vam bomo ustregli! PROGRAM PRIREDITVE »DRUGA GODBA '89« od 25. maja do 3. junija 1989 25. 5. PIXIES (ZDA) ameriški novi rock PG Kriianke 27. 5. REMMY ONGALA & ORCHESTRA MATIMILA (Tanzanija) afropop PG Krizanke 29. 5. * GRUZINSKA ETNIČNA SKUPINA (SZ, Gruzija) etnična glasba Klub KI4 31. 5. TRIO KRAS (Jugoslavija) etnična glasba Klub KI4 VIZONTO (Madžarska) folk rock Klub KI4 1. 6. BITOVA/FAJT DUO (Češkoslov.) art rock Klub KI4 2. 6. FRONT LINE ASSEMBLV (Kanada) elektropop Klub KI4 3. 6. l TREVOR WATTS MOIRE MUSIC (V. Britanija) etno-jazz PG Križanke Izvedba koncertov skupin označenih z * še ni potr-jena. Koncert zasedbe TREVOR WATTS MOIRE MU-SIC pripravljamo v sodelovanju z Britanskim kul-turnim svetom. KULTURA MINI SAGE Dotik smrti Hči je odšla od doma študirat. Svoje rože in zlato ribico je pustila materi v skrb. Nekega dne je telefonirala domov. In mati ji je priznala, da so rože in zlata ribica poginili. Nekaj časa ni bilo slišati ničesar. Končno je hči s tihim glasom vprašala: »Kako je z očetom?« Kaj je to mini saga? Oblikovno je to zgodba, pri kateri moramo upoštevati tri pravila: 1. zgodba mora biti sestavljena iz natanko 50 besed; 2. naslov ima lahko od 1 do 15 besed; 3. zgodba mora predstavljati zaključeno celoto. Pravila $o torej zelo preprosta. Napišeš 50 besed in mini saga je končana. S tem smo povedali o obliki mini sage vse. Od kod pa ime mini saga? Saga je pripovedna knjižna vrsta v nordijskih ljudskih slovstvih. Posreduje naivno, nekritično znanje o svetu in je nekakšna govorica o zanimivih, resničnih dogodkih. Zanjo je značilen pesimistični pogled. V širšem pomenu pa je to povest, zgodba, celo roman. Mini sage so, torej kratke tovrstne pripovedi. Toda, ali nam teorija mini sag resnično razkriva podobo teh zgodbic? Mogoče bomo našli povezavo, če povemo še kaj o izvoru mini sag. Kako so mini sage sploh nastale? Prvič so bile objavljene na natečaju, ki ga je leta 1982 razpisal »Telegraph Sunday Magazine« v Londonu. Ideja pa je nastala čisto slučajno. Uredniški odbor si je namreč želel množičnega sodelovanja bralcev in tako so si izmislili preprosta pravila za mini sage, ki jih lahko piše vsak in pošlje v časopis. S tem so seveda računali tudi na širši krog bralcev in seveda večjo naklado. Se v sanjah pa niso pričakovali tako množičnega odziva. Prispelo je namreč 32.000 mini sag in komisija je imela čez glavo dela. Tekmovanje so ponovili leta 1985, in sicer v sodelovanju z »BBC Radio 4«. Objavili so tudi nagrade za zmagovalce. Tokrat je prispelo celo 50.000 mini sag. Zdaj morda le lahko najdemo povezavo med teorijo o sagi in mini sagami: preprosta pravila - velik krog bralcev; iz tega sledi seveda posredovanje naivnega znanja o svetu in o zanimivih, resničnih dogpdkih. Pisci so namreč ljudje iz različnih slojev, različnih starosti, izobrazbe. Nepotreben nakup Prav nič smešno ni sedeti tukaj na dnu bazena in pisati pisma. Papir je ves premočen in kuverte se nenehno zlepljajo skupaj. In moja revma je vse slabša. Cel dan bo treba čakati, da se bo papir posušil. Ko vsaj ne bi kupila takega nalivnega peresa, ki piše pod vodo. (Iz knjige »The Book of Mini Sagas«, from the Telegraph Sunday Magazine.) KLINC KLANC KULTURA UMETNOST IN LEPOTA V SLIKI DORIANA GRAYA OSCARJA FINGALA 0'FLAHERTIA VVILLSA VVILDA 1. O umetnosti: 1.1. Vsa umetnost je nekoristna. (22) 1.2. Vsa umetnost je površina in simbol hkrati. (22) 1.3. Ničesar ni, kar se ne bi dalo izpovedati z umetnostjo. (32) 1.4. Umetnost je zmeraj bolj abstraktna kot se nam zdi. (145) 1.5. Za umetnost je najpomembnejša oblika. (174) * 1.6. Umetnost? - to je bolezen. (232) 1.7. Umetnost ima dušo, človek je nima. (254) 1.8. Življenje je bilo tvoja umetnost. Tvoji dnevi so tvoji soneti. (256) 2. O lepoti: 2.1. Umetnik je tvorec lepega. (21) 2.2. Tisti, ki najdejo lep pomen v lepih stvareh, so kultivirani. (21) 2.3. Lepota, prava lepota, se neha tam, kjer se začenja intelekt. (25) 2.4. Izgubili smo abstraktni občutek lepote. (34) 2.5. Lepota je oblika Genija - višja je od njega, ker ne potrebuje nobene razlage. (45) 2.6. Zame je lepota čudež čudežev. (45) 2.7. Iskanje lepote je prava skrivnost življenja. (73) 2.8. Lepota sama lahko napolni oči s solzami. (75) Dorian Gray je zaslepljen z lepoto - tako tudi Oscar Wilde. Dorian je na koncu uničen * - tako tudi Oscar. Dorian ne ravna svobodno - tudi Oscar je pod vplivom doktrine. Slika Doriana Graya je knjiga, ki nas pretrese: začnemo misliti o stvarnosti v njej skritega sveta; pred nami je odprt nov svet estetske občutljivosti, svet, ustvarjen za tiste, ki so navdušeni nad izjemami in ne nad pravili. Pa vendarle je to čuden svet, v katerem sta koncepta umetnosti in osebnosti skoraj zlita - skupaj nadvladujeta vse in opravičujeta vsa sredstva. O vsem, o življenju, ljubezni, religiji, mladosti, en sam epigram. Tudi o umetnosti in lepoti nič drugače. Igra je za Lorda Henryja bolj resnična od življenja, ljubezen je iluzija, religija modna zamenjava za prepričanje in mladost, ki se smeje brez razloga, je edina reč vredna življenja. Bralec težko prenese občutek, da je roman moralna zgodba. Toda tako izgleda, in kot taka je seveda napad na Wildeovo lastno doktrino. Besede ob koncu knjige: »Novo življenje! To je tisto, kar je hotel.« (261) so daleč od tistega, da nas prepričajo, da je umetnost alfa in omega. Obžalovati ne pomeni živeti. In čeprav so besede Lorda Henrija: »Človek je veliko stvari, toda razumski ni.« (52) protirazumarske, pa je vendarle treba priznati, da je vsaka doktrina predvsem razumska stvar, ponavadi z omejenim rokom trajanja. Dorian Gray je slednjič pahnjen v smrt, kar je dokaz, da doktrina ne more biti zamena za življenje. In čeprav Dorian Gray ni odgovoren za svoja dejanja, ga je: »Njegova lastna duša ga je gledala s platna in ga klicala k sodbi.« (150) Kaj so torej značilnosti Wildovega koncepta umetnosti? Za Wildea je umetnost sposobna izraziti vse, pa vendar zmeraj izraža le samo sebe. Je nekaj abstraktnega, nekaj kar človek komaj razunie. In čeprav ni ničesar, česar ne more izraziti, je vsa umetnost neuporabna. Vsak današnji bralec, z razvitim občutkom o kompleksnosti človekove eksistence, se zaveda, da se sveta ne da sešteti z nekaj tovrstnimi frazami. Nekaj »novih« paradoksov, ki nam jih servira Wilde, nam stežka pomaga k boljšemu razumevanju umetnosti in lepote. Zato je nesmisleno iskati globljih pomenov v Wildovih besedah o umetnosti in lepoti, smiselnejše se je prepustiti igri Wildove domišljije. Saj Wilde se zaveda, da: »Da si mi pripovedujemo najbolj nesmiselne zgodbe s kar najresnejšimi obrazi. (26). Op. Vsi citati iz knjige: Oscar Wilde: The Picture of Dorian Gray, London, Penguin Books, 1985 Igor Rižnar KULTURA LIRIČNI PERFORATOR O PONAVLJANJU Tokrat o ponavljanju v Kocbekovi pesniški zbirki Zemlja. Ko Kocbek zaključi svoj predvojni pesniški opus, napove rojstvo, ponovitev s tem, ko v zadnji pesmi pove, da bo mrtvec - človek, pesnik sam - spet odprl oči. Če si postavimo vprašanje, od kod Kocbeku to ponavljanje, je odgovor jasen: Soren Kierkegaard. Ta v knjigi Ponavljanje (Grafos, Beograd, 1982), v esejistično-pripovednem stilu, tako razloži pojem ponavljanje: 1. ponavljanje je odločilen izraz za tisto, kar je bilo Grkom spominjanje (str. 5), 2. ponavljanje, če je možno, človeka osrečuje, medtem ko ga spominjanje onesrečuje (str. 5-6), 3. ponavljanje je resničnost: resnost bivanja (str. 7), 4. tisti, ki je izbral ponavljanje, živi (str. 7), 5. če bog sam ne bi želel ponavljanja, svet sploh nikoli ne bi nastal (str. 7), 6. spominjanje je poganski pogled na svet, ponavljanje je moderen način razumevanja stvarstva (str. 26). Ponavljanje je pri Kocbeku prisotno na različnih ravninah. Srečamo ga že, ko se v Lučeh na severu sprašuje, kako naj pesnik odgovarja na zmeraj ista vprašanja. Ponovitve, predvsem ponovitve idiličnega stanja, si zaželi orač: »da bi se vsako leto prst pod plugom tak lepo drobila«. Tudi podobe slovenske pokrajine iz Jesenskih pesmi so take, da se iz njih da razbrati pesnikov trud, ko skuša neprenehoma dosegati ponovitve, ponovitve v nekaki brezčasnosti: »Nič se ni spremenilo, v tej mirni zemlji ni časnosti«. Ponavljanju je pri Kocbeku tudi spreminjanje dneva v noč, ves čas spremljano s ponavljajočim se oglašanjem večernega ali jutranjega zvonjenja: »V spanju se utrinja misel na delo, med delom klije upanje, v upanje se krade žalost, potem zopet zvonovi zvonijo«. Ponavljanje so možna tudi v ljubezenskih pesmih, kjer: »ljubezen, če izpusti človeka, ga že znova ziblje«. Tudi mesta iz Male hvalnice ne gre nikakor izpustiti: »Pojem hvalo igri duha, v vedno novih kolobarjih se ponavlja, iz nejasnih napletkov se trga, potem pa v nežnem tkivu milo podobo pričaka«. Ponavljanje je v Slovenski pesmi »tiho ostajanje«, v Veliki hvalnici pa je ponavljanje prisotno v naslednjih dveh verzih: »Hvalim ga, da ga lahko hvalim, hvalim ga da sem srečen, ker bom srečen«. Pesnikova hvalnica je molitev, ki jo je treba neprestano ponavljati: »Amen, amen, ne bom več nehal, začenjam znova pesem hvalnico«. Na mestu, kjer doživi Kocbekova pesem preobrat iz harmoničnega stanja v kaos, kjer ljudje ne vejo, kaj bi počeli, jih pesnik opomni: »Vrtove bi kopali, cvetlice sadili, sušili seno, konje vpregali, visoke jele podirali, mleli na vodo, orali zemljo in nazadnje v travi otroke pestovali«. Vendar je v tem trenutku ponovitev nemogoča, ker: »čista zahodna stran slovesna in blaga« zadnjič pretresa nekoga med ljudmi. Igor Rižnar IDEALNO eden kamenček pa eden kamenček pa še eden kamenček pa še eden... in postavil sem si hišico eden šraufek pa še eden šraufek pa še eden šraufek pa še eden... in sestavil sem mašino eden delavec pa še eden delavec pa še eden delavec pa še eden... in dobil sem delovno silo ki mi nosi mašino iz enega kota hišice v drugi S. ODNOS Radodajka in Trdoklin sta se sprehajala po polju spečega prahu njune misli so bile povezane z ladijsko vrvjo Radodajka DAM Trdoklin DAŠ Radodajka DAM Trdoklin O.K. Radodajka OJOJJJJJ JIRAD KLINC KULTURA CLEDALIŠČE SLIKEZANIO POTOVANJE SKOZI SLIKE-ČAS-SPOMINE. POTOVA-NJE SKOZI ZGODOVINO. POTOVANJE EROSA V GLEDALIŠČU. VIDETI, SLIŠATI, ZAČU-TITI IN DOJETI. TO NAJ BI BIL ZAČETEK. POTEM JE TREBA NAJTI SAMO ŠE KONEC. Ko ni ničesar več, se začnemo spominjati. Ko ni več spominov, se začne ustvarjanje novega sveta. Slike. Drobne, hipne in nebog-Ijene; ki v rasejo v velike, ogromne. Še bolj globoke, še bolj kričave, še bolj TVOJE. KULTURA Režija: Aleš K. Kranjc Dramaturgija: Simon Kardum Scenografija: Tomaž Štrucl Kostumografija: Lena Pislak Koreografija: Uršula Teržan, Aleš K. Kranjc Glasba: Vinci Vogue-Anžlovar Oblikovanje luči: Mare Strle, Aleš K. Kranjc Maska: Alenka Nahtigal Asistent režije: Irena Pivka Asistent scenografije: Dušan Koleša Asistent maske: Irena Mrhar Ansambel: Lara Bohinc Mojca Dimec Barbara Goršič Urška Hlebec Damjan Hren v Dominika Kacin Grega Kamnikar Mare Kostanjšek Damjana Križman Emin Ljubijankič Iztok Lovrič-Lovro Peter Musevski Jožef Ropoša Mateja Rozman Vasja Semolič Uršula Teržan Vinci Vogue-Anžlovar Miha Zrimšek KULTURA The Animals so nastali leta 1962 v New Castlu v Angliji. Združili so se Eric Burdon (vokal), Alan Price (klavir, orgle), Hilton Valentine (ki-tara), Charles Chas Chandler (baskitara) in John Steel • |bobni). Ti glasbeniki so že od leta 1957 pod imeni The Pagans in The Kansas City Five igrali skupaj. Ime Ani-rnals pa izhaja iz divjega vi-deza novega kvinteta. Kas-neje je Burdon razlagal: »Imenovali smo se Animals, ker se Rock izraža v enostav-nih, osnovnih živalskih afek-tih, čustvih in potrebah. Ve-čina ljudi pomisli pri tem imenu na leve, tigre, slone in živalske vrtove. Za mene pa pomeni pot zvok, skrbi in Soul.« Iz Soul in Blues komadov Ray Charlesa, Sam Cooka, Chuck Berrya in John Lee Hookerja je nastal potem tudi repertoire. Od petih čla-nov skupine The Animals niso bile vse plošče posnete v prvotni zasedbi, toda kar se je ohranilo, nam kaže plošča The Most of the Animals. Temni Burdonov glas je kot zaščitna znamka skupine, ki jo je spremljal od leta 1964 do leta 1966. Po devetih najbolje proda-nih single ploščah in uspešni turneji po ZDA je Burdon razpustil skupino leta 1966 in angažiral nove glasbenike, ki so poslej igrali pod imenom Eric Burdon and The Ani-mals. V tej novi zasedbi so igrali: John Weider (kitara, violina), Vic Briggs (kitara, baskitara), Danny Mc Cul-loch (baskitara, vokali), Barry Jenkis (bobni) in kas-neje Zoot Money ali George Bruno (klavir, orgle). Naj-boljši kornadi prve zasedbe so bili The House o( the Rising Sun, ki je bila posneta v 15 minutah in prodana 3,5 mili-jonkrat, We've gotta get out of this piace, Dont let me be misunderstood, I'm crying in It's my life. V drugi zasedbi pa je uspelo Burdonu v letih 1967-68 v Kaliforniji z LP-ji Winds of Change, The Twain Shall Meet, Everyone of Us in Love Is narediti klasike Rock glasbe, na katerih so bili opevani ljubezen, Flo-wer-Power, vzdušje iz San Francisca. mamilna euforija in mediracijski kult hippijev. Primož Završnik THE ANIMALS >>-MM"8T !Jd Bjes.ideu OJ{BJ ABid 33IU§3dsn 3>(U3A 3Aid StOAS BJS [[3l|DllIAj lUOf ui ub[Xq qoe ;ju3[ -BJ lU3qSE[Ž U3fu OUABJ BZBJZl op ps.ud f[oqfBu sf Bd ij^jb^ a '3UIJ1 Ul IJSOAOIOSSU BD1UB§ -3UI BUpBABUSU [iq 3f dojSBU uafN »Haiaau nvhn« nqnj){ lua^suopuoj a nuso -UO>[ lUSUfojSOUIBS BU B[ld -OJSBU BJIUBX 3f BjqiU3D3Q BJ3[ 3fj|j>jpo ŽUOS - J3§U[S BZ IfSB[§OJd >[SIJ l>t§3fSuB 3f Of BŠ3J31B>1 ipBJ -bz »IHVHH 1N3I3NV« nuinqiB ui3>isiuBjiq3p uisusfu bu ipnj ijijn? O5(ijo>i3u joui 3.f VNOSIHtfOH VNVA u| VSIIVM VnOl VSHNOf 331 VfSraDIH VN3H -03 VCIWNO31 aoji -iujoza qiusfu SAopsis AO§ v -uos nfuBSid - iuz3qnf| [Aid jfOAS >l B[IUJA TI3HDJLIIAI IMOf nfuB§n[sod qo st 3S Bd qUS[BUUI3p3S UJ 35fl| -Bp3J§ BZ Blf§npABU flOq OJBU 3f 3S B 'qUSfBUBAp Ijd BJBSldBU BJ|UBX 3fui3S3d OAid ofOAS 3A3 inoev tiv sufd -n^s ui Q3^DOHS 3113H OI^ NVlAIdVHD A3VH1 iq3dsn ipnj fiBZB>jop os "B[ip -3ssq Bjqop uissApsjd ofsf -n>[i[po qif ij{ ';uiBqpB[>(s iiuiu -Z0pU3J3ld3U BZ IJBJIZO 3\3Q -BZ 3Dl?0UUI 3S^0S BQ 3qSBI§ dod - 30UBp - JUBJSUl 31U30 -npoid 3[bjso ui NVNH31 -VM - N3XLIV - MDOIS oiaj B[|pu3SBZ ou§3dsn n§jj UI3U3qSB|§ BU 3f Bp •IfJoSoiUO 9f ff R w!PI0>tB unfBo ui 3u;io -IA AiJUnOO |Jt?O|A Z USfuiJBZ 'ŠUOS J((OJ U3J3ffid 3f »UOIJ -ipBJl poor)« 3DIAJS31 3>(§ -s^Sub qjA bu fBio>is ijsdzAod opdsn ao8uos »qi{SBipo« qifOAS P3UIZI UIIU3 Z 3f if 3S 051 *B}IUBJ[ B[IABfzi 3f >>'O[SBjpO ojsz ojjbj iusaz ntusj qnf[>{ BqSBJ§ BfOUI Bd Bp 'BpBlUI O^BJ 3§ UI3S Bp '3§|d I3UI0U3A IU3UI O 3S 3? "LUIIBJAOS« UIOZ3piA UI[U3fu Z §Bp3UI -Ijd O5(?3J UIBJ13U JB>{ B§ I>( 'SB[§ AB^SBJ O5{lIO}t3U O[3D 3? ui usjopoid '?(oqo{S usfu §i§ -flSBZ O^ 'fOilBJ ip3iqz Bd SIJA BJ^ OABf[Bp A UIBJJ3U IIUJJS UlOpS^Sod UIl}(JUI Ul UIO5l§3lUS -BU UIJIS151 OUpBABU 'UIl}(p3J 'OAB[S OUSfllOpjS S |>{ 'BDIU -JsfBU BA[[[?3UIBJS Ul BUpOJ3U JO3( JJSpiA 3f p3[§od lAid Bfy[ •iqsBiS q dojs -lid U3S3i fOAS Ejipiiod UI3J S U| ID}AJS3[ [U3qSB{§ }J{§3[3UB BU 13S3p qiAid p3UI BpdZAOd NVHVMIl VlINVl eui3[ -67 3f 3S »UOllfpBJJ pOOQ« UIOjSuiS UIIAid UllfOAS S KULTURA. Ker je industrijsko mesto, potrebuje tržišče, zato išče sodelovanje s socialističnimi državami, z Jugoslaivjo, Madžarsko in Češkoslova-ško. Ker je to sodelovanje tudi v interesu teh držav, že-limo zmanjšati razdalje na političnem, ekonomskem in kulturnem področju. Sociali-stične države potrebujejo po-moč in naše desetletno sode-lovanje se kaže kot uspešno,« sta povedala gospoda Anto-nio Cassuti in Giorgio Imbal-zano na eni izmed pbilnih »pašta« večerij. Na vprašanje, zakaj so po-vabili v Schio prav APZ Tone Tomšič. pa sem dobila odgo-vor, da je APZ renomiran zbor, ki se je že večkrat potr-dil na tekmovanjih v Italiji in Franciji. Kar precej moram povedati, da je bilo vzdušje v Schiu tisti petek, 14. in so-boto, 15. aprila napeto, saj smo bili že prvi dan sezna-njeni s hudo konkurenco zbo-rov. Srečanje sicer ni imelo tekmovalnega značaja. Ker pa so APZ-jevci tekmovalni, so hoteli pokazati »špico« svoje kvalitete. In so jo tudi pokazali. APZ Tone Tomšič z dirigentom Jožetom Fur-stom je imel v cerkvi SV. Frančiška v Schiu samozave-sten. prijeten, predvsem pa zrel nastop. Svojo ambicijo - zapeti kar se da dobro - je udejanil z naporom in zbra-nostjo. Program je bil seveda omejen na tisto glasbo, ki je najbolj reprezentativna za Italijo, to je na polifonijo be-neške in rimske šole 16. sto-letja. Jože Fiirst je nedvomno izbral najtežji program in si-cer pet peteroglasnih madri-galov Carla Gesualda da Ve-nose. (Mimogrede, dirigenti drugih zborovso priznali, da si s svojimi pevci ne upajo naštudirati tako zahtevnih skiadb.) Najbrž ni naključje, da so apezejevci posegli ravno po tej glasbi. APZ je izstopajoči zbor in glasba Ge-sualda da Venose je prav tako izstopajoča. S svojo predvsem kromatično struk-turiranostjo posameznih me-lodičnih linij in zato tudi soz-vočij. s svojo nenavadnostjo in nepredvidljivostjo je bila vedno izziv za muzikalno in-teligenco, saj zveni zelo po svoje in nekam tesnobno tuje. In ob tem ekskluzivnem izzivu se je zbor tudi uspešno preveril. Glasbo je tehnično in muzikalno dojel. Povsem POLIFONIJA V ALPE-ADRIJI »Benetke so pomemben kultumi center Alpe-Adrije, Schio pa je z Benetkami v tesnem kontaktu. Schio je pobudnik letošnjegd kulturnega dogajanja na tem območju. V tem letu bomo poleg festivala Polifonije organizirali tudi bibliotekarsko srečanje, razstavo fotografij iz Madžarske, festival popularnih pesmi (monta nara). Zakaj ravno Schio? Poleg bli-žine z Benetkami je pomembna tudi odprtost Schia proti severu. Schio ima namreč zelo ugodno lego, saj meji na Avstrijo. Zadnja leta pa se usmerja ne samo na zahod, ampak tudi na vzhod. virtuozno pevci programa si-cer niso odpeli, ker so obsegi strašni, poltonov pa veliko in je tako čistost intonacije vprašljiva. So pa zato izdelali arhitektoniko skladb; poi-skali so prava razmerja, pre-vidno in z občutkom obliko-vali fraze in jih usklajevali. Na tak način sb izoblikovali trdno strukturo, ki so jo isto-časno rahljali in sproščali z ustrezno dinamiko in arti-kulacijo. Beseda je vselej na-šla svoj izraz in mislim, da so bili pevci skupaj z dirigentom presenečeni nad tem, da je glasba nastajala kar nekam sama od sebe, čeprav je ob vsej prefinjenosti in homoge-nosti zbor zvenel malo preo-stro in ravno, plosko, in bi ga kazalo še bolj prostorsko za-polniti. Nastop APZ-ja na kon-certu zborov je nemogoče primerjati z ostalimi petimi zbori. Pe ne zato, ker bi bili apezejevci tako neponovljivo najboljši, ampak zato, ker so se zbori preveč razlikovali najprej po programu, potem pa še po stilu interpretacij. Zbori so izbrali bolj mešane programe (z izjemo madžar-skega, ker se je osredotočil na Monteverdija). Najbolj pogosto so se izvajala dela Palestrine, Giovannija in An-dree Gabrielija, pa Marenzia, Willaerta, Donata, Viedane, Banchierija in Ingegnerija. Italijanska zbora sta si izobli-kovala zelo zanimivo tehniko prepevanja s posebno dina-mično nihajočim vibratom, ki daje glasbi nekakšno notra-njo gibljivost. Na tak način sta svoj program odpela zbor Accademia Musicale Univer-sitaria iz Trsta pod vodstvom Walterja Lo Nigra in domači zbor Coro Polifonico di Gi-avenale pod vodstvom Pier-dina Tisata, ki je pesmi odpel res srčno in ljubiteljsko. Zbor iz Graza, bolj komorni po za-sedbi, se imenuje Vocal Fo-rum Graz, vodi pa ga Franz Herzog. V motetih in madri- galih je zelo izvirno ter zvočno intenzivno našel koi.n pakten ritmični izraz izrazito posvetne narave in skorajda plesne živahnosti. Zelo bled je bil nastop zbora iz. Miinchna - Junge Kantorei Mianchen z dirigetnotm Ro derichom Kreilem. še bolj nc-prepričljivo in utrujajoče se je prcdsravil Okisz Monteverdi Kamarakoorus iz Budimpe-šte pod vodstvom dirigentke Eve Kollar. ki je celo dolgo uro . pel Monteverdijeve skladbe v esteticističnem me-hanicizmu, nda da bi pri tem odkril več kot en obraz glasbe. Poleg tega. za vse zbore najpomembnejšega koncerta. je bil vsak zbor zadolžen še za dva nastopa. nastop v srednji šoli in nastop med rednim ne-deljskim bogoslužjem. Na teh dveh koncertih so apezejavci Zapeli nekaj sodobnih tujih skladb, vključno s priredbami slovenskih ljudskih pesmi. med njimi tisto, ki je bila pov-sod najbolj odinevna - bim bam bom, pa se sliš'. In kaj se je dogajalo vmes? Bile so pevske vaje, pa triurni obroki v različnih restavraci-jah. zares dinamično, maka-roni na te in one načine. pa srečanja z gospodom župa-nom (2x) v Mestni hiši in pa srečanje vseh zborov v nede-ljo dopoldne na mestnem trgu v Schiu, ki se je zaklučilo prav tako neopazno, kot se je začelo in je bilo nekam ne-srečno formalno. Organiza-torji so poskrbeli, da smo bili ves čas siti. čeprav se med sabo nismo spoznali. Potrebno pa je povedati, da na Slovenskem tečejo stvari dosti slabše. Apeze-jevci niso dobili nikakršne podpore niti s strani Uni-verze, niti s strani Zveze kul-turnih organizacij, prav, tako pa niso bili deležni nobene podpore s strani Skupnosti Alpe-Adria. Program Ve-nose so nekaj mesecev izdelo-vali samo za Schio hkrati s količino ostalega programa, kljub temu, da do koca niso vedeli, če bodo potovanje sploh lahko realizirali. S po-močjo finančnih sredstev, ki jih je prispeval vsak pevec APZ-ja, jim je to zadnji teden vendarle uspelo. Potem se-veda ni čudno, da jih je Gesu-aldova kromatika tako učin-kovito poiskala v vsej svoji tesnobni tujosti. Mirjam Žgavec LIFE IS LIFE AIiLYOU NEED ISLOVE PRIJATELJ, POZDPAVLJEN! Nagovor mogoče ni pravi, lahko bi pa bil. Tako kot ti, tudi mi iščemo prijatelje. Vsakdo izmed nas potrebuje prijatelje, vsakdo si jih želi, želi si imeti družbo, v kateri bi bil lahko sproščen in v kateri mu ne bi bilo treba skrivati svojih čustev in se potrjevati v nečem, kar ni. Kdo smo? Mladi (po letih in po srcu), sproščeni, komunikativni in zagreti. Radi bi dosegli nekaj več, vsak nekaj zase in tudi za skupni interes. Samozavestni in brez zadržkov in predsodkov. Študenti in zaposleni. Bolj ali manj izkušeni. Skratka, mešana družba, tako in drugače. V določenih stvareh pa vsi čutimo enako. Nič strašni nismo, dovolj prijetni, da greš lahko z nami v družbo brez sramu. Kaj počnemo? Kaj nas zanima, kaj nas druži? Ogromno stvari. Skupni interesi, skupna iskanja, potrjevanje svoje identitete. Nekateri se ukvarjamo s pripravljanjem razstav, filmskih projekcij, drezamo v razne organizacije, da bi nam ustrezno spremenili zakonodajo, dopisujemo si z drugimi organizacijami in posamezniki v tujini, pripravljamo prispevke za naš časopis, prevajamo članke iz tujih časopisov, sodelujemo pri različnih projektih, ki ljudi seznanjajo o nevarnosti aidsa in o zaščiti pred njim in še ogromno drugih stvari. Včasih nam uspe tudi kaj več: kakšen skupni izlet, skok čez mejo v gay-diskoteko, kakšna dobra zabava. Predvsem pa iščemo prostor, v katerem bi se lahko stalno dobivali, spoznavali in se zabavali. In zakaj vse to počnemo? Da se naše okolje sprijazni z dejstvom, da obstajamo, in da nas končno sprejme kot enakovredne in enakopravne - skratka kot sebi enake. In da si pomagamo. Tako in drugače. Z vsakim problemom se lažje spopadeš, če imaš prijatelje, ki te vsaj moralno podprejo. Dosti idej, ki jih ne moremo uresničiti, če nimamo pravega zaledja. Dosti idej, pa še vedno ne dovolj. Morda imaš tudi ti kakšno. Pravo, uporabno. Tako, ki bi jo lahko uresničili, pa niti vemo ne zanjo. Pri iftarsičem lahko sodeluješ, kakršnekoli osebne ambicije lahko uresničuješ v interesu nas vseh. Za vse stvari, ki bi jih želeli realizirati, nas ni dovolj. Lahko, ni pa nujno. Zadostuje že, da se družimo v iskanju pravega prijatelja. Zadostuje, da spoznavaš nove ljudi. Nas, in preko nas še koga. In med vsemi temi ljudmi se bo našel nekdo tudi zate. Sigurno! V tej množici novih ljudi, ki vsi čutimo enako, bo nekdo pravšnji tudi zate; ne glede na to, kaj iščeš. Ljudje smo raznoliki. Več kot jih spoznaš, bližje si svojemu cilju in idealu. Dovolj reklame. Zberi pogum in se javi. Pokliči nas v soboto med 18. in 20. uro na številko (061 če nisi iz Ljubljane) 319-662, piši nam na naslov MAGNUS, ŠKUC-FORUM, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, še najraje pa vidimo, da prideš v soboto v 4. nadstropje na Kersnikovi. Če si bolj sramežljiv, nas pokliči, pogovori se z enim od nas, lahko se dogovoriš tudi za zmenek na kakšnem drugem mestu, če ti to bolj odgovarja. Na kavi ali pivu. Da poklepetamo, da se ne počutimo osamljeni, zapuščeni. Najslabša rešitev je, če človek ostane sam, izoliran, prepuščen samemu sebi in nezadovo-ljen sam s sabo. Zakaj, če ni potrebno! Čepiš doma in se smiliš samemu sebi. LEZBIŠKA SEKCIJA Lezbijke živijo v izolaciji, kamor jih je potisnila heteroseksistična družba. Tam, kjer je edino heteroseksualen odnos normalen, se o drugih spolnih preferencah komajda razmišlja, kar ohranja stereotipe in predsodke. Kadar lezbijke v celoti pristanemo na svoj marginalni položaj, pristanemo tudi na samoizolacijo. Nisrno izolirane samo v družbi, temveč tudi med sebof,-------------- LIFE IS LIFE Skrajni čas je za izstop iz anonimnosti. Spolna preferenca ne sme ovirati razvoja in samoaktualiza-cije. Za razvoj in samoaktualizacijo včasih zadostuje le majhna spodbuda, ki jo želi sprožiti Lezbiška sekcija. Začetek delovanja sekcije sega v leto 1987, ko je v oktobru v MLADINI izšla priloga o lezbištvu. Januarja 1988 seje lezbiška skupina odcepila od sekcije LILIT in se konstituirala kot samostojna sekcija v okviru ŠKUC-Foruma. Pregled delovanja Lezbiške sekcije: - literarni večer - predavanje o švicarski pisateljici Annemarie Schvvarzenbach t - mednarodni lezbiški kamp - Teden lezbiškega filma v Galeriji ŠKUC - Dve številki biltena LESBOZINE - udeležba na mednarodnih konferencah - nekaj družabnih večerov - sodelovanje in kulturna izmenjava s podobnimi organizacijami iz tujine - urejanje arhiva in videoteke Delovni sestanki, ki vključujejo tudi druženje in medsebojno spoznavanje. so vsak petek na Kersnikovi 4, soba 405 od 20. ure naprej (telefon: 319-662). MAGMJS Magnus je telo iniciative za odpravo diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti in osebne identitete, namenjeno artikulaciji in promociji interesov homoseksualnih ljudi. Organizacijsko je Magnus sekcija Študentskega kulturnega centra v Ljubljani. Doslej je Magnus oblikoval naslednje projekte: - Predlog. da ustava med primere, za katere je diskriminacija izrecno prepovedana, uvrsti tudi »spolno usmerjenost«. Treba je odpraviti necivilizirane zakone v polovici države (v Srbiji, Makedoniji, Bosni in Hercegovini in na Kosovu), ki grozijo spolnosti med odraslimi moškimi z zaporom do enega leta. - Kulturne prireditve in dejavnosti (festivali Magnus 1984, 1985. 1986 in druge) zastavljajo vprašanje, kaj je homoerotična kultura ali identiteta. Pri tem Magnus sodeluje s kulturnimi ustano-vami, kjer jih lahko izpelje, ker nima lastnih sredstev. Ne prepogosto izdaja publikacijo Gayzine. - Šele iz socializacijskih projektov, tj. druženja in medsebojnega spoznavanja, lahko izhajajo drugi projekti. Skratka, klub. Tu je bil Magnus doslej najbolj oviran in omejen na začasne rešitve. Še vedno nima stalnega prostora. Na tem so se pokazale doslej najbolj »praktične« oblike zatiranja iniciative, ki jo predstavlja Magnus. - Magnus je od leta 1984, kar obstaja, izpeljal več akcij proti aidsu: organiziral je prvo javno okroglo mizo v Sloveniji, izdal nekaj letakov, delil kondome itn. Ob tem je treba napisati trdo, a utemeljeno oceno: zdravstvene oblasti na Slovenskem še vedno ne znajo razlikovati med žrtvijo in krivcem. SLOVENSKE ATENE ALI" LEPI JAJSTIČAE Ena temeljnih gest nastanka modernih držav je bila ločitev Cerkve od države, desakralizacija in laizacija države. Sodobne moderne države se odlikujejo po percepciji razlik v svoji strukturi in imajo med drugim ločeno državo od vojske, policijo od tajne policije — pri čemer ni pomembno, da policija vsaj v filmih1 lahko kazensko preganja tajno policijo, kolikor prekorači zakonska pooblastila. Četudi bi bile razlike le navidezne, pa modernim državam uspeva producirati videz demokracije in spoštovanja človekovih pravic, torej formo, »forma pa je zavest o metodi notranjega samogibanja njene vsebine« (Hegel). Države znanstvenega socializma, ki s svojo prenapihnjeno znanstveno osnovo niso sposobne ustvariti videza laične države, pa padejo v predmoderno stopnjo, ki je z izključitvijo razlik podobna klinični psihozi. V znanstvenih Državah, kjer je tajna filozofija v osrčju organskih monstrumov državnih aparatov (nadzornih, represivnih, ideoloških, šolskih...) globoko prežeta s konspirativ-nostjo in neposredno oblastvenostjo, prihaja do transferiranja koncepta totalitete v totalitariteto, ki služi za opravičilo totalitarizma kot nosilca zgodovinskega smisla. Ko se z marksizmom speča še psihoanaliza, se na znanstveni osnovi organizirajo vsi intersubjektivni odnosi v družbi in družini, vključno s prostitucijo. Znanstveno znanstvene Države z znanstveno metodo zrejo svoje podanike in slovenska državna znanost je z eidetsko deskripcijo uvidila sperverziranost občega bistva slovenskih podložnikov, kot posledico neinterioriziranega Zakona Očeta. Slovenci torej niso sposobni normalnega spolnega razmerja z žensko, ker jim niso naložene prepovedi Zakona, niso konstituirani kot subjekti v polju velikega Drugega skozi manko kastracije, temveč so zavezani Zakonu Matere ter tako perverzni in imoralni zaradi neponotranjenih zločinov moralnega Zakona. Slovenski podložniki so alkoholiki, slabiči ali, kot bi dejala znanstvena psihoanaliza, pederski.2 Slovenska znanstvena Država znanstveno zdravi svoje občane skozi nalaganje prepovedi Zakona. Ta pa, kot je ugotovila psihoanaliza, temelji na zločinu. Utelešenje Zakona, Očetne instance je vojska3 kot moški princip (celo, razumsko. moralno, trdo, hladno, suho), civilno-demokratična javnost pa je utelešenje Materne instance, torej ženski princip (ne-celo, čustveno, perverzno, mehko, toplo, mokro). Ženski princip so rože, moški pa tank, kot tisti, ki ga ima.4 Tank s svojim železnim falosom LIFE IS LIFE lahko v dveh urah pregazi na tone rož in Očetna instanca premaga Materinsko, naloži podanikom prepovedi Zakona ter iz Slovencev naredi ta prave dedce.5 Saj verjamemo, da ni idiotov, ki bi verjeli v takšne znanstveno-fantastične scenarije naci-onalnih »zdravljenj«, pa vendar omenimo še en manko: tank, ki simbolizira torturo Drugega, v polju katerega naj se izoblikuje genitalnost, kot iz pradavnine priklicano Ime ubitega Očeta, ni tank Očeta Naroda. Ker ni druge analize razen didaktične analize, kjer gre za analitikovo željo, sklenimo z njegovo željo, ki ni čista želja, temveč želja, da bi prišli do absolutne razlike - do ločitve filozofije in psihoanalize od države. Sekcija Magnus LETO KOT VSAKO Ne glede na to, da je v Mladini pred nekaj tedni izšlo zelo poučno besedilo o tem, kako moškim homoseksualcem ne smemo praviti pedri ampak gayji,se tudi v lanskem letu popularni žargon glede Ijubljanskih homoseksualcev ni kaj prida spremenil. Še vedno so pedri, toplovodarji, v najboljšem primeru dvocevke (če so že biseksualci), sami pa si med seboj - kot že vrsto let - pravijo gavji. Žal pa to ni del kakšne načrtne emancipacije, ampak samo poskus, kako bi se - kot se temu pravi - ljubljanski homoseksualci »zgodili«. Še bolj pa je škoda, da se kljub stalnim poskusom in vztrajanju. to lahko »zgodi« samo med peščico homoseksualcev in tudi širše. Popularni izraz za to »dogajanje« je socializacija, ki se v Zahodni Evropi in Združenih državah lahko dogaja tako v barih, restavracijah,. diskotekah in savnah kot tudi v galerijah, kinodvoranah (ne porno) in knjigarnah (ne sex shopih). V Ljubljani pa se lahko ta socializaicja odvija samo v standardnih alternativnih prostorih, kot je recimo Galerija ŠKUC, v kateri je bil lani pripravljen tudi Teden gay filmov (ki je sledil Tednu lezbiškega filma) v organizaciji Sekcije Magnus. Sam koncept Tedna je bil prav tako standarden, kot je sam prostor. Filmi, ki jih je bilo mogoče videti, so bili že videni, za večino homoseksualcev (naj ne bodo užaljeni tisti, ki za njih to ne velja) pa je najzanimivejši del programa predstavljal poznovečerni dodatek francoskih pornografskih filmov iz Cadinatove produkcije. Socializacija se je drugače odvijala v priročnem barčku Galerije, kjer so sicer pokazali dovolj razumevanja za prireditev, ki je drugače lani potekala že. V istem prostoru je potekalo tudi eno izmed obeh gay/lezbiških silvestrovanj lanskega leta, ki je bilo po besedah organizatorjev precej uspešno, čeprav se račun ni iztekel. In to ne zaradi nizke udeležbe ampak nizke potrošnje, oziroma, nasplošno kupne moči. Eden izmed prostorov socializacije je bila tudi odročna gostilna Žagar ob Savi. Verjetno je prav tej odročnosti treba pripisati manjšo obiskanost od pričakovane, kar je potem pripeljalo do manjše zmešnjave okoli najemnine za prostore. Vendar je to v zadnjem času že vsaj tretji lokal (tako družbeni kot zasebni), ki je po manjšem zanimanju za »dogajanje« to zanimanje tudi opustil. Najprej gre za Kolovrat, kjer gay klub sploh ni začel delovati, potem za Gostišče Stara Cerkev, v kateri se je »dogajalo« samo enkrat in zdaj še Žagar. Temu je mogoče prišteti še tudi nedelovanje Kluba K4, ki obnovljen še veno čaka na obratovanje, vendar za zdaj še ni izgledov, da bi se lahko tudi drugačna klubska ponudba v kratjem času razvila (gre tudi za metalce, hard corovce), ne glede na to, da je ponudba za manj problematične socialne segmente vsaj minimalno zagotovljeno. Vendar pa pri tem ne pomaga jamranje in stokanje, kako vsi ljudje pedre sovražijo, ampak se je potrebno organizirati (nekaj dobrih organizatorjev je tudi na gay sceni) in načrtno začeti iskati prostor. Tako bo vsaj malo zmanjšan pomen lova po diskotekah, štreki in železniški postaji. Vrstni red lovišč je obraten in to je še bolj žalostno. Prav tako se ne bi dalo reči, da je prav zaživela Sekcija Magnus (lezbijke so pri tem vsaj dva koraka pred gayji), saj prisotnost na sestankih stalno niha, ne more pa se prebiti čez 10. To je potrebno pripisati zaprtosti velikega števila homoseksualcev, med katerimi je tudi veliko uglednih mlajših in starejših javnih delavcev, ki pa z ljubljansko gay sceno nočejo imeti nič. Verjetno so temu krivi tudi znani spori med gayji, ki nazadnje pokoplje še tako dobro organizirano skupino ljudi. Sekcija Magnus pa je klub skromnemu članstvu vzbudila dovolj prahu z odprtimi pismi visokim republiškim funcionarjem glede politike do homoseksualnosti in odnosa politike in homoseksualnosti. Prav tako pa je izšla nova, druga številka Gayzina, ki prinaša številna teoretska in leposlovna besedila tujih in domačih avtorjev. Sekcija je želela pripraviti tudi zbornik izvirne homoerotične proze, ki pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev žal ne bo izšel. Poleg tega pa za zbornik, ki bi se naj zgledoval po znanih ameriških zbornikih Meat in Flesh, v katerih so objavljene zgodbe o prvem srečanju s homoseksualnostjo, kakor jih vidijo in doživijo samo homoseksualci, ni prišlo niti približno dovolj besedil. Sekcija se je med prvimi vključila v Odbor za varstvo človekovih pravic. Tudi v drugačnih prostorih se ni kaj prida »dogajalo«, razen uspele prireditve Drugačna ljubezen v Cankarjevem domu, kjer so bili predstavljeni filmi na temo »drugačna ljubezen«. Med temi filmi je bil tudi Maurice Jamesa Ivoryja, ki so ga potem z velikim uspehom predvajali še nekajkrat. Zgodaj v začetku leta so v CD predvajali tudi My Beautiful Laundrete Stephena Frearsa, na ljubljanski video borzi pa je že dalj časa na voljo njegov film Prick Up Your Ears o življenju Joea Ortona, katerega What the Butler Saw so igrali v novogoriškem gledališču, eno izmed njegovih del pa ima na sporedu tudi ljubljanski Glej. Če smo že pri podrobnostih, potem lahko omenimo še prodor Jeana Geneta v slovenski prostor. Balkon v Mladinskem gledališču in odlične Služkinje v izvedbi Koreodrame (na začetku 1989), ter priprava na izid romana Dnevnik lopova, pričajo o tem. Glede prihodnjega leta: izid knjige Rožnati trikotnik Richarda Planta, že omenjeni Genet in Antologija poezije 20. stoletja s homoerotično motiviko, pričajo o tem, da bo to leto izredno plodno vsaj na založniškem področju. Priznati pa je potrebno, da celotna gay scena ni kaj prida storila za to (vse je odvisno od posamezni-kov), zato pa lahko upamo, da bo - med ostalimi kupci - vsaj dober odjemalec teh knj[g. MATJAZ OMAHEN LIFE IS LIFE LITERAHNO OZADJE - DNEVNIK LOPOVA (JEAE" GENET) Vzdolž španske obalc so cariniki na vsake tri ali štiri kilometre postavili majhne kolibe. iz katerih so lahko nadzirali morje. Nekega vcčera je nckdo vstopil v kolibo. v kateri sem se zleknil. da zaspim. Ker sem bil beden. hodil sem po dežju in vetru, je bila sa najmanjša kotanja. najmanjše zavetje primerno za počitek. Včasih sem tako mesto vešče okrasil. glede na njegove posebnosti: gledališka loža. pokopali-ška kapelica, votlina, zapuščen kamnolom. tovorni vagon. kaj vem kaj še. Obseden od misli na stanovanje sem mesto. ki sem ga izbral. v mislih olepševal. glede na njegovo arhitekturo. Ko mi je bilo vse zavrnjeno, sem si želel biti ustvarjen za žlebine umetnih stebrov. ki krase pročelja. za kariatide.: balkone, klesan kamen, za to težko meščansko varnost. ki jo izražajo. - Moral bi jih ljubiti. sem si govoril. milovati. jim pripadati. da bi mi oni pripadali in da bi bil red. ki gapodpirajo. moj red. Zal, nisem še bil ustvarjen za njih. Vse me je od njih oddaljevalo. preprečevalo to Ijubezen. Manjkal mi je čut za zemeljsko srečo. Danes, ko sem bogat. toda izčrpan. prosim Luciena. da prevzame moje mesto. Zgrbljen. zvit v svoj površnik. da bi se izognil morski vlagi. sem pozabljal na svoje telo in utrujenost v predstavljanju detajlov. ki bi iz te kolibe iz trstja in bičja naredili odlično bivališče. nalašč zgrajeno. da zaščiti človeka. kakršen sem postajal nekaj minut. da bi bila moja duša v skladu <• krajem - z morjem, nebom, pečinami, puščo - in s krhkostjo zgradbe. Nek človek je zadel obme. Zaklel je. Ponoči me ni bilo več strah. nasprotno. Bil je carinik kakih tridesetih iet. Prišel je oborožen s puško. da bi prežal na ribiče ali mornarje. ki tihotapijo med Marokom in Španijo. Hotel me je spoditi. a potem ko je s svetilko osvetlil moj obraz in videl. da sem mlad. mi je rekel. naj ostanem. Z njim sem delil njegovo večerjo: kruh. olive. par slanikov. in pil sem vino. Malo sva govorila. nato me je pobožal. Rekel je, da je Andaluzijec. Ne vem več. ali je bil lep. Skozi odprtino se je videlo morje. Nobene barke nisva mogla razločiti. toda slišala sva udarce vesel in glasove. Premaknil se je. da bi odšel. vendar sem ga začel še bolj vešče ljubkovati. Od tega se ni mogel odtrgati in tihotapci so lahko mirno pristali. Ko sem se podvrgel carinikovim muham. sem ubogal vladajoči red. ki se mu je bilo nemogoče upreti: red policije. Za hip nisem bil več sestradan in razcapan klatež. ki ga preganjajo psi in otroci. prav tako tudi ne predrzen lopov. ki zasmehuje kifelce. temveč miljenka. ki pod zvezdnato nočjo ziblje zmagovalca. Ko sem razumel, da je le od mene odvisno. ali bodo tihotapci brez nevarnosti prišli na breg, nisem začutil odgovornosti samo do njih. temveč do vseh izobčencev. Drugje so me nadzirali in nisem se mogel izmakniti. Ponos me je držal pokonci. Skratka. ker sem s hlinjenjem ljubezni zadržal policaja, ga bom zagotovo še bolj. sem si rekel. če bo moja ljubezen močnejša. in ker nisem mogel storiti nič boljšega. sem ga ljubil z vsemi močmi. Poklonil sem mu svojo najlepšo noč. Ne zato. da bi bil on srečen, temveč da bi si naloži] - in njega odrešil - njegovo lastno sramoto. Izdaja, kraja in homoseksualnost so poglavitne teme te knjige. Med njimi obstaja zveza. če ne vselej očitna, se mi vsaj zdi. da v nji spoznavam nekakšno vaskularno izmenjavo med mojim nagnjenjem do izdaje, krajo in mojimi ljubeznimi. Foto: Jirad Klinc Foto: Jirad Klinc LIFE IS LIFE Pred leti, ko sem namesto političnih člankov (in progra-mov) pisal še ZF zgodbe, mi je znanec očital, da verjamem v to. kar pišem. Lahko bi mi očital še. da verjamem v to, kar berem. Varjamem (še vedno) v The Moon is a Harsh Mistress, verjamem v The Dispossessed, v Persi-stence of Fision, v Tau Zero in The Enemv Stars, v Tolki-ena. v Varleyevi Cirocco in Gaby iz trilogije o Gaei, v The Judgemenr of Eve in A Mirror for Observers. Ver-jamem tudi v Walden Pond. Our Fhend Judith in The Summer Before the Dark, pa še v kaj. Verjamem v power-sate. politiko preživetja, Da-edalusa, celo za Oriona Dy-sona in Taylorja mi je žal. Študentska organizacija je bila zame po eni strani pro-jekt, v katerega sem slučajno zataval, da bi pomagal kole-gom, po drugi terenski prak-tikum za radovednega pisca znanstvene fantastike in po tretji upanje, da se da izrez-Ijati instrument, ki bi ga re-žim moral upoštevati in ki bi dvigal verjetnost (»the world is but a calculus of probabili-ties«). da bo to v človeškem času svobodna, prijazna in dostojna dežela, iz katere lju-dem ne bo treba ne bežati ne rajžati za kruhom. Kjer bi bila drugačna mnenja spošto-vana in celo zaželjena, where one could afford to rock the bcat or fight the city hall. Ne ljubim politike. Kot pravi Shevek v Razlaščenih: »Tukaj ni ničesar, le države in nji-hova orožja, bogati in njihove laži, ubogi in njihova revš-čina. Tukaj ni ničesar, v če-mer ne bi bilo profita, strahu pred izgubo ali želje po moči. Ne moreš reči dobro jutro, ne da bi vedel, kdo je nad dru-gim, ali poskušal to dokazati. Ne moreš biti brat drugim lju-dem, z njimi moraš manipuli-rati, ali jim ukazovati, ali jih ubogati, ali jih goljufati. Ne moreš se dotakniti drugega človeka, pa vendar te ne bodo pustili pri miru.« Morda je imel Heinlein prav, da igra sama ni uma-zana, da pa naletiš na uma-zane igralce (Dvojna zvezda). Ne vem. Samo to vem, da je dolga noč vedno blizu, da se lahko zaneseš na neumnost, nevednost in brezbrižnost drugigh in samega sebe, in da je vseeno mogoče uspeti, če si dovolj dober. For a while. ZMAGOVALCI SAMO RESNIK POŠAST SE PREDSTAVI Pošast hodi po Ljubljani. Vsepovsod ima svoje prste vmes. Vsega je kriva. Bi dovolili pošastiy najbolj osovraženemu in največ strahu vzbujajo-čemu bitju v živalskem vrtu slovenske mladinske politike, članu IO SDZ, morda rekorderju med slovenskimi uredniki po številu odstavitev in me-tanj (z ustrezno preganjavico)y piscu, ki je že dve leti v sodnem postopku, ker naj bi žalil mesto Maribor in njegovo policijo - da se predstavi? Dame in gospodjey tovarišice in tovariši - govori Samo Resnik. Dežela potrebuje politike, kot potrebuje zdravnike, pes-nike in smetarje. Upam, da jih bo študentska organizacija nekaj vzgojila. Verjamem, da vzbujajo največ upanja takšni kandidati, ki si sploh ne že-lijo, da bi bili zraven (podgan je vedno dovolj pred vrati), so pa le pripravljeni nesti prstan v Mordor, če je že treba. »Zmagovalci« so ZF zgodba o politiki in državah v Einsteinovem vesolju. Samo Resnik Govorili bi radi z mano? Radi bi, da povem, kako je bilo? Glas premaganca? Lahko vam povem, ne verja-mem pa ne, da bo koga zani-malo. Povem pa vam lahko. Jutri bo deset let, to je dober čas za spomine. Dobro življe-nje imate, novinar, še bolj tra-pasto kot jaz. V mojem poslu delaš po ukazih, ki so jih po-slali deset let prej, če si blizu doma, po ugibanju, kakšne bodo stvari, ko sporočilo pride do tebe, vi pa ste dobili denar od umrlega urednika, da se klatite po svetovih in pišete za nerojene bralce. Se vam to ne zdi čudno? Da, na-vajeni ste, to se pravi, da niste razmišljali, ali pa res ni ra-zloga za razmišljanje. Svo-bodni ste, to vam zavidam, v mojem delu nisi. Tudi vi ste povsod tujec, samo da vi ne vlačite svoje driave za seboj, vsepovsod. Čudna stvar so te drlave, ti narodi, vse te igrice. Povedal vam bom, kako je bilo. Bil sem veleposlanik tukaj, kot moj oče pred menoj. Moj ded je prišel od doma, z Alta-ira. Prav ugleden sem bil. Se-daj niti domov ne smem, po svoje bi rad videl dom, nikoli nisem bil tam, ampak preveč vem, da bi me pustili. Čuden dan je bil tisto, niti ne vem, če bi ga res rad pozabil. Dobro leto po njem sem skušal pove-dati, kako je bilo, zase, v pi-salni mizi itnam posnetek. To ni moj posel, pripovedovanje, ampak zdaj bi še slabše pove-dal. Sprehajal sem se med ba-zeni v velikem akvariju na-šega veleposlaništva, ko me je stresel pozivnik. Bila sta dva tresljaja, kratka in ostra, in vedel sem, da je nujno. Zavrtel sem torej gumb na suknjiču, navaden gumb, ki je povezan s pozivnikom, vključil sprejem in aparat se je oglasil z nežnimi tresljaji v Morsejevi abecedi. LIFE IS LIFE »Sporočilo od doma, šef. 4X. Vse opravljeno. Pridi.« Zgrozil sem se. Štirje iksi? Skrajno nujno in skrajno tajno? S takšnimi depe-šami je hudič. Celo če pride kaj dobrega, povzroči same težave. Ne - dobre novice, če so že tajne, ne prihajajo opremljene s štirimi iksi. Mogoče s tremi, a s štirimi prihajajo le res nujne reči - navodila za bitke, vojne napovedi, napovedi eksplozij nov, sporočila o bistvenih spremembah, ki bo o njih druga stran slišala šele čez nekaj dni ali ur. In vedno je treba takoj, ko razvozljajo, planiti in divjati kot peklenš-ček. Smešna je ta galaktična politika. Po eni strani leta in leta čakanja odgovora na vsako vprašanje, desetletja trajajoča poga-janja, zarote in vojne, ki se tkejo čez sto-letja, po drugi pa tolikokrat zmagajo tisti, ki pritisnejo na pravi gumb mikrosekundo prej. Lahko bi vključil glas, tresljaji so za sporočila v javnosti, da se lahko pogovar-jaš dalje in tisti okoli ne morejo zavohati kaj se ti sporoča, če niso zelo oprezni in izurjeni, pa sploh ne vedo, da se kaj do-gaja, pa ni bilo o čem govoriti. Manj kot dve minuti po prvem tresljaju pozivnika sem stal pred dešifrirnico, ugankarskim kotičkom, kot se ji pravi. Pogosto gre v resnici za uganke, za superazvite blod-njake, ki jih človek rešuje z izkušnjami, znanjem računalniki, zdravo pametjo in, včasih, srečo. Pravijo pa, da so Sirijci izgu-bili zadnjo vojno z Denebom, ker njihov veleposlanik na Sartri 6 ni zmogel razvo-zlati sporočila od doma in take stvari so mora za vse, ki se ukvarjamo s temi posli. Prava sreča je, da je mir in da smo z Alde-baranci stari prijatelji, še pred dvema ted-noma smo praznovali dvestoto obletnico plodnega sodelovanja, bili so govori in proslave, s predsednikom sva si izmenjala zdravice in si pred kamerami dolgo stiskala roke, ljudstvo pa je divje ploskalo. Ja sreča, da je mir. Vstopil sem in tiho obstal ob vratih. Ne vmešavam se rad v delo ugankarjev. Trije so sedeli za mizo poleg video zaslona, eden pa je na stranskem terminalu preiskoval neke podatke. Eden od trojice je vstal in začel tipkati po tastaturi. Pojavile so se nekakšne krivulje, potem čuden, nekako zmešan tekst in potem je bilo delo kon-čano. Skočil sem k ekranu in prebral: »Optični kontakt z našo floto danes okoli desetih. Vojno napoved in zahtevo po brez-pogojni vdaji vloiite ob 9:45.« Pogledal sem na uro. Deset do devetih. »Aleš, sproži zaščitni program.« Saj ni bilo česa storiti. Veleposlaništva so vselej pripravljena na vse in zaščitni program je v glavnem le svarilo agentom in našim ljudem, ki so zunaj. Odšel sem v svoj delovni prostor in pri-pravil zapiske za uničenje, si sestavil kra-tek nagovor za predsednika, vložil nekaj podatkov v tiskalnik, ki mi je izvrgel lepo natisnjeno vojno napoved v štirih izvodih, enega sem poslal strokovnjakom, ki so že pripravljali sporočilo za javnost, vzel iz jaška štiristo besed dolg uradni memora-dum, ki je razložil vzroke za napoved vojne, zaprl pisarno in se - imel sem še skoraj tričetrt ure - počasi sprehodil proti vladni zgradbi. Vedel sem, da bodo opazo-valci v poslopju poleg našega najavili moj prihod in da me bodo čakali. Na ulicah je bilo precej ljudi in zalotil sem se, da jih radovedno opazujem. Gle-dal sem dekleta, ki so si ogledovala izložbe, se pomudil z očesom na skupinici otrok, ki je vihrala mimo, videl parčke, ki so zatopljeni vase pohajali sredi ceste, za-gledal sem se v golobe, sprehajajoče se med lužami, gledal sem hiše, drevesa, okna, luže in sem mislil na naše fante, ki prihajajo v mogočnih ladjah, katerih zavi-ralni plameni se bodo tako kmalu pojavili kot drobne svetle točke na zaslonih zuna-njih opazovalnic. Operaterji bodo najprej podvomili, potem pa planili k terminalom in kmalu bodo alarmni zvonci zadoneli po štabih in zasopli, prestrašeni kurirji bodo metali ključne ljudi iz sna. Zmešnjava bo, zmešnjava in dvom in presenečenje, ker je od zadnje vojne že več kot pol stoletja, pa še tisto so bfli daleč stran in center je doživel le tri manjše napade, pri čemer so dva odbili že zunaj osončja. Njihova flota je daleč, doma je le nekaj manjših enot in šest velikih križark, pa še od teh sta le dve novi, močni ladji, prihaja pa jih vsaj petde-set. Ostane jim le predaja, ker utrdbe same velikega napada ne morejo dobiti, velikega napada, ko ladje prihajajo druga za drugo in sipajo ogenj, dokler kaj ostane, predaja, sicer jih bodo naši stolkli, da bo ostala samo še puščava. Razumni ljudje so, premislili bodo in se vdali, gotovo. Naši ljudje so dobro opravili delo. Res čudovita analiza razvoja, da najdeš drobec časa, mesec, ko je dokaj verjetno, da bo sovraž-nik šibak in udariš tedaj z vso silo, ostro in neusmiljeno. Če se ne vdajo, bodo izbri-sani, če se, bo velika država brez živčnega centra usodno oslabljena in v nekaj stolet-jih je ne bo več. Kako, da so mogli pustiti domače osončje tako slabo zavarovano? Resnično, trden mir je, nobenih sporov, prijateljstvo z vsemi silami petdeset parse-kov naokoli. To jih je uspavalo. Samo - ne bodo se predali. Ne, ne Aldebaran. Ne takšna država. Ne takoj. Borili se bodo, zaradi svojega ugleda, borili se bodo, da rešijo čast, čakali bodo na čudež in ta lepa mesta bodo puščave upognjenih jeklenih ogrodij in ti ljudje, ki sedaj kupujejo kruh in mleko in novo srajco in knjigo za hčer-kin rojstni dan in novo pohištvo za stano-vanje bodo - vrag vzemi, moral bi biti vesel, da pridejo naši Ijudje, da pridejo ladje od doma - a kje sem doma? Na Atairu VII ali na Aldebaranu XII? Na planetu svojega državljanstva ali na pla-netu, kjer sem se rodil? Zaradi tega pride vsako leto nekaj ljudi od doma in nekaj naših, tu rojenih, odide, zato, da se ne udomačimo preveč, le toliko, da dodobra spoznamo te planete in te ljudi. Takšne rotacije pomagajo - in profesionalni po-gled na stvari. Brez resnično profesional-nega odnosa ne zdržiš v tem poslu. Včeraj si šel s prijateljem pit, danes zveš od doma, da ste v vojni in ta vojna je medtem morda že končana in morda ste spet prijatelji. ampak vidva se bosta morala po službeni dolžnosti izogibati drug drugemu, dokler nekoč ne zvesta, da je spet mir, če zvesta. Čudna reč je ta diplomacija. Počasi sem hodil, prečkal nekaj križišč in bil sem na trgu pred velikim mravljiščem uradnih poslopij. Pri glavnem vhodu sem uradno zaprosil za sprejem pri predsed-niku. Trajalo je nekaj minut, potem so me spustili noter in tekoči trakovi so me pone-sli preko ogromnega kompleksa, nabasa-nega z ljudmi in zgradbami. Izstopil sem pred manjšim šesterokotnim poslopjem in se po ozki tlakovani poti namenil proti vratom. Pot je vodila med rožnimi grmi in nikogar ni bilo v bližini, a vedel sem, da me opazuje nekaj budnih oči in spomnil sem se govorice, da tile razcveteni grmi pokrivajo nekaj dobro oboroženih bunker-jev. Mogoče res. Baje je pomočnik poslanika z Vege - fant ima posebno veselje za take sorte zabave - nekoč, ko je šel na obisk k predsedniku, vtaknil v žep plašča meril-nik infra rdečega sevanja, da bi pogledal, kako je s to rečjo. Ne spominjam se, da bi kdaj govoril o tem, čeprav sicer rad pripo-veduje o svojih potegavščinah, no, ampak videl sem ga dan po tistem v diplomatskem klubu in bil je precej slabe volje, kar je pri njem redko. Pa ne vem, če je kakšna zveza. Pri vhodu sem moral spet čakati in spet so me zafrkavali z identifikacijo in bil sem prav presenečen, kako dolgo je trajalo. Ponavadi te formalnosti sploh opustijo. Hotel sem oditi proti dvigalu, ko se je uradnik še enkrat oglasil: »Gospod, poča-kati boste morali. Predsednik je zapo-slen.« »Rekel sem, da je nujno.« »Predsednik je zgoraj. Prišel bo v kakih desetih minutah. Sporočil je, naj počakate v čakalnici pod njegovimi prostori.« Začuden sem bil. Res sem bil začuden. Petnajst let sem bil glavni poslanik Atai>a v tem osončju in še nikoli se mi ni zgodilo kaj takega. Tako se igrajo s predstavniki kakšnih majhnih, nanovo nastalih državic, da jim pokažejo, kam spadajo, ne pa s takšno silo, kot smo mi. Ko sem se spustil v udobni naslonjač čakalnice sem bil kar hvaležen za teh nekaj podarjenih minut. Nekako sram me je bilo. Toliko smo govorili o prijateljstvu, toliko cvetja je bilo in vsa ta leta smo res dobro sodelovali. Izmenjava študentov in znanstvenikov je cvetela, promet med osončjema je bil gost, trgovina s patenti in umetninami se je dobro razvila. Saj - morda je dobro, da so navajeni na nas, lažje bodo sprejeli spremembo, ki jo bodo prinesle naše ladje. Pa vseeno me je bilo sram tega, kar se je imelo zgoditi. Vstopila je postrežnica z vprašanjem, ali kaj želim. Rekel sem, da ne in vprašal po predsedniku. »Plava,« je odgovorila in se nasmehnila, »saj bo kmalu končal.« Se jaz sem se nasmehnil. O, Matija in njegovo plavanje. Ta človek prav živi v vodi. Odličen plavalec je. Hiter in okre-ten. Dobra riba bi bil. LIFE IS LIFE Kar naj se naplava v svojem bazenu. Gotovo mu ga bodo pustili. Kdo ve, bo hotel sodelovati? Pogledal sem na uro. Deset. Ljubi bog, vsak čas bo kontakt, morda je že bil. Ma-tija, daj prikaži se, da ti povem, da smo v vojni. preden naši pridejo, da bo stvar potekla v redu in zakonito in častno. Pridi, za kriščevo voljo, pridi! Vstopila je tajnica. »Predsednik vas pri-čakuje.« Kar stekel sem po zavitih, z mehko ma-hovnato snovjo prevlečenih stopnicah, po kratkem hodniku, vrata so se odprla pred mano, zaustavil sem se, se obvladal in dostojanstveno vstopil. Matiji se je prav videlo, da je komaj prišel iz bazena in to je še povečalo vtis, ki ga sije njegova odkrita, športna pojava, ozračje sproščenosti in za-upanja, ki ga ustvarja. Najbrž se lahko prav temu zahvali. da se je še mlad povzpel do samega vrha. Temu in svojemu očetu, ki je bil pred dvema desetletjema predsed-nik, seveda. Pozdravila sva se in zašel sem z uradnim nagovorom: »Prosim, da pogovor snemate.« Prikimal je in pritisnil na gumb. Uprl sem oči vanj in spregovoril: »Kot poslanik in zakoniti predstavnik Zveze svetov Ataira vas, predsednika Atde-baranske federacije, obveščam, da je moja vlado ugotovila, da so nasrotja med našima državama prevelika, da bi se dalo nanje pozabiti cdi jih rešiti na miren način. Moja vlada je z zalostjo spoznala, da edino sila orožja lahko odloči o pravilnosti naših ali vaših pogledov. Ljudstvo Ataira tc vojne ni ielelo in je ne želi, temveč hrepeni po prija-teljstvu z Ijudmi Aldebaranske federacije. Zal pa je vaša vlada ovirala delo naših in vaših Ijudi. ki so se z dobro voljo trudili za poglobitev stikov med ncuni. Razvijali ste svoje vojne potenciale in grozili vurnosti naSih državljannv, ovirali ste znanstveno delo naših strokovnjakov na Tennonu VIII, pod krinko prijateljstva in sodelova-nja ste skušali spodkopati mir in blagosta-nje naših planetov. Moja vlada zanika vsako krivdo za to vojno in upa, da bo Aldebaran v teh tezkih časih našel pravo pot, pot, ki bo vodila k trajnemu miru in sodelovanju med narodoma.« Pristopil sem k pisalni mizi z vojno m-povedjo v rokah, Matija je vstal, jo sprejel. prebral in spregovoril: » Vlada Aldebaranske federacije je prese-nečena nad tem dejanjem...« V kratkem, premišljenem govoru je po-vedal približno isto kot jaz, le imena so bila druga in bridko je obsodil verolom-nost naše vlade. »Govorili ste o miru in phjateljstvu in gradili stroje vojne in uniče-nja... krivda za izgubljena iivljenja in pov-zročeno škodo pade na vaša ramena. Upanu da boste oblalovali to dejanje.« S kretnjo roke je izključil snemanje. Hitro sem začel: »Poslušaj, Matija, ni-mate šans. Naša flota bo vsak čas tukaj, vaše ladje pa so daleč. Demonstrirajte svojo hrabrost in se hitro predajte, naj-boljše bo za vse. Predaja ali uničenje, to je edino, kar vam je ostalo.« Zamišljeno me je pogledal: »In kako veš, da vaše ladjevje res prihaja? Kdaj je bil predviden optični kontakt?« »Okoli desetih.« »Sedaj je deset minut čez. Počakajva še malo.« »Pusti te igrice. Pol ure gor ali dol, prišli bodo.« »Počakajva, videla bova. - Boš kavo?« In sva čakala, srebajoč vročo pijačo. Mi-nilo je deset minut, pa dvajset. Matija je vklopil zaslon in gledala sva posebna poro-čila z vestjo o vojni napovedi in posnetkom izročitve, sledila je uradna izjava našega veleposlaništva in potem je prevzel ko-mentator, ki je zaskrbljeno opozarjal na nevarnost bližnjega naleta naših ladij, se-daj ko je domača flota oslabljena. Za njim so dali na spored nek vojni film in predsed-nik Aldebaranske federacije je ugasnil te-levizijo in rekel, 10:40 je, z opazovalnic pa še nič. Molčal sem. Deset petdeset. Potem se je prižgala lučka na kontrolni plošči. Vklopil je glas. »Visokost, sporočilo z Ataira: Zmaga popolna. Sovražnikovo ladjevje razbito, iz-gube v mejah predvidenega. Vlado Ataira smo pozvali k brezpogojni kapitulaciji, od-govora še ni. Poveljnik zunanje flote fede-racije.« Je to šala, sem pomislil. Slaba šala. Ne, ni šala. Takih šal ni. Predsednik se je smejal. »Vidiš, Simon, tako je to. Zmagajo hitrejši, zmagajo tisti, ki mislijo dlje v pri-hodnost in udarijo prvi. To je galaktična politika, vidiš. To je umetnost. To je zna-nost. In vi revčki z Ataira ste hoteli nas streti. Vi zelenci, ho, vi začetniki. ki ne znate napovedati razvoja v drugem osončju niti za pet let naprej in ste se vseeno počutili tako zelo pomembne. Mlada sila v vzponu, ne? Z vami je konec. Naši inštituti so napovedali vaš napad že pred petdesetimi leti in sedaj imamo zmago, čisto. častno zmago v samoo-brambi, zmago, ki bo utrdila ugled naše vlade doma in zunaj, ki nam bo dala domi-nacijo nad tem delom galaksije in bo vzbu-dila občudovanje in spoštovanje do nas. Lahko greš, Simon. Ob dvanajstih bo naša vojska zasedla poslaništvo, da vas zašči-timo pred množico, pred vsemi temi ljudmi, ki sedaj histerično pričakujejo vaš napad in ga bodo pričakovali še dva dni. potem pa bomo oznanili našo zmago in zlom vaše agresije. Lahko greste, gospod poslanik. poskrbel bom, da se boste varno vrnili.« Odpeljali so me s helikopterjem. Okoli vladnih zgradb je valovila množica in okoli našega poslaništva tudi. Kričali so in ma-hali z rokami. Ob dveh je prišla vojska in brez odpora smo šli v internacijo. Sedaj živim mirno življenje. Nadzorujejo me, seveda, a ne pretirano. Ljudje vedo, kdo sem, a imajo razumevanje in prav radi klepetajo z mano, kadar varnostnikov ni blizu. Včeraj sva v gostilni politizirala z nekim mozakarjem. »Politka je kurba,« je rekel. »Laž, hi-navščina, ubijanje in veliko govoričenja o razumevanju, sodelovanju, humanizmu in državniški modrosti.« Jaz pa sem pil in momljal, da velike ribe zro male, da je tako vedno bilo in vedno bo. Vi ste novinar, pravite. In pisatelj, pra-vite. Z Zemlje, pravite. Saj je vseeno, kaj ste in od kod ste, tudi če boste to napisali in povedali, da je vse to traparija, vas ne bo nihče objavil. Pa tudi če bi. SAMO RESNIK LIFE IS LIFE Oktobra 1972, dobrih petnajst dni po Pi-smu, ki sta ga na or-ganizacije in člane zveze ko-munistov Jugoslavije naslo-vila predsednik zveze komu-nistov Jugoslavije J. B. Tito in izvršni biro predsedstva ZKJ, je Tito v intervjuju od-govarjai na vprašanja zagreb-škega Vjesnika. VPRAŠANJE: Tovariš Tito, v zvezi komunistov je mnogo članov, ki nimajo s partijo in njenim progra-mom ničesar skupnega, za katere skratka ni mesta v ZKJ, vendar ni skoraj nika-kršnih ukrepov. Kako je po-tem lahko ZK avantgardna partija? PREDSEDNIK TITO: Prav to je tisto, kar sem stalno poudarjal. Potrebu-jemo avantgardno partijo. To pa pomeni, da v njej ne mo-rejo biti tisti, ki nimajo abso-lutno nobene zveze s socializ-mom, s komunizmom, ki so prišli v partijo zaradi kari-erizma in ki ovirajo razvoj ne le partijskega življenja, mar-več našega družbenega življe-nja nasploh. Partijo moramo torej očistiti. V partijskem žMjenju smo prišli v položaj, ko ni več mo-goče razpravljati, marveč je treba preiti k dejanjem. Do-volj sem govoril. VPRASANJE: V partiji je tudi nekaj zelo bogatih, tova-riš Tito... PREDSEDNIK TITO: Takšni morajo ven iz partije, kajti sicer naša ZK ne bo par-tija delavskega razreda, avantgarda, v katero imajo delavski razred in vsi naši Iju-dje zaupanje. VPRAŠANJE: Ko je par-tija po VI. kongresu, kot pra-vite, oslabela - to se je dejan-sko tudi pokazalo - katere napake smo naredili, kaj smo pustili iz rok takšnega, da je pozneje postal položaj težji in zaradi česar so danes pravza-prav potrebni popravki in od-ločni ukrepi? PREDSEDNIK TITO: Vi-dite, že pred VI. kongresom, pa po njem, se je razvila ne-kakšna evforična demokrati-zacija vsega in to v tolikšni meri, da se je vloga partije zmanjšala na vseh pomemb-nih področjih družbenega živ-ljenja. Ostala ji je samo na-loga ideološke usmerjevalke. Partija ima seveda tudi to vlogo, vendar samo to ne za-došča. Partija mora imeti PISMO KOMIHSTISTOM - INTERVJU Z J. B. T. MALOSEMSE SFOTU, ANIČZATO -!*() niojc \<> konuinisti vojnki. KiloT jc konuuusi, jc vajtik; tloklcr reiolticijit inija. v svojih vrstah takšno disci-plino, da naše množice idejno usmerja in razrednemu so-vražniku onemogoča, da bi zasedel pozicije. kakršne da-nes pri nas v raznih oblikah že ima. Ljudstvo mora vedeti, kaj je bistvo početja razrednih sovražnikbv. Kajti razredne sovražnike imamo v raznih okoljih. To so vsi tisti, ki ho-čejo obogateti na račun tu-jega dela. VPRAŠANJE: In ki so. to-variš Tito, že obogateli... PREDSEDNIK TITO: In ki so že obogateli. To je ra-zredni sovražnik. In takšne moremo ne samo izključiti iz partije, temveč jih tudi admi-nistrativno preganjati. Vrniti morajo. kar so odvzeli tistim, ki so te dobrine ustvarjali. VPRAŠANJE: Tehnokrat-sko-birokratske sile in ra-zredni sovražnik so povezani trdno, na razne načine... PREDSEDNIK TITO: To je vse povezano in stoji na istih pozicijah. Tistega, ki si je že pridobil milijone, vidim, kako posmehljivo govori o milijarderjih, ki sem jih omenil. Nemalo je tistih, ki so obogateli z raznimi mahi-nacijami ne samo doma, mar-več tudi z raznimi špekulaci-jami zunaj. Predaleč bi šel, če bi se zdaj spuščal v vse to. Vem, da bi nekateri ekonomisti, po-šteni komunisti, lahko zelo naglo izračunali, koliko več nas stane ta ali ona tovarna, kot bi nas, če ne bi bilo raznih osebnih provizij in zlorab. Zato so mnogi posamezniki, ki so kupovali opremo, raje hodili na Zahod kot na Vzhod. In tisto, kar so tako dobili, so tam puščali v ban-kah. Kdo zdaj ve, koliko imajo posamezniki v črnih skladih? Tega nihče ne ve... VPRAŠANJE: Tovariš Tito, kaj bo s člani partije, ki so zelo bogati? V zvezi komu-nistov so - kakor sem že rekla - bogati ljudje. PREDSEDNIK TITO: Vseeno je treba pogledati, kaj pomeni biti bogat, na či-gav račun si je kdo pridobil imetje in kje je meja. Če ima nekdo nekaj milijonov starih dinarjev, to ni nobeno boga-stvo, seveda Če si jih je prido-bil s svojim trudom in ne na račun drugim. Ugotoviti je treba predvsem izvor tistega, kar kdo ima, pregledati, kje je dobil. LIPEISLIFE tZdaj je težko na pamet določiti mejo dovoljenega bogastva. Treba je torej ugo-toviti najprej izvor imetja vseh tistih, ki imajo veliko. VPRAŠANJE: Kdo bo to storil? iPREDSEDNIK TITO: Mislim, da bomo morali sestaviti posebne komisije. Treba bi bilo, da bi se vse republike čim-prej sporazumele in sprejele ukrepe. Že zdaj imamo o tem nekaj podatkov, imamo službo družbenega knjigovodstva, ta bi lahko. rnnogo storila. VPRAŠANJE: Ali ne bo te akcije spro-žila zveza komunistov, ki bo najprej poči-stila v svojih vrstah? , PREDSEDNIK TITO: Rekel sem že, da mora to najprej storiti zveza komuni-stov.v svojih vrstah. Vidite, doslej smo govorili, da je potrebno, zdaj pa bomo rekli; jriora! Tistega »potrebno« mi je že dovolj. VPRAŠANJE: Tovariš Tito, ključne položaje v raznih centrih, ki se imenujejo centri odtujene ekonomske in politične moči, imajo člani partije. Torej so oni od-govorni. Nedavno sem na televiziji slišala ppdatek, da je v ZRN več sto podjetij, ki sq jih ustanovile naše organizacije. Nihče točno ne ve, koliko je teh podjetij. Slišala sem, da so jih samo lani ustanovili štiristo. PREDSEDNIK TITO: To so razne po-družnice, ki so jih naša podjetja ustanovila z;ujiaj, Vendar so si nekateri, ki so vodili te fjrme, nezakonito prilaščali sredstva in se privatizirali. Če je v Jugoslaviji še kaj ta-kih, jim je treba vse to zapleniti in od njih zahtevati, naj državi vrnejo, kar je ukra-deno. To so ti številni problemi, ki jih je treba rešiti. Seveda mora zveza komunistov za-četi ta boj. ZK mora biti na čelu takih ¦ate&vw ¦ .. ' VPRASANJE: Tovariš Tito, v celi vrsti 'govorov, začenši od Splita, da ne omenjam vaših prejšnjih govorov, ste opozarjali na hmbge stvari in govorili o njih. Toda veči-noma so bile rešene le pojavne oblike družbenih problemov, v bistvo problemov pa ni nihče posegel. Zdaj smo prišli v ob-dobje, ko ni več mogoče govoriti, marveč je treba delati. PREDSEDNIK TITO: Ko sem govoril v Splitu, in ne samo v Splitu, temveč tudi kasneje velikokrat, vse do nedavnega go-vora na Kozari, so bili partijski forumi, ki niso omenili niti tistega, kar sem rekel. Niti zadnje čase tega nekateri sploh niso omenili, kaj šele prej. Nekateri celo pra-vijo: Pusti ga, naj govori, mi pa bomo delali po svoje! Niti pošteni komunisti niso nasprotovali takemu pojmovanju, niso zahtevali, da je treba delati, dalje obdelo-vati in oživljati tisto, kar sem rekel, temveč so pustili, da je to zamrznilo. Dremali so. VPRAŠANJE: Tovariš Tito, vidim, da vas najbolj skrbi problem bogatitve, raz-slojevanje naše družbe na bogate in revne, razslojevanje tudi v zvezi komunistov, pa tudi med borci. Kako doseči enotnost misli in akcije v zvezi komunistov, v kateri so ljudje, ki nimajo več enakih, skupnih inte-resov? PREDSEDNIK TITO: Ni treba, da bi ZK imela nad milijon članov. Lahko jih ima tudi nekaj sto tisoč manj, vendar mi-slim, da ni toliko tistih, ki bi jih bilo treba odstraniti, velika večina je poštenih. Toda tisti, ki niso pošteni, morajo ven, zanje ni prostora v zvezi komunistov. VPRAŠANJE: Prosila bi vas, tovariš Tito, da kaj več poveste o enotnosti v ZK. Želela bi vas spomniti na to, da zadnji čas v mednarodnem tisku in v svetu sploh veliko govorijo o neenotnosti v ZK v Jugo-slaviji. To je seveda povezano z vsem, o čemer sva govorila. Ali bi mogoče vse-eno še želeli kaj dodati? PREDSEDNIK TITO: V bazi zveze ko-munistov ni neenotnosti. O tem sem trdno prepričan. Pri nas je neenotnost v nekate-rih okoljih, v nekaterih forumih. Toda ob-seg te neenotnosti ni kdove kako velik in položaj se že popravlja. Zdaj si prizade-vamo, da bi dosegli enotnost tudi v vseh forumih. Nekatera naša vodstva so delala forumsko. ne pa partijsko. Nekateri bi ho-teli še naprej tako delati: dva, trije ali več posameznikov bi želeli delati, kakor da ni ne centralnega komiteja, ne organizacfj, ne članov. Ti posamezniki izsiljujejo svoja stališča. VPRAŠANJE: Prosim vas, tovariš Tito, kako pojmujete pojav nacionalizma. ka-tere sile ga spodbujajo? PREDSEDNIK TITO: Večkrat. zlasti zadnje čase, sem poudarjal, da ima naci-onalizem razredne osnove, da gre tu za boj razrednega sovražnika. Nacionalizem in LIFE IS LIFE socializem nikakor ne moreta iti skupaj. To sta dve nasprotni stvari. VPRAŠANJE: Tovariš Tito. spomnila vas bom na vaš citat, ki se mi zdi zelo pomemben. spomnila vas bom na tisto. kar ste nekoč rekli o subjektivnih in objek-tivnih težavah. Ko ste maja 1962 govorili v Splitu - ta govor še zdaj pogosto ome-njajo - ste že takrat rekli: »Objektivne težave. pomanjkljivosti. s katerimi imamo opraviti. so predvsem posledica subjektiv-nih napak naših vodilnih ljudi in komuni-stov nasploh. V tej zvezi bi vas prosila. da bi povedali. kaj zdaj mislite o tem. Ali želite povedati kaj več o liku komunista? PREDSEDNIK TITO: Ko govorimo o naših težavah. tudi danes ponavljam. da imamo objektivne in subjektivne težave. Toda kar zadeva zvezo komunistov. gre samo za subjektivne faktorje. Tu ni nič objektivnega. kajti v zvezi komunistov so krivi posamezniki ali posamezne skupine. Te moramo odstraniti ali disciplinirati. da bodo na liniji. Ko bo vse negativno izginilo iz zveze komunistov, potem bo tudi polo-žaj zunaj ZK drugačen, potem bo lažji tudi boj z objektivnimi težavami. Mnoge objektivne težave so nastale iz subjektivnih vzrokov. Zaradi tega bomo še dolgo čutili posledice naših slabosti iz pr-vih povojnih let. zlasti še tistih po VI. kongresu. VPRAŠANJE: Ali ne bo. tovariš Tito. ravno od tega subjektivnega faktorja ozi-roma od sposobnosti partije, da obračuna z napakami in birokratskimi deformaci-jami, odvisna možnost za hitrejši proces, socialistične preobrazbe. PREDSEDNIK TITO: Zdaj sem sledil tako vaši misli kot svoji. Vidite, krivde ne moremo valiti samo na subjektivne ele-mente, člane partije, ki delajo in dopuš-čajo razne napake in deformacije. Krivi smo tudi mi, ker nismo proti takim ljudem ukrepali. ^ VPRAŠANJE: Ko govorite o napakah komunistov - ali mislite pri tem tudi na deformacije, ki se jim niso mogli upreti tudi številni ugledni borci? PREDSEDNIK TITO: So tudi taki, in to na zelo pomembnih mestih. VPRAŠANJE: Nekdo od velikih revo-lucionarjev je rekel, da je malo ljudi, ki so pripravljeni vse življenje nositi breme re-volucije na svojih ramenih... PREDSEDNIK TITO: Češ da se je utrudil, češ da si je zaslužil, da gre zdaj uživat tisto. za kar se je bojeval, da počiva na lovorikah. Tega je veliko. Jaz pa mislim -zlasti. če so ti ljudje med starimi komuni-sti - da je to zelo slab zgled za naše mlade rodove komunistov, za tiste, ki se danes vzgajajo. Kajti vsaj tisti, ki so bili komuni- sti vse življenje, bi morali vedeti. da do česa takega nimajo pravice. Po moje so komunisti vojaki. Kdor je komunist, je vojak, dokler revolucija traja. je vojak re-volucije. In stalno se mora zanimati za vse, ne pa da bi zunaj ZK imel kake svoje teorije o tem ali onem, ali je kaj pravilno ali ne. Če je član partije, bi se morali v partiji bojevati proti vsemu, kar je nega-tivno. VPRAŠANJE: Zdaj ste pravzaprav go-vorili o liku komunista. Ali lahko poveste še kaj o tem? PREDSEDNIK TITO: Ta lik zdaj ni več, kakršen je bil. Nekateri mislijo. da niti ni več potreben. Če je kdo komunist in pravi revolucionar, mora biti v tako zaple-tenem mednarodnem položaju in sredi na-šega tako burnega notranjega razvoja tak, da ga bodo spoštovali in cenili, da mu bodo ljudje verjeli, ker bo delal in ravnal tako, kot govori. VPRAŠANJE: Ko govorimo o liku ko-munista, mislim, da je to večjega pomena za mlade rodove. PREDSEDNIK TITO: Na tretji konfe-renci ZKJ o mladini bomo morali samokri-tično govoriti tudi o tem. Vendar pa mo-ramo natanko vedeti, kaj je naša dolžnost in kako je treba delati z mladino, kakšne so njene pravice pa tudi dolžnosti. Kajti niti mladina ne more zahtevati samo pra-vic, ne da bi prevzela obveznosti. Tudi glede vedenja. VPRAŠANJE: Ali bodo, tovariš Tito, sprejeti kakšni ukrepi, da bi na univerze prišJo več delavske in kmečke mladine, kajti podatki kažejo, da jih je vse manj in manj? PREDSEDNIK TITO: To dfži. Na uni-verzah je vse manj delavske in kmečke mladine. ker je tam precej takih. ki jim dobro gre in lahko študirajo. Nekateri do-bivajo celo štipendije, študirajo pa vragsi-gavedi koliko časa. dokler jim brada rie sega že do pasu. . . VPRAŠANJE: Velikokrat se dogaja. tudi praksa je pokazala. zlasti zadnja leta. da ima v nekaterih partijskih orgariizacijah včasih prav manjšina. Kako zagotoviti. da bo ta manjšina iahko uveljavila švoja sta-lišča? '¦'¦'•¦ ' PREDSEDNIK TITO: Če ima v kak$ni partijski organizaciji manjšina prav. potem bo to že videl višji forum. Če stvari ni mogoče rešiti v sami organizaciji. je treba pač iti naprej. : VPRASANJE: Ali menite. tovarr$Tito. da je ZK zdaj na odločilni prelomnici. ko je treba stvari energično vzeti v roke? PREDSEDNIK TITO: Že zdavnaj sem se odločil, da moram iti do konca... Ni-mam več veliko časa. Dovolj mi je že tega. da se ves čas ubadam s temi posamezniki in zato moram zdaj storiti vse. kar lahko storim. Imate še kako vprašanje? DARA JANEKOVIČ: Imela bi Se kaj vprašati, tovariš Tito, vendar mislim. da je za zdaj dovolj. Bili ste zelo potrpežljivi. hvala vam. PREDSEDNIK TITO: Malo sem se spotil, a nič zato. Vidite, tam na mizi (Tito je pokazal z roko), tam je veliko teh reči. Bombardirajo me z gorami gradiva. ^lIFE IS LIFE zAHTEVa w 2avzetosti irf., , ko so pre<*sednik. p °nJodboi-: (D ni