»Pravi Jernej, Gotovo le še ni. Morda je bil samo ranjen. Torej če pride nazaj — jo vzame, kaj ne? In vendar ne bo hodil v tujo hišo ponjo! — Če je pa res padel, ali če pade — Vas mora pač boleti, da bi se Vaša klatila po svetu,«
»Kar sem rekel, sem rekel. Le pustiva to reč, sicer Vam koj z voza poskočim,«
Župnika je grabila Golobova trma in molčala sta do doma. Tamkaj pred župniščem mu je še enkrat omenil:
»Golob, lepo Vas prosim, premislite si!« »Lahko noč,« je rekel Golob in naglo odšel, Župniku pa se ni ta večer nič kaj prav ljubilo
večerjati,
(Dalje.)
Pravljica.
»Bilo je nekdaj . . .« — davno že minilo: pri zvezdah sestrah duh je vasoval in v morje se potapljal je življenja, da svetlih bi si biserov nabral.
»Bilo je nekdaj . . .«  Zarjam duh je peval, nočem sijal je, ni temin se bal, na krilih vihre k solncu je hiteval in bil ponosen, kot ciganski kralj.
Zdaj — mrtvo vse, ugasnil je moj čas, zdaj v dušo trudno lije črna noč: uklel nekdo je maj cvetoči v mraz, ukral nekdo je dneva žar pojoč.
Zdaj sem berač in prosim vbogajme pri bogatinih, ki pomlad imajo, ki ni se jim še mraz vsesal v srce, ki zarje jim v očeh še plapolajo.
Milan Kuret.
La Divina Commedia.
Prevel in razložil J, D.
Drugi del: Vice.
Spev XII.
Slike   kaznovanega   napuha,   —   Prihod   do   prelaza   v   drugi   krog,   (Izbris prvega P,)
Spevi X., XI. in XII, pojo o kaznih prvega kroga Vic, t. j. o kaznih za grehe napuha. Proti koncu XI, speva smo videli, kako se je Dante sklonil k spokornikom tega kroga, težko se upogibajočim pod silnimi tovori, in poslušal pripoved miniaturista Oderisija. V začetku XII. speva ga Vergil opomni, da treba iti dalje. Dante rad uboga, njegova duša je po vsem tem, kar je (v X, in XI, spevu) videla in slišala, za zmerom ozdravljena greha napuha. Prim. XII,, 7 nsl.! (Sploh ima vsa Komedija namen: človeka po notranje preobraziti, očistiti, osvoboditi; v tem oziru zasluži označbo: epos o notranjem človeku,) Ko dalje gresta, opozori Vergil na slike v tlaku, Dante gre in jih ogleduje. Vidi jih tri četvorice (3X4) in za temi še eno, trinajsto. (Zanimivo je, kako se teh 13 tercin pričenja: prva četvorica, vv. 25,, 28., 31., 34., z glagolom »tam videl sem« [vedea], druga četvorica, vv. 37., 40,, 43., 46., z vzklikom »O«, tretja, vv. 49., 52., 55., 58., pa zopet z glagolom »kazala...« [mostrava]; 13. tercina [vv. 61, nsl.] slednjič pa je sestavljena iz vseh prejšnjih treh začetkov. Kdo ne vidi v tem nekakšne slutnje ali osnutka tiste umetnine, katera je pozneje v sonetnem vencu dosegla svojo končno obliko? Na vsak korak se vidi, da Dante ni le velik mojster vsebine, ampak tudi oblike.) Prehodivši vse te podobe v tleh Dante občuduje umetnika — Boga; potem pa
ironično veli ošabnežem, naj le nikar ne gledajo slik kaznovanega napuha, da ne bodo zagledali, kam jih pelje njih pot. (Vv. 1.—72.) — V tem sta se približala vhodu v drugi krog. Angel jima pokaže ozko stolbo, v katero naj vstopita. Še prej pa se s perutnico dotakne pesnikovega čela in izbriše en P, vsled česar se čuti Dante čudovito olajšanega. (Vv. 73.—136.)
Vštric z dušo šel sem ono obteženo, kot v jarmu vol ob volu, nizko glavi, dokler mi to bilo je dopuščeno;
4    a ko mi mojster blagi de: »Ostavi
ga samega!   Naprej!   Tu vsak sam gledi, kak čoln svoj z jadri, vesli kvišku spravi!«
7    vzravnam se zopet koj po tej besedi k pokončni hoji; niso pa iz glave nič več mi šli ponižnosti izgledi,
10    Za mojstrom tak sem šel brez obotave; da tovorov ne nosiva, spoznati po hoji se je dalo brez težave.
13    Pa mojster de: »Oko naj gleda v tla ti! Ker manj utrudi vsaka pot korake, čim vidiš, kam ti stopijo podplati,«
16    In kot v cerkvah podzemske vidiš rake, na pločah pa jim slike in napise, slaveče spodaj shranjene mrtvake
19    (in mnogo solz ondukaj potoči se, če srce plemenito, prebodeno z ostjo spomina, v žalosti topi se),
125