REPORTAŽA
GOSPODARSTVO
PD Lipa
v Velikovcu je pred 20 leti ponovno zaživelo. Danes lahko velikovški kulturniki optimistično gledajo v prihodnost.
Strani 6/7
rrn

Številka 50 Letnik 46
Cena 10,— šil. (25,— SIT)
petek,
16. december 1994
Poštnina plačana v gotovini
Celovec P.b.b.
Erscheinungsort
Klagenfurt/
Izhaja v Celovcu Verlagspostamt 9020 Klagenfurt/ Poštni urad 9020 Celovec
Občni zbori
slovenskih zadružnih ustanov dokazujejo, da se naše Posojilnice-Bank in Zadruge-Market že nekaj let zelo pozitivno razvijajo.
Stran 10
Sklep sosveta - velik udarec za Slovence na Štajerskem
Anton Novak konzul RS v Celovcu
Od novembra dalje je Anton Novak konzul RS v Celovcu. Preteklo sredo je skupno z generalnim konzulom Jožetom Jerajem obiskal NSKS, EL, PUAK in K KZ, že pretekli teden pa je opravil nastopni obisk na sedežu ZSO in SPZ. Antonu Novaku k imenovanju za konzula iskreno čestitamo in mu želimo obilo delovnega uspeha!
Nagrada RS ravnatelju Kukoviči
Predsednik Pedagoškega združenja in ravnatelj žitrajske ljudske šole Franc Kukoviča bo prihodnji ponedeljek prejel nagrado Republike Slovenije za zasluge na šolskem področju.
Nagrado podeljuje slovensko ministrstvo za šolstvo, ki želi tako počastiti ravnatelja Kukovico kot zelo prizadevnega šolnika v korist dvojezičnega šolstva.
Uredništvo NAŠEGA TEDNIKA nagrajencu prisrčno čestita in mu želi še obilo nadaljnjih uspehov!
Na zasedanju sosveta (prejšnji ponedeljek v Pliberku) je Zveza slovenskih organizacij skupaj s FPÖ in SPÖ odklonila zahtevo Narodnega sveta koroških Slovencev po enakopravni vključitvi štajerskih Slovencev — le-ti so v Avstrijski državni pogodbi imensko navedeni — v sosvet za slovensko narodno skupnost. S tem štajerski Slovenci še naprej formalno niso priznani kot narodna skupnost in ne uživajo istih pravic, kakor npr. koroški Slovenci, gradiščanski Hrvati ali avstrijski
Romi. Center avstrijskih narodnosti z vso odločnostjo zavrača to postopanje.
Proti priznanju štajerskih Slovencev kot avtohtona narodna skupnost se je zelo ostro izrekel zastopnik štajerske deželne vlade, ki je bil s sklepom sosveta očitno zadovoljen. Toliko bolj so prizadeti štajerski Slovenci; predsednik društva „Člen VII“ Branko Lenart se je v Pliberku zelo zavzel za vstop v sosvet, vendar je njegov predlog podprl samo NSKS.
Stran 2
Alternative k velekanalu zahteva v Bilčovsu nadstrankarska ljudska iniciativa, ki se je sestala na pobudo občinske odbornice EL Ingrid Zabiatnik. V teku enega tedna je uspelo komiteju zbrati nad 300 podpisov, na osnovi katerih zahteva od občine, da naroči dopolnilno študijo o decentralnih rešitvah (stroški pribl. 100.000,— šil.) k že obstoječi študiji za velekanal (dosedanji stroški 2,5 mio. šilingov).
Stran 5
2
Politika
TRST:
SKGZ
praznovala
40-letnico
Svojo 40-letnico ustanovitve je Slovenska kulturno gospodarska	zveza
(SKGZ) prejšnji teden praznovala z veliko slovesnostjo s pestrim kulturnim programom v Kulturnem domu v Trstu. Predsednik SKGZ Klavdij Palčič je pozdravil številne častne goste iz Furlanije-Julijske krajine, Slovenije in s Koroške, v svojem slavnostnem govoru prikazal 40 let vztrajnega boja njegove krovne organizacije za pravice Slovencev v Italiji in s ponosom omenil razvejane dejavnosti in pomembne podvige na kulturnem, športnem, mladinskem in gospodarskem področju. Poudaril je dobro povezavo z jedrom slovenskega naroda, z matično Slovenijo. Glede na sedanje negotove prehodne čase je Palčič izrazil željo, da bi Slovenci dosegli skupno hotenje, kako uveljaviti polnopravnost prisotnosti Slovencev v Italiji.
Na slovesnosti SKGZ so prebrali tudi posebno poslanico predsednika Republike Slovenije Milana Kučana, ki meni, da ni razlogov za pesimizem, če se slovenska manjšina zaveda potrebe po enotnem nastopanju do Italije in Slovenije, ko gre za interese ohranitve slovenstva. Merilo za razmerje med Slovenci zunaj domovine in slovensko državo je samo slovenstvo, zatrjuje slovenski predsednik, ki sicer meni, da bodo Slovenci v zamejstvu sami najbolje znali presoditi, kakšna oblika organiziranja Slovencev v zamejstvu je ustrezna.
Slavnostne prireditve se je udeležil osrednji tajnik NSKS Franc Wedenig.
Skupna prireditev ob 75-let-nici plebiscita: pogoji NSKS
NSKS se izreka za skupno prireditev obeh narodnih skupnosti v deželi ob izpolnitvi tehle točk:
•	Zagotovitev možnosti enakopravnega sodelovanja koroških Slovencev v pripravi in izvedbi osrednje prireditve dežele ob 10. oktobru 1995;
•	v sporedu osrednje prireditve dežele se obvezno predvideva tudi govor zastopnika/zastopnice koroških Slovencev, ki ga/jo imenuje NSKS, pri čemer vsebina govora ni vezana na odobritev organizatorja;
•	napis na spomeniku, ki ga bo dežela postavila na dvorcu deželnega zbora, mora biti dvojezičen (nemško/slovenski).
Kako si predstavlja inž. Prugger praznovanje 10. 10. 1995?
Slavnostni sprevod naj bi bil 10. oktobra, sodelovali naj bi vsi okraji, občine, zvezna vojska. Izdale naj bi se posebne praznične značke pod geslom „Srečanje na Koroškem" — samo v nemščini, ker za trojezično besedilo ne bi bilo dovolj prostora.
Že od 30. 9. pa do 10. 10. naj bi se odvijale razne kulturne prireditve koroških občin in mest. Med drugim naj bi sodelovali Heimatwerk, Volksliedwerk, otroške folklorne skupine in slovenska kulturna društva. Izvedla naj bi se posebna akcija „Besuch des Unterlandes aus ganz Kärnten“.
9. oktobra naj bi bilo odkritje spomenika na dvorišču deželnega dvorca. Za besedilo naj bi bil pristojen deželni arhiv. Poleg tega naj bi bila na dnevnem redu spominska seja deželnega zbora.
Glede posebnega sodelovanja mladine še ni vodil pogovorov z deželnim mladinskim tajništvom. Omenil pa je možnost koncerta z U. Jčirgensom.
10. oktober 1995: Sosvet in dežela pripravljata koncept
Do konca februaja 1995 naj bi bilo jasno, če in v kakšni obliki naj bi koroški Slovenci sodelovali na praznovanjih 10. oktobra. To je najavil deželni glavar Christoph Zernatto v okviru seje narodnostnega sosveta.
Sosvet za slovensko narodno skupnost se je tokrat sestal pretekli ponedeljek v Pliberku, kjer so na seji sodelovali tudi Pliberški politični predstavniki in zastopniki slovenskih kulturnih društev v Pliberku. Razprava o možnem sodelovanju koroških Slovencev v okviru praznovanj 10. oktobra 1995 ni prinesla bistveno novih rezultatov. Deželni glavar, ki ga je sosvet povabil na sejo, je dejal, da slejkoprej upa na skupno praznovanje 10. oktobra 1995. Za Zernatta je skupnost obeh narodov osrednje hotenje, zato skuša združiti organizatorje plebiscitnih praznovanj in zastopnike koroških Slovencev ob skupni pogovorni mizi.
Sosvet je v ta namen ustanovil pododbor, ki se bo pogajal z organizatorjem praznovanj, Seppom Pruggerjem z deželne vlade, o možnih konceptih, ki bi vključili tudi slovensko narodno skupnost. Za Zernatta je jasno, da je za Slovence bistvenega pomena prisotnost slovenske besede. Ali naj bi bilo mogoče Slovencem spregovoriti tudi v okviru slavnostnih govorov, se Zernatto ni želel točneje izraziti. Predsednik sosveta dr. Marjan Sturm je dejal,
Fric Kumer:
„Slovenci samo kot okrasek, je premalo!“
Glede skupnega obhajanja 10. 10. 1995 se je deželni glavar Zernatto pogovarjal tudi z zastopniki pliberških društev. Slovenska društva so zastopali mestni svetnik Fric Kumer, Fric Kert in Jurij Mandl. Fric Kumer v pogovoru za NAŠ TEDNIK: „Skupna proslava je smiselna samo tedaj, če se tudi v vsebinskem oziru nekaj spremeni. Da bi Slovenci sodelovali samo kot okrasek, sicer pa bi osatlo vse pri starem, to je zame premalo. Priti mora do izraza, da so plebiscit odločili koroški Slovenci in da njegov izid ne predstavlja zmage v nemški noči. Slovenščina mora biti upoštevana ne samo na častnih značkah, v slavnostnih brošurah in na slavnostni prireditvi. Treba je doseči, da bo postala nekaj vsakdanjega in da bo upoštevana tudi v občinskih hišah, na krajevnih tablah in pri uradih.
da so koroški Slovenci načelno pripravljeni sodelovati. Osebno Sturm razume 10. oktober kot „del zgodovinske kompleksnosti“, izid plebiscita leta 1920 je bil zanj odločitev za republiko Avstrijo. Sturm: „Če naj bi 10. oktober 1995 pomenil nov začetek skupnega sožitja v deželi, potem smo Slovenci zraven."
Štajerski Slovenci, člani sosveta so na seji v Pliberku razpravljali tudi o zahtevi Narodnega sveta o enakopravni vključitvi štajerskih Slovencev v narodnostni sosvet za slovensko narodno skupnost, z utemeljitvijo, da so štajerski Slovenci imensko navedeni v državni pogodbi. ZSO, SPÖ in FPÖ so predlog zavrnili. Tako štajerski Slovenci še vedno niso formalno priznani kot narodna skupnost, poudarja v protestnem pismu predsednik Centra avstrijskih narodnosti na Dunaju Smolle, ki očita ZSO, da je ogoljufala štajerske Slovence za njihove pravice. Center poziva zveznega kanclerja Vranitz-kega, naj odredi razširitev sosveta za šest mest, ki jih naj zasedejo zastopniki štajerskih Slovencev.	Silv0 Kumer
3
Politika
OBČNI ZBOR KMETIJSKE ZBORNICE:
Po letu 1995 brez sredstev iz rezervnega sklada?
Čeprav je v proračunu za leto 1995 predvidenih 2,3 mio. manj izdatkov kakor letos, bo morala kmetijska zbornica vzeti 7,6 mio. šilingov iz rezervnega sklada (4,4 mio. šil. v letu 1994), da bo lahko izenačila
proračun.
Piše Heidi Stingler
Dejstvo, da je kmetijska zbornica od leta 1984 naprej morala kriti nastale primanjkljaje v višini 22 mio. šilingov s sredstvi iz rezervnega sklada, je zaskrbljujoče. Z izdatki, ki so predvideni za leto 1995, pa bodo porabljena zadnja sredstva iz tega sklada, tako direktor kmetijske zbornice on Ernest Gröblacher kakor tudi zbornični svetnik Janko Zwitter sta zato pozvala predstojništvo in zbornične svetnike, da že sedaj začnejo razmišljati, kako bo možno zagotoviti delovanje zbornice v letu 1996. Tozadevno je dr. Gröblacher še ugotovil, da bodo v tem letu volitve in je veliko vprašanje, odkod naj bi zbornica Pobila potrebna sredstva, saj bo Predvidoma rezervni sklad konec 'sta 1995 prazen.
Logična posledica bi torej bila, da se zvišajo prispevki kmetov za zbornico (Kammerumlage). Verjetno zato, ker do kmečko-zborskih volitev ni več dolgo časa, je bila ta točka odstavljena od dnevnega reda. Delovna skupina, v kateri bodo zastopniki vseh frakcij, naj bi v prihodnjih tednih izdelala osnutek o možnem zvišanju prispevka za kmetijsko zbornico.
Proračun za leto 1995 jez 68,2 mio. šil. izenačen. Z dohodki iz prispevkov za kmetijsko zbornico v višini 22,6 mio. je torej možno kriti le eno tretjino izdatkov. Že samo za upravni aparat kmetijske zbornice bo v letu 1995 predvidoma potrebnih 42,4 mio. šilingov in 14,9 mio. šilingov za okrajne postojanke kmetijske zbornice. Proti glasovom FPÖ je bil proračun za leto 1995 sprejet.
Čeprav bo kmetijska zbornica pokrila del izdatkov v letu 1995 iz rezervnega sklada, je Janko Zwitter opozoril, da bi bilo nujno potrebno rešiti tudi še vprašanje obnove posestva na Osojskih Turah, ki je velikega pomena za celotno konjerejo na Koroškem. Za to bi bila potrebna sredstva v višini 1,3 mio. šilingov. O tem pa bo razpravljalo začetek leta 1995 predstojništvo zbornice, ki bo skušalo najti zadovoljivo rešitev.
Zbornični svetnik Dl Štefan Domej je v razpravi opozoril na nujnost rešitve vprašanja mlečnih kontingentov, ki so si jih kmetje v zadnjih petih letih pridobili, saj je to za veliko število kmetov eksistenčno vprašanje.
Nekaj predvidenih izdatkov kmetijske zbornice vi. 1995:
•	Prispevek za predsedniško konferenco 3,7 mio. šil.—
•	Kmečka izobraževalna skupnost 50.000,—
•	Prireditve o EU 30.000,—
•	Prireditve (10. oktober 1995) 190.000,—
•	Dispozicije predsednika (stroški za reprezentacijo) 130.000,-
•	Povračilo stroškov predsedniku 592.000,—
•	Potni stroški, poklicno zastopstvo 500.000,—
•	Prispevki za pokojninski sklad 4,3 mio.
•	Dodatek za pomoč pri neposredni prodaji 55.000,—.
Glas iz domače vasi
frložev luka
^ zadnjem Slovenskem vestniku tain'k dr- Janko Malle, da je „zadnji desetletji vedno bolj doraščala v laično, politično in nazorsko neobremenjeno kulturno organizacijo . . . “. Tu se pa resno baram, so li bili fajmošt-rovska ali levoklerikalna organiza-C|ja, ko tako zelo poudarja, da so postali laični . . .
„Nekaj mi daje upanje, da se bo na področju kmetijske politike kaj spremenilo na boljše. Ime agrarnega svetnika Lut-schouniga pride od besede ,luč‘ — zato upam, da bo ta poskrbel za to, da bo prišlo več luči v agrarno politiko.“
Dl Štefan Domej, Skupnost južnokoroških kmetov
„Med našimi kmeti je velika negotovost in nihče nima več orientacije, kako naj bi šlo naprej. Vzroka za to ni iskati v pristopu Avstrije k EU, ampak v tem, da naši agrarni politiki niso bili sposobni izdelati smernic. Iz sklada EU je uspelo dobiti lepe vsote denarja, vendar nihče ne ve, za kaj ga bomo izdali.“
Hilde Schaumberger, SPÖ-kmetje
„Prispevek koroške kmetijske zbornice za predsedniško kon-
Na
občnem zboru kmetijske zbornice so rekli:
ferenco v višini 3,7 mio. šilingov je treba postaviti pod vprašaj. Politično zastopstvo kmetov na zvezni ravni nikakor ni tako učinkovito, da bi lahko zagovarjali tako visok prispevek."	Janko Zwitter,
Skupnost južnokoroških kmetov
„Da potrebujemo kmetje na zvezni ravni učinkovito zastopstvo, o tem ni dvoma. Kritika na račun predsedniške konference je utemeljena, zato bi bilo potrebno izdelati model o reformi.“	Ernst vallant,
Bauernbund
„V letu družine se je dohodek kmečkih družin znižal za celih 26 %, dohodki funkcionarjev in nastavljencev kmetijske zbornice pa so se od 1993 do 1995 zvišali za 8,7 mio. šilingov (25 %). Takega razvoja ne morem odobravati.
Lilly Ertl, FPÖ-kmetje
„Če naj bi AMA (Agrar Markt Austria) prevzela celotno pospeševanje kmetijstva, se vprašam, zakaj potrebujemo potem še deželnega agrarnega svetnika.“
Dl Hans Rainer-Mente, neodvisen mandatar
„Če danes sklepamo o tem, da bomo porabili v letu 1995 zadnja sredstva iz rezervne ja sklada kmetijske zbornice, naj bi tudi razmišljali, kaj bomo storili v letu 1996.“
Janko Zwitter, SJK
4
Iz naših občin
Na kratko
Resolucija. Občinski odbor Straje vasi je soglasno sprejel resolucijo, v kateri ostro protestira proti načrtom, da bi nastala v Štalenskem gozdu ob avtocesti deponija za odpadke.
Pri realizaciji take deponije bi najbolj trpela življenjska kvaliteta prebivalcev Straje vasi in Štasove.
Prebivalci Straje vasi so že dovolj obremenjeni z gradnjo cest, izgradnjo železniške proge in transitnim prometom, zato bi bilo neodgovorno, obremenjevati prebivalstvo tudi še z deponijo za odpadke.
Nadalje je v tem kraju načrtovana tudi še naprava za sežiganje posebnih odpadkov in deponija za posebne odpadke.
Prebivalstvo je medtem že opozorilo politične zastopnike, da neuresničitev načrtovanih projektov ne bo vzela brez protestov na znanje.
Občini Škofiče in Rožek sta že izdelali koncept za vaški in regionalni razvoj. Sedaj se hoče tega lotiti tudi občina Vrba, vendar na profesionalen način.
Eden izmed prvih ciljev regionalnega koncepta je iždela-va novega prenamembnega načrta za celotno območje občine. Tozadevno je že prišlo do prvih nesoglasij med interesi posameznikov in javnimi interesi.
Občina Vrba ima trenutno na voljo gradbene parcele za 25.000 ljudi, se pravi trikrat toliko, kot ima danes Vrba gospodinjstev. Del teh gradbenih parcel zato sedaj hoče občina prenameniti za namene kmetijstva. Jasno, da se lastniki teh zemljišč upirajo proti takim nameram občine, saj to pomeni veliko izgubo vrednosti zemljišč.
Medtem ko so druge občine poklicale k sodelovanju občane, ki so v delovnih skupinah izdelale koncepte za nadaljnjo postopanje, je Vrba dala nalog strokovnjaku, ki samovoljno in preko glav občinstva izdeluje tak koncept. Za tak koncept bo Vrba do leta 1996 izdala 3 mio. šilingov, načrtovanje pa bo prevzel beljaški arhitekt Dl Fritz Kermer, ki je tudi že izdelal regionalni razvojni koncept ob Osojskem jezeru.
Občina Galicija podpira alternativno energijo
Občinski svet v Galiciji je sklenil, da bodo ljudsko šolo v Mohličah
kurili z lesnimi sekanci.
Že pred dvema letoma se je družina Petrasko obrnila na občino Galicija s ponudbo, da bi tudi ljudsko šolo kurili z lesnimi sekanci. Na minuli občinski seji so občinski možje razpravljali o tem vprašanju so prišli do soglasnega zaključka, da naj odslej družina Petrasko kuri ljudsko šolo. Stroški za priključek bodo znašali skoraj 200.000,- šilingov, pri čemer občina lahko pričakuje tudi še podporo s strani dežele Koroške.
Župan Josef Wutte je ugotovil, da je trenutno sicer kurjava na olje cenejša, toda nihče ne ve, kako dolgo bo še olje tako poceni na svetovnem trgu. Vrhu tega, tako župan, je kurjava na lesne sekance tudi za varstvo okolja, predvsem za čisti zrak, velikega pomena. Občina pa naj bi bila zgledna, čeprav ta ukrep zaenkrat stane nekoliko več. Podobnega
mnenja je bil tudi Jože Urank (EL), ki pa je izrazil pomislek, da naj občina tudi pri lesnih sekancih skuša držati stroške tako nizko kot le možno. Doslej je krujava šole stala občino 30.000,- šilingov letno, z lesnimi sekanci pa se
Pliberk. Uspešna bilanca turističnega društva, katerega so leta 1991 prevzeli Thomas Lintschinger, Štefan Breznik, Blaž Kordesch in Anita Woltsche. Čeprav je moralo društvo opustiti željo po jezeru med Pliberkom in Nončo vasjo, je bilanca zadnjih let zelo uspešna, saj je društvo zelo pospešilo reklamo in povišalo tudi turistično ponudbo v občini Pliberk.
bodo izdatki predvidoma zvišali na 40.000,- šilingov. Norbert Rautz (FP) je dal pobudo, naj občina z družino Petrasko sklene pogodbo, ki jo lahko razreši v primeru, da bi ljudsko šolo v Mohličah iz kateri koli razlogov morali zapreti. O tem so menda tekli že pogovori med deželnim šolskim svetom in občino, ki je zaprtje odklonila.
Smeti Soglasno je občinski svet sklenil tudi znižanje pristojbin za odvažanje smeti. Za 80 li-terski zaboj bo treba odslej mesečno plačati le še 49,- šil, za 120 literski zaboj pa 59,- šil. Zato pa se bo podražila pristojbina za mrtvašnico. Za en pogreb bo treba odslej odšteti 1200,- šil (doslej 850,-).
Silvo Kumer
Na pliberškem božičnem sejmu je med drugim razstavljala čebelarske proizvode družina Rudolf iz Vidre vasi, ki iz voska dela izredno lepe' sveče in druge okraske za božično drevo.
Po tradiciji imajo v adventu v Pliberku svoj bazar tudi ženske Enotne liste, ki izkupiček namenijo dobrim namenom. Letošnji izkupiček gre za gradnjo kulturnega doma, ki je eden velikih naslednjih projektov društvenikov v Pliberku.
Foto Fera
Božični sejem v Pliberku
Letos so pliberški trgovci spet vabili na tradicionalni božični sejem, ki so ga priredili preteklo soboto na glavnem trgu v Pliberku. Poleg pliberških gostilničarjev so bili v akcijo vključene pliberške trgovine, ki so pripravile tudi okvirni program za otroke. Na glavni trg je prišel božiček s konjem in delil darila.
i
i
i
\
F
r
r
n
n
8
1;
c
n;
k;
tii
da
šti
(si
že
sei
Po
ini
ŽUj
C -o TZ CQ CQ
5
Iz naših občin
Nad 300 občanov zahteva najboljšo ekološko in ekonomsko rešitev
pobudo odbornice Ingrid Zablatnik (EL) je v Bilčovsu začela delovati nadstrankarska ljudska iniciativa, ki je zbrala nad 300 podpisov.
Kako pereče je vprašanje odvajan-Ja odplak, lahko ugotovimo ob dejst-Vu- da so se v Bilčovsu znašli pri skupni mizi občani, ne glede na njihovo strankarsko ali narodno pripadnost. Dejstvo, da bi stroški za priključek k velekanalu znašali v Bilčo-Vsu za posamezno gospodinjstvo Predvidoma 530.000,- šil, daje obča-n°m misliti. Stroški za priključek k majhni napravi, kakršna je načrtovana za Želuče, pa bi znašali za posamezno gospodinjstvo 190.000,- šilin-8°v- S samopomočjo bi se ti stroški ahko še znižali. Zato zastopniki iniciative zahtevajo od občine, da primerja stroški med velekanalom in ecentrahio biološko rešitvijo.
Občina Bilčovs je medtem že pristopila k Zvezi za odvajanje odplak-orovlje. Občinski odbor občine ncovs je v zaupanju na deželne načrtovalce že določil načela za vele-analizacijo. Ni pa upošteval alterna-lv> ki bi jih preverili strokovnjaki.
Zato pričakuje ljudska iniciativa, (*a občinski odbor naroči dopolnilno studijo o decentralnih rešitvah [stroški pribl. 100.000,- šilingov) k Ze obstoječi študiji za velekanal (dosedanji stroški 2,5 mio. šilingov).
Odprtost za nadaljnjo razpravo je Pokazala na informacijskem večeru miciativnega komiteja tudi bilčovška županja Stefi Quantschnig. Ingrid
Zablatnik pa v informacijskem listu komiteja (ki je zgledno dvojezičen) zahteva, da je treba najti tako rešitev, da bodo mogli stroške plačati upokojenci, mlade družine in občani z niz-
kimi dohodki. V pomoč pa naj bo kmetom, ne pa, da bi uničila njihovo itak že ogroženo eksistenco.
Heidi Stingler
Mnenja
„V Bilčovsu potrebujemo strokovnjake, ki preverijo možnosti decentralnih in alternativnih rešitev."’
Dl Anton Reichmann „Pri moji nizki pokojnini ne morem biti za velekanal.”
Hanzi Zucic
„Doslej je občina alternativne rešitve le odklanjala, ni jih pa pustila raziskati.”
Dl Andreas Berchtold
„Osebno bi dal takoj 5.000 kvadratnih metrov zemlje na razpolago, da bi naredili biološko čistilnico."
Hanzi Andrbasch „Zakon predpisuje čiščenje odplak, ne pa kanala. Tudi Zveza za odvajanje odplak ni prisiljena, da zgradi kanal, rešiti mora le problem odplak.”
Miha Zablatnik „Do leta 2000 bodo stroški za velekanal v Bilčovsu predvidoma znašali okrog 300 mio. šil, kanal in čistilno napravo pa bo vrhu tega treba po 25 letih popolnoma obnoviti.“
Dieter Mann
„V času, ko so bile za Bilčovs narejene študije, biološke naprave niso odgovarjale zahtevam. Danes je možno dobiti deželno podporo tudi za manjše naprave.”
Hanzi Ogris, podžupan Iniciativna skupina za alternative k velekanalu je nadstrankarska, zato vabim vse občane k sodelovanju.”
Hubert Blatnik
Občina Bilčovs zdaj posluša občane: odločitev šele po info - sestanku januarja
Bilčovški občinski svet se je preteklo sredo odločil, da bo počakal z načrtovanjem kanala in bo skupno z občani preveril tudi druge možnosti.
Po pritisku inciative „alternative k velekanalu“ se je občinski svet odločil, da bo počakal z na-dalnjimi načrtovanji kanala. Še januarja 1995 bo občina priredila info-sestanek za vso občino in bo nato odločila, kako naprej. Zvezo odplak Rož-sredina pa bo obvestila o novem položaju v Bilčovsu, kar pomeni, da verjetno v tem času ne bo nadaljnjih načrtovanj.
Za ta korak so se odločili vsi mandatarji, razen Hanzija Kru-šica (SP), Richarda Hafnerja (FP) in Franca Gasserja ml. (SP), ki je nato iz protesta oddal funkcijo predsednika odbora za gradnjo kanala. Za Gasserja bodo morali zdaj najti namestnika,
v odboru pa sta še Josef Spitzer in Ingrid Zablatnik, ki je znala občinski odbor prepričati o nujnosti, da je treba celo zadevo še enkrat temeljito premisliti.
Zelo uvidevna je bila tudi županja Štefi Quantschnig, ki je vedela že povedati, da za Bilčovs pravno ne bilo težavno izstopiti iz zveze odplak. Koliko bi ta korak občino finančno stal, pa še ni znano. Zablatnikova je občinski odbor pozvala, naj resno razimsli o alternativah , o katerih je treba narediti ustrezne študije. Le-te bi morala pravzaprav narediti že zveza odplak „Rož - sredina“, v katero so vključene občine Borovlje, Bistrica in Bilčovs, tako Zablatnikova.
Proračun. V letu 1995 v bilčovški občinski blagajni zaenkrat primanjkuje 1,16 mio. šil., to pa predvsem zaradi tega, ker so od dežele določeni izdatki vedno višji. Dohodki naj bi znašali 16,614 mio, izdatki pa 17,781 mio. Zaradi primanjkljaja, ki ga želi občina pokriti s podpro dežele, v proračunu ni predvidenih podpor kulturnim društvom in gospodarstvu, kar bi se lahko še spremenilo v izrednem ali dodatnem letnem proračunu. Proti proračunu 1995 je glasovala le I. Zablatnik z utemljitvijo, da je krivično, da šport (ASKÖ Bilčovs) dobi indirektno podporo, kultura in gospodarstvo pa ne.
Silvo Kumer
6
Reportaža
petek,	Pjjtek,
16. december 1994 J°ldecember 1994
Reportaža
7
Pogovor s predsednico PD Lipa
mag. Zal ko Kuchling
Naš tednik: Slovensko prosvetno društvo Lipa deluje na obrobnem območju dvojezičnega ozemlja in se mora upirati odporu s strani večinskega naroda. Kakšen je trenutni položaj v Velikovcu? Maa. Zalka Kuchling: Odpora, kakršega smo trpeli na primer še pred 15 leti, ne čutimo več. Takrat smo bili osamljeni, za javne nastope nismo pridobili nemško govorečih zborov, nismo smeli nastopati v mestni hiši Neue Burg, itn. V zadnjem času pa je potekel razvoj nadvse pozitivno, nastopi z domačimi zbori večinskega naroda so samoumevni, v okviru „Srečanja v oktobru" sodelujejo nemško govoreče skupine. Rekla bi takole: minil je strah nemško govorečih, da prekoračijo meje v slovenske kroge in obratno. Društvena dejavnost je sicer obširna in razgibana, toda dejstvo, da v društvu deluje ! le majhen krog zavednih Slovencev, izraža tudi skrb za prihodnost.
Sedaj je na vrsti naša generacija in v veliki meri je od nas odvisno, kako bomo znali nagovoriti družine, v katerih je slovenska beseda še doma. Kar zadeva sorazmerno majhen delaven krog, pa mislim, da to v mnogih drugih društvih ni bistveno drugače. Izvzela bi vele-društva, kakor na primer globaš-ko ali selsko. Iz našega programa preteklih let pa je razvidno, da se s kakovostnim programom trudi-j mo nagovoriti čim širši krog - seveda tudi nemško govoreče. Posebni cilji in želje za prihodnost?
j Moja največja želja je prav gotovo j ustanovitev otroške skupine. Tudi v našem kraju je še dosti prijav k dvojezičnemu pouku, kar izpoveduje, da je slovenski jezik vedno bolj atraktiven. S tem bi zaživela še ena veja Lipe, saj so ravno otroci temelj za prihodnost. Druga posebna želja je, da bi se naša, pred kratkim še zelo delavna odrska skupina zopet opogumila za to ali drugo gledališko predstavo. Kar pa se tiče etnološkega dela, je zadnji čas, da povečamo krog sodelavcev.
Hvala za pogovor!
Vokalna skupina Lipa pod vodstvom Sonje Kuchling.	slike NT/Fera
20-letnica PD Lipa
Slavnostni govor. Na slavnostni prireditvi je spregovoril tudi častni predsednik KKZ in župnik v Hodišah Lovro Kašelj (slika levo), ki je kot rojen domačin Se Posebej povezan z društvom. Kaselj: „88 let mineva od ustano-V|tve Katoliškega izobraževalnega društva Lipa. Pomlajena in ži-a^a se nam ta predstavlja danes °° 20-letnici prerojena. Polna Radostne podjetnosti tudi danes n®guje cvetje slovenske pesmi, skrbi za ohranitev slovenske be-ssde v neugodnem podnebju pla-^scega ponemčevanja, goji pravo lobezen do doma in domovine ter osledno udejstvuje sožitje s so-Sedi druge govorice in kulture. Bit-|e’ ki je zmožno tako čvrstega Preživetja, mora imeti zelo globo-. 6 korenine. Društvo Lipa jih de-Jansko ima...!“
Slavnostna prireditev sama je 'a odlično obiskana (med častni-gosti so bili tudi osrednji tajnik SKS Franc Wedenig, kulturni re-
ferent mesta Velikovec dr. Peter Aistleitner, župnik Holmer), kulturni spored pa so oblikovali VS Lipa, MoPZ „Trta“ in dvojni kvartet MoPZ „Scholle“ iz Vovbr. Člani društva Lipa Hermine Ouschan/ Martin Kuchling (recital) in Magda Karner/Martin Kuchling (povezovalne besede) pa so bogat spored še dodatno poživili.
Brošura. Društvo je ob 20-letnem jubileju izdalo tudi obširno brošuro, katero je pripravila predsednica mag. Zalka Kuchling (pri izdelavi ji je bil v pomoč tudi Bertej Logar). Poročila med drugim pričajo, da so na področju današnjega delokroga PD Lipa v Velikovcu obstajala samostojna društva na Djekšah, Krčanjah, v Vovbrah, Tinjah, Grebinjskern kloštru in Grebinju, na Rudi, Št. Petru na Vašinjah, Spodnjih Trušnjah in Šmarjeti pri Velikovcu, ki so bila vsa bratsko povezana v velikov-ško Lipo. Iz teh poročil je razvidno, kaj so leta in desetletja v teh krajih uničila in skoraj docela zbrisala. Brošura pa vsebuje tudi obširen pregled 20-letnega delovanja obnovljenega Prosvetnega društva Lipa.
Prosvetno društvo gltokih korenin
Pomlajeno in žilavo Prosvetno društvo Lipa iz Velikovca uspeva neugodnim okoliščinam.
Pripravil Franc Sadjak
lavnostna prireditev Pro-svetnega društva Lipa v Velikovcu (v nedeljo, 11. ^^12. 94, v dvorani Gospodinjske šole v Št. Rupertu) ni bila le pevski užitek, temveč tudi lep prikaz spreminjajočega odnosa obeh narodnih skupin na obrobnem območju. Tako je poleg domače Vokalne skupine „Lipa“ in žitrajskega MoPZ „Trta“ sooblikoval kulturni spored ter čestital jubilantu (PD Lipa) še dvojni kvartet MoPZ „Scholle“ iz Vovbr. Ob začetku novoustanovljenega Prosvetnega društva Lipa podobnih nastopov ali čestitk s strani društev oz. zborov večinskega naroda ni bilo. Celo nasprotno. Medsebojni odnosi obeh narodov, vsaj na kulturnem področju, so se očividno sprostili tudi v tem, jezikovno tako občutljivem kraju onstran Drave.
Zgodovina PD Lipa. z
veseljem in zadovoljstvom se danes Prosvetno društvo Lipa ozira
nazaj na 20 let truda polnega, toda uspešnega narodnokulturne-ga dela v velikovškem kraju. Vendar zgodovina društva sega nazaj v leto 1906, ko je bilo ustanovljeno Slovensko katoliško izobraževalno društvo Lipa v Velikovcu. Društvo je bilo torej ustanovljeno že pred 88 leti in je delovalo do konca prve svetovne vojne.
Po razburjeni plebiscitni dobi je slovensko prosvetno delovanje na društveni ravni v tem kraju
„PD Lipa nam je priča in porok, da zdrava narodna kultura more uspevati celo v neugodnih okoliščinah, če raste iz domačih tal in ne dopušča zastrupitve po tuji učenosti in navlaki!“
Iin9 in Hanzi Karner.
Slavnostni govornik žunik Lovro Kaselj
mahoma utihnilo, pa čeprav je Li- sppdinjSkišoli v pa delovala poprej z izredno prid- št. Rupertu je nostjo. Težišča takratnega delo- nabito polna vanja so bila mesečna zborovam (slika desno) ja, igre in pevsko-instrumentalni	Predstavitev
nastopi domačih in sosednjih brošure ob 20-pevskih zborov ter tamburaških 'etnici pp Lipa ansamblov.	zJeve: voditeljica
Po plebiscituje delovanje Lipe v°kalne skupine torej utihnilo. Šele leta 1974 je Lipa Sonja peščica zavednih domačinov zo- Kuchling, pet spoznala pomen in potrebo ^ Predsednica društvenega delovanja ter na no- a9- Zalka Kuch vo ustanovila Prosvetno društvo „Lipa“. Prvi predsednik obnovljenega društva je bil Janez Kuchling, leta 1988 pa ga je nasledila mag. Zalka Kuchling, ki je na slavnostni prireditvi še posebej pozdravila razveseljiv razvoj v medčloveškem odnosu občanov tega kraja. Mag. Zalka Kuchling:
„Danes je naše društvo priznano tudi s strani občine in od ostalih društev v Velikovcu in okolici.
Sedaj je možno delovanje in sodelovanje z nemško govorečimi skupinami v bistveno bolj spro; ščenem ozračju. Želim si, da bi znali izkoristiti to priložnost za boljši danes in jutri...!“
PISMO BRALCA
Odgovor ZSO in tajniku SPZ
Kdor je v zadnjih letih pazljivo spremljal poročanje Slovenskega vestnika o EL, ta mora hote ali nehote priti do zaključka, da je glavna tarča napadov od baze odtujenih funkcionarjev na Tarviserci bila in je Enotna lista. Kako tudi ne, saj vodilni v ZSO s predsednikom Šturmom na čelu vso svojo skrb vlagajo v razvijanje in propagando modelov za popolno integracijo manjšine v strukture večine, predvsem v večinske stranke. Za uresničitev tega cilja je pač treba spraviti s poti vse tiste, ki iz bogatih izkušenj in upravičenih razlogov niso pripravljeni, da bi se podredili tem nakanam. Tako tudi EL, saj njenih zaslug za razvoj koroških Slovencev sedajšnja ZSO pač ne zna in tudi noče priznati.
Kdo bi se čudil, da se po resoluciji, ki so jo sprejeli kulturniki v Globasnici, znova valijo histerični napadi na vodstvo EL, čeprav EL z resolucijo nima ničesar opraviti. Razen to, da čestita kulturnikom, da so se končno ojunačili z jasno besedo celovškim centralam, da je treba poskrbeti za odpravitev raznih dvotirnosti. Smo torej danes že tako daleč, da je za vse kriva EL, če neki dogodki nekaterim g rejo preveč v nos?
Vendar je treba tu pristaviti, da stalna kritika, upravičena ali neupravičena, proti političnemu nasprotniku (ZSO si je EL izbrala za takega) končno le potrjuje pravilnost ravnanja tistega, ki to kritiko izzove. Najslabša ocena je še vselej tista, če te politični nasprotnik hvali. Tako na primer znova postavljene trditve o propadu koncepta EL in, da je Ana Blatnik (SPÖ) dobila pri zadnjih volitvah v celovškem okraju več preferenčnih (= prednostnih) glasov ko EL, ostanejo to kar so: gola neresnica. Da se pa nihče ne bo mogel izgovarjati, da je imel v mislih samo preferenčne glasove in ne splošne, bi pa rad pridal, da je gospa Blatnikova bila izrazit boj za prednostne glasove, medtem ko se je EL trudila samo za splošne glasove. Kljub temu je Blatnikova dosegla samo 1/9 tistih glasov, ki so bili potrebni za direktni mandat. Iz takega poraza napraviti naenkrat uspeh, je seveda sprenevedanje in za-
vajanje ljudi. Samo kdo tega od SV še ni vajen?
Piscu ali piski članka, katerega se podpisati ni blagovolil(a), bi svetoval, naj se na Tarviserci manj ukvarjajo s tistimi, katerim niso naklonjeni, ampak naj se posvečajo bolj svojim zaupnikom, ki jih vidijo po novejšem samo še v večini. Kakor da bi Slovenci bili nezmožni, da se sami zastopajo in povejo svoje. Ni mi znano, da bi se ZŠO splošno kritično pečala z neuspehi svojega varuha SPÖ, katerih je bilo v zadnjem času za zvrhan koš. Tudi še tako odprta ali prefinjena podpora ZSO ni zalegla, da bi ji večina koroških Slovencev sledila. Odrekam vodilnim v ZSO moralno pravico, da si kot neke vrste predorgani-zacija SPÖ lastijo vlogo nadstrankarskega razsodnika in analitika. Skozi strankarska očala, ki jih nosite, to dobro ne gre.
Vrh perfidnosti v sklopu poročanja o globaški resoluciji je članek tajnika SPZ; očitno se čuti poklicanega za razsvetljenost demokracije, katere je po njegovih intelektualnih izlivih v naših vrstah skoraj že nevarno preveč. Njegov članek me milo povedano spominja na kozla, kateremu so poverili nalogo vrtnarja. Osebno mi je zares vseeno, katerim političnim nazorom je nekdo sledil v svojih razburkanih študentovskih ali pradavnih letih. Vsekakor pa je višek slepomišljenja, če nekdo, ki je na sebi dokazal vso uspešnost realsocialističnih vzgojnih ustanov in prijem kov, skuša dajati pouk o merilih demokratizacije in podobno.
Te bolj drastične formulacije mi naj ne zamerijo tisti, ki so vsa ta zadnja leta v boju za svoje stolčke videli glavno nalogo v nestvarnih napadih na tiste, ki jim narodnost, identiteta, samostojnost, krepitev in demokratizacija struktur niso deveta briga. Od nasprotnikov mi razen zamegljenih, neoprijemljivih konceptov, mlatenja po lastnih gospodarskih in političnih ustanovah (predvsem EL) pa verbalnega radikalizma ni ostalo dostikaj v spominu. Vendar naj se pri ZSO zavedajo dejstva, da tisti, ki najbolj glasno laja, še dolgo ni najpametnejši.
Andrej Wakounig, predsednik Enotne liste
8
Rož — Podjuna — Zilja
ČESTITAMO
NOVA PESMARICA
Hanzi Artač: „Sanjal o tebi sem“
Te dni je SPZ izdala novo pesmarico znanega podjunskega skladatelja Hanzija Artača. Naslov pesmarice je: „Sanjal o tebi sem“, vsebuje pa pesmi za moške zbore. Je to tretja pesmarica, ki jo je obirski, sedaj v Galiciji živeči umetnik posvetil našim zborom.
Pa še to: pesmarica ne vsebuje samo lepo zvenečih melodij in besedil znanih koroških pesnikov (od Milke Hartmanove preko Mira Miškulnika pa do Antona Kuchlinga in Valentina Polan-ška), je tudi — po zaslugi Stanka Sadjaka — grafično privlačno opremljena.
Prepričani smo, da bodo predvsem naši zborovodje radi po njej segli. Naprodaj je v obeh slovenskih knjigarnah v Celovcu.
Od božiča dalje zelo ugodno oddajam
l^Wil
v zahodnih Tatrah (Slovaška). Primerna za skupine ali družine (10 postelj). Možnost smučanja, teka na smučeh itd. je dana.
Več informacij
po tel.: 04238/8363
V	Podkraju pri Pliberku je slavila rojstni dan in god Miri-jam Igerc. Ob tem dvojnem prazniku prisrčno čestitamo ter želimo vse lepo in dobro tudi v prihodnje! Čestitkam Našega tednika se pridružujejo kolegi in kolegice iz bolnišnice Elizabe-tink v Celovcu.
Preteklo nedeljo je obhajala rojstni dan Kristina Paulič, doma na Obirskem. Vse najboljše in še na mnoga zdrava in srečna leta!
V	Horcah je slavila visok jubilejni rojstni dan Kristina Kežar, po domače Lekšova mama. Za ta visoki jubilejni praznik iskreno čestitamo ter želimo vse najboljše, zlasti trdnega zdravja in osebnega zadovoljstva! Čestitkam se pridružujejo vsi domači.
Društvo upokojencev Pliberk česa za osebni praznik Manču Močniku iz Šmihela, Zofki Kordež iz Podjune pri Globasnici in Rozini Zanki iz Male vasi. Posebne čestitke pa veljajo Štefki Ambruš iz Štebna pri Globasnici, ki slavi te dni 70. rojstni dan. Vsi ostali člani društva upokojencev Pliberk kličejo slavljencem še na mnoga zdrava in milosti polna leta.
Čestitkam upokojencev se pridružuje uredništvo Našega tednika.
Prav danes slavi osebni praznik mag. Stefan Lesjak, doma v Vrbi. Prizadevnemu občinskemu politiku GEL Vrba veljajo naše iskrene čestitke. Želimo mu mnogo uspeha v občinski politiki ter osebne sreče in zadovoljstva v krogu najdražjih. Čestitkam se pridružuje EL.
Te dni obhaja 60-letnico gostilničar in kmet Franc Nie-metz, pd. Toplicar na Plešivcu. Iskreno čestitamo in želimo vse najboljše. Še na mnoga zdrava leta!
V	Selah je obhajala dvojni praznik Krista Roblek, po domače Dovjakova. Vse najboljše in še na mnoga zdrava in zadovoljna leta!
V	Ženeku pri Žitari vasi obhaja visoki življenjski jubilej, 94. rojstni dan, gospa Lucija Cufer. Slavljenki iskreno čestitamo ter ji želimo Božjega blagoslova in trdnega zdravja. Čestitkam se pridružuje EL Žitara vas.
Naslednje voščilo je namenjeno Breznikovemu očetu iz Šmarjete v Rožu, ki obhaja 79. rojstni dan. Ob tem visokem osebnem prazniku prisrčno čestitamo ter želimo trdnega zdravja in še mnogo dobrega počutja v krogu najdražjih!
V	Selah obhajata osebni praznik Mici Ogris, po domače Kovačeva, in Stefan Bradač, doma na Kotu. Obema veljajo naše iskrene čestitke. Še na mnoga leta!
Pretekli teden je slavil osebni praznik Niko Smrečnik iz Čepič. Vse najboljše in da bi se mu izpolnile vse skrite želje, mu želijo vsi domači prijatelji. Čestitkam se pridružuje uredništvo NT.
Društvo upokojencev Št. Jakob čestita za osebni praznik Tomiju Ogrisu, doma v Stranjah. Prisrčnim čestitkam društva upokojencev se pridružuje
uredništvo NT, ki kliče slavljencu še na mnoga leta!
Preteklo nedeljo sta obhajala zlato poroko Fani in Franc Schuster iz Rožeka. Ob tem lepem skupnem jubileju iskreno čestitamo ter kličemo še na mnoga zdrava, srečna in razumevanja polna leta! Čestitkam se pridružujejo vsi člani kulturnega društva „Peter Markovič.
Včeraj je obhajal rojstni dan občinski odbornik EL Bekštanj Valentin Kargl. Priljubljenemu občinskemu odborniku prav iskreno čestitamo in mu želimo še mnogo uspeha v občinski politiki ter veselja pri kulturnem delovanju. Čestitkam se pridružujeta EL in SJK.
Društvo upokojencev Podjuna čestita za osebni praznik Kristini Kežar, ki slavi visoko obletnico življenja in Adeli Gril s Plaznice. Vsi ostali člani društva upokojencev kličejo še na mnoga zdrava in srečna leta. Čestitkam upokojencev se pridružuje uredništvo NT.
V	zavodu šolskih sester v Št. Rupertu slavi 81. rojstni dan pater Bertrand Kotnik. Domačini iz Spodnjih Gorič in okolice iz srca čestitajo ter želijo Božje milosti, predvsem pa zdravja in tihe osebne sreče. ; Čestitkam se pridružuje uredništvo NT.
70. rojstni dan je obhajala Marija Buchwald, po domače Serajnikova mama iz Nonče vasi. Za ta visoki osebni jubilej iskreno čestitamo ter želimo vse najboljše, zlasti trdnega zdravja in osebnega zadovoljstva!
Prav danes obhaja rojstni dan Valentin Jop, doma v Re-plah. Iskreno čestitamo ter želimo vse najboljše, predvsem mnogo veselja in dobre volje. Čestitkam se pridružuje EL.
V	Popračah pri Škofičah je obhajala rojstni dan in god Mici Weiss. Vse najboljše in še na mnoga zdrava in milosti polna leta!
Beti Pitschek iz Loč pri Št. liju je obhajala osebni praznik, za kar prisrčno čestitamo ter želimo vse najboljše, zlasti zdravja in tihe osebne sreče!
----------------------- .
ČESTITKA TEDNA
7. decembra je v krogu svoje družine, svojih prijateljev in znancev praznoval svojo 70-letnico dolgoletni vodja rožeške pošte, Arnold Schaller. Svoj zasluženi pokoj uživa zdaj že nekaj let ob strani svoje skrbne žene Mici. Jubilantu želijo vsi, ki ga poznajo, da bi ostal še naprej tako zdrav in vesel ter da bi se še smel vrsto let veseliti svojega življenja. Čestitkam in željam zvestemu bralcu Našega tednika se pridružuje tudi uredništvo.
I
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
številka 4/94 ATS: 10,-
Vf l V
I

m navade
ti



X
lld LHJI
stran 11

...
I ŠL

S£ '	■ ?,
Pisma iz
■ w
F^ilv©
iz težkih časov
stran 2/3
4=* * .V • 'rr
g st t
s#- ä # i
^	-$¥ $ i
: }
/ >

Pri Kebru v Lepeni babica ob dolgih zimskih večerih šč sede za kolovrat.
Foto: Dolinšek

PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
UVODNIK
Drage
upokojenke,
dragi
upokojenci!
Stojimo ob koncu leta 1994, nam pa se zdi, da se je šele začelo - kot bi trenil, je že spet minilo. Stari ljudje so nam večkrat govorili, da so dnevi, meseci in leta v starosti skrajšani, danes pa sami občutimo, kako čas beži. Mož, ki je dosegel devetdeset let življenja je na vprašanje, kako dolg se mu je zdel ta čas, odgovo-
ali pa niso sposobne najti teh ljudi, ki strežejo po življenju tistih oseb, ki svojo solidarnost izražajo na pismen način ali kako drugače pomagajo ljudem, ki so morali zaradi vojne vihre zapustiti domovino. Tudi naša narodna skupnost je tem ekstremistom trn v peti in radi bi dokončali to, kar se Hitlerju ni posrečilo.
,Čas hitro beži kot bežne sanje“
ril: Zdi se mi, da je teh devetdeset let minilo kot bežne sanje.
Ne oziraje se, kaj nam je to leto prineslo dobrega ali slabega - minilo je. Morda smo včasih mislili ob izgubi svojih dragih, da se mora ob žalosti, ki smo jo občutili, svet ustaviti - vendar se je vrtel naprej.
Kljub vsemu moramo biti hvaležni, da vlada v naši državi še kolikor toliko mir. Čeprav tudi ne vemo, kaj nam bo prinesla prihodnost. Tudi pri nas se že širi desni ekstremizem, ki z bombnimi pismi in s smrtnimi grožnjami, grozi ravno tistim osebam, ki delujejo v prid človekovih pravic in svojemu narodu.
Žalostno pa je pri vsem tem, da policijske oblasti ali nočejo
Kar strah me obdaja, če se spomnim leta 1938, ko je pri nas divjal nemški nacionalizem - in upam, da državne oblasti teh nastopov desnega ekstremizma ne bodo omalovaževale - ker se bomo sicer zopet znašli v času, kakršnega mnogi naših rojakov niso preživeli in jih mi ne smemo pozabiti.
Kljub temu upam in si želim, da bi se vse te slutnje razblinile v nič in bi nam leto 1995 prineslo mir, zdravje in srečo, kar želim tudi vsem upokojenkam in upokojencem in vsem ljudem na svetu.
Vas pozdravlja Vaša Micka
Pisma iz pregnartva - priče iz težkih časov
Že večkrat sem nekaj napisal iz tega časa. V knjigi „Narodu in državi sovražni“ je bilo objavljenih tudi nekaj pisem očeta, mame in sestre, ki so jih pisali dragim v domovini. Ko danes listam po njih, me popeljejo v tiste čase in občutim v njih vso skrb in ljubezen staršev do nas otrok in prav tako skrb za vse, ki so ostali doma in morali onemogli gledati krivico, ki se nam je godila. Ravno tako pa je izslediti iz njih upanje in vero na vrnitev v domovino. „Samo da ostanemo zdravi.“ So pa ta pisma trenutni občutek prav tistih dni, ko so bila pisana. Vsa pisma so pa že takoj od začetka cenzurirana, slovensko pisana pisma pa uničena, pisci pa tudi kaznovani.
Danes objavljamo pismo še ne 18-letne sestre Trezke in mame.
Draga teta!
Prav prisrčna hvala za vaše pismo. Zaenkrat smo vsi zdravi, le očetove oči se nočejo pozdraviti.
Na srečanju izseljencev letos v septembru je več govornikov naglašalo, da leta pregnanstva ne smemo nikoli pozabiti in da moramo posredovati ta naša grenka in težka leta našim otrokom in vnukom.
Ko smo se zjutraj prebudili, je bilo zunaj vse belo, včeraj pa jc bilo premrznjeno. Tukaj še ne vidiš nobene rožce cveteti, le nekaj mačahevc, ki so posajene na vrtu. Tudi še nisem slišala nobenega ptiča žvrgoleti, še vrabci ne čivkajo. Le veter tuli od jutra do večera brez predržka. A danes jej nekoliko bolj liho.
Možje kopljejo in izmetavajo protiletalski jarek, da bomo šli v njega, ko pridejo tuja letala.
Otroci do zdaj še ne hodijo v šolo. V sobi berejo in tudi nekoliko pišejo. Hajnžek še nekako
.	. '	,	, nP. Možje so do zdaj se lahko peli
rad piše, Jozej pa zelo nerad ne J.	J	1
, .	..	uoeh jezikih. Zanaprei pa sme-
k,J"rcd''	"»govoriti [e še nemško.
En dan mine kot drugi. Tako smo ze 14 dni tukaj m se mi zen	‘	.
še vedno kot sen. Vedno se mi ' Pospravljanju. Zjutraj mora-
..	,	• , , „.in ‘u pomesti jedilnice m tudi po
tudi sanja o ohccti, tako upam, n-1 v ,. .	.	1
Mki jedi. Od strica Martina smo ste zdravi.	že ,
dobili pošto pa tudi sestra
Do zdaj še ne smemo iz tabo- Micka je že pisala iz Lienza. Za rišča. Mama plete za fante noga- njo je bila naša izselitev hudo vice, kolikor ima še volne. Pa:Presenečenje. Zdaj pa nič ne vem imamo tudi še za zakrpati, a n v več. Bodite od nas vseh veliko ti-mamo nobenih blekov, bomo pacSoČkrat pozdravljeni iz daljne tula slabe raztrgali in boljše zakr-jine
vaša Trezka
frraga Kati!
Medno se razveselimo, ko do-‘mo pošto, pa čeprav nam tečejo dostikrat tudi solze. Čakamo kot °lrOci na pošto. Od doma smo ^°bili tudi že pakelc s kruhom in e nekaj reči. Nas eden odraslih ,e razume, da je vojna. A otroci,
in spet kruh, dokler ga je še kuj.
Danes smo že četrto nedeljo tu-Hl- Skoda, da ni nobene kato-ske cerkve blizu in da še ne S|ncino iz taborišča. Tako opravi-1 naše molitve s Čemernjakovo
Obisk od doma je bil vedno praznik, pa čeprav niso smeli vedno prestopiti taborišča. Na obisk sta prišli
teta Katrej in sestra Micka.
Matejev oče je moral opravljati dela hišnika, pri njem so se otroci prav radi ^žino v naši sobi. Imamo s se-zadrževali. Leni Triesnik, brata Martin in Hajnžek in Danica Müller.	)()j križ in majhen Marijin kip.
Vsak dan ležimo do sedmih, da smo do zajtrka opravljeni. Doma smo bili ob tem času že dostikrat utrujeni. Pa ne verjamemo, da bo šlo to dolgo. Mislimo le od danes na jutri, ker človek je tolikokrat razočaran. Naša želja je le, da bi nam Bog dal zdravja in tudi vam doma. Veseli nas, da greš demov k babici, da boš pri njej v teh težkih dneh. Ker za njo je še težje, ko mora gledati na dom, ki ga je s tolikim trudom in znojem spravila naprej, zdaj pa ni več naš. Doživeli smo sila težke čase, skoraj bi lahko obupal.
Če otroci ne bodo šli kmalu v šolo, bo moral pač Franček nehati in iti se kaj učit. Oče je naredil prošnjo, da bi šel še naprej v šolo, a še ni dobil odgovora. Otroci se ja vsak dan nekoliko učijo, a najrajši igrajo karte, ali letajo okoli.
Hajnžek je moral dati zob iztrgati in Toncj
Sestre Fani, Rozi Koller, Trezka in Micka.
ima koleno spet zaceljeno. Ko bi jih lahko djal v kašto in mogel poslati domov. Fani pa plete nogavice. Jutri je dan za pranje, je tako urejeno, da vsak dan pere in lika štiri ali pet žensk.
Prihodnji teden pa pričakujemo, da bo prišel Martin na obisk, če bo dobil dopust. Tako naj je dosti za danes in bodi od nas vseh prav prisrčno pozdravljena
tvoja svakinja Trezej (Pripravil Franc Rehsman)
Budli
pripoveduje
Konkurenca ne spi
Konkurenca nikoli ne spi, reči moram - to drži. Sosedov maček k nam prihaja
in srce moje ženke zdaj osvaja.
Micka pa mu daje mleka, maček pa ji mijavka kako je lepa.
Z mačkom Mickino ljubezen nočem deliti, zakaj bi morali še tega zlobca zrediti.
Pri sosedu naj miši lovi, in mojo ženko pri miru pusti.
Če jaz ne bi bil tako debel, hitreje za mačkom bi se zaletel.
Mačku pa od veselja srce skače,
meni pa je že čist drugače. Za kosilo bi ga hotel požreti,
da mu nikloli ne bi bilo več treba odhiteti.
Zdaj pa še mlad fant prihaja,
ki tudi Mickino srce osvaja. Pravi, daje uspešen nogometaš,
meni pa se zdi, da je on pošast.
Ali špekulira, da bo kaj podedoval,
jaz pa naj bi posredoval.
S klobaso pa se ne pustim kupiti,
mladenič od hiše mora iti. Drugače ga pošteno bom ugriznil,
daje nezaželjen mu bom tako namignil.
NAS UPOKOJENEC
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
Kdo je bil Anton Janša?
Ravno v zadnjem času so v Rožu ustanovili društvo „Carnica-Rosental“. Ob predstavitvi društva nihče ni povedal, da je bil oče čebelarstva Slovenec Anton Janša - marveč hočejo društvo prikazati kot nemško, kjer tudi slovenščina nima prostora. Zato hočem na tem mestu predstaviti očeta čebelarstva Antona Janša, ki je bil doma z Breznice na Gorenjskem.
Anton Janša „najbolj čudovit čebelar, ki je kdaj živel“, kakor ga je imenoval angleški zgodovinar H. M. Fraser, seje rodil maja 1734 v vasi Breznica na Gorenjskem. O čebelah je bil temeljito poučen že v mladih letih. Narava ga je obdarila z bistrim čutom za opazovanje, kar gaje pri dogoletnem opravilu s čebelami privedlo do mnogih, za znanost zelo pomembnih spoznanj.
Janša je bil tudi izredno nadarjen slikarski talent in je kot kmečki fant na panjske končnice risal lepe motive iz ljudskega življenja - tako je bil njegov čebelnjak prava umetnina. To ga je privedlo tudi na dunajsko umetnostno akademijo. Na Dunaju pa je dobila njegova življenjska pot novo smer; leta 1770 je z ukazom takratne cesarice Marije Terezije postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj na prvi čebelarski šoli na svetu, hkrati pa je dobil nalogo potovati in poučevati tudi po drugih avstrijskih deželah.
Leta 1770 je začel Janša čebelariti s 16 panji, leta 1772 pa jih je imel že 300 in je dosegel, da so leta 1773 po njegovem načinu čebelarili že po vsej dunajski okolici. Prizadeval si je ustanoviti čebelarsko društvo, kar pa se mu ni posrečilo; pač pa je bilo ustanovljenih še veliko čebelarskih šol, katerih učitelji so imeli izrecen ukaz, da morajo čebelariti le po Janševih načelih. O svojih dognanjih na področju čebelarstva je Janša napisal dve strokovni knjigi, ki sta doživeli celo vrsto ponatisov in prevodov. Anton Janša je umrl 13. septembra 1773 na Dunaju star komaj 39 let.
Letos je minilo 260 let od njegovega rojstva in „prvega čebelarja na dvoru Marije Terezije“ so se spomnile mnoge strokovne revije na svetu. Avgusta 1965 pa je čebelarska družina Antona Janše iz Breznice na Gorenjskem postavila velikemu rojaku in očetu čebelarskih družin in društev dostojen spomenik: s pomočjo občin Jesenice in Radovljica, raznih čebelarskih družin in društev ter iz sklada za pospeševanje kulturne dejavnosti pri Sekretariatu za kulturo in prosveto Slovenije je bil obnovljen Janšev čebeljnjak na Breznici. Otvoritvene slavnosti so se poleg številnih domačinov udeležili tudi predstavniki Zveze čebelarskih društev Slovenije, avstrijske čebelarje pa sta zastopala predsednik Avstrijske čebelarske zveze na Dunaju Alois Traper in predsednik Koroške čebelarske zveze dr. Ernst Priesnitz, iz Celovca.
Tako je dobila Gorenjska nov kulturno-zgodo-vinski spomenik, ki spominja na pionirja čebelarstva - Slovenca Antona Janšo.
Pred 30. leti je umrl naš znani pisatelj Ksaver Meško
11. januarja 1964 je umrl v Slovenj Gradcu znani in pri' ljubljeni pisatelj Ksaver Meško. Rodil se je kot četrti otrok 28 oktobra 1874 v Klučarovcih v župniji Sv. Tomaž pri Ormožu.
Po osnovni šoli pri sv. Tomažu je odšel leta 1885 na Ptuj. Tu je končal nižjo gimnazijo, višjo pa v času od 1890 do 1894 v Celju, kjer je tudi maturiral. Nato je vstopil v mariborsko bogoslovje; tri leta je ostal v Mariboru, četrti in zadnji letnik pa je končal v Celovcu. Tu je bil 19. julija 1898 posvečen v duhovnika.
Dvaindvajset let je Meško služboval v naši krški škofiji in Koroška mu je postala druga domovina. Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo v Škocjanu, kjer je služboval med leti 1898 in 1900. Nato je bil premeščen na Višarje, od tam pa je odšel kot provi-zor v nemško faro Gnesau ob gornji Krki. Dva meseca je služboval v Grebinj-skem kloštru, po žup-niškem izpitu je prevzel župnijo Sv. Danijel, v so-oskrbovanje pa Strojno.
S L septembrom 1906 pa se je kot župnik preselil k Mariji na Zilji ter pravno ostal tam do 15. avgusta 1919, dasi je moral na zahtevo vojaških oblasti zapustiti župnijo že leta 1916. Osumljen veleizdaje je bil tedaj aretiran in zaprt. Iz tega časa izvira njegova edinstveno lepa črtica „Pri materi“.
Po kratkem vmesnem bivanju je Meško nato zaporedoma menjal več mest, in sicer Brezno na Pohorju. Javorje nad Črno, Korte, Tinje, Apače. Leta 1917 se je smel vrniti k Mariji na Zilji, ki jo je pa spričo tedanje napetosti moral za vedno zapustiti kot begunec sredi zimskega mraza 5. januarja 1919. Po svojem begu preko zasneženih Karavank je prebil nekaj časa na Brezjah in v Ljubljani. Ko je dobil
od celovškega škofa povabilo, naj se vrne, se je odločil, da izmed ponujenih mu službenih mest prevzame Tinje. 9. septemba 1920 se je vračal v spremstvu	tedanjega
prošta Trabesingerja iz Celovca; nemški domobranci so ga napadli. S pobitimi zobmi in ves potolčen se je zatekel v slovenjegraško bolnišnico. S I. avgustom leta 1921 je zasedel gorsko župnijo Sv. Roka na Selah, kjer je ostal do svoje smrti.
V planinski samoti tam pod Uršljo goro je Meško neumorno pisal in ustvarjal svoje umetnine, na katere je slovenski narod lahko ponosen. Tu ob robu nekdanje Koroške je pisatelj prerad obujal spomine na čase svojega nekdanjega pastirovanja med našim ljudstvom. Kako je ostal do smrti navezan na naše kraje in ljudi, pričajo besede, ki jih je zapisal v svojih spominih:
„Rad bi tiste tako lepe in drage mi kraje gori na Koroškem še kdaj gledal, videl vsaj enkrat še tiste dobre ljudi! Ali se mi bo ta želja še izpolnila?“ -
Naravnost pretresljive so Meškove „Koroške elegije“, v katerih v razbiča-ni, krvaveči bolesti vzklika:
„Kako je dolg, ta naš koroški veliki petek, in kako grenak! Še te ni konec in še te ne bo!“ - „Ali niso, kakor nekoč v Jeruzalemu, vstali krivični sodni-
ki, brezvestneži in krivk niki tudi proti našemu nar odu na Koroškem? - Sodi li so o njem s sovraštvofl in s krivico zaslepljenos! so rekli: Obsodimo ga r’ smrt! Uničimo ga, da n1 bo o njem ne imena in i’ spomina! Sramotili so nt jezik materinski, da bi m1 ga pristudili in bi mu njim vzeli oporo za ž|V Ijenje, tolažbo za smrtn uro. Zaničevali so slovel1 sko pismenost, iz šol ntf tali slovensko knjigo - » ni bil to greh, kakor bi vl gli monštranco iz cerkvi Kakor divjaški vojaki ni koč Kristusa najnedolžnej šega, najbolj vdano 1 molče trpečega tako J smel prost in brez kazi tepsti z besedami najhujš1 -e ga sovraštva naš narod 0 najvišjega v deželi dol d J zadnjega občinskega P sača; opljuvati mu je sn11 kot manjvrednemu bi'e ^ sramu in brez strahu pF Ve kaznijo trpeče obličje, Rf se lati in onesnažiti in oskjj1 ej niti vse, kar je bilo našeflj nj ljudstvu od nekdaj svet! ^ In morili so brez vesti ' brez kazni srca in duše ^ ne ene in ne dveh, amp3 ^ v obupnih množicah. Vr
Kje so vsi ti? Kam - gr jih dejali, kam jih pokop1 tu li, teh dvajset, štirideset1 |C| soč?“ '	dr
Ko beremo to Meško' ttt' pretresljivo obtožbo, ki ni1 svoji trdoti ni nikak1 va značilna za nežno in li' bečo pisateljevo dušo, ■ da skoraj ne moremo ubran1 |<a vtisa, daje moral imeti k1 je višek mtrvičenja M ni slovenske besede pred d sir mi tudi oni dve odredi pQ naše sedanje raznarod' tj valne dobe, ki imata d hč men, zadati mlade? ti, slovenskemu življu til deželi zadnji smrtni ud’ rcc.
NAS UPOKOJENEC
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
Običaj, ki se je obdržal v naših krajih do danes, je nošenje Marije. Posnetek je iz Globasnice,
kjer je ta običaj še posebno živ.
NOVICE IZPOD PECE PREKO PLIBERKA DO DRAVE
IZ ŽIVLJENJA UPOKOJENCEV
Iz življenja naših prednikov
. V zadnji številki „Našega upo-: dojenca“ smo vabili na zdravst-C Ven* dopust v terme Čatež, ki so j Se ga udeležili številni upokojen-i c| jn jim je pripomogel k utrditvi i nJ'hovega zdravja. Več o lem v j: drugem članku.'
Pred kratkim je bila seja društ-J Venega odbora, na kateri smo razpravljali o božičnici, la se bo j Vr^'la v nedeljo, 18. t. m., v Vo-g'eah. Predviden je zanimiv kul-, jLII'no zabavni spored. V novem ^lu je načrtovan občni zbor in ruge prireditve. Kot vidite, nis-1 1110 v zimskem spanju, saj ima-1110 še dovolj idej in volje za ust-1 Varjanje.
, 2a spremembo naj tokrat po-. am malo črtico o preteklosti, . a’<0 so naši dedje in babice svo-;Je otroke učili in vzgajali, ko še f n! bilo ljudskih šol. Oče je učil t Slna obdelovati zemljo, graditi I, P0sl°pja, izdelovati in popravlja-' razno orodje. Mati je učila . t.Cero kuhati, šivati, presti in tka-,!' Računati so znali le toliko, ko-, lkorsojih naučili starši. Začasa
Piše Alojz Krištof
cesarice Marije Terezije je bil izdan „Splošni šolski red“. Določil je, naj se pri vsaki fari odpre trivialna ali navadna šola. Vodja šole je bil župnik. Nastajale so „nedeljske šole“. V njih so poučevali samo ob nedeljah, ker so med tednom otroci morali delati. Znana je povest „Blaže in Nežika v nedeljski šoli“, ki jo je spisal škof Slomšek. Leta 1838 je bila dovoljena uporaba šolskih
knjig v deželnih jezikih, tako tudi v slovenščini. V jezikovno mešanih šolskih okoliših so poučevali dvojezično. Pred 60 leti smo obiskovali po končani ljudski šoli samo fantje izobraževalno šolo, (Ländliche Vortbil-dungsschule), kjer so poučevali (od novembra do aprila) tri leta -dvakrat tedensko poldnevno in to samo v nemščini. Po zaključku šole smo dobili spričevalo. Ko je v letu 1938 avstrijski narod s svojimi glasovi pokopal svojo državo, je bilo tudi te zanimive šole konec, saj je nova država čimprej potrebovala fante za uniforme in fronte.
Stojimo pred velikimi prazniki, zato vsem upokojenkam in upokojencem želimo prijeten in vsel božič ter uspešno, predvsem pa zdravo in zadovoljno novo leto 1995. Želimo, da bi še več sodelovali in dopisovali v naš list, tako, da bi bil še bolj pester in zanimiv! Kot se namreč sliši, ga upokojenke in upokojenci kar z veseljem prebirajo.
KATI MARKETZ
V	zahvalo naši predsednici Heli Močnik!
V	pokoju prav hišna je ko peljemo kopat se, se masiramo
mav sprancirajmo vmes plavamo, in s pogrnjeno mizo zadovoljni smo.
V	termo Čatež gospa predsednica nas je peljala, mnogo časa za nas je žrtvovala,
za to smo ji hvaležni vsi vesele Božične praznike ji vsak izmed nas želi.
*************
Advent!
Narava počiva, advent je prišev se zima oglaša v zgodnjem jutru v cerkvi zvon ho zapev kratki so dnevi dovge noči ptičjega petja slišat več ni sonce se skriva vsak dan za me gl j o rože od nas so že vzele slovo božična darila pripravljamo že ne pozabimo na uboge obdarujmo tudi te potem bodo jaslice božično drevo v veselje v družinah v veselje božjemu detetu.
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
t Jožef Kowatsch
Društvo upokojencev Podjuna žaluje ob smili odbornika.	Soustanovitelj,
skrbni odbornik, blagajničar društva Jožef Kowatsch se je 24. oktobra poslovil od nas in odšel v večno domovino. Rajni je kot kmečki sin delal pri železnici in si sezidal na Metlovi lepo domačijo. Zvesto je ohranil od svojih prednikov podedovano doto katoliške vere in materine besede.
Po upokojitvi je Jožef Kowatsch velik del svojega prostega časa daroval za družbo. Domačemu župniku Florijanu Zergoiju je postal desna roka. Vsa dela v fari je nadzoroval in veliko sam postoril. Ljuba skrb mu je bila tudi slovenska narodna skupina, kar je posebej pri pogrebu podčrtal občinski odbornik Tinej Wastl.
Ko so v sosednjem Pliberku ustanovili slovensko društvo upokojencev, je tudi on pristopil. Njegova srčna želja je bila, da tudi v naši občini ustanovimo podobno društvo. Leta 1989 smo nato ustanovili društvo upokojencev Podjuna. Z veliko dobro voljo je prevzel mesto blagajničarja in posel vzorno upravljal. Kot možu vedno v javnosti so mu člani radi sledili k našemu društvu.
Ko ga je pred tremi leti napadla bolezen, se je skušal s terapijo ogniti, kar se pa ni hotelo uresničiti. Za društvo je skrbel vse dokler je še mogel kljubovati bolezni.
Za vso skrb in ljubezen in prevažanje na razne prireditve ti kličemo: Bog povrni!
Z mladim harmonikarjem smo peli domče viže in popili tudi žlahtno kapljico.	S
s
Adventno srečanje ; Društva upokojencev „Podjuna“:
Na drugo adventno nedeljo (4. decembra) je imelo slovensko društvi upokojencev „Podjuna“ v gostilni Rutar-Lido v Dobili vasi svoje že tradi j! cionalno „Srečanje v adventu“.	t>
Dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička z gosti. Pred sveto mašo se je predsednik društva upokojencev Martin Komar spomnil naših v preteklem letu umrlih članov. To so: Franc Tscharf iz Hume, Alojz Krobath iz Kokja, Marija in Mirko Brež-jak s Plaznice in Jožef Kowatsch iz Metlove. Za uvod svete maše je ubrano zapel MePZ zbor „Danica“ pod vodstvom Hanzija Kežarja lepo adventno pesem, prepeval pa je tudi med sv. mašo, ki jo je daroval rektor tinjskega doma Jože Kopeinig. V svoji pridigi je spomnil na Janeza Krstnika, ki je oznanjal pokoro in spreobrnjenje in povedal kako naj se izravnajo krive in grapave poti do Boga in naših bližnjih. Rekel pa je tudi, da rad pride med upokojence in da se med njimi dobro počuti.
Po maši je pozdravil predsed-
nik Komar številne člane društva, med njimi tudi nekaj častnih gostov: gospo Heleno Močnik, predsednico slovenskega društva upokojencev Pliberk, Podjunsko pesnico Kalijo Marketz, občinska odbornika EL Tineja Wastl a in Pepeja Komarja ter župana Jožefa Pfeifferja. Pozdravne besede so izrekli tudi predsednik Poso-jilnice-Bank Podjuna in slovenski občinski odbornik Tinej Wastl, ki je obljubil nadaljnjo podporo s strani naše bančne ustanove. Predsednica Pliberškega društva upokojencev Helena Močnik pa je povabila vse člane društva, da bi se pridružili Pli-berčanom, kadar gredo v kakšno zdravilišče ali na letovanje. Tudi župan Jožef Pfeifer je pozdravil vse zbrane goste, se zahvalil za povabilo in obljubil nadaljnjo finančno podporo s strani občine.
Sledilo je okusno kosilo. Hote-
lir Franc Rutar, njegova žena Elf V: in natakarice in kuharice so imdj sj obilo dela, za kar se jim na tet y mestu v imenu našega odbora l6 ta po zahvaljujem.	n;
Po kosilu se je razvil družabt p( del sporeda. Pevska skupina „V1, ci niče“ pod vodstvom Hanzij' v; Kežarja je še zapela par narodni! pesmi. Helena Močnik in K3: sq Marketz sta brali svoje pesmi ■! Bi želi velik aplavz. Vladimir Rut3 Za je pripovedoval smešnice, kar j Pr povzročilo obilo razvedrila m£l poslušalci. Harmonikar Heit st: Sadnikar, član zbora „Danica“J1 Pr zabaval goste s svojo harmonik0 ko
Tako je poteklo to „Adventu 01:
srečanje“ v zares prijateljski
ozračju. Ob koncu izrekam zal e
valo vsem, ki ste se udeleži c
srečanja in ki ste kakorkoli pi ^
pevali k zelo uspelem poteku pr y
reditve.	„ 1
Pa
Jože Paštet
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
Kako smo upokojenci doživljali zdravstveni dopust
Za teden od 5. do 12. novembra tega leta je slovensko društvo upokojencev Pliberk spet poskrbelo za zdravstveni dopust - tokrat v terme - Čatež na Dolenjskem.
Sosedno društvo upokojencev
I	Podjuna, ki je bilo že lani z nekaj člani zraven in so ti bili navdušeni, je letos povečalo število udeležencev. Tako je skupina upokojencev s 66 člani zasedla Pretežni del hotela. Ker šofer Stanko Smrtnik s svojim avlobu-s°rn podjetja Sicnčnik ni mogel Prepeljati vseh, so prišli nekateri z osebnimi avtomobili. V blagor nam je bilo, da je imel naš šofer
i Stanko prav tako tedenski dopust '■ nami. Tako smo si lahko ogledali znamenite kraje v bližnji okolici.
( Za naše razmere nizke cene j. Sm° bili kol knezi nastanjeni v razsežnih sobah hotela in tudi iz-otra jedil je bila bogata. Zdravni-
II	ca se je pogovarjala in svetovala j Vsakomur, kaj naj stori, da bo
spet bolj gibčen in dobre volje. Vendar je skupina, ki žc leta goji take rekreativne izlete, prepričana, da je poleg telesnega seveda Potrebna tudi duševna rehabilita-c'ja. K temu so posebno prispc-vah skupni izleti.
Prva vožnja z načini avtobu-a som je bila k nedeljski maši v 1 “rožice. Praznovali so ta dan z t? ZahValno sv. mašo s poljskimi J Pridelki. Sodelovali so številni 9 trtnanci. od teh se je vsak pred-n stavil pred oltarjem. Župnik je j Prijazno pozdravil tudi nas, 0 broške upokojence. Močne n orgle in številni pevci so dvignili ;t nedeljsko bogoslužje/ Ker Cer-it sev renovirajo, vsako prvo neti Uc‘jo v mesecu ne pobirajo ofra it tnod sv. mašo. Zato ob koncu it' bogoslužja vsak prinese svoj dar v nabiralnik pred oltarjem, nato ;r P‘l gredo skozi zakristijo, kjer jih Pozdravlja župnik. ' Ugotovili smo, da so v Brežicah trgovine Odprte tudi ob nedeljah dopoldne.
^ torek popoldne smo se na-P°tili najprej v Kostanjevico na ^'ki. Kraj je že od petnajstega stoletja mesto, ima pa samo ne-kaj čez 700 prebivalcev. Tam so ,T|ajhne hišice, ki so pod spo-i; ’nin.Skim varstvom, zato jih zu-L "ui ni dovoljeno predelovati. Naš ; L|u je bil muzej v razsežnem sa-" 'Pustanu nekdanjih cistercijan-
cev. Ta red je začel v 13. stoletju zidati to ogromno stavbo z 250 arkadami. Za časa jožefinizma je bil samostan kot mnogi drugi razpuščen in ni več zaživel. Sedaj je povečini renoviran in je v njem „Galerija Božidar Jakac“. Imenuje se po slikarju, od katerega je na ogled tudi največ zani-
za. Temu pasu vinograda pravijo od tedaj naprej Gadova peč, ime pa so prenesli tudi na vinsko klet. Pokusili smo tisti cviček in nam je dobro teknil. Pevovodja Janez Petjak ni dolgo čakal in namignil izurjenim pevcem; zadonela je pesem kot kje na odru. Mlada domača hči, ki poje v
Ob kozarcu vina je dopust še lepši.
mivih slik. Razstavljajo pa tudi mnogi drugi slikarji in kiparji, med njimi tudi koroški slikar Valentin Oman in rajni kipar, ki je živel v Rožu, Franc Gorše. Ta samostan je tudi kraj mednarodnih kiprskih srečanj. Na razsežnem travniku so na ogled razne podobe iz dobovega lesa različnih mojstrov s celega sveta.
Naslednji dan, v sredo, smo si naredili nekaj zabavnih ur. Po južini smo se peljali v bližnje Brežice v vinsko klet z imenom Gadova peč. Hišnica, ki ima svoj vinograd, nam je razložila ime. Ko so po vojni prišli v kraj, kjer uspeva cviček, je bilo ob peči kupe kač, tako da jih je bila gro-
zboru kot solopevka, se nam je takoj pridružila in smo spoznali, da zna tudi vse naše koroške narodne pesmi. Bljižni godovniki so bili posebno nagovorjeni s pesmijo in s tem so se spet polnile majolike. Skrbna predsednica Helena, ki poskrbi za takšne družabne pobude, zna tudi ob pravem času reči, daje čas odhoda.
Naslednji dan, v četrtek, je bila spet bolj kulturna vožnja. Peljali smo se v Hrvaško dobrih 20 km daleč - v glavno mesto Zagreb. Spoznali smo, da so hrvaški cariniki bolj strogi. Obakrat smo morali kazat potne liste. Tja grede je prišlo vizitirat mlado dekle.
F *«■
Naš član iz Podjune je bil glasno presenečen, ko je ugotovil, da je v uniformi mlado dekle in da ima celo pištolo. Po kratki vožnji smo bili v mestu na izmenjenem kraju, kjer je vstopil vodič, da nam pokaže vse zanimivosti mesta. Zvedeli smo, da je bilo v tem glavnem mestu leta 1880 40 tisoč prebivalcev, danes - po dobrih 100 letih - pa jih je skoraj milijon. Kar je bil Zagreb pod avstrijsko monarhijo, je jedro mesta podobno na primer Gradcu. Ker je Hrvaška katoliška država, imajo tudi lepe cerkve. Zanimivo je, da imajo v centru mesta cestno osvetljavo na plin; te svetilke slej ko prej vsak dan en možakar zvečer prižiga in zjutraj ugaša.
Zvečer tistega dne nam je vodstvo hotela priredilo slavnostno večerjo v gradu Mokrice. Ker smo imeli avtobus, ni bilo težko priti tja. Grad je lepo prenovljen, ima vse naprave kot npr. dvižni most. Tam smo bili gosposko pogoščeni in smo se čutili počaščeni, ko smo hodili po starodavnih stopnicah, kjer so nekdaj hodili mogočni grofje. Seveda pa so bile tudi cene vin zelo gosposke.
Zadnji večer smo v hotelu po melodijah zabavnega glasbenika -še poplesali, v mes v čast Martinu, ki blagoslavlja vino, še zapeli in zadnjič pokusili, kako tekne dolenjsko vino. Naslednje jutro smo pripravili naše kovčke in se vrnili spet domov. Bog lonaj velja predsednici Društva slovenskih upokojencev Pliberk Heleni Močnik za vso skrb, ki je potrebna, da tak dopust lepo uspe. Naše upokojence pa bi pozval, ako hočejo v prihodnjem letu doživeti podoben zdravstven dopust, da se pravočasno odločijo in pozanimajo.
M. K.
Dopust smo povezali tudi z izletom.
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
TerezijKerbitz
ROJENA PRI Ko# VOGRČE 2,
Bleta 1914 Repljah, pfGUj (Pliberk)

tej a ni poznala.?0 Pa hrani pismo, ki gaje pisal ženicami z ruske fronte: „Ljuba moja Žejnimi očmi ti pišem.. Njej je bilo usopfše trpljenje.
Najprej sta ji °P'oka. Imela pa je ljubečega in ra'N<a moža: „Mož je bil tako dober z w^fc ne žaluj, bomo pa drugega dekliča Potem se je res rodil še en deklič in dll fant. Smrt je zamahnila znova. Unč'1 najstarejši sin.
A življenje seja1' Njej tako ljuba snaha ji je podarila žde- >,Razumemo se in lepo se imamo.
/rop mama je bila Tere-l\/I zija Barth. Imeli so več -L V Asester, brata pa nobenega. Po domače se je tam reklo pri Komanu; to je bila velika kmetija in doma so imeli vse, kar so potrebovali.
Mamini sestri Marija in Tila sta se poročili v Strpno vas, Katarina je šla na Brezje, Liza pa je bila v Žvabeci. Vse so se na kmete poročile. Teta Pepa in moja mama sta ostali doma, pri Komanu. Tete sem imela rada in sem jih velikokrat videla, Marijo pa sem še najraje imela, ker je bila tako prijazna. Vse sestre so se razumele med sabo, samo teta Liza je bila nasproti moji mami. Najbrž zato, ker sta v Žvabeci skupaj hišo kupili in teta ni mogla zastopit, da je moja mama več denarja zraven dala. Čeprav je Liza ves čas v tej hiši živela in je hodila mama iz Repelj le na obisk, je vse dol prišlo, ko so rekli, da nekaj tudi jaz dobim. Spomnim se, da je bila Liza potem taka do moje mame, da ji je, ko je bila že zelo bolna, rekla: „Tiho bodi pa obrni se.“ Mami je bilo hudo in veliko je že pretrpela, pa je tako jezna bila, da je na smrtni postelji rekla: „Ti si sestra, si sestro ubila, ki ji nisi sreče privoščila.“ To je bilo žalostno. Meni so potem eno kravo zašribali, ko mame ni bilo več.
Moja mamica je bila ljuba ženska. Očeta je spoznala v Žvabeci, ko je s hojami les fural. Bil je iz Jugoslavije, iz Slovenjega Gradca, in je bil ofovški sin. Ime mu je bilo Loj z Barth. Skoraj vsak teden se je z mamo srečal in kmalu sta se poročila. Živela sta pri Komanu, potem pa ju je ločila vojna. Leta 1914 sem se jaz rodila in tega leta je šel atej na vojsko v Rusijo. Svojo ženo je zelo rad imel in mu je moralo biti strašno težko, ko je bil tako daleč od naju. Pisal je iz vojske, nazaj pa ni nikoli prišel.
„Ljuba moja žena!
Jaz sem tvoje pismo z veseljem sprejel. Prosim te, da bi mi poslala, za kar sem te prosil, ker tukaj je že zelo mrzlo. Mogoče da ne bom potreboval, pa zagotovo ne vem, kako dolgo bo še trajalo, in pa nekaj kart za pisat. Do zdaj me je še Bog obvaroval pri zdravju.
Te srčno pozdravim in poljubim, tvoj zvesti mož. “
Ljuba moja žena!
S solznimi očmi ti pišem par vrsic, ker mi je zelo težko pri srcu, da ne morem biti pri tebi in pri moji ljubi hčerki, pa mislim, da mi bo Bog dav še enkrat tisto srečno uro. da se bomo zopet videli in srečno skupaj živeli. Jaz ti voščim veselo Novo leto in da bi Bog tak srečno dav, da bi se zopet kmalu videli. Jaz mislim, da še bom en tol ko uslišan, da se še bomo enkrat videli.
Te srčno pozdravim in tudi ljubi mojo hčerko, Alois. “
Kolikokrat je samo povedal, da bi rad, da bi bili še kdaj skupaj. Potem si je moral res želeti. Še zdaj mi je hudo, ko se spomnim, kako se je zgodilo. Mama mi je potem z žalostnim glasom še velikokrat rekla: „Ko bi le še zad prišel.“
Z mamo sva ostali sami, zato sva še naprej živeli pri Komano-vih. Tudi mamina sestra Pepa je ostala doma in se poročila. Pisala se je potem Tomič in je imela osem sinov. Bili smo ena velika družina. Mama je čudno skrbela za mene, in bilo je kot puščava, ko je umrla. Vedela je, da je zelo bolna. Ko sva se pravhali z mamo, mi je rekla: „Jaz bom umrla, ti boš pa sama ostala.“ Bila sem žalostna in sem ji odgovorila: „Jaz bom pa kar živa skočila v graben.“ Tega se še dobro spontanem. Osem let sem bila stara, ko mi je mama umrla, takrat ko se je to zgodilo, sem bila v šoli v Vogrčah. Komanov pob je prišel po mene in je rekel: „Mama hoče hčerko 'met, bo umrla.“ Šla sva hitro domov, in bila je dolga pot.
Ostala sem potem kar pri Komanu. Teto sem klicala „mama“, in so me radi imeli. Tudi atej je bW fejst človek. Edini deklič sem bila pri hiši, in pobi so vedno rekli, da sem njihova sestra. Ime jim je bilo Albin, Miha, Lojz, Anzej, Mirko, Franci, Marko in Emil. Otroci smo se imeli zelo radi, igrati pa se nismo imeli časa. Vse smo morali delati. Jaz sem prala kikle za pobe, za kruh sem mešala, v štali smo morali krave mlest, pa mleko smo lifrali na Metlovo na kolodvor. Navadno je šel oče s kojem in še kateri
od sinov. Večborti je bil to Lojz.
V šolo sem hodila najprej v Vogrče, peš, in učila sem se še dobro. Posebej lepo sem znala pet, zato sem imela vedno ajns. Imeli smo učiteljico iz Pliberka. Lojzka ji je bilo ime in mene je rada imela, ker sem se ji smilila. Vsak dan zjutraj sem ji kavo kuhala. Ko je zbolela, sem jo šla v Pliberci obiskat, da ji ne bi bilo težko.
Potem, ko sem bila že večja, sem hodila v Pliberk v šolo. Tam sem se nemško naučila. Hodili smo skupaj, jaz in še dva tetina fanta.
Takrat sem v Pliberci tudi puba imela. Štiriindvajset let sem bila stara in bilo je tako: Spoznala sem ga v šoli in potem je prišel večkrat h Komanu. Tam sva se v kuhinji prauhala in na špancir šla. Meni se je dopadu, ker je bil fejst, in Komani so bili tudi zadovoljni, ko je prišel. V Pliberci je bil flajškar in sva se rada imela. Pol pa sem v nošej postala, pa ni hotel vedeti korkaj. Ostala sem sama. Delala sem dosti, ker sem morala in da bi pozabila. Ko pa je bilo treba rodit, sem šla k ujcu v Slovenj Gradec. Februarja leta 1938 sem rodila sina in Milan sem mu dala ime. Kmalu sva se vrnila h Komanu v Replje in domači so ga tako radi imeli, kot bi bil njihov. Jaz sem ga pa tudi rada imela in sem čudno na njega gledala. Bil je priden poba.
Ko je sin malo zraste 1, sem šla v Švajc. Tam je delal moj bratranec in sem hotela tudi jaz nekaj zaslužiti. Eno leto sem ostala v tujini, delala pa nisem dolgo, ker sem bila veliko bolna. Delala sem v kuhinji in v štali, pol pa sem doti padla, ko sem kište nosila. Ko je prišel gospodar, so me lifrali v spital. Prebolela sem pljučnico, čeprav ni tega nihče vedel in je zdravnik bolezen šele kasneje ugotovil. Predpisal mi je zdravljenje, nato pa sem se hitro odpravila domov. Stara sem bila petintrideset let, Milan me je čakal, pa še poročila sem se, ko sem se vrnila.
Otroci in nov začetek
Za nas se je spet začelo življenje. Mož je postal bolj vesel. Zdaj je imel komu pripovedovati, in jaz sem lahko svojim otro-
kom pela. Mož je bil za hece,v igralski skupini je igral sam6 smešne vloge in bil je dobd igralec. Jaz sem bila cerkve^ pevka in so rekli, da imam tak« mil glas. Solo sem tudi pela, do-ma ob delu pa še najraje. Mam8 je bila že stara. Bila je mirna i11 zadovoljna. Otroci so nam spe1 srečo prinesli in so bili res prid' ni. Kot da bi vedeli, kako je bil6 prej.
Jaz nisem nikoli nobeneg3 udarila, ata pa že malo. Jaz jH1
nisem mogla, pa tudi gledat nisem mogla. Fejst jih pa tudi atej nikoli ni udaril, ker jih ni bilo treba.
V šoli so bili pridni in so vse sami delali. Najprej sta hodila v Vogrče, potem v Pliberk. Tja sta se vozila z radlnom, tudi kadar je bil sneg. Lojz se je rad z radlnom vozil. V zadnjih razredih sta se vozila že z avtobusom.
Ce smo imeli čas, smo se špilali. Naš atej je rad povesti Pravil. Vsi smo sedeli v kuhinji,
on pa je govoril. Lepo je znal. Otroci so večkrat rekli: „Atej, povejte še kaj novega.“ Mož se ni nikoli branil. Takrat sem še jaz svoje delo pustila in 'sem po-slušlala. Tudi mama je zraven sedla. Otroci so moževo mamo vedno moma klicali, jaz sem bila pa mama. Očetu so rekli atej.
Tudi peti smo se učili včasih in veliko smo peli ob delu, doma in če smo kam šli, po poti. Peli so otroci najraje „Nmav čez i žaro“ in „Jaz bi rad cigajnar bil“.
Pridno smo delali in otroka sta nam veliko pomagala. Hitro sta se naučila za šolo in še posebej Lojz je takoj narodu, kar mu je atej rekel. Imeli smo krave in svinje. Na živali sem se vedno čudno navezala. Krave sem počohala, pa 'štriglala sem jih. Skrb sem imela za žvad in tako sem se navadila nanjo, da sem vedno jokala, če smo kakšno kravo prodali. Naša zadnja krava je bila Golda, pa Fijolo sem imela tudi rada. Tudi kadar je bila kolina, je bilo vedno hudo. Sosed je prišel klat, in ko je voda za aranje zavrela in sem vedela, da se bo svinja drla, sva se z Loj-zom v špajz skrila.
Milan, moj prvi sin, je še vedno k nam hodil. Otroci so se čudno radi imeli. Igrali so se skupaj in kake bajže so poganjali. To je bil tak smeh, da smo še odrasli gledali. Milan je bil fajn človek, glih tako vsel kot Lojze. Še vnukinji se ga spominjata, kako se je smejal in jim kaj prinesel, in pravita, kaka škoda, da ga ni več. Z Milanom je bilo tako, da je bil dvajset let v Wieni, potem je pa raka dobil in je umrl. Težko je otroke pokopati.
Otroke sem vedno učila, da morajo biti pridni in da morajo ubogati. Včasih se je reklo: „Vse je treba delat, pa vse jest.“ Hčerka je poročena v Železni Kapli, Lojz pa je ostal doma.
Mirna sedanjost
Naša hiša je polna otrok. Lojz je dobil pridno ženo. Lojz in Kati sta se spoznala „v gledališču“, sta oba igrala. Lojz ima to gvišno po ateju. Jaz sem že vselej spala, ko je začel Lojz pozno domov hodit. Vedela sem, pa nisem nikomur povedala, tudi možu ne, da ne bi bil hud. Katica je bila iz Rinkol in smo jo poznali, ker je
bila tako /r//?« deklica, je znala tako fajn govoriti.
Enkrat jo je Lojze podnevi prignal, potem je pa še sam v Rinkole hodil. Kmalu sta se poročila in sta prišla živet k nam. Mož je že pred tem umrl in sem bila otrokom hvaležna, da nisem ostala sama. Živeli smo vsak v svoji sobi. Kati je hodila delat, zato sem jim jaz veliko pomagala. Kuhala sem, šrotala za svinje. Razumeli smo se vedno dobro. Ko so prišli otroci, je ostala Kati doma. Takrat ko je rodila, sem bila tudi jaz v špitalu in sem jo šla večkrat pogledat. Kati in Lojz nista nikomur povedala, da bosta dve. Lojz je na dan poroda prišel k meni in je vedal, da sta dvojčici. Jaz sem kar cvilila od veselja.
Ko smo prišli domov, sem na otroke rada pazila. Peljala sem jih na špancir, igrali smo se, to so bili ljubi časi. Lojz in Kati sta medtem cimprala, in ko je bila hiša narejena, se nas je vseh pet preselilo. Prav na sveti večer. Sama sem si želela iti, ker sem imela strah sama biti v stari hiši. Če bi atej še živel, bi še ostala, tako pa nisem mogla.
Hitro sem se navadila, in se imamo tako lepo. Še Gabrijela smo dobili, ki je Loj zu tako podoben, da se včasih kar zmotim, ko ga po imenu kličem. Lojz hodi v službo, mi smo pa doma in malo tudi avžvamo. Otroci čudno lepo za mene skrbijo. Če sem sama doma, me Lojz vedno iz službe kliče, če je vse v redu in če sem dobro. Tudi Katico in otroke pokliče, da se kaj zmenijo in da jih pozdravi, ko se tako cel dan ne vidijo. V soboto in nedeljo pa grejo kam z otroki, jaz pa jih doma čakam. Včasih pa se pelejm zraven. Tudi stare prijateljice še kdaj pridejo, s Hribro (Hirm Heleno) tudi karte vržem, pa popravhama se kaj. Tudi na televiziji rada kakšno veselo oddajo pogledam. Včasih pa skupaj sedemo in zapojemo. Lojz in Kati sta pri zboru, Mateja in Katarina tudi lepo pojeta in kitaro imata, Gabrijel pa še bolj gleda. Take narodne pesmi pojemo. Jaz ne morem več dosti, ker sem bila na krofu operirana in mi je št ima vzelo. Če bi to vedela, ne bi šla. Preveč rada sem pela in tudi moja mamica je lepo pela. Tako so mi vsi ljudje rekli.
Tako smo živeli 2
Te dni sta Krščanska kulturna zveza in Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik izdala drugo knjigo z življenjepisi koroških Slovencev. V knjigi je objavljenih sedemnajst življenjepisov. Prispevalo jih je šest moških in enajst žensk. Najstarejša med njimi sta Hanzi Hafner z Breznice in Marija Kriegl z Zahomca. Oba sta letos obhajala devetdesetletnico.
Hanzi je med drugim povedal: „Leta 1910 sem se s tablico, abecednikom in prteno mahlo odpravil na pot v ljudsko šolo v Št. Jakob v Rožu. Še dobro se spominjam, da je bil pouk v prvem razredu zgolj slovenski, kar pa se je kmalu spremenilo . . . V letu 1916 sem bil šole oproščen, da bi lahko pomagal doma na kmetiji, ker je moral oče v vojsko ... “
„Marija Krieg] pa je svojo pripoved takole zaključila: „Za starega človeka je najhuje, če ne more več hoditi in ne več brati. Molim pa še lahko. To mi veliko pomeni. Vem, da grem proti smrti in da se moram pripraviti nanjo. Da se moram pripraviti na srečanje z Bogom. V sanjah sem že imela srečo, da sem videla našega Gospoda Jezusa. Če je smrt blizu, moraš reči ja in biti pripravljen nanjo. Sedaj sem dočakala devetdeset let. Hvala Bogu za vse preteklo. Ne bo se več ponovilo. Naša družina je bila versko in narodnostno močno zavedna. Tako so me vzgojili starši. Danes slovenstvo zamira. Zgled staršev je življenje otrok.“
Prva knjiga je bila že po nekaj mesecih razprodana. Starejši in mlajši so jo zavzeto prebirali.
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
Libuče
(Zakasneli “Miklavž“)
Naš tednik - kronika, 24. januarja 1963
No, tudi našo vas je obiskal “sveti Miklavž“. Sicer malo pozno, tako da bi ga lahko imenovali za božiček. Pa saj se ne čudimo, saj je prišel z Dunaja kar pove že njegovo krasno ime: Liberias. To pomeni svoboda, a njegov nastop je izrazil nekaj drugega. Spoznali smo nekaj, kar do sedaj še nobeden ni vedel. Po jesenskih volitvah v Avstriji so, kakor se zdi, tudi Miklavži ustanovili svoje stranke. Ta Miklavž je pripadal k takozvanim “svo-bodnežem“. To se je videlo že v tem, da je bil pri obdarovanju izredno “svoboden“, to je enostranski. Da bi mogel bolj vestno vršiti svoje poslanstvo, je pred svojim prihodom poslal v vas posebne poslance, ki so - pomislite - poizvedovali, kateri otroci so prijavljeni k slovenskemu pouku. Navada je, da Miklavž obdaruje dobre in pridne otroke. Naš li-buški Miklavž pa je vse bolj napreden. Ravnal se je po informacijah svojih odposlancev. Slovenske otroke je obdaroval zelo skromno. Ni obdaroval otrok po njih pridnosti in poštenosti, temveč - lahko rečemo - po lenobi in narodnostni mlačnosti. Ljudje, kaj pravite? Ali se tako obdarovanje more imenovati “dobrodelnost“, kot so se z njo ponašali pozneje po časopisih? Smo mnenja, da je to grda zloraba dobrodelnosti, ki je toliko grša, ker ni nič drugega kot navadna narodna nestrpnost in mržnja.
Slišali smo tudi, da se ta “Miklavž“ ni ponujal, pač pa da so ga najeli libuški “svobodneži“.
Pozabili so, da se šola ne sme zlorabili za take strankarske namene. Želeli bi, da bi v stvar posegla višja šolska oblast in napravila red. Našim malim, ki so zvesti materini besedi, pa kličemo: Ne jezite se, če vas je “Miklavž“ zapostavil. Bodite ponosni na to, kar ste; kajti obleko, ki so jo dobili vaši tovariši, bodo kmalu odnosih in jo vrgli stran, vi pa boste znali dva jezika. In dve je še vedno več kot ena. To vedo tudi naši najmlajši.
Globasnica
(Občinsko-svetniška seja javen škandal)
Naš tednik-kronika, 21. februarja 1963
V nedeljo, dne 10. februarja, so zborovali pod predsedništvom gospoda župana Roberta Eršena naši občinski očetje kljub javnemu značaju seje na tajnem. Posebno se čutijo užaljeni tisti peti Stebjani, ki so bili izrecno povabljeni kot slušatelji in so naleteli na zaprta vrata. Enemu Globaša-nu pa se je zgodilo še slabše: postavili so ga pred duri.
Obravnavali so, kakor se je
zvedelo, bolj kočljive točke in so nas smatrali nevredne prisostvovanja. Se vidi, kako visoko se naši voditelji povspenjajo, da strmijo še na popolno avtonomijo, ali bolje povedano: oligarhijo.
V globaški občini nikoli ni mogoče ugotoviti, za kaj se poganjajo, ker ne trpijo opazovalcev ali slušateljev. Žalostno, da gospod župan ne presoja sam, temveč samo kopira: a tudi to ni najslabša stvar, če je le rokopis dober! Nismo zahtevni, ker vemo, da današnji čas ne izoblikuje več posebnih osebnosti. Neko povprečje razgledanosti pa zahtevamo od človeka, ki je postavljen na vodilno mesto.
Kljub vsemu opravičevanju v upravno-juridičnem pomenu - zakon namreč pravi, da se pod gotovimi pogoji vršijo seje tudi lahko tajno - je dobilo globaško občinsko zborovanje črno liso, ki vso starešinstvo s predsednikom vred omadežuje, da ne govorim o suverenosti tistih oseb, ki se niso sramovale postaviti odraslega, polnoletnega človeka pred duri. Pri občinskih volitvah ljudstvo vse premalo pazi, kdo kandidira: glavno, da se zadosti stranki. In
posledica vsega so potem taki izrodki. Poskrbeli smo, da izvejo vsi merodajni krogi, nemški in domači, kako “avžjejo“ v globaški občini.
Jože Pušnig v imenu briskiranih
Kmalu bodo odprli predor skozi Ljubelj
Naš tednik-kronika, 30. maja 1963
Predor skozi Ljubelj bodo še letos odprli in ga oddali prometu, tako poročajo z Dunaja. Na jugoslovanski strani ga bodo v dveh mesecih popolnoma dogo-tovili.. Osvetljavo, cestno streho in vhod bodo dogradili do poletja. Na avstrijski strani delo letos še nikakor ne bo končano, ker za to ne zadostujejo sredstva, ki so bila v ta namen dana na razpolago. Potrebujejo še 25 milijonov šilingov, da bodo mogli predor končno dograditi; ta sredstva naj bi se dobila iz posebnih državnih kreditov. Vendar avstrijsko zunanje ministrstvo sili in priganja, naj se delo vsaj deloma dokonča do naslednje zime, vsaj toliko, da bodo vozila mogla predor prevoziti. Cesto bodo asfaltirali šele pozneje, prav tako bodo namestili napravo za ozračenje pozneje.
Skupni stroški za izgraditev 12 metrov širok in 1 in pol kilometra dolgi predor skozi Ljubelj znašajo okoli 75 milijonov šilingov. Doslej so od leta 1950 naprej porabili okoli 50 milijonov šilingov.
Ob avstrijskem vhodu v predor bodo še letos zgradili carinsko postajo, ki naj bi postala največji carinski urad Koroške. Zgradili jo bodo na ugodnem in za dovoz primernem mestu. Dovozna cesta ne bo tekla več v globino ljubeljske doline, temveč bo peljala od Majhnega Ljubelja ob zahodnem robu doline k predoru. Vendar v bližnji bodočnosti še ni misliti na uresničevanje tega projekta.
Franc in Marija Rutar naznanjata, da sta odprla v Dobrli vesi gostilniško podjetje pod imenom
76 at el Tlutae
Lepe sobe, izvrstna kuhinja, izbrane pijače, dobra puslircaba, zmerne cene. Lepo 'Urejeni prostori so pripravljeni za domačine in tiurrste.
Vsi ste vabljeni od blizu in daleč,
da obiščete gostilno RUTAR V DOBRLI VESI
Inserat v Našem tedniku iz leta 1963, ko so v Dobrli vasi odprli hotel Rutar, ki ga vodita Franc in Marija Rutar.
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
Božični običaji v Ziljski dolini
Nam vsem znani rajni Niko Kriegl iz Zahomca je opisal šege in navade ob božiču, šapanju, novem letu in treh kraljih.
Božič
Ob štirih popoldne, ko je zazvonilo božični delopust, sta hla-Pec in dekla, pa naj sta bila hišna ali uslužbenca, začela krmiti živino v hlevu, tako da je bilo do večernega zvonjenja delo v hlevu končano. Koje začelo zvoniti večernico, se je vsa družina zbrala v veži. Gospodinja je ime-*a pripravljeno blagosloveljno vodo, kadilo in božični hleb kruha, ki je imel na zgornji strani obliko trikota, tri kroge, ki so Pomenili tri visoke božične praznike, božič, novo leto in sv. tri kralje. V veži so zmolili najprej angelovo češčenje. Molil je oče ali mati. Nato so začeli moliti rožni venec in se v procesiji podali okrog hiše. Mati je tudi škropila, kadilo je nosil hišni sin, hčer ali hišna dekla pa je nesla božični hleb. Kadili in škropili so po vsej hiši in v hlevu, nato so kleče, pred jaslicami zmolili tri nožne vence. Pod mizo pri jaslicah je bila vedno velika košara narezane repe in v veliki skledi °trobi, pomešane z zdrobom, kar so po končani molitvi poškropili 'n na božično jutro dali živini.
Božični hleb so položili poleg Pogače in kočnjaka (črn kruh s Posušenimi hruškami) na mizo Poleg jaslic. Hleb, pogača in kočnjak so pomenili svete tri kralje, ki so bili, kakor so rekli.
eden bel, eden rjav in eden črn. Na mizi je čez praznike vedno ležalo sv. pismo, da je mogel vsak, kdor je imel čas, brati iz njega. Po stari navadi pa so po polnoči jedli pogačo, namazali strd in surovo maslo ter pili kavo, zraven pa jedli še potico.
Dan nedolžnih otrok ali šapanje
Prav po stari navadi šapajo pri nas otroci na vse zgodaj zjutraj, zvečer pa odrasli fantje. Otroci šapajo takole: „Šipa, šapa, Bog daj srečo, zdravje, veselje, duši sv. raj in v Žakelj kej. Da boste zrabe, kaker tičca u gvare pa rib-ca u vade mpa da boste dogo že-bele.“ Prav tako po stari navadi šapajo pri nas v Zahomcu odrasli fantje, in sicer zvečer od hiše do hiše z jelkinimi ali smrekovimi vejicami po hrbtu: „Šipa, šapa, Bog daj srenčo, zravje, veselje, duši sv. raj in v Žakelj kej. Da boste zdrabe kako ribca v vade in tičca u gvare in da boste dolgo žebeli. Kar je na vejce zelenja, tekaj veselja, kar je na vejce vršič tekaj tračič, kar je na Dabrače nej se vse na vas ska-rače. Da se van bojo kobrale kure mpa peščeta, mačce mpa marate, svinje mpa presete, krave mpa talete, kvanja mpa žrebeta, da bo na polju tako gratalo, da
bo vsekega semena po sto in pa Ijepa ura cvu.“
Za šaplo dajejo otrokom slaščice ali denar, odraslim fantom pa meso, kruh, denar in cigarete. Dekleta pa, ki so šle za žegen pod lipo v prvi rej, dajo fantom poleg cigaret še srejco in kravato. Včasih so imeli fantje pri šapanju še harmonikarja s seboj in so se po šapanju še veselo zavrteli v gostilni. Pri šapanju so včasih fantje zapeli dekletom še tole pesem:
Rada daj, rada daj, srenča boš meva,
sinčka boš zibava v ispce sadova.
Sinček bo v zib,c' spav, jes bon pr zgvavje stav, ti se boš jokava, jes pa smajav.
Novo leto
Kakor za božič, tako gredo tudi še danes na predvečer novega leta okoli hiše in zmolijo ob škropljenju in kajenju rožni venec.
Po molitvi je večerja, po večerji pa so včasih trunčvali. Za trunčvanje je pripravila mladina devet različnih stvari, in sicer: smrekovo vejico, prstan, punčko, butaro, glavnik, mošnjo, ključ, rožni venec in oglje. Prinesli so na klop k peči devet skodelic in skrili pod vsako skodelico eno
teh stvari. Vsak, ki je bil v sobi, je smel trikrat priti in vsakokrat dvigniti eno skodelico. Eden je pazil vedno pri skodelicah in je po vsakokratnem dviganju skril pokrite stvari spet pod kako drugo skodelico. To, kar je vsak dvignil, je pomenilo, kaj ga v novem letu čaka. Smrekova vejica je pomenila posebno srečo, prstan ženitev, punčka novo rojstvo, butara bandranje, glavnik vdovstvo, mošnja bogastvo, ključ je pomenil gospodarstvo ali gospodinjstvo, rožni venec duhovništvo, ogle pa smrt. Na novo leto so otroci po maši tekli hitro domov, zaprli sobna vrata in zavpili na vsakega, ki je prišel k vratom in hotel v sobo: „Dajte kaj novega leta!“ Vsak, ki je bil zunaj pri vratih, je moral odgovoriti s temi besedami: „Novo leto, zdravo leto, veselo leto, srečno leto, da boste pridno ubogali in da bojo Jezus, Marija in sv. Jožef med nami ostali in pri nas prebivali.“ Po teh voščilnih besedah so šele otroci odprli sobna vrata.
Trije kralji
Na predvečer sv. treh kraljev gre družina ravno tako okrog hiše, kakor pri prejšnjih dveh praznikih. Molijo pa pred jaslicami le en rožni venec.
Večji šolarji gredo s perhto, ki se obleče v planjah v kožuhovino tako, da je kožuhovina obrnjena na zunaj, kožuh pa naj je, če le mogoče črn. Na glavi ima tudi kožuhasto kapo. Perhta in šolska mladina gredo z velikimi zvonci od hiše do hiše in pojejo naslednji pesmi:
Mi sina štirja, srna pastirje, be rade Ježča vidale.
Kar mi mama, vse pradama, da b le Ježša vidale.
V jani štalce, pr ni skalce, tan na sbjetva uč gari, čjir se Ježeš srna radi.
Naš te stare svete Jožef je ga kušno noj abev, i noj rajžu v Betlahem.
Otrokom, ki koledujejo, in tistim, ki gredo s perhto, dajejo po hišah denar, meso, klobase in kruh.
Drugi dan, ali pa tudi pozneje, napravi kaka gospodinja na vasi s tem, kar so otroci zbrali, dobro južino, denar pa si otroci razdelijo.
12
NAŠ UPOKOJENEC	16	1994
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
Domislice
Posoditi prijatelju denar pomeni izgubiti denar in prijatelja.
*
Človek lahko ostane večno mlad, vendar je treba s tem dovolj zgodaj začeti.
*
Občuduje lahko le tisti, ki najde
skriti sijaj v malenkostih.
*
Mlečne šipe pri WC na londonskem cricket igrišču so zamenjali z navadnimi z namenom, da bi gledalci lahko zasledovali igro tudi med „nujnim odmorom“.
*
Čudovita zmožnost današnjega časa je, da ljudje vedno najdejo dobre
razloge, da delajo slabe stvari.
*
V prijateljstvu imamo ženo radi, ker je taka ali taka - v ljubezni pa, čeprav je taka ali taka.
*
Dve vrsti dolgočasnežev sta: tisti, ki govore o istem, in tisti, ki nikoli
o ničemer ne govore.
*
Vezi navade so prelahke, da bi jih občutili prej, preden postanejo tako tesne, da se jih ne moremo več znebiti.
*
Ne drži zmerom, da nas izkušnje izmodrijo. Mačka, ki je že kdaj sedla na vroč štedilnik, ne bo tega nikoli več storila. Toda nihče je tudi ne pripravi, da bi sedla na hladen štedilnik.
(Mark Twain)
*
Le malokateri mislijo več kot dva ali trikrat na leto. Jaz sem postal slaven, ker sem mislil enkrat ali dvakrat na teden.
(G. B. Shaw)
*
Maria Callas, najekstravagantnejša operna pevka z najlepšim glasom, je odbila povabilo, naj poje na proslavi 100-letnice londonske opere Covenl Garden. Vzrok: prisotnost kraljice Elizabete. - „Kraljica nima pojma o glasbi,“ je Callas ravnodušno izjavila. „Ne morem trpeti, da sedi v svoji loži in se dela, kot dajo zanima. Pod takimi pogoji nimam veselja do petja.“
Še nekaj iz zgodovine Kaklovega rodu iz Doba, občina Loga vas
Spomini na šolska leta v Vrbi
Že Matevž Kaki je obiskoval ljudsko šolo v Vrbi, ki je bila v tisti dobi nemška, čeravno so bili vsi učenci Slovenci.
Tudi njegov sin, Matevž Kaki, je hodil v ljudsko šolo v Vrbo. Sicer je vstopil leta 1883 najprej v šolo v Škofičah, katero pa je obiskoval samo nekaj mesecev spomladi leta 1883. Ko so se njegovi starši leta 1884 preselili od Stožirja spel v Dob, je jeseni istega leta začel hoditi v šolo v Vrbo. V poletnem času je moral vsak dan nositi v kavarno Moro (prej Kručnjak) v Vrbo po 1-2 litra mleka in smetane. V listi dobi so bili že letoviščarji v Vrbi. Za majhnega paglavca je bila to precej težka naloga. Večkrat je med potjo zdrobil steklenice, bodisi iz zanikrno-sti ali malobrižnosti pri nošnji ali pa zaradi slučaja. Potem pa je bilo doma „o-joj, o-joj“!
V prvem razredu ljudske šole v Vrbi je tedaj poučevala učiteljica Barnes. Bila je histerična in hudobna kakor sam vrag in zelo surova. Pri pouku ni imela potrpljenja s šolarji, ki je niso ohranili v prijetnem spominu. Pač pa se še danes spominjajo tisti, ki so še živi in so hodili v Vrbo tedaj v šolo, hvaležno njene naslednice Marije Gailer, doma v Mariji na Zilji. V prvem oddelku I. razreda šole je bil tedaj tudi neki Luttenberger, sin hišnika na dr. Peezovem gradu v Vrbi. Dr. Peez je bil znanstvenik in socialni politik na Dunaju. Kaki je Luttenbergerju nekaj nagajal, ta ga je zatožil učiteljici Barnes, ki je Kakla občutno kaznovala. Domovgrede pa se je Kaki lotil Luttenbergerja in ga pošteno namlatil.
V šolo so tedaj otroci iz Doba hodili čez Spodnje Jezerce v Vrbo. Na Spodnjih Jezercih je kmetija pri pd. Mlinarju, kjer se je pozneje priženil sin Maksa Kakla, Matevž Kaki.
Tedanji gospodar je imel lepo jablano, ki je rodila moškan-carja. Kadar so šli otroci mimo dotičncga vrta, je ta ali oni šo-larček splezal na drevo, da je prišel do sladkega sadu, dokler ga ni pregnal gospodar. Mož je bil daleč naokrog znan kot sit-než in pustoben, bil je silno pobožen in cerkveni ključar v Logi vasi.
Drugi Kaklovi sošolci so bili še: Matevž Kramar, Janežov v Dobu in Jože Kleilner, pd. Ravbarjev Zep, v Logi vasi. Kramar in Kaki sta hodila skupaj v šolo in med potjo uganjala različne šale in burke, kakor pač znajo otroci. V Rezico-vem gozdu pod Vijštrom sta iskala ptičja gnezda, posebno vran in šoj. Na blatu pod Jezercami je v poletnem času raslo veliko rož, ki so jih imenovali
Učiteljica Bames je bila histerična in hudobna kakor sam vrag in zelo surova. Pri pouku ni imela potrpljenja s šolarji, ki je niso ohranili v prijetnem spominu.
rože Vrbskega jezera. Pozimi so se šolarji domovgrede na tem blatu drsali in pri tem močno zmrzovali, saj so imeli od Vrbe do Doba 5 km hoje v hrib. To ni bila malenkost, posebno ob slabem vremenu.
V drugem razredu je poučeval šolski upravitelj Priessnitz, doma nekje v Šleziji. Pri tem so se učenci sicer mnogo naučili, a bil je velika surovina. Sadistično je užival, če je učence pretepal. Ko je Matej Kaki nekoč govoril slovensko
s součenci, ga je Priessnitz tako močno udaril s palico po glavi, da mu je prizadel težke podplutbe.
Šola v Vrbi je imela tedaj samo dva razreda; verouk v enem razredu je poučeval župnik Valentin Primožič iz Škofič, ki je istočasno upravljal lo-gaveško faro. Bil je po naravi surov - toda dobrodelen in daritven ter zelo dovtipen človek. V šoli je pretepal posebno one otroke, o katerih je vedel, da živijo doma v obupnih razmerah. Zakaj, nisem mogel dognati. V drugem raz- I redu pa je poučeval verouk župnik Jože Fritz iz Dvora.
Verouk se je poučeval v slovenskem jeziku, ves ostali pouk pa se je vršil v nemščini. Do leta 1932 je Fritz poučeval v slovenskem jeziku, za njim pa so nemški duhovniki še verouk začeli poučevali v nemščini. Šola v Vrbi je, danes popolnoma nemška, čeravno jo obiskujejo slovenski otroci iz Loge vasi.
Pripombe: Župnik Valentin Primožič je bil rojen 7. 10.
1845 na Klopcah pri Št. liju ob Dravi. Od leta 1880-1889 je bil provizor in župnik v Škofičah. Leta 1912 ga je občinski odbor v Škofičah imenoval za častnega občana. Umrl je 28.
7. 1925 kot župnik v Glinjah. Bil je sošolec profesorja Šajni-ka.
Župnik Jože Fritz je bil rojen 20. 4. 1861 v Šlebnu, občina Bckštajn. Župnik v Dvoru je bil do leta 1932, ko je vstopil v pokoj. Umrl je leta 1937 v Dvoru nad Vrbo.
Spisal dr. Julij Fellacher leta 1953.
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
Miklavževo leto 1936
Miklavževanje Izobraževalnega društva „Kot“ v Št. Jakobu v Rožu, dne 5. decembra 1936 pri Cvitarju (sedaj Narodni dom). V starih spisih sem našla, kako je Izobraževalno društvo „Kot“ v Št. Jakobu v Rožu obhajalo „Miklavžev večer“.
Odvijal seje tako:
Nastop in uvodne besede:
Da sem tudi letos prišel k vam v St. Jakob, sem se zelo trudil. Rad vas imam in zato na vas tudi kaj dam. Naročilo imam sicer strogo, da vse društvene člane Pohvalim za trud in delovanje, •udi pa moram letos izreči prav mnogo opominov. Vrhu tega pa da se prepričam in da zapiske posameznih preko leta preči tam. V društvu ste bili letos posebno mirni, zato so hoteli v nebesih zapisati skoro vas rakovi firmi. Tudi vem, da starina pri vas precej rijasta' hratuje, zato bo potreba, da mladina tembolj pridno deluje. Le tukaj postala to skoro težavna je stvar, ker lenim odbornikom še za seje ni več mar. Za v bodoče vam strogo pravim vsem „točnost“ svetujem, da potem veselja in iskrenosti v delu več Pričakujem.
Predsednik društva Jože Št iker naj pride sem: „Ti Jozej iz Št. Petra vodiš društvo že več let prav obilo, pa tako, kot letos se ti menda še ni pripetilo. Pozabil sklicati mnogo društvenih si sej, in kje so sestanki in igre in tako naprej!? V pritožbah vseh je zapisana zmiram enaka besida, da zate prestrmi kvanci in gosta dravska m’gva nič niso prida tud’ litašn’j mraz v Mclih t’ bo prov mav prlehov, in še hujš’ bo s’ t’bo potic, če m’ boš vozebov. Svetujem ti zato, če se na daljšo pot že kdaj podaš, da v mislih pri
društvu in delu bolj mi ostajaš! Pa če b'k vam tud’ kakšne neznane kure kdaj pr bandrale te prosim že zdaj, da na društvo in narod kne bo pozabvo se.
Vera Nagelnova:
Društvo v skrajni več je sili, deklet jim manjka pri vsaki že igri.
Zato tudi Vera o tem prevdarila bo, in za pomoč naj uštimala bi svojo glavo. Verjemi, še prašiči potem se bojo bolj redili in kure bojo nesle in še petelini.
Tone j Brnjakov iz Hodnine:
Čudna od tebe so letos poročila, saj o njih ve tudi že cela Hodnina.
Še pridne živalce čebele pred teboj nimajo pokoja,
za njimi se plaziš kot ena šoja.
Tudi v Beljaku tvoje reči več n'č pošacajo,
ker jih menda spuv v Led inčah na pono bašajo!
V društvu pa moraš bolj s frajdam prjet in doma ne smeš tk zaporedoma kleti! Zato ti svetujem, da se kmalu poboljšaš!
Egartner Hanzej:
Ti si pa kot prerok Jona, ki požrla ga je riba,
članarino si pobiral najbrž kar do Rima,
da se je šele septembra vrnila.
Za društveno delo se bolj vnemaj ne pa koj pri marmeladi dremaj.
Simej Martinjak:
Šimej, za te pa zdravila imam zašribane in v Svečah pri Odamu vsak dan dobijo se.
V adventu za daljšo pot ni izgleda, zato se primi pošteno društvenega dela.
Lebnov Francej:
Tebe Francej v društvu že dolgo pogrešam, in tudi vaš gepel prav malo ob-rajtam.
Jes pravim, da se mora to obrniti in za delo v društvu boš mohov več veselja dobiti.
Poglej skrbno v mladi slovenski rod, ki pričakuje tudi od tebe pouka - dobrot.
Pa za Gorinčiče bojo najbulše arcnije, če Francej besido k delu zavpije.
Nindlerjeva Hedvik:
Vesel od deklet sem najbolj še tebe, ki ubogljivo pomagaš reševati društvene težave.
Pri nastopu v igri s Katrno vlogo. Merkej, da te podgorski signali preveč zmešali ne bodo.
Da boš pa zdrava, le pridno pij Exlno-ve arcnije, kar je pa hrajnča, pa dro viš, da je za pomije.
Farovška kuharca:
Kadar se čez mejo avstrijsko boste podajali vi,
le glejte, da nazaj bolj točno naj vam se mudi.
Da farovž brez južine radi vina bi bil, in upam, da takih ne sprejmem več poročil.
To je samo nekaj izvlečkov iz tega spisa, ki pa vsekakor predstavlja čas, ko so ljudje še imeli časa in brige za svoje člane in je bilo društvo še kot ena družina.
Mi.
ZDRAVILNE
RASTLINE
Janež, sladki janež, kumina, koromač, bodrenec - Pim-pinella anisum - Anis.
Janež gojimo navadno po vrtovih; glede zemlje ni pre-vež izbirčen. - V zdravilne namene nabiramo semena jeseni.
Lastnosti: Semena vsebujejo precej hlapnega olja (janeževo olje), ki ugodno vpliva na prebavila in pospešuje delovanje žlez. Poleg hlapnega olja vsebuje tudi mastno olje, sladkor in neko snov, holin imenovano. Tudi ta učinkuje na dihala.
Uporaba: Zaradi teh lastnosti iz janeža pripravljamo zdravili proti katarju dihal in prebavil, proti krčem v trebuhu, koliki, napenjanju, kašlju in zgagi. - Za zdravilo pripravljamo čaj (1 kavno žličko janeževih semen na 1 skodelico vode ali mleka) pa tudi olje (4-10 kapljic olja na vodi ali v čaju). Vnete man-delje (angina) spiramo z vodo od janeža, kamelic, kadulje in mete.
Materina dušica, prava, dušek, timijan, laški timijan. - Thymian. Obe rastlini sta polgrma. Prva raste po travnikih, suhih pašnikih, po skalah in zidovju, druga pa po vrtovih. Prva cvete od maja do septembra, druga pa maja in junija. - Od obeh nabiramo vso rastlino, ko cvete.
Lastnosti: Obe rastlini imata precej hlapnega olja, čreslovine in milnične snovi. Raz-kužujeta in pospešujeta tek.
Uporaba: Obe uporabljamo pri prehladih dihal, pri kašlju, krčih in koliki. Za zdravilo pripravljamo čaj (do 2 g posušene rastline na skodelico vode). Olje prave materine dušice prežene gliste. Ovitki pa zdravijo zmečkane rane. Z vodo grgramo in izpiramo usta, ako so vnete dlesni in mandlji. - Hlapna olja zelo močno učinkujejo, zato materine dušice notranje ne rabimo predolgo.
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
Kaj imata Anton Janša in Carnica skupnega ?
Ravno v zadnjem času so v Rožu ustanovili društvo „Carnica-Rosental“. Ob predstavitvi društva nihče ni povedal, da je bil oče čebelarstva Slovenec Anton Janša.
V javnosti očitno hočejo društvo prikazati kot nemško, kjer tudi slovenščina nima prostora. Zato hočem na tem mestu predstaviti očeta čebelarstva Antona Janša, ki je bil doma z Breznice na Gorenjskem.
Anton Janša, „najbolj čudovit čebelar, ki je kdaj živel“, kakor ga je imenoval angleški zgodovinar H. M. Fraser, se je rodil maja 1734 v vasi Brezni-ca na Gorenjskem. O čebelah je bil temeljito poučen že v mladih letih. Narava ga je obdarila z bistrim čutom za opazovanje, kar ga je pri dogolet-nem opravilu s čebelami privedlo do mnogih, za znanost zelo pomembnih spoznanj.
Janša je bil tudi izredno nadarjen slikarski talent in je kot kmečki fant na panjske končnice risal lepe motive iz ljudskega življenja - tako je bil njegov čebelnjak prava umetnina. To ga je privedlo tudi na dunajsko umetnostno akademijo. Na Dunaju pa je dobila njegova življenjska pot novo smer; leta 1770 je z ukazom takratne cesarice Marije Terezije postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj na prvi čebelarski šoli na svetu, hkrati pa je dobil nalogo potovati in poučevati tudi po drugih avstrijskih deželah.
Leta 1770 je začel Janša če-belariti s 16 panji, leta 1772 pa jih je imel že 300 in je dosegel, da so leta 1773 po njegovem načinu čebelarili že po vsej dunajski okolici. Prizadeval si je ustanoviti čebelarsko društvo, kar pa se mu ni posrečilo; pač
pa je bilo ustanovljenih še veliko čebelarskih šol, katerih učitelji so imeli izrecen ukaz, da morajo čebelarili le po Janševih načelih. O svojih dognanjih na področju čebelarstva je Janša napisal dve strokovni knjigi, ki sta doživeli celo vrsto ponatisov in prevodov. Anton Janša je umrl 13. septembra 1773 na Dunaju star komaj 39 let.
Letos je minilo 260 let od njegovega rojstva in „prvega čebelarja na dvoru Marije Terezije“ so se spomnile mnoge strokovne revije na svetu. Avgusta 1965 pa je čebelarska družina Antona Janše iz Breznice na Gorenjskem postavila velikemu rojaku in očetu čebelarskih družin in društev dostojen spomenik: s pomočjo občin Jesenice in Radovljica, raznih čebelarskih družin in društev ter iz sklada za pospeševanje kulturne dejavnosti pri Sekretariatu za kulturo in prosveto Slovenije je bil obnovljen Janšev čebelnjak na Breznici.
Otvoritvene slavnosti so se poleg številnih domačinov udeležili tudi predstavniki Zveze čebelarskih društev Slovenije, avstrijske čebelarje pa sta zastopala predsednik Avstrijske čebelarske zveze na Dunaju Alois Troper in predsednik Koroške čebelarske zveze dr. Ernst Briesnitz, iz Celovca.
Tako je dobila Gorenjska nov kulturno-zgodovinski spomenik, ki spominja na pionirja čebelarstva - Slovenca Antona Janšo.
NEKAJ IZ ZGODOVINE ROŽEŠK*
Kaj je doživel nesrečni
V vojski je vedno težko biti duhovnik. Tako je bilo tudi v francoskih časih. Kot se vedno najdejo neznačajni ljudje, ki druge za denar osvajajo in tožijo, so se našli tudi takrat v Rožeku.
Najprej so ljudje zatožili svojega dekana Placida Zussnerja, da drži s Francozi. Moral je v celovške ječe. Na njegovo mesto je prišel župnik Lorene Nagele, ki je bil prej kurat v Logi vasi. Tudi njega so zatožili, da drži s sovražnikom Napoleonom. Odpeljali so ga na sodišče v Celovec, tam ga nihče ni zaslišal. Obsodili so ga kot veleizdajalca na smrt. Ni se mogel braniti. Peljali so ga ven iz mesta, da ga obesijo na travniku ob cesti, ki pelje v Rož, kjer so bile vislice in še danes stoji križ.
Ko je stal pod vislicami, je segel v žep in vrgel svoj zadnji i denar, 3 talerje in nekaj drobiža, med ljudi in jih prosil, da molijo za njega. Kaj se je zgodilo? Niso ga obesili. Peljali so ga nazaj v mesto in od tam proti Velikovcu. Tam so ga mučili in pretepali. Nato so ga odvedli v Maribor in potem v Gradec. Celih 13 mesecev je bil v temni ječi. Nihče se ni brigal zanj.
Ko je bil Napoleon premagan, so župnika spet izpustili in smel se je vrniti nazaj na svojo faro
Sele in Selani se glasi naslov narodnopisne monografije Marije Makarovič. ni Avtorica obravnava nekdanje in današnje življenje ljudi in krajev pod Košuto, bi K sliki: selski naborniki, ki so rojeni leta 1898 (Hanzi Kacmun, Katri Bošnja- : g( kova, Joža Lukanov, Franci Stipan, Hanzi Žerjav, Folt Lučovnik, Folti Šimi- ^ jev in Joža Terklov.	Slika: arhiv Brigita Kelich
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
OBČINE
iupnik Lorene Nagele?
i Rožek. Dobil je tudi odškodnino, 2a vsak dan ječe po 3 goldinarje, skupno 315 avstrijskih goldinarjev.
Dne 24. septembra 1814 se je spet vrnil v Rožek. Farani so mu hiteli naproti, objemali so ga in Poljubljali. Vse je jokalo od ve-j selja. Zvonovi so slovesno zvonili in topovi so streljali kot na veliko noč zjutraj.
Trg Rožek je bil popolnoma Porušen. Preden so se Francozi leta 1813 umaknili, so vse Porušili in požgali, tudi cerkev in župnišče. Zidovje, ki je še stalo. Pa so porušili avstrijski topovi, ki so streljali iz Žoprač na Francoze v Rožeku. Ko je župnik Nagele Prišel v Rožek, ni našel tam ne
župnišča, ne obleke, ne knjig, ne hleva in svoje žalostne doživljajo. Le nekaj matrik je bilo še ohranjenih; tako je zapisal kar v mrliško knjigo svoje doživljaje.
Tudi vas Št. Lambert onstran Drave je bila popolnoma porušena in tamkajšnja podružnica. Ljudje so prosili cesarja pomoči. Dobili so odgovor, da so državne blagajne prazne.
Tri mrzle zime je preživel župnik Nagele v podrtem župnišču, le za silo pokritem z deskami. Pa tudi drugim Rožečanom se ni godilo bolje. Šele leta 1817 so mogli župnišče spet pozidati. Sedanji hlev in skedenj pa je pomagal pozidati takratni knez Rosen-berg.
Advent naj bi bil tudi čas, ko ima družina več časa za pogovor. V Lesah pri Št. Jakobu pri Janežiču se pogosto vsedejo vsi za mizo in poslušajo, kaj vse ve povedati babica iz prejšnjih časov.
ZDRAVNIŠKI KOTIČEK
Zares za vsakogar zanimivo vprašanje, na katero ni lahko odgovoriti. Mogli bi reči, da je zdravje sposobnost telesa, brezhibno, to je brez motenj, odgovarjati na vse držaljaje, ne da bi Pri tem nastale kake posebne motnje oziroma spremembe v te-Ičsu, njegovih delih ali dogajanjih v njem. Bolezen pa je nekaj zdravju nasprotnega, neke vrste odziv na nek neprimeren dražljaj. Pri tem se pojavijo motnje in spremembe.
Zdravje in bolezen nista v nekem mirovanju, marveč v neprestanem spreminjanju. Tako se bolezen začne, se razvija in na en ali drug način konča - to se pravi, bolnik ozdravi ali umre ali pa ? si opomore. Kadar se bolezen nenadoma pojavi, a se hitro razvija ter hitro konča, govorimo o akutni bolezni, npr. navadni J nahod, akutni revmatizem, akutno vnetje slepiča idr. Ako pa se 1 bolezen začne polagoma, se polagoma razvija, dolgo traja in le Polagoma preneha, jo imenujemo
kronično, npr. kronično vnetje oči, kronično vnetje slepiča, kronični revmatizem itd.
Kaj so vzroki oziroma pogoji zdravja in bolezni?
Cinitelji bolezni so notranji in zunanji; notranji so oni, ki so v človeku samem, in sicer lastni njegovi naravi, npr. dovzetnost za bolezen; v tem primeru manjkajo telesu varovala, s katerimi
bi se obranil bolezni; bacili, ki so v njem, se razvijejo in pojavi se bolezen. - Zunanji vzroki bolezni pa so razni prekomerni vplivi, ki se jih telo ne more ubraniti, npr. vročina, svetloba, mraz, drob-noživke (bolezenske kali) itd.
Pogoji, ki sicer sami na sebi podpirajo ohranitev zdravja, utegnejo tudi povzročiti bolezen, če niso zadostni ali pa so preko-
merni, npr. zrak, sončni žarki, toplota, hrana, pa tudi pomanjkanje nekaterih za zdravje potrebnih snovi, npr. dopolnin (vitaminov) in drugih.
Oglejmo si vsaj na kratko nekatere od teh pogojev!
Zrak je človeku nujno potreben; iz njega dobiva za izgorevanje hrane v celicah in tkivih potrebni kisik. Če človeku zraka
manjka, se zaduši. Pod določenimi pogoji pa utegne biti zrak človeku tudi škodljiv, in sicer kadar je pod previsokim ali prenizkim tlakom (zračnim pritiskom).
Toplota. Za redno delo je človeku toplota, in sicer neka mera toplote, neobhodno potrebna. Kadar se toplota preveč zviša, utegne okvariti telo, ker ga opeče oziroma opari; če pa je prenizka,
človek ozebe in celo zmrzne. Znana je sončarica kot posledica pregretja možganov, nahod pa nastane vsled prenagle in premočne ohladitve telesa. Saj pravimo, da se človek „prehladi“, to je „preveč“ shladi. Sicer prehlad sam na sebi ni bolezen, pač pa se utegnejo zaradi prenizke telesne toplote, prebohotno razvijati povzročitelji bolezni (nahoda, pljučnice itd.) in telo postane preslabotno, da bi se temu uprlo.
Hrana, ki jo človek potrebuje, mora biti kakovostna, pa tudi množinsko primerna. Telo mora z njo dobit vse snovi, ki so mu potrebne, da more rasti (dokler raste), obnavljati izrabljene dele (lase, kožo, celice), dobiti za delo potrebno silo ali energijo in končno tudi primerno toploto. Hrana mora biti tolikšna, da je človek „sit“. Neprimerna in nezadostna hrana povzroča bolezni. Ako manjka na primer v njej vitaminov ali dopolnil, se pojavijo takoimenovane avitaminoze.
Kaj je zdravje?
PRILOGA NAŠEGA TEDNIKA
Smeh zdravi dušo in telo
Nekaj za smeh
„Vsak stan ima svoje tež-koče,“ je tožil čevljarski vajenec. Kralje mazilijo, advokate „šmirajo“, nas pa mažejo.
V Ameriki so se katoliški duhovniki in protestantski pastorji ponekod še shajali. Pa seje nekoč neki protestantski pastor pritožil katoliškemu duhovniku: „Ali je prav, da imate vi tako veliko župnišče
s tremi sobami, jaz pa, ki sem poročen in imam otroke, imam samo dve sobi?“ „Veste, to je pa tako,“ je odgovoril katoliški duhovnik. „Vi ste dobili svojo boljiio polovico, jaz pa boljše stanovanje.“
*
Trije jetniki v koncentracijskem taborišču v Rusiji so se pogovarjali. Prvi je razložil: „Samo enkrat sem prišel za pet minut prepozno na delo, pa so me obsodili, češ da sabotiram ekonomijo države. -Drugi je rekel: „Prišel sem na delo pet minut prezgodaj, pa so me obsodili, da sem vohunil za zapad.“ - Tretji je pristavil: „Jaz pa sem priüel popolnoma točno, pa so me obsodili, češ gotov imaii uro in, ker je točna, more biti samo iz zahodnih držav.“
*
Pri nekem banketu v Ameriki, so prosili zamorskega duhovnika, naj govori. Vstal je in govoril: „Pozdravljam pre-vzviiienega gospoda škofa, ki predstavlja oblast, gospode kanonike, ki predstavljajo čast, jaz pa sem tukaj, da dam vsej slovesnosti nekoliko barvitosti.“
Gospa: „Rada bi kupila lepo sliko kot darilo za nevesto.“ - Trgovec: „Glejte, tale je lepa in zelo primerna. Imenuje se: „Bližajoča nevihta.“
*
Molitev modernega otroka: „In prosim, ljubi Bog, ali bi mogel dati vse vitamine v slaščice, namesto v ribje olje?“
*
Amerikanec je naročil jajčno jed in se zelo čudil visokemu računu. „Kaj so jajca pri vas tako redka, da so tako draga?“ - Natakarica odgovori: „O, jajca pri nas niso redka, pač pa so redki Amerikanci.“
Živali kot božična darila? Da, toda samo, če je zanj v hiši prostora tudi še po božiču in da ne bo ubogi kužek ostal sam na cesti in si moral iskati novega gopodarja.
Iveri
Človek ne sme nikogar obsoditi, ker ga ne zna presoditi.
Kdor ima denar, spozna svet; kdor ga nima, spozna ljudi.
Nehvaležnost je slab spomin srca.
Kdor hoče, da se bo o njem govorilo, naj kako neumnost naredi.
Kakšen človek šele potlej izpregleda, ko so ga preslepili.
Pridobi si zlata, kolikor potrebuješ, modrosti pa, kolikor moreš.
Če človek kako neumnost naredi, ga brž pol sveta posnema.
Kako neumen je, kdor se napihuje; bolj se napihne, bolj je votel.
Kar moreš storiti, o tem se ne posvetuj z mnogimi; kar hočeš storiti, to le malokomu zaupaj; kar pa boš storil, to zase ohrani!
Neverjetno je, koliko sitnih ljudi je lahko v najmanjšem prostoru.
Zakaj si žalosten!
Vsi ljudje hočemo biti srečni. Zgodovina človeštva je pot ljudi, ki iščejo srečo - a ta se ne pusti zlepa ujeti.
V trenutku, ko misliš, da si jo dosegel, spoznaš tudi njene meje, vidiš, kako ti pod rokami umia in še sanjaš o posesti nove sreče.
Kot slepec se človek znajde v slepi ulici, išče srečo tam, kjer je ne bo nikoli našel; ali resignira in se odloči za trenutni užitek, ali pa obupa, sodeč, da je sreča le prevara. - Dejansko pa tudi prava sreča obstaja. Tudi ti jo lahko srečaš.
i
Vse tvoje bitje je uravnano na iskanje sreče. Bog sam je to lakoto in to žejo položil v vsako človeško srce. ! Za srečo si ustvarjen in ta klic je v ^ tebi božje vabilo, prihajoče iz globin , večnosti. Ako ga slišiš, boš srečen, t kajti Bog ne seje, ne da bi hotel žeti. c
\
Žalosten si, kadar te navdaja lakota -po čutnih nasladah, in čim bolj uživaš, tem večja postaja lakota, tembolj si žalosten. Tako sam sebe obso- t jaš v žalost, ako se ženeš izključno za te vrste veseljem.	’
Zakaj danes nisi vesel? Ne veš ... ? Daruj Gospodu svojo utrujenost, svoje težave in stare skrbi, ki leže na dnu srca kot zmedena kepa. Potem pa se drugim nasmehni in tvoj nasmeh ti bo priklical radost, ki je zbežala od tebe.
Rož — Podjuna — Zilja
MARIJA MAKAROVIČ:
Sele in Selani
Knjiga Sele in Selani je obsežna narodopisna monografija. Obsega 527 strani in 275 črnobelih in barvnih fotografij.
V knjigi je obravnavano nekdanje in današnje življenje ljudi, katerih predniki so z imenom in priimkom prvikrat omenjeni leta 1490. Delo obsega petnajst poglavij, na Primer: Naselje in domovi, Viri preživljanja, Poklicna sestava prebivalstva, Družinsko življenje, Družabno življenje, Medsebojni stiki in sodelovanja.
Avtorica je upoštevala številne arhivske vire in pričevanja starejših in mlajših domačinov. Njihova pričevanja so v strokovno naravnanem delu nujno posplošena. Za ilustracijo pa so vseskozi navedena tudi neposplošena Pričevanja Selanov in Selank, ki govorijo o svojem življenju in delu. „Dedi so zvečer prenesli klop, ki je čez dan stala Pn mizi k steni in so ponoči ležali na njej." „V letih 1937 do 1944 smo stanovali v Tesnovi kajži. Najprej smo bili štirje, Potem nas je bilo pet. Vsa kajža je merila 49 m2, izba pa Precej manj. Spali smo v izbi na dveh posteljah. V drugi izbi je stanovala samska sestra Maže j e ve žene, v šta-dorju pa samska ženska, ofarca.“
Poljudno in strokovno napisano delo bo dobrodošlo branje za vse tiste, ki imajo radi Pričevanja o slovenski kulturni dediščini na Koroškem in tudi za tiste, ki jih zanima današnji način življenja ljudi v podeželskem okolju.
Zadnje slovo od Rudolfa Skiasa
Pred nedavnim smo se na šmihelskem pokopališču za vedno poslovili od Skiasovega očeta z Blata.
GALICIJA
Pokojni oče je	| Rudolf s podjet-
dosegel	visoko	1-;—:	1 no ženo Rozijo
starost 82 let in je fej|ž. •	j odločil za grad-
v življenju imel vse UfK*	i njo novega, veli-
drugo, kakor lahko. ■■	kega in sodob-
Kot majhen otrok	nega mizarske-
ie ob začetku prve	.|*	ga podjetja ter
svetovne vojne iz-	stanovanjske
gubil očeta! V	.	hiše s trgovino.
težkih letih gospo-	Pokojni oče je
darske krize se ie	JHH	I dal	potrebno
za mizarja!--MMI	1 zemljišče in z
že leta 1936 u“ [--'■K*	nasveti vedno
pesno opravil moj-	pomagal.
strdki izpit in krmahi	- HH	Danes Skia-
nato postal sa-	sovo mizarstvo
mostojen obrtnik. Zaradi solidnega dela in zmernih cen je bila njegova delavnica daleč naokoli znana in priznana. Žal je ta uspešni začetek prekinila druga svetovna vojna, ko je pokojni bil poklican k vojakom. Že pred vojno se je kot mlad obrtnik poročil z Marijo Kerbic pd. Voglovo iz Vo-grč, ki je bila zelo narodno zavedna in dejavna v takratnem slovenskem prosvetnem društvu „Edinost“ v Vogrčah.
V srečnem zakonu se je jima rodilo 6 otrok in prav vsi so se v življenju uveljavili. Sinovi so podedovali talent rokodelskih spretnosti in so vsi postali mizarji. Skiasova delavnica je bila desetletja tudi zbirališče in pravi „parlament" vaščanov, saj so bili Skia-sovi vedno zelo postrežljivi in gostoljubni in so sosedje prav pri Skiasu popravljali tedaj še leseno orodje.
Ker je bilo tedaj povečanje delavnice nemogoče, se je sin
slovi zaradi kvalitetnih izdelkov po celi deželi in celo državi. Oče-tu-šefu pomagata hčerka Sonja in njen mož Hubert, ki sta oba že mojstra, šefinja Rozi pa skrbi za trgovske posle. Pa tudi na domu pri Skiasu povečujejo delavnico, saj je vnuk Bernhard postal letos mizarski mojster in bo kmalu postal samostojen obrtnik. Imel bo seveda lažje, ker mu bo lahko z nasveti pomagal oče Franc, ki je tudi dober mizar.
S Skiasovim očetom smo vaščani izgubili izredno dobrega soseda, njegovi najbližji pa skrbnega in ljubeznivega očeta. Pokojni je bil vse življenje zelo dober človek in tudi za boglonaj rad pomagal.
V dolgi in težki bolezni se je vedno spominjal svoje dobre žene in bil snahi Hani zelo hvaležen, da mu je ves čas ljubeznivo postregla; tako je lažje prenašal izgubo žene in težko bolezen. Zato gre snahi Hani posebna zahvala.
Prepričani smo, da bo tudi sedanji Skiasov rod cenil tiste kreposti in vrline, za katere sta živela oče in mati, saj je nju odlikovala delavnost, poštenost, vernost, gostoljubje in tudi ljubezen in spoštovanje materinega jezika.
Pogrebne obrede so ob asistenci župnika dr. Skuka opravili mons. dekan Kristo Shenc. Ganljive žalostinke so zapeli cerkveni pevci. V imenu vaščanov in mestne občine Pliberk se je od pokojnika poslovil mest. sv. Fric Kumer ter ga stavil vsem za zgled. Iskreno sožalje pa izreka tudi uredništvo Našega tednika. Ohranili bomo Skiasovega očeta v lepem spominu.
Smrt ne čaka starosti
Smrt pobira, ne izbira. Bridko in resnično dejstvo - toliko bolj, če obišče božja dekla človeka v njegovih najlepših letih.
Pred nedavnim je postal žrtev prometne nesreče Jožef Kuchar iz Galicije. Umrl je v 34. letu starosti.
Rajni se je rodil v Lepeni, pred devetimi leti pa se je poročil v Galicijo. Po poklicu je bil voznik, vesten in delaven. Veliko koristnega je naredil za ljudi, a ga je na cesti, vse prezgodaj, prehitela smrt.
Njegovo priljubljenost je dokazala tudi velika množica pogrebcev. Večji del je prišel iz njegove rojstne občine Železna Kapla. Kapelški moški zbor se je s pesmijo poslovil ob odprtem grobu, v mrtvaški veži pa so rajnemu zapeli Smrtnikovi bratje. Njihovo petje je žalne goste še posebej ganilo in le malokdaj se sliši v Galiciji tako lepo in ubrano petje. Enako ganljive pa so bile tudi poslovilne besede domačega župnika Valentina Gotthardt.
Staršem rajnega in vdovi Astrid izrekamo iskreno sožalje. Zavedamo se, da je težko najti besede tolažbe. In vendar smo prepričani, da bo tudi v večnosti ostal s svojimi najdražjimi tesno povezan.	.Kuj-
BOROVNICA__________________
t Rozalija Wolle
Prejšnjo soboto so se na pokopališču v Apačah številni žalni gostje zadnjič poslovili od Rozalije Weite, ki je za vedno zatisnila svoje oči v 79. letu starosti. Rajna je bila doma pri Rogarju v Borovnici, kjer je desetletja pridno pomagala svojemu bratu Hanziju. lastniku kmečkega posestva. Bila pa je tudi žrtev Hitlerjeve diktature; leta 1942 je bila namreč Rogarjeva družina med pregnanci z domače zemlje.
Pogrebne obrede je vodil ga-liški župnik Valentin Gotthardt. Še posebej lepo pa so se od rajne poslovili tudi cerkveni pevci iz Apač, ki so ji zapeli v slovo tako pri maši zadušnici kakor ob odprtem grobu. Marsikdo je rekel, da bi še večkrat rad slišal te cerkvene pevce, in to ne samo ob žalostnih priložnostih.
Naj se rajna Rozalija lepo odpočije v domači zemlji! Vsem žalujočim izrekamo iskreno sožalje.	_Kuj-
10
Gospodarstvo / Kultura
Zadružniki so bilancirali
OBČNI ZBORI SLOVENSKIH POSOJILNIC IN ZADRUG
Zadruga-market Železna Kapla
Prihodnje leto načrtujejo povečati in obnoviti podružnico Zadruge Market Železna Kapla v Dobrli vasi. Kot je bilo rečeno na nedavnem občnem zboru kapelske Zadruge Market, bo investicija znašala predvidoma 10 mio. šilingov.
Poslovanje v prejšnjem letu in v letošnjem je ponovno v znamenju pozitivnih prirastkov. Leta 1992 je promet znašal 45 mio. šil., lani se je povišal za 3 mio. na 48 mio., za letošnje leto pa ga ocenjujejo v višini 52 mio. šilingov.
Na občnem zboru so izvolili tudi nov odbor. Upravni odbor vodi, kakor doslej, Vladimir Prušnik, njegov namestnik pa je Lorene Novak. Ostali odborniki so: F. J. Smrtnik, Miha Hanscho, Franc Wutte, Marija Pasterk, Janez Lipnik, Fridl Schwarz in Hubert Kordež. Nadzorni odbor: Feliks Haderlap (predsednik), Joško Igerc (podpredsednik), Tomi Petek, Paul Dolinšek in Marjan Sadolšek.
Posojilnica-Bank Železna Kapla
Okoli 70 članov Posojilnice-Bank Železna Kapla se je pred nedavnim udeležilo občnega zbora, ki je obravnaval in potrdil bilanco za leto 1993. Kakor v prejšnjih letih, je Posojilnica tudi to leto uspešno zaključila, saj se je njena bilančna vsota nasproti letu 1992, ko je znašala 188 mio. šilingov, povišala na 200 mio., v letu 1994 pa pričakujejo nad 220 mio. šil. bilančne vsote. Na občnem zboru so poročali predsednik Vladimir Prušnik, podpredsednik Mihael Kuchar, poslovodji Berti Furjan in Peter Kuchar, s strani revizijske zveze pa je podal poročilo višji revizor Franc Krištof. Odboroma je bila dana razrešnica, saj se je poslovanje v vseh zadnjih letih razvijalo zelo pozitivno. Za drugo leto načrtujejo bankomat v Železni Kapli ter preureditev prostorov podružnice na Miklavčevem. Poudarjena je bila tudi podporna dejavnost posojilnice v prid domači kulturi ter športu.
Pri opisu gospodarskega
položaja v občini Železna Kapla je bilo na žalost ugotovljeno, da je tudi v letu 1993 občina zgubila nad 50 delovnih mest, potem ko je ob zaprtju tovarne Obir itak že utrpela velikansko škodo. Investicije občine Železna Kapla v zdravilišče sicer omiljujejo položaj na področju delovnih mest, toda zdaleč ne morejo nadomestiti izgubljenega. V imenu Zveze slovenskih zadrug je poslovodja dipl. trg. J. Nabernik orisal gospodarski položaj v občinah Železna Kapla in Žitara vas in zahteval za obe občini več gospodarskih pobud s strani javnih ustanov ter obrtnikov, ker bo le tako mogoče doseči, da se domače prebivalstvo ne bo odseljevalo v druge kraje.
Da je Posojilnica močen steber v občini Železna Kapla, potrjuje tudi dejstvo, da je imela v letu 1993 1340 članov. Občni zbor posojilnice Železna Kapla v zadnjih letih postaja nekako osrednja gospodarska prireditev narodne skupnosti v občini Železna Kapla. Letošnji občni zbor je s svojimi pesmimi olepšal mešani pevski zbor SPD „Zarja“, ki ga uspešno vodi zborovodja Gabriel Lipuš.
Posojilnica-Bank
Žila
Pred nedavnim so se pri Pran-garju v Zmotičah zbrali zadružniki Posojilnice-Bank Žila na rednem občnem zboru, ki je bil v znamenju pozitivnih poslovnih uspehov. Predsednik upravnega odbora Martin Wiegele (nadzornemu odboru predseduje mag. Marjan Gallob) je lahko poročal, da je bilančna vsota narasla od 156 mio. šilingov v letu 1991 na 193 mio. v letu 1993. Z 31. 12. 1994 pa bo predvidoma znašala 210 mio. šilingov. Revizijsko poročilo je podal strokovni revizor Janko Oitzl.
Povsem dobro se obnese tudi nedavno povečanje bančnih prostorov v Beljaku (Kaiser Josef Platz). Sicer pa ima, kakor je znano, Posojilnica-Bank Žila Beljak še podružnico v Ločilu in na Ziljski Bistrici. Kot poslovodje so odgovorni za delovanje Posojilnice-Bank Žila Pepca Kattnig, Hanzi Warum in Judith Scheriau.
V imenu Zveze slovenskih zadrug je občni zbor pozdravil pod-
predsednik dr. Anton Koren. Poudaril je pomen aktivnega in ofenzivnega pristopa naših posojilnic do strank, kajti le tako bo mogoče še bolj napredovati.
Posojilnica-Bank Št. Jakob v R.
Okoli šil. 150,0 mio. bilančne vsote je poslovodja Posojilnice-Bank Št. Jakob Janko Ottowitz napovedal za letošnje leto na občnem zboru Posojilnice-Bank Št. Jakob, ki se je vršil v prostorih Posojilnice-Bank v petek, dne 9. decembra 1994. Tudi novi bankomat se zelo dobro obnese, ker je to edini bankomat v zgornjem Rožu.
Vloge zopet nadpovprečno naraščajo in tudi povpraševanje po kreditih ne pojenja. Tako je za letošnje leto zopet pričakovati dober poslovni rezultat.
Predsednik upravnega odbora dr. Jože Amrusch, je pozdravil na občnem zboru okoli 30 članov, med njimi poslovodjo Zveze. Strokovni revizor Janko Oitzl je razložil sestavne dele bilance za leto 1993 in pri tem ugotovil, da je Posojilnica-Bank Št. Jakob na pravi poti.
Posojilnica je imela v letu 1993 585 članov. Karavanški predor v Št. Jakobu ni prinesel tistega, kar so si pričakovali, ker je, prvič, mitnina zelo visoka in je, drugič, dostop v Št. Jakob z nove avtoceste izpeljan zelo neugodno. Znižanje mitnine tunela za prebivalce obmejnih občin tako v Sloveniji kakor v Avstriji bi prineslo dodatnih impulzov za gospodarsko poživitev Št. Jakoba in okolice.
Občni zbor je tudi razpravljal o tem, da bi se k vsakoletnemu občnemu zboru Posojilnice privabilo več članov. Zato da bi občni zbor Posojilnice postal nekak osrednji dogodek šentjakobskega gospodarskega življenja; pri tem naj bi obogatili občni zbor tudi domači umetniki in kulturna društva. Bila je tudi izražena želja, da bi na občnem zboru posojilnice sodelovali tudi odborniki in sodelavci Zadruge-market in obratno.
8. DECEMBER |.
Dan
slovenskega
(
gledališča v Celovcu
g
S'
u
Na povabilo Krščanske kulturne zveze je Mestno gledališče ljubljansko gostovalo v Celovcu z izvrstno predstavo A. Millerja Smrt trgovskega potnika, ki je naredila na zvesto slovensko gledališko občinstvo močan vtis.
Pi
St;
dil
d.
Pc
itn
Žal je lahko vsem, ki letos 8. decembra niso šli v celovško gledališče (nekateri po jzn lanskem razočaranju), kajti letos je bila slovenska predstava A. Millerja — Smrt trgovskega potnika (v režiji Žarka Petana) užitek posebne
vrste. Že sama vsebina je Po
klasična, vedno aktualna in pritegne ljudi danes kakor nekoč, leta 1928 v Ameriki, ko je delo izšlo z naslovom „Zakoni uspešnosti in njihova praktična uporaba“. Vsakdo v vseh časih se sprašuje: Kakšna skrivnostna sila je to, ki enega zasuje z bogastvom, drugemu pa ne ponuja nikakršne možnosti . . . ?
Boris Cavazza v glavni vlogi , ^ postaja iz leta v leto zrelejši ^ in prepričljivejši, in je osvojil r, tudi našo publiko, ki je bila do y
konca čisto prevzeta od dogodkov na odru. Sicer pa je I s bila igra vse ekipe odlična, od nadarjenih igralskih študen- __ tov preko Jožefa Ropoša in Ljerke Belak do preostalih vlog.
Scena je bila, kakor vedno na ljubljanskih odrih, estetska in funkcionalna. Pogovorni _ jezik na visoki ravni je za koroške Slovence vedno vi znova spodbuda za uporabo it slovenščine. V Sloveniji se za- Ir vedajo, da potrebuje slovenska narodna skupnost doži- Sl vetja, ob katerih se lahko po- d; stavi premočnemu nemške- ir mu kulturnemu izzivu ob bok, bi Verjetno so igralci to tu- ž( di čutili in z večjo vnemo opravili svoje kulturno po- Di slanstvo.	Hi
Alojz Angeref
Kultura
11
l KANTATA „OLJKI“ V ŠT. PRIMOŽU:
Odličen koncert, nezadovoljiva udeležba
pri tem morda ni dosegel iste kakovosti, drugače pa je bil dokaj soliden instrument v rokah mladega temperamentnega dirigenta Hilarija Lavrenčiča, ki je prav simpatično obvladal celoten aparat.
Prav tako dober vtis so zapustili mladi solisti: Mirjam Pahor — sopran, Patrizia Belloni — mezzosopran in že izskušeni Aleksander Švab.
Kantata „Oljki“ spada med najzrelejša dela p. Hugolina Sattnerja, sicer znan tudi po svojih zborih. Mestoma je bila nedeljska predstava zato prav pretresljiva, predvsem v zborovskih pasažah.
Zato mi je zapustil nedeljski koncert močan vtis, kaj zmoreta entuziazem in pogum. Dirigentu in Zvezi katoliške prosvete v Gorici je treba čestitati za ta njihov podvig.
a- Mladinski simfonični orkester	močan vtis.	Andrej Feinig
ja — v e:
o, Pevci MePZ „Te Deum“ so n, hastopili tudi v Št. Jakobu v ja okviru dneva starih, ki ga ysako leto prireja domača fara. Pevce je prisrčno poz-g| Pravil župnik Jurij Buch,
|S! uPokojenci pa so se zelo l' razveselili ob poslušanju 0 domačih pesmi.
•e V Bilčovsu pa sta Ijubljan-3Cj ske pevke in pevce pozdra-
n-
* „Te Deum“ tudi 10 v Št. Jakobu in Bilčovsu
za
no vila podžupan Hanzi Ogris bo ^l. in občinska odbornica :a- ^grid Zablatnik.
!_n" Podžupan Ogris je pred-ž'- stavil občino, njeno gospo-l0' barsko in kulturno življenje,
;e- friedtem ko je občinska od-)k- bomica Zablatnikova opo-tu' borila predvsem na njeno n° Zavzemanje za enako-)°' Pravnost slovenskih občanov.
e(
„Te Deum“ se prikazal v lepi luči
Preteklo nedeljo se je prvič na Koroškem predstavil zbor „Te Deum“ iz Ljubljane, ki deluje šele tri leta in ima svoj sedež v Dravljah.
MePZ „Te Deum"
v Slovenskem pastoralnem centru v Celovcu.
Tako so mladi pevci na povabilo Slovenskega pastoralnega centra v Celovcu in Slovenskega kulturnega društva Celovec najprej sooblikovali nedeljsko bogoslužje v mohorjevi kapeli, nato pa so se po maši predstavi-ii še z narodnimi pesmimi.
Zbor „Te Deum“ v Sloveniji ni neznan, saj je nastopil že dvakrat na Ljubljanskem Fetivalu; pa tudi v Avstriji (v Gradcu) je v sodelovanju z orkestrom mariborske opere predstavil spomladi leta 1993 na novo odkrita dela slovenskih baročnih skladateljev.
Zborovodja je Dušan Jeselnik, sicer še študent orgelj na ljubljanski glasbeni akademiji. Njemu v pomoč pa korepetira in občasno dirigira zbor Olga Jama.
Zbor poje že dokaj profesionalno; razveseljiva je predvsem lepota in moč moških glasov. Žal ni bilo programskega lista, toda po spominu mi je od pesmi, zapetih pri maši, bil najbolj všeč Ave Verum W. A. Mozarta, zapet v mirnem tempu.
Po maši se je zbor vidno sprostil, obrazi so postali bolj veseli. Čeprav prihajajo pevci iz Ljubljane in okoli-
ce, smo imeli tudi pri koroških narodnih in mdr. pri ponarodeli „Rož, Podjuna, Žila" vtis, da pevcem tudi koroška mentaliteta in koroška narečja niso neznana. Pri vseh pesmih je bila opaziti vestna naštudira-nost in smisel za interpretacijo. Tako se je zbor prikazal v lepi luči.
Po nastopu sta organizatorja povabila pevce še na zajtrk v mohorjevo jedilnico. Tam je učitelj Tomo Millonig predstavil Mohorjevo ustanovo in
predvsem njene pedagoške veje; nekaj pozdravnih besed je izrekel tudi generalni konzul Republike Slovenije dipl. inž. Jože Jeraj, Franc Wedenig osrednjih tajnik NSKS pa je predstavil politično dejavnost na Koroškem. Beseda zahvale pa velja predvsem slovenskim družinam v Celovcu in vodji Pastoralnega centra patru Kutinu, ki so se izkazali kot odlični gostitelji.
Andrej Feinig
Ker je letos sovpadala 150-letnica rojstva Simona Gregorčiča, goričkega slavčka, z 60-letnico smrti skladatelja p. Hugolina Sattnerja, se je Zveza katoliške prosvete v Gorici odločila za pogumen korak — uprizoritev kantate „Oljki“.
Tako smo bili v nedeljo v Št.
Primožu priče zelo uspele pred-stavitve kantate „Oljki“ na besedilo Simona Gregorčiča, glasba d- Hugolina Sattnerja, ki je bila Poprej že trikrat izvedena na Primorskem.
Čeprav — žal — cerkev v Št.
Primožu ni bila zasedena do zadrga kotička, smo bile priče, kaj Zoreta združena moč in trda Kilja. Nedeljski koncert je tako Penazadnje dokazal spet enkrat visoko kakovost zborov iz Primorske in prav presenetljivo je bil° slišati, s kakšno lahkoto za-
je Pojejo pevci
,0rte in fortissime bezanja.
tudi posamezne in to brez na-
Goriški pevci in simfoniki so zapustili
12
Radio / TV / Prireditve_______________gL.-b., g
T	PETEK, 16. dec. Kulturna obzorja.
A T	s *| SOBOTA, 17. dec. Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
T E D E	1* ■■■ ■ ■ ■ ■■l NEDELJA, 18. dec. 6.30—7.00 Dobro jutro na Koroškem. — Duhovna misel (Marija Perne). 18.10-18.30 Dogodki in odmevi.
N	PONED., 19. dec. Dve leti generalnega konzulata Republike Slovenije v Celovcu.
V	TOREK, 20. dec. Partnerski magazin.
R A D	SREDA, 21. dec. Društva se predstavljajo. Večerna odpade! (Zaradi hokeja na ledu.)
1	ČETRTEK, 22. dec. Rož — Podjuna — Zilja.
U	
	•
Celovec
„PLANINE V SLIKI“
Kot vsako leto, tudi letos vabimo vse planince-fotografe k sodelovanju. Slike s planinskimi motivi naj bi imele velikost 30 x 21 cm. Vsak udeleženec lahko odda 3 slike.
Vsaki sliki je treba dati geslo; slike pošljite do 31. 12. 1994 na:
Slovensko planinsko društvo, Tarvi-serstr. 16, 9020 Celovec.
Razstava slik bo sredi januarja pri Joklnu.
Čakajo Vas lepe nagrade.
NAŠ TEDNIK — Lastnik (založnik) in izdajatelj: društvo „Narodni svet koroških Slovencev“, ki ga zastopata predsednik dr. Matevž Grilc in osrednji tajnik Franc Wedenig, 9020 Celovec, 10.-Oktoberstrasse. 25/111.
Uredništvo: mag. Janko Kulmesch (glavni urednik), Silvo Kumer (namestnik glavnega urednika), Franc Sadjak (urednik), Marjan Fe ra (fotograf), Karl Sadjak (oglasni oddelek), vsi: 9020 Celovec, I0.-Oktober-Straße 25/111.
Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 9020 Celovec, Viktringer Ring 26, NAŠ TEDNIK izhaja vsak petek. Naroča se na naslov: Naš tednik, I0.-Oktober-Straße 25/111, 9020 Celovec; telefon uredništva, uprave in oglasnega oddelka: 0463/512528. Telefaks: 0463/512528-22. Letna naročnina: Avstrija 420,—; Slovenija 2300,— SIT; ostalo inozemstvo 700,— šil.; zračna pošta letno 1000,— šil.; posamezna številka 10,— šil.; Slovenija: 50,— SIT.
DOdbH DAN p b%Oi^D^I%A
Nedelja, 18. dec., ob 13.45 v TV 2 — Poned., 19. dec., ob 16.20 v TV SLO 1 — predvidena vsebina:
•	Slovenski božič — spevoigra Matije Tomca v izvedbi Mešanega pevskega zbora iz Sel
•	Kantata „Oljki“ — Primorci v Št. Primožu: kulturna izmenjava navdušuje
•	Egiptomanija — očarljiva razstava petih tisočletij kulture na Dunaju
•	Gledališče ob Dravi — Cankarjev „Kralj na Betajnovi“ v družbeni džungli dobe med svetovnima vojnama
•	S knjigami v novo leto — knjižna darova slovenskih ustanov
UMETNOST V ADVENTU — Razstava koroških umetnikov Udeleženci: Marjeta Angerer, Helmut Fian, Ulli Plieschnig, Arno Po-potnig, Bernd Svetnik, Simon Verat-schnig, Ines Zimmer Kraj: pri celovški stolnici, Lidmanns-kygasse 10/1
Še odprto: v sob., 17. 12., od 17. do 20. ure
DAN ODPRTIH VRAT in BOŽIČNI BAZAR
Kraj: v otroškem vrtcu „naš otrok“ v Celovcu, I0.-Okto-ber-Str. 25
Čas: v soboto, 17. dec., od 9. do 16. ure
Prireditelj:	Društvo „naš
otrok“
Vsi prisrčno vabljeni!
Sele
Predstavitev knjige dr. Marije Makarovič: „SELE IN SELANI“
Čas: v petek, 16. decembra, ob 20. uri
Kraj: v farnem domu v Selah Na prireditev vabijo: Krščanska kulturna zveza, KPD „Planina", PD Sele, SPD „Herman Velik", občina Sele in fara Sele
ŠPORTNI PLES DSG SELE/ZELL
Čas: na Štefanovo, 26. dec., ob 19.30
Kraj: gostilna Malle v Selah
Komedija „POROČNI LIST“
(Ephraim Kishon)
Čas: na Štefanovo, v ponedeljek, 26. dec., ob 14. uri Kraj: v farnem domu v Selah Nastopa: Gledališka skupina Sele Prireditelj: KPD „Planina" v Selah
Bistrica pri Šmihelu
BOŽIČNA RAZSTAVA KERAMIČNIH OBJEKTOV IN BATIK SLIK
Kraj: Werkhof, Bistrica pri Šmihelu Razstavljajo: Mežika Novak, Anna Magnet, Alfred Potočnik, Anna Seifert, Siegfried Sempo
Razstava je odprta do 24. decembra, od petka do nedelje.
Št. Jakob v Rožu
REDNI OBČNI ZBOR Društva upokojencev Št. Jakob v Rožu
Čas: v nedeljo, 18. dec., ob 14. uri Kraj: v farni dvorani v Št. Jakobu v Rožu
Po občnem zboru bo božičnica in predstavitev knjige „Tako smo živeli, II. del“
Rožek
Prezentacija prevoda knjig v nemščino — Ciril Kosmač: „TANTA-DRUJ“ (prevedel Klaus Detlef Olof) in Srečko Kosovel: „MOJA PESEM JE KRAS“ (prevedel Ludwig Har-tinger).
Čas: v petek, 16. dec., ob 18. uri Kraj: Galerija Šikoronja, Rožek
UMETNIKI GALERIJE — razstavljajo različni slikarji Kraj: Galerija Šikoronja Razstava je odprta do 23. dec., od srede do nedelje od 15. do 18. ure.
Celovec
Gledališka predstava za otroke „ČUDOVITE PRIGODE BARONA MÜNCHHAUSNA ali LAŽNIVI KLJUKEC“
Čas: v torek, 20. 12., ob 10.30 v Ti-schlerjevi dvorani, I0.-Oktober-Str. 25
v sredo, 21. 12., ob 8. uri v Mladinskem domu, Mikschallee 4 Gostuje: Slovensko ljudsko gledališče iz Celja
Prireditelj:	Slovenska prosvetna
zveza
Ljubljana
Izšel je razpis 14. slovenskega zborovskega tekmovanja „NAŠA PESEM 1995“, ki bo od 21. do 23. aprila 1995 v Mariboru.
Informacije o razpisu in prijavah na naslovu Zveze kulturnih organizacij Slovenije, Štefanova 5, Ljubljana, „Naša pesem“, tel. 00386/1262083, int. 22 ali 23.
Begunje
RAZSTAVA „Gasparijevih razglednic“ — iz zbirke Marjana Marinška Kraj: v Galeriji Avsenik v Begunjah na Gorenjskem
Tinje
Od srede, 28. dec., od 14.30 de petka, 30. dec., do 13. ure
DNEVI PETJA IN IGER ZA OTROKE Vodijo: sodelavci Katoliške otroški mladine
od ponedeljka, 2. januarja, od 9. uri do torka, 3. januarja, do 17. ure
Novoletno srečanje:
KRISTJAN PRED LEPOTO
v ponedeljek, 2. januarja, ob 19.3f
Odprtje razstave umetniških foto grafij „SVETLOBA IN SENCA“ Razstavljata: Jure Kocbek in Marjar Paternoster
od torka, 3. jan., od 18. četrtka, 5. jan., do 17. ure
ure
SEMINAR ZA NOTRANJE OZDRAV LJENJE
Voditelj: žpk. Anton Opetnik s so' delavci
/
v sredo, 4. jan., ob 19.30
KOROŠCI: KDO SO?
Predavatelj: mag. phil. Walter Fand Diskusijski vodja: mag. Dietmar 10 nerwinkler
od sobote, 7. jan., od 14.30 do nedo Ije, 8. jan., do 15.30 PRIPRAVA NA ZAKON Spremlja: Jože Kopeinig Predavatelji:	mati, zdravnik, do
h ovnik	„
od ponedeljka, 9. jan., od 18. uredc četrtka, 12. jan., do 13. ure
Duhovne vaje za starejše žene 'r može: BLAGOSLOV IZPOPOLNJE NEGA ŽIVLJENJA“
Voditelj: žpk. Anton Cvetko, Žitara»
M
ROMARSKA IN IZOBRAŽEVALNA POTOVANJA 1995
od sobote, 18. februarja 1995, doso bote, 25. februarja 1995
ROMARSKI POLET V IZRAEL
nedelje, 19. februarja 1995, * medeljka, 27. februarja 1995
OBRAŽEVALNO POTOVANJE RIJO — Od apostolov do kalif0'
Bela pri Železni Kapi'
OBČNI ZBOR Alpskega klubf „Obir“ na Obirskem
Čas: v nedeljo, 18. dec., ob 19-Kraj: pri Podobniku v Beli
Žitara vas
Komedija „POROČNI LIST“ (EP"
raim Kishon)
Čas: na Štefanovo, 26. 12., ob 19-11
Kraj: v ljudski šoli v Žitari vasi
KP(
Nastopa: Gledališka skupina „Planina“ iz Sel
Žitari vas1
Prireditelj: SRD „Trta" v
Šmarjeta v Rožu
Premiera igre:
„FESTIVAL ROPOTULJ, ZVONCE IN KUHINJSKIH LONCEV“
(Ulla Kling) „Wolkenguckerl“ ^ ^
Čas: v nedeljo, 18. dec., pb 17-Kraj: v farnem domu v Šmarje*1 Rožu	j.
Nastopa: Otroška gledališka skUF na Šmarjeta v Rožu Režija: Alenka Bole-Vrabec
Sveče
BOŽIČNICA
Čas: na Štefanovo, 26.12., ob 18-11 Kraj: pri Adamu v Svečah „ Prireditelj: SRD „Kočna“ v Sveč"
194
dt
KE
škf
uff
e
.3(
)tc
P
'dc
:AV
SO'
inta ■ in-
:de
de
3 dt
Spoštovani!
Naš tednik je pred kratkim objavil povpraševanje, kdo da največ prispeva k ugledu naše narodne skupnosti. Vseh šest oaab, ki so bile vprašane, je imenovalo Slovenski atletski klub kot tisti dejavnik, ki najbolj š'ri ugled slovenske narodne skupnosti širom po Koroški in ^atriji. Lepo spričevalo za naš športni klub, ki je že skozi leta Priznan tudi pri sodežela-nih.
Zato je naša naloga, da klub z vsemi močmi podpremo, tako Posamezniki kakor tudi organi-Zacije. Da bo SAK to svojo na-°9o tudi nadalje tako zgledno opravljal, je nujno potrebno, da Se mu zagotovi gospodarska Podlaga za športno delo za mladino. Predvsem obe osredji organizaciji naj bi ime-odprta ušesa za finan-one prošnje tega našega kluba.
Joško Wrolich, Loče
e 'r	Odprto pismo
|JE ZSO in SPZ
vaj, Dragi odborniki! Drage od-j bornice!
)S°'
= V
S
3Ü
lub»
EPh'
KPC
V3-
|CE'
r. u1” jeti1
Prodaja
božičnih dreves
Jelke in smreke iz lastnega gozda.
Pri naslednjih trgovinah v Celovcu:
SPAR-trgovina Vetrinj ~~ Keutschacher Str. 120 SPAR-trgovina ~~ Villacher Straße BAUHAUS-trgovina nasproti INTERSPAR
Franc Jožef SMRTNIK
Korte 8
9135 Železna Kapla Tel.: 04238/26105
i> lščem
ORDINACIJSKO FOLDNEVNO pomoč
'n,eresentke se naj javijo telefonsko ali osebno pri dr. Ani Schwarz, g i/ Potikanja vas/Wildenstein, 9132 I Galicija. Tel.: 04221/2135 eča"-------------------------
Pisma bralcev / Oglasi
...	fauUce» ... Naš tednik
^	10. Oktoberstr. 25/111
9020 Celovec
Z začudenjem sem v Slovenskem vestniku št. 49 (9. 12. 94) prebral izjavi ZSO in SPZ. Odgovora Vaših ustanov na resolucijo SKD „Globasnica“ ne želim obširneje komentirati, ker s pisanjem dokazujete svoj pristop do demokratičnih odločitev. Nadalje tudi niste zavzeli nobenega stališča do naših vsebinskih zahtev.
Resolucije ni sklenila Enotna lista, tudi ne Narodni svet koroških Slovencev in Naš tednik; izraža soglasno stališče skoraj 100 navzočih članov in članic Slovenskega kulturnega društva „Globasnica“. Zato prosimo, da spoštujete mnenje članov SKD „Globasnica" in ne pripisujete resolucije drugim ustanovam.
Vsebina Vaših izjav pa vzorno nakazuje, kako pomembna je za Vas slovenska narodna skupnost v Globasnici. Ugotavljam, da resolucija ne izraža le mnenja predsednika našega društva, ampak soglasno mnenje vseh udeležencev občnega zbora. Priča temu so vsi navzoči gosti pri občnem zboru kakor tudi zastopniki navzočih medijev.
Zavračamo pa trditev tajnika Slovenske prosvetne zveze, da društvo iz ideoloških razlogov ni bilo pripravljeno se vključiti v Slovensko prosvetno zvezo. Ugotavljamo, da je Slovensko kulturno društvo v letu 1973 ob 70-letnici Slovenskega kulturnega društva „Globasnica“ zaprosilo osebno pri tajniku Slovenske prosvetne zveze Andre-
13
ju Kokotu za vključitev v Slovensko prosvetno zvezo. Sam sem skupno z Joškom Hudlom na sedežu SPZ izrazil to željo. Takratni tajnik SPZ Andrej Kokot pa je takoj odklonil našo željo za vključitev v Slovensko prosvetno zvezo z utemeljitvijo, da Slovenska prosvetna zveza ne sprejme kot članov takšnih društev, ki želijo dvojno članstvo, namreč v Krščansko kulturno zvezo in Slovensko prosvetno zvezo. To dejstvo dokazuje, kako SPZ in ZSO z neresničnimi trditvami želita Globašane v javnosti obrekovati kot ozkomisleče in primitivne in še enkrat jasno dokazuje Vaš odnos do tistih članov naše narodne skupnosti, ki so se skozi vsa desetletja borili v naši občini za enakopravnost Slovencev in ohranitev narodne identitete. K temu pa spadata kulturna in politična dejavnost.
Upam, da bosta SPZ in ZSO to „preprosto resnico spoštovali“ in se za svoje neresnične trditve kakor tudi za žalitve pri vseh navzočih članih občnega zbora oprostili.
Luka Hudi, podpredsednik SKD „Globasnica“
BOŽIČNA DARILA,
KI IMAJO TRAJNO VREDNOST!
UHREN - JUWELEN
Erich Letsch n ig
I0.-Oktober-Platz 5, 9150 Bleiburg/Pliberk Tel.: 0 42 35 / 26 10, Faks: 0 42 35 / 33 84
AUTOSERVICE • REIFEN
^ RUDOLF Ip ČIK
Breška vas 28, 9143 Šmihel Telefon: 04230/323
Katoliška otroška mladina IŠČE
organizacijsko tajnico/ organizacijskega tajnika
Pričakujemo, da ima že nekaj izkušenj z delom z otroki, da ima organizacijske sposobnosti, da je že zaključil(a) poklicno in šolsko izobraževanje, da mu je evangelij življenjsko vodilo. Prošnjo, spričevalo (kopijo), življenjepis pošljite na Katoliško akcijo, Viktringer Ring 26, 9020 Celo-vec/Klagenfurt.
16., 17., 18. decembra 1994 • 20.00 26. decembra 1994 • 14.301* 20.00
Kulturni dom
»Danica«
Šentprimož
Režija: Sergej Verč
Priitdilelja:
CIcdilličcobDrail Sloitniki prosi cina neu
14
Sport
v Kratke . športne vesti
TEK NA DOLGE PROGE
Peter Stern tekel na Dunaju odličen čas
27 letni tekač iz Bikarje vasi - Peter Stern, je preteklo nedeljo (ICC Praterlauf) na	Dunaju zabeležil	svoj
najhitrejši čas	v te-
Peter Štern ku .na.15 km-	kot
tretji je prispel v
cilj, čas pa je bil odličen - 52.02 min. To je doslej najboljši čas, katerega je Stern dosegel na tej progi. Peter Stern: „Dobro sem pripravljen, zato sem optimističen tudi za prihodnje teke!“
Naslednji nastop Petra Sterna bo 31. decembra na Štajerskem, kjer se bo udeležil tamkajšnjega silvestrskega teka na 9 km. Pričakovanja: „Mesto med prvimi desetimi bi bilo odlično, kajti sodelovalo bo najmanj 15 izrednih tekačev iz cele Evrope. Med njimi tudi nekateri zmagovalci znanega dunajskega maratona!“ V prihodnjem letu pa se bo Stern udeležil dveh maratonov, kjer želi doseči čas, kakršnega dosega v Avstriji le peščica izrednih tekačev. Kdor pozna Petra, ve, da njegovi cilji in želje niso le prazne govorice.
PRIZNANJE
Zlata plaketa Slovenski športni zvezi
Dne 22. 12. 94 se bosta na osnovi sklepov skupščine Športne zveze Slovenije in Olimpijskega komiteja Slovenije obe organizaciji združili v enotno krovno organizacijo Slovenskega športa.
Ob tej priložnosti bo Športna zveza Slovenije podelila Slovenski športni zvezi zlato plaketo, najvišje priznanje Športne zveze Slovenije, za zasluge pri razvoju slovenskega športa in dobro sodelovanje (to je sklenilo predsedstvo Slovenske športne zveze na svoji seji, 5. 12. 1994).
Predsednik SŠZ Marjan Velik: „Vesel, ponosen in izredno presenečen sem, da nam Športna zveza Slovenije podeluje svoje najvišje priznanje - zlato plaketo. Hkrati pa je priznanje potrdilo našega dela za slovensko skupnost in medsebojno sodelovanje ter spodbuda in obveznost v prihodnje!“
Predsednik
SŠZ Marjan Velik.
Dob - dolžnost je storjena..
... sedaj je na vrsti kvalifikacija za evropski pokal. Izhodišče za potrebno Z mesto je mnogo obetavno, kajti zaostanek je le malenkosten.
Dob je zaključil osnovni krog na 3. mestu in z dvema jasnima zmagama. Najprej so v Celovcu premagali Hypo s 3:0, nato pa doma Gleisdorf, prav tako s 3:0.
Derbi proti Hypu je potekal sicer izenačeno (vsaj v prvih dveh nizih), kljub temu Celovčani niso bili v stanju, da bi dobili vsaj niz. Prva dva niza so dobili Dobljani na razliko, tretjega pa so si ga zagotovili nadvse jasno. Prav v tem nizu je bilo opaziti, kaj zmorejo Dobljani, če igrajo sproščeno.
Na zadnji tekmi osnovnega kroga (proti Gleisdorfu) pa Dobljani nikoli niso bili v nevarnosti, tako da se je glasil rezultat zopet 3:0. Tako zasedajo Dobljani 3. mesto na tabeli, zaostanek za prvim pa je le malenkosten.
Ker se po osnovnem krogu razpolovijo točke, zaostaja Dob točko za vodečima ekipama (Enns in Transver I). Položaj Dobljanov je zelo obetaven, nenazadnje pa jim je bil naklonjen tudi žreb. Tako morajo ob začetku odločilnega dela prvenstva nastopiti _ vsa vodeča moštva najprej v Št. Pavlu. Prvenstvo pa se nadaljuje 15. januarja (prvi nasprotnik Dobljanov je moštvo iz kagrana, ki ima isto izhodišče kakor Dob).
Pokal. Prihodnjo soboto se vključijo tudi moštva zvezne lige v avstrijski odbojkarski pokal. Nasprotnik Dobljanov je Döbling, dunajski ligist. Vse drugo, kakor jasna zmaga Dobljanov, bi bila veliko presenečenje. Golob: „To bo čisto jasna zadeva!“
Po tej tekmi imajo uspešni podjunski odbojkarji kratek odmor za počitek, kajti že 3. januarja so v načrtu tedenske priprave v Obertraunu (Gornja Avstrija). Tam naj bi ekipa pridobila potrebno moč za odločilni del prvenstva. Prav v tem delu pa naj bi igrali tudi zvesti navijači Dobljanov pomembno vlogo. Na to ali drugo tekmo naj bi spremljali ekipo tudi v tuje dvorane ter tako omogičili svojimi še dodatno podporo. Podobno, kot na zadnjem derbiju proti Hypu v Celovcu, kjer so bili navijači Dobljanov pomemben člen moštva in uspeha.
Zvezna liga - moški
1. Enns	14	11 3	36:13	22
2. TransverI	14	11 3	37:16	22
3. Dob	14	10 4	34:18	20
Kagran	14	10 4	34:18	20
5. Hypo Celovec	14	6 8	24:27	12
6. Gleisdorf	14	5 9	18:30	10
7. SVS Tranverll	14	2 12	8:36	4
8. Radio Wien	14	1 13	7:40	2
Rezultat zadnjih dveh tekem onovnega kroga:
Hypo Celovec - Dob 0:3 Dob - Gleisdorf 3:0
OBČNI ZBOR DSG SELE
Neprecenljiv pomen športnega društva DSG Sele
V petek, 9. decembra, je športno društvo DSG Sele vabilo na redni občni zbor, katerega sta se med drugim udeležila tudi župan Engelbert Wassner in domači župnik : Štefan Krampač. Oba sta v svojih govorih še posebej poudarila neprecenljiv pomen športnega društva v Selah-Pismeno pa je pozdravil občni zbor še predsednik Slovenske športne zveze Marjan Velik.
Predsednik mag. Ivan Olip je na občnem zboru predstavil tudi letno poročilo DSG Sele, kjer so med drugim opisana ; vsa delovanja raznih društve; nih sekcij (nogomet, namizni tenis, tek na smučeh in smučanje).
Podpredsednik Franci Kelih pa je s strani glavnega spon- , zorja (Posojilnica-Bank Borov- \ Ije) obljubil podporo tudi v prihodnjem letu. Zahvala odbornikov je veljala tudi inž. Štefanu Gregoriču, ki prav tako denarno podpira društvo.
15
Šport
Posebna doživetja Radeta „profesorja“ Saviča
Libero SAK Rade Savič se spominja posebnih doživljajev na svoji nogometni poti. O posebnostih bo tedensko poročal (izključno) za bralce NAŠEGA TEDNIKA.
Rade Savič (leta 1978) pred finalno tekmo državne reprezentance (Jugoslavija pod23 -NDR) v stadionu v Mostarju, ki je bil nabito poln ~ 40.000 navdušenih gledalcev je slavilo naslov evropskega prvaka.
Vsi poznavalci koroškega nogometa ga poznajo, saj od leta 1988 sodi med najbolj atraktivne nogometaše v naši deželi. Ni libera, ki bi njemu podobno uglajeno in samozavestno vodil žogo (zato ga soigralci kličejo „profesor“), na podlagi njegove izkušenosti žanje SAK uspehe. Rade Savič je sicer star že 38 let, toda še dolgo ni sit nogometa. Še vedno ima športne cilje, med drugim povzdig s SAK v II. zvezno ligo.
Na svoji nogometni poti je Rade mnogo doživel, žel je vrhunske uspehe, med drugim je bil leta 1978 najboljši strelec v nekdanji zvezni ligi Jugoslavije. Rad govori in pripoveduje o preteklosti, o nogometni preteklosti, ki je kovala njegovo življenje. Izključno za bralce NAŠEGA TEDNIKA bo Rade Savič tedensko poročal o posebnih doživljajih, o trenerjih, o treningih, o pomembnih tekmah, o velikih soigralcih (npr. Savičeviču), o hotelih, o raznih nogometnih stadionih,...
Pomembni podatki oRadetu Saviču:
-	rodil se je 15. 2.1956 v llijašu (20 km od Sarajeva) -s 14-leti pričel igrati nogomet pri domačem klubu
-	s 15-leti v juniorski ekipi FC Sarajevo
-	z 18-leti je podpisal profesionalno pogodbo pri jugoslovanskem prvoligašu FC Sarajevo
-1979 preselitev v Beograd k Crveni Zvezdi -1985 v Titograd h klubu Budočnost, prav tako prvoligaš (tam je bil njegov soigralec med drugim tudi Dejan Savičevič)
-1986 profesionalec na Švedskem -1988 prišel na Koroško k WAC
-	1990 k SAK („sedaj pa čakam, da bo šel Koeman iz Barcelone...,“ šaljivo doda Rade)
DELO V GRABŠTANJU NAPREDUJE
Potreben je še zidar
..Izgradnja in obnova kabin v Grabštanju dobro napredujeta,“ pravi pomožni trener ŠAK Jože Eera, ki v glavnem ves prosti čas „prebije“ na gradbišču. Fera: „Vmesni zidovi so skorajda gotovi in tudi inštalacija vodovodov napreduje. Za danes, Petek, in jutri pa bi še nujno potrebovali zidarja in er|ega ali drugega pomočnika, ki bi prišel pomagat. Vsi pomagači so dobrodošli!“
Tudi prodaja sveč (s to akcijo želi SAK financirati del svojih kabin v Grabštanju) napreduje. Kupite i'h lahko pri skorajda vseh naših javnih ustanovah (v obeh knjigarnah v
Celovcu, pri Posojilnicah, v gimnaziji, domovih,...) Na tem mestu odgovorni SAK še enkrat pozivajo navijače, pristaše in privržence SAK, da podprejo akcijo.
Dve tekmi za Tončija Blajsa
Tonči Blajs, ki je po predzadnji tekmi (VSV) jesenskega dela prvenstva žalil sodnika Hambau-merja, je kaznovan za dve tekmi. Tako je na zadnji seji odločil kazenski odbor „Strafa“. Tako bo manjkal Blajs ekipi na prvi tekmi v vigrednem delu prvenstva (na tujem proti D. Linz - 25. marca '95).
Sveče lahko kupite tudi pri tajnici SAK Heidi Maurer.	slika NI/Fera
Z-

PRIPOVEDUJE
Sovič
Prvi višek moje nogometne poti je bil v letu 1978, ko sem bil najboljši strelec v zvezni ligi nekdanje Jugoslavije. Zadel sem 21 golov, toda posebnost je še dodatno v tem, da sem zadel vse iz igre. To se pravi, da nisem zadel golov iz prostih strelov ali 11 -met-rovk. Druga posebnost je bila ta, da sem takrat igral v sredini (ne v napadu), kar je dalo mojim 21 golom še dodatno vrednost. Poleg tega pa sem bil še zelo mlad - 22 let.
V tem letu pa sem doživel tudi z reprezentanco Jugoslavije (pod 23) vrhunske uspehe. Slavili smo celo naslov evropskega prvaka. Še dobro se spominjam polfinalne tekme v Manchasterju proti Angliji. Bila je povratna tekma, doma smo zmagali z 2:1. Uro pred tekmo smo si ogledali stadion, ki je bil popolnoma prazen. Mislim, da niti sto gledalcev še ni bilo na velikanskih tribunah. No ja, sem si mislil, tukaj za to tekmo
21 golov in 38.000 gledalcev
pač ni zanimanja. Tembolj pa sem bil presenečen od igrišča samega, kakršnega prej še nisem videl. Popolnoma ravno, natančno en centimeter visoka trava, neverjetno lepo. Ko pa smo 25. minut pred pričetkom tekme prišli na ogrevanje, nas je skoraj zadela srčna kap. Tribune, ki so bile še pred pol uro popolnoma prazne, so bile naenkrat nabito polne. 38.000 gledalcev je napolnilo stadion in vsi so celo tekmo navijali v obliki petja...
Tekma sama pa je potekala enostransko, napadali so le domačini. Več kot petkrat nismo prišli pred nasprotna vrata. Kljub temu smo 15 minut pred koncem zadeli prvi gol. Moj strel iz 20-me-trov je angleški vratar le odbil, to pa je izkoristil Halihodzič (pozneje je igral v Franciji za FC Nantes) ter povedel z 1:0. Navrh pa smo imeli vrhunsko srečo, kajti domačinom so se nudile stoodstotne priložnosti za pet golov. Izkoristili pa so le eno. Tako smo dosegli finale (proti Nemški demokratični Republiki) ter osvojili celo naslov evropskega prvaka.
OD PETKA,
16.	decembra,
DO SOBOTE,
17.	decembra '94
OD 9- D018. URE
Vsem cenjenim kupcem in odjemalcem želimo blagoslovljene božične praznike ter uspešno novo leto 1995
KÄRNTNER
LAND-ElO
Handelsgesellschaft m.b.H.
PUTEMSPEZIAUTÄ TE M
Nužej
Tolmajer:
Cerkev je proglasila 8. december za dan, ko je Marija brezmadežno spočela Jezusa. Zakaj si je Cerkev izbrala ravno ta dan, ne vem, to bi morali vprašati strokovnjake.
Po moji logiki bi to moral biti 25. marec. Ker pa je to dogma in je papež nezmotljiv, moramo to kot kristijani vzeti na znanje in verjeti.
Marija
Šikoronja:
To je dan ko je Ana brezmadežno spočela Marijo, ki seje devet mesecev pozneje - praznik Marijinega rojstva - rodila brez izvirnega greha, ker jo je Bog izbral za mater svojega sina. Prepričana sem, daje to več kot cerkvena dogma in daje to verska resnica. Ker imam ta dan god, je to tudi zame osebno poseben dan.
Flori Zergoi:
To je praznik Marije Brezmadežne. Ta dan obhajamo, ker je Bog obvaroval izraelsko dekle Marijo izvirnega greha, ker jo je izbral za mater svojega sina Jezusa, odrešenika sveta. To je verska resnica, ki jo z veseljem obhajamo. Avstrija je ena izmed redkih držav, kjer imamo še srečo, da je to zapovedan praznik.
Ek
NA TOVARNIŠKEM ZEMLJIŠČU SVEČARNE IGA SUHA PRI ŽELEZNI KAPLI
*	Prosta prodaja sveč iz svečarne
*	Velika izbira dišečih svetilk, sveč in dišečih olj
*	Božični nakit
*	Okrasne sveče vseh vrst
Za jed in pijačo
JE POSKRBUENO.
V$ak dan ihcUnfe dišeča
eneqa vodnjaka! z™wečo
Kakšen praznik je 8. december?
(To je dan, ko je bila Marija, Jezusova mati, brezmadežno spočeta)
Pripravila Heidi Stingler
Stanko Olip:
Po cerkvenem nauku ima vsak človek izvirni greh. Na kratko povedano, Cerkev je sklenila, da Marija tega greha ni imela. Ker je bila božja mati, moramo izhajati iz tega, daje bila oproščena izvirnega greha. Lahko je tako, če pa ne, pa Marija zame ne bi bila manj vredna. Tako gledam na večino temeljnih, nespremenljivih cerkvenih navkov.
Kati Kert:
To je dan, ko kristjani obhajamo dan brezmadežnega spočetja.
In sicer je ta dan Marija brezmadežno spočela Jezusa. Mislim, daje to verska resnica in zato naša družina tudi dostojno obhaja ta dan. Dopoldne gremo vsi k sveti maši, popoldne pasi ogledamo gledališko predstavo KKZ v mestnem gledališču.
Flori Juch:
8. decembra obhajamo Marijin praznik, in sicer dan, ko je Marija brezmadežno spočela. Prepričan sem, dato ni le teorija, ki jo je postavila Cerkev, ampak je to globoka verska resnica. Je to zato za vse kristijane poseben praznik, ki ga naj bi dostojno obhajali. Pravil" no se mi zdi, da je to v Avstriji zapovedan praznik.