Učitelji in prijatelji. Spomini. Napisal Jan Saje, nadužitelj v p. t Sent Jerneju. Oprostite mi, da tudi jaz nekaj vrstic napišem ob 50 letnici jubileja nUčiteljskega Tovariša". Hodil sem I. 1852. po Ljubljani s součencem Petrom Oebinom, ki je bil takrat v priprarnici v Ljubljani. Nagovarjal me je, naj se grem za sprejem oglasit v ljubljansko pripravnico k direktorju Scblakarju. Grem k temu gospodu, pa mi poreče, da me sprejme, če mu dokažem, da sem dovršil 4. latinsko šolo. Eer pa nisem bil v 4. lat. šoli, je pa rekel, naj grem v Idrijo, tatn pa vse sprejmejo in v enem letu dovršim preparandijo. Šel sem takoj b kanoniku Jurju Savaschniggu, ki mi je vse potrebno povedal in šel sem v Idrijo h katehetu in direktorju Earlu Legatu, ki me je takoj zapisal in sprejel. V letu 1852/3 sem dovršil pouk in bil dekretiran jeseni v Črnomelj za drugega učitelja. Eo pa pridem v Metliko, da se predstavim dekanu kot okr. šol. nadzorniku, mi ta pove, da bo v Črnomlju nastavljen učiteljer sin Erištof, jaz pa pridem kot samostojen učitelj na Planino (Stockendorf) oad Črnomljem in Semičem. Pisma so se križala tako dolgo, da sem službo nastopil šele 28. februarja 1854. V najemu je bila šolska soba in učiteljsko stanovanje, seve, vse v jako slabem stanju. Plače je bilo 210 gld. in za trglanje prosta bira. Premišljeval sem na vse načiae, kako bi mogel pripomoči, da bi novo, jako potrebno šolo sezidali. Eočevarji so jako rneti za šolo in imajo radi učitelje, ker jih ti pouče, da bodijo tržit v razne kraje, kostanj peč po Dunaju in drugod, igrat nhoch oder nieder" itd. Bes, pridobil sem župana Mauserja, Lukana Jan., Jelena ia več drugih, posebno župnika Daniela Terzhka, da smo kmalu sezidali noro šolo. Bil sem jako vesel in rad sem učil dečke in dekliee vseh potrebnih naukov, pa tudi slovensko sem jih učil, ker so ti ljudje na meji in občujejo s Semičaoi in Crnomeljčani. V letu 1858. je bila birma v semiški dekaniji. Dekan Skubic v Semiču je naprosil nas učitelje, da smo se v petju vadili in vsak tretji četrtek k njemu prišli pet in h kosilu, da smo zamogli o birmi po vseh cerkvab orglati in peti. Bili smo pa le štirje. Še živa sva nadučitelj Vencelj Šturm v Metliki, ki je pel II. bas, in pa jaz, ki sem pel I. tenor. Erištof iz Crnomlja (II. tenor) in Fr. Muhič (I. bas) sta oba že umrla. Peli smo ves teden pri vseh cerkvah, v Crnomlju pa smo zapeli podoknico knezoškofu Antonu Alojziju Wolfu. Predstavil nas je glavar Schuler, ter je vprašal knezoškof mene, sera li zadovoljen v službi na Planini. Sere, povedal sem, da bi bil rajši med Slovenci. On me potolaži in obljubi, da bom dobil primerno službo, ker sem izborno pel. Dobil sem že v oktobru 1858 dekret za Ool (Lustthal) in sem 8. decembra 1858 že tam orglal in takoj začel v šoli poučevati. Imel sem isti čas nekaj nekdanjih součencev v bogoslovju ter sem jih obiskaval. Na Dobravi je bil pa moj součenee Peter Cebin za učitelja. Bila sva v Rudolfovem skupaj na Btanovanju, in z mano v eni sobi in postelji je stanoval Simon Jenko, ki smo se v I. latinski šoli skupno učili latinščino in druge predmete. Peter Cebin me pelje enkrat v stanovanje Andreja Praprotnika na šentjakobskem trgu v branilnični biši, kjer je Andrej stanoval. Seznanil sem se bil dodobrega s to blago dušo, ki me je porabil, naj ga vselej obiščem, kadar pridem v Ljubljano. Eer sem bil tako blizu Ljubljane, sem se z našimi mokarji peIjal več četrtkov v Ljubljano, kjer smo se shajali pri Andreju Praprotniku. Seznanil sem se z Belarjem, Zorinom ia Eakteljem. Iz bukvarne sem dobival knjige, ko sem tudi pristopil kot ud. Bili so za tisti čas še dosti dobri sestanki, ko smo se izobraževali in eden drugega navdušerali ia izpodbujali za svoj stan. Ugibali smo večkrat, kako bi si svoj stan izboljšali v materialnem in duševnem staaju itd. Bile so le nNovice" ia BDaaica" na razpolago, pa aeraške knjige. To smo brali in premišljali. Navduševali srao se na vse aačiae, kako bi šolstro povzdigaili aa višjo stopajo. Za eao leto so me prestavili v Bateče pri Eraajski gori, da tam študiram in aaredim potem zadaji izpit, kar ae je bilo tudi zgodilo. V Batečah dobim od Aadreja Praprotnika vabilo sledečega zadržaja: nČastiti prijatli, mili bratje! Takaj je naš šolski časnik, BUčiteljski Tovariš", kterega amo že davao potrebovali ia željno pričakovali. — Obsijalo ga je že zlato solnce aovega leta, ia srčao želimo, da bi ga tudi oblivali ljubezajivi žarki aaših bratov, prijatlov ia vseh domoljubaih Sloveacov! Eodile so ga okoliščiae norega časa, ia Bog daj, da bi mu tadi agodae bile in ga živile! Nobeaa vedaost ae sega tako globoko v človeško življenje, kakor nauk od zrejaaja. — Solska odreja strari po učiteljih aaš prihodaji narod, in učiteljska služba postaja tedaj vedao bolj imeaitna ia težaraa. Učeaik velikrat potrebuje, da bi mu kdo kaj sretoval, razjasaeval in pomagal, pa tudi da bi ga tolažil ia spodbujal pri njegovem trudnem delu. Eje bi iskal pridea učeaik pomoči? Eje drugod, kakor t tem, da se pogorarja s svojimi skušenimi brati ia tovariši, ia da bere dobre spise, kteri mu gorore o obdelovaaji Bjegovega obširnega polja, ia ma kažejo, kako bi lahko STOJe učeace aararaost in Bemudoma vodil do pravega nameaa, ia kako bi se sploh obaašal, da bi s časom redao aapredoral ia bogatel v svojem dušaem ia telesaem stanu. BUčiteIjski Tovariš" je prevzel to težavao službo, da bo zajemal iz maogib studeacov šolskih skušeaj ia potem rosil rodoritae kaplje na aaše šolsko polje. (Navajal je, kaj bo govoril in pisal.) S takimi kratkimi pa presrčaimi vošili pojdi mladi BU6iteljski Torariš" po vaih sloveBskih selih, pozdravljaj vse aaše brate učitelje, vse šoUke prijatelje ia vae mile domoIjube, ia ljubezBJivo se tovarši ž njimi! Z Bogom!" (Konoo.)