UDK 911-3:323:15 Slovenci (450) IZHODIŠČNA NAČELA ZA VREDNOTENJE SOCIOGOSPODARSKIH IN PROSTORSKIH PROBLEMOV SLOVENCEV V ITALIJI Vladimir Klemenčič* Karel Siškovič** Teorija, še bolj na praksa, ko sta pozitivno obravnavali vprašanja narod- nih manjšin, sta se ukvarjali samo z nekaterimi manjšinskimi značilnost- mi: z enakopravnostjo v človečanskem smislu, jezikom, kulturo in šolo. Zanemarjali sta predvsem ali povsem socialno-ekonomske in prostorske strukturne značilnosti, ki so nepogrešljiv del celovitega objekta družbe- ne skupnosti narodnomanjšinskega značaja. V teoriji, še bolj pa v dnevni politični praksi se ta okrnjen način obravnavanja problematike narodnih manjšin še vedno v glavnem nadaljuje in s tem zamegljuje celovitost pro- blemov družbenih skupnosti narodno manjšinskega značaja. V bistvu se narodne manjšine na splošno obravnavajo kot skupnosti, ki ima- jo lastne značilnosti le na jezikovnem, kulturno-prosvetnem in šolskem področju, ne upoštevajo jih pa, ko gre za njihova specifična socialna, gospodarska in prostorska vprašanja, ki naj bi bila splošno veljavna za vso ali za vse državne skupnosti, v okviru katerih žive narodne manjšine. Glavna pomanjkljivost takega načina obravnavanja je v samem načelnem iz- hodišču pristopanja k narodno manjšinski problematiki. Večinska družbena skupnost, ki ima ne glede na svojo notranjo razvejanost v družbeno gospo- darskem in političnem smislu "vso" oblast v rokah - oblast v širšem smi- slu, ker ne gre le za politično, državno ali upravno, pač pa tudi za so- cialno in gospodarsko oblast - težko priznava celovitost narodno manjšin- ske skupnosti kot specifične družbene skupnosti. Istočasno pa sama narodna manjšinska skupnost zaradi pritiskov, ki jih je deležna in zaradi splošne- ga vzdušja objektivnega in subjektivnega pogojevanja, v katerem živi, stopa pogostoma v boj za tiste dele svojih pravic, ki jo na zunaj in na znotraj označujejo kot narodnostno različne, ne postavlja pa zahtev po ohranitvi in razvoju drugih značilnosti, ki jo socialno, gospodarsko in često tudi prostorsko specifično predstavljajo. Narodna manjšina, ki je del družbenogospodarske in prostorsko konstitui- rane nacije in živi kot ločeni del nacije v državi drugega naroda, je de- jansko razdvojen fragment družbene skupnosti z enotnimi nacionalnimi zna- čilnostmi. Ta fragment bi v teoriji lahko s celotno nacijo imel poleg splošnih nacionalnih tudi socio-gospodarske in prostorske značilnosti. Ker f>a živi oddvojen od lastne nacije, ohranja skupne nacionalne značilno- * dr. red.univ.prof., Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza Edvarda Kardelja, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 + dr. polit, ved, glej izvleček na koncu Obzornika 9 sti.Marsikje ohranja zato, ker živi ločeno od lastne nacije, le del njenih skupnih socio-gospodarskih in prostorskih značilnosti, saj je istočasno prisiljena prevzemati sociogospodarske in prostorske značilnosti državne in družbene skupnosti, v kateri živi. To pa pomeni, da v optimalnem pri- meru ohranja le del svojih nacionalnih značilnosti (jezik, kulturo, šol- stvo). Kljub meji ohranja "latu sensu" prostorsko kontinuiteto z lastno nacijo, vendar zaradi drugačnega ambienta vplivata nanjo posredno in ne- posredno sociogospodarska in tudi prostorska stvarnost večinske družbe države, v kateri živi. V tem smislu prihaja do diversifikacije njene so- ciogospodarske in prostorske značilnosti "latu sensu", medtem ko po drugi strani, "strictu sensu", ne izginjajo njene posebne sociogospodarske in prostorske značilnosti, ki so podobne vsaj po izhodiščih sociogospodarskim in prostorskim značilnostim njene nacije v matični državi. Zaradi večje moči konstituirane nacije, družbene skupnosti in države,v kateri živi, začenja narodna manjšina že zaradi tega izgubljati nekatere lastne značilnosti, zlasti tam, kjer delujejo mnogo bolj učinkovito objek- tivni dejavniki večinskega naroda, to je drugačna nacionalna družbena ter gospodarska stvarnost skupno s kolokacijo manjšinskega ali nacionalno me- šanega ozemlja v drugodržavni ali drugodružbeni konstituirani prostorski ureditvi. Če si pa omislimo narodno manjšinsko skupnost kot rezultat pre- pletajočih se procesov tako na prostoru nacije, h kateri spada, kot na prostoru druge nacionalne skupnosti, h kateri spada ozemeljsko iz raznih zgodovinskih vzrokov, lahko zaključimo, da je zanjo velika tragedija, ker je politično prostorsko oddvojena od lastne nacije. Postavljajo se ji vse- stranske ovire 73. "naraven" razvoj, "latu sensu", na sociogospodarskem področju in prostorskem območju. Vsestranske ovire v smeri takšnega raz- voja pa povzročajo v sodobnem in perspektivnem razvoju manjšini tudi druge ovire za nacionalno samobitnost in za nadaljnji nacionalni razvoj. Tako prihaja do dveh procesov: na eni strani do še stopnjevanega odvoje- vanja nacionalne manjšine od lastne nacije, kar še povečuje sociogospo- darsko in prostorsko oddvojenost, ki privede do slabitve sociogospodar- skih in prostorskih značilnosti, ki so skupne nacionalne manjšini in na- ciji, h kateri spada, na drugi strani pa sociogospodarska in prostorska struktura državne in družbene skupnosti, v kateri živi manjšina, čedalje bolj pogojuje in "vsiljuje" manjšini drugačne značilnosti. Procesi repul- zacije na eni in atrakcije na drugi strani spreminjajo objektivno, če že ne subjektivno značaj narodne manjšine. Vsiljujejo ji socialno in prostor- sko strukturo, ki ni njej izvirna z najrazličnejšimi posledicami: s po- stopno izgubo nacionalnih značilnosti, asimilacijo in raznaroditvijo. V kolikor bi obveljala načela tendenc vsrkanja drugonarodnega telesa-manjši- ne s strani večinske nacije, ki dominira v državi, kjer živi narodna manj- šina, je jasno, da bi bila historično vsaka narodna manjšina obsojena na asimilacijo in raznaroditev. Če bi se v zadnji konsekvenci naslanjali na teorijo in prakso načel, ki so izšla na gospodarskem, socialnem in poli- tičnem področju iz meščanske revolucije, ko so se na primer na političnem področju ravnali po načelih "svobodne izbire" in "formalne enakopravnosti", na sociogospodarskem področju pa po načelih "svobodne izbire" in "zasebne pobude" ter popolne sproščenosti tržnega mehanizma, postaja jasno, da je historično vsaka narodna manjšina obsojena na asimilacijo in r^-^aroditev. Že pred prvo svetovno vojno, med obema vojnama, predvsem pa po drugi sve- tovni vojni, so zlasti v okviru Lige narodov, oz. v okviru OZN, prišli v 10 teoriji in praksi do spoznanja, da je potrebno, najti oblike zaščite, ki bi zagotavljale narodnim manjšinam zaščito njihove značilnosti in da je nemogoče pristopiti k tem vprašanjem z načeli "tržnega mehanizma". Z načelom "o enakopravnosti pripadnikov" manjšin se je zlasti po drugi sve- tovni vojni izoblikovalo mnenje o potrebi zaščite manjšinskih nacionalnih skupnosti kot posebnih in specifičnih družbenih skupnosti, kar je prav gotovo pripomoglo k izoblikovanju novih teorij in delno tudi prakse celo- vitejšega obravnavanja problematike narodnih manjšin. Vendar teorija in praksa še nista v celoti zajeli kompleksne celovitosti narodnih manjšin, ki predstavljajo subjekt ne le na področju nacionalne specifike, "strictu sensu", pač pa tudi na področju sociogospodarske in prostorske problema- tike. Primer prvega večjega poskusa kompleksnega in celovitega obravnavanja te problematike je prišel do izraza na Mednarodni konferenci o manjšinah, ki je bila v Trstu leta 1974- Tu se je posebna delovna skupina bavila iz- ključno s sociogospodarskimi in prostorskimi problemi manjšin. V praksi pa obstaja v Evropi tudi konkreten primer, kako so bili zajeti v upravno, gospodarsko in politično ureditev določene manjšinske skupnosti tudi aspekti sociogospodarske in prostorske zaščite. Tako je na Južnem Tirol- skem nemška narodna skupnost dobila določen specifičen status zaščite tudi na sociogospodarskem in prostorskem področju. Iz omenjenih teoretičnih izhodišč in konkretne aplikacije statusa zaščite nemške manjšine na Južnem Tirolskem se naravnost vsiljuje potreba, da se takšno obravnavanje manjšin posploši in preide k reševanju manjšinskih vprašanj po načinu, ki bolj odgovarja sedanjemu času ter je povezan s splošnimi tendencami podružbljanja in množičnega pretakanja ljudi in blaga v mednarodnem merilu. Pri tem pa je potrebno računati na odpore pretekle mentalitete in prežive- le strukture. Narodne manjšine so bile pogostoma predmet spora med drža- vami. Zato so marsikdaj države instrumentalizirale svoje lastne ali tuje narodne manjšine v svoji politiki do sosednjega ali drugega partnerja. To je predvsem izhajalo iz državniškega načela, da predstavljajo narodne manjšine objekt politike kot skupek pripadnikov druge narodnosti, niso pa družbena skupnost z lastnimi značilnostmi. Narodna manjšina je bila skoraj vedno obravnavana kot pasiven element, ki lahko pričakuje le asimilacijo in raznaroditev. Zadovoljna pa mora biti, če ji konjunkturna politika dovoljuje določeno "nacionalno dihanje". Bila je bolj talec ali predmet spora kot pa skupnost, ki ima pravico, da se v mejah realne in zgodovin- sko opredeljene možnosti izreka o svojih lastnih problemih in išče lastne rešitve. V tem pogledu je bil storjen velik korak naprej tako v teoriji kot praksi, ko so bila v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni v kontekstu specifičnega gledanja na rešitev družbeno gospodarskih in političnih problemov izdela- na nekatera načela, ki dvigajo narodne skupnosti oziroma narodnosti na raven specifične družbene skupnosti kot nosilca lastnih interesov in last- nih rešitev. V tem smislu je narodna manjšina oziroma narodnost prikazana kot družbeno telo med družbenimi telesi, kot subjekt med subjekti, ki mu je treba zagotoviti ne le avtonomije, ampak tudi raven odločanja in samo- odločanja, skratka samoupravljanja v kontekstu določene družbene, gospo- darske in politične stvarnosti. 11 Verjetno je to izhod iz zagate, v kateri tičijo tako teoretiki kot prakti- ki narodnomanjšinskega vprašanja, ker se jim stalno vsiljuje neka navi- dezno nerešljiva ali težko rešljiva antinomija med nacionalnim in družbe- nim, med specifiko in splošnim. Ta antinomija pa izhaja iz še vedno ob- stoječega, globoko zasidranega in skoraj povsod prisotnega načela "lastnin- skega značaja" države v pogledu na prostor, družbo in državljane. Vsaka država se zaradi uveljavljanja načela suverenosti ima za edinega subjekta, ki odloča o sociogospodarskih značilnostih vseh državljanov brez izjeme. Dejstvo, da si država lasti ves državni prostor, povzroča nekatere posle- dice zlasti narodnim manjšinam, ki živijo na določenem delu državnega ozemlja. Za državo in za večinsko družbeno skupnost je nepojmljivo, da bi odločanje ali soodločanje o prostoru, ki je naseljen z narodno manjšino, prepustili tudi narodni manjšini. Za državo in večinsko družbeno skupnost je jasno, da mora o tem prostoru odločati edinole večinska skupnost, med- tem ko se mora narodna manjšina podrejati odločitvam večinske skupnosti. Posledice tega se kažejo v krčenju obsega preselitvenega prostora narodnih manjšin ob istočasnem širjenju prostora večinske skupnosti. V teorijah in zahtevah narodnih manjšin je bila zlasti v zadnjem času v ospredju skrb za prostor, ki je ena od bistvenih značilnosti narodne manj- šine oziroma ena od objektivnih jamstev za njen nadaljnji obstoj in raz- voj. V preteklosti, ko se še ni bil začel vsestranski proces urbanizacije, modernizacije in industrializacije območij, pretoka ljudi in dobrin v državnih in širših skupnostih, je bil lahko še prostor za narodno manjši- no objektivno jamstvo, ki je bilo v pogojih agrarne statične družbe ogro- ženo od večinske narodne skupnosti le ob robu z manjšino poseljenega območja. Z močno stopnjevanimi gospodarskimi procesi po drugi svetovni vojni je postal prostor v Evropi dobrina, ki ga potrebuje družba za vse svoje razvojne potrebe. S širjenjem neagrarnih urbanih funkcij se je tudi na podeželju pričel proces zmanjševanja kmetijskega in večanje obsega za urbane in negospodarske fUnkcije potrebnega prostora. S tem v zvezi večin- ska družba sili v osrčje narodnomanjšinskega prostora. Z odvzemanjem pro- stora manjšini je večinska družba začela še intenzivneje ogrožati eno od objektivnih jamstev za obstoj in relativen razvoj narodne manjšine. Veliki razvojni procesi gospodarskega značaja zaradi čedalje večje mobilnosti delovne sile praznijo narodnomanjšinski prostor. Začel se je proces inten- zivne socialne in prostorske mobilnosti prebivalstva, ki spreminja podobo in funkcijo prostora. Zaradi "lastninskega" pristopa do prostora je večin- ska družbena skupnost obravnavala in obravnava narodno manjšinski prostor kot lasten prostor. Sama odloča o njegovem namenskem izkoriščanju in s tem tudi o spreminjanju zunanje podobe pokrajine, ne da bi pri tem pritegova- la narodno manjšino k odločanju in soodločanju. Večinski družbeni skupno- sti je samo ob sebi razumljivo, da gleda na narodno manjšino kot na skupek lastnih sodržavljanov, ki morajo kloniti pred vsesplošnimi potrebami z edino pa še to relativno garancijo premoženjskih odnosov do posameznikov. Takšen način gledanja in obravnavanja izhaja iz predpostavke, da nacio- nalna značilnost dela prebivalstva ne more ustaviti razvojnih procesov, in kakor mora posameznik v oddaljenem zaledju večinske skupnosti kloniti pred družbenimi procesi, tako mora tudi narodna manjšina kloniti pred interesi širše skupnosti. S procesom krčenja narodnomanjšinskega prostora se hkrati odvijajo tudi sociogospodarski procesi, ki spreminjajo socialno in gospodarsko struk- turo narodne manjšine. V bistvu je razširjeno mnenje, da narodne manjšine 12 v Evropi ne predstavljajo socialnega in gospodarskega potenciala, ki bi bil višji od socialnega in gospodarskega potenciala večinske skupnosti. Zaradi takega pojmovanja je "logično", da je narodna manjšina, ki ima šibko socialno strukturo v fazi razkroja njene agrarne strukture in tra- dicionalnega kmetijstva, postala rezervoar delovne sile na nizki stopnji kvalifikacije. V tem kontekstu prihaja na prostoru, kjer živi narodna manjšina, in v sami strukturi manjšine do takega značaja prepletajočih se procesov, ki vodijo manjšine v socialno gospodarsko degradacijo, v kon- čni konsekvenci pa v asimilacijo in raznarodovanje. V narodno manjšinskem prostoru prihaja do vsestranskega vdora večinske družbe v zvezi z gradnjo rezidenčnih naselij, infrastruktur različnega značaja, do razvoja na novo lociranih gospodarskih objektov in dejavnosti, potreb po zelenih rekrea- cijskih območjih, rekreacijskih in športnih centrih. Ti objekti pa zaradi zaostajanja manjšine v socialni mobilnosti in s tem tudi za potrebami, ki jih ima urbana družba, služijo predvsem večinski urbani družbi, ki si ne- nehno ustvarja prednosti v socialni mobilnosti prav na manjšinskem pro- storu. Zaradi zaostajanja v socialni mobilnosti je narodna manjšina prisi- ljena prepuščati svoj lasten prostor večinski družbi. Neustrezno kvalifi- cirana se mora na nenaraven način vključevati v modernizirano urbano družbo in zapuščati svoj prostor. Spremeniti mora svojo socialno populacijsko strukturo in na svoj prostor navezane gospodarske dejavnosti. V večini primerov se mora zaradi svojega šibkega gospodarskega potenciala vključe- vati v sociogospodarske procese večinskega naroda. V tem nenaravnem procesu socialnega prestrukturiranja manjšine so ji za- radi že prej obstoječega neskladja v sociogospodarskem razvoju večine in manjšine zaprte možnosti prehajanja v določene funkcionalne strukture urbane družbe. Prav ta odpira in pospešuje asimilacijske in raznarodoval- ne procese, ki jih spremljajo specifični procesi socialne in prostorske mobilnosti prebivalstva. Iz tradicionalnega manjšinskega ozemlja se mo- rajo odseljevati pripadniki manjšine, na njihovo ozemlje se pa doseljuje- jo pripadniki večinskega naroda. Ker je večinskemu narodu, ki prihaja na ozemlje manjšine, zagotovljena uporaba njegovega jezika v vseh oblikah življenja, ki so značilne za urbano družbo, spremlja te procese poleg okrnjevanja manjšinskih socioekonomskih in prostorskih značilnosti tudi okrnjevanje manjšinskih značilnosti na področju jezika in kulture. Pri- padniki manjšin, ki se v tem procesu razseljujejo iz svojega manjšinske- ga prostora in naseljujejo v mestih ali na prostorih večinskega naroda, pa izgubljajo zaradi neupoštevanja specifičnosti položaja take novonasta- le skupine s strani večinskega naroda vse značilnosti narodne manjšine v jezikovno-kulturnem in sociogospodarskem pogledu. Če si tolmačimo dosednaje prostorske in sociogospodarske procese kot usta- ljeno stvarnost in prakso, bi morali priti do pesimističnega zaključka, da je usoda narodnih manjšin, razen redkih izjem, zapečatena in da je pri- čakovati njihovo bolečo ali nebolečo asimilacijo. Vendar dinamični socio- gospodarski procesi urbane družbe, ki so povezani z mobilnostjo prebival- stva in fleksibilnim spreminjanjem izrabe zemlje, odkrivajo poleg neka- terih že omenjenih za manjšine neugodnih pojavov tudi nove pozitivne pro- cese subjektivnega značaja. Sociogospodarski procesi povzročajo poleg ekonomskih premikov, ki so pogostoma neskladni v čedalje večji meri tudi prodiranje spoznanj in zavest o nujnosti skladnejšega razvoja, ki mora biti zasnovan na načelu prlznavahja človekovih potreb in s tem načrtnega oblikovanja takih socioekonomskih premikov, ki bodo v službi objektivnih 13 potreb in koristi celotne družbene skupnosti. Zaradi tega naraščajo ten- dence po počlovečenju družbeno-gospodarske stvarnosti in prostora, ki naj služi tudi interesom človeka in s tem tudi manj številnim družbenim skup- nostim, narodnim manjšinam. Ta tendenca se kristalizira v naraščajočih množičnih političnih in kulturnih gibanjih, ki se upirajo vsakršnemu spon- tanemu delovanju in teže k pritegovanju čimvečjega števila ljudi k odlo- čanju in soodločanju pri nadaljnjem spreminjanju sedanje in bodoče socio- gospodarske in prostorske podobe večjih ali manjših držav, večjih ali manjših bivalnih in produkcijskih središč. Če izhajamo iz te ugotovitve, moramo odklanjati prav tako misel, da je asimilacija narodnih manjšin "nujna", "logična" in "naravna", saj moramo tudi problematiko narodnih manjšin uokviriti v kontekst tako sociogospodarskih in prostorskih gibanj kot tudi v kontekst masifikacije zavesti o preureditvi sociogospodarskih in prostorskih gibanj v pozitivni smeri, odklanjajoč neskladja, spontanost, majorizacijo manjšega, likvidacijo posebnosti in specifičnosti. To pa po- meni, da je tudi vprašanje sociogospodarske in prostorske problematike na- rodnih manjšin del vsesplošnih tendenc k izrazito bolj demokratično ure- jeni družbeni stvarnosti, ki naj ne odloča več lastninsko in avtoritarno o vseh vprašanjih organizirane družbe, pač pa naj masificira in decentra- lizira tudi odločitve in naj odloča le v okviru vsklajenosti vseh intere- sov večjih in manjših skupnosti za določene koncepte razvoja. Na področju narodnomanjšinske problematike pa je to možno konkretizirati v smislu upoštevanja objektivnih interesov narodnih manjšin do obstoja, prav tako pa tudi zahtev objektivnega in subjektivnega značaja po njiho- vem razvoju. Skratka, narodne manjšine je treba imeti za družbeno skup- nost, ki ima svoje posebne nacionalne specifičnosti, sociogospodarske interese in potrebe in ki živi na določenem prostoru. Ko gre za ta prostor, za nacionalno specifiko in za specifične sociogo- spodarske potrebe, se mora večinska skupnost na enakopravni podlagi soo- čati s specifičnimi potrebami narodne manjšine. Uveljaviti se mora pojem "kolektivne enakopravnosti", ki naj nadomešča v splošnih problemih pojem "individualne enakopravnosti". Če se rešitev problemov narodnih manjšin premakne iz načela "individualne enakopravnosti" k načelu "kolektivne oziroma skupinske enakopravnosti", pomeni to pritegnitev narodne manjšine k soodločanju o problemih, ki se nanašajo na manjšino kot skupnost in ne kot seštevek pripadnikov. Le-ta ne more dajati sinteze kolektivnih potreb. Zato je jasno, da mora večinska skupnost razumeti, kako nujno je izobli- kovati instrumente in oblike soočanja in soodločanja za manjšinsko skup- nost, ki pa v teh instrumentih in oblikah ne sme biti majorizirana, pač pa vzeta v poštev kot enakopraven partner odločanja. V nasprotnem primeru je tudi najbolj demokratična, najbolj decentralizirana v odločanju in najbolj masificirana družba v odnosu do narodne manjšine avtoritarna in diktatorska. Pojem demokratizacije vsakega družbenega in gospodarskega procesa ne more biti last večinske družbe, če ni istočasno vsakdanja praksa tudi za na- rodnomanjšinsko skupnost. Dosedaj je v meščanski družbi prav prevladovalo načelo, da se mora narodnomanjšinska družba vključiti v splošne tokove večinske skupnosti, češ da je to najboljši način za demokratično urejanje tako problemov večinskega kot manjšinskega naroda. Objektivna in subjektiv- na specifična teža večinske družbe pa je takšna, da je iluzorno pričako- vati demokratično soočanje in odločanje med večinsko in manjšinsko skup- 14 nostjo na podlagi takoimenovane majorizacije, ki je vedno delovala le enosmerno, to je v korist večinske skupnosti. Specifičnost narodne manjšine izhaja iz dejstva, da si je le-ta v teku zgodovine objektivno izoblikovala svoj specifičen sistem notranjih in zu- nanjih odnosov, ki imajo največ skupnega s sistemom lastne nacije, od ka- tere je po prostorskem in družbeno gospodarskem sistemu ločena, zato ima pa marsikaj skupnega s sistemom večinske skupnosti, v kateri živi. Vse do- sedaj je večinski sistem objektivno in prepogostoma tudi subjektivno de- loval v treh smereh: razdvajal je narodno manjšino od njenega matičnega dela nacije, stopnjeval je vključevanje manjšine v večinski družbeni si- stem, izkoreninjal je manjšinske značilnosti, kar je vse skupaj pospeše- valo asimilacijo. Sedaj je dozorel trenutek, da se ta proces zaustavi. Čedalje večja sood- visnost držav in državnih družbenih skupnosti, čedalje večji pretok ljudi in dobrin, čedalje večja tendenca k izboljšanju odnosov med državami in k sodelovanju med državami ter celo med državami z različnimi družbenimi sistemi, prinaša narodnim manjšinam nov položaj v družbi. Narodna manjšina v novi poziciji ne more imeti značaj talca, kot so ji ga doslej pripiso- vale večinske družbene skupnosti. Z novo funkcijo postajajo zlasti manjši- ne, ki prebivajo v obmejnih regijah ob odprti meji, kot na primer sloven- ska v Italiji, ki prebiva vzdolž celotne kontinentalne jugoslovansko-ita- lijanske meje ter italijanska manjšina, ki prebiva v SR Sloveniji in Hrvat- ski v Jugoslaviji, nosilec vsestranskega povezovanja in zbliževanja naro- dov obmejnih držav. Ko potencialni dejavnik takega povezovanja in zbliže- vanja postajajo manjšine le, če jim je zagotovljena možnost oplajanja z nacionalnimi specifičnostmi, ki jih nenehno in logično razvija njihova nacija v matični državi. Zagotovljena jim mora biti tudi možnost avtonomne- ga razvijanja lastnih nacionalnih značilnosti v državni skupnosti, v ka- teri živijo enakopravno z razvojem skupnosti večinskega naroda. Omogočen mora biti razvoj manjšinskega jezika in kulture ustrezno potrebam družbe- nega in tehnološkega razvoja države ter ustrezno razvoju socioekonomske- ga in prostorskega razvoja pri večinskem narodu. Iz vsega tega izhaja, da je prišel čas, ko mora večinska skupnost upošte- vati obstoj narodne manjšine kot specifičnega telesa z lastnimi nacional- nimi značilnostmi, med katere so vključene poleg jezikovnih, kulturnih in izobraževalnih tudi sociogospodarske in prostorske značilnosti. Prostor, na katerem živi narodna manjšina samostojno ali pomešano z večinskim na- rodom, mora dobiti posebne karakteristike, ki bodo omogočile uveljavlja- nje sistema odločanja in soodločanja večinske skupnosti skupno z manjšino na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Večinska skupnost bo morala pritegniti manjšino k soodločanju o vseh problemih, tako posamez- nih kot celotnega kompleksa problemov na z manjšinami poseljenih ozemljih, tako kulturnoprosvetne, jezikovne in izobraževalne kot socioekonomske in prostorske narave. Večinska skupnost mora poskrbeti za izoblikovanje takega sistema soodločanja o načinu reševanja skupnih problemov večinske- ga naroda in manjšine, ki bo prinašal take skupne rešitve, da ne bo več obstoj in razvoj narodne manjšine ogrožen in izpostavljen asimilaciji in raznarodovanju. Obstoj narodne manjšine je lahko zagotovljen le tedaj, če se ji ni potrebno odrekati lastnemu prostoru in lastnim sociogospodarskim potencialom v okviru razvoja celotne družbe. 15 Narodna manjšina se ne sme vase zapirati, ker takšna politika ni zanjo perspektivna, temveč celo pogubna. Narodna manjšina mora biti skupnost odprtega tipa, ki sprejema vase impulze od zunaj in nudi lastne impulze navzven. Oplaja se v skupni družbi in to družbo tudi sama oplaja. Večin- ska skupnost pa mora upoštevati dejstvo, da ima manjšina pri tem manjšo moč, manj potenciala in slabšo sociogospodarsko strukturo od večinske družbe. Zato mora biti manjšina zaščitena pred objektivnimi impulzi nega- tivnega značaja. Ta zaščita je lahko pravna, politična, toda družbeno sistemska. Ne glede na pravno in politično zaščito manjšin se mora izo- blikovati sistemska zaščita, ki priviligira moment soodločanja o vseh vprašanjih, ki manjšine direktno ali indirektno tangirajo, še zlasti pri tistih vprašanjih, ki so povezana z velikimi spremembami sociogospodar- skega in prostorskega značaja ob pogojih razkrajanja na kmečko zemljo navezane stare klasične in agrarne strukture prebivalstva manjšine ter oblikovanja nove gospodarske, socialne populacijske in prostorske struktu- re urbane družbe. Skratka, večinska družba je dolžna poklicati na svojo lastno pobudo ali na pobudo same manjšine manjšinsko skupnost k soodločanju v primerih manjšinskega značaja. Večinska družba mora omogočiti, da se narodna manjšina brez ovir objek- tivno in subjektivno oplaja z razvojem svoje lastne nacije v matični državi, ne da bi pri tem gledala na to kot na negativen pojav, ki bi bil lahko vzrok razkrajanju večinske skupnosti, kot so o tem menili v pre- teklosti. K»ko zelo pomembna je zaščita socioekonomskih in prostorskih značilnosti narodnostnih manjšin, nam z