5'28 Karol Dolenc: Srečanje.
Srečanje.
Souvenir. Spisal Karol Dolenc.
Ü0 je neke sobote predpoludne sredi oktobra  meseca ....
Vračal sem se s potovanja. Na znani južnoštajarski  postaji
sem moral izstopiti ter čakati na drug vlak.
Hladno je bilo.
Pasažirji, ki so čakali kakor jaz zveze — na kolodvoru se kri-
žajo tri proge — so bili večinoma ali v topli restavraciji ali v
čakalnici. Bili so sami navadni obrazi ter me niso nikakor zanimali,
ali mi celo imponirali.
V čakalnici sem odložil prtljago ter si površno ogledal potnike,
v restavraciji sem izpil ča.šo piva in šel sem na peron.
Skoro zeblo me je. Zapel sem si svršnik ter si ogrnil čez še
havelok.
Vreme jo bilo dolgočasno, uprav jesensko. Naletoval je droben,
g-ost dež ter močil strehe vagonov, ki so stali v postaji. Drobne,
goste kapljice so enakomerno in enozvočno škrabetale ob šipe pe-
ronske strehe. Pred restavracijo I. in II. razreda je bila šipa v oknu
strehe počena. Skoz razpoklino je polzela deževnica, in od hipa do
hipa je kapnila debela kaplja na peronska tla . . .
Dolgočasil sem se. Da bi si olajšal čakanje, sem se silil z zani-
manjem gledati delavce, kako so prerivali vozove. Bral sem patentična
naznanila na zidu, ogledoval si reklamske fotografije različnih kopelj
in letovišč. A vse to me ni zanimalo. Vse to sem videl že često in
često ob istem zidu, na istem mestu. . .
Asistent Potočnik — nekdaj je bil v zavodu eno leto pred
menoj — vitek, mlad mož, prijetnega obraza in majhnih brkic, je
prišel iz pisarne naravnost proti meni.
Na lahno se je dotaknil z dolgimi prsti rdeče kape ter me
začel izpraševati, od kod in kam. Oživela sva oba in govor nama je
tekel neprisiljeno in prijetno . . .
Bila sva še v živem in zanimivem razgovoru, ko zažvižga vlak.
»Sluga ! Srečno pot !« mi je klical prijatelj,  stiskajoč mi roko.
» Z Bogom ! «
Sel je sprejet vlaka. Jaz pa sem ostal še na peronu. Vlak, s
katerim sem mislil odriniti, je imel priti še le v kakih osmih minutah.
Malomarno sem spet stopal po peronu, motreč izstopajoče pa-
sažirje. . .
Karol Dolenc: Srečanje. 529'j
Hipoma sem obstal. Srce mi je nemirno zadrhtelo, v žilah mi
je burneje zaplala kri ter mi z močnim, vročim navalom silila h glavi.
Iz kupeja II. razreda je stopila dama kakih petinštiridesetih let,
za njo pa vitko, približno devetnajstletno dekle, oblečeno napol' po-
letno napol zimsko. Obraz — ovalen, pravilen in nežen — je bil
nekoliko bled. S to bledostjo je bila v krasnem kontrastu češnjeva
rdečica mehkih ust in ogljena črnina svilnih obrvi, ki so se y krasnih
polkrogih bočile nad velikimi, sanjavo zročimi očmi. Nos je bil malce
zakrivljen. A to ni kazilo lepote obraza; baš nasprotno, dajalo mu
je nekaj antikega, grškega ter je vtiskalo celi fiziognomiji značaj
odločnosti in energije . . .
Potniki so hitro izginjali v restavracije in čakalnice. Le pred
restavracijo III. razreda je par italijanskih delavcev, vračajočih se v
domovino, zasedlo pripravljene klopi.
Starejša dama — mati mlade deve — je tudi izginila v postajo.
Sla je najbrž po vozne listke za drugo progo.
Gospodičina je stala sama ob nizki, železni ograji med peronom
za II. in III. razred.
Mene ni opazila. Zrla je v nasprotno stran. Pričakovala je pač
matere.
Polagoma, z utripajočim srcem sem se ji bližal.
»Anka !«
Tiho sem izgovoril njeno ime. Iznenađena je okrenila glavQ v
to stran.
Zadrhtela je. Spoznala me je.
Rdeče ustnice so ji vstrepetavale. Fino, skoro prozorno lice ji je
za hip še bolj obledelo. Potem pa ga je žalil tok krvi, da je bila
rdeča še po mehkem vratu dol do visoko zapete obleke. Veka so se
ji za trenutek razširila. Gledala me je z velikimi, plamtečimi očmi.
A kaj so te oči značile ljubezen ali sovraštvo, hrepenenje ali pa željo
po maščevanju, tega nisem mogel uganiti. Bile so globoke in zago-
netne kakor temno planinsko jezero . . .
Počasi so se ji dolge svilne trepalnice spet zakapljale. In ne da
bi spregovorila besedico, je stopila za korak nazaj . . .
Nepremično, s sladkim užitkom sem zrl v krasni njen obraz.
Videl sem, kako se ji nemirno dvigajo prsi, spoznal sem, da se bori
sama s seboj — in razpaljen od silo zatrte, a z elementarno močjo
spet oživele ljubezni in vroče strasti sem zašepetal še enkrat —
drhteče in proseče :
»Anka !«
530 Karol Dolenc: Srečanje.
Nervozno je dvignila majhno, orokavičeno roko — kakor bi se
me hotela na ta način obraniti. Nosnice so ji od razburjenosti po-
drhtavale. Dolge, mehke trepalnice so se ji spet za hip dvignile in
iz črnih, nikakor več sanjavo zročih oči me je zadel pogled, da sem
zatrepetal. To je bil uničujoč blisk. In v njem je bilo celo morje
očitanj in bridkih obtožb ; iz tega pogleda je navalilo name vse ono
gorje, katero sem ji nabremenil jaz, vse ono trpljenje, ki sem ji ga
zakrivil jaz. Leden in vendar tako palec, žalosten, a zajedno skoro
sovražen je bil ta pogled. In niti najmanjši žarek ni šinil iz njega v
mojo. dušo, niti iskrice upanja ni vrgel v moje drhteče, koprneče
srce . . .
Povesil sem pogled. Ona pa je zašepetala s stisnjenim, skoro
sikajočim glasom :
»Najina ljubezen je mrtva!«
In kakor bi se me bala, je planila mimo mene. Sum njene obleke
mi je kakor vihar udarjal ob razburjene možgane . . .
Dvignil sem oči ter zrl za njo. Z elastičnimi, hitrimi koraki je
hitela nasproti materi, ki je ravnokar prišla spet na peron . . .
Meni pa so se sibila kolena od razburjenosti. Tresel sem se
kakor v mrzlici. Moral sem se oprijeti ograje ter se opirati ob njo.
Moj pogled pa se je vpiral kakor pogled pleneče zveri za Anko,
kakor bi hotel z očmi požreti, vpepeliti, uničiti to stasilo, klasično
telo--—
Vlak je zažvižgal.
Z naporom sem se toliko ojačil, da sem stopil v čakalnico po
prtljago.
Mehanično, napol nezavesten, kakor bolan ali pijan sem vstopil.
Vlak je spet zažvižgal ter se začel polagoma gibati.
Skoz okno nisem pogledal — Čemu?   »Saj  je  najina ljubezen
mrtva ! « ...
Ob steklo okna je tiho udarjal dež. Vlak je enakomerno drdraje
hitel svojo pot.
Utrujen sem se naslonil na blazine v kot kupeja. Zamislil
sem se . . .
Zamislil sem se v oni dan pred par leti, ko sem jo prvič videl
ob priliki neke veselice na deželi.
Spominjal sem se, kako sem se proti večeru šetal po bližnjem
gozdu. V neki dolinici je stal ob kraju gozda star, že napol podrt
mlm. In tamkaj pri jezu je stala ona ter zamišljeno zrla v čisto, kri-
stalno vodo. Ko sem stopil na golino, seje okrenila ter me zapazila.
Nazaj torej nisem mogel in tudi nisem — želel.
Karol Dolenc : Srečanje. 531
Ne vem, kako je prišlo — a hipoma sem jo z močnimi rokami
pritisnil na-se.
In ni se branila. Zardeli obraz se je skrival ob mojo ramo, in
njeni mehki lasci so mi božali vroče lice. Potem pa . . .
Toda čemu ti spomini! — To vse je bila neumnost, bil je greh,
ker jaznebismelvečljubiti!
Toda ! — Bil sem človek, slab človek. Ona pa me je ljubila ! —
Drugi dan sva se morala ločiti. Videla se od tedaj nisva  več.
A ljubila sva se. Vsaj pisala sva si tako. In pisala sva si često !
Par mesecev je preteklo v tem snu.  ¦
A zvedeli so o najini tajni. In prisiljen od usodnih moči, ki so
bile močnejše nego jaz, sem ji nekega dne vrnil pisma ter jo prosil,
naj ne piše več, ker je — »najina ljubezen mrtva!«
Ha ... ha . . . dete moje, ni bila mrtva ! A veš li, kaj pomeni
besedica: »Moraš!« Veš dete moje, kaj se pravi, zatajiti samega
sebe in vse svoje mišljenje in vse čutenje in vse hrepenenje, ker
drugi tako hočejo, ker nas sicer pahnejo brez milosti in brez pomoči
v življenja razburkano morje, kakor vrže mornar ničvredni, nerabni
zamašek od steklenice žganja v morja širno vodovje, kjer blodi iz-
gubljen — nezmožna igrača svojevoljnim valovom . . .
Anka . . . Anka ! — Čemu danes te besede !
Jaz sem nedolžen, jaz sem brez krivde . . . Toda . . . tudi ti si
nedolžna, tudi ti si brez krivde — —
Danes sva se srečala drugič v življenju — nemara zadnjikrat.
A bodi! —
Stisnil sem se tesneje v kot.
Prisluškaval sem škrebljanju dežja ob okno. Bilo je, kakor bi
sinica trkala s svojim majhnim kljunčkom ob okno, češ, odprite mi ? !
Prisluškaval sem enakomernemu, otlemu drdranju vlaka. In bilo
mi je, kakor bi mi zvenel iz njega v užaljeno dušo enozvočni, brez-
srčni refren : '
»Najina ljubezen je mrtva . . . mrtva . . . mrtva!«
In čutil sem, kako mi je v prsih polagoma kameiielo nekdaj
mehko, čuteče srce ...