LEVJESRCNI
lût
lili
Režija:
Sheidon Lettich Scenarij:
Lettich, Van Damme
Fotografija:
Robert C. New
Glasba: John Scott
Igrajo:
Jean-Ciaude Van Damme, Harrison Page, Deborah Rennard
Produkcija:
Wrong Bet, Imperial ENt„ ZDA, 1990
Ce tisti, ki že od malih nog zahajate v kino, pomislite, kaj vas je takrat najbolj navduševalo, potem lahko to razmišljanje skrčite v misel: Šestdeseta so predaleč, da bi se jih še spomnili, zato ste jih podoživeli na videu, v sedemdesetih vas je nezadržno privlačil špageti vestem in nindža-fii žanr s svojim kraljem Brucom Leejem, osemdeseta so vam odkrila čmo magijo hororja in trilerja, v devetdesetih pa se skozi filmske kolaže omenjenih žanrov spominjate svojih mladostniških junakov in iščete tisto, kar vas bo v enaki meri fascinirato. To seveda velja za tiste, ki se v mladosti še niste zastrupljali z evropskim filmom.
Kaj je torej v devetdesetih skupni imenovalec naštetih obdobij in žanrov? Nedvomno Jean-Claude Van Damme in njegova borilna koreografija, ki zajema tako evropski žanrski podaljšek v Hollywood, revival nindža-fu estetike in trdega, nepremagljivega tough guy junaka kot tudi horor ikonografijo, ki jo evocira njegovo mišičasto, mehansko izurjeno telo, v določenih trenutkih trans form i rano v popoln ubijalski stroj. Jean-Claude Van Damme je v devetdesetih utelešeni in preživeli ostanek žanra — nekakšen spomin na film, ki je obeležil najlepša leta našega življenja.
Van Damme in njegovi filmi se od drugih macho produkcij, ki jih dandanes zastopajo B-kultne figure filma, kot so Steven Seagal, Chuck Norris in Dolph Lundgren, ločijo po tem, da v sebi še vedno zajemajo
naivno razdelitev žanrskega junaka na dobrega in zlega; če so ostali našteti ponavadi sivi, je Van Damme vedno bel (npr. Kickboxer) ali pa črn (npr. eden njegovih prvih filmov Black Eagle). Ta dva ek-strema pa lahko zastopa tudi v istem filmu hkrati, npr. Double Impact; toda po logiki njegovega filmskega imidža, ki ga je ponesel med najbolj priljubljene B-zvezde, se oba ekstrema zlijeta v enega samega—pozitivnega. Film Lionheart, ki ga poznamo iz video piratskih časov še pod naslovoma A. W. O. L. in Wrong Bet, ni tako nič drugega kot nadaljevanje Van Dammove mainstream linije pozitivca, kljub dejstvu, da je na začetku kariere zastopal mnenje, daje bolje biti izrazit negativec kot bled pozitivec. Film Lionheart lahko tako jemljemo tudi kot opravičilo za odklon v pozitivno, čemur je botroval Van Dammov nenadejan vzpon med zvezde B-produkcije. Socialna podstat omenjenega filma, ki je podobna tisti v nedavno videnem »rockyjevskem« Gladiatorju (Rowdy Herrington), pa predstavlja nekakšen otipljiv razlog za to nepričakovano preusmeritev. Lionheart ostaja korekten žanrski izdelek, ki je še vedno izdatno začinjen s filmsko preživelimi vrednotami. Zanimivo pa je, da to nikogar ne moti; ravno nasprotno — če Van Damme tega ne bi zastopal, bi njegovi filmi delovali popolnoma izgubljeno v morju videokaset, ki preplavljajo trg s svojim sporočilom, da so devetdeseta obdobje antiherojev. Za ek-sotiko v Lionheartu pa poskrbita dva legionarja, ki hočeta vrniti Van Damma v tujsko legijo (torej v ligo negativcev), ki govorila srbohrvaško in v tem jeziku sudi sočno preklinjata. Sicer pa se tudi Sheldon Lettich sliši nekoliko eksotično, mar ne?
Van Dammovi filmi, torej tudi Lionheart. omogočajo iluzijo tistih časov, ko smo bili mi in film z nami še nedolžni — pri vsakem gledanju tovrstnih izdelkov pa se moramo vprašati, če je bilo v tej nedolžnosti kaj slabega. Ni bilo; in tako tudi ni razloga, da nam ti filmi ne bi bili več tako pri srcu, kot so nam bili takrat, in da jim tudi v devetdesetih ne bi zaupali.
SMRTONOSNO OROŽJE
Hi
■ ■EG
Režija:
Richard Donner Scenarij:
Jeffrey Boam in Robert Mark Kamen po zgodbi Je ffireya Boama
Fotografija: Jan De Bont
Glasba:
Michael Kamen, Eric Clapton, Davud Sanborn
Igrajo:
Mel Gibson, Danny Glover, Joe Pesci, Rene Russo, Stuart Wilson, Steve Kahan
Produkcija: Silver Pictures ZDA, 1992
Navajeni smo že, da se visoko-proračunske nanizanke iz sequela v sequel bolj spreminjajo v parodijo samih sebe — to pa zato, ker se njihovi ustvarjalci skoznje povsem upravičeno sprašujejo, kaj sploh lahko visokoproračunski allstars akcioner še pokaže. Ker je odgovor gledalcu znan, glasi pa se: Malo, ali bolje: Nič več, ostanejo producentom tri alternative: L Skozi nanizanko podoživeti njen lasten vzpon med zvezde box-office, tako da nam zadnji, ponavadi tretji de! pove, kaj je sploh ustvarilo glavnega junaka nanizanke (npr. Rambo I-III, Indiana Jones I-III in Back to the Future I-III).
2.	Nanizanko nadaljevati do logičnega in neizogibnega konca, ki mu ponavadi v prvi vrsti botruje vedno manjši box-office (npr. Alien I-III, Rocky I-V in Friday 13lh 1-VIII).
3.	Nanizanko na isti točki v nedogled oblačiti v nova oblačila, dokler njeno bistvo ne postane popolnoma nerazpoznavno in se spremeni v lastno nasprotje — torej majhen film, narejen z velikimi sredstvi: v zadnjem času so to pot izbrali Nightmare on Elm Street (I-VI), Batman (+ Returns) in še najbolj očitno Lethal Weapon 3. Banalnost in neatraktivnost filma Lethal Weapon 3 sta tako najprej
info
Italija bo prva evropska država, ki bo podpisala sporazum o koprodukcijah s Kitajsko, ko bo delegacija predstavnikov italijanske filmske industrije spomladi odšla v Beijing. »O filmskih koprodukcijah smo se s Kitajsko začeli pogovarjati že v času Mao Zedonga. Sedaj je končno nastopil pravi čas,« je povedal Carmine Cianfarani, predsednik ANICE (Associazione Nationale Industrie Cinematografiche e Audiovisive). Najpomembnejši del sporazuma predstavlja klavzula, ki koproducentom iz obeh dežel olajšuje iskanje sofinancerjev in
distributerjev v lastni domovini. ***
Ce hotlywoodski moguli ne odštevajo več tako zelo radi milijonskih vsot za izvirne scenarije, pa se nič ne obotavljajo, ko je treba ravno toliko plačati za rewriting (popravljanje scenarija). Pisanje scenarija na novo je skorajda statusni simbol, večkrat pa ga producenti naročajo zgolj zato, da strežejo muham režiserjev in igralskih zvezd. Script doctors klub je precej ekskluziven in obsega le nekaj imen: Robert Towne, William Goldman. Bo Goldman, Shane Black, Jeffrey Boam, Larry Ferguson, Jonathan Lawton. poleg njih pa še dvojici Jack Cash in Jim Epps Jr. ter Lowell Ganz in Babaloo Mandell. Pri rewritingu pride včasih do prav absurdnih situacij, eden najbolj zabavnih pa je verjetno primer filma The Last Action Hero (Columbia): Williamu Goldmanu so plačali 750.000 USD za rewriting scenarija, in to potem, ko sta Shane Black in David Arnott že dobila 1.000.000 USD za popravek izvirnika Zaka Penna in Adama Leffa, Ko pa so že začeli s snemanjem, sta bila Black in Arnott ponovno najeta za rewriting Goldmanovega rewritinga (ta je bil, kot že rečeno, popravek
njunega popravka). ***
Interaktivni kinematografi so decembra lani naredili velik skok, ko je Controlled Entropy Entertainment javno predvajal svoj kratki film I'm Your Man.
info
32