---- SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA PRIRODOSLOVNE IN MEDICINSKE VEDE CLASSIS IV: HISTORIA NATURALIS ET MEDICINA DELA * OPERA I 15 INSTITUT ZA GEOGRAFIJO * INSTITUTOM GEOGRAPHICUM 7 DANILO FURLAN TEMPERATURES IN SLOVENIA as m m L J II B L J A N A 19 6 5 , *. DANILO FURLAN TEMPERATURE V SLOVENIJI SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA PRIRODOSLOVNE IN MEDICINSKE VEDE CLASSIS IV: HISTORIA NATURALIS ET MEDICINA DELA * OPERA 15 INSTITUT ZA GEOGRAFIJO * INSTITUTOM GEOGRAPHICUM 7 DANILO FURLAN TEMPERATURE V SLOVENIJI TEMPERATURES IN SLOVENIA LJUBLJANA 19 6 5 10..Xxč SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE IN MEDICINSKE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 2. MARCA 1963 IN NA SEJI PREDSEDSTVA DNE 23. MARCA 1963 KAZALO I UVOD A. Značaj dela . 1 B. Razvoj temperaturnega opazovalnega omrežja v Sloveniji. 2 C. Razporedba gradiva. 5 II EKSTREMNE TEMPERATURE A. Stopnja reprezentativnosti zabeleženih ekstremnih temperatur. 7 B. Absolutne maksimalne temperature. 9 1. Najvišje opazovane temperature v Sloveniji. 9 2. Geografska razporedba krajev z najvišjimi maksimalnimi tempera¬ turami v Sloveniji. 12 3. Letni čas nastopa maksimalnih temperatur.15 4. Dnevni čas nastopa maksimalnih temperatur. 15 5. Absolutni mes. maksimi v vsej Sloveniji in na posameznih postajah 16 6. Razporedba dnevnih maksimov ob izrazitih baričnih situacijah . . 22 a) Izbor postaj .22 b) Analiza temperaturne razporedbe v posameznih dneh.23 c) Sinoptična situacija v času ekstremno visokih temperatur ... 31 d) Napredovanje vala maksimalnih temperatur.33 C. Absolutne minimalne temperature.34 1. Najnižje opazovane temperature v Sloveniji.34 2. Geografska razporedba krajev z najnižjimi minimalnimi tempera¬ turami v Sloveniji.34 3. Čas nastopa absolutnih minimov.37 4. Absolutni mes. minimi v vsej Sloveniji in na posameznih postajah . 38 5. Razporedba dnevnih minimov ob izrazitih baričnih situacijah ... 44 a) Analiza temperaturne razporedbe v posameznih dneh.44 b) Sinoptična situacija v času ekstremno nizkih temperatur in pre¬ stavljanje vala minimalnih temperatur .48 D. Amplitude absolutnih ekstremov.51 1. Največje maksimalne amplitude absolutnih ekstremov.52 2. Najmanjše maksimalne amplitude absolutnih ekstremov.53 3. Absolutne mesečne amplitude za področje vse Slovenije.55 4. Absolutne mesečne amplitude posameznih postaj.56 5. Dnevne amplitude ob izrazitih baričnih situacijah.56 E. Srednje mesečne absolutne temperature .59 1. Stopnja reprezentativnosti dobljenih poprečkov .59 2. Nekatere značilnosti v letnem razvoju srednjih absolutnih ekstremov 66 Kazalo F. Srednje ekstremne temperature.69 1. Srednje maksimalne temperature.70 a) Razporedba srednjih maksimalnih temperatur v januarju in juliju 70 b) Spreminjanje razporedbe srednjih maksimalnih temperatur med letom.74 c) Intermensualne razlike srednjih mesečnih maksimalnih temperatur 75 2. Srednje minimalne temperature .81 a) Razporedba srednjih minimalnih temperatur v januarju in juliju 81 b) Spreminjanje razporedbe srednjih minimalnih temperatur med letom.86 c) Intermensualne razlike srednjih mesečnih minimalnih temperatur 86 G. Amplitude med srednjimi maksimalnimi in srednjimi minimalnimi temperaturami .90 H. Srednje mesečne temperature, dobljene iz ekstremnih temperatur . . 93 1. Razporedba srednjih mesečnih temperatur v posameznih mesecih . 96 2. Intermensualne razlike srednjih mesečnih temperatur, dobljenih iz ekstremnih temperatur. 97 III TERMINSKE TEMPERATURE A. Primerjava dnevnih in srednjih mesečnih vrednosti, dobljenih iz eks¬ tremnih in terminskih temperatur.103 B. Srednje mesečne temperature, dobljene iz terminskih vrednosti ... 109 1. Razporedba srednjih mesečnih temperatur v januarju.109 2. Razporedba srednjih mesečnih temperatur v juliju.115 3. Spreminjanje razporedbe srednjih mesečnih temperatur med letom . 117 C. Intermensualne razlike srednjih mesečnih temperatur.120 1. Osnovne poteze v odvisnosti medmesečnih razlik od klimatskih fak¬ torjev .120 2. Prostorska razporedba medmesečnih razlik.127 D. Srednje mesečne temperature, reducirane na morski nivo.128 E. Razhajanje med srednjimi mesečnimi vrednostmi, dobljenimi iz termin¬ skih in ekstremnih temperatur.130 IV SREDNJE URNE TEMPERATURE V NORMALNI TEMPERATURNI RAZVOJ V SLOVENIJI A. Splošno o singularitetah. 141 B. Verjetnost nastopa posameznih singularitet in njihovo poprečno trajanje 143 C. Temperaturna karakteristika posameznih singularitet.145 D. Razvoj vremena v spodnjem delu Ljubljanske kotline v primerjavi z razvojem v ostali Sloveniji .153 Povzetek. Temperature v Sloveniji .157 Summary. Temperatures in Slovenia.161 Literatura.165 Seznam kart, tabel in grafikonov.167 Kazalo .169 Kazalo SEZNAM KART, TABEL IN GRAFIKONOV K. 1. Obdobja, v katerih so bili izmerjeni absolutni maksimi na posamezni postaji .. 8 K. 2. Obdobja, v katerih so bili izmerjeni absolutni minimi na posamezni postaji. 8 K. 3. Izbrane reprezentativne postaje.23 K. 4. Sinoptična situacija dne 1. II. 1958 ob 196.24 K. 5. Višinska karta 850 m b dne 15. II. 1956 ob 166, izohipse in izoterme . 28 K. 6. Višinska karta 850 m b dne 7. IX. 1958 ob lh, izohipse in izoterme . 29 K. 7. Sinoptična situacija 6. VII. 1957 ob 196 .31 K. 8. Višinska karta 700 m b, izohipse dne 2. VII. 1957 ob Ih; izoterme 850 m b v dneh 6., 7. in 8. VII. 1957 ob 13h.32 K. 9. Pomikanje vala maksimalnih temperatur v Sloveniji v dneh 5., 6., 7. in 8. VII. 1957 . 33 K. 10. Višinska karta, izoterma —16 °C na 850 m b v dneh 14., 15., 16. II. 1956 49 K. 11. Pomikanje vala minimalnih temperatur v dneh od 15. do 17. II. 1956 in področje z minimom dne 10. II. 1956 (šrafirano) — vse v Sloveniji 50 K. 12. Višinska karta 850 m b dne 10. II. 1956 ob 4h.51 K. 13—24. Medmesečne razlike srednjih maksimalnih temperatur .... 77 K. 25—36. Medmesečne razlike srednjih minimalnih temperatur .... 90 K. 37—48. Medmesečne razlike srednjih temperatur, dobljenih iz ekstrem¬ nih vrednosti.100—101 Ki 49—60. Medmesečne razlike srednjih temperatur, dobljenih iz termin¬ skih vrednosti.126 K. 61. Izoplete srednjih urnih temperatur (mesečne) za Maribor .... 136 K. 62. Izoplete poprečnih temperaturnih razlik med Koprom in Mariborom (po mesecih).137 TABELE Tabela 1. Absolutne maksimalne in absolutne minimalne temperature . 9 Tabela 2. in 4. Absolutne maksimalne in minimalne temperature, reduci- cirane na morski nivo. 13 Tabela 3. Mesečni absolutni maksimi. 17 Tabela 5. Mesečni absolutni minimi.39 Tabela 6. Velikost razlike med absolutnimi mesečnimi minimalnimi temperaturami v Sloveniji in v Ljubljani.42 Tabela 7. Postaje z največjo in najmanjšo maksimalno amplitudo abso¬ lutnih ekstremov.54 Tabela 8. Absolutne mesečne amplitude v Sloveniji.54 Tabela 9. Srednji mesečni absolutni maksimi.62 Tabela 10. Srednji mesečni absolutni minimi.64 Tabela 11. a Srednje mesečne maksimalne temperature .72 Tabela 11. b Gradienti srednjih maksimalnih temperatur v posameznih mesecih.75 Tabela 12. Intermensualne razlike srednjih maksimalnih temperatur . . 78 Tabela 13. a Srednje mesečne minimalne temperature.84 Tabela 13. b Gradienti srednjih minimalnih temperatur v posameznih mesecih. 86 Tabela 14. Intermensualne razlike srednjih minimalnih temperatur . . 87 Tabela 15. a Velikost amplitude med srednjimi mesečnimi maksimalnimi in srednjimi mesčnimi minimalnimi temperaturami .... 91 Tabela 15. b Velikost amplitude med srednjimi mesečnimi maksimalnimi in srednjimi mesečnimi minimalnimi temperaturami (za 8 iz¬ branih postaj).92 Tabela 16. a Srednje mesečne temperature, dobljene iz ekstremnih vred¬ nosti .94 Tabela 16. b Gradienti srednjih mesečnih temperatur, dobljenih iz eks¬ tremnih vrednosti.96 Kazalo Tabela 17. Intermensualne razlike srednjih mesečnih temperatur, doblje¬ nih iz ekstremnih vrednosti.98 Tabela 18. Srednje mesečne in letne temperature, dobljene iz terminskih vrednosti. 111 Tabela 19. Gradienti srednjih mesečnih temperatur, dobljenih iz termin¬ skih vrednosti. 117 Tabela 20. Intermensualne razlike srednjih mesečnih temperatur, doblje¬ nih iz terminskih vrednosti .122 Tabela 21. Razlika med srednjimi mesečnimi temperaturami, dobljenimi iz terminskih vrednosti.131 GRAFIKONI Gr. 1. Absolutni mesečni maksimi. 16 Gr. 2. Razporedba dnevnih maksimalnih temperatur v izbranih baričnih situacijah.25 Gr. 3. Absolutni mesečni minimi izbranih postaj.43 Gr. 4. Razporedba minimalnih dnevnih temperatur v izbranih baričnih situacijah.45 Gr. 5. Absolutne mesečne amplitude na izbranih postajah.55 Gr. 6. Dnevne amplitude ekstremnih temperatur v izbranih baričnih situa¬ cijah .57 Gr. 7. Srednji mesečni absolutni maksimi in minimi.60 Gr. 8. Srednji mesečni absolutni maksimi in minimi.67 Gr. 9. Razlika med srednjimi mesečnimi absolutnimi maksimi izbranih postaj.68 Gr. 10. Razlika med srednjimi mesečnimi absolutnimi minimi izbranih postaj.68 Gr. 11. Razporedba srednjih mesečnih maksimalnih temperatur v januarju (11. a) in juiju (11. b).70 Gr. 12. Razporedba srednjih mesečnih maksimalnih temperatur v posamez¬ nih mesecih leta.72 Gr. 13. Razporedba srednjih mesečnih minimalnih temperatur v januarju (13. a) in juliju (13. b).80 Gr. 14. Razporedba srednjih mesečnih minimalnih temperatur v posamez¬ nih mesecih leta.81 Gr. 15. Gradienti srednjih mesečnih temperatur, dobljeni iz ekstremnih vrednosti.97 Gr. 16. Razporedba terminskih in ekstremnih temperatur dne 1. II. 1958 . 104 Gr. 17. Razporedba terminskih in ekstremnih temperatur dne 7. IX. 1958 105 Gr. 18. Srednje mesečne terminske in ekstremne temperature na Kredarici 106 Gr. 19. Srednje mesečne terminske in ekstremne temperature v Kopru . . 107 Gr. 20. Srednje mesečne terminske in ekstremne temperature v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu.108 Gr. 21. Razporedba srednjih mesečnih temperatur (iz terminskih opazovanj) v januarju.109 Gr. 22. Razporedba srednjih mesečnih temperatur (iz terminskih opazovanj) v juliju .109 Gr. 23. Gradienti srednjih mesečnih temperatur.118 Gr. 24. Razlike srednjih mesečnih temperatur izbranih postaj.121 Gr. 25. Razlika srednjih mesečnih temperatur v karakterističnih področjih Slovenije.124 Gr. 26. Verjetnost nastopa in poprečno trajanja singularitet.143 Gr. 27. Temperaturna karakteristika singularitet v januarju in februarju . 146 Gr. 28. Temperaturna karakteristika singularitet v marcu in aprilu . . . 147 Gr. 29. Temperaturna karakteristika singularitet v maju in juniju . . . 148 Gr. 30. Temperaturna karakteristika singularitet v juliju in avgustu . . . 149 Gr. 31. Temperaturna karakteristika singularitet v septembru in oktobru . 151 Gr. 32. Temperaturna karakteristika singularitet v novembru in decembru 152 UVOD A. Značaj dela V našem gospodarskem razvoju je bilo prvih 15 let posvečenih industriji. Obnovili smo tiste objekte, ki so bili vključeni v proizvod¬ njo že pred vojno in na novo ustvarili industrijo tam, kjer so bili dani pogoji za njen razvoj. Plod dolgoletnih naporov se zrcali v dejstvu, da imamo sedaj manj od polovice prebivalstva zaposlenega v polje¬ delstvu. Iz zaostale poljedelske države smo se povzpeli med industrij¬ ske države, s čimer je prva faza naših naporov v gospodarstvu uspešno zaključena. Prehajamo v novo fazo gospodarskega razvoja, fazo, ki je posve¬ čena kmetijstvu. Dozorel je čas, ko se socialistični sektor na vasi spontano naglo širi. Za izvedbo agrotehničnih ukrepov, ki so pogoj za višjo stopnjo gospodarnosti, pa velika posest še ni dovolj; potrebna je tudi mehanizacija. Tako predstavlja druga faza našega gospodarskega razvoja nadaljevanje prve faze, saj ni socialističnega kmetijstva brez mehanizacije; to pa nam je ustvarila v glavnem domača industrija. Tako smo prišli v stadij, ko ni več resnih ovir za razvoj kmetij¬ stva; ostala pa je še vrsta vprašanj, na katera moramo odgovoriti, ako naj bodo velika sredstva, ki jih skupnost vlaga v to panogo, res go¬ spodarno uporabljena. Za vsako kulturo je med ekološkimi pogoji na prvem mestu kli¬ matski. Če upoštevamo, da zavzemata med meteorološkimi elementi kot sestavini klimatskega miljeja prvo mesto padavinska razporedba ter padavinska izdatnost, in dalje temperaturne razmere, potem je nujno, da bodo prav padavine in temperature prve na programu tiste¬ ga dela klimatskega študija, ki spremlja raziskovalno-aplikativna de¬ la, potrebna za razvoj našega kmetijstva. Vprašanja, ki se ukvarjajo z reševanjem padavinske problema¬ tike, so bila v glavnem že osvetljena, medtem ko je večina tempera¬ turne problematike ostala še nerazčiščena. Da so bile padavine prej na vrsti, temu je bil eden od vzrokov tudi ta, da je bila v prvih letih po vojni velika skrb posvečena izkoriščanju hidroenergetskih virov in so bile zato padavine aktualnejše od drugih elementov. S prestavitvijo poudarka na kmetijstvo je prišlo težišče na tem¬ perature. Ne morda zato, ker so padavine v glavnem že obdelane, tem¬ več, ker izdatnost padavin v večini Slovenije ni problematična in odločajo o rajonih posameznih kultur predvsem temperaturne razmere. 1 2 Uvod V tej razpravi je prikazana samo osnovna karakteristika tempe¬ raturnih razmer za vso Slovenijo. Z oznako »samo« povemo, da niso obravnavani detajli, ki so odločilni za rast, morda za še ekonomično gojitev neke kulture. Prikazane temperaturne prvine so ogrodje, ske¬ let zgradbe. Podrobne obdelave, prikrojene specifičnim potrebam, bodo to zgradbo dopolnjevale. Razumljivo pa je, da bo okvirni prikaz temperaturnih razmer v Sloveniji, kakršen se bo zvrstil v naslednjih poglavjih, predstavljal osnovo tudi za podrobnejše temperaturne ana¬ lize, potrebne katerikoli panogi narodnega gospodarstva. B. Razvoj temperaturnega opazovalnega omrežja v Sloveniji Omenili smo, da je domača meteorološka literatura najčešče obravnavala padavine, pač kot posledica njihove povezave z izkori¬ ščanjem hidroenergetskih virov. Nadaljnji vzrok za to je v dejstvu, da so temperaturne postaje mnogo redkejše in končno, da so posle¬ dice prestavitve postaje mnogo težje. Prestavitev padavinske postaje za nekaj 100 m, bodisi v vodo¬ ravni enako kot v navpični smeri, ne vpliva bistveno na višino pre- streženih padavin. Drugače je pri temperaturah. Pri tem nimamo v mislih samo spreminjanja temperature vzporedno s spreminjanjem absolutne višine. Važnejša je sprememba relativne višine, to je na¬ vpične razdalje nad dno mdoline oziroma kotline, med novo in staro lokacijo termometrske hišice. Posledice spremenjene lokacije so tem občutnejše, čim bližje je eno od obeh mest, novo ali staro, dnu doline oziroma kotline. Če pri tem poudarimo, da se naše temperaturne po¬ staje prav pogosto selijo iz enega konca naselja na drugi konec, potem postane razumljiveje, zakaj do danes nismo imeli v novejšem času detajlne analize temperaturnih razmer; saj se pri takih analizah naj¬ češče opiramo na dolgoletne poprečne vrednosti. Če pa se postaja seli, potem so potrebne zamudne redukcije izdelane na osnovi podatkov sekularnih postaj. Ker terjajo redukcije ne le dosti časa, temveč tudi dolgoletne izkušnje in pa poznavanje mikrolokacije postaj, katerih kratkotrajna opazovanja (na istem mestu) reduciramo na normalni niz, moramo prav v tem iskati glavni vzrok, zakaj je minilo več kot sto let, odkar so pričela v Sloveniji opazovanja temperature, preden je nastopil čas za podrobni prikaz temperaturnih razmer v Sloveniji. Med izvirnimi prikazi temperaturnih razmer v Sloveniji moramo, podobno kot pri padavinah, omeniti delo prof. Ferda Seidla (1), ki je v Klimi Kranjske dal izčrpno sliko o temperaturnih razmerah na po¬ sameznih postajah, ni pa mogel karakterizirati temperaturnih razmer in razvoja nad celotno, reliefno, tako razgibano Slovenijo. Za tak opis sta mu bili na poti dve oviri: preredko omrežje postaj in zlasti njihova neenakomerna razporedba. V glavnem so bile tedaj temperaturne postaje v večjih krajih, ti pa leže v dolinah oziroma kotlinah. Za našo domovino pa niso značilna kotlinska in dolinska dna, temveč pobočja. Saj imamo ravnega sveta komaj dobro petino celotnega ozemlja. Dosti Razvoj temperaturnega opazovalnega omrežja v Sloveniji 3 bolje ni bilo postlano tudi ostalim klimatografom iz prvih treh dece- nijev našega stoletja (2, 3, 4, 5, 6). Kot omenjeno, so neprekinjena opazovanja pričela v Ljubljani 1851. Omrežje temperaturnih postaj se je do začetka prve svetovne vojne močno razširilo, tako da je štelo leta 1914 ca. 110 postaj. Med prvo svetovno vojno je mnogo temperaturnih postaj prenehalo z opa¬ zovanji. Sicer pa moramo poudariti, da tedanja opazovanja tempera¬ ture niso bila v standardnih meteoroloških hišicah, kakršne uporab¬ ljamo sedaj. Nekateri termometri so bili obešeni na okna, drugi so bili nameščeni v hišicah, ki ipa niso dovoljevale zadostnega zračenja, bile •so različno obarvane in na nereprezentativnih mestih; tudi višina ter¬ mometra ni bila ista. Podatkov iz tako heterogenega omrežja za to ni mogoče brez vestnega izbora primerjati s podatki iz novejšega časa, ko imamo termometre (brez izjeme) nameščene v angleškem tipu me- terološke hišice. Ta tip je bil pri nas vpeljan med obema vojnama. Poleg normalno dimenzionirane hišice je bil v rabi tudi manjši tip. L povojni dobi so bile male meteorološke hišice zamenjane z normal¬ nimi. Sicer pa so enoletna primerjalna opazovanja v Ljubljani poka¬ zala, da so rezultati, dobljeni v obeh vrstah meteoroloških hišic, enaki. Odstopanja v manjšem tipu so nesistematična in neznatna in le izje¬ moma so dpsegla ± 0,2 °C. Omenili smo dve oviri, na kateri je naletela starejša generacija klimatografov. Kar zadeva število postaj, je omembe vredno, da je bilo v Sloveniji ob koncu leta 1960 120 temperaturnih postaj in da jih je bilo skoro prav toliko v začetku prve svetovne vojne (7). Kot že omenjeno, je njihovo število med prvo vojno močno padlo. Vnovič se je pričelo omrežje gostiti v začeku tridesetih let. To obnavljanje omrežja pa je zajelo le Slovenijo v okviru Jugoslavije, ne pa tudi Primorske. V Julijski krajini je bilo omrežje temperaturnih postaj praktično uničeno. Z izjemo Trsta in Gorice, kjer so bila redna dnevna opazovanja ob več terminih, so Italijani šele v tridesetih letih posta¬ vili nekaj temperaturnih postaj, opazovali pa so le ekstremne vred¬ nosti. Opazovanja temperature med obema vojnama so omogočila izde¬ lavo standardnih temperaturnih tabel; srednjih maksimalnih in sred¬ njih minimalnih temperatur, srednjih mesečnih temperatur, poprečne¬ ga števila zelo mrzlih, ledenih, hladnih, poletnih, vročih in zelo vročih dni in še nekaterih drugih temperaturnih prvin za manjše število postaj. Tabele oziroma srednje vrednosti, ki so jih tabele vsebovale, zajemajo niz 1925—1940 (8). Le redke pa so bile postaje, kjer so opa¬ zovali kontinuirano in brez prestavitve postaje. Zato je večina podat¬ kov v tabelah dobljena s pomočjo redukcij. Posledice druge svetovne vojne so bile za našo meteorološko omrežje še težje kot posledice prve vojne. Z izjemo ljubljanske po¬ staje na vrtu porodnišnice so bila opazovanja na vseh ostalih postajah za krajši ali daljši čas prekinjena, ali pa so bila opazovanja sploh ustavljena. 4 Uvod Takoj po osvoboditvi so začele z delom nekatere vojaške postaje kot npr.: Marilbor-Tezno, Celje-Medlog, Novo mesto, Planica in še ne¬ katere. Postaja na dvorišču porodnišnice v Ljubljani je delovala do 1. 1949, v zadnjih dveh letih pa so bila vzporedna opazovanja tudi na novi postaji za Bežigradom (9). Analiza vzporednih opazovanj na obeh postajah je pokazala, da so temperaturne razmere na obeh postajah iste. Ta ugotovitev je zelo važna, ker so vse druge postaje med vojno prekinile z opazovanji, zato so podatki o opazovanjih v Ljubljani dra¬ goceni. Prav zaradi njih je postaja v Ljubljani sekularna postaja, in to naša edina; njena opazovanja omogočajo redukcijo opazovanj na ostalih postajah na poljubno obdobje. V prvih povojnih letih je obnavljanje omrežja le počasi napredo¬ valo. Glavni vzrok je bilo veliko pomanjkanje termometrov. Prelom¬ no leto je bilo 1952, ko je takratna Uprava hidrometeorološke službe, sedanji Hidrometeorološki zavod SRS, dobila večje število običajnih in ekstremnih termometrov. Omrežje temperaturnih postaj se je od te¬ daj vztrajno širilo in ob koncu 1960 smo imeli 120 temperaturnih postaj. Glede na velikost Slovenije je to število veliko, saj pride na 1000 km 2 pet postaj, tako da dosegamo srednjeevropsko poprečje. Po¬ udariti je treba vendar, da je tako gosto omrežje posledica gospodar¬ skega razvoja v zadnjem deceniju. Vedno večji je namreč poudarek na specialnih panogah kmetijstva, kot npr. vinogradništva, hmeljar¬ stva, gojitvi krompirja in podobno. Borba proti raznim glivičnim bo¬ leznim, kot sta fitoftora in peronospora, pa terja natančno spremljanje vremenskega razvoja in zato je bilo treba postaviti vrsto novih postaj. V sedanjem omrežju postaje niso omejene le na večje kraje v dnu dolin in kotlin. Postavljene so sredi različnih kultur. Zato so se mo¬ rale posloviti od dolin in kotlin in se preseliti na pobočja. To pomeni relik napredek. Saj so za Slovenijo značilna pobočja in ne ravni svet. Res je sicer, da je bilo organizirano najgostejše omrežje v višinah do 500 m, pač proporcionalno gospodarskemu potencialu zemlje, vendar višja področja niso zanemarjena. Izkoriščene so bile gozdarske posto¬ janke (Gomance, Rovtarica, Martinček, Rudno polje), prav tako pla¬ ninske postojanke (Erjavčeva koča, Ribniška koča, Dom na Komni in na Krvavcu) in 1. 1955 je pričela z opazovanji tudi sinoptična postaja na Kredarici. V pičlih 10 letih je bila vsa Slovenija preprežena s temperatur¬ nimi postajami, katerih razporedba je v skladu z napotki Mednarodne meteorološke organizacije o horizontalni in vertikalni razporedbi meteoroloških postaj (10). Veliko hibo naših temperaturnih podatkov pa pomeni dejstvo, da gre v večini primerov za opazovanja, ki so krajša od 10 let. Čeprav zajemajo vremenski procesi velika področja in dovoljuje upoštevanje tega dejstva redukcijo krajših nizov na normalni niz, vodi taka prak¬ sa do zadovoljujočih rezultatov le za srednje mesečne temperature, dobljene iž terminskih opazovanj in vse prvine, ki jih izvajamo iz maksimalne dneve temperature: srednje mesečne maksimalne tempe- Razporedba gradiva 5 rature, terminske temperature ob 14. uri, srednje mesečno in letno število ledenih, poletnih in vročih dni. število .zelo vročih dni pa je že tako majhno, da njihova nepogostnost ne omogoča 'uporabe zado¬ voljujočih redukcijskih prijemov. Pri prvinah, ki jih izvajamo iz vrednosti minimalnega termometra, dobimo z redukcijo kratkih nizov manj zadovoljujoče normalne vrednosti, o čemer bo več povedanega v naslednjem poglavju. C. Razporedba gradiva Poglavje o temperaturah začenjamo navadno s srednjimi meseč¬ nimi vrednostmi. Kot geografska disciplina je klimatografija imela glavno oporo v srednjih mesečnih temperaturah in na njihovi osnovi izdelanih kartah izoteirm, ki so omogočale ploskovno primerjavo po¬ ljubno oddaljenih področij. Težišče je bilo na primerjavi, medtem ko je fizikalna utemeljitev bila potisnjena na drugo mesto. Danes je položaj močno zasukan. Ker so osnovne poteze temperaturne razporedbe v glavnih obrisih znane, stopa v ospredje iskanje vzročne povezanosti med klimatološkimi fak¬ torji in činitelji. Na tej razvojni stopnji pa srednje mesečne tempe¬ rature odpovedo. Opreti se moramo na prvine, iz katerih računamo srednje dnevne temperature in srednje mesečne temperature, torej na terminska opazovanja, od katerih se dve časovno močno ujemata z nastopom dnevnega maksima in dnevnega minima. Ker pa smo pri uporabljanju terminskih vrednosti odvisni od stopnje točnosti (časov¬ ne) v času opazovanja, zato je bolje, da se opremo na dnevne ekstrem¬ ne vrednosti. V tem pa tiči tudi zadostna utemeljitev, zakaj so v tej razpravi obravnavane najprej ekstremne vrednosti in njihovi dolgo¬ letni poprečki, nakar šele pridemo do parametrov, ki jih izvajamo iz terminskih temperatur. EKSTREMNE TEMPERATURE A. Stopnja reprezentativnosti doslej zabeleženih ekstremnih temperatur V današnjem omrežju so vse temperaturne postaje opremljene s suhim in mokrim termometrom ter obema ekstremnima termometroma. Ni pa bila taka situacija tudi pred in takoj po drugi svetovni vojni. Ekstremnih termometrov dolgo časa ni bilo dovolj in zato je bila večina postaj opremljena le s suhim in mokrim termometrom. V začetku 1931. 1. je bilo v Dravski banovini (brez Primorske) 31 postaj opremljenih z ekstremnimi termometri, v naslednjih 10 letih pa se je njihovo število podvojilo (na 64). Med drugo svetovno 1 vojno je brez prekinitve delovala, kot že omenjeno, le postaja v Ljubljani; do konca 1947. L, ko je bila organizirana Uprava hidro¬ meteorološke službe, je bilo obnovljenih 16 postaj. V začetku 1951 smo imeli v vsej Sloveniji, t. j. vključno Primorsko, 26 postaj z ekstremnimi termometri, 10 let kasneje pa 118 postaj. Najmočneje se je število postaj povečalo v letih 1952 in 1953, in sicer od 26 na 71 (7). Kako močno je bilo omrežje postaj, opremljenih z ekstremnima termometroma, ojačeno v poslednjih 10 letih, spoznamo posredno tudi iz karte 1 in 2. Na prvi so s posebnimi znaki vnesene postaje, ki so zabeležile svoj absolutni maksimum v posameznih docenijih; le obdobje 1951—1960 je razdeljeno na dva dela. Ne da bi bila potrebna detajlna analiza, razberemo, da je 4 /s postaj zabeležilo svoj najtoplejši dan v zadnjem deceniju (od 101 postaje 80 postaj). Podobna je situa¬ cija na drugi karti, ki prikazuje čas minimalnih temperatur. V zaporednih letih 1956 (februar) in 1957 (julij) sta zajela Evropo izrazita temperaturna vala. V tem času so bile na večini postaj zabe¬ ležene ekstremno nizke in ekstremno visoke temperature vsega dece- nija. Iz obeh kart in iz tabele 1 spoznamo, da so nastopali v starejših dveh decenijih tudi izrazitejši temperaturni ekstremi. Če upoštevamo, da so bile v prvem in drugem deceniju obravnavanega niza postaje redkejše, moramo na podlagi obeli kart zaključiti, da so zabeležene ekstremne temperature nereprezentativne. Točne slike o tem, v koliki meri so ugotovljene vrednosti zaostale za resničnimi ekstremi, ki sicer niso bili zabeleženi, kar pač ni bilo opazovanj, so pa v resnici nastopili, tega seveda ne moremo ugotoviti. Nekoliko jasnejšo sliko dobimo iz sledečih primerjav: 1. I. 1931 je bilo opremljenih z maksi¬ malnim termometrom 31 postaj. Od teh jih je bilo le 5, ki so žabe- 8 Ekstremne temperature K. 1. Obdobja, v katerih so bili izmerjeni absolutni maksimi na posamezni postaji K. 2. Obdobja, v katerih so bili zmerjeni absolutni minimi na posamezni postaji ležile ekstremni maksimum v zadnjem deceniju, v glavnem v prvi dekadi julija 1957. To je komaj 17'%. Podobna je situacija tudi pri minimalnih temperaturah. Podatki, ki smo jih navedli, povedo, da večina ugotovljenih eks¬ tremnih vrednosti ne predstavlja pravih ekstremnih temperatur. Navidez bi v izbranih primerih bilo mogoče izvesti neke vrste redukcijo ekstremnih vrednosti; tako npr., kadar imamo podobno konfiguracijo reliefa in isto absolutno ter relativno višino, oddalje¬ nost od obeh postaj pa tudi ni velika. Npr.: med Vrhniko in Ljubljano Absolutne minimalne temperature 9 je le 17 km zračne linije. Na dvorišču porodnišnice v Vodmatu je bil ugotovljen absolutni minimum za mestno področje Ljubljane — 25,6°C dne 3. II. 1929. Terminska vrednost ob 7 h pa je bila — 24,0 °C. Istočasno so namerili na Vrhniki — 24,2 °C, ekstremnega termometra pa niso imeli. Na Vrhniki pa je bil ugotovljen absolutni minimum 16. 11. 1956 in sicer — 27,0 °C, medtem ko so prišli istega dne v Ljubljani le na —23,3 °C. Navedeni primer pokaže nazorno, da so redukcije izključene. To pa pomeni, da se moramo zadovoljiti z opazovalnimi ekstremnimi vrednostmi. B. Absolutne maksimalne temperature 1. Najoišje opazovane temperature v Sloveniji (1925 — 1960) Le dve postaji imamo v Sloveniji, na katerih se je temperatura dvignila preko 40 °C. To sta Krško s 40,7 °C (168 m) in Radoviča s 40,5 °C (400 m). Sledijo postaje: Dubrava (40,0 °C — 211 m), Murska Sobota (39,8 °C — 191 m), dalje Solkan (39,6 °C — 100 m) in kot šesti najtoplejši kraj Celje (39,4 °C — 245 m). Tabela 1 ABSOLUTNE MAKSIMALNE IN MINIMALNE TEMPERATURE ZRAKA V "C Z DATUMI — ZA DOBO 1925—1960 10 Ekstremne temperature Absolutne maksimalne temperature 11 Legenda: T = terminski ekstrem po opazovanjih ob 7., 14. in 21. uri. — = ni podatka. 12 Ekstremne temperature Gotovo iznenadi, da ni na prvem mestu Črnomelj, ki ga sicer skoraj dosledno najdemo kot najtoplejši kraj v mesečnih pregledih Hidrometeorološkega zavoda LRS (12). Prav tako iznenadi, da med najtoplejšimi področji ne najdemo Vipavske doline, ki je odprta za južne vetrove, poleg tega pa leži nižje kot katerakoli kotlina oz. dolina v notranjosti Slovenije. Preseneča tudi nizki ekstrem v Kopru. Res je sicer, da v obmorskem najožjem pasu praviloma ni izrazitih ekstremov. Glede na to, da leži severni del Jadrana globoko v konti¬ nentu in dalje, da se sredozemska klima loči od oceanske prav po tem, da imamo visoke poletne temperature, bi vendar pričakovali višji maksimum. 2. Geografska razporedba krajev z najvišjimi maksimalnimi temperaturami v Sloveniji Navedene meteorološke postaje, na katerih so bile opazovane najvišje temperature v Sloveniji, kažejo, da visoke temperature niso enakomerno razporejene. Prednost imajo vzhodna področja. Seveda pa ne smemo prezreti dejstva, da vpliva na maksimalne vrednosti absolutna višina postaje. Da odstranimo vpliv tega klimatskega fak¬ torja, moramo vse vrednosti reducirati na morski nivo. Čeprav je popuščanje temperature v višini v poletju večje od 0,5 °C — 100 m (13), bomo ulporabili to velikost gradienta. Vzroka za tako odločitev sta dva. Prvič je to praksa, ki se je udomačila v mednarodnem svetu in to zaradi primerjave razmer tudi z oddaljenimi področji in drugič, ker je računanje enostavno. Res je sicer, da so za praktično uporabo potrebne dejanske, t. j. odčitane vrednosti. Te dobimo v tabeli 1. Za študij fizikalnih zakonitosti pa je potrebna v tem primeru ista osnova in to je morska gladina. Iz tabele 2, ki prikazuje (za ca. 100 postaj) maksimalne tempera¬ ture, reducirane na morski nivo, spoznamo, da so le redki vrhovi in strma področja ostala pod 36 °C in da leži ves svet, vključen v eku- meno, v temperaturnem intervalu med 36 °C in 40 °C. Na morski nivo reducirano temperaturo, višjo od 40 °C, so imele naslednje postaje: Radoviča (42,5 °C), Trenta (41,8 «C), Krško (41,5 °C), Bovec (41,4 °C), Sobota (40,8 °C) in prav toliko tudi Sodražica; dalje Celje (40,6 °C), Maribor in Kočevje (40,5 °C), Ljubljana (40,3 °C) in Solkan (40,1 °G). Med naštetimi postajami vzbujata dvom zlasti Radoviča in Ko¬ čevje. Iznenadita tudi Bovec in še bolj Trenta. Posebno še, če upo¬ števamo, da izkazujeta Tolmin in Most na Soči le 39,4 °C oz. 38,8 °C. Že samo ti primeri opozarjajo na to, kako tvegano bi bilo, lotiti se izdelave karte maksimalnih temperatur. Pozornost pritegnejo tudi nizki ekstremi obmorskega pasu in postaj na prvih kraških planotah. Maksimum Kopra 36,8 °C spada med najnižje v pasu ekumene v vsej Sloveniji, saj so redke postaje, katerih maksimum, reduciran na morski nivo, ne presega navedene vrednosti (36,8 °C). Postaje s še nižjim absolutnim maksimom so: Javorje, Šmartno na Pohorju, Lesce, Planina pri Sevnici, Sv. Miklavž, Kapela, Malkovec. K tem se pri- Geografska razporedba 13 Tabela 2 in 4 ABSOLUTNE MAKSIMALNE IN MINIMALNE TEMPERATURE, REDUCIRANE NA MORSKI NIVO (0,5 »0/100 m) Postaja Reducirana vrednost Postaja Reducirana vrednost 14 Ekstremne temperature družijo še postaje iznad ekumene: Martinček in Rovtarica, Rudno polje, Komna, Ribniška koča, Krvavec in Kredarica. Omenili smo še postaje na prvih kraških planotah, torej tik za obalnim pasom. Tudi tu imamo nekatere zelo (relativno) nizke vred¬ nosti. Postaje Kubed (265 m), Kozina (500 m) in Temnica (400 m) niso prišle preko 38,0 °C. Ako vzamemo v pretres vse postaje, ki smo jih našteli zaradi najnižjih maksimalnih ekstremov, ugotovimo, da leže vse na dobro zračenih mestih in da je prav v njihovi legi iskati glavni vzrok, zakaj ne pride do izrazitejšega ogrevanja oz. segretja. Seveda pa jih isti faktor varuje tudi pred nasprotnim procesom, pred izrazitimi ohladitvami. Vrnimo se ponovno k najvišjim (reduciranim) maksimom in sku¬ šajmo najti pogoje za tolikšne otoplitve. Postaje Sobota, Maribor, Celje, Ljubljana in Krško leže v širokih, in z izjemo Sobote, globokih kotlinah, kjer so dani pogoji, da nastopi brezveterje, kar pomeni istočasno izostanek dinamične turbulence in z njo mešanje zraka. Pri nekaterih postajah, kot sta npr. Ljubljana in Krško, pa je treba upoštevati tudi vpliv strnjenega naselja. V manjših kotlinah ležita Bovec in Branik (čeprav različno obrobje), medtem ko imajo postaje Sodražica, Radoviča in Kočevje različno lego. Postaje, ki leže na ravnem dnu kotlin, so dokaz, da predstavljajo ravna tla osnovni pogoj za maksimalna, izjemna ogretja in zelo ver¬ jetno je, da pride v takih legah neredko do superadiabatnih gradi¬ entov kot posledice izostale, ali vsaj zapoznele termične konvekcije (14). Izostalo odtekanje pregretega zraka v višje plasti je pogoj, da nastopi v p^izemnem sloju ekstremni dvig temperature. Postaje na pobočju imajo za izostanek dviganja toplega zraka mnogo manjše možnosti, saj prevzame pobočje vlogo, slično vlogi dimnika, ki sproti odvaja ogreti zrak navzgor (15). Na ravnem svetu pa je potreben zunanji impuls, da se sproži proces stabilizacije atmosfere, t. j. dvi¬ ganje toplejšega zraka in njegovo nadomeščanje s hladnejšim, ki priteka praviloma iz višjih plasti atmosfere. Drugače je ob morju. Ker je veter ob morju in tudi v širšem obalnem pasu ob sončnem vremenu v opoldanskem času reden pojav, so z njim izključeni pogoji za superadiabatne gradiente in maksimalni ekstremi so zato rela¬ tivno nizki. Iz vsega navedenega sledi vendar, da imamo v najrazličnejših področjih Slovenije pogoje za izrazite otoplitve, t. j. tudi preko 40 °C —- reducirano na morski nivo. Cim širše in globlje so kotline in čim bolj ravno je dno, tem večja je verjetnost visokih ekstremov. Tak zaključek potrjuje razporedba postaj, ki leže bodisi na robu nižin (Solkan, Krško) in predvsem sredi alpskih kotlin (Maribor, Celje, Ljubljana). Pa tudi na pobočjih (Sodražica), v dolinah (Trenta) in na kraških planotah, sredi gozdnega področja (Kočevje), visoke tem¬ perature niso redkost. To pa pomeni, da naši sicer najtoplejši pod¬ ročji, Panonsko obrobje in nizka Primorska nimata izrazitih prednosti za ekstremne otoplitve. Letni in dnevni čas nastopa maksimalnih temperatur 15 3. Letni čas nastopa maksimalnih temperatur Od 102 postaj, za katere imamo upoštevan maksimalni ekstrem, jih je imelo kar 71 najtoplejši dan v letu 1957 in to v dneh 6., 7. in 8. julija. Visoki odstotek (ca. 70%) vseh opazovanih ekstremov v istem nizu onemogoča izdelavo realne statistike, čeprav je čas, v katerem je vročinski val 1957. leta zajel Slovenijo, normalen. Od ostalih 31 primerov je bilo 14 takih, ki so bili v juliju; v drugi polovici prve dekade, torej v istem času kot 1. 1957 pa jih je bilo 10 in to 1950. Tako vidimo, da je bil julij najtoplejši mesec, ne le po srednjih mesečnih temperaturah, temveč tudi po absolutnih maksi- mih. Glede na ljudsko izročilo, da so najtoplejši dnevi v prvi polovici avgusta, je začetek julija za maksimalne temperature gotovo zgoden čas. Zato še toliko bolj iznenadi, da je od preostalih 16 datumov, ko je nastopal v Sloveniji temperaturni ekstrem, 9 primerov že v juniju, čeprav šele konec meseca. Postaje: Babno polje, Bovec, Brežice, Gomance, Gornji grad, Jezersko, Kranjska gora, Ljubljana-aerodrom, Laško, Radoviča, so imele maksimum dne 28. junija 1. 1935. Iz lege naštetih postaj razberemo, da je tudi v tem primeru, podobno kot leta 1957, vročinski val zajel vso Slovenijo. Brez dvoma je, da bi v obravnavanem valu imeli temperaturni maksimum številni kraji v Sloveniji, ki izkazujejo višek šele v poznejših letih, zlasti v zad¬ njem deceniju, pač zato, ker leta 1935, bodisi niso imeli temperaturnih opazovanj, ali pa niso bile postaje opremljene z ustreznimi termo¬ metri. Poudarimo naj še, da so povojna opazovanja podvržena zelo strogi kontroli in da smo pri računanju normalnih vrednosti, tudi iz tega vzroka, upoštevali v prvi vrsti novejši dokumentarij. Nismo pa šli po isti poti pri absolutnih ekstremih. Trdno oporo pri kontroli ekstremnih vrednosti nudijo le termografi, medtem ko regionalna primerjava ne zagotavlja uspešnega dela. Ker za večino postaj kon¬ trole s termografi tudi sedaj ne moremo izvajati, zato smo v poglavju o absolutnih ekstremih upoštevali vse zabeležene vrednosti, pa čeprav vzbujajo nekatere med njiimii dvom. 4. Dnevni čas nastopa maksimalnih temperatur O tem vprašanju nam more dati objektivno sliko le dolgoletni popreček za posamezne mesece leta in to za postaje z različno lego. Na tem mestu se bomo ustavili le pri vprašanju* kdaj je, in sicer v dveh primerih, nastopil maksimum na postajah z različno lego, namreč v najtoplejšem in najhladnejšem dnevu vsega decenija 1951—1960. V toplem nizu dni od 5. do 8. julija 1957 je na razpolago doku¬ mentarij za 11 postaj. Na dveh postajah je nastopil maksimum ob 12. uri, na eni postaji ob 13. uri, na treh postajah ob 14. uri, 4 postaje so imele maksimum ob 15. uri in ena ob 16. uri. Tako vidimo, da je na¬ stopil dnevni ekstrem daleč najčešče v času med nekako 13.30 in 15.30. 16 Ekstremne temperature Tudi v drugem primeru, v nizu izrazito mrzlih dni sredi februarja 1956, je ostala slika nespremenjena, le da ni najčešča ura ob 15. tem¬ več ob 14. uri. To je nujno, saj je dan pozimi izrazito krajši kot poleti in zato odpade možnost, da bi maksimum ne nastopil nekoliko prej, kot je to primer v poletnih mesecih. Glede na absolutno prevlado 14. in 15. ure kot časa nastopanja maksimalnih temperatur, tako v ekstremno toplem, kot tudi v ekstremno mrzlem nizu dni, moremo pričakovati, da bp tudi dolgoletni popreček pokazal enak rezultat. 5. Absolutni mesečni mak simi v vsej Sloveniji in na posameznih postajah Pri obravnavanju najvišjih doslej opazovanih temperatur v Slo¬ veniji smo kot prvo šestorico postaj ugotovili Krško, Radovico, Dubrovo, Soboto, Solkan in Celje. Leže torej na najnižjih področjih Slovenije (razen Radoviče) in njih lega potrjuje že staro spoznanje, da se maksimalne temperature ravnajo po osnovnem pravilu o padanju temperature, vzporedno z naraščanjem absolutne višine. Ob upoštevanju tega dejstva moramo tudi mesečne absolutne mak- sime za področje celotne Slovenije iskati na istih, ali podobno ležečih postajah. Iz tabele 3, ki vsebuje podatke reprezentativnih po¬ staj, spoznamo, da je bil zaključek pravilen. V januarju je bila ugotovljena najvišja temperatura v Ajdovščini, v februarju in marcu v Črnomlju, v aprilu v Soboti, maju v Kubedu, junija v Dubravi pri Zavrču, julija v Krškem, avgusta in septembra zopet v Črnomlju, oktobra v Vipolžah, novembra zopet v Soboti in decembra zopet v Kubedu. Sodeč po absolutnih mesečnih maksimih so najtoplejši kraji 123456789 10 11 Meseci I Gr. 1. Absolutni mesečni maksimi izbranih postaj: I. v Sloveniji, II. v Ljubljani v času 1931—1960, III. v času od 1951 do 1960 Tabela 3 MESEČNI ABSOLUTNI MAKSIMI Absolutni mesečni maksimi 17 CD ~ C CO CO ID CO CD CO CD ^ O . CO o" O ^ CO t*" oo’ OJ C rH 1 cd' rH ^ th co (N CO ° . c CD co ' _ CD CO CO ^ CO CO _ CD co co’ ^ CO I co" co " CO T-H co co oo' co 00 . |> co' ^ ^ CO rH O CO co" ^ co OJ co co" 01 CD„ . ’ CD CO C "<* _ C CO"’'* 1 CO rH CO^ _ o Co' CD ^ CO co ^*" £> 10 10" cd 10 ■'* _ o oj" lO LO co" CD 10 co Cft . [ ■<*" cd 1 co co o co" o 10 co co TF . < co" t> 1 co co o •<* o" ud ^ CO -* in cd 00 co c t>" rH C t> _ C d-" in 1 CO rH o r> co" cd ^ co co -* co t>"cd^ o o rpai ^ CO" rH M co co T* . 1 in 1 rH C— H 10 CO rH CO _ CO cd in 10 co" oj 50 oj" cd ^ oj" oj c cd . o oj" oj 50 CO Ln t-T cd ^ -* _ c r*" CO 1 > O T5 O a o c rO co PQ T5 OJ 3 O O P oj u m OJ S o e o > cd N i cd > cd Jh rO P P M C o O 2 18 Ekstremne temperature ^ . 1 od c6 r-J I> " h 1 O, _ I Co" CM C Tf O 05 " 10 O _ c o" LO C CM CO 00 j ^ cd ^ ©"cm^ i> 1 M b 00 Tf od id ^ 05 " i> 10 cd" cm* 10 co 05 10 oh 1 O (N CO (NriW t-T 05 10 (N rH ^ . c o" CM 1 O ^ Ifi ^ 10 CM"a 5 00 _ m co cm^ _ y—{ _ co lo _ c 5 LO rf' cm* 00 cd CD ^ lo' CM ^ od CM 1 CD CO IO CD r-T cm* w coo 10 o OT f- o A 05 L" rH 10 co ^ co od cd 10 CO rH cd~ cm’ 00 co" 'd 10 ud cd 10 Od o co I> co 10 od id 10 cd 1 —I 10 CO (M rf O IO LO co" 10 CO rH o c o" o 1 th" id 10 CO CM 05 CO o CO o" cd 00 mo w 05 CM 10 cd 10 CD _ 05 CM 10 TjT 05 ^ cd o' 10 rjT rji 10 CM T-l CM [- cm" o 10 CM CM CO 05 r-T CO ^ CM CM CD 05 CO" CM 10 CO CO 10 " id 10 o o od od ^ 0 _ _ C co" cd c co o co" 05 1:0 O . 05 od CM rH CM o 10 o o ird !>•' ^ td cd _ CO 00 O O W >- ' I_) 1 _ > W ^ *• cd' 05 1:0 ud cd ^ cd d ^ 10" c H CM H CM H CO »H C CD . 05 05 _ C— cd" O ^ t-T CM 10 CO 4 lf5 0^ 0 co"id ^ cd 05 10 oj cC +J V) o k c d £ o o >N 0) £ o K 0) *—5 O D, O aJ C ‘n o M o OJD rt M C CO u M T 3 CU H M Krško 13,8 19,0 24,5 26,2 32,5 32,5 40,7 34,5 32,5 26,3 Absolutni mesečni maksimi 19 N t- L lO O O - „ . A o in M 1 odcd 10 rl 10 CM CM^IO cd id co 00 _ i t~- id 1 fc- . t- CO" CM CM r—T 05 CM CM co"d ® H CM O > O £ 2* Planina pod Golico 14,7 17,0 18,3 21,5 24,2 31,9 34,6 28,7 26,0 20,8 15,1 15,1 34 6 30. 19. 8. 19. 17. 28. 30. 3. 2. 2. 27. 7. 30.7. pri Sevnici 12,4 19,6 20,7 23,5 28,8 29,3 33,6 32,5 28,4 23,3 20 Ekstremne temperature o ^ c- t- g CO LO CO CO t— CO t> LO CO co co co" 05 rH CO 10 Mri W o co co co co iH C0 I> Th t> _ Tf Tt^ _ 05 co" t> 10 co" cd ^ r—( r—( CO o t- co . t> T—T CO 10 t> tH LT5 (M »H CO CO I> # CO co" co 10 d cd ^ . CD co" co 10 o cd 10 co co CO CO . o rH . Th Th 10 th" cd 10 co" cd ^ rH CO co co co 05 . co cq_ . o LO CD 10 co" cd 10 CO rH CO CO co . co O . CO LO co’ 10 co" ^ 10 CO CO rH L" 05 D- cd 10 10 " cd 10 co co" d co co Th CO . D— CO . o <50 L-* LO cd LO ‘rt co co Th _ t> rH . O d cd 10 lo lo co co CO CO tH cd 10 dco 10 CO rH co co co o d 05 10 d d 10 CO rH CO CO t- t- CO o co" cd 10 co" d 10 CO rH CO CO o . co co" ih 10 co co co LO co co o co co" d 10 o" 10 co co co co co . co 00 _ co r—T LO d l> 10 co co co co co" rH CO H Th^ co d CO rH rH LO lod 10 tH CO co co d d 10 CO rH CO LO d d 10 co co co 05 10" d ^ CO rH i>- r- o d 10 co" C0 10 rH CO co . 00 co" d ^ LO LO co" cd 10 rH CO co co HH Irt co co O I> CO^ D— co" cd 10 d d 10 co co co co 00 co Th . co d 50 o"LO 10 10"Ld ‘rt CO CO rH rH rH LO^ . CO 05^ _ 05 o" lo 10 co" CO 10 rH rH rH CO rH C- CO , 05 d cd 10 d cd 10 »H CO rH CO O , t> Th . Th co" C5 10 co" rH ^ 05 tH rH O d cd 10 co" co 50 rH CO CO O rH o co" d ^ co" cd <0 rH H CO rt Absolutni mesečni maksimi 21 v Sloveniji Črnomelj, Kubed in Sobota in v skladu z našim predvi¬ devanjem je njihova absolutna višina majhna; v vseh treh primerih pod 300 m. Absolutne maksime, kot smo jih našteli, prikazuje grafikon 1. Zveznica I kaže dva, dokaj očitna loma. Izstopata visoka maksima v februarju (relativno) v Črnomlju in v juniju v Dubravi pri Zavrču. Ker pa sta oba maksima dejansko nastopila, moramo stvar motriti z druge strani! Opazovalna doba ni dovolj dolga, da bi v vmesnih mesecih, marcu, aprilu in maju bile dosežene izrazitejše maksimalne temperature, kot pa so bile dejansko opazovane. Potek zveznice bi bil verjetno brez lomov, ki dajejo zveznici I pečat nezrelosti. Da se s takim zaključkom nismo oddaljili od resnice, o tem nas prepričata zveznici II in III na istem grafikonu. Zveznica II veže maksimalne temperature, zabeležene v Ljubljani v času od 1925—1960, torej v 36 letih; zveznica III pa za isto postajo temperaturne viške v 10 letih (1951—1960). Le v zimskih mesecih, v decembru, januarju in febru¬ arju, so bili doseženi že v zadnjem deceniju isti ekstremi, kot v daljšem, 36-letnem opazovalnem nizu. V ostalih mesecih znaša razlika ca. 3 °C. Maksimalno razhajanje med obema nizoma pa je bilo v juniju in sicer 6 # C. Dobršen del postaj, za katere imamo v tabeli 3 navedene maksi¬ malne vrednosti za posamezne mesece, nima niti 10-letne opazovalne dobe. To seveda potrjuje že v samem začetku dano oceno, da zaradi kratke opazovalne dobe in njene nehomogenosti, navedenim ekstre¬ mom ne moremo priznati več, kot le orientacijsko vrednost; to tudi v primeru, če je zabeležena vrednost pravilno odčitana (15 b). Praviloma, pri absolutnih ekstremih in srednjih vrednostih abso¬ lutnih ekstremov, redukcije niso dovoljene. Ob vpogledu na zveznici II in III pa se vendar vsiljuje misel, da so redukcije na daljši niz možne; če že ne po običajni statistični metodi, pa gotovo po gra¬ fični. To izvedemo tako, da izravnamo lome pri posameznih mesecih. Absolutne vrednosti na posameznih postajah za posamezne mesece predstavljajo važen klimatski indikator in uporaben podatek za razne gospodarske panoge npr. v gradbeništvu, poljedelstvu, gozdarstvu. To dejstvo pa seveda opravičuje opustitev principa, da so dovoljene le tiste operacije, ki jih je mogoče fizikalno utemeljiti. V našem primeru bi z grafično redukcijo na osnovi 10-letnih opazovanj prišli za meseca marec in april do iste vrednosti, kot so bile dejansko ugo¬ tovljene v 36-letnem nizu. Za mesec junij pa bi dobili 36,0 °C proti 32,0 °C, kot je bilo doseženo v 10-letnem nizu, oz. 38,0 °C, kolikor znaša maksimum za junij v 36-letnem nizu. Vrednost takega rutinskega dela za praktične namene je očitna. Vsekakor pa je potrebno specialno, predhodno delo. Iz treh zveznic na grafikonu je razvidno sicer, da tvorijo tudi mesečni absolutni maksimi posameznih postaj sinoido z dolom v januarju in vrhom v juliju, torej tako kot je to primer pri srednjih mesečnih temperaturah. Izjem, ko so prišli ekstremi na kak drugi mesec, je zelo malo. Postaje: Bled, Hotemež, Kozina in Kranjska 22 Ekstremne temperature gora so imele najnižji maksimum ne v januarju, temveč v decembru. Glede na položaj sonca ni to nič nenavadnega. Preseneča šele potem, ko ob analizi tabele 3 izvemo, da ni imela niti ena postaja najnižjega malcsima šele v februarju, ki je vendar hladnejši od decembra. Med poletnimi meseci je ekstrem na večini postaj v juliju. Od postaj v tabeli 3 je bil v juniju opazovan absolutni maksimum le v Brežicah, na Jezerskem in v Dubravi pri Zavrču. Na aerodromu v Ljubljani pa je bila v obeh mesecih dosežena ista temperatura, nam¬ reč 38,4 °C. V avgustu so imeli absolutni letni maksimum le na Bledu. 6. Razporedba dnevnih rnaksimoo ob izrazitih baričnih situacijah V dosedanjih izvajanjih je bilo podčrtano, da so absolutne maksi¬ malne temperature v Sloveniji dokaj izenačene; saj so le redki kraji, kjer doslej niso bile zabeležene maksimalne temperature višje od 56,0 °C. Poudariti pa moramo, da smo analizirali le najvišje sploh opazovane vrednosti. Spoznati moramo še temperaturno razporedbo maksimalnih dnevnih ekstremov v njihovi odvisnosti od absolutne in relativne višine ob različnih vremenskih tipih. a) Izbor postaj Zastavljena naloga narekuje vestno selekcijo postaj in situacij. Da bi bila slika čim jasnejša in primer java čim enostavnejša, moramo število postaj reducirati na racionalni minimum. Seveda pa naj postaje zajamejo čim večje število vmesnih stopenj med idealno ventilirano postajo prav na vrhu vzpetosti in na drugi strani želene lestvice stoječo postajo, nameščeno na dnu kotline, tako da je zaščitena pred vetrovi. Niti ena od vseh postaj v Sloveniji ne zadosti našim zahtevam, saj ni nobena na izoliranem ostrem vrhu; kar zadeva kotlinske postaje pa je stvar v toliko zamotana, ker sploh ne vemo, kakšna je optimalna kotlinska lega. Odprte kotline omogočajo sicer neovirano izžareva¬ nje, olajšujejo pa tudi ventilacijo dna. Ce pa kotlina ni tako odprta, potem je ovirano zopet oboje (13, 14, 16). To pa pomeni slabitev pogojev za nastanek avtohtonih posebnostih. Izbrane so bile naslednje postaje (K. 3): a) kot primeri dobro ventiliranih postaj: Jeruzalem (št. 1; cp = 46° 28'; 2 = 16° 21'; 345 m), skoro na vrhu griča v Slovenskih goricah; Planina pri Sevnici (št. 2; cp = 46° 06'; 2 = 15° 24'; 588 m) na južnem po¬ bočju na Kozjanskem; Planina pod Golico (št. 3; cp = 46° 28'; 2 = 14° 04'; 1050 m) na južnem pobočju Karavank; Ribniška koča (št. 4; cp — 46° 30'; 2 — 15° 15'; 1530 m) na severnem pobočju tik za vrhom Kope in končno Kredarica (št. 5; cp = 46° 23'; 2 = 13° 15'; 2514 m) na neizrazitem sedlu jugovzhodno od Triglava; b) kot primeri slabo zračenih postaj: Celje (št. 6 ;

> o T5 o 04 o o £> aS PO as N 1 aS > as S-4 ,0 O Q % o 'o O Gomanjce —23,0 —27,0 —19,6 —11,6 40 Ekstremne temperature O # 05 oj t-*' im' ^ J ^ CO CD r— T csj 10 O CD tH IH H (M* 10 IOH ^ (M . CS] . I O I I> O cs1 1 (N . I o CO (M d 10 I CO 00 CO d' 10 rH I ^ I (M 05 (M r-T 10 I 05 O CSJ d' 10 o in n, in oi os LO O ID d tH • I S CSI CO _-T CO CS] CD CS] 05 CO O CO*' . <© ID CO oT . 10 CD ID d . 10 05 CS] o CO . O 05 ID 05 d . 10 rt* 05 csj O csf . 00 d . CD ID I TF CSJ | CS] CS] CD rjT . 10 csi CS] O ID d . 10 O ID r-T . 10 I CO* CD ID d . *rt CO O ID d . 10 I csi CD ID cd 10 I d cs] CS] ID Tf ID id r> d 10 I L"- O CD r-T 10 tH . I CS] CO ID d 10 I 05 CO CD d 10 CD CD 05~ 10 ID CS! CD 05 ID CSI CD Oi 10 t- CO d »« T—I I ^ CSI csi CS] co CM co cT ^ CM . I 2 CD CSJ CO co 10 r—I . I 2 O CD d 10 CSI . CO CD O CD Tf O CS] co rH ^ CO . I <9 CO CD csT 10 rH I o r- cd d »rt CSI . rP CD td 10 ID CS] t— r ^ co . I co I CSI CS] tP o X e (L) >o O M u cd a o m rt .2 N O w rt i-i o W) rt M yi S* rt u M rt o 'u rt T5 co t- o d CD O d rt CO C0 CD O d 50 «s . ICO 00 00 CD . « oo 05 co CD I> CO 00 CO LO ID LfO (M C0 d O co r-T . ™ CO ID 00 d . 10 co 05 t- co 10 I 05 05 Cd I> t- d 10 I cd co CD CD rt« d ^ CD CD d 10 I 05 00 CD ID *° I 05 05 CO r-T « I 05 CO CD d 10 | 05 rt 05 d ID CD d ld I 05 00 CD CO 10 I 05 M ID oo CO ^ T—I . I ^ CD CD d « I 05 CO m' 10 T—I I S co co Ift ID O ID oT 10 rH • I ^ rt ID ef ^ 72 U TJ (D X) rt M rt rt CTJ 3 3 T3 rt D m i ccJ rt rt 3 rt o J & o O X3 O CO rt M d) S o > o £ o O TJ O a rt .S 3 rt Vipolže 42 Ekstremne temperature LO CD LO CD _; o -Td 10 cT« 1 " H * 1 03 . CO . 05 . I O I CD 03 CD O CD CO _ T 05 10 03 10 OH« 03 . CO I O I 05 I H I 03 CO y — 1 £— cT 10 CD O CO 10 lO CO 10 I ^ 03 03 LO *T Irt LO LO 05 LO r*r irt 05 D- 03 05 05 CO . ^ D O O M *" 05 ~ . ^ m ^ rH £— 0 " Irt CO LO CD CO CD r irt ^ irt CO CD CO Irt' 10 | LO 03 y~l LO CO 10 I o CO CD 05 rH ^ O CO CO L- lo" . irt co o co" . co co t> co . 10 03 03 t> 03 " 10 I co CD CD IO rJH CO CD co' 10 03 . CD rh co" 10 03 . TjH CD CD t> CO 05 O CO co CD IO o" Irt LO CD t-T Irt 03 . I 2 CO TtH CO~ Irt rH I 00 I OJ co o 03" 03 IO O" I ^ co tr¬ io" 10 I 05 CD rrT irt CO TjT Irt CO co co" 10 I CD 03 t- co' Irt 05 LO ^ I 05 05 £— 03" . ^ IO 05 LO" . 10 I o CO 05 03" . ^ 03 D— O L— 05 CO rf" CD 05" »« I 05 LO CD LO CD rr~ o o" 03 I ® O CD 10" ^ 03 . £ J c g LH 1 _J s< fH ►“5 h-i J sffl S& o J m ^ £ w H > 2>0 J J O W W K, a« S ni J H N d, K H !H^ m O M (H ►J H > o C rt 3 d o tJD O > d > 0 co ■d a d C C 3 S o cu 3 S o ri£j d id >w d £ 2 d a •H O a d > as m co X) d E-< Mesečni absolutni minimi 43 Gr. 3. Absolutni mesečni minimi izbranih posluj: I. v Sloveniji, II. v Ljubljani v času 1.931—1960 in III. v Ljubljani v času 1951—1960 maksimalnih ekstremih. Sicer bi bil le slučaj, da je v tako kratki opazovalni dobi prišlo do tako sistematično nanizanih vrednosti. Zanimiva je primerjava med zveznicama absolutnih najnižjih me¬ sečnih temperatur v vsej Sloveniji in analogno zveznico za Ljubljano v nizu 1925—1960 (grafikon 5, zveznica II in III, tabela 6). Zveznici sta dokaj podobni, le da imamo med njima v poprečju nekako 10 °C veliko temperaturno razliko. Poučna je zakonitost, ki jo spoznamo iz časovne razporedbe naj večjih in najmanjših odstopov v posameznih letnih časih. Najmanjše so razlike v obeh glavnih letnih časih, največje pa v obeh prehodnih časih. In vzrok? Y zimskih mesecih so najnižje temperature v Babnem polju, ki je podobno kot Ljubljana, kotlinska postaja. In ker je kot druga postaja z najpogostejšimi absolutnimi mesečnimi minimi Kredarica na dobro ventiliranem mestu, je mini¬ malna razlika v času glavne zime razumljiva. V visokem poletju do¬ seže relativno topli zrak tudi višine naših snežnikov, torej tudi Kre¬ darico in morajo biti zato razlike relativno majhne. Obratno je spomladi vzrok za velike razlike prehitevanje v stopnji tempera¬ turnega porasta, ki je tem izrazitejši, čim nižje leži postaja. Nimamo pa utemeljitve za povečano razhajanje v jesenskih mesecih. 44 Ekstremne temperature Zveznici II in III na grafikonu 3 ponazarjata, v kakšnem raz¬ merju so bile ekstremno nizke tempature v Ljubljani v 35-letnem nizu in v 10-letnem nizu. Glavne razlike so v hladnem delu leta, to je od septembra do februarja. In med tem ko smo imeli ob primerjavi absolutnih maksimov največjo razliko v juniju, je pri minimalnih v januarju. Podobno kot smo pri maksimalnih ekstremih izkori¬ stili dva niza iste postaje, da bi tako dobili približno sliko o repre¬ zentativnosti ekstremnih vrednosti na postajah s kratko opazovalno dobo, isto storimo tudi sedaj. Rezultat primerjave ni opogumljujoč, saj v Ljubljani zaostajajo v hladnejšem delu leta mesečni ekstremi v krajšem nizu za poprečno 5 °C. Iz dosedanjih izvajanj smemo skle¬ pati, da so v izrazito kotlinskih področjih te razlike še nekoliko večje, na pobočjih pa manjše. 5. Razporedba dnevnih minimov ob izrazitih baričnih situacijah a) Analiza temperaturne razporedbe v posameznih dneh Splošna karakteristika. Pogled na grafikon 4 pove, da so vrednosti minimalnih temperatur na ventiliranih mestih bistveno drugačne od onih na neventiliranih. Od 5 izbranih primerov vremenskih tipov smo pri maksimalnih temperaturah ugotovili v 4 primerih podoben razvoj in le v enem specifičen oz. ločen. Pri minimalnih temperaturah pa je razmerje prav obratno. Le v enem primeru so bile vrednosti kotlin¬ skih in pobočnih postaj prilično enake, v ostalih 4 pa so se bistveno razlikovale in v izjemnih primerih je znašala razlika med obema vrstama postaj tudi čez 15 °C. Za analizo minimalnih temperatur ob različnih vremenskih tipih so bili izbrani isti dnevi, kot pri maksimalnih temperaturah. Zato odpade opis baričnih situacij in vremena v Sloveniji. Primer, ko so bile minimalne temperature na pobočnih in kotlin¬ skih postajah praktično enake, je bil 11. II. 1958. Vreme je bilo izra¬ zito vetrovno in ob 7. uri, torej terminu, ki je časovno zelo blizu dnevnemu temperaturnemu nižku, so zabeležili na kotlinskih posta¬ jah naslednje jakosti: Rudno polje 4 Bf, prav toliko tudi Jezersko; Babno polje 5 Bf in Celje zopet 4 Bf. Izjema v skupini kotlinskih postaj je Šmartno pri Slovenjem Gradcu. Veter je imel jakost 1 Bf, torej skoraj brezvetrje. Ponoči je nastopila tudi razjasnitev, medtem ko so imele ostale postaje, tako pobočne kot kotlinske, oblačno. Posle¬ dica brezvetrja in jasnega neba pa je bila, da je minimalna tempe¬ ratura bila za ca. 10 °C nižja kot na ostalih postajah. Razlika ca. 10 °C se ponavlja tudi v ostalih dneh, ko vreme ni bilo advektivnega tipa. To so dnevi: 15. febr. 1956, dalje 1. februar 1958, 7. september 1958 in končno 7. julij 1957. Pobočne postaje sicer izkazujejo tudi v teh dneh slabotne vetrove, kar je razumljivo. Saj anticiklonska področja niso brezgradientna. Vsekakor pa gradienti niso bili tolikšni, da bi bistveno slabili ustalitve hladnega zraka na dnu kotlin, formiranja jezer hladnega zraka in brezvetrja v njih. Razporedba dnevnih minimov 45 V uvodu smo označili postaje Celje, Babno polje in Rudno polje kot izrazite kotlinske postaje, medtem ko naj bi predstavljala Šmartno pri Slovenjem Gradcu in Jezersko prehodni tip, pač zaradi boljših pogojev za zračenje. Obe zimski situaciji potrjujeta pravilnost takega izbora. Prve tri naštete postaje so imele dne 15. febr. 1956 in 1. febr. 1958 brezvetrje, medtem ko so imeli v Šmartnem in na Jezerskem šibak veter (ob 7. uri zjutraj 1 Bf). Da bi izostanek že tako neznatnega vetra omogočil dodatno ohladitev 2—3°, kot to razberemo iz zveznice kotlinskih postaj na dan 1. febr. 1958, je verjetno. Dne 15. febr. 1956 pa je znašala razlika med Jezerskim in Babnim poljem skoraj 13 “C. Ta razlika je odločno prevelika, da bi jo mogli utemeljiti z vetrom 1 Bf, ki je bil opazovan ob 7. uri zjutraj. Iz zveznice minimalnih tem¬ peratur za ta dan je razvidno, da sta bili tudi postaji Rudno polje in Celje izrazito, čeprav ne v toliki meri, hladnejši od Šmartnega in Jezerskega. Veter 1 Bf je bil zabeležen ob 7. uri zjutraj na postajah Jezersko in Šmartno. Nimamo pa odgovora na vprašanje, kakšne so bile vetrovne razmere na obeli postajah v nočnih urah. Suiponiirati smemo, da je bil veter na omenjenih dveh postajah v nočnih urah Gr. 4. Razporedba dnevnih minimalnih temperatur v izbranih baričnih situacijah 15. II. 1956 11. II. 1958 1. II. 1958 7. IX. 1958 7. VII. 1957 Postaje: 1. Jeruzalem 2. Planina pri Sevnici 3. Planina pod Golico 4. Ribniška koča 4a Krvavec 5. Kredarica 6. Celje 7. Babno polje 8. Rudno polje 9. Šmartno 10. Jezersko 11. Koper 13. Temenica 12. Vipolže 46 Ekstremne temperature izrazito močnejši in da je preprečil formiranje hladnega jezera zraka vse do jutranjih ur. Obratno pa naj bi bilo brezvetrje na ostalih 3 postajah že mnogo prej. Minimalna temperatura, ki je bila dne 15. II. 1956 zabeležena v Babnem polju, predstavlja kot smo že omenili, absolutni minimum za vso Slovenijo. Iz grafikona 4 je razvidno, da je bil minimum na Rudnem polju za 2° manj izrazit, čeprav leži Rudno polje malone dvakrat višje kot Babno polje. Obratno je bilo dne 1. febr. 1958, ko je bilo Rudno polje za dobre 4° hladnejše od Babnega polja. Isto nesistematičnost srečamo pri omenjenih dveh postajah tudi v ostalih primerih. To konstatacijo moramo oceniti kot nadaljnjo, .potrditev že prej postavljenega zaključka, da redukcij minimalnih temperatur fizikalno ni mogoče zagovarjati. Še enega detajla ne smemo prezreti. Ako primerjamo, kolikšna so bila v posameznih tipih vremena razhajanja minimalnih tempe¬ ratur med kotlinskimi in pobočnimi postajami, ugotovimo takoj neko zakonitost, čeprav linije na grafikonu niso ravne. Pokaže se, da so razdalje tem manjše, čim bolj se približujemo desnemu robu grafi¬ kona. To pa pomeni naslednje: čim hladnejša je atmosfera, tem bolj pride do izraza kotlinska lega postaje, tem bolj so poudarjene mini¬ malne temperature kotlinskih postajV naših 4 primerih (11. febr. 1958 ne more biti upoštevan, ker je bilo izrazito vetrovno vreme) so bile razlike v poprečju naslednje: ako povzamemo iz grafikona 4 srednjo temperaturo pobočnih in kotlinskih postaj do višine 1400 m — 15. II. 1956, pobočne postaje srednje temperaturne plasti do 1400 m — 16°C, kotlinske — 29 "C; razlika 13 °C. Dne 1. febr. 1958: pobočne — 4°C, razlika 10°C; 7. sept. 1958: pobočne 11 ®C, razlika ca. 9 °C in 7. julija 1957: pobočne 20 °C, razlika 7 °C. Res je sicer, da je število analiziranih primerov — 4 dnevi — zelo majhno in tudi šte¬ vilo reprezentativnih postaj — samo 5 — ne dovoljuje uporabe ustrez¬ nih statističnih metod, ki bi gornjim podatkom dale večjo trdnost. Vsekakor pa je osnovna linija preveč očitna, da bi ne videli v njej zakonitosti, ki ji tudi fizikalna utemeljitev ne sme manjkati. Pritisk pare je, praviloma, funkcija temperature. Po drugi strani pa vodni hlapi ovirajo izžarevanje, zato so močne ohladitve zaradi radiacije tem močnejše, čim bolj mrzel je zrak in čim ugodnejši so lokalni pogoji za izžarevanje. Iz dosedanjih izvajanj o minimalnih dnevnih temperaturah ko- 11inskih postaj v različnih absolutnih višinah je bilo lahko razbrati, da bi bilo iskanje vertikalnega gradienta ne le brezuspešno, temveč tudi nesmiselno. Nekoliko ugodnejša je situacija pri postajah na pobočjih, oz. na vrhovih. Idealno enakomeren je bil gradient v naj¬ hladnejšem dnevu, t. j. 15. febr. 1956. Brezvetrja ni bilo na nobeni od 5 reprezentativnih postaj. Vertikalni temperaturni gradient je znašal 7°C/1000m. Manj pravilen je bil potek na izrazito vetrovni dan 11. febr. 1958, ko smo bili pred prehodom hladne fronte. Do ca. 1000 m je znašal približno l°C/100m, nato pa je v plasti med 1100 in 2500 zdrknil gradient na polovico. Višina okoli 1100 m je še bolj Razporedba dnevnih minimov 47 izrazita prelomnica v temperaturnem gradientu v tropskem zraku in oh anticiklonskik situacijah, kakršne smo imeli 1. febr. 1958, 7. sept. 1958 in 7. julija 1957. Inverzna plast je bila debela ca. 400 m. V tej plasti so minimalne temperature porasle, nad njo pa so nastopile ponovne ohladitve pri sličnem gradientu, kot je bil v najnižjem delu troposfere, nekako pod 1100 metrov. Obravnavani trije primeri anti- ciklonskih dni nakažejo zanimiv detajl. V primeru šibkih vetrov, ali pa celo brezvetrja tudi na pobočnih postajah, je vertikalni gra¬ dient minimalnih temperatur tem manjši, čim nižja je temperaturni. Toko je znašal 1. febr. 1958 OVlOOm, torej izotermija, 7. sept. 1958 približno 6°C/1000m in 7. julija 1957, ko smo imeli v Sloveniji naj¬ toplejši dan vsega decenija, pa ca. 8°C71000m. In vzrok? Za pravilen odgovor moramo upoštevati celodnevno žarkovno bilanco in ne le nočno izžarevanje. Čez dan se v poletju tla močno segrejejo, medtem ko prosto ozračje zaostaja. Gradienti so torej veliki in ker so noči krajše od dneva, tudi nočno izžarevanje ne more izravnati v toku dne ustvarjenega suficita vžarevanja. Pozimi je drugače. Ohladitve prizemnega sloja povzročijo, da se višje plasti atmosfere in z njimi pobočne postaje, temperaturno približajo plasti zraka tik nad zemljo. Najbolj pride ta pojav do izraza v jutranjih urah, ob času nastopa minimalne temperature. Tudi v tem primeru vidimo, da osnovne za¬ konitosti ne ostanejo prikrite, čeprav operiramo z majhnim številom postaj in ob maloštevilnih vremenskih primerih. Ostane nam še odgovor na vprašanje, kako so razporejene mini¬ malne temperature v obmorskih krajih. Če ocenimo, da so tempe¬ raturne razlike ±2°C pri ekstremnih vrednostih še v okviru rednih odstopanj, potem je iz grafikona 4 razvidno, da so minimalne tempe¬ rature v obmorskem svetu enake onim na dobro ventiliranih mestih v notranjosti. V zvezi z našimi izvajanji v enem od prejšnjih odstav¬ kov, kjer smo govorili o poprečni temperaturni razliki med ventili- ranimi in neventiliranimi postajami ob izrazitih baričnih situacijah, pomeni to, da imamo v zimskem času ob izrazito mrzlih vdorih kon¬ tinentalno polarnega ali celo arktičnega zraka razlike v dnevnih minimalnih temperaturah do 13 °C, in to med kotlinskimi postajami v notranjosti in med postajami blizu morja. Razlika se v najbolj vročih dneh zmanjša približno za polovico, to je za ca. 7°. Take so razmere, alko imamo izrazito anticiklonislko vreme z brezvetrjem. V advektivnem tiipu vremena se nasprotja močno zabrišejo. Od petih analiziranih situacij le v enem primeru obmorske po¬ staje niso imele prilično istih temperaturnih razmer kot postaje na pobočjih v notranji Sloveniji. Iz grafikona 4 je razvidno, da je bilo to 1. februarja 1958, ko so bile kotline v notranjosti dolgo v megli in so imele postaje na ventiliranih mestih prilično iste minimalne tempe¬ rature. Tega dne so bile temperaturne razlike zelo izrazite in to ne samo med kotlinskimi postajami v notranjosti in onimi ob morju. Te so bile za ca. 18° hladnejše (dnevni minimum), medtem ko so bile pobočne postaje za ca. 6°. Vzrok: iz primerjave temperature (mini¬ malne) na Kredarici v dneh 1. in 11. februarja 1958 smemo, z dokajšnjo 48 Ekstremne temperature gotovostjo, zaključiti, da izotermija ob prehodu iz januarja v februar 1958 ni bila posledica prekomerno visokih temperatur nad peplopavzo, temveč izrazito ohlajene plasti pod inverzno ploskvijo, ki je bila nekako v višini 1300 m (pod postajo Rudno polje, kot je razvidno iz grafikona 2, ki prikazuje razporedbo maksimalnih temperatur). Ome¬ njene relativno nizke temperature so bile posledica zameglene naj¬ nižje plasti atmosfere do višine ca. 1200 m, ali natančneje: inverzna plast je morala ležati tako, da je bila postaja Planina pod Golico šf v njej, postaja Rudno polje pa že izven nje. Zaradi megle oziroma meglice je bila insolacija v tej plasti, ki je pogrezanje zraka ni več doseglo, tako oslabljena, da ni bila v stanju izravnati temperatur¬ nega deficita, ki se je nabiral že od srede zadnje dekade januarja. Tak razvoj pa je možen le nad kopnim. Relativno topla morska voda ni dovoljevala občutnejših ohladitev in ker je bila advekcija neznat¬ na, so bile temperature v obmorskem pasu za ca. 6 °C višje od mini¬ malnih temperatur na ventiliranih mestih in ca. 18° višje od kotlinskih postaj — do višine 1300 m. b) Sinoptična situacija v času ekstremno nizkih temperatur in prestavljanje vala minimalnih temperatur Največ temperaturnih postaj v Sloveniji je zabeležilo ekstremni minimum sredi februarja 1956. leta. Ta primer je bil v seriji vremen¬ skih katastrof v zadnjih 30 letih tretji. Značaja katastrofe omenjeni trije primeri niso imeli v vsej Sloveniji, temveč v glavnem le na Primorskem. Dinarsko-alpska pregrada, praviloma namreč, ne do¬ voljuje najhladnejšemu zraku prodora v obmorski pas. Zato imamo ob vdorih hladnega zraka med notranjo Slovenijo in obmorskim pa¬ som izrazito temperaturno razhajanje, ki znaša v poprečju ca. 8 °C. Da ne pride ta razlika do večjega poudarka tudi v srednjih mesečnih temperaturah (srednja januarska temperatura v Kopru 4,5 °C, v Ljub¬ ljani —1,7°C), temu so krive močno izenačene temperaturne razmere zlasti v času južnih in jugozahodnih vetrov. Vrnimo se k omenjenim trem poplavam kontinentalnega polar¬ nega zraka. Vdori se niso ustavili na dinarsko-alpski pregradi, temveč so prešli celo Jadran in mrzli zrak je segel daleč proti jugu Apenin¬ skega polotoka. Tako je temperatura tudi v severnem Jadranu padla pod —10 °C. To pa so temperature, ki jih niti smokva, še manj pa oljka ne preneseta in posledice so bile za ti dve kulturi res katastro¬ falne. Prvi od omenjenih treh vdorov je bil v letu 1929. Bil je naj¬ izrazitejši. Ker pa v pasu, ki je bil do druge svetovne vojne pod Italijo, skoro ni bilo temperaturnih postaj, moramo analizo razmer, kakršne vladajo ob izjemno izrazitih vdorih hladnega zraka, pokazati na primeru iz leta 1956. Kadar govorimo o zimskem monsumu v Evropi, mislimo običajno na izrazit hladni anticiklon z jedrom nad evropskim delom SZ, naj- češče nad severno Ukrajino. Ta anticiklon je sestavni del mnogo večjega anticiklona z glavnim jedrom v zahodni Sibiriji. Ob takih Sinaptična situacija v času ekstremno nizkih temperatur 49 situacijah imamo izredno nizke temperature ne le v vzhodni Evropi, temveč prav tako v srednji Evropi, nad katero priteka zrak z vzhoda. Pri nas imamo tedaj, v skladu z razporedbo zračnega pritiska, dotok zraka z jugovzhoda, torej preko Egejskega, Jonskega in Jadranskega morja. Nad morjem pa se zrak ovlaži in segreje. Zato imamo ob takih situacijah pri nas praviloma najidealnejšo zimsko vreme, jasno, s slabo advekcijo in brez izrazito nizkim temperatur (27). Najnižje temperature dobimo pri nas, kadar doteka zrak s severa, severovzhoda ali vzhoda (26, 27). Prvi dve smeri sta najčešči, kadar imamo anticiklon nad Fenoskandinavijo, zadnja smer pa, kadar je anticiklon nad Karpati. Zelo mrzel zrak nas doseže tudi, kadar ob¬ vladuje skrajni vzhodni del severnega Atlantika topli anticiklon, v zaledju ciklona s središčem nad Finsko ali vzhodnim Baltikom pa prodira polarno arktični zrak z izrazito severno komponento daleč proti jugu Evrope. Prav tako situacijo smo imeli tudi ob izrazito mrzlem nizu dni na začetku druge polovice februarja 1956 (K. 5), : ko je zabeležila večina naših postaj svojo najnižjo temperaturo. Iz karte 10 je razvidno, kako se je jedro hladnega zraka po¬ mikalo proti jugu, pri čemer je dobro razvidna tudi dokaj močna zahodna komponenta, pod vplivom katere se je hladni val postopno pomikal proti vzhodu. V Sloveniji so bili procesi paralelni. Iz karte 11 je razvidno, da so zajele dne 15. februarja minimalne temperature severozahodno Slovenijo, dan kasneje južno in dne 17. februarja pred- K. 10. Višinska karta, izoterma —16 °C na 850 m b v dneh 14., 15. 16. in 17. II. 1956 14. II.-, 15. II.-, 16. II.-, 17. II.- i 50 Ekstremne temperature vsem vzhodno Slovenijo. Velja pa podčrtati, da se posamezni primeri niso ujemali z navedeno časovno razporedbo. Tako je skrajni severo¬ vzhod, to sta Prekmurje in Slovenske gorice, imel minimalne tempe¬ rature že 16. februarja, torej na isti dan, kot južna Slovenija. Taka situacija ne iznenadi, ako upoštevamo, da so bile temperature v ob¬ ravnavanih treh dneh po vsej Sloveniji zelo izenačene. K. 11. Pomikanje vala minimalnih temperatur v dneh od 15. do 17. II. 1956 in področja z minimom dne 10. II. 1956 (šrafirano) — vse v Sloveniji Na karti 11 so nekatera področja šrafirana. Zlasti velja to za Štajersko, manj za Gorenjsko in Dolenjsko. V celoti je šrafirano tudi Primorje s tržaškim krasom in Vipavsko. S šrafuro so označena pod¬ ročja, kjer je minimum nastopil že 10. februarja 1956. Analiza pokaže, da so 10. februarja bile ekstremno nizke temperature prvenstveno na pobočnih legah in vrhovih, ne pa v kotlinah, kot smo sicer vajeni. Kot posledica lege vremenotvornih jeder, izrazitega toplega anticiklo¬ na nad Škotsko in globokega ciklona nad Sredozemljem (K. 12), smo imeli pri nas veter iz severovzhodnega kvadranta. Preplavljal nas je, vsaj v najnižjih plasteh atmosfere, zrak iz severovzhodne Evrope s temperaturami, ki so značilne za polarno-arktične zračne mase. Nad vetrovi iz severovzhodnega kvadranta smo imeli vetrove iz jugo¬ vzhodnega kvadranta. Dovajali so vlažen zrak in rezultat nasedanja tople zračne mase na izrazito mrzlo maso so bile izdatne snežne pada¬ vine, ki jih je na ta dan prejela vsa Slovenija. Ta primer je, mimo neobičajne temperaturne razporedbe, zanimiv tudi po tem, da smo imeli izdatno sneženje kljub temperaturam, ki so bile tudi pod —25 °C. Ljudska modrost: premrzlo, da bi snežilo, je torej odpovedala. Da pa so bile najnižje temperature na pobočjih in vrhovih in ne v kotlinah, temu je bil vzrok izrazito advektivni tip vremena. Amplitude absolutnih ekstremov 51 K. 12. Višinska karta 850 m b dne 10. II. 1956 ob 4h 'Temperature so se znižale vzporedno z naraščanjem absolutne višine, podobno kot smo to videli 11. februarja 1958 (grafikon 4). Ko se je vreme ustalilo, so z advekcijo ustvarjene temperature zaostale za tistimi, ki so nastale pod vplivom reliefnih posebnosti — na dnu od¬ prtih kotlin. Pogoj za ekstremne ohladitve v kotlinah pa je bila pred¬ hodna advekcija izredno mrzlega zraka, dotekajočega s severnega kvadranta. Kot v večini dosedanjih primerov je tudi 10. februarja 1956 ob¬ morski pas držal korak s pobočnimi temperaturami v notranjosti in ne z onimi v kotlinah. D. Amplitude absolutnih ekstremov Pri obravnavanju ekstremnih vrednosti maksimalnih in minimal¬ nih temperatur smo ugotovili, da je bila doslej najnižja opazovana vrednost v Sloveniji v Babnem polju, in sicer —34,4 °C, najvišja tem¬ peratura pa je bila ugotovljena v Krškem v višini 40,7 € C. Absolutna amplituda znaša torej 75,1 °C. Navedena vrednost je zanimiva, nima pa nikake praktične teže. A^elikost amplitude je izraz pripadnosti področja določenemu klimat¬ skemu tipu. V reliefno tako raznoliki pokrajini kot je Slovenija, zgubi navedeni razpon že itak sporno težino, čim se zavemo, da predstav¬ ljajo kotline in ravnine le manjši del Slovenije; to kljub dejstvu, 4 * 52 Ekstremne temperature da je maksimalna amplituda v kontinentalnem delu Slovenije, da torej obmorski pas, kot posebno klimatsko področje, pri tem raz¬ ponu ni bil udeležen. Večjo praktično vrednost smemo pričakovati od absolutnih amplitud posameznih postaj kot reprezentantov manjših geografskih enot. 1. Največ je maksimalne amplitude absolutnih ekstremov Ako upoštevamo ugotovitve prejšnjih poglavij o tem, kaj vpliva na višino temperature, potem so nam znane vse zakonitosti, po kate¬ rih se ravna tudi velikost amplitude. Z ugotovitvijo, da reliefne raz¬ mere skoro nimajo vpliva na višino maksimalne dnevne temperature, na katero vpliva le nadmorska višina, je problem velikosti amplitude na posamezni postaji reduciran le še na drugo komponento, minimalno temperaturo. Pri njej absolutna višina nima odločilnega vpliva. Važna je relativna višina in dalje širina obzorja. Ako pogoje za nastanek čim višjih maksimov — čim nižja absolutna višina — pridamo po¬ gojem za pojav ekstremnih ohladitev — odprte kotline — potem ni težko postaviti zaključek: največje amplitude morajo biti v odprtih kotlinah z nizko absolutno višino. Obratno moramo pričakovati mini¬ malne amplitude na najvišjih vrhovih. Tabela 7 nas seznani z vrstnim redom postaj z največjo in najmanjšo maksimalno amplitudo, nastalo v času 1925—1960. Absolutna primerjava sicer ni mogoča, saj so bila opazovanja na posameznih postajah različno dolga. Glede na dokaj pogoste poplave izrazito toplih oziroma mrzlih zračnih mas, so vrednosti vendar v območju potencialnih ekstremnih temperatur in velja isto tudi za amplitude. Tabela potrjuje naša predvidevanja o predisponiranosti nizko ležečih kotlin s širokim obzorjem kot področij maksimalnih ampli¬ tud. Med 15 postajami z največjo absolutno amplitudo ugotovimo le 4 take, katerih nadmorska višina presega 500 m. To so: Babno polje (756 m), Sodražica (548 m), Rakitna (787 m) in Postojna (533 m). Na¬ sprotno pa imamo skoro polovico (od 15 postaj 7) postaj z absolutno višino pod 300 m. Med njimi so tudi 3 z največjo amplitudo. To so Celje, Novo mesto in Sobota. Gotovo predstavlja majhno iznenadenje, da je Sobota za Celjem in Novim mestom. Prav tako iznenadi, da je Šmartno pri Slovenjem Gradcu šele na 8. mestu, čeprav je znano, da ima Slovenjgraška kotlina v marsičem podobne poteze izrazite kon- tinentalnosti, kot bližnja Celovška kotlina. Manjšo amplitudo moramo pripisati relativno nizkemu ekstremu maksimalne temperature kot posledico večje absolutne višine. Vzeto kot celota, je potrjeno naše pričakovanje, da bodo največje amplitude v področjih z najmanjšo absolutno višino. Prav v povezavi s to ugotovitvijo pa pritegnejo pozornost postaje, ki smo jih navedli zaradi zelo visokih amplitud, čeprav leže relativno visoko. To sta zlasti postaji Rakitna in Babno polje, dalje Sodražica, Postojna in Kočevje. Vse navedene postaje leže na kraških planotah. Najmanjše maksimalne amplitude absolutnih ekstremov 53 Pri analiziranju vzrokov, zakaj imamo ekstremno nizke tempera¬ ture prav na tem področju, smo ugotovili kot glavni vzrok široko obzorje, ki dovoljuje neovirano izžarevanje. Drug, zelo važen moment predstavlja velika obsežnost področja kraških planot. Odsotnost str¬ mih pobočij ima za posledico stagnacijo ohlajenega zraka, s tem pa izostane tudi mehanična turbulenca. Tako imamo v vsem področju optimalne pogoje za ekstremne ohladitve. Primer Sodražice, ki leži na dokaj nagnjenem svetu, pa dovoljuje podmeno, da pokriva planote več ali manj homogena plast izrazito mrzlega zraka in da majhne razlike v relativni višini ne povzročajo tolikšne temperaturne diferen¬ ciacije, kot smo jo sicer ugotovili pri analizi minimalnih temperatur. Če ta podmena, ki je fizikalno skoro ni mogoče braniti, ne drži, po¬ tem imamo na kraških planotah minimalne temperature in z njimi tudi temperaturne amplitude še izrazitejše. Postaji Rakitna in Babno polje namreč ne ležita na najnižjih mestih ožjega področja. V zvezi z vprašanjem, zakaj imamo maksimalne amplitude na postajah z absolutno višino tudi nad 500 m, je gotovo, da so temu vzrok izredno nizke minimalne temperature na kraških planotah. Reliefno pogojena izrazitost nizkih temperatur je tolikšna, da izravna primanjkljaj, ki nastane pri ekstremnih maksimalnih temperaturah zaradi večjih absolutnih višin. 2. Najmanjše maksimalne amplitude absolutnih ekstremov Podobno, kot smo pri naj večjih maksimalnih amplitudah ugotovili, da nimamo ekstremno velikih amplitud le v najnižjem, odprtem svetu, temveč tudi na višjih kraških planotah, ugotovimo izjemo tudi pri najmanjših maksimalnih amplitudah. Iz tabele 7 povzamemo, da so med postajami z najmanjšo amplitudo res naše naj višje postojanke: Kredarica z amplitudo 46,5 °C, Krvavec 47,6 °C, Komna 50,0 °C in Rib¬ niška koča 51,2 °C. Toda med 15 postajami z najmanjšo maksimalno amplitudo v Sloveniji so te tudi edine v višjem pasu. Vse ostale po¬ staje pa leže v pasu do 400m absolutne višine, kar je navidez v na¬ sprotju z našimi pričakovanji. Te postaje so na Primorskem, bodisi ob najnižjem obmorskem pasu kot: Koper in Škocjan pri Kopru, ali pa leže na prvih planotah: Kubed, Temnica, Godnje pri Tomaju, Komen, Šmarje pri Sežani, Šmarje pri Kopru. Končno so tu še postaje v Vipavski dolini: Šempeter in Lože in dalje Vipolže v Brdih. Za vse te postaje je bistveno, da jih najhladnejši valovi praviloma ne do¬ sežejo več, ker leže na jugozahodni strani dinarsko-alpske pregrade. Za večino naštetih postaj pa pride v poštev še drugi vzrok: prav v času, ko nastopajo dnevne maksimalne temperature, imamo v obmor¬ skem pasu vetrove z morja, kar znižuje dnevne maksimalne vrednosti. Ako ocenimo temperaturne razmere obmorskega pasu in kraških planot kot lokalne specifičnosti, potem velja pravilo, da je velikost temperaturne amplitude odvisna predvsem od nadmorske višine. To pa je splošna značilnost kontinentalne klime, katero ima tudi večina Slovenije. Tabela 7 POSTAJE Z NAJVECJO IN NAJMANJŠO MAKSIMALNO AMPLITUDO 54 Ekstremne temperature TJ 0 £2 O O c. £i - S ^ | S = •§ epmndtue irKOH^O®Oi(NiMintD003(MN 0) vx *~S eut§TA lOOCOC 003 (M(MOOlOI> 03 iraCS|T H005MN«50MH0505COCOHt int- lO(M^lO IN H (N C > O a « Oh H CQ w w cd .2 o n OJ OJ OJ > >N TJ $ OJ > . • . . CU OJ O g ■••MS ni H • ' ■ , 8 'C. rJ • • M a c a . a g tj| | JL& algisiifi 2 g n. cd o >N iS K M •n -s 5-( Ci 0 rj -m QJ pmnio 9 nu ©aTosaTcdD-Pc-t-t-cococDirfinin ou4ii[uo4v t-CDCDCDCDCOCOCDCOCDCD®COCDCD TfiHCONCOCOOlCOOD-OfOHHCO euistA Tj.mco M^-JHMncOiiiNMNinMlNH Cd O ■2-g ai -~ 0 n O r—I Čl mo a * . a o g o 3 S o »S -g 5 oj oj o w c g o ^?>0 > % £2 rg ^J g KO 0 O o 3 cd 0 cd SjH cd •!-> o .P l2 H u M 'z S m w <& m S ra ra cm > Š M m v . o n m t0 uw a)G„, a §o°KasS 2 2 - •p 6 3 o ; 5 > S 2 S -S.E, ai g 0 & H > O J m H a p H J P-t H M O ra M H W S H P P O CQ m C nj T3 g-* «.s aJ TJ E- M cd TJ 0. §.« “g, m a v .r-i .H ^ a. 2, MO ra a cd N £1 O +j CO w 15 ? I« 4 ra? °- S P S o 4ra? C 0 ČE > cd in O r-i TJ- »o £i cd H O PU cd TJ 3 o, E < Absolutne mesečne amplitude 55 3. Absolutne mesečne amplitude za področje vse Slovenije Tudi mesečnih absolutnih amplitud za področje vse Slovenije ne štejemo med tehtne prvine aplikativne klimatografije. V nizu dose¬ danjih zadevnih opazovanj sta bili kot partnerja ekstremnih tempe¬ ratur postaji: za januar, in sicer postaja Babno polje za absolutni minimum in postaja Ajdovščina za absolutni maksimum. Za februar Babno polje in Črnomelj, za marec isti postaji, za april Kredarica in Sobota, za maj Babno polje in Kubed, za junij Kredarica in Du- brava, za julij Kredarica in Krško, za avgust Ribniška koča in Črno¬ melj, za september Kredarica in Črnomelj, za oktober Jezersko in Vipolže, za november Babno polje in Sobota in za december Šmartno ter Kubed. Ekstreme za posamezni mesec dobimo v tabeli 8, ki vsebuje tudi mesečne absolutne amplitude. Pri minimalnih temperaturah, tj. v prvi komponenti za absolutno mesečno ampitudo, imamo, od 12 mož¬ nih postaj, v petih mesecih Babno pol je, v štirih mesecih pa Kredarico. Vsega je bilo pri tej komponenti udeleženih 5 postaj. Pri maksimal¬ nih temperaturah je situacija nekoliko ugodnejša, saj je participiralo 7 postaj, pri čemer je bila najpogostejša postaja Črnomelj in to v februarju in marcu ter v avgustu in septembru. Spreminjanje velikosti amplitude med letom spoznamo iz tabele 8 in grafikona 5 (zveznica I). V nizu, ki ga obravnavamo, je bila naj¬ večja amplituda v februarju, namreč 57,5 °C, najmanjša pa v avgustu, namreč 42,6 °C. O zveznici mesečnih maksimalnih amplitud moramo po¬ vedati isto, kot smo dejali o zveznici mesečnih absolutnih maksimov. Zveznica nima izravnanega poteka, ker je bila opazovalna doba pre¬ kratka. Videz je, da maksimalne temperature v mesecih marec, april, °c 55 50 45 40 35 30 25 20 /5 I 2 3 4 5 S 7 8 9 10 II 12 Meseci 2 Gr. 5. Absolutne mesečne amplitude na izbranih postajah: I. v Sloveniji, II. v Vogljah, III. v Ljubljani, IV. na Kredarici, V. v Kopru 56 Ekstremne temperature maj, december in januar niso dosegle tistih ekstremov (relativno), kot v ostalih mesecih. Sicer predstavlja potek zveznice sinoido z vrhom v februarju, ki je pred januarjem in to zaradi izrazitega dviga (4,9 °C) absolutnega maksima v februarju. Najnižja vrednost amplitude pa je v avgustu in to zopet zaradi maksimalne temperature, ki je v tem mesecu padla za 3 °C. 4. Absolutne mesečne amplitude posameznih postaj Oznaka nezrelosti, ki smo jo rabili za potek zveznice absolutnih amplitud za celotno Slovenijo, velja v še večji meri za absolutne mesečne amplitude na posameznih postajah. Da je tudi v tem primeru vzrok prekratka opazovalna doba, dobimo potrjeno v dejstvu, da ima zveznica najbolj izravnan potek pri postaji Ljubljana, za katero vemo. da razpolaga z najdaljšim opazovalnim nizom (v tem primeru 36 let). Izrazito izstopa le amplituda v aprilu, in to zaradi preslabo izraženega absolutnega minima v tem mesecu. Ostale postaje: Koper, Kredarica, Voglje, so reprezentanti treh klimatskih področij: visoko¬ gorskega sveta, severnojadranskega, in kotlinsko-kontinentalnega. Če¬ prav so zveznice zaradi kratke opazovalne dobe neiizravnane, vendar omogočajo, da izluščimo zakonitosti, ki so povzročile določena raz¬ hajanja v njihovem poteku. Razlika med največjo in najmanjšo me¬ sečno ampitudo je največja v Voglah, in sicer preko 17 °C. Najmanjša razlika v Sloveniji mora biti ali na najvišji postaji notranje Slovenije ali pa na najnižji ob morju. Pač, zaradi podobnosti osnovnih potez obeh klimatskih tipov, ki ju taki dve postaji reprezentirata. Iz grafi¬ kona 5 zvemo, da je najmanjša razlika ob morju 9,9 °C, na Kredarici pa 14,1 °C. V skladu s fizikalnimi nujnostmi je tudi, da so amplitude v poletnih mesecih večje ob Jadranu, pač zaradi mediteranskih polet¬ nih visokih temperatur, v hladni polovici leta pa v visokogorskem svetu; tu je spremenljivost temperaturnega polja prav v zimskem času najizrazitejša. 5. Dnevne amplitude ob izrazitih baričnih situacijah Pri obravnavanju dnevnih ekstremnih temperatur smo ugotovili, da so ekstremi tem manj izraziti, čim večja je oblačnost in čim moč¬ nejši je veter. Namen tega poglavja pa je, da najdemo v različnih vre¬ menskih situacijah okvirne vrednosti za velikost amplitude. K petim dnevom, ki smo jih analizirali v prejšnjih poglavjih, je v tem po¬ glavju priključen še 6. dan, namreč 20. februar 1958. Naše kraje je obvladoval prehodni anticiklon; razvil se je po prehodu polarne fronte (19. II. 1958). Vreme v Sloveniji: zaradi izrazito nizke absolutne vlažnosti — v Ljubljani 20. II. ob 7. uri zjutraj le 1,3 mm — je megla nastopila le v kotlinah, ki so zaradi megle najbolj znane. Na aerodromu v Ljub¬ ljani je ležala do 10. ure dopoldne, nakar se je vidnost hitro večala in dosegla v zgodn jih večernih urah 40 km. Podobno vidnost so imeli tudi po ostalih postajah Slovenije. Postaje, ki so vključene v našo Dnevne amplitude 57 analizo, niso bile v megli. Celo Celje, ki je znano po pogosti megli, te 20. II. 1958 ni imelo. Za vso Slovenijo je značilno, da sta bili noči od 19. na 20. in od 20. na 21. februar povsem jasni, med dnevom pa se je pooblačilo in to že v jutranjih urah. Z izjemo Kredarice so imele vse obravnavane postaje oblačnost večjo od 5. Ta dan je bil vključen v analizo prav zaradi nasprotja med oblačnim dnevom in jasno nočjo, kar je omogočalo izrazite ohladitve v nočnih in zgodnjih jutranjih urah, medtem ko so bile maksimalne temperature v opoldanskem času neizrazite. Ob 7. uri je bilo brezvetrje le v Babnem polju in na Rudnem polju, druge postaje pa so imele vetrove iz severnega kva¬ dranta. Izhodišče za zaključke o vplivu vremena na velikost amplitud predstavlja grafikon 6. Levi del prikazuje velikost amplitud v obrav¬ navanih dneh na pobočnih postajah, desni pa na postajah v kotlinah. Najmanjše amplitude so bile 11. februarja 1958. Slovenija je bila tega dne pred prehodom hladne fronte. Vreme je bilo oblačno in vetrovno. Kotlinske postaje, enako pa tudi one na pobočjih, niso imele temperaturne amplitude večje od 5 °C. Izjema je le postaja Šmartno pri Slovenjem Gradcu. V nočnih urah se je zjasnilo in nastopilo je brezvetrje. Kljub isti zračni masi je bila amplituda za ca. 10 °C večja, kot na ostalih postajah. Povečanje amplitude je bilo posledica izrazi- 0'C 10°C 20 °C 0°C ’0°c 20 °C 30 °C Gr. 6. Dnevne amplitude ekstremnih temperatur v izbranih baričnih situacijah -11. II. 1958,- 7. VII. 1957,- 28. I. 1958 .20. II. 1958,- 1. II. 1958,- 15. II. 1956 58 Ekstremne temperature tega ohlajanja ponoči in ne morda višjega dnevnega maksima. Sicer je iz zveznic na levi strani grafikona 6 razvidno, da amplitude na ventiliranih mestih v višinah nad 1500 m ne preidejo 10 °C, pa naj bo zračna masa tropska (11. II. 1958), letni čas pa zima (1. II. 1958) ali pa poletje (7. VII. 1957). Isto velja tudi, ako je masa polarna (15. II. 1956). Tudi neovirano vžarevanje in izžarevanje ob brezoblačnih anti- cikonskih situacijah in neznatnih vetrovih ne ustvari pogojev za po¬ večanje amplitude preko 10 °C. To velja tudi za postaje na kraških planotah. V notranjosti, dalje na Vipavskem ter v dolini Soče se am¬ plitude v višinah do 1500 m povečajo do 15 °C. Iz podatkov o vetru na izbranih 14 postajah ni mogoče ugotoviti negativne korelacije med velikostjo amplitude in hitrostjo vetra. Da pa je pri brezoblač- nem nebu prav razlika v hitrosti vetra glavni vzrok za razliko v velikosti amplitude, o tem nas prepričajo amplitude kotlinskih postaj na desni strani grafikona 6. Postaji Šmartno in Jezersko imata v ob¬ ravnavanih karakterističnih dneh srednjo amplitudo veliko ca. 17 °C, druge 3 postaje, katerih lega je izraziteje kotlinska, pa za ca. 7 °C večjo. Iz izvajanj v prejšnjih poglavjih vemo, da odloča o velikosti amplitude v večini primerov izrazitost minimalnega ekstrema. Pri¬ lagojeno problematiki tega poglavja pomeni to, da je velikost ampli¬ tude močno odvisna od hitrosti vetra ob 7. uri zjutraj (približno). 20. februar 1958 je bil priključen petim že znanim karakteristič¬ nim dnem, predvsem zaradi izrazito različnih amplitud na 14 repre¬ zentativnih postajah. Na Primorskem in na dobro zračenih postajah v notranjosti je znašala amplituda okoli 9 °C. Postaji Jezersko in Šmartno sta imeli amplitudo okoli 13 °C, izrazito kotlinske postaje Rudno polje, Babno polje in Celje pa kar ca. 22 °C. Poprečna jakost vetra je bila v prvi skupini postaj 2,4 Bf, v drugi skupini 1 Bf, v tretji pa le 0,3 Bf. Očitno je, da ima že najšibkejši veter zelo velik vpliv na zmanjšanje amplitude oziroma na njeno osnovno komponento, minimalno temperaturo. O pravilnosti te ugotovitve se prepričamo, ako si ogledamo še nekatere podrobnosti o vetru in amplitudah na nekaterih postajah. Od treh primorskih postaj smo imeli obravnava¬ nega dne ob jutranjem terminu v Kopru veter z jakostjo 2 Bf, v Tem¬ nici 1 Bf in v Vipolžah brezvetrje. Največjo amplitudo izkazuje prav ta postaja. In drugi primer: od 3 izrazito kotlinskih postaj sta imeli Rudno polje in Babno polje popolno brezvetrje, Celje pa veter z ja¬ kostjo 1 Bf. Prav ta postaja je imela najmanjšo amplitudo od vseh treh kotlinskih postaj. Velikost amplitude ne smemo opazovati samo pod zornim kotom klimatskega indeksa, brez vsake praktične vrednosti. Zelo koristno je prognoziranje nevarnosti slane. Iz grafikona 6 je razvidno, da more zdrkniti temperatura v teku naslednje noči za več kot 27 °C. Zelo važna je ugotovitev, da nastopijo velike nočne oziroma jutranje ohla¬ ditve, večje od 20 °C, v vseh letnih časih in pri različnih zračnih masah. Med postajami, katerih temperaturna karakteristika nosi pečat kotlinske lokacije, je bila največja amplituda v Rudnem polju, in sicer 1. II. 1958 kar 26,3 °C. V Babnem polju 20. februarja istega leta pa Srednje mesečne absolutne temperature 59 celo 27,3 °C. Ako pa upoštevamo vsek pet kotlinskih postaj, je znašala poprečna velikost amplitude 1. februarja 1958 18,7 °C, 20. II. 18,1 “C, dne 7. 9. 1958 pa 22,7° C. Kot smo spoznali pri obravnavanju ekstrem¬ nih maksimov in minimov, je obladoval večino prve dekade septem¬ bra 1958 izrazit tropski anticiklon, naše kraje pa so preplavile trop¬ ske mase. Velja podčrtati, da smo od obravnavanih 6 izrazitih vre¬ menskih situacij imeli omenjenega dne (7. IX. 1958) na pobočnih po¬ stajah, enako kot tudi v Primorju, prav tako največje amplitude. V višinah, ki so važne za naše kmetijstvo, tj. do ca. 1200 m, je znašala amplituda ca. 14 °C. Poglavje o velikosti dnevnih amplitud zaključimo z naslednjimi ugotovitvami: 1. dnevna amplituda je tem večja, čim manjša je oblačnost in čim šibkejši so vetrovi; 2. velikost dnevne amplitude je obratno sorazmerna s stopnjo zračnosti področja; 3. v tropskem zraku pridejo reliefne posebnosti manj do izraza kot v polarnem zraku; 4. letni čas nima odločilnega vpliva na velikost amplitude; 5. pri oblačnem in vetrovnem vremenu znašajo amplitude okoli 5 °C in to ne glede na reliefne razmere; 6. v anticklonskem vremenu, ki je karakterizirano z brezoblač- nim nebom in šibkimi vetrovi, dosežejo amplitude nai pobočjih in vrhovih velikost okoli 5 °C, v zaščitenih kotlinskih legah pa se ampli¬ tude približajo 30 °C. E. Srednje mesečne absolutne temperature 1 . Stopnja reprezentativnosti dobljenih poprečkov V aplikativni klimatografiji mesečni poprečki absolutnih ekstre¬ mov doslej niso bili češče omenjani. Tudi v tem delu jim ne bo od¬ merjeno širše poglavje. Obravnavali jih bomo kot vmesni člen, ki nas pripelje od absolutnih ekstremov do normalnih vrednosti srednjih mesečnih temperatur. Za srednje vrednosti absolutnih ekstremov velja isto pravilo, kot velja za ekstreme same. Redukcije so izključene, ker jih ni mogoče fizikalno utemeljiti (13, 17). Navada je, da upoštevamo za računanje srednjih absolutnih ekstremov najmanj 10-letna opazovanja (13). Kot smo omenili, pa je bil velik del omrežja opremljen z ekstremnimi ter¬ mometri šele po letu 1952. To pomeni, da bi (pri točnem izvajanju pravila) za dober del naših temperaturnih postaj ne mogli navesti srednjih vrednosti, ako bi ostali zvesti dosedanji praksi. Zato so v ta¬ beli 9 in 10 navedene srednje vrednosti za vse tiste postaje, ki se vsaj 6 let niso selile. Da bi pa srednjim vrednostim, nastalim v zelo krat¬ kem opazovalnem nizu, ne dali iste teže, pomena, kot onim iz daljše dobe, zato je povsod navedeno tudi število let, iz katerih je popreček izračunan. 60 Ekstremne temperature Gr. 7. Srednji mesečni absolutni maksimi in minimi: mesečni absolutni maksimi (I) in minimi (1) v času 1925—1956 v Ljubljani, v Sloveniji (II in 2); srednji mesečni absolutni najnižji maksimi (III) in najvišji minimi (3) v Sloveniji Srednje mesečne absolutne temperature 61 Kot smo že v uvodu poudarili, je bilo v Sloveniji omrežje tempe¬ raturnih postaj že pred vojno dokaj gosto (28). Ker takratna opazo¬ vanja niso bila kritično preverjena, smo pri računanju srednjih abso¬ lutnih temperatur uporabljali v glavnem le povojna opazovanja. Kot vemo, je Ljubljana edina postaja z neprekinjenimi opazovanji. Sred¬ nje mesečne absolutne vrednosti te postaje prikazuje grafikon 7. Zveznici srednjih absolutnih ekstremov (I in 1) za 36-letni niz opa¬ zovanj (od 1925 do 1960) sta lepo izravnani, tako za srednje maksi¬ malne kot tudi srednje minimalne vrednosti. Prav v tej izravnanosti obeh zveznic pa se odčituje tudi reprezentativnost dobljenih srednjih vrednosti. Bistveno manj zadovoljujoči sta zveznici, II in 2, ki kažeta srednje ekstreme za posamezne mesece. Ti so bili pri maksimalnih temperaturah najčešči v Črnomlju, in sicer v marcu, aprilu, maju in juniju v prvi polovici leta ter avgustu, septembru in decembru v dru¬ gi polovici leta. Skupno torej v 7 mesecih. K temu je treba prišteti še januar in oktober, ko imamo isto srednjo vrednost kot v Črnomlju še v Kopru (januar) in v Vipolžah (v oktobru). Da izstopa Črnomelj tako izrazito, temu so vzrok 5 faktorji: kontinentalna lega, najmanjša zemljepisna širina in majhna absolutna višina. Zveznica je neizravnana v mesecih april, maj, junij in julij ter deloma med oktobrom in decembrom. Če upoštevamo, da trajajo opa¬ zovanja v Črnomlju le 9 let, je nezreli potek zveznice razumljiv. Potek zveznice srednjih absolutnih minimov za posamezni mesec v vsej Sloveniji se opira na ekstremne vrednosti le 2 postaj (t. 10). V januarju in februarju na Babno polje, v vseh ostalih mesecih pa na Kredarico. Preseneča, da je kljub izredno kratki opazovalni dobi Kredarice (le 6 let)), zveznica dokaj lepo izravnana. Grafikon 7 ima še dve zveznici, in sicer: za najnižje srednje mak¬ simalne ekstreme (III.) in naj višje sredn je minimalne ekstreme (3). Odločilni faktor v obeh primerih naj bi bila nadmorska višina: naj¬ nižje srednje vrednosti absolutnih maksimov imamo namreč v vseh mesecih na Kredarici, najvišje minimalne srednje vrednosti pa v Ko¬ pru. Tak je vtis na prvi pogled. Če pa upoštevamo, da ležita npr. postaji Črnomelj in Lože pri Vipavi v prilično isti nadmorski višini, razlika v januarskem srednjem absolutnem minimumu pa znaša kar 11 °C, potem je gotovo, da so relativno visoke vrednosti v obmorskem pasu in njihovem bližnjem zaledju posledica maritimnega karakterja klime. S tem v zvezi velja podčrtati, da znaša obravnavana vrednost (januar) Kozine že —9,6°C, vendar je to manj, kot na katerikoli po¬ staji v notranji Sloveniji. Na tabeli 10 ni nobene postaje, kjer bi srednja vrednost ne padla pod —10 °C (v notranjosti). V ilustracijo naj še omenimo vrednosti Bovca in Postojne, pač zaradi prehodnega značaja njune klimatske pripadnosti: Postojna — 14,5°C, Bovec pa le -10,5°C. Zaščita gornjega Posočja pred poplavami kontinentalnega polarnega zraka je torej očitna. To konstatacijo bi utegnila oslabeti primerjava z razmerami na Golniku, ki ima le za 1 °C nižjo vrednost ( —11,5°C) kot Bovec. Ako bi primerjali (v tabeli 9 in 10 so samo iz¬ brane postaje) srednje vrednosti absolutnih minimov na postajah, ki Tabela 9 SREDNJI MESEČNI ABSOLUTNI MAKSIMI 62 Ekstremne temperature ;9I tlTUBA -0}§odn o^Hoocoinco03i> cacacaoooocacacacacaca t-oocor-osr-icocacoco cacacacacacacacacaca 00 CO y-i oo co ca co co ca 03 ^ 03" in co' ctT ca 03 co co «5 c? o & ca s >0 >w > o TJ < o c OJ ra ca tuo £5 (N (M CSJ CO CO CO LO 05 N N N N H LO CD^ r> t> oT co" CSJ CSJ CSJ H CD^ M CO^ CO co" 05* D TO (N ^ CSJ CSJ CSJ CSJ CSJ CSJ CO L— L— CSJ 00 CO CSJ CSJ CSJ co^ csj^ LO t-T co" r-T co co co Cd CSJ CSJ CSJ tH LO CO 05 o" CO" CSJ CO CSJ CO N 50 (M CSJ CSJ CSJ £> £> TH co" co" t-" N N IN oo o_ cq_ r-T co r-T CSJ CSJ CSJ CD CO CO CO 05 csj^ 05, CD^ CO 05" co" o rO S 5 3 44 S td « o 44 cd 44 fc m 'C 'S oO -S > a s m OD O > Tabela 10 SREDNJI MESEČNI ABSOLUTNI MINIMI 64 Ekstremne temperature * 3 I ihuba -31§odn co OTIA 31 S » H T^OiOiOTjiOiD-COCO 03 ^ COCOlOMC^ir^T-^Tt^O; co' h rtT in o in m" 10 r-T r-T I I I I I I I I IT i> m co »n oo co o co co" co" T I CO LO i-H CO O^ CO 50 o" co co" co" t> r-T to" ^ I T I I I I I I I IT r-4, co in o" co I I I O Oi, I> o" co w co" r-T I I co^ co^ ro in h t> ^ O; O 00 co, t> co" £> o oo »h, co; Oi t> ir; irT Oi" co" io' co' co Oi, co co co CO, CO, c; OD, 03, CO, r-J, rt<" Oi" Tjn' IO co" c; co co of co" r-T co" in c- o m co n CO^ tJJ, N 00, N CO, H N H rjf o o" o" o co" CO in 10 n n m" I I l I l l Oi, ^ ©, r-T m" CO" o; o; co" co" T I co, in o" i>" Oi, co, o, co" C t*T t- co co^ Oi" co" o" I I I I I in co, co 8 §:s l TD co cd C u cd W) . . cd 3$ Maribor-Tezno Srednji mesečni absolutni maksimi 65 131 IIIUT2A -9}§odn o OIIA91S rH CO Th cd o? cm" CD O CM Th co' o I I I CM CO CM Th CO ir? co" Th" I I co_ co 53 o? c? I I CM^ t-T ir? I I I I in od co 0' CD o" ^ °q, °„ Th" ir? I I o? I I CO Th^ (N cm" co" co" lili in t> in^ cm" ir? Th" co co^ r-T cm" o" T i i °i. co^ CD o" t> I I in^ ro 2 cm" th CM^ OD^ cm" Th" I I co co co" o" co Th co I I o TO o" o" T^ OD^ t> C o Th^ o" ir? cc? o in th^ ir? r-T cc? o" C-" oo^ co" a? in r-^ ir? co" co cm^ in r-T in" co" in_ co^ co^ ir? r-T co co co ir? cc? CO^ I> co cc? Th^ Th" o" cm" O t—^ co^ cm" in" t-T l 1 CO OD^ cm" cm" I 1 CM^ cm" cm" Th^ t? ir? I I in^ co tj^ O? CO t-T CO OD CM ■" I I CM^ cc? Th" ir? o in o? m" I l I in i> Th" co CM CD CO^ c-" cm" o" I I I I I I I TO TO o" Th" o & rt M £ rt rt X 5 Voglje —17,2 66 Ekstremne temperature so delovale samo v predvojni dobi, z vrednostmi ostalih postaj, bi ugotovili bistvene razlike v mesecih januar in december. Med 10 po¬ stajami iz starejše dobe nimamo nobene, ki bi v decembru ne imela obravnavane vrste višje od —10 °C. Pri postajah iz novejših let jih imamo pa mnogo in čim kasneje so opazovanja začela, tem bolj blage so bile temperaturne razmere v decembru. Prav obratna pa je situa¬ cija v januarju. Med postajami, ki so imele opazovanja le v starej¬ šem obdobju, do 1940, je le ena (Rakitna) s srednjo vrednostjo, nižjo od —15 °C, med postajami iz kasnejših opazovanj jih je pa cela vrsta. Zlasti očitna je primerjava med Rakitno iz starejše dobe in Babnim poljem iz mlajše. Iz najnovejših vzporednih opazovanj vemo, da so temperaturne razmere obeh področij dokaj podobne in da Babno po¬ lje ni izrazito hladnejše. Obratno pokažejo srednji absolutni mini- mi obeh postaj v Babnem polju v januarju kar za 9 °C nižjo vrednost od one na Rakitni. — Prikazana razhajanja so največja v decembru in januarju. Brez njih pa tudi v ostalih mesecih ni. Sledi torej zaklju¬ ček, da smemo del srednjih vrednosti iz tabel 9 in 10 obravnavati le kot soliden približek. In če se bežno ponovno ustavimo pri primerjavi razmer v Bovcu in na Golniku, lahko samo potrdimo staro resnico, da na osnovi srednjih vrednosti, dobljenih iz različnih obdobij, pri¬ merjava ni možna. 2. Nekatere značilnosti v letnem razvoju srednjih absolutnih ekstremov Čeprav je torej gotovo, da dobljenih srednjih vrednosti ne sme¬ mo obravnavati kot dolgoletne poprečke, smemo vendar pričakovati, da bodo zadoščali, da izluščimo osnovne zakonitosti, ki uravnavajo njihov celoletni razvoj. Zlasti zaželen je odgovor na vprašanje, ki smo ga postavili v vseh dosedanjih poglavjih: kako vpliva stopnja zračnosti na velikost letne amplitude. Iz dosedanjih izkušenj moramo pričakovati, da bodo amplitude izrazite v kotlinskih postajah, med¬ tem ko bodo pokazali izolirani vrhovi, v glavnem, izravnane vredno¬ sti. Pri tem imamo v mislih dve vrsti amplitud. Prvič, velikost razlike med vrhom in dolom sinoide, ki jo predstavlja valj poprečkov, bodisi maksimalnih ekstremov, prav tako kot tudi valj minimalnih ekstre¬ mov. Drugo amplitudo pa predstavlja razhajanje med obema valoma v nasprotnih kulminacijskih točkah — temperaturna razlika med ju¬ lijsko srednjo mesečno vrednostjo absolutnega maksima in ono abso¬ lutnega minima v januarju. Nas zanima predvsem razhajanje na istem valu: ali pri maksimalnih ali pri minimalnih temperaturah takih po¬ staj z več ali manj nasprotno lego, na vrhu vzpetosti ali v kotlini. Kot primer sta vzeti postaji Babno polje in Šmarna gora (grafi¬ kon 8). Grafikon 8 nekoliko iznenadi. Pri srednjih maksimalnih tempe¬ raturah imamo namreč, praktično, iste absolutne vrednosti, kar pomeni, da je tudi amplituda ista. In to kljub temu, da smo izbrali Nekatere značilnosti v letnem razvoju 67 kot primerjalno postajo Babno polje, za katerega vemo, da je v Slove¬ niji najizrazitejši primer kotlinske postaje (26, 11). Bistveno drugačna tudi ni situacija pri minimalnih povprečkih. Le v najhladnejših dveh mesecih, januarja in februarja se razdalja med obema zveznicama poveča in to skoro za 100 *Vo, od nekako 7 °C na 12 °C. Na prvi pogled je to velika razlika. Če pa upoštevamo, da znaša pri minimalnih srednjih vrednostih v Babnem polju rtizlika med janu¬ arjem in julijem skoro 27 °C, potem moramo tudi za srednje vrednosti minimalnih absolutnih ekstremov potegniti isti zaključek, kot smo ga pri maksimalnih srednjih vrednostih: da je razvoj vse leto močno podoben tudi na postajah z diametralno različno stopnjo vetrovnosti. Postaji Babno polje in Šmarna gora imata primeroma isto nadmorsko višino (750 m in 668 m). Morda je v nekako enaki absolutni višini vzrok za skladnost celoletnega temperaturnega razvoja (srednjih eks¬ tremnih vrednosti)? Oglejmo si razvoj obravnavane prvine na po¬ stajah, ki imajo različno lego in tudi različno absolutno višino. Izbra¬ ni reprezentanti so: Koper, Slovenj Gradec in Jeruzalem, primerjalna I 2 3 < 5 6 7 B S 10 II 12 Meseci 2 5* Gr. 8. Srednji mesečni absolutni maksimi in minimi: I. na Šmarni gori, II. v Babnem polju Gr. 9. Razlike med srednjimi mesečnimi absolutnimi maksimi izbranih postaj: Kredarice (0), Šmartnega pri Slovenjem Gradcu (1), Jezerskega (2) in Kopra (3) Gr. 10. Razlike med srednjimi mesečnimi absolutnimi minimi izbranih postaj: Kredarice (0), Šmartnega pri Slovenjem Gradcu (1), Jezerskega (2) in Kopra (3) Srednje ekstremne temperature 69 postaja pa je Kredarica. Njena zveznica je zato na grafikonih 9 in 10 prikazana kot abscisa, medtem ko so na ordinati nanesene mesečne razlike med srednjimi mesečnimi ekstremi naštetih 3 postaj in ana¬ lognimi vrednostmi Kredarice. Oglejmo si najprej razlike v vrednostih srednjih mesečnih maksi¬ malnih ekstremov (grafikon 9). Zveznice postaj Šmartno pri Slovenj Gradcu, Jeruzalem in Koper tvorijo snop, ki se v zimskih mesecih, december in januar, najbolj razširi, zoži pa se v mesecih april, maj in junij. Neizravnanost zveznic je posledica kratke opazovalne dobe, saj imamo le za Šmartno pri Slovenj Gradcu opazovanja, daljša kot 10 let. Osnovna zakonitost je vendar dokaj očitna. V odnosu do Kre¬ darice izkazuje najmanjšo podobnost Šmartno pri Slovenj Gradcu (450 m) (zveznica I.) Januarska vrednost je le dobre 4° višja od vred¬ nosti postaje Kredarica, v juniju pa se ta razlika poveča za 4-krat (17 °C). Jeruzalem (II.) ima primeroma isto višino (450 m, Jeruzalem 350 m), le lega je vetrovna, torej podobnejša legi Kredarice. Januar¬ ska razlika znaša 8°C, razlika v maju, ko je največja, pa je enaka kot v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, dobrih 16 °C. V odstotkih je raz¬ lika med januarjem in majem podvojena, pri Slovenj Gradcu pa je bila, kot omenjeno, ne dvakrat, ampak 4-krat večja. V Primorju (po¬ staja Koper) je zveznica srednje vrednosti absolutnih maksimov naj¬ bolj izravnana, saj znaša amplituda le 7 °C. Zaključek, ki ga moramo iz teh primerjav potegniti, se v grobem ujema z zaključkom v prejš¬ njem odstavku. Da namreč ni bistvenih razhajanj v tendenci tempe¬ raturnega razvoja, pa naj bodo postaje na dnu kotline (Babno polje. Šmartno pri Slovenj Gradcu) ali pa na vrhu oziroma strmem pobočju (Kredarica, Jeruzalem in Šmarna gora). Taka je situacija pri srednjih maksimalnih ekstremih in kot vidimo, je v skladu z ugotovitvami, dobljenimi pri analizi dnevne razporedbe maksimalnih temperatur. Približa pa se našim pričakovanjem situacija pri minimalnih tem¬ peraturah (grafikon 10). Poprečki absolutnih minimov so ob morju za nekako 17 °C višji kot na Kredarici, gredo pa paralelno skozi vse leto. Največje razhajanje je v aprilu, namreč 19 °C, najmanjše pa v juliju. 16°C. Razlika t^rej le 3 °C. Pri Jeruzalemu se ta razlika poveča na 7 °C, v Slovenjgraški kotlini pa na 11 °C. Kotlinska lega stopnjuje torej kontinentalni karakter, značilen po izrazitem valovanju, torej po velikih razlikah med poletnimi in zimskimi vrednostmi. F. Srednje ekstremne temperature Analize klimatskih razmer so se doslej opirale predvsem na sred¬ nje mesečne temperature, dobljene iz terminskih opazovanj. Po pri¬ poročilu mednarodne meteorološke organizacije (30), pa naj bi se v bližnji bodočnosti opazovanja omejila (na običajnih postajah) na en sam termin. Upoštevale naj bi se za računanje srednjih mesečnih temperatur le dnevne ekstremne vrednosti, za katere zadošča en sam opazovalni termin, pa naj bo to v jutranjih ali večernih urah. Prav 70 Ekstremne temperature zaradi težine, ki jo prihodnjost obeta srednjim ekstremnim vredno¬ stim, bo to poglavje obdelano bolj izčrpno. Kot je bilo že iz tabele 1 razvidno, so na nekaterih postajah pri¬ čeli z opazovanji ekstremnih temperatur že pred zadnjo vojno, na nekaterih postajah pa šele v 1. 1955 (Kredarica). Četrtina vseh postaj, ki smo jih upoštevali v tem poglavju, pa je imela v glavnem opazo¬ vanja le v predvojni dobi. Za te postaje so bile vrednosti za niz 1925 do 1940 že publicirane (28). Ta in pa povojna opazovanja so bila redu¬ cirana na normalni niz 1931—1960 in to s pomočjo edine postaje, ki med vojno ni prekinila z opazovanji, to je Ljubljane. V tabelah 11 a in 13 a pa so podatki le 30 izbranih postaj. 1. Srednje maksimalne temperature a) Razporedba srednjih maksimalnih temperatur v januarju in juliju Pri obravnavanju temperatur v izrazitih vremenskih situacijah smo iz razporedbe postaj na grafikonih povzeli, da maksimalne tem¬ perature ne kažejo bistvenih razlik, pa naj leže v dnu kotlin, na raz- Gr. 11. Razporedba srednjih maksimalnih temperatur v januarju (lla) in juliju (lih) v obdobju 1931—1960 Srednje ekstremne temperature 71 lično nagnjenih pobočjih ali pa na samih vrhovih. Ugotovili smo, da odloča o višini dnevnega maksimuma predvsem absolutna višina. Ista ugotovitev je bila tudi pri analizi srednjih absolutnih maksimov. Grafični ponazoritvi se pri srednjih maksimalnih temperaturah vendar ne smemo odpovedati, saj nam le tak način omogoči, da pri¬ demo do spoznanja, kako vplivata na temperaturno vrednost abso¬ lutna in relativna višina postaje in njena ekspozicija. Ako primerjamo zveznice srednjih maksimalnih temperatur za meseca januar in julij (grafikon 11 a, 11 b), ugotovimo veliko razliko. V juliju je situacija taka, kakršno smo spoznali na večini grafi¬ konov, ki so prikazovali dnevno razporedbo maksimov. Vpliv reliefa, tj. ekspozicije postaje in relativne višine, je minimalen. Srednje ma¬ ksimalne vrednosti se ravnajo praktično le po absolutni višini. Zvez¬ nica je izravnana in prikazuje gradient v velikosti 0,76°C/100m. Po¬ udariti velja dalje, da ni opaziti nikjer sledov diskontinuitetne plo¬ skve, ki sicer leži poleti v višini ca. 1500m (31, 32). Bistveno drugačna je situacija v januarju. Očitno je predvsem, da so postaje v višini med 500 in 1000 m toplejše, kot naj bi bile, če upoštevamo gradient, ki ga tvorijo dokaj idealno ležeče postaje Kre¬ darica (12), Ribniška koča (25), Št. Jošt na Kozjaku (26) in Jeruzalem (7) (gradient 0,38 °C/100 m). Postaje, ki leže pod 500 m, pa so levo in desno od zveznice: Kredarica—Ribniška koča—Št. Jošt—Jeruzalem, kar pomeni, da so bodisi toplejše, bodisi hladnejše od postaj na dobro ventiliranih mestih. Kot najhladnejše se pokažejo postaje: Šmartno pri Slovenj Grad¬ cu (28), Murska Sobota (17), Lendava (x) in Voglje (30). Da so med najtoplejšimi postajami Črnomelj (5) in Hotemež (x), gotovo ne izne- nadi. Ne moremo pa tega trditi za postaje na pobočju: Plesko (22), Planina pri Rakeku (20), Golnik (x), dalje Planina pri Sevnici (21), Šmarna gora (27) in zlasti Planina pod Golico (19) ter Šentjernej nad Muto (x). Videz je, da se zrak nad položnimi južnimi pobočji ne dvi¬ ga s toliko hitrostjo, da bi bil izravnan temperaturni dvig, ki ga po¬ vzročajo več ali manj pravokotno na pobočje padajoči sončni žarki. Dosedanje analize srednjih mesečnih temperatur iz terminskih vred¬ nosti (22, 23, 33) takega zaključka niso nakazale. Vsekakor velja podčrtati, da temperaturno razsipanje v vertikalni razporedbi ni veliko in da so v večini primerov vključeni vsi odstopi v intervalu ± 1 °C. Če pa upoštevamo, da so vse vrednosti, razen po¬ staje Ljubljane, dobljene z redukcijo, in da so bili opazovalni nizi neredko zelo kratki, potem postane jasno, da bi, kljub majhnim raz¬ likam, bilo tvegano iskati zanje fizikalno utemeljitev. Velja še omeniti, da so ob morju srednje maksimalne temperature v januarju za približno 4°C višje od onih v notranji Sloveniji. Naj¬ višjo srednjo januarsko maksimalno temperaturo izkazuje Ajdov¬ ščina, namreč 7,6 °C, kar je za 0,4 °C več kot pa Koper, čeprav leži skoro 100 m višje. x V tabelah 11 a in 13 a te postaje niso vnesene. Tabela lla SREDNJE MAKSIMALNE TEMPERATURE (1931—1960) 72 Ekstremne temperature lltUEA -3l§odn OIIA91§ ■st< o co co to id in (M rJH lO CD in CD O t> rjT »—r t- CD CO l> NNNNlMNNlN in co co^ co^ co 05 t** CO in O 00 H 115 H NNNNNNNN t> in (N in in Tj< I> 05 (M CO t> 05 05 Tt< t> r—« co m co *f ^ in co" co 05" CD CD CO r-T in 05 CO CO C0 05 ^ rt< (M o" © in co^ co co Ifl CD N co o co co" co" in CD 05 I> rt< CD buisia co •sqv S (N 03 05 CO co o in co o th in m O C & oj pq o J* m o o o ^ > OJ o M cd a Maribor-Tezno 275 2,3 5,1 9,9 15,0 19,9 23,6 25,7 25,3 21,7 15,1 Srednje ekstremne temperature 73 101 llfUBA -a;§odn oiTA9;§ o ►4 C D O 05 (TO CO tF CO co co" rji in co" co" CO I> 00 co in co rH CO I> CO co" co" co" co" in c. co" co" co co co" co" co co co co" co co" co tf co" co o c- m 05 t> o" o" 05 ^ 05 O" O" r-T 05 ^ in o" o" o" o" CO l> cm" im" tF 05^ I> co" co 05^ in co" co tf" in in co" co" TF £> co" co" rH CO in" ^f" co co tf" in" CM O t> tjT in" in" in in ^f" in" T in co in in" tf" tf" 05 ^ CO CO r-^ -F H C& tf" co" -f" in" tf" tjh" co ©^ T—^ co" rjT CO CO C» tf" -F co" rH CO CO O CO CO «3 n io ^ ifl co co co r> r-n r-T cm" cm" cm" cm W CO )N CO rH CO -F co' th" iH H ^ H CO v O) T5 03 s-< o a) >N > 80 Ekstremne temperature V razlikah med februarjem in marcem (K. 14) je opazno prehi¬ tevanje v večjih širinah: Črnomelj 4,6 °C, Celje 5,1 °C, Sobota 5,4 °C in Lendava (x) celo 6,4 °C. Vero v prikazani sistem nekoliko oslabi dejstvo, da sta tudi obe ljubljanski postaji zaznamovali otoplitev v velikosti 5,3 oziroma 5,8 °C. Višja področja še vedno močno zaostajajo: otoplitev je znašala na Ribniški koči 2,8 °C, na Kredarici 1,7 °C. Ob¬ morski pas se z razlikami med 3 in 4 °C oddaljuje od trenda v visoko¬ gorskem svetu in se približa razvoju nižjih področij notranje Slo¬ venije. Med marcem in aprilom (K. 15) se prehitevanje spodnjih plasti ozračja, tako ob morju, kot v notranjosti, nadaljuje. Medtem ko ima¬ mo v visokogorskem svetu dvig za ca. 2,5 °C, v sredogorskem ca. 3,5 °C in na Primorskem za ca. 4,5 °C, imamo v najnižjih področjih na vzho¬ du srednje maksime kar za 5 in tudi preko 6 °C višje kot v prejšnjem mesecu. Razlike v naslednjih mesecih se izravnajo in vsa nasprotja, ki smo jih ugotovili za prve mesece, kot posledico različne stopnje kon- tinentalnosti, so reducirane na velikost ± 0,5 °C. Pri tem je, zlasti v razhajanju med aprilom in majem, majem in junijem, junijem in Gr. 13. Razporedba srednjih minimalnih temperatur v januarju (13a) in julija (13b) v obdobju 1931—1960 Srednje minimalne temperature 81 julijem ter med julijem in avgustom, povsem nemogoče ugotoviti ka¬ kršnokoli zakonitost v razporedbi razlik. Vsa Slovenija se enakomerno ogreva oziroma ohlaja (avgust). V jesenskih mesecih se zimska oziroma pomladanska slika po¬ novi, le da v nasprotnem smislu. Ohladitve napredujejo od spodaj navzgor in iz notranjosti proti obali. Na j večje nasprotje v stopnji ohladitve nastopi med oktobrom in novembrom kot antiteza podobne¬ mu nasprotju med marcem in aprilom. Slika, ki smo jo dobili s pomočjo intermensualnih razlik, se ujema s sliko, dobljeno s pomočjo vertikalnih gradientov srednjih maksi¬ malnih temperatur. Obe metodi za spremljanje temperaturnih spre¬ memb v prostoru se dopoljnjujeta. 2. Srednje minimalne temperature a) Razporedba srednjih minimalnih temperatur v januarju in juliju Tako kot smo pri srednjih maksimalnih temperaturah ugotovili, da v razporedbi krajev ni bistvenih razlik med januarjem in julijem, torej skozi vse leto, isto spoznamo tudi pri ogledovanju grafikona 13 oziroma grafikona 14, na katerih so vnesene vrednosti za ekstremna meseca. Gr. 14. Razporedba srednjih mesečnih minimalnih temperatur (1931 — 1960) 82 Ekstremne temperature V januarju znaša temperaturna razlika med naj višjo (Koper) in najnižjo (Kredarica) srednjo minimalno temperaturo (pri srednjih maksimih 13,8 °C) 13,7 °C. Pri tem velja omeniti, da sta navedeni po¬ staji tudi ekstrema, kar zadeva njuni absolutni višini. Iz grafikona je razvidno, da bi storili napako, ako bi vzeli navedeno razliko za obnovo v računanju vertikalnega gradienta. Očitno je namreč, da so primorske postaje Ajdovščina (1), Lože pri Vipavi (15), Vipolže (29) in zlasti Koper (10) dokaj toplejše od ostalih postaj. Ta razlika gre na račun relativno visokih minimalnih temperatur v času, ko je obalni pas pod vplivom zraka, pritekajočega iznad Jadrana, in se zato še ni ohladil in transformiral. Toplejša kot ostale postaje v Sloveniji je še Kozina (11). Glede na leigo, neposredno nad Tržaškim zalivom, je to razumljivo. Iznenadi pa, da sikoiro ni razlike med to postajo in Golnikom (x) ter Bovcem (3). Zaključiti smemo, da izravna prednost bližine morja (Kozina) lega, in to pobočna, druge postaje (Bovec) v isti absolutni višini (ca. 500 m); Kozina pa leži na manj vetrovnem mestu, ki dovoljuje razvoj inverzije. S postajama Bovec in Golnik smo prišli do nove skupine postaj, to so one na pobočjih oziroma vrhovih in jih poznamo že iz prejšnjih poglavij: Jeruzalem (7), Plesko (22), Planina pri Rakeku (20), Planina pri Sevnici (21) in Primskovo na Dol. (x), Šmarna gora (27), Gomance (6), Planina pod Golico (19), Šentjernej nad Muto (x) in Šentjošt na Kozjaku (26), dalje Ribniška koča (25) in Kredarica (12). Zadnji dve imata srednje minime nižje od kotlinskih postaj in so nizke tempe¬ rature posledica predvsem absolutne višine. V prejšnjih poglavjih smo iz vrednosti naštetih postaj skušali poiskati vertikalni gradient. Isto storimo tudi v tem primeru. Pri tem pristopamo k delu z izkustvi, dobljenimi pri analizah dnevne razpo- redbe temperatur, bodisi v izbranih situacijah ali pa ob primerih absolutnih ekstremov. Postaje na pobočjih in vrhovih so bile v prejšnjih primerih na¬ nizane v dovolj ravnih zveznicah, tako da vertikalnega gradienta ni bilo težko ugotoviti. Pri tokratnem delu pa razmere niso tako jasne. Iz literature (31, 32) in naših analiz dnevne razporedbe vemo, da leži med 1000 in 1500 m neredko inverzna ploskev, ki pride v specialnih situacijah do izraza ne le pri minimalnih, temveč tudi pri maksimal¬ nih temperaturah. Res je sicer, da veljajo te ugotovitve skoraj iz¬ ključno za anticiklonske situacije, v poprečkih pa so upoštevane tudi vmesne in ciklonske situacije, v času katerih so, zaradi advekcije, uničene inverzne plasti. Na prvi pogled dobimo tudi na grafikonu 13 potrditev dosedanjih ugotovitev. Postaje Jeruzalem, Plesko, Golnik, Planina pri Sevnici, Primskovo in Šmarna gora imajo skoraj isto srednjo januarsko minimalno temperaturo, čeprav znaša višinska raz¬ lika med skrajnima dvema, Jeruzalemom in Šmarno goro, nad 300 m, in bi zato opravičeno govorili o izotermiji vsaj do vrha Šmarne gore (665 m). Problem pa nastane, ko skušamo ugotoviti temperaturno raz- poredbo nad inverzno plastjo, vse do višine Kredarice. Pokaže se na- Srednje minimalne temperature 83 slednje: ako smatramo, da se zrak nad inverzno plastjo normalno ohlaja, izpadejo postaje Planina pod Golico (19), Šentjernej nad Muto (x) in Šentjošt na Kozjaku (26) kot premrzle, čeprav leže na vrhu (Šentjošt) ali celo na južnem pobočju (Planina pod Golico). Prav tako ni mogoče preko dejstva, da ležita postaji Planina pri Sevnici in Gol¬ nik na položnih južnih pobočjih, Šmarna gora pa v legi, zaščiteni z drevjem, da pride čez dan do močne insolacije, ki mora, ustvariti ve¬ like toplotne rezerve. Te predstavljajo omembe vredno komponento v celotni toplotni bilanci, katere drugo glavno komponento predstav¬ lja v zimskih mesecih izžarevanje. To pa pomeni, da moramo vred¬ nostim, ugotovljenim na položnih južnih pobočjih, poiskati protiutež na postajah s približno istim nagibom na severnem pobočju. Tako lego ima le ena postaja, namreč Ribniška koča. Ako upoštevamo pravkar navedene argumente, dobimo zveznico —• premico, ki ne veže samo osnovnih dveh točk, to je Kredarice in aritmetične sredine iz postaj na podobnih južnih in na severnem pobočju, temveč tudi postaji Šent¬ jošt na Kozjaku (26), Plesko (22) in končno Jeruzalem (7). To pa po¬ meni, da v poprečnih vrednostih, celo pri minimalnih temperaturah, inverzije nimajo pričakovanega efekta niti v višinah nad 1000 m niti v višinah pod 1000 m. Pač pa je zelo važen temperaturni obrat tik oh zemljini površini. Vertikalni gradient srednje minimalne temperature znaša v janu¬ arju 0,36°C/100m (obdobje 1931—1960). Ako se poslužimo istega gradienta, ki smo ga pravkar ugotovili za postaje na dobro ventiliranih mestih, ugotovimo, da je do višine 1000 m najhladnejši kraj v Sloveniji Šmartno pri Slovenjem Gradcu (28), ki je za 4°C hladnejši od ventiliranih postaj v isti višini. Le za ca. V 2 °C manj hladne so postaje Babno polje, Murska Sobota, Rateče- Planica, nato pa sledijo Kranjska gora, Voglje, Celje itd. Vse naštete postaje so izrazito kotlinske postaje, iz katerih zrak nima kam od¬ tekati. Gotovo nekoliko iznenadi, da ni na prvem mestu postaja v Babnem polju, temveč ona v Slovenjem Gradcu, ki smo jo pri analizi dnevne razporedbe morali šteti sicer med kotlinske postaje, vendar ne izrazite. Sicer smo navedli primere, ko so bile minimalne tempe¬ rature te postaje povsem v skladu z našo sedanjo ugotovitvijo. Uteme¬ ljitev bi bila torej, da so primeri razjasnitve in tako pogojene izrazito nizke minimalne temperature (primer 11. 2. 1958) pogost pojav in ne izjema. Kot izrazite primere prehodnih postaj poznamo iz lege na grafi¬ konu 13 postaje: Črnomelj (5), Šentilj ob Mislinji (x) in Jezersko (18) Glede na lego postaj je taka razvrstitev popolnoma v skladu z našimi pričakovanji. Ugotovili smo že, da v juliju situacija ni drugačna. Gradient se poveča od 0,36 na 0,57 °C/100 m. Razlike v temperaturni razporedbi pa so naslednje: Babno polje in Šmartno pri Slovenjem Gradcu sta zamenjali mesti, tako da je Babno polje od vseh postaj vse do višine 1500 m absolutno in relativno najhladnejša postaja. S srednjo mini¬ malno julijsko temperaturo 7,8 °C je za več kot 3°C prehladna, med- 6* Tabela 13a SREDNJE MINIMALNE TEMPERATURB (1931—1960) 84 Ekstremne temperature 191 IKTIBA -aigodn OTLA©;§ C O O a 'S o & > O TJ < Srednje minimalne temperature 85 iioreA -aigodn * {» H 05 l> TO t>" ID CO^ o" t-" CM^ Tt<" l> eo cm" co to o" 1 -h" to" cm" TO TF co" o" ID ID TO O" TO TO l> rH o" r—T co" TO 05 05 _ TO o" ID I> C O r-T C» TO O «» co" o" cm" r-T ID 05 CM 05 O y~^ 05 ^ ID CO CO CM ID TO CD O CM" TO TO Tt< ^ ID 05^ th" o" I CM C-^ TjT r—T TO^ cm" CD t> CD^ CM^ cm" o o" o" ID CM" I I »H ^ o" cm" tT< cm CO 05^ CM^ ID TO" TO" TO" CM^ CD co" ID I I OD TO, co" co" o" cd" i> © o o, co ID rjT I I I I I I O TO oT co" I I CD' t> tJ<" to" TO CM_ o" !>" 05 ID ID TO CD TO 05 t- O > O £ O O TJ O a co c c cd 3 V co > 86 Ekstremne temperature tem ko je Koper kot najtoplejša postaja pretopel za nepopolne 3° C. V januarju je znašal ekstremni, negativni odstop kotlinskih postaj (Šmartno pri Slovenjem Gradcu) preko 4 °C, obmorski pas (Koper) pa je bil za 5 °C toplejši od postaj na vrhu. Tako razmerje ne iz- nenadi, saj zagotavlja v januarju večjo razliko ob morju večja spe¬ cifična toplota vode in neoviran pristop južnih vetrov, manjšo razliko v juliju pa zagotavlja znana izenačenost temperaturnega polja našega obalnega pasu in notranje Slovenije. Za zaključek naj ponovimo, da znaša relativna amplituda med najtoplejšim (Koper) in najhladnejšim (Šmartno) krajem v Sloveniji v januarju 9 °C, v juliju pa (namesto Šmartnega stopi Babno polje) le 6 °C. b) Spreminjanje razporedbe srednjih minimalnih temperatur med letom Znano je, da so srednje mesečne temperature v februarju višje od onih v januarju, iz dosedanjih analiz pa smo se vendarle prepri¬ čali, da so ekstremne minimalne temperature najčešče v februarju. Iz tabele 13 a, enako iz grafikona 14 pa povzemamo, da so srednje temperature v februarju višje od onih v januarju tudi pri srednjih minimalnih temperaturah. Tabela 13b GRADIENTI SREDNJIH MINIMALNIH TEMPERATUR V POSAMEZNIH MESECIH v °C/100 m (v vertikalni smeri) Mesec 123456789 10 11 12 0,36 0,40 0,48 0,57 0,53 0,51 0,57 0,51 0,44 0,43 0,42 0,41 Iz preglednice 13 b in grafikona 14 je nadalje razvidno, da je razvoj pri srednjih minimalnih mesečnih gradientih podoben onemu pri srednjih maksimalnih, le da so gradienti skozi vse leto manjši. Še bolj kot pri vrednotenju točnosti srednjih maksimalnih gradientov velja pri srednjih minimalnih gradientih podčrtati, da so bila opazo¬ vanja, sicer reducirana na isto dobo, vendar različno dolga, vsa pa zelo kratka in da bi ne bilo smiselno, iskati fizikalne utemeljitve, oprte na že itak neznatne razlike v velikosti gradientov posameznih mesecev, in to kljub temu, da so opazovanja reducirana na skupni niz 1931—1960. c) Intermensualne razlike srednjih mesečnih minimalnih temperatur Pri obravnavanju vertikalnih gradientov smo se oprli le na re¬ prezentativne postaje. Med njimi ni bilo nobene, ki bi imela srednjo minimalno temperaturo v januarju višjo od one v februarju. Iz ta- Intermensualne razlike srednjih mesečnih minimalnih temperatur 87 Postaja 88 Ekstremne temperature Intermensualne razlike srednjih mesečnih minimalnih temperatur 89 bele 14, še bolj pa iz karte intermensualnih razlik med prvima dvema mesecema v letu (K. 25) je razvidno, da imajo največje otoplitve naše izrazite kotlinske postaje: Rateče, Šmartno, Maribor, Sobota, Ljub¬ ljana - aerodrom; tem se priključijo še postaje Planica, Kranjska gora ter Novo mesto V procesu otoplitve zaostane v največji meri Kredarica, kar je razumljivo'. Tudi sicer je razvoj v naslednjih mesecih (,Kl 26 do K. 36) 90 Ekstremne temperature K. 25—36. Medmesečne razlike srednjih minimalnih temperatur podoben onemu pri intermensualnih razlikah srednjih maksimalnih lemperatur in ni potrebno, da bi ga ponavljali. Podčrtamo naj le, da so medmesečne otoplitve pri srednjih minimalnih temperaturah manjše od otoplitev srednjih maksimalnih temperatur. Saj smo to omenili že pri vertikalnih gradientih. Kot zanimivost, ki je pri maksimalnih temperaturah nismo opazili, naj omenimo razliko med aprilom in majem. To razliko ima največjo naša najvišja postaja, Kredarica, s 5,4 °C. Vse druge, nižje postaje v Sloveniji, so imele to intermen- sualno razliko manjšo od 5 °C. V vsem letu so srednje minimalne medmesečne temperature naj¬ bolj izenačene med julijem in avgustom, ko imamo eno samo postajo, kjer je ohladitev dosegla 1 "C. To je Murska Sobota. Vse druge po¬ staje imajo ohladitev v razponu od 0,1 do 0,9 °C. V jesenskih mesecih imamo sliko podobno oni spomladi in kakršno smo spoznali pri maksi¬ malnih in minimalnih mesečnih razlikah. Vzrok temu so relativno velike amplitude v poletnih mesecih, ko zgubi mediteranska klima značaj maritimnosti in so amplitude večje kot v sredogorskem svetu. G. Amplitude med srednjimi maksimalnimi in srednjimi minimalnimi temperaturami Velikost naštetih amplitud prikazuje tabela 15 a. Za lažji pregled, ki naj nas seznani z vplivom lege postaje na velikost temperaturne razlike med srednjo mesečno maksimalno in minimalno temperaturo, pa je potreben izbor reprezentativnih postaj; prikazuje nam ga ta¬ bela 15 b. Velikost amplitude 91 os' t-" i> in“ CO K CO^ H © m t- N H H (M ^ lO m « w i> C^O^OOOOrHOt-CQCO^ id" ccT in co co" co" i> co co Th" ccT co ^ co^ co n ^ m i> T-i ©" r-T r-T Oj" CO oT CD co Th CO CO CQ ID CO cT co 1 oT ^ O) oj t> o ID CO ID ©^ l>" oT t-" co" ctT a J < £ p w s co p W , H H p s p & g P s g § «§ H K co co O ,, k/ <-5 HH ►—( 3 H > IDCNCDlOCOC-COOJ CO CO OJ^ ID Th" t-T o" CO CO I> o" r>* t> o" o" ID CO OJ^ ID CO" CO" ID" 05 OO" ^ cd m cv S* O 0) m u 3 o o o ^ % fl) ^ is u >0 a n

tjT co co" CO CO LO Ifi CO O t> 05 ^ 't Ifl O rlT co t> t> co" co (M^ CO CO O 10" LO co" co" io" £ »J < CO^ CO^ TO 1—^ rt< co" Th" os" r-T co" CO^ W N co^ a ^ t; CM" Oi oT Oi" co" cm" co - IO 00 oT 05 l> » CO^ ^ N 05 ^ im" 05" 05" 05" co o" eo cm o i> co^ oq cm^ CM" C- 05 05 " CcT ©" co" CM^ CO^ CD CM^ IO in cm" co" t~" o" cm" 05" cm" co S M § < s s g s % t; k § g o & W a s; « S is 00 E-I I—I § § S s a t—1 03 Q < % £a s J g “ P-i 5 ! rt m cm o" V o co cm" rf l> CM_ cm" m" CO CM o" co l> co o" CM co m cm t> 05 rH 05" in co" 05 ^ 05 ^ CD^ 05" in co CD co" t> CM^ co" 05" r> in cm" 05" in i> co in cm" CD l> CO^ c-" cm" CM 05 05 co in r>" in cm" CM^ CO CO 05 ^ CO^ I> CD 05” H co" CM" ^ CM^ CO ©^ in" co" th" co" in »n ©^ cm co in 05" co m" co cT co co CO 1-1 CM t> in r-T in 05 in co in 05" t>" o" © ro Tt^ in in i>" in co o co" 05" m" O co" in" M A - o ^ >w >0 -Ih O O) C >~5 ■a & . Cti Cti a a o a K m w m > > o a o c ,a rt CJ M m M M OJ -o P< c v 1 •§ rt co C _ rt CP >c /3 ^ o ,Q a 3 s s rt H Srednje meseCne temperature, dobljene iz ekstremnih vrednosti 93 Minimalne amplitude nastopajo v zimskih mesecih, medtem ko imamo maksimalne v poletnih; znamenje, da je efekt radiacije v zim¬ skih mesecih manjši od efekta insolacije v poletnih mesecih. Zanimivo je, da minimalna amplituda ne nastopa (med izbranimi reprezenta¬ tivnimi postajami) nikoli v februarju, temveč v decembru, kot mesecu z najtrajnejšim izžarevanjem — in v obeh sosednih mesecih. Kako vplivajo posamezni geografski faktorji na velikost ampli¬ tude, o tem nas pouči kolona 13 tabele 15 b. Vsebuje srednje letne amplitude, dobljene kot popreček vseh mesečnih amplitud. Največjo amplitudo (srednjo letno), večjo od 10 °C, imajo kotlinske postaje v notranjosti, na prvem mestu pa je Babno polje. Poučen je podatek, da imata Sobota in Ljubljana - aerodrom enako izrazito amplitudo, namreč 10,7 °C oziroma 10,5 °C. Povsem prirodno je, da so amplitude največje v kotlinah naših notranjih področij. Naslednje mesto pripada Ajdovščini, namreč 10,0 °C. Nekontinen- talni karakter te postaje pride do izraza v izenačenosti (velikosti) am¬ plitude v vseh mesecih. Najmanjša mesečna amplituda v januarju (7,7 °C) je le za 5,1 °C manjša od največje, v juliju (12,7 °C). Za Ljub¬ ljano - aerodrom znaša ta razlika kar 8,0 °C. Nadaljnjo skupino predstavljajo postaje na dobro zračenih mestih: Jeruzalem, Šentjošt na Kozjaku, Kredarica, pri katerih se poprečna letna amplituda manjša vzporedno z večanjem absolutne višine in zdrkne od velikosti 8,3 °C v Jeruzalemu, preko 7,9 °C na Kozjaku, na pičlih 5,3 °C na Kredarici. Tolmačenje je znano: čim večja je oddalje¬ nost določene zračne plasti od neposrednega vira toplote oziroma mra¬ za, tem manj so spremembe izrazite. Enake so posledice bližine morja. Le da nadomesti učinek oddaljenosti od neposrednega vira toplote velika specifična toplota vode, ker preprečuje nagle spremembe. V pri¬ merjavi z amplitudami drugih reprezentativnih postaj je vrednost Kopra (7,3 °C) velika. H. Srednje mesečne temperature, dobljene iz ekstremnih temperatur Način, kako pridemo do normalnih mesečnih vrednosti, ni enoten po vsem svetu. Osnova so srednje dnevne temperature, te pa dobimo ali iz terminskih vrednosti ali pa iz ekstremnih. V redko naseljenih področjih je težko dobiti opazovalce za dnevno trikratno odčitavanje temperature. Take razmere silijo k uporabi ekstremnih temperatur tudi za računanje srednje dnevne temperature in preko nje tudi za računanje normalnih mesečnih vrednosti. Prav to metodo propagira tudi MMO (mednarodna meteorološka organizacija). Po tej metodi izračunane normalne vrednosti vseh mesecev leta dobimo v tabeli 16. Ne da bi skušali že tu pokazati na razhajanja med normalnimi vred¬ nostmi, dobljenimi po obeh metodah, naj le omenimo, da so iz ekstre¬ mov izračunane vrednosti obremenjene s prav tisto slabostjo, o kateri smo govorili pri obravnavanju srednjih maksimalnih in srednjih mi¬ nimalnih temperatur. Večina naših postaj je namreč dobila ekstremne termometre šele v zadnjem deceniju in so torej opazovanja prekratka. Tabela 16a SREDNJE MESEČNE TEMPERATURE, DOBLJENE IZ EKSTREMNIH VREDNOSTI (1931—1960) 94 Ekstremne temperature Srednje mesečne temperature, dobljene iz ekstremnih vrednosti CO 05 05 O £> CO lO O Oi_ OD t— r r—T o" r-T co" I> oT o" oT CO co esf in" 05 CO CO 05 N l/j' n" in 05 00 Th" Th" H rH rq_ in to co' ccT 05 co co t> © CO I> (N co £- CD D- tH in co co Oi CO co^ co co ^ co cd co" ^ t> co o co" co co co" co ©^ 05^ CO o" C Tt< H ^ 05 r-T ^ TjT rl? co r- «0 » 10 in tj^ co^ 05^ o" o" o" I co Th Th" co CO G o" th" I H W ^ CO »-T t-^ th" lili CD 95 96 Ekstremne temperature 1 . Razporedba srednjih in mesečnih temperatur n posameznih mesecih Kot pri srednjih maksimalnih in srednjih minimalnih tempera¬ turah, tako se tudi v tem primeru ne bomo ustavljali pri vrednosti posameznih postaj, ampak bomo skušali dobiti odgovor na osnovno vprašanje: kakšna je razporedba srednjih mesečnih temperatur kot funkcija absolutne in relativne višine. Tudi sedaj bomo izkoristili površinsko neznatnost našega področja, smatrajoč razlike v zemlje¬ pisni širini in dolžini kot premajhne, da bi pomembno slabile jasnost iskane sheme. Zopet se bomo poslužili vertikalnih temperaturnih gra¬ dientov in intermensualnih razlik. Temperaturne gradiente za posamezne mesece spoznamo iz ta¬ bele 16 b iln grafikona 15. Tabela 16 b GRADIENTI SREDNJIH MESEČNIH TEMPERATUR, DOBLJENIH IZ EKSTREMNIH VREDNOSTI v °C/100 m (v vertikalni smeri) Mesec 1 234567 89 10 11 12 0,37 0,43 0,55 0,66 0,63 0,61 0,66 0,62 0,55 0,50 0,42 0,41 Minimalni gradient imamo v januarju in znaša 0,37 “C/100 m, ma¬ ksimalni pa v aprilu oziroma v juliju 0,66°C/100m. Takoj opazimo, da so razlike med velikostjo gradientov v novembru, decembru, janu¬ arju in februarju, to je v grobem v hladnem delu leta, v glavnem podobne, celo enake. Prav tako pa je v toplem delu v mesecih april, maj, junij, julij in avgust. Tako kot se višina sonca v navedenih dveh obdobjih leta relativno malo spremeni, isto velja tudi za toplotno raz- poredbo v vertikalni smeri. Saj sta oba pojava med seboj najtesneje povezana. Gradient v januarju je zelo majhen, le 0,37°C/100m. Pri tem velja poudariti, da vzrok za to ni morda izredno majhen gradient mini¬ malne srednje temperature! Nikakor! Razlika med vertikalnima gra¬ dientoma minimalne in maksimalne temperature je namreč neznatna, le 0,02 «0/100 m. Vidimo torej, da sredi zime nimamo le izrazitih mini¬ malnih temperatur, temveče da izrazite nočne ohladitve tudi prepre¬ čujejo, da bi se temperature med dnevom kaj prida dvignile. Nizko stanje sonca in kratek dan to onemogočata. Da je naj večji gradient v aprilu, ne iznenadi: utemeljili smo ga že pri obravnavanju razporedbe v prejšnjih poglavjih. Je posledica izrazitejšega ogrevanja prizemnih plasti ozračja, medtem ko imamo v višjih plasteh še nadalje nizke temperature. Poudariti pa velja, da nimamo simetričnega razvoja v jeseni, ko se gradient manjša zaradi naglega ohlajanja prizemnih plasti. Vertikalni gradienti se namreč od maksimov v aprilu v glavnem postopno manjšajo vse do januarja, ko nastopi minimalni gradient. Intermensualne razlike srednjih mesečnih temperatur 97 Gr. 15. Razporedba srednjih mesečnih temperatur, dobljenih iz ekstremnih vrednosti (1931 — 1960) Mimo januarja se za prikaz temperaturne razporedbe poslužujemo praviloma še julija. Vertikalni gradient v velikosti 0,66°C/100m (kot v aprilu) iznenadi nekoliko. Za opazovalni niz 1925—1956 je bil za srednje mesečne temperature, dobljene iz 3 opazovanj, ugotovljen gradiet v velikosti 0,66°C/100m (22, 23). Če namreč upoštevamo, da je bil ugotovljen na isti način (trije termini) in za isto dobo gradient za januar 0,43°C/100m, iz ekstremnih vrednosti pa le 0,38 °C in upo¬ števamo. da morajo biti rezultati, kar zadeva srednje -mesečne tempe¬ rature, dobljene po obeh metodah, v glavnem enaki, potem bi priča¬ kovali za julij ne 0,66°C/I00m, temveč ca. 0,70°C/100m. 2. Intermensualne razlike srednjih mesečnih temperatur, dobljenih iz ekstremnih temperatur Karte od K. 37 do K. 48 prikazujejo medmeseone razlike srednjih mesečnih temperatur. Ponove se, vsaj v glavnih obrisih, vse tiste zna¬ čilnosti, ki smo jih prikazali že pri podobnih analizah medmesečnih razlik srednjih ekstremnih vrednosti. Naj večje spremembe imamo med februarjem in marcem ter septembrom in oktobrom, torej v prehodnih mesecih, najmanjši pa med aprilom in junijem. 7 Tabela 17 INTERMENSUALNE RAZLIKE SREDNJIH MESEČNIH TEMPERATUR DOBLJENIH IZ EKSTREMNIH VREDNOSTI 98 Ekstremne temperature oo CM ©" © © co" © o" (M CO ©^ in ©^ in in cm" «m" ©^ tf" in (N CO I> o" CD Co" in £> co Murska Sobota pod Golico Intermensualne razlike srednjih mesečnih temperatur 99 lo co co ca ca oo co co m m m ca ca ca ca r- ca i—i w co co io irT io' w io" io" m io m m co co ca oo oo co co ca^ csr co to co co" co" ca" co" co in co ca co os ca ca co m co ca co co co co co 05 LO CO CO CO 05^ I> co" CO Ttf CO CO CO CO CO CO^ 05^ co" co ca" co co" S s M £ BS M cd .2 c r 2 E E E E .r-4 v* C C w cd cd a) o cd M C rD & m m 0 ) TJ cd S-i O > o o c cd S m o a tuo > 7 ’ 100 Ekstremne temperature Intermensualne razlike srednjih mesečnih temperatur 101 K. 37—48. Medmesečne razlike srednjih temperatur, dobljenih iz ekstremnih vrednosti TERMINSKE TEMPERATURE Problem računanja srednjih mesečnih temperatur smo omenili že v prejšnjem poglavju. Gotovo je, da se pravi vrednosti, ki jo dobimo iz 24-urnih opazovanj, dnevni temperaturi tem bolj približamo, čim manj smo reducirali število opazovanj. Pri tem mora biti izpolnjen osnovni pogoj, da so opazovanja razporejena tako, da zajamejo čim- več karakterističnih točk v poprečnem dnevnem razvoju temperatur¬ nih razmer. Z upoštevanjem temperaturnih razmer v 3 terminih, namesto v 2 (ekstremne vrednosti), smo realnim srednjim vrednostim torej bliže. V srednji Evropi so, kot vemo, ustaljeni termini ob 7., 14. in 21. uri. Prva dva naj bi bila v neposredni bližini časa, ko nastopata dnevni minimum in dnevni maksimum (in zato naj bi bile tudi temperature podobne), zadnji termin ob 21. uri pa naj bi dal vrednost, ki je naj¬ bližja srednji dnevni temperaturi. Prav iz tega predvidevanja upo¬ števamo vrednost, odčitano ob večernem terminu, dvakrat. A. Primerjava dnevnih in srednjih mesečnih vrednosti, dobljenih iz terminskih in ekstremnih temperatur Grafikona 16 in 17 prikazujeta temperaturno razporedbo na 14 reprezentativnih postajah v dveh dneh, in to 1. februarja in 7. sep¬ tembra 1958. V obeh primerih smo imeli anticiklonsko vreme. Ta tip vremena je bil izbran zato, ker nam le velike dnevne amplitude do¬ voljujejo točnejši vpogled v zadevno problematiko; velike amplitude pa imamo predvsem ob mirnem, anticiklonskem vremenu. Iz poteka zveznic na obeh grafikonih povzamemo, da so razlike med ekstrem¬ nimi temperaturami in ustreznimi bližnjimi terminskimi lahko zelo velike. Tako je bila dne 7. septembra 1958 v Celju razlika zjutraj skoro 5 °C. Podobna je bila razlika tudi v Babnem polju in v Viipolžah. Sodeč po obeh grafikonih med maksimalno dnevno temperaturo in terminsko temperaturo ob 14. uri, razlike niso tako velike. Vsekakor ostane zaključek, da so razlike med terminskimi in ekstremnimi tem¬ peraturami občutne. Glede na suponirano podobnost med terminsko temperaturo ob 21. uri in srednjo dnevno temperaturo, izračunano iz terminskih opazo¬ vanj, ugotovimo tudi, da so razhajanja velika. Pri kotlinskih postajah 104 Terminske temperature je znašala v obeh dneh razlika maksimalno skoro 5 °C, medtem ko je bila pri postajah na ventiliranih mestih manjša. Razlike med ekstremnimi in terminskimi temperaturami utegnejo biti torej ob mirnem, sončnem vremenu velike, in isto velja tudi za razlike med srednjo dnevno temperaturo, izračunano iz terminskih vrednosti in temperaturo ob večernem terminu. Pri advektivnem tipu vremena so te razlike seveda manjše. To lahko sklepamo iz poteka zveznic na grafikonih 18, 19, 20. Grafično so ponazorjene srednje vrednosti terminskih in ekstrem¬ nih temperatur za postaje Kredarica (grafikon 18), Koper (grafikon 19) in Šmartno pri Slovenjem Gradcu (grafikon 20). Opazovalni niz ob- Gr. 16. Razporedba ekstremnih in terminskih temperatur dne 1. II. 1958 Postaje: 1. Jeruzalem 7. Celje 2. Planina pri Sevnici 8. Šmartno (Slov. Gradec) 3. Javorje nad Škofjo Loko 9. Babno polje 4. Planina pod Golico 10. Jezersko 5. Erjavčeva koča 11. Rudno polje 6. Kredarica 12. Koper 13. Vipolže 14. Temenica Primerjava srednjih mesečnih vrednosti 105 sega šest let. Ker gre za pomožni dokumentarij, je tako kratka opazo¬ valna doba še sprejemljiva, čeprav ne dovoljuje trdnih zaključkov. Predstavlja pa edino možno pot, ako nočemo operirati z reduciranimi, temveč dejansko opazovanimi temperaturami. Postaji Kredarica in Koper - Semedela imata namreč le 6-letna opazovanja. Izbrati pa smo jih morali, saj sta najboljša predstavnika visokogorskega in sredo- gorskega klimatskega področja, vsaj za naše neizrazite razmere. Ne da bi se spuščali v detajlno analizo, nam postane ob primer¬ javi vseh treh grafikonov očitno naslednje: v razmerju z velikostjo Gr. IV. Razporedba ekstremnih in terminskih temperatur dne 7. IX. 1958 Postaje: 1. Jeruzalem 7. Celje 2. Planina pri Sevnici 8. Šmartno (Slov. Gradec) 3. Javorje nad Škofjo Loko 9. Babno polje 4. Planina pod Golico 10. Jezersko 5. Erjavčeva koča 11. Rudno polje 6. Kredarica 12. Koper 13. Vipolže 14. Temenica 106 Terminske temperature Gr. 18. Srednje mesečne ekstremne in terminske temperature na Kredarici amplitude med srednjo maksimalno in srednjo minimalno tempera¬ turo so razlike med vrednostjo minimalne temperature in terminske ob 7. uri najmanjše v notranji Sloveniji (Šmartno), na drugem mestu je naše Primorje (Koper), največja pa je ta razlika v visokogorskem svetu (Kredarica). Pri tem velja poudariti, da kaže Kredarica dokaj konstantno razliko čez vse leto, od 2 /s amplitude v januarju in juliju, do 'h amplitude v aprilu. V Šmartnem znaša januarja obravnavana razlika le '/s amplitude, meseca marca le Vn amplitude (srednjih eks¬ tremov) in v juliju 2 / 7 . Vzrok za tako velike razlike med razmerami na Kredarici in v Šmartnem more biti en sam: različen čas, ko na¬ stopajo dnevne minimalne temperature. To pomeni, da nastopa v vi¬ sokogorskem svetu dnevni minimum čez vse leto že v kasnih nočnih in ne šele v jutranjih urah. V osnovi imamo podoben potek tudi med dnevnim maksimom in terminsko vrednostjo ob 14. uri. Zopet je najmanjša razlika v Šmart¬ nem, največja pa na Kredarici. V zvezi z računanjem srednje dnevne (in iz nje, srednjih meseč¬ nih) temperature nas zanima predvsem kvantitativno razmerje med terminskima vrednostima ob 7. in 21. uri. Izkustvo je pokazalo, da je Primerjava srednjih mesečnih vrednosti 107 vrednost ob 21. uri dejansko blizu srednji dnevni temperaturi, dob¬ ljeni iz treh opazovanj, ako znaša vrednost približno l U do Vs ampli¬ tude, ki jo tvori temperaturni razpon med terminoma ob 7. in ob 14. uri. Analiza vseh treh grafikonov pove, da imamo take razmere le v Šmartnem, ne pa tudi v Kopru oziroma na Kredarici. Ti dve postaji imata vrednost ob 7. in ob 21. uri skoro isti. To pa pomeni, da so srednje dnevne temperature prenizke, saj je terminska vrednost ob 21. uri prenizka, da bi jo smeli upoštevati dvakrat. Dokončno sliko o tem vprašanju si bo mogoče ustvariti šele, ko bodo na razpolago dolgoletna opazovanja s termografi. Iz prikazane dokumentacije je vendar že sedaj upravičena trditev, da se srednje mesečne tempera¬ ture, kakršne bomo obravnavali v tem poglavju, tako za visokogorski, enako kot tudi za primorski pas, prenizke. Podobno kot v dosedanjih poglavjih, tako se tudi pri obravnavanju srednjih mesečnih tempera- Gr. 19. Srednje mesečne ekstremne in terminske temperature v Kopru 108 Terminske temperature ma x. ,h 21 h 7 h min. ) 2 3 4 5 6 7 B 9 10 11 Meseci 1 Gr. 20. Srednje mesečne ekstremne in terminske temperature v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu tur, dobljenih iz terminskih opazovanj, ne bomo ustavljali pri meseč¬ nih vrednostih posamezne postaje, temveč ostane še nadalje v ospredju shema o prostorski razporedbi temperatur v Sloveniji. To pa pomeni, da se bomo zopet oprli na vertikalne gradiente v posameznih mesecih, predvsem pa v januarju in juliju; druga stopnja bodo zopet med- mesečne razlike kot posledica razlik v zemljepisni širini in dolžini, predvsem pa v absolutni višini. Srednje mesečne temperature 109 B. Srednje mesečne temperature, dobljene iz terminskih vrednosti 1. Razporedba srednjih mesečnih temperatur v januarju Že bežen pogled na grafikon pove, da imamo v Sloveniji, kljub njeni teritorialni skromnosti, zelo velike temperaturne razlike. Iz lege postaj, ki leže na dobro zračenih mestih: Kredarica, Krvavec, Ribni¬ ška koča, Dom na Komni, Planina pod Golico, Planina pri Sevnici, Planina pri Rakeku, Šmarna gora in Jeruzalem dobljeni vertikalni gradient za mesec januar znaša 0,39 °C na 100 m. Če upoštevamo ta gradient, potem je najtoplejši kraj v januarju Koper, najhladnejši pa Slovenj Gradec. Temperaturna razlika (relativna) znaša 7 °C. Na¬ vedena dva kraja pa nikakor ne smemo smatrati kot dva ekstrema, ki daleč prekašata ostale kraje. Če upoštevamo isti vertikalni gradient, dobimo za postajo Kortina ob Rižani le 0,3 °C nižjo vrednost, kot jo ima Koper; to pomeni, da moramo v isto vrsto kot Koper šteti tudi Ankaran, Strunjan, Piran, Portorož in poleg sveta tik ob morju tudi najnižji svet ob Rižani. Temperatura, ki smo jo spoznali za Slovenjegraško kotlino, pa velja tudi za drugi najnižji svet na Koro- Gr. 21. Razporedba srednjih mesečnih temperatur (1931 — 1960) v januarju Gr. 22. Razporedba srednjih mesečnih temperatur (1931 — 1960) v juliju 110 Terminske temperature škem, saj imajo Ravne le 0,2 višjo vrednost. Komaj omembe vredno zvišanje srednjih januarskih temperatur ugotovimo tudi na Raven¬ skem v Prekmurju, dalje v Planici in na področju Vogelj. Našteta imena povedo, da imamo v predalpskih kotlinah, na mestih, kjer so posebno ugodni pogoji za nastanek jezer hladnega zraka, relativno najnižje temperature, v obmorskem pasu pa relativno najvišje. Ako poiščemo na grafikonu srednjo januarsko temperaturo obeh grup, re¬ ducirano na morski nivo z gradientom 0,39 °C/100 m, dobimo za notra¬ njost — 2,0 °C, za obmorski pas pa 4,5 °C. Kredarica in druge dobro zračene postaje, ki smo jih že ponovno omenjali, pa imajo na morski nivo reducirano temperaturo +0,7 °C. Pobočja in vrhovi v notranjosti so prav zaradi inverzije v kotlinah izrazito toplejša od kotlinskega dna in to za preko 2 °C. Vsekakor pa še zelo zaostajajo za obmorskim pasom in sicer za ca. 4 °C. V intervalu 7 °C, kolikor znaša relativna razlika med najtoplejšim in najhladnejšim krajem v Sloveniji (tabela 18), se zvrste vsa druga področja. Večina postaj je seveda razporejena na levi strani linije, ki veže srednje temperature izoliranih postaj. Sredino leve, hladnejše polovice, zavzemajo postaje, ki leže na manj izrazitih inverznih pod¬ ročjih največjih predalpskih kotlin. Te postaje so: Brežice, Krško, Ljubljana - aerodrom in Bežigrad, Grbin, Škofja Loka, Bled, Luče, Celje, Maribor, Pragersko, Starše. V tej skupini so tudi postaje Do¬ lenjske in Kočevske: Črnomelj, Novo mesto, Kočevje. Gotovo iznenadi, da srečamo v tej grupi tudi Babno polje in Rudno polje, ki smo ju pri analizi karakterističnih vremenskih situacij srečali dosledno med najhladnejšimi. Ta ugotovitev je le navidezno nelogična. Obe postaji ležita relativno visoko (750 in 1340 m) in sta zato v večji meri do¬ stopni za vetrove. To pa pomeni, da jezera hladnega zraka niso tako pogosta, kot v globljih kotlinah. Kadar pa nastopi brezvetrje, potem so dani vsi pogoji za ekstremne ohladitve, saj je v obeh primerih ob¬ zorje odprto, tako da odpade možnost za protisevanje s pobočij; poleg tega pa ni megle, ki bi zairadi sproščene latentne toplote (im s ;tem pogojenega protižarčenja) preprečevala ohlajevanje. Tako moramo zaključiti, da je normalna temperatura za januar za, obe postaji v skladu s fizikalnimi nujnostmi. Čim manj izrazito kotlinsko lego imajo postaje, čim bolj nagnjena so tla, na katerih leži postaja, tem bolj se januarska temperatura približa vrednostim, kakršne srečujemo pri postajah na dobro zrače¬ nih mestih. Take postaje so: Bled, Golnik, Laško, Hotemež. Pri zad¬ njih dveh postajah je vetrovnost posledica bližine relativno večjega vodnega toka. Posebno pozornost zaslužijo januarske temperature na Krasu, to je v pasu od dinarsko-alpske pregrade pa vse do morja. Tempera¬ turna postaja Postojna leži na zelo vetrovnem mestu, čeprav ne na pobočju. Njena januarska temperatura —1,3 °C idealno ustreza tem¬ peraturam ventiliranih postaj notranje Slovenije. Če pa upoštevamo, da pride na postojnskem polju neredko do ekstremnih ohladitev, ki so povsem enakovredne ornim v Babnem polju in na Rakitni, potem Srednje mesečna temperature 111 mueA -a;§odn ^H^ao^ototoo OIIA0-JS ^ *"• rH H H ^ O 03 t- CO CD M I> CO D- t> © M N N in W B O M O 03 ^ csf CD C©" 05 o" oT ©" Tjf Cm" ctT » h co o o co r co h o cm co co^ co i> cm^ o" 05 co" 03 ©" Oi 00 O CD co co" CO ©" r-T o" in rH cMocM^eoc^incM rh' h' o" h h o h cf cf H II II CO^ M l> CD CO N 05^ K5 H ^ CO^ H CO_ n o o" d h h o" o h d ® in n ^ n I I I rH CO O 05 in ^ M I> H co" r-T rp" m" in co © co" in 00 CM^ CO 05 ^ CO ^ CO i> co" 05" co oT (N r-T co" O CO in r-^ CO CO - co" T*r 05" TttrHC-C-C^TfOrPCOTF 50 05" TjT CD o co" l> 05" ©" 05" l>" 05 ^ CO CM^ t> ©^ l> 05 ^ co^ 0 _ in o" co" co in co" tjT co" m" rh" CO^ (M CO^ CO^ CO^ CO^ © CO^ CO CM^ CM^ co" cm" t^" in" tf" co" o" co" 05" 05" in co in 05" co" t-^ 05^ cq_ 05^ co^ co^ in 05^ cm^ co^ cm_ in~ i>" co" r-^ c-" 05" d--" o co co in in o a h h m co 05" in co 05" co" t> 05" in co" co csf 05" co" T—IrHrHr—I rH i—I i—Ir —1 rH CM CM rH 05^ in co^ 05^ 05^ t> o in co" co" co" t-" t> co" in' co" co" co" CO 03 CO ^ (N »h_ co^ co_ in co" cm" t^" 05" cq" 05 ^ LO ^ co" co" co" 0 _ CM^ CM^ CO^ t> CO CO ©" -M<" w s o H m w CO 05 ^ co co co CO^ co rH^ co^ r-T irT co" 05" o" 05" o" cm cm" 05" CO CO rH CO CO CM in co 05 ^ co^ i> o" ^ in in V in o" r-T rtT w in cn cn © n ^ n 05^ i> i> » co o" 05" in os" o" 05" t>" o" in" t~-" cm" cm" co" tf" o" n in in n in co^ co^ co^ co r-^ i> co^ co 00 co ^jT th" rjT m" in" co" in i-T co" co" co" co" in" W £ P W S a> 00 ^ CM^ rt<" im" o" I I CO^ CO^ Tt< co o" o" th" co" I 'T ooincoooo^r-^co «T cm" o" th" cm" h m" co" o" I II II II II CM CO »H CM Tf 05 CO^ 05 ^ 05 _ CO CO CO CM^ o" o" h h in in r-T co" co^ co co^ cm^ in 05^ in co in 05^ cm^ cm_ cm" ih" o o~ th" o' co cm" co o" aT III I M l l o co o m co o o o co in ^ in m o in rH CM rH in I> inoL'-cMO-^inin 05 rHcooo' , i H 05 OC 0 ^C 0 H 05 ^l>C 0 C 0 lNOH lMinO 5 CMCM^COWC 0 ^ H in in 33 v S j> o H W M K* O ^ (U u w m u o o .s;-g- m c rt v £ o a>N m w a> - C (S M o O U o pn oh o o o k s C 0 O O O O U K/ K/ K/ K/ K/* ^ O H W (H H H H CMCO^intOI>COC 30 cm co ^ m co i> 112 Terminske temperature t[IUBA -31§odn h co ifl OIIA31S ^ ^ H CD N CO 05 « rH Oi C©" in oj' co" CM I> »-H CM^ TO CD ^ CM^ t> TO^ oj' CM co" oT Th" co cT of t> oj' o co co th in oT oj" co" oj' co CQ 05 Th t> Th 05^ CO CM Cfi O « H 05^ O Th" O o" CO" o" CM" o" O o" N lO O > H H o" o" o" O 00 CD Th^ t> in" co" co co Th" Th" Th CO^ rH^ TO^ 05 TO^ 05^ Th^ D-_ 05^ Th" co" Th" Th" o" Th" in Th" co" Th" CO^ o CO t-H t> V in rf Tf co co co cm" 05" co" C» CM^ 05" 05" cocMi>oot>ino^co»-^i> 05"cocooj'inoj'o"oTi>or " in" co" co cm Th 03 ^ in 05 CM co o ra N o Th" co" co" Th" o" Th" Co" Th" Co" in" 05^ lf^ rH o" co" E-" Th 05^ 05 l> 05 05^ Th C0^ 05" Th co 05" 05" t>" os" rHCMT-HrHrHrHrHrHrHrH CM^ t> Th^ CO CM^ in in CO CM 05^ C-" 05 co" t> cm" I>" £-" I> co" C-" CM_ TO co" co" CM„ CO^ CO in Th" cm" TO CM TO CM CM tH CM^ t-^ TO^ to" to" cm" Th" 05" co" Th" Th" cm" Th" CO Th^ CO o" 05" co" TO H tJI TO H H M OD CM^ 05^ 05 " cm" to" 05" TO 05' o" 05" £-" 05" O) co" Th" Th" t> ©^ TO^ TO_ CO^ O TO^ Th_ t> CO^ Th" co" co" Th" H Th" co" ^h" CM" ^h" CM^ TO Th Th" o" o cm in co cm^ co in o 05 in cT Th" th" o" Th' o" CM o" o" o" lili II °„ °., cm" th" cm" t> rH^ CO^ r-J^ £> ©^ CO I>^ TO lf^ co cm" cm" in cm" o" cm" cm" t-T III I CM O TO £> TO CM O cm cm in CM TO CM ©I>©tn©rH©i-l© CMTOCMI>ininTO 05 TO TO H LO CM CM CM H t —1 Th . d £> . ID l> CO 05 O OO rtCMTOThl0C0r-C005O rH CM CM CM CM CM TO TO TO TOTOTOTOTOTOTOTOTOTh Th Th pri Sevnici ... 550 —1,4 0,1 3,7 8,8 13,1 16,5 18,7 18,2 14,8 9,6 43. Polički vrh . . . 320 —1,3 0,4 5,6 10,6 14,4 17,9 19,7 19,1 15,6 10,1 44. Postojna .... 533 —1,3 0,2 3,5 7,2 12,1 15,8 17,5 16,9 13,7 9,1 45. Pragersko ... 251 —2,1 0,2 4,2 9,6 14,0 17,2 18,7 18,3 14,6 9,1 46. Radlje .... 402 —3,1 —0,2 4,1 8,9 13,2 16,7 18,2 17,8 14,5 8,7 47. Rakitna .... 787 Srednje mesečne temperature 113 ©i^^coait-cocooa)^ N 05 O CO CO M O) tO t* tO 03 N © £— O M 05 CO ^ l> IO 05 CD M IO b I> co" ID Th" CO CSj" Oj" C-" IH t> co" CD^O^CO^CD^OSTt^iOTtt ffi H O O TP > t> N « H o" H 05 CO CST CO" CO (M^ t> Th" CO 02 C 0 r-^ GO CO 00 LO « C 0 H « 3 ^ O) 02 ^ csf co" C-" co" co" co" co" Th" ID 00 ID Th" co" Th" Th" ^ M in O 02 H H (N ^ H IH C©" ccf ID CO Co" o" CO" CO" Co" 02 " tHC 0 *-(IDOC 002 CSJI>|>IDC 0 I>C 0 t-I co" 02" co" o" 02" co" th" t> co" o" csf 02" co" HiMHHNHHCSNHH L— CO h W 02 ^ N rH^ 02 ^ Tt^ CSj^ CO CO ID Th" CO" C>f 02 " C"" £-" ih" co" 0 O O r-" rh" co" CO IH Tt^ IH ' t-T co" Lff co" ID CO' CO IH tH_ c-" co" o" 02" co" Th' ID CO Th' 02" 02" CO CO" CO co" 02" o" csf 02" co" co" 02" 02" C 0 ThCM 0202 C 002 C 0 ^I>O" 02 ih co" ih" ih" LO" Th" ID ccf co - irf Th Th O" CS1" tH" LO" CO" CO" CO" ih ccf ccf ID" Th" CSJ tH of IH IH CO CO O IH CO O ID tH CO" CO" CSJ" ID" CO" 02" Th" 02" CO co" 02" rH" csf o" co" co" t>" o" CO CO rH rH IH CO" IH O" O" 02" ID csf co" r-T o" th" csf Th" CO CO rn" CO 02 CO rH CO' ID' CO' CO' IH' O" Tj^ CO" 03 CO" CO" CS^ csf CO co" co" co" tH co" Th" co" CO id" Th" co" Th" ID " 02" 02" CSf co” Th" Th" IH ID D- rH o IH TH 1.N 'J' > 1—I '—> ’—II—I II I I I I I I II CO' CSJ' CSJ' CSJ' O' CSJ CO" CS]" CO 02" CD" 1 -H N « rH o" co" csf o" Th" o" o" rH Th" o" o" rH o" o" II I I rH 02 O O CO' CO co" co" id" ID ID ccf CO" CS1" CO" CD" csf co" csf csf I I I I I I I I II I CS1" CSJ" h O" 02" O" ID" Th" CO" IH O IH 02" CO Tt^ Th" r-T csf o" ih" CO csf r-T o" CO csf th" CSl" r-T th" II I III I I I I I OThOOOCSJCOlH020 rHCOCSJCOThCOThThCOCSJ vhCOHLDCOCOlDlDO)CO CSJOCSIOOCOOCOOCOThCOrHCOO lDCOOCOrHIDCS10002COlDlH02CO ThlDThrit-CSlThCOC^ Th co CO csj csi .OJ. CJ ' 1 ’ S £ S 'c J g 3 'C 1 _.g ‘ ' ‘ M r 4—^ r D . 1 (5 rrt . O /— < I H H /—< C C rH OJ CJ »—1 rH (h O. f I >r/J Ah K* cdcdo*»P, 2 o 4 S>^ 6 C 6 6cg65S« 0 Sa)a> N .rQ. CO OJ O H (M CO Th LD CO IH CO 020 rH C-T^ ©" ©~ ©~ I I I 05 ©" o" © © © co in ©" ©~ I l CD © © I I (M o~ ©" CD o" o" I I © © © co^ in o" cT po in m o~ o" o" © ©~ I I © in ©" ©~ ©_ CD ©~ ©~ in co ^ © ©" o" I I I © © *-T © I I co t> ©" ©" ©~ I I I ©" ©~ r-^ ©^ O o" ©" o" TO^ 05^ ©" ©" © © © TO^ o~ ©~ I I in ©~ ©~ © © © © TO 7-^ 05^ ©©'©'" in to ©" ©" I I N OO N © o" ©~ I I I TO^ ©~ o" CD TO^ ©" ©" CO rf © © co ©^ in © ©~ © co co o' ©~ 05 05 ^ © © ©" ©~ o" ©" © ©" ©. ©^ 1-H cT ©~ o © © © © © o a o c rQ a m 73 O O O * S W M <]j OD TJ a u OD >N a; tt I 03 c oj a rO £1 g 3 3 a Maribor-Tezno Novo mesto Terminske temperature 132 LO © I o" o co to lf5 rt < CO M ©^ o" tc c? 10 co in ^ o~ o" o © ■sp co o o o~ I> Tf ^ CO H ffi ©'©©"©©©'' »H O o" o o LO cT CO_ cT rj< CO_ iH_ r-H^ ^ cT o" o - o o" rH ©, o" o" o" CO r* tH © o co o CS L cT I I CO y~l o" o~ o" N ^ o" o" co^ o" o (ca.) verjetnosti na¬ stopa. Najmanjša verjetnost je v zimski dobi, od srede decembra do srede februarja, ko znaša verjetnost posamezne singularitete ca. 65%. Drugi padec imamo v drugi polovici avgusta in v septembru, ko zdrkne na 71 °/o. Nasprotno pa imamo v mesecih od maja do julija verjetnost nastopa ca. 85 % in podobno tudi v oktobru in novembru. V toplejšem delu leta dosežeta dve singulariteti celo 98% verjetnost nastopa, kar pomeni, da nista izostali praktično v nobenem letu. Taka Gr. 26. Verjetnost nastopanja (%) in poprečno trajanje (dni) posameznih singularitet: -anticiklonske-ciklonske 144 Normalni temperaturni razvoj v Sloveniji med letom slika o verjetnosti nastopa singularitet slabega vremena ne iznenadi, čim upoštevamo, kako pogosto pri nas dežuje. Saj ima Ljubljana skoro polovico vseh dni padavinskih (26); z druge strani pa je znano, da so padavinska obdobja pri nas zelo kratka in je zato pri odstopanju ± 3 dni od poprečnega datuma skoro nujno, da naletimo na padavin¬ sko obdobje. Na grafikonu sta dobro vidni dve mesti, ko singularitete le redko nastopajo. To je v aprilu ter juliju in v prvi polovici avgusta. April¬ sko vreme je znano po svoji muhavosti, v najtoplejših dveh mesecih pa se vrste v zelo kratkih časovnih razponih vdori s severozahoda. V omenjenih dveh obdobjih ni niti singularitet lepega vremena niti singularitet slabega vremena. Za prvo skupino moramo sploh po¬ udariti, da imamo od začetka aprila do druge polovice avgusta eno samo singulariteto, katere verjetnost preseže 40%. Sicer so anticiklon- ske singularitete najpogostejše v času druge polovice avgusta do zadnje dekade septembra in v času največjega mraza, v drugi polovici januarja in v februarju. V zimskem času znaša verjetnost nastopa singularitet lepega vremena ca. 60%, v jeseni pa ca. 56%. Kar zadeva trajanje posameznih singularitet, razberemo iz grafi¬ kona 26, da so bila ciklonska obdobja v dolgoletnem poprečku le v redkih primerih enakovredna anticiklonskim. Vzrok smo že podčrtali: medtem ko je spodnja meja za obdobja lepega vremena pet dni, te meje pri ciklonskih obdobjih sploh nismo postavili. Zato je razum¬ ljivo, da ima od 23 singularitet slabega vremena le 7 od njih poprečno trajanje večje od 6 dni. Čeprav vemo, da je maj pri nas najbolj deževen, vsaj kar zadeva število padavinskih dni, vendar iznenadi, da imamo v začetku maja v poprečju najdaljše deževje vsega leta. Padavine trajajo nad 8 dni, natančno 8,5 dneva. Po trajanju najbližja je ciklonska singulariteta konec oktobra; traja 8,1 dneva, njena pogostost pa je 97%, medtem ko je ona v začetku maja 100% (vendar le za razdobje 1925—1956). Za oktobrsko deževje je še treba povedati, da mu sledi sredi novem¬ bra naslednje deževje s poprečnim trajanjem 7,4 dneva in še nasled¬ nje deževje v začetku decembra s poprečnim trajanjem 6,6 dneva. Z izjemo deževja v začetku maja, imajo te tri singularitete najdaljše trajanje in predstavljajo zaradi velike verjetnosti nastopa (vse tri ca. 90% verjetnosti) padavinski maksimum vsega leta. Ta podatek se idealno ujema z dosedanjimi analizami padavinskih razmer v zahodni polovici Slovenije (1, 39, 13, 26). Najkrajše trajanje ciklonskih singularitet imamo ob prehodu iz junija v julij, 3,0 oziroma 3,2 dneva. Na prvi pogled tolikšno trajanje iznenadi, saj nas v poletnih mesecih fronte hitro preidejo in pride raz¬ meroma redko do zapletljajev nad Sredozemskim morjem (26, 42, 43). Tolikšno trajanje, čeprav najmanjše v vsem letu, gre na račun post- frontalnih padavin, povezanih z nevihtami (26). Drugo tako obdobje imamo v avgustu in septembru, ko trajajo padavine okoli 4 dni. Karakterizacija trajanja anticiklonskih singularitet je enostav¬ nejša. Od srede septembra do srede aprila, to je nekako v hladnejši Temperaturna karakteristika posameznih singularitet 145 polovici leta, so daljša obdobja brez padavin in trajajo nad 8 dni. Če pa upoštevamo le one singularitete v decembru, januarju, februar¬ ju in marcu, pridemo celo na skoro 10 dni trajajoča obdobja lepega vremena. V topli polovici leta so brezpadavinske periode krajše in le v avgustu in prvi polovici septembra je normalno trajanje daljše od 7 dni. Sicer pa je bilo že omenjeno, da so v poletju anticiklonske situacije redkejše kot v drugem delu leta. Osnovna karakteristika o verjetnosti nastopa in o trajanju singu¬ laritet je naslednja: anticiklonske singularitete kažejo največjo po¬ gostnost v hladnejšem delu leta, ciklonske pa v najtoplejših mesecih. Kar zadeva trajanje singularitet pa je poletje čas minimalnega traja¬ nja za obe vrsti, medtem ko gre maksimalno trajanje pri singulari- tetah lepega in onih slabega vremena deloma različno. Ciklonske sin¬ gularitete trajajo najdlje v jeseni, anticiklonske pa v najhladnejših mesecih, tako da imamo pozimi ne le naj pogostejše, temveč tudi naj- dolgotrajnejše brezpadavinske periode. C. Temperaturna karakteristika posameznih singularitet Za zimske singularitete so karakteristične predvsem minimalne temperature. Ne iznenadi, da dosežejo hladni dnevi, tj. taki, ko zdrkne minimalna temperatura pod zmrzišče, v vseh treh zimskih anticiklon- skih singularitetah, to je v »zgodnji, pravi in kasni zimi« praktično 100% verjetnost nastopa. Saj leži Ljubljana na najnižjem delu ob¬ sežne kotline in torej skoro ni možnosti za subsidenčne otoplitve v času gospostva subtropskih anticiklonov. V zadnji jesenski singula- riteti (pozna jesen, okoli 24 novembra) in prvi pomladanski, prav tako anticiklonski singulariteti (zgodnja pomlad 17. marca), je verjetnost hladnega dne le 70%. Zato pa iznenadi izenačenost, s katero nastopajo hladni dnevi v vmesnih ciklonskih singularitetah; verjetnost znaša ca. 40 odstotkov. Cim nižji prag vzamemo v pretres, tem bolj razgibana postane zveznica. Prag min. ;S —5°C ima svoj maksimum v decembru oziroma v začetku januarja in isto velja za število dni s pragom min. ;S — 10°C. Obratno vidimo pri pogostosti dni, ko zdrkne minimum pod — 15°C in — 20 °C, da preide težišče na februar, tj. na prvo alternacijo »pozne zime«. Pri pragu min. Si —15 °C je 9% verjetnosti, da bo nastopil dan s tako nizko temperaturo, pri pragu — 20 °C pa ostane le še 4% ver¬ jetnost. To pomeni, da je v primeru nastopa te singularitete vsak 11. (9%) dan imel minimum pod 15 °C, vsak 25. (4%) dan pa pod — 20 °C. Kateri so vzroki za razhajanje v času največje verjetnosti dni z različnim pragom? Časovna povezanost v nastopu največje pogostosti manj izrazitih minimalnih temperatur (min. 5s — 5 °C in iS — 10°C) z najnižjim stanjem sonca govori za to, da je pogostost takih tempera¬ tur posledica avtohtonih pogojev, medtem ko moramo zakasnitev za mesec dni in več pri ekstremno nizkih temperaturah (min. S* — 15 °C in Sš — 20 °C) pripisati advekciji iz izrazito hladnejših področij v osrčju Evrazije. 10 146 Normalni temperaturni razvoj v Sloveniji med letom Za to trditev imamo oporo tudi v naslednjih posebnosti, ki nam jo posreduje grafikon 27. Zveznica, ki prikazuje stopnjo verjetnosti nastopa dni z minimalno temperaturo £! —15 °C, ne kaže karakteristič¬ nega sinuidnega valovanja z anticiklonskimi vrhi in ciklonskimi doli. Linija je izenačena, kar je razvidno tudi iz vrednosti (v °/o verjetnosti nastopa) v zaporednih singularitetah: A2 2 ‘°/o, C2 5®/o, A3 9®/o, C3 8®/o, A4 3'%. To pomeni, da imamo v drugi polovici januarja in v februarju, ko se vrste citirane singularitete, relativno pogoste vdore kontinental¬ nega polarnega zraka z vzhoda in severovzhoda. Atlantski vplivi z zahoda prekinejo dominacijo evrazijskega zimskega monsuma. Niso pa redki primeri, ko je zmaga atlantskega režima v vmesnih ciklon- slcih singularitetah le prehodna, ali pa celo tako oslabljena, da se hladni zrak pri tleh ohrani tudi v primerih, ko imamo v višinah ad- vekcijo relativno toplega zraka. Kot izrazit tak primer smo omenili med poslednjimi leti izredno mrzli februar 1956, ki je bil v Sloveniji za 6 do 8°C pod normalno vrednostjo (44). Kljub temu pa smo imeli v času singularitete C2, sredi februarja v Ljubljani 29 mm padavin in to pri temperaturah, ki ovržejo ljudsko izročilo, da ob res hudem mrazu ne more snežiti. V 6 dni trajajoči ciklonski singulariteti ni bilo niti 1 dneva, ko bi bil maksimum višji od — 5 °C, minimum pa je bil v enem samem dnevu višji od —10 °C. Manj izrazite, vendar iste vrste situacije so bile v letih 1931, 1932, 1935, 1940, 1942, še izrazitejša pa v dneh od 9. do 15. 2. 1929, ko je padlo ca. 30 mm padavin, tempera¬ ture pa so bile še mnogo nižje kot v prvem prikazanem primeru. Seve¬ da so tudi drugi primeri: ko v času ciklonskih singularitet atlantski tip vremena popolnoma zagospodari in imamo maksimalne tempera¬ ture celo nad 10 0, C in tudi minimalna temperatura v času singularitete neredko ne pade pod zmrzišče (1925—1926). Zanimivo je, da se v višini padavin razlika v temperaturah ni prav nič poznala (37 in 67 mm Gr. 27. Temperaturna karakteristika singularitet v januarju in februarju Temperaturna karakteristika posameznih singularitet 147 cležja). Kar zadeva izdatnost padavin, pa je bila od obravnavanega tipa ciklonskih, relativno toplih singularitet na prvem mesto ona iz leta 1952 (od 12. do 15. 2. 1952), ko je padlo v Ljubljani 142 mm pada¬ vin, snežna odeja pa je dosegla svoj 100-letni maksimum, namreč 146 em (45). Višina padavin 146 mm (v 4 dneh), predstavlja dobrih 175 ^/o dolgoletnega poprečka za ves mesec februar. Pri maksimalnih temperaturah je zlasti važen prag maks. > 0,0 °C. lake dneve imenujemo ledene. Začno se pojavljati v zadnji dekadi novembra, največjo pogostost pa dosežejo, podobno bot hladni dnevi, na prehodu iz decembra v januar. Toda, medtem ko imamo v vseh anticiklonskih singularitetah v januarju in februarju isto verjetnost nastopa hladnih dni, vidimo pri ledenih dneh, da verjetnost vztrajno pada. Začetno zrcaljenje, predvsem v januarju, med februarjem iz¬ gine, v marcu pa ledeni dnevi sploh ne nastopajo več. Medtem ko se začno pojavljati ledeni dnevi, kot je bilo omenjeno, v zadnji dekadi novembra, v singulariteti »kasna jesen«, dobimo dneve z maksimum ,> — 5 °C šele v decembru in še to le izjemoma. Podobno kot pri izra¬ zito nizkih minimalnih temperaturah vidimo tudi pri tem pragu, da se pojavlja tako v ciklonskih kot tudi v anticiklonskih singularitetah. Značilno je, da doseže največjo verjetnost nastopanja, namreč 12 do 14°/o med »pravo zimo« in prvo alternacijo »kasne zime«, drugič pa med obema alternacijama »kasne zime« (okoli 12. 2.); tj. v času dveh padavinskih singularitet. Z drugo alternacijo »kasne zime«, ti izrazito mrzli dnevi prenehajo nastopati. Da je verjetnost nastopa takih dni največja ob ciklonskih singularitetah, je razumljivo. Oblačno nebo preprečuje vžarevanje in tako se niti ob opoldanskem času tempera¬ tura ne more bistveno dvigniti. Močne ohladitve pa itak niso potrebne, saj smo povedali, da nas v takih primerih praviloma preplavlja konti¬ nentalni polarni zrak. MAREC APRIL Gr. 28. Temperaturna karakteristika singularitet v marcu in aprilu 10* 148 Normalni temperaturni razvoj v Sloveniji med letom Tudi ekstremno mrzli dnevi, ko ostane temperatura preko vsega dne pod —10 °C, niso omejeni na izbrano barično situacijo in nasto¬ pajo tako ob ciklonih kot tudi ob anticiklonih. Največjo pogostost, tj. 4*Vo verjetnost nastopa imamo tudi pri tem pragu ob ciklonski sin- gulariteti sredi februarja. Ob prehodu iz decembra v januar dosežejo minimalno stopnjo verjetnosti dnevi, ko maksimum doseže in preseže 5 °C, potem ko so ca. 2 meseca poprej (4. 11.), v anticiklonski singulariteti bili še 100 ®/o sigurni. To stopnjo dosežejo ponovno šele v začetku aprila. Vzporeden potek kot zveznica za prag J> 5 °C ima tudi zveznica za naslednji višji prag, tj. maksimum 10 °C. Zadnji taki dnevi so sredi decembra, nato pa izginejo do konca januarja, obakrat nastopajo v času ciklonske singularitete. Podrobna analiza bi gotovo pokazala, da so tolikšni dvigi temperature pogojeni z advekcijo tropskega oziroma subtropskega zraka, prehodne razjasnitve pa dvignejo temperature preko obravnavanega praga. V marcu in aprilu ni izrazitih singularitet in prav v posebni meri velja to za singularitete lepega vremena. Videz je, da se anticikloni zadržujejo v glavnem nad relativno hladnimi morji na zahodu in se¬ veru, medtem ko so cikloni potisnjeni nad kontinent, ki se v primer¬ javi z morjem hitro ogreva. V glavnem velja ista karakteristika za poletne mesece. Kar zadeva minimalne temperature, razberemo iz grafikonov 29, 30, da je potek izolinij (o pogostosti njihovega pojavljanja) zelo iz¬ ravnan, da torej ni bistvenih razlik med singularitetami lepega in deževnega vremena. To pomeni, da so obdobja slabega vremena po¬ gojena s tako izrazitimi hladnimi vdori z zahoda in severa, da v tem¬ peraturnem pogledu ni razlike med obema vrstama singularitet. Seve¬ da velja navedena karakteristika le za minimalne temperature nad MAJ JUNIJ Gr. 29. Temperaturna karakteristika singularitet v maju in juniju Temperaturna karakteristika posameznih singularitet 149 0 °C. V primerih, ko zdrknejo minimalne temperature pod mrziišče, je važno ponovno poudariti, da prenehajo hladni dnevi (min, < 0,0 °Q po ciklonski singulariteti konec prve dekade aprila (8. 4.). Iz izkušnje pa vemo, da so slane pogost pojav še v drugi polovici naslednjega meseca (v maju). Utemeljitev za tolikšno razhajanje med rezultati specifične obde¬ lave dolgoletnih nizov in pa med dejanskim razvojem vremena, je naslednja: znano je, da so padavinske singularitete pogojene z udori hladnega zraka. Neredko si udori v obliki valov slede v kratkih ča¬ sovnih razponih, med njimi pa imamo potujoče anticiklone, ki po¬ vzročajo le prehodno kratkotrajno izboljšanje vremena. Tako ustvar¬ jeno anticiklonsko vreme pa traja le v izjemnih primerih 5 dni, to pa je minimalni časovni raizpon, ki smo ga v naši statistični obdelavi še upoštevali kot obdobje lepega vremena. Razjasnitve, ki slede po¬ plavi hladnega zraka in ki utegnejo v prehodnih letnih časih povzro¬ čiti uničujoče slane, zato v našem prikazu ne morejo priti do izraza, čeprav moramo v notranji Sloveniji, v višinah do 500 m, računati z njimi še v zadnji dekadi maja. Večjo razgibanost kot pri minimalnih, imamo pri maksimalnih temperaturah. Medtem ko vidimo pri pragovih maks. j> 5 °C in J> 10 °C močno izravnano zveznico, tako da je nazadovanje pogostosti takih dni v ciklonski singulariteti (po predhodni anticiklonski) komaj omembe vredno, je pri višjih pragovih situacija bistveno drugačna (gr. 28). Prag maks. J> 15°C se pojavi (grafična ekstrapolacija) v za¬ četku druge dekade marca. V začetku aprila (2. 4.) dosežejo ob anti¬ ciklonski singulariteti, ki pa je zelo redka, taki dnevi že 70 fl /o verjet¬ nost. Ta podatek je važen, ker v aprilu izrazitih singularitet sicer nimamo, gotovo pa je, da nastopajo v vmesnih razjasnitvah dnevi s pragom maks. 1> 15 °C, s pogostostjo nad 75'%). Verjetnost IOO fl /o do¬ sežejo taki dnevi sredi prve dekade maja. JULIJ #VGUS1 Gr. 30. Temperaturna karakteristika singularitet v juliju in avgustu 150 Normalni temperaturni razvoj v Sloveniji med letom Na prehodu iz marca v april se z večjo pogostostjo pojavljajo tudi dnevi z maks. /> 20 °C. Ob anticiklonski singulariteti na začetku aprila dosežejo 30®/» verjetnost nastopa. V naslednji ciklonski singu¬ lariteti takih dni ni in po grafični ekstrapolaciji smemo z njimi raču¬ nati od 17. aprila dalje (ca.). Sredi maja dosežejo taki dnevi že 80 % verjetnost, 100% pa v zadnjih dneh maja, v sklopu singularitete »po¬ zna pomlad«. Tako stopnjo verjetnosti imamo ob anticiklonskih sin- gularitetah vse do konca prve dekade septembra (»pozno poletje«). V prvi polovici maja prično nastopati že »poletni dnevi«, to so tisti, ko doseže oziroma preseže maksimum 25 °C. Sredi maja je nji¬ hova verjetnost komaj 20 %, medtem ko poraste do konca meseca že na 70'%. Iz zveznice za prag maks. Si 25 °C na grafikonu 29, 30 je raz¬ vidno, da so za pozno pomlad, poletje im jesen prav »poletni dnevi« karakteristični, saj pride pri njih najbolj do izraza razhajanje v po- gostoti njihovega nastopa med ciklonskimi iin anticiklonskimi obdobji. Najvišjo stopnjo verjetnosti, da bo v sklopu anticiklonske singula¬ ritete nastopil poletni dan, pa nimamo v juniju oziroma v juliju, temveč šele sredi avgusta (ca. 18. 8.). Stopnja verjetnosti znaša 90’%. Zelo nizka je verjetnost poletnih dni v ciklonskih singularitetah. Tako imamo v drugi polovici avgusta in v prvi polovici septembra (obe alternaciji »poznega poletja«) v poprečju 80®/o verjetnost polet¬ nih dni v sinigulairitetaih lepega vremena, medtem ko imamo pri singu¬ laritetah slabega vremena le 20®/o verjetnost, torej v razmerju 4:1. Konec septembra pa poletni dnevi praktično povsem izostanejo. Nji¬ hovo pojavljanje zajame torej čas od začetka maja do konca septem¬ bra, maksimum pa je v začetku druge polovice avgusta. Razporedba je zelo nesimetrična, saj rabijo poletni dnevi za dosego maksimalne pogostosti 3,5 meseca, za nasprotni proces pa le dober mesec. Nekako dva meseca pozneje kot »poletni« dnevi se prično po¬ javljati »vroči« dnevi (v zadnji dekadi junija). To so dnevi za maks. J> 30 °C. Verjetnost njihovega nastopa je seveda mnogo manjša. Maksi¬ mum verjetnosti dosežejo v prvi alternaciji singularitete »visoko po¬ letje« v drugi polovici julija in sicer imamo le 30% verjetnost. V zad¬ nji dekadi avguista zdrknejo na 20®/», v singulariteti »zgodnja jesen« (sredi septembra) pa se taki dnevi pojavljajo le še sporadično (5 % verjetnost). Najvišji prag je pri nas maks. > 35 °C. To so »zelo vroči« dnevi. V Ljubljani smo imeli tak primer v naši 32-letni opazovalni dobi le enkrat in sicer 1939. leta, ko sta dva dneva ob zaključku 11-dnev- nega anticiklonskega niza, prešla 35 °C. Verjetnost nastopa takih dni je torej v alpskih kotlinah zelo majhna; najčešči so taki primeri v Bela krajini. Pozornost pritegne dejstvo, da so nastopili šele ob zaključku lepega sončnega vremena in ne v sredini obdobja. Ker je tak čas nastopanja najvišjih temperatur pravilo in ne izjema, se ozrimo po utemeljitvi tega pojava. Zaradi skoro popolne izotermije, ki vlada v poletnih mesecih med staro zračno gmoto in napredujočim subtrop¬ skim zrakom za toplo fronto, izostanejo padavine na topli fronti in Temperaturna karakteristika posameznih singularitet 151 more tudi oblačni sistem pri določenih pogojih povsem izostati. Tako se ohranijo zelo visoke temperature vse do prehoda hladne fronte. V relativnem brezvetrju, ki nastopi v toplem sektorju tik pred pre¬ hodom fronte, pa pride zlasti v kotlinah, kjer je veter najšibkejši, do maksimalnega ogretja. Poleg tega priteka k nam zrak v toplem sektorju z jugozahoda, torej direktno s toplejših področij, medtem ko imamo v anticiklonskein režimu najčešče severozahodno strujenje, tako da priteka k nam že delno ohlajen zrak. V zvezi z minimalnimi temperaturami smo ugotovili, da nihanja med ciklonskimi in anticiklonskimi singularitetami v topli polovici leta praktično izginejo. Tako je verjetnost, da bo min. j> 15 °C ostal med 30 in 40 "/o verjetnosti v vsem času od konca junija, preko vsega julija, prav v drugo polovico avgusta, prenehajo pa taki dnevi v za¬ četku oktobra (grafikoni 29, 30, 31). Dnevi z višjim pragom, tj. min. ^ 20 °C, so v notranji Sloveniji resnična redkost in v našem 32-letnem nizu je bil v sklopu analizi¬ ranih singularitet en sam tak dan in to v ciklonski singulariteti ob koncu 1. dekade julija 1940. Pogostejši so taki dnevi, imenovani »trop¬ ski«, ob naši obali. Omenili smo že, da je za poletne mesece karakteristični prag maks. i> 25 °C, saj kaže največje kolebanje v verjetenosti nastopa med ciklonskimi in anticiklonskimi singularitetami. Tako izrazito koleba¬ nje v jeseni preneha. Kolikor pa se še ohrani, ni to pri prvem nižjem pragu, ampak predvsem pri pragu maks. i> 15 °C, za tem pa pri na¬ slednjem nižjem pragu, maks. i> 10 °C. Dnevi z maks. S; 15 °C dosežejo 100% verjetnost nastopa ob za¬ ključku prve dekade maja, pod to stopnjo verjetnosti pa se vrnejo 4 mesece pozneje, to je sredi septembra. Verjetnost njihovega nastopa naglo pada in to tako, da v obdobjih lepega vremena zdrknejo na SEPTEMBER OKTOBER G. 31. Temperaturna karakteristika singularitet v septembru in oktobru 152 Normalni temperaturni razvoj v Sloveniji med letom tisto pogostost, kakršno smo imeli v predhodnem obdobju slabega vremena. Z začetkom novembra ti dnevi povsem izostanejo. Cim bolj se približujemo zimi, tem bolj postajajo karakteristični pragovi minimalne temperature. V septembru pokaže največje nasprotje (čeprav le za kratek čas), v prvi polovici meseca prag maks. i> 20 °C, medtem ko si v drugi po¬ lovici septembra in v oktobru držita ravnotežje med pogostostjo v ciklonskih in anticiklonskih singularitetah: pri maksimalnih tempera¬ turah pragova 15 in 10 °C, pri minimalnih pa pragove 10 in 5 °C. Omeniti velja tudi, da srečujemo od srede septembra dalje pri pra¬ govih maksimalnih in minimalnih temperatur določen paralelizem. Stopnjevani pogostosti pri poljubnem pragu maksimalne temperature ustreza zmanjšana stopnja pogostosti dni z minimalnimi temperatura¬ mi (nad izbranim pragom). Npr.: v anticiklonski situaciji se število dni, z relativno visoko maksimalno temperaturo, dvigne, istočasno pa pade število dni, ki imajo višji minimum od izbranega praga. Parale¬ lizem je torej nujen. Omenili smo že, da prevzame v drugi polovici septembra vlogo karakteristične temperature prag min. 2; 5 °C. V avgustu imajo vsi dnevi minimum višji od 5 °C, v septembru ima do 10'%> dni že nižje dnevne minimalne temperature, nato pa pride do pospešenega večanja števila takih dni, ko dnevni minimum ne doseže 5 °C. Izjemo pred¬ stavlja ciklonska singulariteta ob zaključku prve dekade novembra. Po tem, ko je pogostost obravnavanih dni padla v začetku na 20 %>, naraste 7 dni kasneje na 70'%). Tak potek zveznice lepo ponazarja (grafikon 32), kako močno otoplitev predstavlja v kasni jeseni nastop ciklonskega vremena, ko nas preplavijo ob izraziti advekciji z jugo¬ zahoda tropske i:n subtropske zračne gmiote. Opisani vzpon pa je tudi poslednji v letu. NOVEMBER DECEMBER 100 50 0 50 100 Gr. 32. Temperaturna karakteristika singularitet v novembru in decembru Razvoj vremena v Ljubljanski kotlini v primerjavi s Slovenijo 153 Število dni z min. j> 5 °C strmo pade in v drugi polovici novembra in v decembru zdrkne na 5%. Tako pogostost ohrani vse do konca decembra, seveda le v ciklonskih singularitetah. Za november in december so značilna nasprotja v pogostosti hlad¬ nih dni, ko pade minimum pod 0°C. Taki dnevi se pojavljajo od začetka oktobra in to predvsem v anticiklonskih singularitetah. V za¬ četku novembra je verjetnost njihovega odstopa 20%, v zadnji dekadi istega meseca že ca. 70%, mesec dni kasneje pa že skoro 100%. Od druge polovice novembra dalje moramo računati tudi že z nižjimi pragovi. Tako se pojavijo v omenjenem času lahko že tudi ledeni dnevi, ko se temperatura preko vsega dne ne dvigne nad zmrzišče. V anticiklonski singulariteti >zgodnja zima« (na začetku zadnje de¬ kade decembra) dosežejo ledeni dnevi že 50% verjetnost nastopa. Pri minimalnih temperaturah se pojavijo pragovi min. < —5, —10 in —15 °C že v decembru predvsem v jasnih anticiklonskih nočeh. Poudariti pa velja, da pojavljanje dni z izrazito nizkimi minimalnimi temperaturami ni enakomerno, temveč vezano na osamljene, pred¬ časne, izjemne vdore kontinentalno-polarnih mas. Iz dosedanjih izvajanj izluščimo naslednjo karakteristično sliko za vse leto: za pravo zimo so značilne izrazite minimalne temperature, predvsem min. <, —15 °C. Nastopajo v glavnem v 40-dnevnem časov¬ nem razponu od srede januarja do zadnjih dni februarja in to z enako verjetnostjo v ciklonskih in anticiklonskih situacijah. Za kasno zimo in zgodnjo pomlad so karakteristični hladni dnevi (min. <0°C), ki prenehajo kot reden pojav sredi aprila. V aprilu izstopajo najbolj nasprotja med ciklonskimi in anticiklonskimi singularitetami pri pragu maks. < 15 °C, v kasni pomladi, tj. v mesecu maju, pa velja to za prag maks. S: 20 °C. V zadnji dekadi junija preide težišče na po¬ letne dneve (maks. Si 25 °C) in ti dnevi ostanejo karakteristični do srede septembra. V drugem delu septembra in v oktobru je največje kolebanje pri pragovih maks. Sr 20 °C in Sr 15 °C. November in de¬ cember pripadata k hladnim dnevom (min. < 0 °C). V drugi polovici decembra preide težišče že na ledene dneve (maks. <0°C), ki do¬ sežejo maksimalno pogostost ob zaključku leta oziroma na prehodu v novo leto. D. Razvoj vremena v spodnjem delu Ljubljanske kotline v primerjavi z razvojem v ostali Sloveniji Prikazano zaporedje obdobij lepega oziroma deževnega vremena in njihova temperaturna karakteristika se opira na dokumentarij meteorološke postaje v Ljubljani. Zato je razumljivo, da je reprezen¬ tativnost dobljenih vrednosti za področje jugovzhodnega dela Ljub¬ ljanske kotline izven dvoma. Ker pa so tako zahtevne analize za večje število postaj praktično neizvedljive, saj so vezane na izredno za¬ mudne operacije, zato se pojavi nujno vprašanje: v koliki meri je 154 Normalni temperaturni razvoj v Sloveniji med letom mogoče dobljene rezultate generalizirati in uporabiti za področja ostale Slovenije. Pomisleki proti generaliziranju so takoj pri roki in kar je važno, niso neutemeljeni. Pojav megle v spodnjem delu Ljubljanske kotline je specifičen le za redka kotlinska dna, kako pa vpliva megla na dnevno gibanje temperature, je znano. Še važnejša pa je vremenska diferenciacija v Sloveniji, saj zadošča, ako omenimo le nasprotja med vinorodnimi goricami, visokogorskim svetom in našim primor¬ skim pasom. Navedenih pomislekov ni mogoče obiti. Vprašanje pa je, v koliki meri bi dobili točnejšo sliko, ako bi na enak način analizirali podatke več postaj. Le majhen del Slovenije leži v ravnem svetu in prav v ravnem svetu je večina naših sekularnih postaj, to je takih, ki imajo nad 30 let dolga, čeprav prekinjena opa¬ zovanja. Ker predstavlja večino Slovenije razgiban svet, bi tudi večje število postaj ne dalo točne slike o vremenskem razvoju, najmanj pa še o temperaturnih razmerah. Mimo činiteljev, kot so: različno učin¬ kovanje advekcije, različna stopnja in vrsta oblačnosti in dalje raz¬ like v zemljepisni širini in absolutni višini, ne smemo pozabiti na velik vpliv relativne višine, zlasti kar zadeva najnižje plasti atmo¬ sfere. Če upoštevamo zadnji faktor, relativno višino, potem ni dolga pot do spoznanja, da bi tudi analiza podatkov z večjega števila postaj ne omogočila bistveno točnejšega vpogleda v poprečni celoletni razvoj temperaturnih razmer. Zato se pokaže kot primernejše in smisel ne jše, ako vzamemo po¬ datke postaje v Ljubljani kot osnovo za karakteristiko vremenskega razvoja v vsej Sloveniji, pri tem pa skušamo najti ključ za določitev kvantitativnih razlik, ki so posledica najvažnejših klimatskih faktor¬ jev: zemljepisne širine ter absolutne in relativne višine. Kar zadeva vpliv zemljepisne širine, je stvar razčiščena. Znano je, da pade v poprečju temperatura na razdaljo 80 km (v meridionalni smeri) za ca. 1 °C. Ker je nadalje ugotovljeno, da velja v glavnem isti termični gradient za vse zemljepisne širine, je tudi vprašanje vpliva različne zemljepisne širine posredno rešeno, vendar velja to predvsem za srednje temperature. Težje je vprašanje o vplivu absolutne višine in sicer zaradi vloge, ki jo ima relativna višina področja. Podrobne analize, obravnavane v predhodnih poglavjih, o učinkovanju reliefa na temperaturno raz- poredbo, so pokazale, da je vpliv reliefa na absolutne maksimalne temperature v dokajšnji meri znan, da pa je zelo zamotan pri mini¬ malnih temperaturah. Pravilo o zadevnem učinkovanju je jasno: čim bolj je relief odprt, čim šibkejša je cirkulacija, tem večja je stopnja ohladitve. To pa pomeni, da imajo lokalne razmere odločilno besedo pri minimalnih temperaturah, s tem pa tudi pri številu dni, ko so minimalne temperature dosegle oziroma presegle določen prag. Praktično to pomeni, da nam podatki ene same postaje za pragove maksimalnih dnevnih temperatur v osnovi zadoščajo, za pragove mini¬ malnih 'temperatur pa bi za mesta ina dnu dolin in kotlin tudi pri Razvoj vremena v Ljubljanski kotlini v primerjavi s Slovenijo 155 večjem številu reprezentativnih postaj ne prišli do bistveno boljših podatkov. Naslednja faza pri izdelavi koledarja vremena za področje vse Slovenije je torej, izračunati normalne vrednosti števila dni, ko je v posameznih mesecih bil dosežen ali presežen poljubni temperaturni prag, in sicer za skupino reprezentativnih postaj, ležečih v kotlinah in v še večji meri takih, na dobro ventiliranih mestih, kjer so talne inverzije zelo redke ali celo izključene. Na osnovi dobljenih podatkov je treba izdelati vertikalne gradi¬ ente o popuščanju števila dni z izbranimi temperaturnimi pragovi (zaradi naraščanja absolutne višine). Ta metoda omogoča zadovoljivo točnost v ugotavljanju pogostosti izbranih dni, in sicer: za pragove maksimalnih temperatur, ne glede na reliefne razmere, za minimalne temperature pa le za postaje na dobro ventiliranih mestih. Z izborom reprezentativnih postaj v različnih klimatskih območ¬ jih bi bilo tako omogočeno ekstrapolirati vrednosti ljubljanske mete¬ orološke postaje tudi na druga področja. Nujno pa je, da pri ocenjevanju smiselnosti opisane metode ne prezremo, kaj je bil osnovni cilj zaključnega poglavja: poiskati sred¬ njim temperatuirnion vrednostim tiste prvine, iz katerih so srednje vrednosti nastale. Prav prvine, ; ki jih, v nasprotju z meteorološkimi prvinami (kot so: temperatura, oblačnost, veter itd.), imenujemo kli¬ matske prvine (singularitete), ustvarjajo, skupaj s prehodnimi ob¬ dobji, srednje mesečne vrednosti. To pa pomeni, da smo se zastavlje¬ nemu cilju približali ne le za spodnji del Ljubljanske kotline, temveč za vso Slovenijo; saj vemo, da zajamejo singularitete zelo obsežna področja. Določanje števila dni z različnimi pragovi (v posameznih singularitetah) je važna točka v celotni zgradbi dinamične klimato- grafije, predstavlja pa vendar le nadzgradbo, ne pa osnovo. Osnova so singularitete, 's katerimi karakteriziramo osnovni tip vremena, s tem pa tudi dnevni razvoj temperatur za vsako od njih. Ob zaključku naj poudarimo, da je obstoj singularitet realnost (37, 46). Za tolmačenje, kako so srednje mesečne temperature dolo¬ čenega obdobja nastale, danes nimamo bol jše osnove kot so tiste singularitete, ki so za obravnavano obdobje bile ugotovljene. To je vzrok, zakaj postajajo v klimatološki praksi singularitete trdna opora. Danes pa jih vedno bolj uporabljajo tudi v srednjeročni in dolgo¬ ročni prognozi. Tu pa je stvar tvegana. Iz naših izvajanj je bilo lahko ugotoviti, da imajo le redke anticiklonske singularitete verjetnost na¬ stopa večjo od 50 '°/o. To pa pomeni, da more »koledar vremena«, tj. celotnost singularitet, na sedanji stopnji razvoja služiti v prognozi kvečjemu kot prva orientacija. TEMPERATURE V SLOVENIJI V nasprotju z ustaljeno metodo, da začenjamo opis temperatur s srednjimi mesečnimi temperaturami, dobljenimi iz terminskih opazo¬ vanj, so v tej razpravi obravnavane najprej ekstremne temperature, in to zelo podrobno; slede srednje ekstremne temperature im šele proti koncu so na vrsti srednje mesečne temperature, dobljene iz termin¬ skih opazovanj: Vzrok je naslednji: če hočemo odkriti zakonitosti, kako učinkujejo posamezni klimatski faktorji na višino srednjih tem¬ peratur, potem moramo spoznati najprej, kako vplivajo omenjeni fak¬ torji na komponente, iz katerih dobimo srednjo temperaturo. Zato so v tej razpravi ekstremne vrednosti obravnavane pired srednjimi me¬ sečnimi temperaturami. Terminska opazovanja niso po vsem svetu ob isti uri, računanje srednje dnevne temperature (in dalje srednjih mesečnih temperatur) pa tudi ni enotno; iz obeh vzrokov (mimo drugih) so iz njih dobljene srednje mesečne temperature nereprezentativne. Verjetno je prav to vodilo mednarodno meteorološko organizacijo, da priporoči v čim večji meri izkoriščanje ekstremnih vrednosti in iz njih izvedenih tem¬ peraturnih vrst. Z njihovo uporabo se v mnogo večji meri spoznamo s temperaturnimi razmerami poljubnega področja. To pa pomeni, da je njihova praktična vrednost večja. Vrednosti dnevnih ekstremov so dokaj blizu temperaturam ob jutranjem in opoldanskem terminu. Zato nam poznavanje zakonitosti, kako vplivajo posamezni klimatski faktorji na ekstremne tempera¬ ture, osvetli istočasno vprašanje, kakšen je njihov vpliv tudi na sred¬ nje mesečne temperature, dobljene iz terminskih opazovanj. Navedene ugotovitve so bile vzrok, da so v razpravi na začetku ekstremne temperature in iz njih izvedene druge temperaturne vrste in šele za tem je nanizana druga temperaturna problematika. Razprava začenja z absolutnimi maksimalnimi temperaturami. V Sloveniji sta doslej dve postaji dosegli temperaturo, višjo od 40 °C, in sicer Krško (168 m) 40,7 °C in Radoviča (400 m) 40,5 °C. Z izjemo najvišjih vrhov, so absolutni maksimi vseh 100 postaj v temperatur¬ nem intervalu med 36 °C in 40 °C. Na prvi pogled iznenadijo nizke maksimalne temperature v obmorskem pasu in na prvih kraških pla¬ notah. Tako znaša absolutni maksimum za Koper samo 36,6 °C, čeprav je znano, da so posebnost sredozemske klime prav visoke poletne temperature. Vzrok za navedeno navidezno protislovje je v dejstvu, da imamo prav v času maksimalnih dnevnih temperatur, zlasti ob lepem vremenu, praviloma morske vetrove, ki preprečujejo super- 158 Povzetek adiabatske otoplitve v najnižjem, prizemnam sloju, istočasno pa do¬ vajajo nad kopno relativno hladni morski zrak. Mesečni absolutni maksimi so tudi sredi zime visoki; šele v višinah okoli 1500 m ostanejo pod 10 ft C, medtem ko moramo v juliju vise do te višine računati z maksimalnimi temperaturami do 25 °C. Sicer pa je iz letnih in mesečnih absolutnih maksimalnih temperatur očitno, da dobimo najvišje temperature na postajah, kjer sta izpolnjena dva pogoja: čim nižje absolutne višine in raven svet, po možnosti kotlin¬ sko dno, ki je vsaj delno zaščiteno pred vetrovi. Podoben je zaključek, ako analiziramo razporedbo dnevnih maksi¬ malnih temperatur ob karakterističnih tipih vremena. Analiza je po¬ kazala, da je za izrazitost dnevnih maksimalnih temperatur pomemb¬ nejša absolutna višina in da so primeri, ko prevladuje vpliv reliefa, v manjšini. Prav nasprotno je z minimalnimi temperaturami. Absolutna višina seveda tudi pri njih ni brez vpliva, vendar je vpliv relativne višine zelo izrazit. Pri dnevnih minimalnih temperaturah doseže razlika med vrednostmi kotlinskih postaj in onimi na vrhovih skoro 15 °C (v naj¬ izrazitejših primerih). Nasprotja se manjšajo, čimbolj vetrovno in oblačno je vreme. Absolutni minimum, ki je bil doslej opazovan v Sloveniji, znaša —34,4°C in je bil ugotovljen v Babnem polju (750m). Pod — 30,0°C so imeli še na Rakitni (787 m), Rudnem polju (1340 m), Sodražici (548 m) in Kočevju (461 m). Ce upoštevamo tudi nadmorsko višino, potem se pokaže, da se Babnemu polju in Rakitni, kot postajama z dokajšnjo absolutno' višino (preko 700 m), priključijo kot najhladnejši kraji še Celje, Novo mesto, Šmartno pri Slovenjem Gradcu in Murska Sobota, ki leže mnogo nižje — pod 300 m (razen Šmartnega). Ker leže vse na¬ vedene postaje v lokalnih depresijah kraških planot ali pa v kotlinah predalpskega področja, pomeni to, da za ekstremne ohladitve ni osnova stekanje hladnega zraka s strmih pobočij, temveč njegova ohranitev na mestu, kjer se je ohladil zaradi široko odprtega obzorja; to ob¬ zorje omogoča dolgovalovno izžarevanje med dolgimi zimskimi nočmi, zlasti še takrat, kadar imamo tudi snežno odejo. Osnovni pogoj za izrazite nizke temperature pa je advekcija zelo hladnega zraka: polarno kontinentalnega ali celo arktičnega. Dobimo ju v dveh primerih: ko pokriva Fenoskandinavijo ali pa Karpate hlad¬ ni anticiklon, ali pa, kadar prodira hladni zrak v zaledju ciklona s središčem nad Finsko. V takih primerih priteka zrak nad naše kraje s severnega kvadranta. Nasprotno imamo najtoplejše dneve takrat, ko sega v srednjo Evropo greben visokega zračnega pritiska preko Sredozemskega morja, jedro pa imamo nad severno Afriko. Zrak priteka k nam iz južnega kvadranta. Od ca. 100 postaj, za katere so v razpravi navedeni absolutni minimi, je imelo ca. 80 postaj minimum v februarju, drugi so bili v januarju in le eden v decembru. Analizirani primeri pokažejo, da nastopajo naj nižje dnevne temperature v času sončnega vzhoda ali pa tik po njem. Temperature v Sloveniji 159 Absolutni maksimi nastopajo praviloma v juliju, dnevni maksi¬ mum pa je bil ugotovljen med 13.30 in 15.30. Absolutna amplituda za vso Slovenijo znaša 75,2 °C. Važnejše so maksimalne dnevne amplitude. Te sa naj večje v nizkih 'kotlinah. Do¬ sežejo. skoiro 30°C, vendar le, 'kadar sta izpolnjena dva osnovna pogoja: amticikIonsko vreme — brez oblakov in 'brez vetra. V nasprotnih pri¬ merih, kadar imamo advekitivni tip vremna s popolno oblačnostjo in morda padavinami, tedaj more amplituda zdrkniti tudi pod 5,0 °C. Pri obravnavanju srednjih mesečnih absolutnih temperatur je primerjava težka, ker so bila opazovanja na posameznih postajah časovno zelo nehomogena, redukcije pri tej temperaturni vrsti pa fizikalno ni mogoče opravičiti. Detajlna analiza pa je pokazala, da bi z grafično metodo izvedene redukcije na isti niz vendar pripomogle do rezultatov, ki bi bili za praktične potrebe mnogo uporabnejši od srednjih vrednosti, kakršne dobimo, kadar so opazovanja zelo kratka. V vsej razpravi je največja pozornost posvečena srednjim ekstrem¬ nim temperaturam. Pri tem ni težišče na iskanju dolgoletnih vred- uosti, ki so, z izjemo sekularne postaje v Ljubljani, dobljene vse z redukcijo. Težišče je na vprašanju, kakšna je razporedba srednjih maksimalnih in srednjih minimalnih temperatur (v nizu 1931—1960) na vrhovih, pobočjih in kotlinah. Najvažnejše je spoznanje, da se ne le temperature postaj na vrhovih, temveč tudi temperature postaj na pobočjih in v kotlinah ravnajo po osnovnem zakonu o temperaturni razporedbi. Važna je predvsem ugotovitev, da so tudi kotlinska dna tem hladnejša (v dolgo¬ letnih poprečkih), čim večja je nadmorska višina. Za postaje na vrhovih, pobočjih in kotlinah znaša pri srednjih maksimalnih tempe¬ raturah ohladitev na vsakih 100 m v juliju 0,76 °C, v januarju pa po¬ lovico manj. Analogni vrednosti za srednje minimalne temperature sta 0,57 °C in 0,36 °C. Podčrtati pa velja, da imamo pri minimalnih temperaturah, zlasti v zimskih mesecih, dokaj močno razsipanje, skoro 2,0 °C. Tolikšne razlike so posledica razlik v mikro- in mezoreliefu. To pa pomeni, da se po osnovnem zakonu o temperaturni razporedbi v vertikalni smeri razporejajo le take postaje, ki imajo zelo podobno ekspozicijo in relativno višino. V zvezi z navedenim je važno še, da se srednje maksimalne temperature v juliju ravnajo le po absolutni višini, v zimskih mesecih pa vpliva poleg absolutne tudi relativna višina in so kotlinske postaje za ca. 1,0 °C hladnejše od postaj na vrhovih, seveda v isti nadmorski višini. Pri srednjih minimalnih tem¬ peraturah znaša razlika (v poprečju) med postajami na vrhovih in onimi v kotlinah preko 3,0 °C. Razporedba srednjih mesečnih temperatur, dobljenih iz termin¬ skih opazovanj, ustreza v glavnem rezultatom, ki smo jih spoznali z analizo razmer pri srednjih ekstremnih temperaturah. Odstopi so majhni in so posledica predvsem dejstva, da upoštevamo pri tej tem¬ peraturni vrsti še vrednost ob večernem terminu in to celo dvojno. \ navpični smeri se nižajo temperature v januarju za 0,39°C/100m, v juliju pa za 0,64 °C. Največji gradient pa imamo v aprilu in maju. 160 Povzetek ko znaša 0,68 °C/100 m. Kotlinske postaje z najnižjimi srednjimi meseč¬ nimi temperaturami so v januarju za 2,0 °C hladnejše od postaj na vrhovih, v juliju pa se ta razlika zmanjša za dobro polovico stopinje C. Primerjava srednjih mesečnih temperatur, dobljenih iz ekstrem¬ nih vrednosti, z onimi, dobljenimi s terminskimi opazovanji, pokaže, da imamo v ca. 63 ®/o srednje mesečne temperature višje iz ekstrem¬ nih kot pa iz terminskih opazovanj. Podrobna analiza pokaže, da so temperature ob večernem terminu zelo blizu onim ob jutranjem ter¬ minu. Ker štejemo pri računanju srednjih mesečnih temperatur ve¬ černo vrednost dvakrat, je zato nujno, da dobimo srednje mesečne temperature, računane iz terminskih opazovanj, relativno nizke; raz¬ lika s srednjimi ekstremnimi temperaturami pa mora biti zato pozi¬ tivna. Kar velja posebno podčrtati pa je dejstvo, da razlike v srednjih mesečnih temperaturah, izračunanih na oba načina, v posameznih mesecih prekoračijo le v izjemnih primerih velikost 1,0 °C, pri sred¬ njih letnih temperaturah pa se ta razlika zmanjša na polovico. Poleg temperaturnega nasprotja med postajami v kotlinah in onimi na vrhovih in pobočjih je bilo v vseh poglavjih prikazano tudi nasprotje med notranjo Slovenijo in obmorskim pasom. Razlika je zlasti očitna pri srednjih urnih vrednostih. Kot reprezentant notranje Slovenije je bila izbrana postaja v Mariboru, za obmorski pas pa Koper. Primerjava je izvršena na osnovi urnih vrednosti, dobljenih s pomočjo termografov; višinska razlika (250 m) ni upoštevana. Naj¬ večja razhajanja so v januarju, seveda v času nastopa dnevnih mini¬ malnih temperatur, ko bližina morja preprečuje, da bi temperature zdrknile v toliki meri, kot se to zgodi v kotlinah notranje Slovenije. V poprečju je januar ob morju za ca. 6,0 °C toplejši kot pa je zgornji del Dravskega polja (Maribor). V nočnih in jutranjih urah se ta razlika poveča za preko 7,0 °C,v opoldanskih in zgodnjih po¬ poldanskih urah se skrči na ca. 5,0 °C .Najmanjše raizlike niso v juliju, temveč v maju, in sicer v zgodnjih opoldanskih urah, ko pade raz¬ lika pod 1,0 °C. V zaključnem poglavju je obravnavan normalni temperaturni razvoj v Sloveniji. Opira se na zaporedje anticiklonskih in ciklonskih singularitet, ki jih je v letu skupno 39. Za ugotovitev njihove stopnje pogostosti in poprečnega trajanja je bil uporabljen stoletni dokumen- tarij meteorološke postaje v Ljubljani. Za karakteristiko posameznih singularitet pa niso bile uporabljene srednje dnevne temperature, temveč število dni, ko je bil dosežen ali presežen izbrani prag maksi¬ malne oziroma minimalne temperature. Avtor meni, da nudi tak način prikazovanja temperaturnega razvoja uporabnikom med letom mnogo več uporabnih podatkov, kot pa jih predstavljajo srednje dnevne temperature. Negativna stran uporabljene metode pa je zamudni način statistične obdelave, kar je tudi vzrok, zakaj so bili podatki meteorološke postaje v Ljuubljani uporabljeni za karakteristiko tem¬ peraturnega razvoja v celotni Sloveniji. Vendar je za tak postopek utemeljitev tudi v dejstvu, da zajamejo vremenski procesi obsežna področja, v primeri s katerimi je površina Slovenije zelo majhna. Summary TEMPERATURES IN SLOVENIA Contrary to the established method that we open the description of tem- peratures with the mean month!y temperatures obtained on the basis of obser- vations made at fixed daily hours, we discuss in the present study first the extreme temperatures, and these in great detail; these are followed by the mean extreme temperatures and only towards the end of the study we give a survey of the mean monthly temperatures obtained from observations at fixed daily hours. The reason for our selection of this method is as follows: if we intend to discover the regularities how the mean temperatures are influenced by individual climatic factors we must first find how the components from which the mean temperatures can be reckoned depend on these factors. It should teherefore be necessary to begin the discussion with an analysis of the distribution of extreme temperatures. The observations at fixed hours do not take plače at the same hour in the whole world, neither is the averaging of the mean daily temperatures (and subsequently of the mean monthly temperatures) uniform; for both these reasons (and for several others) are the mean monthly temperatures obtained from the former not representative. This has probably induced the Internatio¬ nal Meteorological Association to recommend that the extreme values and the types of temperatures deduced from them should be used as much as possible. With their use we can get a considerably better knowledge of the temperature conditions in any given area. This means that they have a greater practical value. The values of daily extremes stand rather close to the temperatures at 7 A. M. and 2 P. M. The knowledge of regularities how the extreme tempera¬ tures are influenced by individual climatic factors throws also light on the problem of their influence on the mean monthly temperatures obtained on the basis of observations at fixed daily hours. These facts have also induced us to give at the beginning of the present study the exstreme temperatures and other types of temperatures deduced from them and only afterwards to discuss other problems connected with tempera¬ tures. The study begins with the temperatures of absolute maximum. So far, two stations have reached in Slovenia a temperature higher than 40 °C, i. e., Krško (168 m) with 40.7 °C, and Radoviča (200 m) with 40.5 °C; with the excep- tion of these two highest values we find the absolute maximum temperatures in ali the 100 stations that have been taken into consideration in the present survey to be in the interval between 36 °C and 40 "C. At first we are surprised by the low maximum temperatures in our Coastal area and on the neighbouring Karstic plateau. Thus the absolute maximum at Koper is 36.6 °C only, in spite of the fact that high summer temperatures are really typical of the Mediterra- nean climate. The reason for this apparent contradiction is the fact that in the time of the maximum daily temperatures, and especially when the weather is fine, we regularly have winds here that blow from the sea. These winds pre- vent the superadiabatic increases of temperature in the lowermost layer of the air that lies just above the ground while at the same time they bring a relati¬ ven cool air from the sea. u 162 Summary The monthly absolute maximums are also high during the winter time; only at the altitudes of about 1500 m above sea level they can not reach 10 °C, while in the month of July we must expect up to this altitude maximum tem- peratures of up to 25 °C. The yearly and monthly absolute maximus show that the highest temperatures can be observed in those stations where two condi- tions are met with: a possibly low absolute altitude and a fiat region, if possible at the bottom of a basin that is at least partly protected from the winds. We rearch a similar conclusion when we analyze the distribution of daily maximum temperatures in characteristic types of weather. This analysis has shown that the absolute altitude is indeed more important for the daily maxi- mum temperatures, and that the cases where the influence of relief predomi- nates are rare. Just the opposite is the čase with the minimum temperatures. Quite natu- rally is the absolute altitude not without importance, but at the same time we find the influence of the relative altitude to be very marked. The difference between the daily minimum temperatures observed between stations situated in a basin and those on hills and slopes reaches almost 15 °C (in the most typi- cal cases). These differences grow smaller the more the weather is windy and cloudy. The absolute minimum which so far has been observed in Slovenia is —34.4 °C; it was registered at Babno polje (750 m). Temperatures below —30,0 °C have also been observed at Rakitna (787 m), Rudno polje (1340 m), Sodražica (548 m), and Kočevje (461 m). If we take into account the absolute altitude we see that Babno polje and Rakitna, two stations where the altitude above sea level is considerable (more than 700 m), are joined by Celje, Novo mesto, Šmart¬ no near Slovenji Gradec, and Murska Sobota as the coldest places although they are ali situated considerablv lower (with the exception of Šmartno), ali at less than 300 m above sea level. Ali these stations are situated either in local depressions of Karstic plateau or in the basins of Alpine foothills. We may therefore conclude that the extremely low temperatures are not due to the confluence of the cool air from the steep slopes, but rather to its preservation in a plače where it had been cooled down because of the broadly open horizon: this makes possible the emission of long-wave rays during the long winter nights, especially when the area is covered with snow. The basic precondition for the extreme low temperatures is the advection of a very cold air: of the polar-continental or even of the arctic air. Such air invades our region usually in two cases: when the Fennoscandinavia or the Carpathian Mountains stand under a cold anticyclone, or when the cold air progresses following the cyclone with its centre above Finland. In such cases the air flows to our areas from the northern quadrant. On the other hand the days are vvarmest when the ridge of high air pressure reaches the Central Europe, with its centre over the northern Africa. The air flows then to our area from the Southern quadrant. Of the ca 100 stations for which the absolute minimums are given in this study, ca 80 stations had their minimums in the month of February, while others had them in January, and only one in the month of December. The analysis of these cases shows that the lowermost daily temperatures can be observed at the time of the sunrise, or immediately afterwards. As a rule, the absolute maximums occur in the month of July, vvhile the daily maximum that has been registered reached its highest temperature bet- ween 13.30 and 15.30 o’clock. For the whole of Slovenia, the absolute amplitude is 75.2 °C. More impor¬ tant, however, are the maximum daily amplitudes. These are largest in the low basins. They reach almost 30 "C, yet this amplitude is only reached under two basic conditions: in the anticyclonal weather without clouds and without wind. In the opposite cases when we have the advective type of weather with completely clouded skies, and eventually with precipitations, the amplitude can be reduced to even less than 5.0 °C. The comparison is difficult when we discuss the mean monthly absolute temperatures because of the very unhomogeneous periods of observations at individual stations and because it is impossible to justify on physical principles Temperatures in Slovenia 163 the reductions. A detailed analysis, however, has shown that the reductions to the same series executed by means of the graphical method can neverthelles lead to results that can be much more useful for practical purposes than are the mean values obtained through very short observations. In ali this study greatest attention has been paid to the mean extreme temperatures. Our main emphasis did not lie in a search of values covering a long series of years (with the exception of the secular station at Ljubljana ali have been obtained by means of reduction). Our main endeavour has been to determine the distribution of the mean maximum and the mean minimum temperatures (during the series 1931—1960) on the tops of mountains, on slopes, and in the valleys and basins. Our most important discovery has been the fact that the basic law of the distribution of temperatures is observed not only by temperatures registered at stations situated on the tops of the mountains but also by those registered on the slopes and in the valleys. Especially important is the finding that the bottom of the valleys also grows colder (in averages covering several years) the more their altitude above sea level increases. As regards the mean maximum temperatures, the temperature of the air decreases at stations situated on the tops of the mountains, on slopes and in the valleys for 0.76 °C for each 100 m in the month of July, and in January a half only of this value. The comparative values for the mean minimum temperatures are 0.57 °C and 0.36 °C. It must be underlined, however, that in the minimum temperatu¬ res, especially during the winter months, we can observe considerable dissipa- tion of almost 2.0 °C. These differences are due to the differences in the micro- and mezzorelief. This means that only such stations are arranged in the verti- cal direction on the principle of the basic law of the distribution of tempera¬ ture, that have a very similar exposure and relative altitude. In this connection it is also important that in July the mean maximum temperatures depend on the absolute altitude only while during the winter months they are influenced both by the absolute as well as by the relative altitudes, and therefore the stations in the basins and valleys are ca 1.0 °C colder than the stations on the top of elevations if they have the same altitude above the sea level. At the mean minimum temperatures the difference (on the average) between the stations on the top of elevations and those in the valleys is more than 3.0 "C. The distribution of the mean monthly temperatures obtained by measure- ments at fixed hours corresponds on the whole with results obtained by way of an analysis of conditions in the mean extreme temperatures. The digressions are small and are due primarily to the fact that in the latter type of tempera¬ ture we also take into consideration the value obtained at 21 o’clock, and this even twice. In the vertical direction the temperatures decrease in Janauary 0.39 °C for each 100 m, and in July 0.64 °C. The largest gradient occurs in April and May when it reaches 0.68 °C/100 m. The stations in basins with the lowest mean monthly temperatures are in January 2.0 °C colder than the stations on the elevations, while in July this difference diminishes for a good half of one degree C. A comparison of the mean monthly temperatures obtained from extreme values with those obtained from measurements at fixed hours shows that in ca. 63 «/o the mean monthly temperatures obtained from extreme values is higher than that obtained from measurements at fixed hours. A detailed analy- sis shows that the temperatures at 21 o’clock are very close to those at 7 A. M. Since in our computation we take twice the evening value when we average the mean monthly temperatures we must necessarily get comparatively low mean monthly temperatures obtained by way of measurements at fixed hours, while the difference with the mean extreme temperatures must be positive. The fact, however, must be underlined that the differences of the mean mon- thly temperatures obtained in the two ways do surpass in individual months only in exceptional cases 1.0 °C while in the mean yearly temperatures this difference decreases to a half. Besides the differences in temperatures observed at stations situated on top of elevations, on the slopes, and in the valleys, the present study has also taken into consideration in ali chapters the temperatures in the interior of ii' 164 Summary Slovenia and that in the Coastal region. The difference becomes especially evident in the mean hourly values. The station at Maribor has been selected as a representative station for the interior of Slovenia, and the station at Koper for the Coastal area. The comparison was made on the basis of hourly values obtained by means of thermograms; the difference in altitude (250 m) has not been taken into consideration. The greatest differences occur in the month of January, at the time of the lowest daily minimum temperatures, when the proximity of the sea prevents the temperature to decrease to such an extent as this happens in the basins of the interior of Slovenia. On the whole, January is ca 6.0 °C warmer along the coast than it is in the upper part of the Drava River Plateau (Maribor). During the night and morning hours this difference increases to more than 7.0 °C while at noon time and in the early afternoon hours it decreases to 5.0 °C. The smallest differences hawe not been observed during the month of July but in May when this difference decreases in the early afternoon hours to less than 1.0 °C. In the final chapter the author discusses the normal development of tem¬ perature in Slovenia. He bases his conclusions on the succession of anticyclonal and cyclonal singularities that during one year reach the total of 39. The material gathered during the last 100 years by the meteorological station at Ljubljana has been used in this connection to find the degree of their frequencies and their ave- rage duration. The author did not use the mean daily temperatures to establi- shed the caracteristic properties of individual singularities; instead he took into consideration the number of days when the selected threshold of the maximum or minimum temperature has been surpassed. It is the belief of the author that this type of representation of the development of temperature during the year can offer people interested in it a larger amount of useful data than the values obtained from the mean monthly values of various kinds of tempera¬ tures. The negative side of the method here used is the long-wearing form of statistical treatment which has also been the reason why the data offered by t.he meteorological station at Ljubljana have also been used to give the cha- racteristics in the development of temperature for the whole of Slovenia. Such a procedure can be justified by the fact that the weather processes actually eover large regions in comparison with which we find the whole area of Slovenia to be very small. Literatura 1. Seidl F.: Das Klima von Krain. Mitteilungen des Musealvereins fur Krain. 1891—1902. 2. Conrad V.: Klimatographie von Karnten; Klimatographie von Oster- reich VI. Wien 1913. 3. Klein R.: Klimatographie von Steiermark; Klimatographie von Oster- reich II. Wien 1908. 4. Biel E.: Klimatographie des ehemaligen osterreichischen Kiistenlan- des. Deutsch. Akad. Wiss. Wien 1927. 5. Temperaturmittel 1896—1915 und Isothermenkarten von Osterreich. Mitt. d. geografischen Geselschaft in Wien. Bd. 72; Wien 1929. 6. Melik A.: Slovenija l/l, Ljubljana 1935. 7. Arhiv hidrometeorološkega zavoda LR Slovenije. 8. Temperature, vetar i oblačnost u Jugoslaviji. Rezultati osmatranja za period 1925—1940. Beograd 1952. 9. Furlan D.: Kritični pretres arhiva meteorološke postaje v Ljubljani. Geograf. V. XXIV. 1952. 10. Guide to Climatological Practises. WMO. No. 31. 11. Furlan D.: L’influence du relief sur la repartition des temperatures. VI. Internacionalni kongres za alpsko meteorologijo. Bled-Beograd 1962. 12. Poročilo (redno mesečno) Hidrometeorološkega zavoda LR Slovenije. 13. Hann J.: Lehrbuch der Meteorologie. Wien 1915. 14. Geiger R.: Das Klima der bodennahen Luftschicht. Braunschweig 1942. 15. Čadež M.: Uber die orographische Zyklogenese und Antizyklogenese. Ber. d. D. Vetterd. No, 22. Die meteorologische Tagung in Frankfurt/M 1955. 16. Landsberg H.: Physical Climatology. Du Bois, Pennsylvania. 17. Kostin S. I. i Pokrovskaja T. V.: Klimatologija. Leningrad 1953. 18. Milosavljevič D.: Klimatologija. Beograd 1951. 19. Vujevič P.: Podnebje Jugoslavije. Arhiv poljoprivrednih nauka. VI. Beograd 1953. 20. Schinze G.: Die Erkennung der tropischen Luftmassen aus ihren Ein- zugsfeldern. Met. Z. 49. 21. Hess P. u. Brezowsky H.: Katalog der Gross\vetterlagen Europas. Ber. Dt. Wetterd. US-Zone Nr. 33. 22. Furlan D.: Klimatski opis porečja Save. Ljubljana 1959. Arhiv HMZ, LR Slovenije. 23. Furlan D.: Klima Posočja. Ljubljana 1959. Arhiv HMZ, LR Slovenije. 24. Lauscher F.: Lufttemperatur. Klimatographie von Osterreich. B. 3. Wien 1960. 25. Manohin V.: Vremenoslovje in podnebjeslovje. Ljubljana 1960. 26. Furlan D.: Padavine v Sloveniji. Geografski zbornik VI. Ljubljana 1961. 27. Manohin V.: Temelji teoretične meteorologije in klimatologije. Ljub¬ ljana 1955. 28. Glej pod 8. 29. Rega O.: Najvišje in najnižje temperature v Sloveniji. Geogr. V. XV. Ljubljana 1939. 30. Guide to Climatological Practices. WMO. No. 100. 31. Scherhag R.: Neue Methoden der Wetteranalyse und Wetterprognose. Berlin 1948. 166 Literatura 32. Hromov P. S.: Einfuhrung in die synoptische Wetteranalyse. Wien 1940. 33. Furlan D.: Klimatska razmejitev Slovenije. Geogr. V. XXXII. Ljub¬ ljana 1960. 34. Kovačevič M.: Temperatura vazduha. Klima Hrvatske. Zagreb 1942. 35. Kmecl A.: Primerjava in analiza opazovanj srednjih vrednosti tempe¬ rature, relativne vlage in vetra s srednjimi vrednostmi, dobljenimi z registrir¬ nimi instrumenti. Letno poročilo HMZ, LR Slovenije za leto 1960. 36. Furlan D.: O uveljavljanju srednjeevropskih singularitet na področju Jugoslavije. Geogr. V. XXXI. Ljubljana 1959. 37. Flohn H.: Witterung und Klima in Mitteleuropa. Stuttgart 1954. 38. Schmauss N.: Der Sinn der Singularitetenvorschung. Wetter 1932. 39. Manohin V.: Podnebje Ljubljane. Geogr. V. XVII. Ljubljana 1941. 40. Bernot F.: Glavne srednjeevropske singularitete in njihovo uveljav¬ ljanje v Sloveniji v letu 1955. Letno poročilo HMZ, LRS za leto 1955. 41. Furlan D.: Nova pota klimatologije. Let. poročilo HMZ, LRS za 1. 1955. 42. Huttary R.: Die Verteilung der Niederschlage auf die Jahreszeiten im Mittelmeergebiet. Met. Rund. 1950. H. 5/6. 43. Melik A.: Jugoslavija. Ljubljana 1948. 44. Mesečno poročilo HMZ, LRS za mesec februar 1956. 45. Furlan D.: Snežne padavine v Sloveniji od 11. do 15. februarja 1952. 46. Baur F.: Einfuhrung in die Grosswetterforschung. Berlin-Leipzig 1937. \ Danilo Furlan TEMPERATURE V SLOVENIJI Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani Natisnila tiskaina »Toneta Tomšiča« v Ljubljani v letu 1965 Naklada 800 izvodov S sr- ■ «P t .-.o - ■■■ s