KULTURNO
POLITIČNO
- ■ " • . , '
‘ v, ",	■ ■" . .	■ 1. .	. '
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagcnfurt	-	Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagcnfurt	!Pn	fa«
LETO XX / ŠTEVILKA 1	CELOVEC, DNE 4. JANUARJA 1968	CENA 2.- ŠILINGA
Program Narodnega sveta koroških Slovencev
Predložen Iifiisti ps silen m Zbori zaupni®! Narodnega sieta
V	torek, dne 2. januarja 1968, so se zbrali zaupniki Narodnega sveta koroških Slovencev v Celovcu, da zavzamejo v prosvetni dvorani Mohorjevega doma stališče do perečih narodnih vprašanj v deželi. Kljub skrajno neugodnim vremenskim prilikam — snežilo je skozi več dni — so bili zastopani na zborovanju zaupniki iz več kot 40 občin dvojezičnega ozemlja. Vse misli govornikov so izzvenele v močno voljo koroških Slovencev do življenja. Ohraniti se moramo kot narodna skupina, ki ima lasten jezik, lasten narodni značaj, svojo zgodovinsko bitnost in svoj zgodovinski razvoj. Vsled tega moramo prinašati žrtve za skupnost. Seveda pa moramo voljo po dejanju vskladiti z globalnim gibanjem, ne smemo stati izolirani, temveč moramo iskati rešitev našega narodnega vprašanja v viziji svetovnega razvoja. Današnji čas zahteva od nas, da na novo formuliramo naš odnos do slovenstva.
V	ospredju diskusije, ki je bila na visoki ravni, je bila osebnost človeka v narodnem življenju, njen pomen za naše družine, družbo, za naš kulturni, gospodarski, socialni in politični razvoj v deželi. Iz ust naših zaupnikov so bile slišati resne besede o tem, kako naj oblikujemo svojo osebnost in narodno skupnost. Poudarjena je bila vloga koroških Slovencev v slovenski narodni skupnosti, v državnem in meddržavnem merilu; v zvezi s protislovenskimi akcijami pa je bilo poudarjeno, da je nasilno raznarodovanje zločin zoper duha in naravo.
Na zborovanju so spregovorili: svetnik deželne kmetijske zbornice g. podžupan Mirko Kumer z Blata pri Pliberku, g. Vakounig Jože iz Št. Vida v Podjuni, g. dr. Marko Dumpelnik, živinozdravnik v Globasnici, g. Korenjak Janez iz Šmarjcte v Rožu, visokošolec Karel Smole z Dunaja, g. Resman Franc iz Ledine, g. strokovni učitelj Bernard Strauss z Žihpolj, g. Čile Lojz iz Libuč, dr. Pavle Zablatnik, g. Schnabl Jože iz Drašč v Ziljski dolini in g. dr. Franc Zeichen.
Da bomo mogli privesti slovenstvo iz defenzive ter omogočili narodu na prelomnici časa vstop v 21. stoletje, je nujno potrebno poznavanje samega sebe, družbe, s kater^noramo reševati sodobna vprašanja, je potreben pogled v bodočnost z novimi ^rokimi horiconti. Te misli je izpovedal v svojem govoru predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko, ki je predložil zbranim zaupnikom v odborovem imenu program Narodnega sveta, ki so ga zaupniki soglasno odobrili.
Sledeči program so izročili nato v diskusijo slovenski javnosti na Koroškem:
S. BmrrB naše tahavnesti in kaltirscsti
Slovenci smo na evropskem prostoru zgodovinski narod. Od naselitve poteka 1400 let.
Slovenci smo zadnji rod, ki se je za preseljevanja narodov ustalil v podonavski nižini, v predalpskem in alpskem svetu ter ob sevemojadranskem zalivu, se oprijel zemlje in jo pričel obdelovati.
Že v prvem stoletju svoje naselitve smo Slovenci razvili vsaj na Koroškem lastno državnost v obliki demokratične kneževine po specifičnem demokratičnem obredu knežjega umeščanja in ustoličenja.
Slovenski vojni spopadi s sosednimi Langobardi in Bavarci, datirani že ob koncu 6. stoletja, izpričujejo o organiziranem vojaškopolitičnem vodstvu, pa čeprav je to kdaj pa kdaj utegnilo biti podrejeno obrskemu vrhovnemu poveljstvu. Vsekakor so Slovenci morali biti borbeni in junaški, da so mogli zavzeti teritorialno tako raz-sežen in tudi tako težaven geografski prostor v širino in dolžino 300 km.
Veliko prelomnico v narodni zgodovini Slovencev pomeni glede na poznejša zgodovinska dogajanja po Evropi prevzem krščanstva. Slovencem je krščanstvo kot tako prineslo velike dobrine. Vključilo jih je v družbo kulturnih evropskih narodov, njihovo duhovnost je — ne glede na večnostne vrednote krščanstva — obogatilo tudi v narodnem oziru. Po srečni misijonski metodi irskih misijonarjev je krščanstvo ohranilo Slovencem elemente njih poganske duhovnosti in kulturnosti ter jim dalo višjo vsebino. Ker je krščanstvo gradilo na dotedanjem narodnem duhovnem in etičnem temelju, je nova krščanska religija pri Slovencih takoj pognala žive in globoke korenine. Tako imenovani »verski upori« pri Slovencih so bili po mnenju slovenskih zgodovinarjev veliko bolj odpor proti uvajanju novega fevdnega sistema in proti prihajanju tujih kolonistov v deželo.
Krščanstvo je Slovencem preoblikovalo značaj v miroljuben, delaven in požrtvovalen ter veren narod.
II. SlOTeatea dodeljena zgodovinska sloga
Čeprav se je prvotno slovensko ozemlje v stoletjih za dve tretjini zmanjšalo in se je slovenski živelj v severnih predelih »utopil« v močnejše doseljenem bavarskem, je slovenski narod v zgodovini le ostal in obstal kot teritorialno kompakten, etnično enoten evropski narod, ki kot avtohton, ne glede na politične meje, šteje blizu dva milijona. Vrhu tega pa je slovenskega življa raztresenega po svetu več kot četrt milijona.
Slovenski narod, ki je z malimi izjemami v celoti krščanskokatoliški, je v Kristusovi Cerkvi enakovreden član drugih krščanskih narodov in njegov jezik je kot liturgični jezik s'starimi in novimi liturgičnimi jeziki enakovredno povzdignjen do časti oltarja.
Prav zaradi svoje teritorialne avtohtonosti in zgodovinske vloge kot vmesni člen med Germani, Romani in Slovani ter Ogri ima slovenski narod kot suveren nared vso pravico do svojega obstoja tako kot celota kot manjšina, koder koli manjšina obstaja (Avstrija, Italija, Madžarska), pa ne samo do obstoja, marveč tudi do vsestranskega razvoja, ki ga razvijajo narodi v Evropi in po svetu. Mišljen je
seve kultumo-socialni, gospodarski in tehnični ter politični razvoj, ne pa teritorialno ekspanzivni razvoj, kajti v sodobnem svetu in času nima noben narod pravice drugega izpodrivati.
Ker je slovenski narod že za časa obrskih in madžarskih vdorov, zlasti pa turških napadov bil na braniku Srednje in Zapadne Evrope, bil pravi predzid krščanstva in je z ogromnimi človeškimi in tvarnimi žrtvami srednjeevropskim deželam (predvsem v Avstriji) omogočal miren in uspešen gospodarski in kulturni razvoj, zasluži slovenski narod vsaj to, da mu sosedje ne kratijo osnovnih življenjskih pravic, ne izvajajo nad njim kakršnega koli genocida.
II!. Stepamo v novi seli ita prelomnici časa
Slovenski narod stopa v 15. stoletje svoje evropske navzočnosti in sooblikovanj* evropske zgodovine, začenja 13. stoletje svojega krščanstva in svoje krščanske kulture in svojega narodnega ter krščanskega poslanstva.
Slovenski narod stopa v novi vek na prelomnici časa, ko je svet spričo vesoljskih poletov in sodobne nagle telmične povezave in komunikacije (radio, televizija) postal »majhen«, ko se človeštvo tako po tehničnih iznajdbah kot tudi duhovno zbližuje, socialno pa preoblikuje, ko na politično pozornico stopajo docela novi narodi, ko ne glede na raso in politično moč narodi po svojih zastopstvih v organizaciji združenih narodov odnosno držav enakovredno odločajo o usodi sveta in človeštva. Pri tej odločitvi je tudi slovenski narod udeležen in hoče biti udeležen, pa naj si bo po politični pripadnosti član te ali one države.
Slovenski narod stopa v novo dobo, ko je človeštvo svetovnonazorno, politično orientacijsko in socialno organizacijsko ne samo razdeljeno, marveč si tudi protivno.
V	novi vek stopa slovenski narod v živi zavesti, da so na svetu poleg borbe za obstoj, življenjski (vsakdanji kruh) in narodni (osnovne človečanske pravice) še druge vrednote, vrednote duha, ki so za človeka in narod dostojno življenje neogibno potrebne. To so pravo (red in zakonitost za osebno varnost), vsevrstno izobraževanje, umetnost in najvišja vrednota — religija (vera), ki je vsekdar bila last človeštva in bo tudi ostala.
i¥. Podlaga vredootaa čafca - materin jezile
Podlaga vrednotam duha pa je materin jezik. V njem in po njem se človek v vsakem narodu najprej in najlaže izraža in najtemeljiteje more izobraziti; v domačem jeziku najprej, najlaže, najgloblje in najpristneje dojema duhovni svet in se v njem duhovno (versko in umetniško) najkrepkeje izraža in udejstvuje. Zato sledi:
Prva skrb nam bodi; Ohraniti pri življenju naš jezik in naš narod! Ohraniti se moramo kot narodna skupina, ki ima lasten jezik, lasten narodni značaj, svojo zgodovinsko bitnost in svoj zgodovinski razvoj. Koroški Slovenci smo del slovenske narodne celotnosti, in to v najstvarnejši resničnosti, ker je prav Koroška bila jedro prve slovenske državnosti in zibelka krščanstva ter slovenske kulture. To je neoporečno dejstvo. Zato se koroški Slovenci moramo s ponosom priznavati k slovenski narodni skupnosti. Prav zaradi te zgodovinske danosti, da smo prvi gradili krščansko kulturo in jo ohranili do današnjih dni, imamo dolžnost, da bomo v oporo tistim Slovencem, ki take rasti na temeljih slovenske krščanske tradicije nimajo več.
Zavedamo se, da je v svetu razvoj na vseh področjih življenja, duhovnega in tvarnega, z različnimi vidiki in gesli. Tudi Slovenci smo deležni in hočemo prispevati pri svetovnem razvoju, nočemo ostati izolirani, vendar pa hočemo ostati zvesti našim zgodovinskim temeljem, ki so krščanski. In kolikor krščanstvo gre svojo razvojno pot, hoče in mora po njej tudi krščanski slovenski narod, pa čeprav naš narod, ki je enovit organizem, sega v štiri države z različno družbeno strukturo.
Večinski del slovenskega naroda je preko Karavank. Politična meja in drugačna socialno-politična urejenost pa ne moreta in ne smeta biti ovira, da bi druge veje slovenskega naroda (v Avstriji in Italiji) ne imele z matičnim narodom duhovnega in kulturnega stika. Stiki so duhovna vez in narod na eni in drugi strani duhovno bogatijo, ustvarjajo prijateljstvo in so pobuda za intenzivno kulturno ustvarjanje in udejstvovanje. Po teh stikih sc ustvarjajo tudi mostovi med državami za dobro soseščino in miroljubno sožitje.
Vez za kulturne stike pa je skupen materin, slovenski jezik.
Koroški Slovenci bomo naš slovenski jezik branili kot osnovno človečansko pravico, kot svojo prvo in najvišjo narodno dobrino. Kdor nam našo govorico doma in v javnosti (v cerkvi, v šoli, na sodišču in drugod) odreka, zavira, jo prezira, je sovražnik slovenskega naroda. Na svojem zgodovinskem ozemlju ima slovenski človek po naravnem in božjem pravu sopravico do obstoja in do svoje govorice, ker je tudi slovenski jezik (naj bo pisan ali kakor koli govorjen) dar Stvarnika.
V	državi, ki se priznava za krščansko in v kateri krščanstvo ni in noče biti le prazna fraza, mora vrednotenje jezika imeti tudi krščansko podlago. V tej državi so tudi Slovenci kristjani po veri, po narodnosti pa slovenski rod. Ti dve komponenti slovenskega bistva morajo priznavati deželne in državne oblasti. Pa ne samo priznavati, marveč jih tudi ščititi in zanji nuditi vso oporo!
Slovenska narodnost ne ustvarja politične ločitve ne v zadevi državljanstva ne v zadevi strankarske pripadnosti. Narodnost ne ovira, da je Slovenec lojalen državljan te ali one države, da je pripadnik te ali one stranke. Toda država in stranke morajo skrbeti, da slovenstva ne zanikajo, ne ovirajo, ne prezirajo ali mu celo škodujejo. Politične oblasti v deželi in državi imajo dolžnost, ne samo, da slovenski jezik in slovensko kulturno udejstvovanje dopuščajo, marveč imajo tudi dolžnost, da Slovencem tako kot drugim državljanom njih narodni in kulturni razvoj pospešujejo, ker tudi Slovenci s svojimi davki prispevajo za deželo in državo ter njene kulturne ustano-
ve. Slovenski davčni delež se mora vračati tudi za slovenske kulturne ustanove in za rast slovenske kulture v kulturni deželi in kulturni državi.
V. Zdrave družine, zdrav narod
Državo sestavljajo dežele, deželo okraji in vasi, vasi družine. Te so celice deželnega in državnega organizma ali družbe. Prvi tvorci narodnega jezika in narodne kulture so družine. Zato je pomen družine za narod in državo silne važnosti. Zdrave družine, zdrav narod; kulturne družine, kulturen narod, kulturna država; krščanske družine — krščanski narod.
Družini je treba posvetiti vso pozornost, vso skrbnost! Če bomo rešili družine, bomo rešili narod in državo. Na delu so sedanji čas prenekatere sile, ki razkrajajo naše družine v moralnem, verskem in narodnem pogledu. Te sile so duh časa, sodobna materialistična orientiranost, premnoge vabe v obliki zabav vseh vrst in tudi takšna delovna zaposlitev, ki družino trga. Marsikje so tudi neugodne stanovanjske razmere krive razpadanja družin odnosno, da se družine ne morejo prav ustanoviti in razviti.
Ker želimo zdrave in krščanske in narodno zavedne družine, je treba mobilizirati vsa sredstva, ki pospešujejo zdravo krščansko rast v družini: družinsko skupnost, družinsko veselje, družinsko izobraževanje ter kulturo.
Izrednega pomena je družinska molitev in lepa pesem (narodna in verska) v družini. Ta mora biti seveda v domačem jeziku, da pride iz srca in da seže do srca. Družinska molitev in domače petje sta najmočnejša garancija za ohranitev domače besede, materinega jezika.
Drugo sredstvo za gojitev domače skupnosti in domačega vzdušja v družini je izvajanje domačih običajev v duhu narodnega izročila. To družinsko obredje je povezano z domačo besedo in domačo pesmijo, v nekaterih primerih tudi z domačo molitvijo.
V družinskem življenju, v domači hiši vrši osrednjo vlogo mati - žena, ki hiši tri vogle podpira. Zato je od žene in matere odvisno, kakšen je dom, kakšna je družina, kako se v njej govori in življenje razvija. Mati kuje usodo družini in narodu. Od materine govorice, od njene besede je odvisna tudi govorica v družini. Pa ne samo govorica, marveč tudi narodna zavest. Kakor mati govori in otrokom v srce vsaja, tako se družina obrne in oblikuje, tako v verskem kot narodnem, jezikovnem pogledu.
Da bomo imeli dobre in narodno zavedne matere in po njih take tudi slovenske družine, mora poleg Cerkve (duhovnikov in katehetov) sodelovati tudi šola (učitelji in učiteljice) s specifičnimi ženskimi izobraževalnimi centri (gospodinjske šole) in društveno življenje, zlasti pa slovenska knjiga in slovensko časopisje.
Tako imenovani materinski dan enkrat na leto je vse premalo, da se zavemo ogromne vloge matere in da matere vzgojimo za nepremakljiv temelj slovenske zavesti in slovenskega čutenja. Za matere bi morali prirejati posebne seminarje od kraja do kraja, v domači vasi, kajti matere mnogokrat nimajo časa trgati se od družin in zahajati na tečaj drugam. V preteklosti so vsi veliki sinovi naroda črpali od duhovnega bogastva svojih mater, sedaj so pa takšni časi, da moramo matere bogatiti in duhovno usmerjati njih sodobni sinovi in hčere.
VI. Slovenci v Avstriji
Koroški Slovenci živimo v Avstriji kot manjšina. Čeprav je naše narodno ozemlje več ali manj kompaktno, pa je naš gospodarski položaj tak, da se nenehno srečujemo s sosedom drugega rodu. V deželi s tako močno razvitim turizmom pa je v poletju tuji živelj med nami že prevladujoč. Znanje tujega jezika in prijaznost ter postrežljivost našega ljudstva dela tujcem bivanje pri nas prijetno in udobno. V gospodarskem pogledu je turizem velika pridobitev, v moralnem in narodnostnem pogledu pa je slovenski človek, slovenska družina v veliki preskušnji, ali ohrani svojo moralno in narodno trdnost ali ne. Pri visokokultumem in moralno-ver-sko trdnem narodu turizem ni toliko nevaren, ker se tujci le zavedajo, da so v deželi gostje. Dobri domačini morejo nanje celo pozitivno vplivati in tujci spoštujejo načelne ljudi tako v zadevi morale in narodnosti. Bolj žalostno je, kjer domači gostitelji zataje svojo narodnost, se pravi, nočejo priznati, da so slovenskega rodu v mnenju, da se bodo tujcem s tem bolj prikupili, je učinek navadno obraten. Rodi pri kulturnih ljudeh le posmeh in prezir.
Naš človek je v splošnem premalo izobražen v lastni zgodovini in poznanju umetniških vrednot (po cerkvah in gradovih) v deželi, za katere se zanimajo tujci, in ima premalo deželnega in narodnostnega ponosa. Spomin na nekdanjo slavo demokratičnega knežjega umeščanja je pri njem skoro mrtev. Prav tako naš človek niti malo ne pozna domače literature, tudi ne literature naroda soseda ter drugih deželnih zanimivosti. Zato bi bilo potrebno dvigniti pri naših ljudeh domačijsko znanje. Čim višja bo tozadevna izobrazba, tem večji bo tudi narodni ponos našega ljudstva in raznarodovalna akcija mu ne bo mogla do živega. Raznarodovanje je zločin zoper naravo, zoper demokracijo, zoper krščanstvo.
Slovensko prosvetno izobraževanje na Koroškem bi se moralo glasiti: spoznavaj svojo deželo in njeno zgodovino, njene prirodne in umetniške lepote, da tujci ne poreko: kulturno zaostali ljudje! Niso vredni dežele, ki jo imajo!
Koroški Slovenci živimo v Avstriji, ki je še pred 50 leti bila domovina skoraj celotnega slovenskega naroda in nekaterih drugih slovanskih narodov. Stoletna država je razpadla iz več vzrokov, od katerih je eden tudi ta, ker ni marala prisluhniti narodnim težnjam svojih slovanskih narodov in jim ustreči, jim priznati enakopravnost z Nemci in Madžari, čeprav so zanjo prav slovanski narodi v bojih prinašali največje žrtve.
Nova Avstrija je ohranila le neznaten del slovanskega življa. Vendar tudi nova avstrijska republika ni bila v stanu rešiti koroškega manjšinskega vprašanja. Dogodki so jo prehiteli. Avstrija je bila izbrisana s seznama držav. V Hitlerjevem »rajhu« ni bila niti manjšina. Šele nova, druga avstrijska republika je po državni pogodbi primorana reševati manjšinsko vprašanje. Avstrijska politika bi morala biti do slovanskega življa tako modra in napredna, da bi Slovencem, Hrvatom in Čehom nudila več, kot si sami želijo. Le tako bi si jih notranje pridobila.
Avstrija meji na dve slovanski državi in je v sedanji politiki usmerjena v to, da tudi z drugimi slovanskimi državami razvija najboljše gospodarske in kulturne odnose. Pri tem stremljenju ji morejo mnogo koristiti prav slovanske manjšine. Njeni slovanski državljani morejo biti spričo znanja slovanskih jezikov in slovanskega sentimenta njeni najboljši posredniki.
Avstrija bi se morala čutiti srečno, da ima v svojih mejah slovansko manjšino, ker jo dela to v svetu bolj simpatično, kot če je zgolj germanska država. Preoblikovati mora svojo miselnost. Stranke pa bi morale tekmovati v tem, katera stranka bo bolj demokratična in do slovanskega življa v njej bolj širokogrudna.
Vil. Temelji našega dela
Moči naroda ne cenimo po zunanji fizični plati (veliko število in bogata dežela), marveč po njegovi notranji, kulturni plati. Zgled za to so stari Grki, ki so razvili tako visoko kulturo, da jih svet še danes občuduje in se še danes uči od njihove kulture.
Kultura ima več področij, je pevska in glasbena, likovna (slikarska in kiparska), gradbena, beletristična (pesništvo, pisateljevanje), dramska ter znanost.
Slovensko ljudstvo je na Koroškem v vseh panogah kulture dajalo in še daje svoj delež, pa čeprav je ta delež rastel iz primitivnosti. Slovenski človek na Koroškem ni bil nič manj ustvarjalen in deloven kot po drugih slovenskih deželah, moremo reči, da je na Koroškem v nekaterih panogah celo prvačil, n. pr. v ljudskem pesništvu in v bukovništvu, t. j. v izdajanju ljudskih knjig. Na Koroškem je nastala tudi naša najstarejša ljudska knjižna založba, Mohorjeva družba, ki je izdajala in še izdaja knjige za ves slovenski narod.
Ker je kultura za narodni dvig in njegov ugled izredne važnosti, ker je narodu duhovna hrana, je za rast kulture treba vse storiti, podvzemati tudi najtežje žrtve, duhovne, fizične in gmotne.
Slovenska kultura na Koroškem je samorastniška, t. j. rastla je iz narodnega idealizma, brez kakršnih koli javnih podpor, le iz osebnih žrtev. Zato pač ni mogla razviti impozantnih del. Nedostatek javne, deželne in državne podpore pa je imel to posledico, da se je slovenska kultura razvijala samostojno, zares v slovenskem duhu in na krščanskih temeljih.
Čeprav so cerkve na Koroškem opremili z umetninami večinoma tuji umetniki, pa so jih vendar zidali slovenski domačini. Slovenski dušni pastirji so marsikje odločali, kakšne bodo podobe in umetnine po cerkvah. V preteklem stoletju pa že sami domači slikarji ustvarjajo umetnine po cerkvah in na kmečkih kapelah, vaških znamenjih.
Poleg likovnih, glasbenih in beletrističnih umetnikov so se na Koroškem rodili tudi znanstveni talenti, lingvisti — gramatičarji, fiziki — zemljepisci, etnografi, zgodovinarji, bogoslovni znanstveniki.
Temelj kulturnemu delu na Koroškem je polagal s koroškimi domačini Slomšek v vseh svojih življenjskih dobah (bogoslovec, spiritual, župnik, škof). Prav zato pa je po njegovem zgledu slovenski koroški kler v prvi vrsti poklican, da nadaljuje Slomškovo izročilo, ker je duhovščina v najožjem stiku z ljudstvom in najbolj more ljudstvu posredovati kulturne dobrine. Pa ne samo posredovati, tudi ustvarjati jih je dolžna, v kolikor so dane možnosti.
K istemu poslanstvu je tudi poklicano slovensko učiteljstvo in sploh slovensko izobraženstvo na Koroškem. Talenti ne smejo ostati zakopani. Talentiranim ljudem je treba dajati stalne pobude in jim tudi omogočati, da se razvijejo in uveljavijo.
Prvi kader za vznik mladih slovenskih koroških umetnikov vseh vrst je in mora biti slovenska gimnazija kot dosedaj najvišji slovenski koroški inštitut. Profesorji iz slovenske gimnazije imajo sveto dolžnost, da odkritim umetniškim talentom dajejo pobudo in oporo. Poleg gimnazije pa ima glede na izobraženje slovenskega učiteljstva podobno vlogo Pedagoška akademija v Celovcu, dalje gimnazija na Plešivcu in pa tudi vzgojni slovenski dijaški zavodi. Voditelji in voditeljice naj bodo kulturno odprti in razgledani možje.
In če govorimo o možnosti odkrivanja umetniških in znanstvenih talentov na domačih koroških tleh, je treba dati poseben poudarek ustvarjanja umetniškega in znanstvenega kadra v visokošolskem domu Korotanu na Dunaju ter drugih izobraževalnih centrih.
Diferenciacija umetniškega in znanstvenega zanimanja in študija ter udejstvovanja nas vodi k sklepu, da bomo v nekaj letih potrebovali v Celovcu Kulturni inštitut (dom) za specifičen študij umetniške razstave in prireditve. V Kulturnem domu bo treba ustanoviti tudi študijsko knjižnico predvsem slovenskih znanstvenih in literarnih del ter umestiti v njem tudi slovenski etnografski muzej, slovensko umetniško galerijo in podobno.
Tak Slovenski kulturni dom za umetnost in znanost bi morala Slovencem zgraditi s Slovenskim narodnim gledališčem deželna in državna oblast iz iavnih fondov. Kulturni dom naj bi bil tako velik in prostoren, da bi v veliki dvoi mogli s kulturnimi prireditvami nastopati tudi zamejski Slovenci iz Gorice in iz krsta in seveda tudi iz matičnega naroda.
V Kulturnem domu naj bi bilo nameščeno tudi narodno predstavništvo koroških Slovencev s svojimi uradi, t. j. z vsemi referati za politično, kulturno in gospodarsko udejstvovanje med Slovenci na Koroškem in sploh v Avstriji.
Ti referati naj bi s svojimi sekcijami zajemali področje za šolstvo in narodno vzgojo, področje' za umetnost, znanost in starinoslovje, področje za ljudsko prosveto, področje za ljudsko zdravstvo in higieno, področje za gospodarstvo in promet, področje za turizem, področje za tisk (časopisje in založbe), področje za šport, področje za slovenski radio, slovensko televizijo, itd.
Državna in deželna oblast naj bi nastavljali in plačevali glavnopoklicno nastavljene uradnike, mlade slovenske inteligente.
Po zgledu Južne Tirolske morajo tudi koroški Slovenci težiti po lastni kulturni avtonomiji in čim večji gospodarski samostojnosti, ki bi jim ne nudila le primerne gospodarske hrbtenice, temveč jim utrjevala tudi narodno zavednost.
Prav tako naj bi se snovala kulturna in gospodarska žarišča po podeželju.
Tako bi bila dana možnost za vsestranski duhovni razvoj tudi dežele, kar bi položaj Avstrije na znotraj in njen pomen na zunaj močno dvignilo, našo državo pa uvrščalo med najbolj napredne in kulturne države sveta.
Iz kmečkega zastopstva
(Seja živinorejskega odseka Deželne kmetijske zbornice)
Vodja živinorejskega referata zbornice dr. Korber poroča o položaju na živinskem trgu-
Lani so iz Koroške izvozili čez 10.000 govedi, t. j. 40 odstotkov več kot leta 1966. Iz vse Avstrije pa so izvozili 105.000 govedi, t. j. 50 odst. več kot leto prej. Italija je posnetek (Abschopfung) na cene zvišala tako visoko, da po 10. novembru 1967 ni bilo več mogoče goveda tja izvoziti. V teku so pogajanja za znižanje tega odtegljaja na polovico. Tu igra vlogo tudi razvrednotenje angleškega funta šterlinga. Zaenkrat je izvoz v Italijo zaprt, ker nihče ne more doplačati 8 šilingov pri kilogramu žive teže.
Samo plemensko živino bi lahko brez carine in posnetka izvažali, a za to je prav malo ponudbe. Izvažali bi tudi lahko težka ■teleta do 200 kilogramov. Te naj bi pitali s polnim mlekom in močno krmo. Ministrstvo bi dalo kmetu 800 šilingov premije za vsako pitano tele, če bi se ta obvezal ustaviti dobavo mleka mlekarni za dobo enega leta. S tem bi se zmanjšal presežek mleka v mlekarnah, mleko bi popila teleta, katera bi potem izvažali v Italijo brez carine.
To pitanje telet pa je nekaj povsem novega in se ga bomo morali šele naučiti. Tele ne sme jesti nobenega sena, sicer bi
bilo njegovo meso potem rdeče in ne belo. Do zdaj še ni povpraševanja za takimi teleti. Treba bo kupce s to vrsto živali šele zainteresirati.
Uvesti nameravajo tudi dojilje. Teh bi ne molzli, ampak bi jih posesala teleta m bi se pri tem mleku zredila na 150 kg žive teže. Na žalost pa prinese krava samo eno tele na leto, mleka da pa več, kot ga more ■to posesati. Kje vzeti nadaljnja teleta, ki bi odvečno mleko porabila?
Gremo težjim časom naproti pri živinski proizvodnji. V Evropski gospodarski skupnosti so velike zaloge surovega masla. Vzhod pa ponuja isto po 10 do 12 šilingov. Vlada hoče promet z živino liberalizirati. Ukinili bodo premije za pitanje, ki so do zdaj stale 10 milijonov šilingov. Tudi ne bodo več povračali tovornine za živinski promet.
Pospeševati bi bilo treba mlečno akcijo v šolah. Čez en milijon je študentov in šolarjev v Avstriji. Če bi vsak od teh popil dnevno četrt litra mleka v šoli, bi bil previšek mleka odpravljen. Namesto povišanja otroške doklade, naj bi država brezplačno delila mleko učencem.
Ljudje pri štetju živine nekaj glav zatajijo. Zato dela statistika z napačnimi (Dalje na 5. strani)
Vodno in elektrogospodarsko sodelovanje med Avstrijo in Jugoslavijo
Dr. Vladimir Šenk na občnem zboru Zveze slovenskih izobražencev
»Dovolite mi, da se najprej lepo zahvalim za pozdrave in za povabilo odbora Zveze slovenskih absolventov visokih, srednjih in strokovnih šol v Celovcu, naj predavam o vodm> in elektrogospodarskem 'Sodelovanju med Avstrijo in Jugoslavijo. Povabilo sem rad sprejel, prvič že zaradi tega, ker sem mladost preživel na Koroškem in se človek vedno rad vrača v kraje svoje mladosti, drugič pa zaradi same teme, ki se nanaša na gospodarsko področje, na katerem se dejansko izvaja prijateljsko in plodno sodelovanje med obema sosednjima državama, posebno pa še med Slovenijo in avstrijsko Koroško ter štajersko.
Porečja so igrala .v zgodovini človeštva vedno važno vlogo. Ko so se Slovenci pred 1400 leti naseljevali v sedanji domovini — vi veste, da se bo prihodnje leto začela proslava o tem dogodku, ki bo trajala več let — so se naselili najprej po dolini Mure ter nato po dolini Drave in tu ustalili ter zgradili svoje vasi ob rekah in potokih. Drava jim je z bogastvom rib nudila važen vir prehrane. Postala pa je tudi prometna pot, po kateri se je razvilo splavarstvo (flosar-stvo). Pozneje so ob dotokih nastajali mlini in žage. Energijsko gospodarstvo pa se je v pravem smislu besede začelo razvijati šele z graditvijo velikih elektrarn na sami Dravi.
Prva velika elektrarna na Dravi je bila elektrarna Fala, ki je začela obratovati konec prve svetovne vojne. Zgrajena j,e bila za napajanje Gradca z električno energijo, •toda nova državna meja je usmerila energijo predvsem v Maribor, kjer je začela rasti industrija ravno zaradi cenene energije falske elektrarne. Koliko pomeni električna energija za gospodarstvo, naj povem, da težak, to je težki delavec, zmore dnevno delo 100.000 meterkilogramov, to jie da dvigne 100.000 kg en meter visoko. To pa je nekako tretjina kilovatne ure. Leto ima 365 dni m če odštejemo dneve počitka in neizbežne bolezni, mu ostane nekako 300 dni. Težakovo delo potemtakem ne bo prekoračilo 100 kilovatnih ur letno. Ko tako računamo, stopa zmogljivost človeških rok v ozadje življenjskega boja. Falska elektrarna proizvaja letno okoli 200 milijonov ‘kWh, tako da opravi oziroma nadomesti letno delo 2 milijonov težakov. To navajam samo zato, da dobimo nazorno sliko, kak pomen ima električna energija za razvoj celotnega gospodarstva. Pri pogonu strojev je danes nenadomestljiva.
Zaradi tega so vse države posebno v dobi med in po drugi svetovni vojni začele graditi elektrarne, za kar so bile najbolj pripravne reke z močnim padcem in mnogo vode. Ena takih rek je prav gotovo Drava. Ko je Nemčija zasedla Avstrijo, se je lotila v okviru podjetja Alpenvverke izdelave načrtov za izkoriščanje voda na avstrijskem alpskem področju, predvsem pa na Dravi. Ker pa je električno energijo potrebovala v prvi vrsti za vojno industrijo v Linzu in jugovzhodni Nemčiji, je imela v načrtu usmerjati energijo ne v korist Koroške lin tudi ne v korist Štajerski, temveč proti severu. Po načrtih Alpenwerke je 'bila zgrajena elektrarna Kaprun, ki pa je dobivala znaten prispevek vode z ledeniku na Klekarju, na GroBglocknerju, to je iz porečjia Drave. Na sami Dravi so bile zgrajene elektrarne Žvabek, Labot in Dravograd, ob koncu vojne pa j,e bila v graditvi še elektrarna Mariborski otok. Prve tri so bile zaradi bombardiranja konec vojne .poškodovane, so jih pa takoj po končani vojni popravili.
Da okupator pri lociranju novih elektrarn ni niti najmanj upošteval državne meje, se vidi iz tega, da se nahaja tretjina zajezitvenega prostora elektrarne Dravograd na avstrijskem ozemlju. Zaradi tega kakor zaradi odvajanja vode iz porečja Drave v Kaprun ter zaradi načina obratovanja elektrarn na Dravi so Obstajali problemi, ki jih je bilo treba v obojestransko .korist čimprej rešiti. Sicer je bilo treba nekatera vprašanja vodnega gospodarstva reševati že
v času senžermenske Avstrije ter je bilo leta 1923 sklenjenih med Avstrijo in Jugoslavijo več specifičnih sporazumov, ki so se nanašali n.a regulacijo rek in .potokov, na ribištvo in nia izkoriščanje vode na mejnih potokih, toda vsi ti sporazumi so imeli več ali manj. lokalen pomen. Ustanovljena je bila tudi stalna jugoslovansko-avstrijska komisija za reševanje tekočih problemov posebno ob Muri, ki je delala vse do 1. 1941, to je tudi po prisvojitvi Avstrije k Nem-čiji.
Po drugi svetovni vojni pa so se v zvezi z izrabo voda Drave v energetske namene pojavile razlike v mnenjih, ki jih je bilo treba urediti. Obstajalo je vprašanje režima vode, to jie, kdaj in koliko vode bodo iz elektrarne Labot oziroma Žvabek spuščali v Jugoslavijo. V elektrarnah na Dravi je namreč mogoče zadrževati vodo nekaj ur in spuščati naprej ma.nj vode, kot je doteka v zajezitveni prostor. To je zato, ker se rabi podnevi, ko delajo tovarne, več energije kot ponoči, ko gre energija več ali manj za razsvetljavo ali redko industrijo, ki dela tudi ponoči.
Prvi informativni razgovori o nastalih problemih so bili v Ženevi leta 1951, prvi uradni sestanki delegacij obeh držav pa so bili februarja 1952 na Bledu, maja istega leta v Vrbi in julija 1953 v Opatiji, na naslednjem sestanku aprila 1954 je bil v Gradcu že parafiran tozadevni sporazum, definitivno pa podpisan v Ženevi maja leta 1954. Zasluga za rešitev vprašanj v okviru tako imenovanega »Dravskega sporazuma« gre poleg udeležencev obeh držav tudi tedanjemu sekretarju Komiteja za električno energijo Evropske 'gospodarske komisije Združenih narodov Pierru Sevettu.
(Dalje prihodnjič)
Komponist Emil Savelli — petdesetletnik
V petek, 8. decembra 1967, je dopolnil 50 let Emil Savelli, profesor na gimnaziji v mestu Voka Redonda v državi Rio de Janeiro v Braziliji.
Rodil se je slovenskim staršem v Bosni. Po njih je podedoval dober posluh in glas. Nekoč je njegova mati v Bosni pela na cerkvenem koru in njega držala v naročju. Ko je zbor utihnil, je dveletni Emil sam mrmraje ponovil pesem. Župnik pri oltarj.u se je obrnil in pohvalil otrokov pevski talent in izrazil željo, da bi otrok pozneje študiral glasbo. Savelli se je glasbi posvetil in uglasbil že več pesmi. Zadnji čas pa je napravil veliko kompozicij za fanfaro. Letos je na državnem tekmovanju v mestu Aparecida fanfarni zbor iz mesta Volta Re-
donda v tekmi s številnimi fanfarami srednjih šol iz Rio de Janeira, Sao Paula in od drugod igral izključno le Savellijeve kompozicije (21) in dosegel prvo mesto. Sprva so mu prisodili prvo mesto skupno z zborom iz Aparecide (63 točk), toda številno občinstvo je zahtevalo ponovno tekmo med obema zboroma, nakar j e zbor iz Volte Redonde prejel 18 točk več kot prej. V treh kompozicijah je avtor -upošteval motive slovenskih pesmi.
Tekmovanje v Aparecidi je bilo toliko pomembnejše, ker letos poteka 250 let od pričetka te največje bazilike Marijine božje poti. Pred nekaj meseci je kardinal Gico-gnani prinesel iz Rima zlato rožo, ki jo je iposlal papež temu svetišču. Je -to že druga
IV.
»Rosite nebesa, dežujte Boga ...“
Pri zorni maši je stari organist, žuljavih r°k in mehke duše, prelival v tipke orgel vso svojo bol. Pevke so pele stisnjenih grl, verniki in vsa cerkev je vedela: Danes je gospod Ciril zadnjikrat med nami! Zadnjikrat nam daruje presveto daritev, zadnjikrat deli sveti blagoslov ...
Gospod Ciril je zaprl vratca tabernaklja in pomislil kakor v sanjah:
»Odslej ne bom več odpiral in zapiral teh vratič in delil od tu sveti blagoslov... vendar — in to je zdaj edina tolažba — tabernakelj ostane isti...“
Pokleknil je in se globoko priklonil.
Stopil je v zakristijo, se poslovil od navzočih in odšel v župnišče, da se pripravi na odhod.	*
Nad mestom in vso pokrajino je ležala gosta megla in iz nje je rosil droben dež. Obrisi hiš in cest so se izgubljali v sivino.
Po vejah dreves so se stekali drobni studenčki tisočerih solza, polzeli po deblih navzdol in namakali zemljo.
V zalivu se je zateglo oglašal morski rog ln tadijske sirene so ostro sekale v megleno
ozračje.
Okrog cerkve se je nizko preletela jata škorcev in obsedela na drevju, pod katerim 80 stali ljudje in čakali, da pride mimo gospod Ciril.
»Zdi se, kakor da tudi vreme žaluje za našim kaplanom," je rekel stari organist cer-ovmku. Ta je nemo prikimal, a za njegovim rbtom se je oglasil mesar z vogala:
»Da, tega je pa res škoda, da odhaja. Ima Sicer trd tilnik, vendar si človek ne more kaj, a ga ne bi spoštoval."
»Da, da!" je hitro pritegnila Havkova ma-ma, ki ji je po hiši letal kup otročajev: „Res ?a je škoda! Otroci so ga kar ubogali in ka-0 je vsem šolarjem žal po njem!"
„Zdaj gre!“ je s prstkom pokazala mala Andrejka in se skrila v mamino krilo.
Iz megle se je pojavil gospod Ciril, spremljan od družine gospe Damjane.
Stopil je še par trenutkov v cerkev za zadnji pozdrav. Ko se je spet pojavil ob cerkvenih vratih, so se navzoči zgrozili.
„Moj Bog! Saj se bo zrušil!" je plašno zašepetal organist.
Odhajajočemu duhovniku je na obrazu ležala vsa teža ločitve in za trenutek se je zamajal kakor pod presilno težo. Oči so govorile v nemi, silni bolečini: Zbogom moja domovina, moje ljudstvo, ali vaju bom še kdaj videl...?
A že je spet visoko zravnan stopil h gruči in se s prisrčno kretnjo pričel poslavljati.
Ljudje so ga obkolili in mu z izrazi hvaležnosti in obžalovanja stiskali roko. Zadnja se je poslovila gospa Damjana. V naročju je držala malo Anko, ljubljenko vseh. Gospod Ciril je pobožal deklico po rjavih kodrčkih in dejal
»Ne pozabi gospoda, Anka, pa moli zanj! Boš?"
„Bom!“ je tiho odvrnil otrok in stegnil rokico v slovo.
Ob pločniku je pristal avto.
Gospod Ciril je sedel vanj in se sklonil skozi okence.
Mogočno cerkveno pročelje kipi v nebo, ob stopnišču poslavljajoča se skupina, na golih drevesih za čuda mirno, čepe premočeni ptički — vse v meglo ovito, kot sanjski privid.
Vse življenje bo duhovnik nosil v srcu bridkolepo sliko.
Motor je zabrnel in lična silhueta vozila je izginila v megli.
V.
»Sveta noč, blažena noč ...“
Najlepši izmed božičnih spevov se je v stoterih jezikih dvigal z zemeljske oble k nebesnim višavam. Na zemljo je legal sveto-nočni mir.
Nad domačo pokrajino je še vedno ležala gosta megla, kakor da želi z mehkim obližem ublažiti bolečino težke izgube.
Sredi širnega Oceana pa je divjal ciklon. Orjaški prekomornik je plesal na razpenjenih valovih kot mala ribiška barka v domačem zalivu, kadar jo zajame »tramonta-na“ in morska bolezen je mučila potnike, da so medleli od slabosti.
Med maloštevilnimi osebami, ki jim nev-
zlata roža, ki jo je prejela Brazilija. Prvo je poslal Pij, IX. cesarici Leopoldini, ki je prišla v Brazilijo z dunajskega dvora.
Profesor Savelli je zelo zaveden Slovenec in se v njegovi družini govori samo slovensko. Vsi štirje otroci, ki študirajo na srednjih šolah in na univerzi, popolnoma obvladajo slovenščino, čeprav v kraju ni drugega Slovenca. V tem oziru more biti Sa-veltijeva družina zgled mnogim slovenskim družinam v tujini!
Zelo je tudi delaven v svojem poklicu. Poučuje matematiko in petje skoraj ves dan. Kljub temu je vedno dobre volje, tako dia moremo upati — in to mu tudi iz srca želimo — da bo mogel še dolgo in dosti dajati -iz svojega zaklada družini in družbi.
»GALERIJA 61« RAZSTAVLJA
V	»Galeriji 61« so odprli 18. decembra razstavo slik, grafike, kipov in zlatarske umetnosti. Razstavljajo koroški umetniki: Valentin Oman, Fruhmann, Gabler, Hollegha, Hoke, Jaindl, Kedl, Krawagna, Rainer, Schmolzer in Wucherer. Razstava bo odprta do 20. januarja 1968, od ponedeljka do petka od 16. do 19. ure.
PRIPRAVE ZA PROSLAVO STOLETNICE PRVEGA SLOV. TABORA
V	Ljutomeru se pridno pripravljajo, v ta namen so ustanovili pripravljalni odbor. Za ta praznik bo namreč drugo leto izšla posebna publikacija Svet med Dravo in Muro. Rokopis, ki obsega okoli tisoč strani, bo prikazal kulturno, nacionalno, družbenopolitično in narodopisno situacijo te pokrajine v zadnjih sto letih. Namen publikacije je dvojen: oddolžitev spominu prvega slovenskega tabora, ki je sprožil val takih taborov po vsej Sloveniji, in dokazati z njim, da je bila tudi ta pokrajina ves čas integralni del Slovenije. V publikaciji bo sodelovalo 28 vodilnih zgodovinarjev in drugih. Publikacijo bo založila mariborska založba Obzorja 'predvidoma v tisoč izvodih.
Razstava jugoslovanske grafike
V	začetku decembra so v Umetnostni galeriji v Lubecku odprli razstavo jugoslovanske grafike (razstavljajo tudi Slovenci). Na njej razstavlja 26 jugoslovanskih avtorjev 115 grafičnih listov. Razstavo, ki je že v Bremenu imela izreden uspeh, 'bodo iz Lii-beoka prenesli še v nekatera sevemonem-ška mesta. Razstavo je pripravila Modema galerija v Ljubljani. Na otvoritvi v Lubek-ku je o sodobni jugoslovanski grafiki govoril ravnatelj Moderne galerije Zoran Kržišnik.
sečna morska spremljevalka ni mogla do živega, je bil tudi gospod Ciril.
Že od prvih dni potovanja je bil vedri, priljudni misijonar dober znanec vsem na ladji, od ladijskega kapitana do zadnjega potnika.
V	dneh pred Božičem, ko je ladja divje plesala po penečih morskih grebenih, sta z ladijskim kaplanom poiskala nekaj uporabnih oseb in jih vežbava z božičnimi spevi.
Na sveti večer sta v kapelici skupno s pevci postavljala jaslice. Gospod Ciril je zbijal par debelih zavojev vate. Kmalu se je presenečenim pomagačem pokazal debelo zasnežen hlevček v slogu gorske koče v slovenskih planinah ...
Okrog desetih zvečer je ladijski zvočnik javil:
»Brzojavka za gospoda misijonarja!"
Gospod Ciril je stopil k uslužbencu, prevzel brzojavko, odprl in bral:
„In via pacis et prosperitatis" gospod misijonar! Mir in vse dobro Vam želijo Vaši farani!"
Božično voščilo njegovih faranov!
Gospod Ciril je stal nepremično in strmel v brzojavko ... Tam daleč ob morski obali bo v ostavljeni župniji kmalu zapel polnočni zvon in vabil vernike v cerkev.
V	župnišču stoji družina, otožno zamišljeno ob jaslicah: Ni več gospoda med nami, kakor lani in vsa ta leta...
In še dlje, v osrčju prelepe, verne Slovenije, zdaj usužnjene brezbožni miselnosti, prižiga v prostorni kmečki hiši postarana mati s tresočo roko voščenko pred hlevčkom v »Bohkovem" kotu — za sina misijonarja, ki ga že dolgo ni smela videti — in ga v življenju tudi več ne bo ...
V	duši mu je ponovno vzvalovilo vse, kar
ga je težilo dolge mesece. Stopil je v kapelico, pokleknil k jaslicam in zagrebel obraz v roke:	(Dalje na 6. strani)
STANA PERTOT
Ojozii' na Oeeanu
(Nadaljevanje in konec)
Kulturno'delo graških visokošolcev
Ravnatelj dr. Tischler vzor šolnika
Žal se moramo sprijazniti z dejstvom, da je ravnatelj dr. Joško Tischler s koncem tega leta odložil vodstvo naše gimnazije ter šel v zasluženi pokoj. Ravnateljevih velikih zaslug za našo gimnazijo ni treba še posebej naštevati, proslavili smo jih na primeren način v okviru zadnje Slovenske akademije — ob proslavi 65-letnega življenjskega jubileja, ko smo hkrati z desetletnico obstoja slovenske gimnazije praznovali tudi desetletnico njegovega ravnateljstva. Vemo, da je Državna gimnazija za Slovence v Celovcu krona vseh njegovih dolgoletnih prizadevanj za narodno omiko slovenskega življa na Koroškem. Znano nam je, da je dr. Tischler že kot član provizorične
deželne vlade za Koroško v prvih povojnih letih pripravljal in skupno s pokojnim deželnim nadzornikom Schwendenwcinom koval načrte za slovensko gimnazijo in da vse prošnje za njegovo ustanovitev pri ministrstvu za prosveto in pri drugih pristojnih oblasteh nosijo njegov podpis. Gotovo je bil eden najsrečnejših dni v življenju dr. Tischlerja tisti dan, ko je dospel od ministrstva za prosveto dekret o ustanovitvi Slovenske gimnazije. Ko mu je ministrstvo za prosveto nato poverilo vse priprave za otvoritev šole ter izročilo tudi vodstvo te šole, je z največjim veseljem in z vso vnemo in požrtvovalnostjo prevzel težko breme skrbi za novo ustanovljeno Slovensko gimnazijo ter se na tem odgovornem mestu vseskozi držal svojega življenjskega gesla, češ da ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.
Dragi gospod ravnatelj!
Z Vami vred smo se prisrčno veselili, ko Vas je g. državni predsednik v priznanje Vaših neminljivih zaslug za Slovensko gimnazijo odlikoval s častnim nazivom dvornega svetnika.
Vse to nam je danes pred očmi. Koroški Slovenci se Vam ob tej priliki prisrčno zahvaljujemo za ves trud in ves idealizem, s katerim ste se vsa leta žrtvovali za našo gimnazijo, da se vse do danes lahko postavlja ob stran kateri koli drugi avstrijski gimnaziji, Posebno se Vam še zahvaljujemo za vso očetovsko naklonjenost.
Vašo pot v zasluženi pokoj pa spremljamo z najboljšimi voščili. Želimo Vam predvsem trdnega zdravja, da bi mladeniško zravnani kot doslej tudi v pokoju še nadalje uspešno služili našemu narodu, naši gimnaziji pa še nadalje stali ob strani s svojimi nasveti, da bo mogla tudi nadalje, kakor doslej, vzgajati slovenske dijake v dobre Avstrijce in v zavedne Slovence, na katere naj bi bila lahko ponosna država in naš narod.
Lepo Vas prosimo tudi zanaprej za Vašo naklonjenost in povezanost z nami ter Vam še enkrat želimo vse najboljše — ad multos felicissimos annos!	Dr. P. Z.
APAČE (Smrtna kosa)
Lepo pripravljen, z Bogom združen, je Kramarjev oče Jožef Wcden:ig dne 24. novembra 1967 mirno v Gospodu zaspal v starosti 84 let. Kar kmalu je šel za svojo ieno, ki je umrla lani aprila. Šel je v bolj-io domovino, kjer ni več solza, ne smrti, ne žalosti, ne tožbe in ne bolečin.
Malokrat slišite o visokošolcih iz Gradca. Nas je manj kot onih na Dunaju. Zbiramo se ob nedeljah pri slovenski maši v cerkvi sv. Antona. Skrbimo za petje pri božji službi. Po maši pa sedemo v avtomobile — včasih se vanje stlačimo — pa se peljemo v predmestje k fari Don Bosro, kjer imamo sobo za pevske vaje. Tam vadimo redno in temeljito tudi narodne in umetne pesmi.
Med nami so strokovnjaki, ki študirajo ■glasbo, oziroma že pojejo na odru. Malo novoletno presenečenje naj bodo naši koncerti v Št. Primožu, Globasnici in v Svečah. Pridite in prepričajte se o našem delu in idealizmu.
Slišali boste slovenske narodne pesmi — nekaj bolj in nekaj manj znanih, eno rus-
V	četrtek, dne 28. decembra 1967, je bil občni zbor Zveze slovenskih absolventov višjih, srednjih in strokovnih šol. Nad 50 izobražencev, med njimi učitelji, duhovniki, profesorji, pravniki itd., se je zbralo v Celovcu, da poživijo organizacijo slovenskega izobraženstva.
Občni zbor je pričel ravnatelj, dvomi svetnik dr. Joško Tischler, s pozdravom vsem udeležencem. Nato je bilo podano od-borovo poročilo in izvedena sprememba pravil. Odslej naprej bo naziv organizacije »Zveza slovenskih izobražencev«.
V	novi odbor so bili po soglasno sprejeti razrešnici nato izvoljeni:
Zvezin predsednik je: dvorni svetnik dr. Joško Tischler;
Dne 26. novembra ob 9. uri so odnesli rajnega od domače hiše na farno pokopališče k zadnjemu počitku, kjer bo čakal dan vstajenja od mrtvih.
Kramarjev oče je bil kmet še bolj po starem in vendar skrben in dober gospodar. Pridno in skrbno je delal in tako ohranil gospodarstvo v lepem stanju in kot tako izročil že pred več leti svoji hčerki Tereziji. Njegovo načelo je bilo: »Moli in delaj!« Zato je rad hodil k božju službi ob nedeljah in praznikih, kakor tudi ob delavnikih in tudi k popoldanskim pobožnostim. Za dušo je poskrbel prav posebno s tem, da je večkrat med letom prejel sv. zakramente. Vedel je, da potrebuje duša hrano za večno življenje. Ob nedelj,ah popoldan ga je bilo videti hoditi po polju in moliti rožni venec.
Vse svoje življenje je bil zvest svojemu narodu in zato bil tudi naročnik našega lista in zmeraj ud Mohorjeve družbe. Zaradi njegove narodne .zavesti so ga zavohali tudi nacisti in ga z družino izselil, pa k sreči se je kmalu z družino zopet vrnil na svoj dom.
Da je bil Kramarjev atej daleč naokoli znan in tudi priljubljen, je pokazala veli-koštevilna udeležba pri pogrebu. Pogrebno sv. mašo s poslovilno pridigo in pogrebne obrede je opravil č. g. Janko Lampichler iz šmarjete.
Naj nazadnje še omenimo, da je Kramarjev oče imel globoko spoštovanje do duhovnika-dušnega pastirja. Že od daleč so domačega dušnega pastirja s snetjem klobuka vselej pozdravili. Kristus je rekel: »Kdor vas posluša, mene posluša, -in kdor vas zaničuje, mene zaničuje«. Te besede lahko nekoliko predrugačimo, da rečemo: »Kdor vas spoštuje, mene spoštuje«. Ker je Kramarjev atej torej spoštoval Kristusa s spoštovanjem duhovnika, mu je tudi Kristus kot prijatelj prišel v zadnji popotnici v svetem obhajilu naproti v smrtni uri.
Ljubi Bog naj mu poplača vsa njegova dobra dela prav bogato in ga pusti v božjem miru počivati do častitega vstajenja!
Kramarjev! družini in vsem sorodnikom izrekamo najprisrčnajše sožalje.
ko, eno makedonsko, eno hrvatsko ter ume tne pesmi (nekaj: po Gregorčičevem besedilu). Pripeljite s seboj svoje znance in -tiste, ki se zanimajo za petje. Na svidenje!
KOROŠKA DIJAŠKA ZVEZA vabi na
PEVSKE KONCERT
narodnih in umetnih pesmi v soboto, dne 6. januarja ob 14.30 v Št. Vidu pri Voglu; zvečer ob 19. uri v Globasnici pri Steklu in v nedeljo, dne 7. januarja ob 14.30 v Svečah pri Adamu. Pojejo slovenski študentje iz Gradca. Prisrčno vabljeni!
podpredsednik: Avguštin Čebul, župnik v Št. Lenartu;
tajnik: prof. Jože Wakounig; namestnica: prof. dr. Marija Pušnik; blagajnik: Erik Užnik, učitelj v Št. Janžu; namestnik: Tomaž Ogris, učitelj v Št. Primožu.
Poleg tega sta bila izvoljena v odbor: Matevž Grilc, cand. jur., in zdravnik dr. Jožko Buch.
Preglednika računov sta: učiteljica Milica Oraže in prof. dr. Janko Zerzer.
Po izvolitvi novega odbora je sledilo nato predavanje dr. Vladimira Šenka iz Maribora »Vodno in elektrogospodarsko sodelovanje med Avstrijo in Jugoslavijo«. Vsebino (zanimivega predavanja) objavljamo na drugem mestu našega lista.
SVEČE - BISTRICA
Nepričakovano je umrla na Bistrici gospa Ana Andrejčič, ali kot smo j-o v Svečah imenovali — Ucarj.eva babi. Dne 15. decembra smo jo pospremili od Ucarja, -kjer je bila »naparana«, zadnjikrat v cerkev, kamor je tako rada hodila in na sveško pokopališče. Dobri, skrbni, verni in delovni ženi je v slovo prepeval mešani cerkveni pevski zbor, ki ga je vodil njen vnuk dr. Anton Feinig. Ob mrzlem zimskem popoldnevu se je zaprl grob, v katerem počivajo zem-ski ostanki žene, ki ni .poznala počitka. Vse življenje si je nabirala zaklade, ki jih je nesla s seboj v večnost: molitev in dobra dela.
Rajna je bila rojena pri Mihovcu v Pod-sinji vesi v dobri krščanski družini s sedmimi otroki. Poročena je bila s Francem Andrejčič, Matjaževim s Sin. Stanovanje je
SONDERANGEBOT an
TIEFKUHLTRUHEN 305 lt.
jetzt S 5.680.—
nudi
Trgovsko podjetje
LIBUČE — PLIBERK
tel. 04235-394 (noč. štev. 302)
a
-imela na Bistrici, saj je bil mož zaposlen v -bistriški tovarni. Ker se je hči Ana poročila k Ucarju v Sveče, je rajna tudi tam pomagala. Ko so pri Ucarju zaporedoma umirali, je bila njena pomoč še posebno dragocena. Pa tudi na domu v Psinj-i vesi je bila potrebna. Njen brat in sestri so bili dolgo priklenjeni na bolniško postelj. Skoro vsak •dan je šla skrbna sestra k bolnikom, da jim je -pomagala -in jih tolažila. Njena vnema za cerkev -je bila izredna: vsako nedeljo je bila pri dveh mašah in pri vseh svitnah. Brez bolezni, dobro pripravljeno je Bog poklical k sebi, da jo bogato nagradi za vse njeno življenje, ki ga je po geslu: »Moli in delaj« uravnavala. Hčerama in vsem sorodnikom odkritosrčno sožalje.
Slovenski Izobraženci šo zborovali
Pi&nfoatcev________________________________
„LE ČEVLJE SODI NAJ KOPITAR”
Nekaj bi rad povedal neinformiranemu piscu.. .lj v prejšnji številki „Tednika". O tem bi se dalo pisati. Treba pa je iti resnici do konca in ne samo zdihovati. Od tega še nihče ni postal zdrav. In tako zdihovanje je večkrat bolj v škodo. Pozdravljam, kar je zapisal glede deželne vlade. Kar se nanaša na gospoda prelata Zechnerja, bi pa rad pripomnil, da so s to rešitvijo gospodje duhovniki boroveljske dekanije najbolj zadovoljni in si ne želijo druge. Sem iz fare, ki spada v boroveljsko dekanijo, imam veliko stika z duhovniki in poznam zelo dobro vse razmere.
Vernik iz boroveljske dekanije.
ŠE ENO MNENJE
Bral sem v „Tedniku” zahtevo po imenovanju dekana v boroveljski dekaniji. Sedaj zaenkrat upravlja vzorno dekanijske posle g. prelat Zechner. Da je imenovanje novega dekana otežkoceno, je zakrivil ordinariat s tem, da ni stal za nekdanjim kotmirškim župnikom, ki bi moral dejansko postati tako po letih kot po vzornem dušnopastirskem delovanju naslednik dekana Koširja. A bil je na preočiten način premeščen drugam.
Zelo pozorno bomo zasledovali, kako se bo zadeva uredila.	-sila-
LJUBEZEN NAJ ZAŽIVI MED NAMI
Božični prazniki — simbol miru — nas opominjajo k resnemu premišljevanju. V vseh časopisih najdeš voščila, v radiu, v televiziji govorijo državniki, vladarji, duhovniki o božičnem miru. „Izravnajte pot Gospodovo,” pravi Janez Krstnik. ,.Molite in delajte, da bo mir na svetu,” kličejo vsi. Dokler bomo pozivali druge, da naj napravijo mir na svetu, tako dolgo ne bo miru. Mir bo zavladal, ko ga bomo ustvarili mi sami, najprej v naših srcih, potem v naših družinah, na vasi, v občini, v deželi, v državi, na svetu. Kakor imajo vrata ljubezni le znotraj kljuko, tako je rojstvo trajnega miru le v posameznih srcih mogoče. Ni važno dokazovati, kako so postala božična drevesca, kako je zgledal hlev v Betlehemu, v katerem se je rodil naš Odrešenik. Važno je, da se v naših srcih izvrši preobrat, da znova zaživi ljubezen do bližnjega, ljubezen, ki se ne da nadomestiti z več ali manj obveznimi darili.
V Vietnamu so prekinili za nekaj ur vojno. Ali to ni najboljši dokaz, da je vojna nepotrebna? Ukini važno stvar v življenju za nekaj minut in življenja bo konec. Dokler privoljujemo, da se nekateri bogatijo, ko izdelujejo orožje, tako dolgo bodo ti bogataši skrbeli, da bodo vojske. Dokler bomo generale bolj častili kot delavce, tako dolgo ne bo miru. Junaki so ljudje, ki pri gradnji mostov, elektrarn, v vesolju ali pod zemljo žrtvujejo svoja življenja za naš gospodarski napredek. Danes
MAŠNO VINO pri Kristijanu BREZNIKU, Celovec, Viktringer Strafie 5, tel. 22 51.
proslavljamo one, ki so razrušili sovražniku most, uničili letalo, slavimo pilota, ki nosi smrt na mesta in vasi. Ali ni človek najbolj razvito bitje na svetu? Živali sicer tudi morijo in ropajo, vendar le zato, ker drugače ne morejo živeti. A ljudje, ki imamo pamet, da si lahko sami pridelamo hrano mi morimo z orožjem, z besedami, z dejanjem.
V neki ameriški deželi je sodnik vozače, ki se kršili prometne predpise obsodil, da so morali gledati filme o cestnih nesrečah in posledicah teh nesreč. Vsem državnikom sveta bi morali prikazovati nesrečne družine, katere prizadene vojna in vsem vojskovodjem življenje in smrt posameznih vojakov.
Pa ne samo smrt, tudi nekrvave umore in uničevanja naj spoznajo njih povzročitelji. Mnogo slišimo o ,,milnem sožitju” obeh narodov na Koroškem ... Tako tiho in zahrbtno se uničuje zdrav narod, kot se okuži zdrav sad od bolnega. Nočem s tem trditi, da je nemški narod bolan. Ako je telo zdravo proizvaja obrambna sredstva, ki ščitijo telo pred boleznijo. Slovenski narod na Koroškem ima premalo te sredstev, ni utrjen. Zdravila in injekcije, katere dobimo od zunaj, večkrat pomagajo, a za zdravje je potrebna lastna odpornost. Kdor tava po močvirju brez pravega načrta, kako bo ostal na površju, ta bo polagoma in gotovo omagal in se potopil. Lažje je takim, ako mu oni močnejši zunaj, na suhem pomagajo, ako imajo ti dejansko voljo, da ostane ta skupina v stiski živa. Večkrat je treba, da oni, ki je v stiski kliče na pomoč. Ne smeš udrihati po pomočniku, temveč razjasniti mu moraš, da pride tudi on lahko v takšno stisko, da pridejo tudi skupine večinskega naroda v enak položaj. Le kdor nesebično prizna pravico do življenja vsakemu sosedu, le ta ima ljubezen v srcu. Tudi mi, ki iščemo zdravja, pomoči, ne smemo istočasno iskati po maščevanju. Sit človek malokdaj ve za občutek lačnega. Le tako se da razumeti sedanji položaj na Koroškem ob vstopu v leto 1968.
Fridko
Papeževe mirovne poslanice svetu
Prvega januarja vsakega leta naj bi bil »dan miru«

Kristus, Veliki duhovnik, je v svoji nedoumljivi previdnosti hotel, da je njegov zvesti služabnik
Valentin Brandstatter
zlatomašnik, konzistorialni svetnik, prošt in dekan v Dobrli vesi
po dolgem trpljenju, dobro pripravljen, umrl na Novo leto zvečer, 1. januarja 1968 v 77. letu starosti v elizabetinski bolnišnici v Celovcu.
Po maši zadušni«, v četrtek, dne 4. januarja 1968 ob 10. uri v farni cerkvi v Dobrli vesi, smo položili rajnega gospoda prošta na pokopališču na Gori k zadnjemu počitku.
Pokojnega prošta, ki je bil kaplan v Pliberku in Železni Kapli, nato pa deloval kot župnik v Št. Rupertu, v Št. Jakobu v Lesachtalu in Kapli ob Dravi ter kot župnik in dekan v Pliberku in nazadnje v Dobrli vesi kot prost in dekan, hočemo ohraniti v hvaležnem spominu in ga priporočamo v molitev.
Dobrla ves, Bistrica na Zilji, Vrata, dne 4. januarja 1968.
V krščanski žalosti:
Marija in Elizabeta, sestri, Jožef, brat v imenu sorodnikov
Sobratje
dekanije Dobrla ves in So-dalitete in farna družina
Dne 8. decembra je sv. oče Pavel VI. ‘izdal poslanico, v kateri se obrača na »vse ljudi dobre volje«, naj praznujejo »dan miru« na vsem svetu prvi dan leta, t. j. 1- januarja 1968.
»Naša želja bi bila, da bi se potem vsako teto ta proslava ponovila kot želja in kot obljuba v začetku koledarja, ki meri in opisuje pot človeškega življenja v času, naj bi mir s svojim pravičnim iin dobrodelnim ravnotežjem obvladoval razvoj zgodovine v prihodnosti.
Predlog ni izključno verski, t. j. katoliški. Želel bi dobiti privolitve vseh pravih prijateljev miru, kakor da bi bila njih lastna pobuda, da se izrazijo v svobodni obliki v skladu s posebnim značajem vseh, 'ki čutijo, kako lepa in kako- važna je harmonija slehernega glasu na svetu za poveličevanje te prvotne vrednosti, ki j,e mir, v različnem koncernu modernega človeštva.
Mir ne more temeljiti na lažni retoriki besed, ki so dobro sprejemljive, ker so v skladu z gllobokiimi din pristnimi težnjami ljudi, ki pa lahko služijo in so žal včasih služile za prikrivanje praznine pravega
b taetteia zasismstva
(Nadaljevanje s 3. strani)
številkami in pride potem do zmešnjave na trgu in celo do uvoza živine, čeravno je te doma preveč. Zato naj bi v bodoče jemali za podlago statistične zapise živino-zdravnika, ki preizkuša tuberkulozo in Ban-govo bolezen (brucelozo) pri živini. To bo bolj točno kot pa živinsko štetje.
Nekdo predlaga naj bi teleta pitale mlekarne in si poleg obrata zgradile ustrezne hleve. A zastopnik mlekarn to odločno zavrača. Pitajo naj predvsem gorski kmetje, katerih stroški prevoza svežega mleka so previsoki. Kmečkega surovega masla v bodoče mlekarne ne bodo več prevzemale, ker ga ni mogoče nikamor več prodati. Samo kak posebnež — turist — ga še hoče. Včasih je bilo planinsko maslo povpraševa-na redkost, danes je pa premalo higiensko.
V Dravski dolini se je močno razmnožilo črnolisasto govedo. Krave dajejo veliko mleka. Njih rejci prosijo zbornico, da bi jim to pasmo priznala kot deželno pasmo in jo tudi pospeševala. Obstojne živinorejske zveze se temu odločno upirajo, vendar prevladuje mnenje, da se dobra ®tvar za stalno ne bo dala odrivati. Zato je črnolisasto pasmo treba dopustiti in če se obnese, tudi priznati za enakovredno.
Zbornica je uvedla novosti v umetnem oplojevanju. Do zdaj so morali seme sproti Porabiti. Z moderno napravo ga bo v bodoče možno ohraniti do 12 let. Zamrznili ga k°do na minus 196 stopinj Celzija. Na Pcrkoho-fu si je zbornica uredila take na-Prave, k,i to omogočajo. Stroški so znašali 2 milijona šilingov. Polovico te vsote je pričevalo ministrstvo, ostalo pa zbornica iz rzkupička gradbenih prostorov. Vodja °brata je naprave članom odseka razložil. Pri enem skoku dobijo do 1200 miljonov semenčic. Te se potem razredčijo s posebnim hranilnim oljem na obroke po 25 milijonov in se shranijo v plastičnih cevkah, podobnim onim za srebanje pijač. Na cevki Je napisano ime dedovalca. Tako se z enim skokom lahko oplodi do 40 krav. Seme bo *e tudi po letih na voljo, čeravno bodo biki že davno zaklani.
Poleg živinozdravnikov bodo v bodoče osemenjevali tudi osemenjevalni tehniki, A31- je to že v nordijskih deželah navada, ubili bodo manjše posode s tekočim dušikom in v njih hranili semenčice od raz-henih bikov. Rejec krav si bo lahko izbral ika pQ potrebi.
Osemenjevanje pa bo zaradi večjih stroš-ov v bodoče za približno 15 šilingov dražje.
Mirko Kumer
duha in dejanskih namenov miru, če ne za kritje čustev in dejanj za nadvlado in za pristranske interese. Prav -tako ni moč govoriti o miru, če se o miru ne priznavajo in ne spoštujejo- trdni temelji: duhovnih vredntot, iskrenost, to je pravičnost, resnica, svoboda in ljubezen.«
Božična poslanica
Sveti oče Pavel VI. je o Božiču trikrat pozval svet, naj se zavzame za mir. Prvič je govoril dan pred sv. večerom, drugič je naslovil apel na diplomatski zbor, zbrani, pri polnočnici, in tretjič je govoril množici, zbrani na Trgu sv. Petra.
Papež v svoji božični poslanici med drugim pravi, da je v teh dneh pozval svet, naj posveti dan civilnega leta misli za mir med ljudmi. »Toda kakor vsakdo vidi, običajno govorimo o miru med narodi, med socialnimi razredi, med člani človeške skupnosti; govorimo o zunanjem miru, o političnem, vojaškem, socialnem miru, t. j. o tistem, ki se tiče pravičnega ravnotežja v odnosih med ljudmi. Danes pa vas želimo pozvati, da mislite na drugi mir, t. j. na notranji in osebni mir, ki bi ga vsak človeški duh moral želeti in imeti v sebi kot urejeno obvladanje svojih sposobnosti, kot sintetičen in višji izraz svoje osebnosti in kot notranja in plodna korenina zunanjega miru.«
Zatem obsoja papež fatalizem, »ki je nadomestek pravega notranjega miru«, ter govori o »velikem številu oblik namišljenega miru v svetu in v modernem življenju« ter pravi, da »modernemu človeku manjka pravi notranji mir«.
Zatem želi mir ljudem, ‘ki trpijo, tistim, ki so »lačni kruha in pravice«, intelektualcem ter politikom, »kajti ni zaman upati, da se bodo ljudje končno zavedeli, da se lahko i,n se morajo ljubiti«, ter poudarja, da »zunanji mir izhaja in je odvisen v veliki meri od notranjega miru. Potrebno je, da je mir najprej v srcih, zato da se ‘bo lah-
Hčerka naju je opozorila na sosedno kmetijo, ki da je dosti večja od njihove in bolj' moderno urejena, to naj si ogledava.
Šla sva tja in si ogledala hlev in strojni -park. Rade volj e nam je kmet dovolil, samo pojasnjevati ne bo mogel, ker bodo ravno molzli. Videla sva dva Harvestore silosa za krmo za 300 kubičnih metrov prostornine. Motorna naprava je od spodaj stružila krmo iz silosa, katera je po tekočem gumijastem traku prihajala v hlev na veliko mizo, čez katero so neprivezane krave jemale po mili volji. Ko so se nažrle, so lahko ali šle ven na prosto v ograjen prostor ali pa se ulegle v posebne kočice, ki so bile tako narejene, da je samo ena krava mogla noter.
Poleg hleva je bila soba za molžo. Molzla
ko uresničil v civilnih ustanovah in v zgodovinskih dogodkih«.
Novoletna poslanica
Na Novega leta dan, ki ga je sv. oče Pavel VI. proglasil za »mednarodni dan miru«, je prebral poglavar katoliške Cerkve v cerkvi sv. Petra v Rimu svojo novoletno poslanico, ki se zavzema za mir na vsem svetu in poziva človeštvo, naj bi že končno zavrglo nečloveške ideje, ošabno stremljenje in vojaško nastrojene strasti. Ob priliki božje službe je sv. oče molil molitev, ki jo je sam sestavil za mir.
Prvi dan leta 1968 je papež pričel v bolnišnici, kjer je maševal za trideset hudo bolnih otrok.
je mlada gospodinja oblečena v moško delovno obleko. Štiri krave so naenkrat prišle na molzni oder. Stale so toliko višje od gospodinje, da je ta lahko molzla stoje. Najprej jim je s toplo prho oprala vime, ga obrisala in nato natikovala seske molznega stroja. Medtem delom so krave dobivale močno krmo iz avtomata v malih obrokih. Krave so bile v ta stroj tako zaverovane, da so čisto pozabile, da jih molzejo. Potem ko je teklo mleko pri prvih štirih že po cevi v drug prostor v aluminijasto kiad, je opirala in brisala že prihodnje štiri krave. Tako jev pičli uri pomolzla 20 krav. Mlečnost lisaste pasme je povprečna — ena krava da na leto 4000 litrov. Mleko oddajajo mlekarni. Cena je 39 Rpf za kilogram. Videla pa sva tudi, da je neki trgovec z av-
tom prišel z 20-litrsko kanglo k molži po pristno polnovredno mleko za svoje stalne odjemalce, ta seveda nekaj več plača.
V mesto nazaj grede sva šla mimo druge kmetije. Pravkar so že krmili in molzli. Tudi tu je bil hlev nov, zelo čeden. Od tal do oken je bil obložen s keramičnimi ploščicami. Krmila sta oče in mati, pomagala jima je hčerka, ki stanuje doma, poročena pa je z možem drugega poklica. Mati se je hudo jezila, da ne more dobiti delavcev na kmete. Vse bi dobro bilo, da bi človek sam naredil in nikoli nisi gotov. Ko sva šla naprej po mestu, sva videla sedeti druge ljudi po delopustu na vrtovih. Tudi tu ne sadijo več povrtnine, okrasno grmičje in zelena ruša tvorita vrtove. Ljudje pa sedijo na živo pobarvanih vrtnih stolih pri malih mizicah in počivajo po tovarniškem delu.
Ceste so vse asfaltirane. Naredi jih občina, mejiaši morajo pa plačati. Srečen oni, ki ima hišo ob državni cesti, tu mu ni treba ceste plačevati. Stane tudi voda: Merijo pritok in odtok. Če kdo pozabi pipo odprto, plača dvakrat: enkrat ko priteče voda, drugič, ko ta spet odteče.
Življenje je postalo dražje. Včasih je dal ženi 50 DM na teden in je s tem izhajala, sedaj ji daje po 80 in ji še včasih zmanjka.
Posebno draga so stanovanja; izpod 200 DM mesečno ni nič. Tako je razumljivo, da si kljub lepi plači mladoporočenci nuč ne morejo kupiti, če mož sam dela. Če zaslužita oba, potem si moreta privoščiti avto, odpovedati se morata pa otroškemu vozičku. Zato je veliko mladih družin brez otrok. Starejši delavci v lastnih hišah Imajo bogato opremljeno stanovanje: mehki stoli, preproge čez vsa tla, televizijo itd. itd.; vse to je postalo nekaj samo po sebi umevnega. V Nemčiji ima to prednost pred jedjo. Raje si nekaj od ust odtrgajo, samo da se morejo pobahati.
Zvečer se je prijateljeva žena izkazala z gostoljubnostjo. Povabila je še nekega znanca, so vojaka v goste. Tako smo ob dobri jedači in bavarskem pivu obujali spomine na ruska bojišča. Vsi smo bili veseli, da se je tako srečno končalo, da je zmagalo človečanstvo.
Drugi dan se odpeljem nazaj v Munchen in nato z letoviščarji v Avstrijo. V Solno-gradu zamenjam ves preostali nemški drobiž za naše groše. Med potjo domov obiščem še brata orožnika v Mallnitzu. Imeli so ravno birmo v družini. Tako sem moral tudi tu ostati eno noč. šele v nedeljo zvečer, po 12 dneh odsotnosti, sem se pripeljal s podjunsko železnico v mesto Pliberk. Seno so imeli že spravljeno, a suša je trajala še dalje.	(Konec)
VSEM ODJEMALCEM ŽELI USPEŠNO NOVO LETO 1968
TISKARNA - KNJIGARNA - PAPIRNICA
CAR l NTH! A
KLAGENFURT
MIRKO KUMER:	15. nadaljevanje
NA BAVARSKIH KMETIJAH
Srečno, uspešno novo leto želi vsem občanom župan
' -
občine Pliberk	z odborniki
Ljubezen Kristusova do lastnega naroda — vzor nam
Ugledni nemški duhovni pisatelj, 'bivši dolgoletni gimnazij siki prof. veroulka Spi-rago pravi, da j,e treba ljubiti svoj narod 'bolj kot druge. Tako pravijo tudi drugi ugledni in veljavni možje, duhovniki in laiki nemškega naroda.
Kaj pa pravi Kristus, ki je naš učitelj vseh učiteljev, ki je v verskih in moralnih stvareh najvišja avtoriteta o tem vprašanju? Kristus, luč sveta, nam bo dal jasen, natančen odgovor tudi na to vprašanje.
V božični dobi, posebno na praznik sv. Treh kraljev, vidimo Kristusa kot Odrešenika in Kralja vseh narodov. Modri iz Ju-trovega pridejo kot poslanci poganskih narodov se poklonit temu kralju. Da je bilo Kristusu res za rešen je vseh ljudi brez razlike narodnosti, je pač dokazal najbolj jasno s svojim poslednjim naročilom, ki ga tj e dal apos tolom: »Pojdite in učite vse narode.« In po Svetem Duhu jim je na bin-koštni praznik podelil dar jezikov in jih tako usposobil za širjenje svojega svetovnega kraljestva.
Vendar se Kristus s tem, da je sprejel v svoj e okrilj e vse narode sveta, ni odpovedal svojemu lastnemu narodu, iz katerega je kot človek izšel. Ni se izločil iz narodne družine Izraelcev in se rajši priznal k mogočnemu vladajočemu rimskemu ali grškemu narodu, temveč je ves čas svojega življenja ostal zvest svojemu zaničevanemu, politično brezpomembnemu in v kulturnem svetu ne dosti poznanemu izraelskemu narodu. Vse svoje življenje je prebil med svojim ljudstvom, temu je veljala njegova prva posebna ljubezen in pastirska skrb, tudi ■tedaj še, ko se je njegovo ljudstvo v svoji nehvaležnosti jelo odvračati od njega, svojega naijvečjega dobrotnika in je celo, naščuvano od brezvestnih zapeljancev, zahtevalo njegovo usmrtitev. Kako je bil Kristus Izraelec z dušo in telesom, ves v koren iinj en v svojem narodu, kako je z njim doživljal vse vesele in žalostne dogodke, se udeleževal vseh lepih navad in običajev, zlasti še verskih, to nam pač dovolj zgovorno izpričuje evangelij.
Najlepše pa je Kristus razodel svojo globoko in gorečo ljubezen do lastnega naroda s solzami, prelitimi nad jeruzalemskim mestom. Ta odlomek evangelija sv. Luke, ki nam poroča o tem, spada brezdvomno med naj lepše in najdragocenejše bisere sv. pisma in tudi svetovne literature. Ko se je Jezus na svojem zadnjem potovanju v Jeruzalem, tako beremo v evangeliju sv. Luke 19, 41—47, približal mestu in ga zagledal, se je razjokal nad njim in rekel: »O, da bi spoznalo tudi ti, in še posebno na ta svoj dan, kaj ti je v mir. Tako pa je skrito pred tvojimi očmi. Zakaj prišli bodo dnevi nad te, ko te bodo tvoji sovraž-
niki obdali z nasipom in te oblegali ter stiskali od vseh strani... in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.« Vemo, da je Kristus s tem napovedal strašno usodo razdejanja jeruzalemskega mesta, ki se je izvršilo sedemintrideset let pozneje. Kako mu je segala do srca žalostna usoda ljubljenega mesta, ki je bilo ponos vsakega Izraelca, tako da mu je izsilila solze, ko ga je gledal samo v duhu! Kako mu je bilo žal nesrečnih sinov tega njegovega ljudstva! Seveda je Kristus v prvi vrsti jokal nad duhovno slepoto svojega naroda, nad njegovo nevero, ki je bila vzrok te nesreče. Vendar ga je resnično bolelo tudi to, da bo to sveto mesto in z njim ves narod pahnjen v tako morje gorja. Kako rad bi bil odvrnil od njega pretečo nesrečo!
Kdo ne vidi ob tem dogodku vse lepote in veličine ljubezni Kristusove do lastnega naroda? Pa sploh nam žari nasproti ta ljubezen, to pristno in najčistejše rodolj ub-j.e iz vsega njegovega dejanjia in nehanja, bitja in žitja, iz neštetih dobrih del, iz vseh jijegovih besed. Kristusu je bilo sveto in drago vse, kar je bilo drago vsakemu dobremu Izraelcu: narodna zemlja, njena lepa mesta, kot na primer Betlehem, Nazaret, Kafarnaum, predvsem pa Jeruzalem. Sveta mu je bila govorica tega ljudstva, njegove lepe pesmi, posebno nabožne, svete vse kulturne dobrine. Ali ni ta vzgled Kristusov za nas vse luč? Hodimo za to lučjo in ljubimo tudi mi svoj mali narod in njegovo lastnino, ohranimo mu zvestobo do smrti!
Športni odsek Koroške dijaške zveze
Ob sklepu jesenske sezone napravi vsako moštvo pregled opravljenega dela. Tako tudi športni odsek KDZ, o katerem ste že gotovo čitali v časopisih, športni odsek Koroške dijaške zveze je bil, kakor ostala leta, .tudi v tej. sezoni zelo aktiven in uspešen.
V prvi vrsti je gojil nogomet, ki je med dijaki močno priljubljen. Tako mladinci, kakor tudi šolarji igrajo pri prvenstvu katoliške organizacije DSG. Mladinci, ki igrajo v prvenstvu s štirimi drugimi moštvi, so igrali štiri tekme in izgubili samo enkrat, ter vodijo. Razen tega so igrali eno prijateljsko tekmo in tudi zmagali. Pri tekmah so igrali moderen nogomet. To pa je v prvi vrsti zasluga dobrega prijateljstva med igralci, velike požrtvovalnosti, dobre kondicije in pravega načina igranja. Pri šolarjih j,e bilanca manj razveseljiva. Od štirih tekem so zmagali samo v eni, druga pa je bila s 3:0 kazensko potrjena za naše moštvo.
Janez Jalen	39
um Ograd |
»Da. Razsodba sodnikov me je obsodila na sedem let ječe, prav toliko, kakor bi bila v resnici zločinka.«
»Pavla — ?«
»Jim nič ne očitam. Sama sem jih pomagala speljati na napačno pot. Vem pa, da razsodbe sodnikov ne vežejo vselej vesti.«
»Pavla! Lepo te prosim, ne modrujva na današnji večer.«
»Imaš prav. Prositi sem te hotela le, da sodnijsko smrt doktorja Andrejčiča razglasiš v svetovnih časopisih, prav tako, kakor si ga pomladi iskal živega ali mrtvega. Dobro, da sva poroko odložila. Če se čez dva, tri mesece ne oglasi, mislim, da bom potem mirna.«
»Koj jutri ti ugodim.«
Gradišnikova Pavla se je nagnila k Vi-pavčevemu Andreju in ga je prvič sama od sebe poljubila.
Nazaj grede v Gorico je doktor Vipavec hodil po cesti, ne več po bližnjicah. Prvi krajec lune je bil že zašel za Furlanijo, noč pa je bila zvezdna. Vipavčevemu Andreju bi srce glasno vriskalo, da ga niso zadrževali Pavlini pomisleki. Tako ja —?
Včasih pa res človeku življenje neprestano prehaja iz dgradi v 6grad.
Veseli upi
Spet so se povešale veje pod zagorelo
zrelimi češnjami. Z Brd navzdol proti Gorici so se pomikale vsako jutro procesije žensk s kopatimi jerbasi na glavi in še s težkimi košarami v rokah. Otovorjenim kakor kraške mule, se jim niti govoriti ni ljubilo kaj prida. Nazaj grede kljub utrujenosti, klancem in bregovom in sončni pripeki niso utegnile počivati. Mudilo se jim je domov obirat spet hrustavke, črne in rdeče, da znova za drugo jutro napolnijo jerbase in košare.
Češnje so pridno pomagali obirati tudi kosi in škorci in drozgi. Pa ne za prodaj. Za lastne kljune. Kdo bi jim zameril! Tudi pevci morajo živeti.
Brici in Brike, ne samo otroci, so bili veseli prvega sadeža. Predvsem gospodarji in gospodinje. Polni jerbasi in košare so jim lajšali skrb za vsakdanji kruh.
Za delopust k prazniku svetega Petra in Pavla so se pa še zvonovi vzradostili. Pri vseh cerkvah je potrkavalo, češenj siti otroci so nagajivo oponošali fante pritrkovalce:
»Tuci Tona, tuci Blaž, jaz ne morem, ti ne znaš!«
Gradišnikovi Pavli je dobro delo živahno pogovarjanje briških zvonov. Nehote se je spomnila zvonov pri Svetem Petru nad Begunjami. Samo dva sta. Pa bosta nava-hila jutri trume ljudi na Goro. Se Korošci pridejo čez Zelenico, ure in ure daleč. In prav nihče se ne bo pozabil ozreti navzdol na skrivnostno graščino kaznilnice in vsak bo sodil, da biva za zamreženimi okni samo izvržek ženstva: ubijalke, požigalke, tatice, vlačuge —. Prav nikomur pa ne pride na misel, da za hlevom na vrtu odreše-
V prvenstvu so od petih moštev na tretjem mestu.
V	teji sezoni so nekateri naši igralci nastopili v moštvu reprezentance katoliške organizacije DSG. Prav naši igralci so pripomogli k temu, da je Koroška postala avstrijski nogometni prvaik avstrijske katoliške mladine (KJOe).
Druga najmočnejša športna panoga pa j-e namizni tenis. Imamo lastno dvorano, kjer se urijo naši igralci. Pri prvenstvu namiznega tenisa katoliške organizacije (DSG TT-M) sta Anton Koren in Peter Wald-hauser zasedla v paru prvo mesto, posamič pa tretje. Sodelovala sta tudi pri koroškem prvenstvu namiznega tenisa (KTT-M). Razen tega smo imeli v domu turnir namiznega tenisa, pri katerem sta zmagala Anton Koren in Peter VValdhauser.
V	nedeljo, dne 15. oktobra 1967, je priredila DSG Podgorje tek čez drn in s trn. Tudi športni odsek KDZ je poslal svoje tekmovalce; med njimi prvič tudi dekleta. Pri dekletih je bila najbolj uspešna EIfrida Prutej, ki je dosegla 4. mesto, Pavla Jug 6. mesto in Marija Wakounig 7. mesto. Pri fantih pa se je najbolje odrezal Mirko Karner, iki je dosegel 4. mesto, nadalje Alojz Lach 5. mesto in Janez Warum 8. mesto.
Priredili smo tudi športni quiz, ki je bil zelo zanimiv. Člani so .pokazali, da imajo tudi nekaj v glavi, ne pa samo v nogah.
Obenem se odbor športnega odseka zahvaljuje bivšemu načelniku Jožetu Wro-lichu, ki j.e dvignil športni odsek na tako raven. Odbor še v naprej vzpodbuja člane k aktivnemu sodelovanju in jim želi srečno novo leto 1968.
MONOGRAFIJA O HERAKLEJI
Tik današnje Bitole so začeli že v času med obema vojnama odkopavati antično mesto Heracleia Lincestis, ki jo je utemeljil Filip II. Makedonski in leže njeni ostanki na približno petih hektarih površine. Od 1959. leta, ko so odkopavanja obnovili, jih že deveto leto vodi arheologinja in konservatorka Gordana Tomaševič. Doslej najpomembnejše odkritje pomeni izjemen mozaik iz 5. stoletja našega štetja, ki so ga odkopali v he-raklejski baziliki na površini kakih 100 m. Gre za izjemno, umetniško delo v dvajsetih barvah, ki pomeni svetovno redkost. O tem odkritju je sedaj Gordana Tomaševič tiskala obsežno študijo kot 3. zvezek periodičnega glasila „Heracleia“, ki ga izdaja odbor tega pomembnega najdišča v Bitoli (Jugoslavija).
Častni doktorat B. Paumgartnerja
Te dni je bil na salzburški univerzi promoviran za častnega doktorja filozofije zaslužni, tudi v mednarodnem svetu znani avstrijski glasbenik, muzikolog, dirigent in skladatelj prof. dr. Bern h ar d Paumgartner, čigar delo je bilo skozi desetletje zvezano
n ih leži pokopana nedolžna ciganka Kati. Še manj se kdo spomni njenega štiriletnega trpljenja za trdnjavsko debelim zidovjem. Da! Jutri je njen god. Bog ve, ali se je Filip kaj spomni? če še živi —?
Filip. Razglašen je za mrtvega. Ona pa še vedno dvomi. Čas pa hitro poteka. Čez dva meseca in nekaj dni bo pa trdno verjela, da je res vdova, je obljubila Andreju. Pa če —? Ah, kaj! Vseh moževih nerodnosti res ne more prevzeti na svojo vest. Naj bi že bilo, če bi trpela sama, pa muči z omahovanjem svojih misli poštenega in vestnega Andreja. Ne, tega doktor ne zasluži. Dobra žena mu hoče biti in Andrejčiča mu v zakonu nikoli ne omeni. Že zavoljo otrok ga ne bo smela. Ah, otroci —!
Iz razmišljanja je Pavlo prebudil peket konjskih kopit. Na borjač pa se je z visoko dvignjeno glavo prinesel lep serec. »Joj!« se je veselo presenečena začudila Pavla. Kar verjeti ni mogla. V sedlu je sedel doktor Vipavec. Pavla je odhitela na prag.
»Andrej!«
»Kaj se mi čudiš?« se je nasmehnil zdravnik in prožno poskočil na tla.
»Seveda se ti.« Pavli so žarele oči: »Prihajaš na sercu kakor kraljevič v povesti.«
»Prav! Naj bom jaz kraljevič, ti pa kraljična!«
»Če sem, sem ukleta.«
'»Prebodem zmaja, ki ti brani oditi nazaj; v prostost.« Vipavec je zamahnil s palčko, iki jo je držal v roki.
i» Andrej — ?«
»Ho, gospod doktor,« je prišel izza vogala hlapec Nace. »Kje ste pa tako lepega lipicanca dobili?«
tudi z organizacijo salzburških festivalov in z ustanovitvijo in razvojem akademije za glasbo in gledališko umetnost Mozar-teum v Salzburgu. Slovesne promocije se je poleg avstrijskih udeležila še vrsta tujih muzikologov, tako na povabilo rektorja salzburške univerze tudi univ. prof. dr. Dragotin Cvetko iz Ljubljane. V slavnostnih dneh je bil za to priložnost v muzikolo-škem inštitutu salzburške univerze še javni kolokvij o stanju in načinu današnjih muzikoloških raziskav, v katerem so sodelovali predstavniki muzikologije z univerz v Brnu (J. Raček), Ljubljani (D. Cvetko), Budimpešti (D. Bartha) in Salzburga (G. Croll).
(Božic na Oceana
(Nadaljevanje s 3. strani)
„Dete božje, Dete miru!
Če sem nevredni hlapec na tej poti po Tvoji volji, podeli moji duši mir in gotovost!"
Krvaveče srce je ponavljalo prošnji klic in, ko je dolgo tam klečal, mu je končno legla v dušo spokojnost.
Gospod Ciril je bil mož širokega obzorja in v predvojnem času vajen velikopoteznega dela. Ko so ga vojne razmere pregnale in utesnile, se je vsemu prilagodil s prirojeno prožnostjo.
Vživel se je v novo okolje in ga vzljubil.
Ob predlogu predstojnikov, da bi se izselil, mu je bila dana prosta izbira, da odide ali pa ostane.
Misijonski duh ga je vlekel v tujino, a istočasno je glodal v duši dvom: Mar ni tu misijonska dežela? Med tvoje brate hodijo propovedniki v ovčjih oblačilih in jih uče sovraštva do Boga in vsega, kar je svetega. V svoji fari jih imaš, volkove med ovcami, ki jim strežejo po življenju . . .
V	razdvojenosti in negotovosti mu je osvetlila pot beseda sivolasega staroste domačih duhovnikov:
„Pojdite in učite vse narode! Kdor uboga, bo zmagal!"
Toda miru ni bilo v srcu in križev pot ločitve je bil pregrenak.
Božična brzojavka mu je vzburkala dušo do dna.
O, tedaj je bil grenki kelih izpraznjen — in božje Dete je vlilo vanj božični mir . . .
Pri polnočnici, ki jo je daroval ladijski kaplan, je gospod Ciril pel, kakor še nikoli v življenju. Ob petih zjutraj je tudi sam maševal in se z Jezuščkom v posvečenih rokah, mirnega srca zibal, na razburkanih valovih oceana . . .
V	tujih deželah misijonar! j o slovenski duhovniki, med starimi in modernimi poganskimi narodi in na njihovem delu leži božji blagoslov, ki daje rast njihovi setvi.
Naj bi žrtev naših misijonarjev priklicala blagoslov božjega Deteta tudi na našo domačo misijonsko zemljo . . .
»Veš, Nace, ne zmorem več vseh potov peš. Najemanje je pa le najemanje. Drago je in ni vedno pri rokah. Sem si pa konja kupil. Koleselj sem že tudi naročil. Pa je za hribovita Brda bolj pripravno sedlo kakor voz.«
»V lepem vremenu že. V snežni čobodri tudi.« Hlapec je potrepljal konja po vratu: »Saprabolt je lepa žival. Postavite se, kakor se še graščak ne. Ste dokaj dali zanj?«
»Globoko sem posegel v žep.«
»Ni vam treba biti žal, gospod doktor. Še jaz sem vesel. Saj, če prav sodim, bosta konj in gospodar kmalu naša.«
»Naaace —!« Pavla je požugala hlapcu. Pa ne zares.
»Naj ne zamerijo, gospa.« Nace si je popravil klobuk.
»Lej no, lej! Kaj vse veš,« se je smehljal zdravnik.
»Nisem slep, da bi ne videl,« se je izgovoril Nace. Zavedel se je, da je preveč rekel. Kaj, pa briga hlapca, kako se gospodarji ženijo in može. Nerodno mu je bilo in zaobrnil je pogovor: »Konjiča privežem v hlev, ali ne?« je pogledal Nace bolj Pavlo kakor zdravnika.
»Seveda. In dobro poskrbi zanj,« je ukazala gospodarica.
»Bom.«
Hlapec je odpeljal serca v hlev, Pavla in doktor sta pa odšla v hišo. V veži sta srečala mater. V privihanem predpasniku je nesla nekaj pesti zrnja, da ga vrže perutnini, ki gre rada zgodaj spat. Z Vipavcem sta se prijazno pozdravila, in da se skoraj vrne, je rekla mama.
Andrej in Pavla sta zaprla za sabo vrata
]	R - 1	°° S °° A °°	N ” O	B °° R °° A °°	N - j	00	E
FRANC RESMAN:
Iz dnevnika slovenskega izseljenca
Odhod nemških čet
Z zadnjim vlakom, tik pred Veliko nočjo, so Mareševi ljudje z majerije odpeljali še nekaj najboljših krav na Koroško. Kmalu nato pa je prišel Volkssturm in je od vsake hiše odgnal polovico živine, v maje-riji pa so kar vso pobrali, kar je je še ostalo. Ko so nekateri temu ugovarjali in rekli, da naj bi pustili eno ali dve kravi, da bi imeli vsaj otroci mleko, so jim odvrnili:
»Mi gremo proti zapadu! če nočete z nami, pa poginite!« Teleta in prašiče pa je 'Poklala v glavnem vojaščina in SS. Kar je še ostalo, pa so »zabrali«. ruski vojaki.
'Pri nas pa j,e SS prepodila Volkssturm in je ostalo zaenkrat vseh osem krav. Pa tudi edinica S-S, ki je bila pri nas, je kmalu nato dobila povelje, da naji se umakne. Ko vprašam enega, če nas ne bi vzeli s seboj, mi odvrne:
»Kam pa? Bencina imamo še za eden ali dva dni, nato bomo tudi mi šli peš čez planine.«
S Holic Wand so prišle mimo nas vojaške edinice; vojaki so pravili, da zgoraj niso imeli nobene kuhinje in so živeli od tega, kar so dobili po hišah. Tudi artilerija je na večer odpravila, a se ponoči spet vrnila. Drugi dan pa so imeli med deljenjem kosila alarm in bežati so morali čez hrib, ker so Rusi vdrli iz severa v Pernitz in jim zaprli cesto.
Z majerije je prišla pošta, da še lahko dobimo nekaj živeža. Z Rezko sva hitela dol m sva res dobila merico pšenice in nekaj otrobov. Rusi so prišli že na rob Miesen-bacha in, ko sva hitela domov, so že švigale krogle za nama. To pšenico sem par dni nato v malem mlinu zmlel z otrobi vred in spet smo imeli za nekaj dni pravi »Voll-kornbrot«. Mesa smo dobili od pobitega vojaškega konja, krompirja pa smo imeli tudi skritega. Le kruha ali žita ni bilo mogoče dobiti v vsej okolici.
Zadnji nemški vojaki so na večer prihi-teli mimo, lačni in zmučeni. Že več dni niso dobili nič jesti in smo jim razdelili menažo, ki jo je pustila artilerija. Tudi zadnji kruh jim je narezala žena, samo da P1 jih spravili naprej. — A komaj so ti vojaki izginili za sosedovo hišo, že prileti ru-ska patrola skozi naše dvorišče. Za sosedno hišo $e je začelo streljanje in kmalu je prignal Rus ujetega nemškega vojaka, drugi Je obležal mrtev in morali smo ga pokopati.
Položili smo ga k zadnjemu 'počitku v jamo, ki so jp že prej skopali vojaki za topove; z njim vred smo zakopali tudi njegovo puško. A komaj smo bili gotovi, se je vrnil ruski vojak in jo hotel -imeti. Precej časa sem potreboval, preden sem mu dopovedal, kaj smo s puško naredili, končno nam ni bilo treba groba spet odkopati.
Prvo srečanje s sovjetskimi vojaki
Noč je bila še kar mirna. Ko pa -grem zjutraj v hlev, vidim, da je ruska bojna črta samo dobrih 100 m nad našo hišo pod gozdom. Ko so vojaki zapazili, da so v hiši pod njimi ljudje, so se po malem začeli spuščati s hriba: prvi po vodo in mleko, drugi pa so že začeli iskati nemške vojake in začeli stikati po omarah in predalih, da bi našli kaj vina ali žganja. Te smo še kar dobro odpravili. Čez noč so odšli, a prišli so novi. Spet nove sitnosti. Patrola je sledila patroli, vsaka je brskala in premetavala po vseh sobah, shrambah in predalih ter iskala nemške vojake.
Zbral sem vso -ruščino, ki sem sc je priučil v ujetništvu med prvo svetovno vojno, in jih v glavnem odganjal s tem, da smo tu Slovenci, torej Slovani, ,in da je komisar,
velel, da nas morajo pustiti pri miru; ali pa sem jim govoril, da so oni naši osvoboditelji, ker nas je vendar Hitler pregnal iz naše domovine, in se nam zato zdi sila čudno, če iščejo nasprotne vojake po steklenicah in predalih. Tudi te sem še kar sorazmerno mirno odpravil. Žena je nekaj časa še pospravljala za njimi, končno pa le pustila vse po stanovanju razmetano.
Dekleta pa sem že večer prej poskril nad hlev, kjer srno imeli seno in odprtine od spodaj sploh ni bilo videti. Hrano sem jima pa nosil v vedru, kamor sem dejal skledo ali pisker, in vojaki vrh hriba s-o mislili, da nosim krmo živini. Sosed je sicer zbežal s svojima hčerkama naprej v gozd in je tudi naše vabil, a sem še bal, da ne bi šla. ruska vojska še naprej po naši ozki dolinici. Ta se jie pri zadnji hiši ustavila in v gozd ni pogledal nobeden. Tako so bili vsi •ti, ki so se -zatekli -naprej, po grapi, najbolj, varn-i.
V vasi je bil blizu cerkve v noči, ko so sovjetske čete -kraj zasedle, ustreljen -gluh moški, ki je hotel v drug konec vasi, ker na klice ruskih vojakov ni obstal. Položili so ga na mrtvaški oder kar v veži in ga pustili tako več dni, ker praga te hiše ni prestopil noben vojak. V tej hiši so se zbrala tudi vsa dekleta in mlajše žene te vasi in so bile taiko pred vsema sitnostmi in nadlegovanji pred sovjetskimi vojaki varne.
(Dalje prihodnjič)
R. S.:
DECEMBRSKE MISLI
Naravo obdaja skrivnostna -tišina. Utihnilo je žilavo življenje po polju in travnikih. Veselo žvrgolenje na vrtu in v gozdu je skoraj izumrlo. Vse je v razpoloženju tajnega slovesa. Nevidno »i priroda snuje in pripravlja nove življenjske moči in sokove...
Ob začetku novega cerkvenega leta je najbolj primerno, da se duhovno obnovimo in poglobimo. S svetim zaupanjem stopamo v nadepolni adventni čas, ki naj bo za nais čas dejanske pokore, iskrenejše molitve in osebnega poduhovlj-enja.
V dolgih večerih se bodo družinski člani radi zbirali v prijetno topli, domači sobi, si pripovedovali starodavne, a vendar poučljive zgodbe, prepevali nabožne in narodne pesmi in mnogokrat segali po dobrem berilu. Vse to krepi voljo in duha. Staro in -mlado ima priložnost, da se poglablja ob neizčrpnih virih duhovnih dobrin. Starši bodo osrečili otroke, • njihova sreča in notranje veselje se bosta vrnila in -naselila zopet v srce.
Tudi na- -zunaj se izraža čas priprave v
družini: z večjo ljubeznijo in radovoljnim srcem izvršuje naloge, delo, vsakdanja opravila; iz oči nedolžnih otrok seva rajska milina. Kmalu pride božji Sin, Odrešenik sveta!
Čim bolj iskreno in pobožno 'se bomo pripravili, tem bolj veličasten bo prihod Gospodov. Kako se družina veseli prihoda majhnega otroka! V sveti noči pa se rodi sam božji Sm, ki je vsemogočni Bog in revno dete, poosebljena ljubezen do nas. Med nas hoče priti in nas napolniti z neprecenljivo milostjo in obdariti z nebeškim -mirom. Povabimo ga in pripravimo svoje duše, da se bo Kristus Kralj rodil in zavladal tudi v naših srcih.
V temni svet sovraštva in prodirajoče -nevere bo zasijala skrivnostna Luč, vodnica k zmagoslavni ljubezni in pravičnemu miru med narodi. Njeni topli ter vso mrzloto in mlačnost preganjajoči žarki bodo ogrevali in lajšali stisko današnjih dni. Človek, zavedaj se tega in zaupaj!
Vse naše življenje je kakor advent, je priprava za večnost. Preselili se bomo iz
v hišo in ostala sama. Andrej je brž Pavli vošči 1 srečo za god in, še preden se -mu je “avla utegnila zahvaliti, je ujel njeno le-vico in ji nataknil na prstanec dragocen
'Prstan.
Pavla se sprva niti dobro ni zavedela, kaj ji Andrej hoče. Šele, ko se ji je zalesketal na roki briljant, se je začudila:
»O! Kaj mi pa nosiš take dragocenosti!« »D-a za trdno spoznam svojo kraljično, če se mi spet zgubi.«
Pavlo je prevzelo. Nagnila se je k Vipavcu in ga poljubila:
»Andrej —!«
Pa hip jo je že spet zbodla -grenka misel. Odmaknila se je in boječe povedala: »Ne, delam prav. Nisem še tvoja in ne vem,
ce bom kdaj mogla biti. Vzemi prstan na-zaj.«
»Veš, da ne.« Andrej se je smejal.
»Pa če Filip še živi — ?«
»Ne verjamem. Je že poteklo toliko časa, °ukar so objavili časopisi njegovo razgiasi-tev za mrtvega, da bi se lahko oglasil. Zato Pa —« Andrej se ni mogel več premagova-1- S poljubi je Pavli razjasnil obraz: »Utegneš res imeti prav.«
Kar je rekla, je Pavla tudi mislila. Tako yesela, kakor pro-ti večeru na delopust svojca patro-na, Gradišnikova Pavla že več t bi bila. Prav gotovo pa še noben dan np> odkar se je vrnila iz Begunj. Mama kar 1 Vedela, kako naj obema, gostu in hčeri 8°dovnjakinji čim bolje postreže.
-Doktor Vipavec ta dan ni čakal noči. Da _^ujia §e premalo pozna, se je opravičil in ^jahal že v mraku nazaj proti Gorici, “avla se ni spomnila, da bi se bila kdaj v
življenju kakega daru tako razveselila, kakor se je Andrejevega prstana. Menda še kot otrok nobene igrače ne. Dolgo je zvečer v svoji sobi pri luči ogledovala zlati obroček in se čudila lesku briljanta. Ne zavoljo vrednosti. Premoženja je imela sama več kot dovolj. Zdelo se ji je, da se iz žlahtnega brušenega kamenčka odsvita plemenita duša doktorja Vipavca. Kako vse drugačen je bil Filipov zaročni prsta,n! Kakor bi mrtva stvar slutila, da se je nekoč polasti sodnija za -delno poravnavo škode, ki jo z nejoošte-nim dejanjem napravi tujim ljudem njen -mož. In — kasneje — poročni prstan! Še sedaj ždi v žepu krila, v katerem je prišla iz Begunj. Naj kar! Vse skupaj bi podarila kaki ciganki. Andrejev briljant pa ji sveti v novo življenje. Pospremi jo do groba in čez. š-e hči ga utegne kdaj nositi. Da, družinska dragocenost ostane Andrejev prstan.
Za tokratni svoj god je Gradišnikova Pavla zaspala z otroškim nasmehom na obrazu. Svetle so bile njene sanje. Zibala jo je upov polna tiha poletna noč. Poletno delo je poiminilo, jesensko se pa še začelo ni. Prišel je čas za romanja.
Gradišnikova Pavla se je bila v Begunjah namenila, da poroma, ko se vrne domov, ob priliki z materjo na Skalnico. Obljube doslej še ni bila izpolnila. Zadnje čase jo je čim bolj pogosto opominjala vest, da kar nič več ne sme odlašati. Mali šmaren bo kar pravi dan. Sama bi šla peš, za mamo bo pa preveč hoje. Vsaj do Solkana, če ne že više gori do Prevala, se popeljeta.
Na praznik je že ob prvem svitu pognal hlapec Nace z borjača. Konja, vprega in voziček, vse se je svetilo kakor za svatbo.
Nace je celo kdaj pa kdaj počil z bičem. Gospodarica in nona pa sta večinoma molčali. Še za prebujajočo se okolico se nista kaj prida menili. Obe sta bili zatopljeni v svoje misli. Posebno Pavla. V torbici je s sabo nosila svoj poročni prstan, in namenjena je bila iti k spovedi, brez katere prave božje -poti ne opraviš, je rekla mama.
V Pevmi so zavili na levo in za Sočo navzgor. Zelenkast-orumeni valovi reke so bili od svita jutranje zarje rožnato nadahnjeni, -prav kakor za Marijin praznik. Pod svetim Valentinom se je oglasil šentmaverski zvon. Koj nato so zdrdrali čez solkanski most. O, Nace je imel spočite konje in kar nič ni maral slišati, da bi obstal z njimi že v Solkanu. Peljal je še daleč navkreber naprej, preden se je vrnil, -d-a spravi konje in voz in počaka v gostilni pri Tolmincu, kakor so se bili zmenili.
Sonce je -osvetljevalo baziliko in vrhove mogočnih lip, ko sta stopali mama in Pavla po kamnitem stopnišču proti cerkvi, v kateri se j,e že gnetla truma romarjev. Kar nič se nista smeli obotavljati, če sta hoteli priti skoraji na vrsto za svete zakramente.
Pavla se je zazrla v kronani obraz Marije, ki je na prestolu -glavnega oltarja pestovala prav tako kronano dete Jezusa. Sveti Joahim s puščavniško dolgo sivo brado je na desni Matere božje gledal svojega vnuka, in kakor so bili upravičeno prepričani ljudje hkrati samega Sinu božjega, ki s križem in trpljenjem odreši svet greha in pogubljenja. Z leve pa je s prstom kazal na Jagnje božje že odrasli in -temino poraščeni Janez Krstnik. Dokaj, preveč let mu je prisodil slikar. V resnici je bil Janez
CBazična fLeiem
Svetle daljave prepevajo, zamaknjeno sluša nebo; skrivnosti ozračje prevevajo, lilije v polju cveto.
Lilije v polju — beli sneg — širom brezmejnih dalj — med njimi pa na srebrnih saneh: Božič, pravljični kralj!
Drami se nežni, zeleni mah:
»Mehko mu posteljem nocoj, sladko se bo zibal na mojih rokah, božal ga zvezdni bo soj.«
In smrečice vitke šepečejo vmes:
»Vse leto smo mislile nanj, z zeleno mladostjo svojih teles ga zvabimo v blaženost sanj.«
Pravljični kralj pa drči na saneh tiho skoz mesto in vas, pravljičnost trosi po zimskih vrteh, sanje in čudežni kras.
A	G r i š a
Alfonz Gspan:
Oj&žie
Božični zvonovi in zvezde po nebu, sneg spi po vrhovih, tih mir po domovih.
Glej, jaslice v kotu, pastirce krog hlevca — in angelci z glorijo rajajo, molijo.
Dete, veš, kaj ti angelci pojejo?
Mir oznanjujejo in Bogca prosijo, da bi toplo bilo vsem: tudi njim, ki nimajo d6ma.
doline solz m minljivosti v raj večnega božičnega veselja, sreče in ljubezni.
Pridi, Gospod, obišči in osreči nas! S svojo močjo pomagaj slabotnim in onemoglim popotnikom!
samo nekaj mesecev starejši kakor Jezus —.
Pavli se ni več mudilo. Vedela je, da v spovednici ne bo na kratko opravila. Se mora o marsičem pogovoriti m prositi nasveta. Razmišljala je in čakala, da so se vrste pri sjaovednicah skrajšale in splahnele, šele med zadnjimi je pokleknila pred linico, se pokrižala in zaprosila svetega blagoslova.
Zavoljo grehov sta s spovednikom lahko opravila. Kdo pa nima skušnjav! Poljubo-vanje z Andrejem je pa sprožilo dolg razgovor. Ona — poročena žena —?
Pavla se je vsa razodela in dolgo po-t sta prehodila s spovednikom. Začela sta s poroko -s Filipom in posegala še nazaj, preživela sta begunjska leta, se vrnila v Gorico in Brda, zginil je Pavlin mož, ona se je pa pričela nehote vnemati za drugega, za Andreja, ki jo je na skrivaj ljubil že pred poroko. Da, da! Kakor še v vsakem romanu ni, pa je le res. Moža je sodišče pred meseci razglasilo za mrtvega, oni drugi jo pa snubi. Ali naj se poroči, ali ne?
Trepetaje je Pavla čakala razsodbe.
Če bi bilo tako in če bi bilo drugače in tam je sled krivde in tam ga spet ni, je pretehtaval, razlagal in podučeval spovednik in koncem koncev odločil, da se Pavla sme ravnati po razsodbi sodišča in se znova poročiti! Seveda! če bi se čez leta njen prvi mož oglasil, kar pa ni verjetno, bo drugi zakon tisti trenutek neveljaven in se bo morala z drugim možem takoj raziti. Grešila pa do takrat ne bo. Le zavoljo otrok, če jih Bog da, bi bilo nerodno. Prvi mož ne 'bo dolžan skrbeti zanje.
(Dalje prihodnjič)
Tudi v novem letu
Vaš
Lastnik
HANZI KOVAČIČ
Villach - Beljak, Gerbergasse 6
Za družino: Za prijatelje mamk — 18.20 Lahko noč za male otroke — 18.25 Poročila — 18.30 Kulturne aktualnosti — 19.00 Tammy (Deklica iz Hausboota)
—	19.45 Čas v sliki — 20.15 Pol ure televizijske igre — 22 30 Čas v sliki — 22.40 Iz parlamenta.
ČETRTEK, 11. jan.: 10.00 TV v šoli: Kaj lahko postanem? — il.09 šele z mestom se pričenja zgodovina — 11.30 Cerkvena glasba danes — 12.00 Vesoljska vožnja — 18.00 Italijanščina — 18:20 Lahko noč za male otroke — 18.25 Poročila — 18.30 šport
—	19-00 Nočni sel javlja — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.15 „Junaki”, limlska komedija — 21.50 Jour fixe z Wolfgangom Krausom — 22.50 Čas v sliki — 23.00 Iz parlamenta.
Tsfevizijs Ljubljana
Nudimo Vam veliko izbiro
spalnic dnevnih sob kuhinj (tudi vdelane) malega pohištva vseh vrst.
Želimo Vam v letu 1968 veliko uspeha, zdravja in se veselimo Vašega obiska.
Priporoča se za vsa strešno-krovska dela v letu 1968
inženir
ALBERT
FLEISCHMANN
Pisarna: Viktringer Ring 9 (nasproti kmetijske zbornice) Skladišče: Wulfengasse 2a, tel. 55 23
RADIO ČELOV EC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 7. L: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 8. 1.: 14.15 Poročila, vreme, objave, pregled sporeda. Za ženo in družino. — 18.00 Koroški pevski zbori pojejo (Mešani zbor SPD „Danica’’ iz Št. Vida v Podjuni). - TOREK, 9. 1.: 14.15 Poročila, vreme, objave, športni mozaik. Kulturna panorama. — SREDA, 10. L: 14.15 Poročila, vreme, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 11. L: 14.15 Poročila, vreme, objave. Jaka Špiear: št. Jur je pomagal. — Prof. M. Rus: Stari izreki v novi obleki - 2. - PETEK, 12. 1.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. Za krmilom. — SOBOTA, 13. 1.: 9.00 Priporočamo vam. 9.05 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Vsem odjemalcem, znancem in poslovnim prijateljem želi uspešno novo leto 1968
((). Dannatui
Klagenfurt, Volkermarkter StraBe 16
PONEDELJEK, 8. jan.: 18.00 Francoščina — 18.20 Lahko noč za male otroke — 18.25 Poročila — 18.30 Avstrijska podoba — 19.00 Zaljubljen v čarovnico, zakonska komedija — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.15 Solo za ONCEL Dama, ki kadi cigarete — 21.10 Poštni predal 7000 — 21.20 šport — 22.20 Čas v sliki — Posebno za vas: Gilbert-Becaud predstava.
TOREK, 9. jan.: 10.25 do 14.00 Slalom za ženske v Grindehvaldu — 18.00 Angleščina — 18.25 Lahko noč za male otroke — 18.25 Poročila — 18.30 Zeleni svet — 19.00 Theo Lingen — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.15 Obzorja — 21.00 Richard Tauber, ob 20-letnici njegove smrti — 21.45 Čas v sliki — 22.20 Forumski pogovori.
SREDA, 10. jan.: 10.00 TV v šob: Kot gost pri Franzu Nablu — 10.30 Ceylon — 11.00 Richard Tauber (slavni tenorist) — 11.55 Veleslalom za ženske iz Grindebvalda — 17.00 Za otroke od 6. leta dalje — 17.30 Za mladino od 11. leta dalje — 17.55
PETEK, 5. jan.: 17.25 Poročila — 17.30 Moj prijatelj Flicka — serij, film za otroke — 18.00 TV obzornik — 18.20 Mladina poje — pevski festival v Trbovljah — 19.05 Brez parole — 19.35 Zgodba o konjaču - kult. film - 19.55 Cikcak - 20.00 TVD
—	20.30 Cikcak — 20.35 Orfej — franc, celovečerni film — 22.00 Zadnja poročila.
SOBOTA, 6. jan.: 13.25 Innsbruck: Smučarski skoki — prenos (do 15.30) — 17.35 Vsak teden — 18.00 TV obzornik — 18.20 I. Tavčar: Visoška kronika — III. del — 19.20 Sprehod skozi čas — 19.45 Zoo - 20.00 TVD - 20.30 Cikcak - 20.35 Obrt -humoristična oddaja — 21.35 Videofon — zabavno glasbena odd. — 21.50 Gideon — serijski film — 22.40 TVD — 23.00 Hokej Medveščak: Kranjska gora.
NEDELJA, 7. jan.: 9.10 Madžarski TV pregled (za Pohorje in Plešivec) — 9.25 Poročila — 9.30 Dobro nedeljo voščimo z veselimi kosci — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.45 Zvezdica zaspanka — lutkovni film — 12.00 Stop — aktualna oddaja — 13.00 Obrt — ponovitev humoristične oddaje — nedeljsko popoldne — 17.15 Vsak teden — ponovitev — 17.40 Velebit — Karavana, odd. TV Beograd — 18.10 Jugoslovanski folklorni festival, II. del — 18.55 Zoo —
19.10	Serijski film - 20.00 TVD - 20.45 Cikcak -20.50 Zabavno glasbena oddaja — 21.50 Športni pregled - 22.20 TVD.
PONEDELJEK, 8. jan.: 16.10 Angleščina - 16.45 Madžarski TV pregled — 17.00 Poročila — 17.05 Mali svet — oddaja za otroke — 17.30 Cookovo potovanje — serijski film — 18.00 TV obzornik — 18.15 Portret Antona Kuhlja — 18.50 Reportaža — Sarajevo — 19.20 Vloge in naloge turističnih društev — 19.40 Vokalno instrumentalni solisti: R. Irgolič - 20.00 TVD - 20.30 Cikcak - 20.35 TV drama — 21.35 Teme z variacijami — 20.05 TVD.
TOREK, 9. jan.: 15.30 Slalom za ženske — posnetek iz Grindebvalda — 16.40 Francoščina (do 17.10) 18.05 Poročila - 18.10 Risanke - 18.25 Nastanek slovenskih narečij — 18.50 Svet na zaslonu
—	mali — 19.30 TV obzornik — 20.00 Cikcak —
20.10	Sreča — celovečerni film — 21.40 Kulturna oddaja — 22.20 Zadnja poročila.
PETEK, 5. januarja 1968: 11.00 Program za delavce — 16. do 16.45 Mednarodne smučarske tekme — 18.00 Dežela brez imena! Filmsko poročilo o evropski stepski pokrajini — 18.20 Lahko noč za male otroke — 18.25 Poročila — 18.30 Avstrijska podoba — 19.00 Tajna naloga za Johna Dakeja, pustolovska serija o tajnem agentu Johnu Dra-keju (I) — 19.21 Snežna poročila — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 Saltin Paša VVolfganga Betholda in Hennana Kugelstadta, 2. del: Ujetnik Mahdija
—	21.40 Evropski film, aktualnosti iz filmskega sveta — 22.20 Čas v sliki — 22.40 Glasba za polnoč: Helmut Eder: Koncert za oboo in orkester, op. 36 z uvodom komponista Leoša Janaška: Concertino za klavir in komorni ansambel.
SOBOTA, 6. januarja 1968: 13.25 do 15.30 Smučarski skoki z Bergisla — 16. 45 Za otroke od 6. leta dalje: Listamo po slikanici — 17.05 Veselje ob glasbi — 17.35 Ples z zakoncema Fem — 18.20 Lahko noč za male otroke — 18.25 Poročila — 18.30 Dober večer v soboto... reče Heinz Conrads — 19.00 Pogled z okna; Pieneny — 19.30 Čas v sliki — 20.00 Kristjan v času — 20.15 „Cigan baron” opereta v treh dejanjih Johanna StrauGa — 21.55 Športni žur-nal — 22.25 Čas v sliki — 22.45 Naš nočni program: Polnočni morilci, kriminalni film.
NEDELJA, 7. jan.: 15.36 Za otroke od 6. leta dalje: „Kralj Drosselbart” — 16.30 za mladino od enajstega leta dalje: Mladinski svet — 17.00 Franz Schubert in 20. stoletje — 18.00 Naš nedeljski roman: »Pustolovščine dobrega vojaka švejka” (18)
—	18.25 Lahko noč za male otroke — 18.30 Nedelja v Evropi: Moskva — 19.00 Čas v sliki in od tedna do tedna — 19.30 Šport — 20.15 Die Gay-lords, družinska zgodba — 22.00 Vroče nre na Mont-parnasu — 22.50 Čas v sliki.
Ubersiedlungs-flnzeige
Wir teilen unseren tverten Kunden mit, daB wir ab 29. DEZEMBER 1967
in unseren neuerbauten Betrieb
Pischeldorfer StraBe 219
ubemedelt sind.
Wir hoffen, Sie in diesem modernst ekigerichteten Betrieb noch besser als bisher bedienen zu konnen.
Auch unsere Verkaufsabteilung HERRENGASSE 10 wurde aufgelassen und befindet sich in den neuen Verkaufsraumen in der Pischeldorfer StraBe 219
\Vir wurden uns freuen, wenn Sie uns besuchen,
wobei vvir Ihnen gerne den neuen Betrieb zeigen mochten.
Autohaus Kaposi e (o,
Ford-Handler
Tel. 80951
m S
Zdravo, uspešno novo lelo 1968 ieliia vsem odjemalcem in prijateljem
Brata OPETNIK
krojaški mojster	čevljarski mojster
Pliberk
SREDA, 10. jan.: 16.00 Veleslalom za ženske — posnetek iz Grindehvalda — 17.20 Poročila — 17.26 Lutkovna serija — 17.45 Kje je, kaj je — 18.00 TV obzornik — 18.20 Ne črno, ne belo — odd. za otroke — 19.05 Glasbeni laboratorij — 19.45 Zoo — 20.06 TVD 20.30 Dr. Lojze Kraigher: školjka — TV igra
—	21.30 Zadnji dan, prvi dan — serijski film — 22.00 Zadnja poročila.
ČETRTEK, II. jan.: 11.00 Angleščina — ponovitev — 17.10 Poročila — 17.15 Tiktak: Zajček in vodnjak — 17.30 Slike sveta — 18.00 TV obzornik
—	18.20 Narodna glasba — 18.45 Reportaža — Titograd — 19.05 Splet — humoristična oddaja — 19.45 Zoo - 20.00 TVD - 20.30 Cikcak - 20.35 Sprehod skozi čas — 21.20 Mednarodni jaz festival v Ljubljani — 21.50 Zadnja poročila.
P,d ftas na Ič&vašken*
SVEČE
(Slovo od uglednega gospodarja)
Na sveti večer, tik pred polnočnico, je preminil Peter Fertschnig, p. d. Kosem v Svečah. Rajni je bil doma pri Vršču, na domu, kjer se je rodil znani koroški rojak, pisatelj in dekan Lambert Fertschnig, ki čaka dneva vstajenja v Žabnieah pod Svetimi Višarji.
Peter Fertschnig se je dobro zavedal, s kakšne hiše prihaja. Vedel je, kaj dolguje svojemu narodu. Zato je vse svoje življenje posvetil družini, gojitvi domače kulture in gojitvi prijateljstva med vaščani, ki so uglednega gospodarja zelo spoštovali. To tudi zaradi tega, ker je med drugo svetovno vojno neustrašeno stal v boju proti nacizmu.
Velika množica ljudi je spremljala rajnega na praznik sv. Štefana od doma žalosti v cerkev in nato na pokopališče. Medtem ko so župnik orisali življenje pokojnega, se j,e po cerkvenih svečanostih predsednik Slovenskega prosvetnega društva Kočna v Svečah zahvalil rajnemu za njegovo zvestobo in delo, ki ga j,e vršil v življenju kot goreč kulturni in narodni delavec. Društveni moški pevski zbor pa se je pod vodstvom prof. dr. Antona Feiniga poslovil od Kosinovega očeta tako pred domom kot na pokopališču z ganljivimi ža-loštinkami.
Prizadetim naše iskreno sožalje.
»POKONCILSKI POGOVORI« celovških akademikov v slovenski radio-oddaji
Z novim letom začne slovenski oddelek radio-Celovec s ciklusom pod gornjim naslovom. Profesorji slovenske gimnazije in še drugi celovški akademiki se bodo razgo-varjali o bogastvu koncilskih misli, ki bodo ned to m no zanimale tudi vse naše bralce in bralke. Opozarjamo danes na prvo četrturno oddajo v torek, 16. januarja 1968, ob 14.45 z naslovom »Ali jc bil koncil potreben.« Vsebina dialoga izide nato v mesečniku »Družina in dom«.
S GLUCKLICH G E S U IM D S ZUFR1EDEN
sollen unsere verehrten Kunden - und alle, die es noch vverden -sein.
Diese aufrichtig gemeinten : VViinsche entbieten Geschaftsleitung und Mitarbeiter.
GlOCK AUF1968!
F.R.C.-MOBELFABRIK
FERCHER » CIE VILLACH
has tednik
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina maša mesečno 7.- šil, letno 80,— šiL Za Italijo 2800.- lir, za Nemčijo 20,- DM, za Francijo 22— ffr., za Belgijo 250,- Mr., za Švico 20,- šfr, * Anglijo 2,— L eterL, za U.S.A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajcr, Radije, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.