KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino letnik 30 št. 3 leto 1982 Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana 1. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku (razmnoženo kot rokopis) I. Listine 1243—1397, Ljubljana 1956 SO- IL Listine 1299—1450, Ljubljana 1957 50.— III. Listine 1320—1470. Ljubljana 1958 50.— IV. Listine 1471—1521, Ljubljana 1959 50.— V. Listine iz kodeksov Mestnega arhiva v Trstu, 1320—1348 50.— VI. Listine 1444—1499. Ljubljana 1961 50.— VII. Listine 1243—1498, Ljubljana 1962 50.— VIII. Register Krištofove bratovščine v Ljubljani 1489—1518, Ljub- ljana 1963 50.— IX. Listine 1220—1497. Ljubljana 1964 50.— X. Listine 1144—1499, Ljubljana 1965 50.— XI. Fevdna knjiga Jamskih 1453—1480, Ljubljana 1966 50.— XII. Urbarji 1490—1527, Ljubljana 1968 50.— 2. Razprave I. Vlado Valenčič, Agrarno gospodarstvo Ljubljane do zemljiške od- veze. Ljubljana 1958 50.— II. Iz starejše gospodarske in družbene zgodovine Ljubljane (Zbornik razpro- razprav), Ljubljana 1971 dano III. Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja (Zbor- razpro- nik razprav), Ljubljana 1972 dano IV. Ljubljanska obrt od začetka 18. do srede 19. stoletja (Zbornik raz- prav), Ljubljana 1977 100.— 3. Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1962 (broširana, žep- na izdaja) 50.— Ljubljana, Podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1965 (trijezična iz- daja) 200.— Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945 do 1955, Ljubljana 1965 100.— Ljubljana 1945—1970, Ljubljana 1970 100.— 4. 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, Ljubljana 1959 100.— Razstavni katalog: Starejša ljubljanska industrija, Ljubljana 1973 50.— 5. Gradivo in razprave Zvezek 1: Zapisniki in drugi izbrani dokumenti iz arhiva občine Skof- ja Loka 1861—1918, Skofja Loka 1979 50.— Zvezek 2: Vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljub- 300.— Ijana 1980 (za člane arhivskega in zgodovinskega društva) 150.— Zvezek 3: Ljubljanska trgovina od začetka 18. do srede 19. stoletja, Ljubljana 1981 200.— KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30. letnik Ljubljana 1982 3. zvezek Milko Kos: Goldoni na Slovenskem — Stran 189 Goldoni in Slovenia Jaro Sasel: DoMhenov tempelj, zgrajen v Pretorlju Latobicorum leta 196 — Stran 191 Dolihen's Temple built in the town of Preato- rium Latobicorum In 196 Draško Josipovič: Ali je odkrita točna lo- kacija pozTioantične in zgodnjesrednje- veške utrdbe Carnium? — Stran 194 Has the Exact Location of the Late Antique and the Eearly Mediaeval Fortification Car- nium Been Discovered? Janez Persie, Peter Stih: Pogani na Kranj- skem v 11. stoletju? — Stran 197 Heathens in Camicia In the llth Century? Janez Höfler: Potovanja ogilejsikih vizita- torjev na Slovenskem v poznem sred-i njem veku — Stran 198 The Journey of the Oglej Visitators to Slove- nia in the Late Mldle Ages Janez Sumrada: K poznavanju žitnih mer nekaterih mest lin trgov na Kranjskem v prvi polovici 16. stoletja — Stran 203 A Contribution to the Measures of some Car- niolan Towns and Borougs in the first half of the 16th Century Damjan Prelovšek: O dveh ljubljanskih baročnih portalih — Stran 206 About Two Baroque Portals in Ljubljana Viktorijan DemSar: Zdravstvena skrb za ipoideželje v 18. in 19. stoletju — Stran 210 Medical Care in the Country in the 18th and 19th Centuries Janez J. Svajncer: Prisipevek k podobi o vojaškem uporu v Mariboru leta 1919 — Stran 214 A Contribution to the Picture of the Military Rebellion in Maribor in 1919 Peter Vodopivec: Dr. Jože Sorn (1921—1982) — Stran 225 Dr. Jože Sorn (1921—1982) Jože Sorn: Trgovske zveze Slovenije z Re- publiko Avstrijo od novembra 1918 do novembra 1919 — Stran 226 Business Connections Between Slovenia and Austria from November 1918 till November 1919 Delo naših zavodov in društev — Stran 236 Notes on the Activity of our Institutes and Associations Nove publikacije — Stran 240 New Publications Na ovitku: Poznorenesančna viseča ura v obliki krogle, gravirana in cizellrana pozlačena medenina, signatura: Johan May in Berlin; konec 17. stoletja, velikost: 25 cm; Narodni muzej Ljubljana Ureja uredniški odbor. Glavni in odgovorni urednik dr. Peter Vodopivec. Tehnični urednik Vaško Simoniti. Oblikovalec Julljan Mlklavčlč Izdaja Zveza zgodovinskih društev Slovenije, sekcija za krajevno zgodovino. Sofinancirata Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije. — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 12. Tekoči račun 50101-678-49040 (Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana — za »Kroniko«). Letna naročnina 180 din za posamezne naročnike, 280 din za ustanove, posamezna številka 120 din, dvojna 200 din GOLDONI NA SLOVENSKEM MILKO KOS Letos mineva devetdeset let, odkar se je rodil in deset let, odkar je umrl prof. dr. Milko Kos (1892—1972). Oh tej priložnosti ponatiskujemo kratek sesta- vek, ki ga je profesor Kos leta 1927 objavil v Gledališkem listu narodnega gle- dališča v Ljubljani (Gledališki list narodnega gledališča v Ljubljani, Sezona 1927/28, 1. novembra 1927, številka 3. str. 39—41) in ga bibliografija Kosovih objav ne pozna. Članek po svoje izstopa iz ostalih, znanih Kosovih del in živo in neposredno prikazuje življenjske razmere na gradu grofa Lantierija — kot jih je pač doživljal Carlo Goldoni ob svojem obisku v Vipavi v letih 1726127. Na čla- nek nas je opozoril dr. Vasilij Melik. Letos poteka dvesto let kar se je mudil Carlo Goldoni na slovenskih tleh. Spominu tega bivanja beneškega komediografa, čigar »Lepo krčmarico« je lansko sezono vprizorilo naše gledališče, naj bodo posvečene te vrstice. Carlov oče Giulio je bil sloveč zdravnik v Benetkah. Glas o njem je šel daleč po deželi j in dospel celo do naše Vipave, kamor ga je le- ta 1726 poklical tamkajšnji grof Franc Anton Lantieri, ki je že par let bolehal. Oče Giulio se je podal na pot s svojim še ne dvajsetlet- nim sinom Carlom, in ta je kasneje popisal v svojih francoski pisanih »Memoires« svoje bi- vanje pri vipavskem vlastelinu, »cet aimable, 190: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 Seigneur qui faisoit les délices de son pays«. V živem spominu je ostalo mlademu Carlu življenje v takratnem vipavskem gradu, kjer je bival jeseni in pozimi leta 1726—1727. Go- stobesedno in živahno nam ga popisuje v svo- jih memoarih, dragocenem viru za poznava- nje življenja po naših gradovih pred dvesto leti. Popisuje, kako se plemiške rodbine med seboj obiskujejo. Starši in sinovi, učitelji in služabniki in konji, vse se naenkrat odpravi na pot, vse sprejme gostitelj in za vse najde do- volj kvantirja. Vipavski Lantieri, sam bole- hen, ni sicer nikamor hodil, sprejemal pa je vse. Njegova miza ni bila izbrana, toda silno obilna. Goldoni opisuje pečenko, »piece de re- sistance* dineja pri Lantieriju. Četrt koštru- na, srnjaka ali pa telatine je tvorilo podlago, nad to mesenino so nagrmadili zajce ali pa fazane s šopom jerebic, kljunačev in drozgov. Škrjančki in grmuše so zaključevali pirami- do na vrhu. Vse to je kmalu izginilo, sedaj eden, potem drugi se je poslužil teh dobrot, in mesojedci pri mizi so našli ven in ven nove komade, ki so vse bolj dražili njihov apetit. Tudi so pri vsakem obedu ali večerji servira- li po dve juhi, eno z obložki, drugo zelenjad- no; med krožnike so pa postavili silne mno- žine ječmena. Ječmen so belili z omako od pe- čenke, in dejali so mi, pravi Goldoni, da to pospešuje prebavo. Vina so bila izvrstna. Med- temi je bilo neko rdeče, dejali so mu »fa-fan- ciulli«, kar je dajalo povod za nespodobne be- sedne igre, ki bo bile takrat tudi pri »boljših« damah v navadi. Salo so pa kaj cesto prekin- jale zdravice, ki jih je bilo treba vsak čas poslušati in govoriti. Posebno presenečenje je nudil gostitelj na dan 4. novembra, rojstni dan cesarja Karla VI. Postavil je pred vsake- ga gosta čuden aparat, katerega so imenova- li g 1 o - g 1 o. Bil je iz stekla, raznih krogel in trobentic, zgoraj se je pa končaval v čašo. V to pripravo so natočili vina, in kadar so go- stje dvignili čaše k ustom, so nastali v apara- tih čudni glasovi. Ko so vsi naenkrat pili, je to, pravi Goldoni, proizvajalo neobičajne in jako prikupne akorde: glo-glo-glo ... Staremu vipavskemu grofu se je zdravje nekoliko zboljšalo. Da bi se raztresel, je uka- zal urediti marionetno gledališče, ki je bilo precej zanemarjeno, toda prav bogato, kar se tiče marionet in dekoracij. Mladi Goldoni je nato priredil gostitelju in gostom v gradu predstavo. Izbral je igro »Kako je Herkules kihnil«, grotesko v petih aktih, ki jo je spisal Jacopo Martelli. Stvar je predstavljala Her- kula v deželi palčkov, ki ga spečega naskoči- jo, ta jih pa, ko hihne, vrže vse vznak. Za Herkula je Goldoni napravil orjaško lutko. Vse se je dobro izteklo, in zabava je bila kar najbolj prijetna. Stavim, pravi Goldoni, v spominih, da sem bil edini, ki sem si domiš- ljal, da znam postaviti na oder grotesko go- spoda Martelli j a. Iz Vipave je Goldoni enkrat odpotoval v štajerski Gradec v družbi Lantierijevega taj- nika, ki je imel tamkaj nujne opravke. Pri tej priliki se je mladi Carlo ustavil tudi v Ljubljani. O našem mestu omenja samo, da je videl tamkaj rake, čudovito lepe in velike ka- kor languste (morski raki). Na pomlad leta 1727. sta Goldonija, oče in sin, zapustila Vipavo. Stari gospod je pri od- hodu dobil od grofa v dar tabatiero z grofovo sliko, mladi Carlo pa isrebrno uro. Vipava in slovenska zemlja sta zapustila tudi v Goldoni j evem literarnem delu sledove. Ohranjena nam je oda, ki jo je 4. oktobra 1726, na god grofa Lanitierija, Carlo deklami- ral v vipavskem gradu, in pa pastirska idila, ki jo je grofici Ceciliji Rabatti na čast dekla- m.iral dne 22. nov. 1726. v Gorici. Tudi v eni svojih komedij omenja Goldoni Vipavo. V »Kavalirju dobrega okusa« (II ca- valiere di buon gusto), ki je lokaliziran v Ne- aplju in je nastal 1. 1750., imamo takoj v dru- gi sceni prvega akta prizor med grofom Otta- vijem in njegovim slugo. Sluga, ki se grofu ponuja za hišnega upravitelja, pravi: »Pre- svetli, služil sem tri leta za hišnega upravite- lja«. Grof: »Kje?« Sluga: »V mestu, ki se imenuje! Vipava.« Grof: »Vipava? Kje je ta Vipava?« Sluga: »Tam, kjer se začenja Nemčija, med nemško Furlanijo in Štajersko«. Grof: »Prepotoval sem skoraj vso Evro- po, pa se ne spominjam tega mesta. Zdi se mi, da sem slišal, da je Vipava majhna vas«. Sluga: O, presvetli, ne; mesto je.« (Zase: »Ko sem že dejal, morain pri tem ostati«.) Grof: »Dobro, naj bo! Pokličite bibliote- karja«. Bibliotekar pride, grof naroči leksikon, po- gleda vanj in cita, da je Vipava samo trg (borgo), ter lažnjivega slugo nažene. Se za Goldonijevega življenja (t 1793) je uprizorila v karnevalu leta 1769. igralska dru- žba iz Prage, pod vodstvom Giuseppa Buste- llija, v »novem deželnem gledališču« v Ljub- ljani Goldonijevo komedijo s petjem »La con- tadina in Corte« »Kmetica na dvoru) z godbo, ki je označena kot »eine sinnreiche Erfindung des Hrn Giacomo Rust, berühmten Capell- Meister aus Rom«. Pri tej priliki je izdal ljub- ljanski tiskar J. F. Eger italijansko-nemški tekst Goldoni j eve igre. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 30 1982 191 DOLIHENOV TEMPELJ, ZGRAJEN V PRETORIJU LATOBICORUM LETA 196 jaro Sasel Pri obnovitvenih delih južnega pročelja tistega trakta trebanjskega župnišča, ki je bil dozidan šele nekaj po 16. stoletju, so 1975 odkrili kvader iz apnenca, ki je na desni od- lomljen in po robovih poškodovan (mere: 56 X 75 cm x vidnih 22 cm). Kamen je ostal v steni, na mestu, kjer so ga odkrili.' Kaže, da gre za preklado, ki ima naslednji napis:^ [I(ovi)] o(ptimo) m(aximo) Dolicheno pr[o sal(ute) imp(eratoris) Caes(ariis)] [L.] Septimi Severi Pil P[ertinaeis Au- g(U9ti)] Arabici Adibenic [i et M. Aureli Anto- nini] Caes(aris) imp(eratoris destinati [..... ..........] templum de suo feoit sua[que pec(unia) exornavit] v prevodu: Jupitru najboljšemu, največjemu, Dolihen- skemu je za blagor imperatorja Cezarja Luci- ja Septimija Severa Pija Pertinaksa Avgusta, Arabskega, Adiabenskega, in Marka Avrelija Antonina Cezarja-prestolonaslednika [osebno ime in funkcija neznanega posvetitelja] zgra- dil tempelj na lastne stroške in ga z lastnim [denarjem okrasil?]. Za zgodovino rimskega Trebnja (Praetori- um Latobicorum v rimskih časih) in za os- vetlitev novega spomenika samega lahko raz- beremo iz napisa, če mu sledimo od besede do besede, naslednje. Jupiter, ki mu je napis posvečen, je bil po- glavar rimskega panteona, zavetnik imperija in državno boštvo. Z ženo Junono in z bogi- njo Minervo (trias Capitolina — Kapitolska trojica, tako imenovana zaradi tega, ker je bilo centralno svetišče teh boštev v Rimu na Kapitolu), so si »državno« — zavetne funkcije delili tako, da je bila Minerva zavetnica obrti in dohodkov (praznik: pomladno enakonočje), Junona družine (praznik: 1. marec), Jupiter gospodar vesolja (praznik: na lunine mlaje, Ide). Častili so jih od meja do meja imperija, od Britanije do Evfrata in od Sahare do Do- nave, predvsem vsi uradni predstavniki ob- lasti in vojske (najvišji in najnižji), pa tudi zasebniki so pri njih iskali zavetja v raznih zadevah ter jim z dovoljenjem svečeništva postavljali žrtvenike. Kultni ubredi (za Jupi- tra) so terjali, da je bil njihov tempelj izho- dišče za vse slovesne in najpomembnejše dr- žavne dogodke (novoletna zasedanja novo iz- voljene administracije, zaprisega konzulov, triumfi). Ker je bil Rim v etničnih, religijsldh in jezikovnih vprašanjih toleranten — kot bi dejali danes — oziroma, ker uradna ideolo- gija v tem ni videla problemov, če je šlo za lojalne državljane, je rimska religija v teku razširjanja politično-teritorialne oblasti ab- sorbirala vrsito tujih boštev. Rimljani so pri- hajali v kontakt z ilirskim religioznim gle- danjem in čutenjem, s keltskim, s punskim, z raznimi vzhodnjaškimi mističnimi in dru- gačnimi skupinami, ali pa z germanskimi. Vplive vseh teh religij so sprejemali. Tudi tendenca »barbarov« samih je bila — potem ko so bila rešena aktualna politična in orga- nizacijska vprašanja — svoja in samosvoja vodilna boštva priličiti rimskim. Pogosto, a ne vselej, se je to kazalo na tak način, kot ga vidimo na zgornjem napisu, na katerem je klasičnemu boštvu dodano ime idejno podob- nega »domačega« boga, ki je torej izenačen z rimskim. Dolichenus je sirsko boštvo, upo- dabljano stoje na biku, simbolu moči, rasti in življenja. Častili so ga z obredi-misteriji. Dolihe je mesto v pokrajini Kommagene (severna Sirija) ob srednjem Evfraltu. Dežela je bogata železne rude in po legendi se je tam nekje začela metalurgija. V prazgodovini je bila metalurgija sprva skrivnostno znanje, ki so ga posvečeni kovači in mojstri ljubosumno ohranjali iz roda v rod in si skušali obrt mo- nopolno zagotoviti. Ob koncu 2. tisočletja pa si je počasi utirala pot na Balkan in drugam. Vselej pod varstvom svojega zavetnega bo- štva-Dolihena, ki so ga po rimski okupaciji izenačili z Jupitrom. Njegov kult se je v 2. in 3. stoletju po n. št. razširil po imperiju. Njegovi propagatorji so našli posebno odmev- nost v srcih na vzhodu rekrutiranega in po evropskih garnizijah razmeščenega vojaš- tva. V teku časa je izgubil izvirno prvobitnost, to je zavetništvo zgolj metalurgije in rudar- stva; njegov kult se je posplošil v deželni kult in njegovo ime je postalo simbol za razseljene Sirce in tudi za vojake, ki so bili rekrutirani v Siriji. Ta kult so nosili iz garnizije v gar- nizijo, od velike do male, in ga častili — po- tem ko so bili iz vojske že odpuščeni — tudi po svojih novih stalnih bivališčih. Mimogre- de ga je v vrsto svojih bogov sprejel tudi marsikak drug prebivalec rimskega imperija. Praetorium Latobicorum je imel manjšo garnizijo, ki je opravljala varnostno in kon- trolno .službo na svojem sektorju vzhodne ma- 192 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 Rimski napis, ki govori o Dolihenovem templju v Trebnjem na Dolenjskem gistrale imperija, to je, na predhodnici »ori- ent-express« linije, se pravi, na cesti Medio- lanum (Milano) — Byzantium (poznejši Cari- grad). Beseda praetorium izraža v tem prime- ru utrjeno in zastraženo nočišče za državne funkcionarje. Beseda Latobicorum pa preci- zira, kje je ta postaja ležala, namreč na pro- storu manjšega keltskega plemena, po imenu Latobici, ki so živeli po današnji severni Do- lenjski, predvsem, tako vsaj kaže, med Višnjo goro in Krškim.' Raziskovanja, slučajne najdbe in napisi so skupaj z drugimi podatki, ki jih imamo,* po- kazali, da ima naselje za predhodnika keltsko vas ali mestece, ki je bilo od vladarja Avgus- ta najprej preoblikovano v rimsko podežel- sko srenjo s poštnim nočiščem—postajo. Rim- ske državne ceste so bile za lažje potovanje popotnikov — seveda zgolj uradnih, državnih in vojaških — razdeljene na enakomerno razporejene, dnevni vlečni zmogljivosti to- vorne živine primerne in zanjo preračunane postaje z nočišči (okoli 22 km vsaksebi). Vmes so bile izmene, na krajših razdaljah, tam, kjer je bilo treba menjati utrjeno vprežno živino (povprečno po 10 km vsaksebi). Vojaška straža v mestu je dokumentirana šele od 2. stoletja dalje. Obstajala je nedvom- no že prej, in bila podrejena legijskim enotam, ki so imele glavni stan ali v Karnuntu (danes Deutsch-Altenburg pri Petronellu ob Donavi) ali v Vindoboni (danes Dunaj). Točka je bila hkrati straiteško važna, ker se je od nje cepila pot ob Mirni na Celejo, druga na Novo mesto, oziroma proti zahodu na Emono (Ljubljano), in proti vzhodu na Neviodunum (Drnovo pri Krškem). Tako je na tem križišču naravno vzniknilo hkrati tudi manjše podeželsko tr- žišče. Ker pa je glavna arterija Mediolanum- Byzantium spadala med najvažnejše v impe- riju, ker je povezovala dva polotoka, ki sta bila za zgodovino starega veka najpomemb- nejša, si ni težko predstavljati, da je moral biti — razen pozimi, ko je transport miroval — promeit dokaj živahen, in je mestece že zato potrebovalo organizirano vojaško-varstveno službo. Razumljivo je, da se je zbiralo v takem kraju — enako kot v vseh podobnih mestih — dokaj heterogeno prebivalstvo, zelo pestro tudi po religiji. Vsekakor kažejo na to žrtve- niki, med katerimi so številni posvečeni od drugod izvirajočim boštvom, kot so na primer Jupiter Heliopolitanus (to je iz mesta Heli- opolis-Baalbek), Mithras (perzijski oriental- ski bog zvestobe, dobrote in luči; praznik: 25. december),^ ali zgoraj obravnavani Doliche- nus. Tempelj, o katerem govori napis, je v čast Jupitra Dolihena postavil neznan človek, naj- brž kak oficir — del napisa, kjer je bilo na- vedeno ime graditelja in njegova funkcija, je odbit — za blagor cesarja Septimija Severa in njegovega sina. Septimius Severus (193—211), senator in general iz mesta Lepcis Magna v Tripolitaniji je bil prvi rimski cesar, ki ga je imenovala vojska, ne senat. Vojaški prevrat, pri katerem je prišel na čelo imperija, je bil izveden 9. aprila 193 v Karnuntu, kjer je stolo- val kot cesarski namestnik za provinco Pano- nijo. Enotno ga je podprla panonska armada in z njo se je napotil na triumfalni pohod v Rim, da bi si zagotovil priznanje najvišjega legislativnega telesa, to je senata. Načrt je v KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 193 celoti uspel in že maja istega leta je postal ce- sar. V celotnem imperiju pa niso bile vse ar- madne enote zadovoljne z njim. Zahodna (predvsem britanska) je proglasila za cesarja D. Klodija Albina (193—197), vzhodna (pred- vsem sirska) pa C. Pescenija Nigra (193—194). V laviranju in v boju za nadoblast se je Septimij Sever izkazal mojstra. Pomiril je za- hodnega protikandidata z obljubo, da bo nje- gov naslednik na prestolu, in ga z njegovim soglasjem nemudoma imenoval za Cezarja (s tem nazivom je bilo izraženo, da je prestolo- naslednik). Proti vzhodnemu pa je sam hi- poma odkorakal tako z vsemi razpoložljivimi enotami kot z najsposobnejšimi legijskimi ko- mandanti in ga premagal poleti 195. Bližala se je zima in ob vrnitvi iz Mezopotamije (toč- neje, iz pokrajine Adiabene na perzijski me- ji, in iz Arabije, kjer je moral zadušiti uporna gibanja nekaterih plemen) je hitel prek Ma- le Azije, da bi prišel do donavske trdnjave Viminacium (danes Kostolac pri Požarevcu) pred zimo. Tam je hotel prezimiti z delom armade, ker je bilo pozimi gibanje onemogo- čeno zaradi snega in zamrzlih rek — tudi Do- nave. Hkrati se je v Viminaciju želel posve- tovati z bratom, ki naj bi prišel iz province Dakije, kjer je bil cesarski namestnik. Do se- stanka je dejansko prišlo. Na njem so imeno- vali osemletnega Severovega sina Karakalo za Cezarja, to je prestolonaslednika, ter odvzeli ta naziv Klodiju Albinu, kot je bilo na tihem že prej načrtovano. To je pomenilo novo voj- no. Treba je bilo odsitraniti drugega tekmeca. Poveljstvo je prevzel Septimij Sever sam. Zgodaj spomladi 196 je zapustil Viminacij z armado, od katere se je ločil v Poetovioni (Ptuju). Vojska je nadaljevala pohod v Gali- jo, sam pa je odhitel najprej v Rim, da bi re- šil najnujnejše politične zadeve. iZgovorna priča o teh dogodkih je ara v Poetovioni, ki jo je postavil gardni tribun, morda C. Fulvius Plautianus (njegovo ime je odklesano), ko Je bil ob tej priložnosti poslan v korpus ad op- primendam factionem Gallicanam (zatreLi zaroto v Galiji), kot je bila vojna s Klodijem Albinom uradno imenovana. Medtem ko je vladar urejal v Rimu svoje zadeve tako, da je odstranil tudi tihe nasprot- nike in dal »legalizirati«, kar je bilo sklenjeno v Viminaciju, ga je sin Karakala čakal v Pa- noniji, kaže, da prav v Poetovioni pod var- stvom armadnega poveljnika in prijatelja Lu- cija Fabija Cilona, cesarskega namestnika v provinci Panoniji. Brž ko je v Rimu utrdil svoj položaj, je Septimij Sever odhitel sam v Galijo in tam bliskovito zmagal. Senat mu je poslal nasproti slovesno delegacijo z voščili, in v Lugdunu (danes Lyon) so opravili trium- falne slovesnosti. Ves ta čas, to je nekako od pomladi 196 do sredine leta 197 je bil prestolonaslednik Ka- rakala (Caesar imperator destinatus kot pravi naš napis) v Panoniji in prav v ta čas moramo datirati gornji napis iz Trebnjega. Kak oficir ali višji uradnik, ki se je hotel prikupiti in po- laskati novi oblasti, je izkoristil priložnost, da e templjem prijetno preseneti vladarja in si- na, ki sta morala potovati skozi Trebnje. Ko se je Sever vrnil triumfalno iz Galije v Pa- nonijo, je namreč z družino zopet odhitel v Rim. Tam je uredil in pripravil nekatere ad- ministrativne in vojne reforme, se nato — zo- pet z družino — vkrcal v Brundiziju ter od- plul na Bližnji Vzhod, kjer je vzniknila nova vojna. To pot s Perzijo. In zakaj se je s priprošnjo za zdravje obeh vladarjev naš dedikant obrnil prav na Jupitra Dolihenskega? Odgovor je pri roki. Znano je, da je Severova žena in Karakalova mati Ju- lija Domna (t 217) — in njen vpliv na moža in sina ni bil majhen — po rodu in rojstvu iz- virala natanko iz Sirije, iz mesta Emesa, ki je bilo južni sosed mesta Dolihe. Na dlani je, da pri posvetitvi ne gre za »čisti slučaj«. Novi 'trebanjskij napis odpira torej reže, skozi katere lahko v kratkem preblisku za- zremo živa dogajanja v letih 193/196 po n. št. Ta so vnesla nov življenjski val v centralni Balkan, ki je bil — kot ves imperij — na pri- četku gospodarsko političnega poloma. Do prave krize je bilo še daleč, ta je izbruhnila z vso silo šele proti sredini 3. stoletja in le do neke meje jo je šele proti koncu 3. stoletja ob- vladal Dioklecijan (284—305). OPOMBE 1. Nanj me je opozoril in mi dovolil obdelavo prijatedj Drago Komelj. — 2. Kar je v oglatem oklepaju, manjka, kar v okroglem, so razvezane običajne okrajšave. — 3. Prim, k njiim Peter Pe- tru, Hišaiste žare Latobikov (Situla 11,1971). — 4. Na primer, Anton v. Premerstein in Simon Ru- tat, Römische Strassen und Befestigungen in Krain (Wien 1899) 23. Balduin Saria, v: Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswis- senschaft XXII/2 (1954) 1638, ter v: V. HoffiUer in B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien (Zagreb 1938) št. 230 si. — 5. Prim. Ivaj Curk, Oh- ranjeni mitreji na Slovenskem (Kulturni in na- ravni spomeniki Slovenije 31, 1972). — 6. CIL 3.4037 = 10868 = ILS 3029. H. Aigner v: SchUd von SIteier 14 (1979—81) 113. 194 ! kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 30 1982 ALI JE ODKRITA TOCNA LOKACIJA POZNOANTICNE IN ZGODNJESREDNJEVESKF, UTRDBE CARNIUM? DRASKO JOSIPOVIC Nad sotočjem Save in Kokre stoji na pleis- tocenskih konglomeratih starodavni Kranj. Domnevamo lahko, da je bil tako odlično na- ravno zavarovani prostor naseljen že v mlajši če ne že tudi v starejši kameni dobi.i Zal se najstarejši dokazi o bivanju prazgodovinske- ga človeka na tem mestu očitno niso ohranili. Nepretrgana pa je zato mogočna naselitvena kontinuiteta od starejše železne dobe do slo- vanskega zgodnjega srednjega veka in do da- našnjih dni (vse podatke o arheoloških najdi- ščih na širšem in ožjem območju Kranja vse- buje monografija Arheološka najdišča Slove- nije [Ljubljana 1975] 169 ss; v nadalnjem tek- stu ANSL).2 Danes je splošno privzeta, čeprav še nedo- kazana identifikacija Kranja z naselbino, ki jo anonimni geograf iz Ravenne v 9. stoletju na osnovi starejših virov imenuje C a r n i u m (cf. ANSI, 170; k temu delno tudi J. Sasel, Ar- heološki vestnik 21—22 [1970/1971] 33 ss). To- čna lokacija poznoantične in zgodnjesrednje- veške naselbine na kranjskem pomolu trenut- no še ni znana. Doslej je bilo postavljenih ne- kaj hipotetičnih lokacij: 1. Med obema vojnama je danes že pokoj- ni J. Žontar domneval, da je stal antični Kranj na Pungratu (= Pungart). Podobnih misli je bil leta 1953 tudi J. Kastelic. Takrat so ob začetku velikih izkopavanj zgodnjesrednje- veškega grobišča okoli farne cerkve sv. Kan- cij ana in tovarišev prvič poskusno sondirali na Pungratu. Morebiten uspeh bi bil dvojne- ga pomena, saj bi tako odkrili naselbino, pri- padajočo veliki nekropoli iz časa preseljeva- nja ljudstev v Lajhu (k pravilnemu pisanju ledine cf. D. Josipovič, Kronika 29 [1981] 51 s), kot tudi slovansko naselbino. Zal je bila son- da, morda ne najbolj posrečeno izbrana nad kanjonom Kokre, negativna.' 2. A. Valič domneva naselbino (prvenstveno iz časa preseljevanja ljudstev) severno od far- ne cerkve, v obrobju srednjeveškega tržnega prostora. Leta 1965 so namreč pri obnavljanju kranjske mestne hiše naleteli na slovanske skeletne grobove in na »odpadno« jamo, v kateri sta bili najdeni dve delno fragmentira- ni bikonični skledi (datirani v drugo polovico 6. stoletja).« 3. Zanemariti prav tako ne smemo prostora okoli današnje graščine Kieselstein (na nje- nem mestu je bila že v 11. stoletju v virih omenjena utrdba Creina), ki za zdaj še nä dal kakršnihkoli materialnih ostankov iz arheološ- kih obdobij.* Nekaj zelo zanimivih podatkov (na katerih gradimo četrto hipotezo o lokaciji) o najsta- rejši urbanisitični zasnovi mesta je podal C. Avguštin (Kranjski zbornik 1975 [Kranj 1975] 168). Med drugim omenja izredno masivne zi- dove, odkrite v kleti nekdanje Erženove hiše (danes Titov trg 24), ki bi jih lahko imeli za ostanke prvotne mestne fortifikacije. Po Av- guštinu naj bi bil to del severnega obzidja srednjeveškega mesta v njegovi najstarejši fazi." Ce sedaj ta zid »vnesemo« v franciscej- ski kataster iz leta 1826, lahko pridemo do zelo zanimive ugotovitve. V tlorisu se nam po- kaže pentagonalni lik, ki s severne strani od- lično zapira in brani celoten kranjski pomol (slika 1). Torej bi zid, odkrit v kleti Erženove hiše, prav tako lahko predstavljal del južnega obzidja poznoantičnega in morda tudi zgo- dnjesrednjeveškega Kranja. Nepravilni pete- rokotnik s približnimi merami^ 184 X 95 X 97 X 60 X120 m (površina bi po teh merah zna- šala okoli 1,8 ha) deli današnja Prešernova ulica v razmerju 1 :3. Prešernova ulica je ostanek najstarejše mestne komunikacije (ne- ke vrste cardo), ki je pomol razdelila v longi- tudinalni smeri (S—J). Pri današnji roženven- ski cerkvi se je po Mohorjevem klancu in po Vodopivčevi ulici prek savskega brega usmer- jala čez Savo. Vse tri velike kranjske zgod- njesrednjeveške nekropole, na križišču pri Iskri na desnem bregu Save (še neobjavljena, cf. M. Sagadin, Varstvo spomenikov 22 [1979] 319 ss), v Lajhu na levem bregu (cf. V. Stare, Kranj. Nekropola iz časa preseljevanja ljud- stev (s prispevkoma: Z. Vinski, Ovrednotenje grobnih pridatkov in I. Kiszelv, Antropološki pogledi), Katalogi in monografije 18 [Ljublja- na 1980]) in okoli farne cerkve (le delno ob- javljena, npr. A. Valič, Arheološki vestnik 18 [1967] 417 ss; idem. Kranjski zbornik 1975 [Kranj 1975] 159 ss), so prav gotovo postavlje- ne po antični tradiciji ob cesti in seveda extra muros. Slednje še posebno velja za nekro- polo ob farni cerkvi. Obstoj longitudinalne ce- stne komunikacije v antičnem obdobju nam potrjujejo tudi grobovi, izkopani na vzhod- nem delu Titovega trga pri Mesitni hiši (Titov trg 4) in na zahodnem delu Titovega trga (na dvorišču Pavšlarjeve hiše, Titov trg 18, cf. ANSI, 170, s citirano starejšo literaturo). Ti grobovi nam v določeni meri potrjujejo, da v antiki (v širšem smislu) naselbina ni obstajala KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 195 Kranjski pomol ob sotočju Save in Kokre, risan pc katastrski kopiji iz leta 1826 z dopolnitvami leta 1939. s kvadrati (v penta- gonalu) je olznačena dom- nevna lega naselbine s pu- ščico (A) pa lega zidu v nekdanji Erženovi hiši (da- nes Titov trg 24) na sredini pomola.^ Severno od pentagonala (kolikor ta dejansko predstavlja ostanek Car- niuma)' so antične grobove v preteklosti za- sledili na križišču Gregorčičeve in Stritarjeve ulice (severovzhodni vogal stavbe na Stritar- jevi 8) ter zahodno od današnjega Prešernove- ga gaja (= nekdanje kranjsko pokopališče), na nekdanji pristavi pivovarnarja Mayrja (cf. ANSI, 170). Tudi ti grobovi najbrž opozarjajo na obstoj oziroma na »podaljšek« longitudinal- ne komunikacije. Pri srednjeveški mestni »Tranči« se je za mestnim jarkom (= »Gra- ben«, cf. J. Zontar, o. c, 39) od glavne komu- nikacije odcepil vzhodni cestni krak (zahodni je potekal čez Savo pri nekropoli na desnem bregu Save [pri tovarni Iskra] in se je najbrž usmerjal na Gaste j, proti Stražišču in naprej proti Škofji Loki) preko Kokrskega predme- stja (= danes Kokrški breg) in čez Kokro,»» antično Corcac (cf. J. Sasel, o. c, 35)_ na Kla- nec.^i Ta cesta ali pot se je potem nadaljevala proti Šenčurju, ki nosi imensko kontinuiteto po prvotni cerkvi sv. Jurija (včasih je bila to gručasta vas, cf. P. Fister, Kranjski zbornik 1970 [Kranj 1970] 275). Zahodno od vasi so na ledini »V Kamnici« odkrili poznoantični sar- kofag z napisom in dvema skeletoma.i^ iz Šen- čurja se je cesta najbrž nadaljevala proti 196 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 vzhodu, proti Lahovčam in proti Mengšu (o poskusu rekonstrukcije nekdanje cestne mre- že na Gorenjskem cf. J. Sasel, ANSI, 101). Kljub pomanjkljivim otipljivim dokazom je glede na sedanje stanje arheoloških raziskav na kranjskem pomolu zelo verjetno, da je poz- noantični in zgodnjesrednjeveški Kranj stal na področju pentagonala, saj je to strateško najbolj ugodno mesto za obrambo celotnega pomola (manjšo zaporo oziroma neke vrste stražni stolp bi lahko domnevali tudi na vrhu Mohorjevega klanca pri roženvenski cerkvi in morda tudi v okolici današnjega Kieselsteina). Seveda pa bomo šele v prihodnosti najbrž vi- deli pravilnost te trditve, zato naj ta prispe- vek v določeni meri spodbudi razmišljanja v tej smeri. OPOMBE 1. Paleolitskih sledov dejansko ni, zato pa na mlajšo kameno dobo opozarja bližnja naselbina »Na Špiku« v Drulovki (najdbe, izkopane v letih 1955—1956, so datirane v končni neolltik, eneoli- tik in zgodnjo bronasto dobo, cf. J. Korošec, Dru- lovka. Zbornik Filozofske fakultete III/4 [Ljub- ljana I960]); geomorfološka podoba Špika (ime!, na eni (strani je zavarovan ß kanjonom Save (Zarica), na drugi pa s slepo, t. i. suho zatrepno dolino, ki jo je v času mlajšega pleistocena iz- dolbla Sava) je zelo podobna Kranju. Vzrok, da na kranjskem pomolu ni kamenodobnih najdb, lahko iščemo v že omenjeni intenzivni poselitvi, kjer je vsaka mlajša faza, če že ne uničUa, pa vsaj močno prizadela poprejšnjo starejšo. — 2. Najnovejši pregled arheoloških najdb v Kranju in okolici je pripravil A. Valič (Kranjski zbornik 1980 [Kranj 1981] 110 ss), cf. tudi T. Knifiic, Kro- nika 19 (1971) 70 ss; obširneje o železni dobi v Kranju cf. J. Horvat, Arheološki vestnik 34 v pripravi). — 3. Cf. J. Zontar, Zgodovina mesta Kranja (Ljubljana 1939) 10 s; J. Kastelic, v: 900 let Kranja (Kranj 1960) 39. — 4. Cf. C, Avguštin, Varstvo spomenikov 9 (1962—1964 [1965]) 61 ss; A. Valič, Varstvo spomenikov 11 (1966 [1967]) 13 ss; idem. Arheološki vestnik 21—22 (1970/1971) 288 ss (»langobardskodobni skledi«). — 5. Cf. več prispevkov v spominskem zborniku 900 let Kra- nja (Kranj 1960); J. Zontar, o. c, 12; ANSI, 170. Obnovitvena dela v Kieselsteinu v letu 1981 in v prvi polovici leta 1982 niso dala nikakršnih, za arheologijo zanimivih podatkov, c. o.: dr. Cene Avguštin (Gorenjski muzej, Kranj) in Milan Sa- gadin (Zavod za spomeniškd varstvo, Kranj) spo- mladi 1982. — 6. Današnja Jenkova ulica naj bi bila ostanek prvotne obzidne ulice, ki se je na- daljevala skozi danes že zazidan prehod med hišo št. 1 na Titovem trgu in hišo št. 19 v Prešernovi ulici. Dr. C. Avguštinu se zahvaljujem za nekaj pojasnil glede Jenkove ulice in za druge kritične pripombe. — 7^ Merjeno aproksimativno po ka- tastrski kopiji, zato je napaka najmanj okoli ± 5 m. — 8. Ob že znanih dejstvih, da je Pungrat (= Pungert oz. Pungart; vprašanje je, koliko smemo to resnično izpeljevati iz nemške besede das Baumgarten?) arheološko sterilen. Pungrat je bil slabo naseljen tudi skozi ves ostali visoki in pozni srednji vek (cf. C. Avguštin, Snovanja, let. 5, št. 3, 11, /Glas. 14. 7. 1971; Kranj/). — Naj- južnejši sledovi poselitve iz arheoloških obdobij na kranjskem pomolu so bili doslej odkriti ob rekonstrukciji Tavčarjeve ulice. Delavci Komu- nalnega podjetja Kranj so marca 1982 iz- kopali po Tavčarjevi ulici (južno od Go- renjskega muzeja) do križišča s Cankarjevo ulico več globokih jarkov. Tam je M. Sagadin 26. 3. 1982 ob slučajnem obhodu našel nekaj ko- sov halštatske keramike. Naslednji dan sem na istem mestu iz že prekopanega materiala izluščil (poleg visoko in poznosrednjeveške keramike) več kosov tipične halštatske keramike, 3 frag- mente sive, zelo dobro žgane in na lončarskem vretenu izdelane (latenske?) keramike ter močno patiniran, ploščato iztolčen kos brona s tremi zakovicami. Najdbe trenutno hrani Zavod za spo- meniško varstvo, Kranj. — 9. Glasove pro et contra bodo seveda z dobrimi argumenti (točna izmera pentagonala in primerjava z drugimi istočasnimi poznoantičnimi kasteli, pa tudi z mlajšimi zgodnjesrednjeveškimi utrdbami, etc., mimogrede: podoben pentagonalni kastei z ok- rogilimi stolpi na vogalih je imela v pozni antiki tudi Vrhnka — Gradišče na Hribu, cf. ANSI, 207) podali eminenti raziskovalci antičnega obdobja v Sloveniji. Dr. C. Avguštin je mnenja, da bi bila ta hipoteza lahko zadovoljiva s še nekaj bolj konkretnimi najdbami (zavedam se, da je nekaj m zidu premalo) iz območja »pentagonala« (od tam — Tomšičeva ulica 2 — je znan sporadičen bronast rimski novec: dupondij vladarja Trajana, kovan v kovnici v Rimu, cf. A. Valič, Kranjski zbornik 1980 [Kranj 1981] 114). Na Merianovi to- pografiji Kranja iz leta 1648 je največja koncen- tracija stavh prav na področju pentagonala (mor- da to pomeni, da so srednjeveški Kranj zgradili na poznoantičnih oziroma zgodnjesrednjeveških temeljih — to bi morda nakazovalo na še nedo- kazano dejstvo, da antična naselbina sploh ni bila nikoli porušena, ampak le dograjevana v mlajših obdobij?). — 10. Prehod čez Kokro je prvenstveno geološko pogojen. Geološka topogra- ti j a je namreč pokazala, da se je Kokra v plei- stocenu nekaj časa (časovno najbrž okoli glaciala Riss) izlivala v Savo na območju današnjega Je- lenovnega klanca (-= Ljubljanska cesta), kar je lepo vidno na zamaknjenosti iabornatih plasti. Ko si je Kokra kasneje vrezovala novo pot — kanjon — vzhodno od današnjega mestnega jed- ra, je močno erodirala svoj desni breg (c. o.: mag. F. Cimerman, Inštitut za paleontologijo ZRC-SAZU, Ljubljana). Zanimivo je, da so prav na tem mestu (pod vrhom ježe) v srednjem veku izkOF>ali severni obrambni jarek. Morda to na- kazuje, da so se ostanki stare struge Kokre še videli. — Severno od Kokrškega brega in mosta čez Kokro (t. i. Hujanski most) je bila leta 1920 najdena bronasta antična fibula, ki najbrž spada h kompleksu antičnega grobišča okoli Prešerno- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 197 vega gaja, cf. D. Josipovič, Varstvo spomenilnov 23 (1981) 240, si. 64. — 11. Na Klancu (Ulica Draga Erezarja 11) so pred leti pri strojnem izkopu za temelje nove hiše naleteli na skeletni grob, po- krit z obdelano kamnito ploščo, ki ga datirajo v pozno antiko (cf. A. Valič, Varstvo spomenikov 21 [1977] 229; idem. Kranjski zbornik 1980 [Kranj 1981] 114). Morda je grob sporadičen ali pa je v bližini še neodkrita nekropola; oboje ne spreme- ni dejstva, da je bila pot v uporabi v času pozne antike. — 12. Sarkofag je daitiran v 4. stoletje, za napis (ki je problematičen) menijo^ da predstav- lja starokrščanski tekst; cf. A. Valič, Arheološki vestnik 18 (1967) 195 ss; idem, Kranjski zbornik 1970 (Kranj 170) 186. Na tem območju lahko predvidevamo še več grobov. V okolici Šenčurja so na njivah pri poljedelskih opravilih našli 3 dobro ohranjene poznoantične novce: follis Li- cinija in centenionalisa Constansa in Constanti- iisa II., cf. A. Valič, Varstvo spomenikov 13—14 (1968/1969 [1970]) 171. — Približno na polovici po- ti med Kranjem in Šenčurjem so dijaki kranj- skih osnovnih šol v začetku šestdesetih let pri pobiranju krompirja na površini njive našli se- deč bronast kipec (velikosti okoli 10 cm) in ga prinesli v kranjski muzej (c. o.: M. Sagadin je- seni 1981). Danes je najbrž založen v Gorenjskem muzeju v Kranju, morda je tudi izgubljen. Vse te najdbe potrjujejo obstoj poti med Kranjem in Šenčurjem. j POGANI NA KRANJSKEM V 11. STOLETJU? JANEZ PERSIC — PETER STIH Na prvem foliju urbarja gospostva, Sko- fja Loka iz leta 1501 (AS, GrA II-4; objavil ga je dr. P. Blaznik, Urbarji freisinške škofi- je. Srednjeveški urbarji za Slovenijo IV, Ljub- ljana 1963) je zapisan naslednji zanimivi tekst: Sequenitia leguntur scripta in missarum lib- ro apud parochiam in Lack, et aliis veris in- strumentis et privilegiis. Henricus tertius debellavit Carniolam expel- lendo gentiles, ac idolatrais, quem, quia Con- radus episcopus Frisingensis inuerat, conics- sit ei dominium Bischofs Laak. Et Albino epi- scopo Brixinensi dominium et arcem Fels, ex simiLi causa, anno domini M. LX. Enicho episcopus Frisingensis transtulit ex valle Pusterstal Veisstinger et Zaritzer ad- missione Otthonis tertii, qui invicem ecclesi- am erexit circiter annum domini M.CC.LXX. Carolus quartus imperavit ALj. 1346. mortu- us 1378. (Prevod: Naslednje se bere v masni knjigi župnije v Loki in v drugih verodostojnih li- stinah in privilegijih. Henrik Tretji je premagal Kranjsko in iz- gnal pogane in malikovalce; (?) ker je freisin- ški škof Konrad prišel (v deželo ?), mu je po- delil gospostvo Skof jo Loko. In briksenškemu škofu Albinu gospostvo in trdnjavo Bled, iz podobnega vzroka, v letu Gospodovem 1060. Freisinški škof Emicho je preselil iz Pust- riške doline prebivalce Bitenj in Sorice z do- voljenjem (?) Otona Tretjega, ki je sam posta- vil cerkev okrog leta Gospodovega 1270. Karel Četrti je vladal od (?) leta 1346, umrl 1378. Latinščina je ponekod nekoliko čudna, zato tekst ni povsem razumljiv. Blaznik ga v zgo- raj citiranem delu ni objavil, najbrž zato ne, ker s samim urbarjem nima prave zveze. Gle- de na pisavo (humanistika) bi lahko sklepali, da je obravnavani tekst pisala druga roka kot tekst urbarja (gotica), verjetno pa je iz 16. stoletja. Ce ga je pisec res prepisal ali povzel iz starejših dokumentov, (kar bi morda po- trjevalo dejstvo, da sta obe starejši letnici na- pisani v rimskih, obe novejši pa v arabskih številkah, ki so jih začenjali uporabljati ne- kako od srede 14. stoletja dalje), je prepisal ali pa sam zagrešil več hudih kronoloških na- pak: leta 1060 je vladal že Henrik IV.; prvi' freisinški škof z imenom Konrad se je pojavil šele 13. stoletju; zadnji cesar z imenom Oton je umrl leta 1218, pa še ta je bil Četrti in ne Tretji. Eden od freisinških škofov je bil res Emicho, vendar v letih od 1283 do 1311. Točni sta letnici vlade Karla IV., briksenški škof v letih 1049—1097 pa se je imenoval Altwin (Albuin), kar bi lahko bil naš Albin. Lahko pa je napaka v letnici in se del teksta, ki govori o Bledu, nanaša na dogodek, ko je leta 1011 cesar Henrik, čeprav Drugi (1002—1024) pode- lil briksenškemu škofu Albinu (c. 976—1006) blejski grad z nekaj zemlje. Tudi vsebina je precej nenavadna. Kolikor jc znano, okrog leta 1060 ni bilo nobene ce- sarjeve vojaške akcije na Kranjskem; tudi je ni bilo ves dolgi čas vlade Henrika III. in Hen- 198 1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 rika IV. (1039—1106). Tekst pa je vendar za- nimiv zaradi omembe poganov, saj možnosti, da so še obstajali v 11. stoletju na Kranjskem ob upoštevanju dveh drugih virov ne bi mo- gli zanikati. Tako imamo iz leta 1228 podatek o spreobračanju poganov v Beli krajini (F. Kos, Gradivo V, št. 486), iz leta 1331 pa po- datek o poganskem čaščenju dreves in studen- cev na Tolminskem (S. Rutar, Zgodovina Tol- minskega, Gorica 1882, 65). Ali gre morda za spomin na Madžare? Vsekakor pa lahko re- čemo, da je namen prvega pisca tega teksta najbrž bil prikazati vlogo freisinške in brik- senške škofije pri pokristjanjevanju Kranjske in iz tega sledečo upravičenost in starost nje-. ne posvetne posesti v tej deželi. Zato bi lahko tudi sklepali, da si je pogane izmislil, kar pa seveda ni nujno. Tisti del teksta, ki govori o delovanju škofa Emiha in Otona III, je sporočilo o koloniza- ciji omenjenih dveh vasi; prebivalci Sorice so les prišli iz Pustriške doline (Val Pusteria) na južnem Tirolskem (Alto Adige) v času škofa Emiha (P. Blaznik, Skof j a Loka in loško go- spostvo, Skof j a Loka 1973, 21 in 38.) Opozoriva naj še na neko drugo zanimivost: v platnice obravnavanega urbarja je vdelan sveženj listov, popisanih z nekim po videzu teološkim traktom iz 15. ali 16. stoletja. POTOVANJA OGLEJSKIH VIZITATORJEV NA SLOVENSKO V POZNEM SREDNJEM VEKU JANEZ HÖFLER Cerkvene razmere na Slovenskem v poz- nem srednjem veku, ki jih simptomatično za- znamuje ustanovitev ljubljanske škofije na delu nekdanjega oglejskega patriarhata, je so- oblikovalo nekaj usodnih okoliščin: dokon- čna izguba patriarhove svetne oblasti z zav- zetjem Furlanije in Vidma po beneški repub- liki (1420), spori med Habsburžani in Beneča- ni na splošno in posebej glede patriarhove ose- be in njegovih spiritualnih pravic na avstrij- skem delu patriarhata, dejstvo, da je tudi po ustanovitvi škofije v Ljubljani (1461) precej- šen del avstrijskega ozemlja ostal v cerkveni jurisdikciji oglejskega patriarhata, kot poprej oddaljen od patriarhovega sedeža v Vidmu; resnica, da so si patriarhi še naprej vztrajno prizadevali, da bi ohranjali svoje pravice na vseh delih pripadajočega jim ozemlja, pa te- ga zaradi oddaljenosti in siceršnjih političnih razmer niso zmogli v potrebni meri, se je za- torej toliko bolj kvarno izražala v stanju cer- kvenih razmer na Slovenskem.' Nenehne interdikcije avstrijskega dvora glede opravljanja patriarhovih pravic tostran Soče, zlasti njegovih vizitacijskih potovanj, in avstrijski napori, da kakorkoli zagotove trdnejšo škofovsko oblast nad tukajšnjim de- lom patriarhata, ki ne bi bila popolnoma od- visna od beneško usmerjenega patriarha, so prisilili videmsko kurijo, da je za ozemlje zu- naj Furlanije od časa do časa določila poseb- nega namestnika, generalnega vikarja »extra patriam Fori Julij«, ki je v patriarhovem imenu opravljal duhovne, upravne in sodne zadeve. To so bili večidel škofje iz Pična v Istri: ti so že od nekdaj imeli tesne stike s slo- venskimi deželami in marsikdaj celo rezidi- rali v Ljubljani; med najznamenitejše pičen- ske škofe, posebej povezane z usodo sloven- skih dežel, sodi škof Martin (umrl 8. julija 1456 v Ljubljani in tu tudi pokopan), pomem- bna osebnost na takratnem odru cerkvene po- litike, v marsičem predhodnik poznejših ljub- ljanskih škofov.2 Institucija generalnega vi- karja, neke vrste pomožnega škofa, ki je laj- šal patriarhu delo ali ga včasih celo v celoti nadomestoval, je sicer znana že od prej — in v tej vrsti mnogokrat srečamo tudi pičenske škofe —v zapletenih razmerah druge polo- vice 15. stoletja pa je bila še posebej pomemb- na. V desetletju po Martinovi smrti odkrije- mo dva pičenska škofa v tej funkciji (Jakob, 1460, Konrad, 1463*). Ni pa to bilo pravilo, saj že leta 1457 zasledimo pri opravljanju ško- fovskih dolžnosti pri nas nekega Fortunata, škofa sarksenatenskega (rekonciliacija cerkve v Polhovem Gradcu 18/IX, v listini v NšAL iz- recno zapisan kot generalni vikar oglejskega patriarha). Kasnejši viri vsekakor razkrivajo, da se patriarhi niso zadovoljevali s takšnim namestništvom, ki jim ni zagotavljalo nepo- srednega nadzora nad dogajanjem na avstrij- ski strani. Ce se je le dalo, so poslali na vizi- tacijske poti generalne vikarje iz Vidma, po KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 199 i pravilu italijanskega rodu in neodvisne od habsburške politike, in to se jim je ob koncu 15. in v začetku 16. stoletja tudi precejkrat posrečilo. O škofijskih vizitacijah slovenskih dežel v poznem srednjem veku je ohranjenega le ma- lo neposrednega gradiva. Najdragocenejši so zapiski kanclerja videmske kurije Pavla San- tonina, ki je v letih 1485 do 1487 trikrat spre- mljal vizitatorja Petra Carla na njegovi poti, dragoceni zategadelj, ker so osebne narave in prinašajo mnoge kulturnozgodovinske in tudi vsakdanje življenje zadevajoče reči (o tem gl. v nadaljevanju). Poleg tega obstajajo uradni zapisniki vizitacijskih aktov iz let 1492, 1494 in 1523 škofov Jakoba Valeressa, Petra Carla in Daniela de Rubeisa in kratka beležka z vi- zitacije Sebastijana Nascimbena iz leta 1498. Na druge vizitacije je mogoče sklepati in si jih rekonstruirati iz ustreznih aktov, zlasti po- svetitev cerkva in izdajanja odpustkov, ki so se bodisi ohranili z izvirnimi listina- mi ali pa so znani iz kasnejših virov, posebej i/, vizitacijskih zapisnikov ljubljanske škofi- je iz 17. stoletja. Razumljivo pa je, da tako ohranjeno gradivo predstavlja le drobec vizi- tatorjevih opravil, ki so včasih trajala tudi po dva meseca. Tako dobljena podoba o vizitacij- skih potovanjih oglejskih generalnih vikar- jev na Slovensko kaže, da patriarhi le niso puščali tako vnemar avstrijskega dela patn- arhata. Oe so se odnosi med Benečani in cesar- jem Friderikom III. po pogodbi iz leta 1468, s katero je cesar priznal beneško osvojitev Fur- lanije, začasno nekoliko umirili in če so Av- strijci po določeni dobi vendarle dovolili pa- triarhu, da je poslal svojega zastopnika na vizi taci j o preko Soče, se je to zgodilo zaradi neke nove nevarnosti in nesreče, ki je tedaj prizadevala ,naše dežele. Turkom so (se v osemdesetih letih 15. stoletja pridružili še vpadi ogrskih vojakov. Srenje so bile zdeset- kane, cerkve in kapele požgane ali tako ali drugače onečaščene ter oropane, kar je za- htevalo od oblasti veliko naporov, tudi od pa- triarha in njegovih vikarjev.^ PASKAZIJ IZ GRAClŠCA, PlCENSKI SKOF Generalni vikar »extra patriam fori Julij«; njegovo delovanje na Slovenskem poznamo samo iz nekaj posamičnih aktov iz razdobja med leti 1482 do 1488. 2. junija 1482 je posve- til veliki oltar župne cerkve v Sentrupertu na Dolenjskem in cerkvi podelil odpustke (NmKap, fase. II/5). Leta 1485 naj bi posvetil veliki oltar v cerkvi sv. Nikolaja v Dvorjah pri Cerkljah na Gorenjskem in 13. novem- bra 1488 je v Vranji peči cerkvi sv. Urha, ki jo je takrat verjetno tudi posvetil, podelil od- pustke (NšAL).» PETER CARLO, KAPRULANSKI SKOF, 1485—1487 V Času, ko je Paskazij iz Gračišča oprav- ljal dolžnosti oglejskega generalnega vikarja za avstrijski del patriarhata, je patriarh kar- dinal Marko Barbo poslal v slovenske dežele svojega videmskega generalnega vikarja Pe- tra Carla, škofa iz severnoitalijanskega ob- morskega mesteca Caorle in patriarhatskega sufragana. Carlo je vizitacijo avstrijskega de- la patriarhata opravil v treh potovanjih. Je- seni leta 1485 (od konca septembra do začetka novembra) je preko Tolmezza in Karnije obis- kal celotno Ziljsko dolino od Kötschacha in doline reke Lesach navzdol. Konec avgusta naslednjega leta se je preko Kobarida in Cer- knega podal na Gorenjsko, kjer se je zadr- ževal zlasti v Skofji Loki in Kranju, in zatem zavil na Koroško, kjer si je za izhodiščni kraj izbral Beljak; na Koroškem se je mudil ves meisec september. Maja leta 1487 pa se je Car- lo napotil na Štajersko, kjer je obiskal vsa pomembna župnijska središča nekdanjega sa- vinjskega arhidiakonata od Celja do Ptuja oz. Ptujske gore. Vizitacija škofa Carla iz teh let je zanimiva zato, ker se je o njej ohranilo ne- ko dragoceno pričevanje: škofa je spremljal tedanji kancler videmske kurije Italijan Paolo Santonino in si z nemalo literarnega daru v latinščini zapisoval vse, kar mu je na poti zbujalo posebno pozornost. Zlasti so ga zani- mali družabni dogodki, pojedine, plesne pri- reditve, zabeležil si je vtise o pomembnih lju- deh javnega in cerkvenega življenja, o krajih, o njihovih prebivalcih. Dragocene so tudi opazke o posameznih cerkvah in samostanih, pa kajpak tudi druge nadrobnosti kulturno- zgodovinske narave. Zgodovinsko gradivo, ki ga je mogoče nabrati iz raznih arhivskih fon- dov tega časa, dobiva v soočenju s Santo- ninovim pričevanjem posebno plastično po- dobo. Santoninov dnevnik je zašel v vatikansko knjižnico v Rimu, objavil pa ga je in z drago- cenimi opombami opremil nekdanji kustos nadškofijskega arhiva v Vidmu in zaslužni zgodovinar furlanske dežele Giuseppe Vale.' PETER CARLO, KAPRULANSKI SKOF, 1489, 1491 Potovanje Petra Carla maja 1487 na Šta- jersko ni bilo zadnje te vrste. Vse kaže, da je škof med leti 1489 in 1491 še nekajkrat v slu- žbi generalnega vikarja obiskal naše kraje, čeravno si kakšne trdnejše predstave o teh potovanjih ne moremo ustvariti. Pozno poleti 1489 srečamo škofa na Koroškem: 27. avgusta 200 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 je posvetil stranski oltar v cerkvi sv. Andreja v Vratih (Thörl) in cerkev rekonciliiral in 12. septembra" povetil podružnico sv. Jurija v župniji sv. Martina pri Beljaku.^ Listino z dne 27. avgusta 1489 je podpisal Paolo Santonino, kar kaže, da je škofa tudi to pot spremljal vi- demski kancler. O bivanju škofa Carla leta 1491 pri nas sklepamo po njegovi navzočnosti 6. maja tega leta v Slovenjgradcu.° JAKOB VALARESSO, KOPRSKI SKOF, 1492 Imenovan »in patriarchatu aquilegiensi se- de quasi vacante pro Reverendissimo capitulo aquilegiensi gubernator generalis«, v času, ko patriarh Hermolaj Barbaro, imenovan za pa- triarha proti volji beneške republike, ni mo- gel opravljati svoje oblasti in je bila patriar- hova stolica dejansko prazna. Njegova vizi- tacija se je ohranila v zapisniku (AAU, Liber visitationum 1488, fol. 21 r in dalje; odlomke objavil J. Gruden, Cerkvene razmere, str. 144 ss), tako da si lahko poustvarimo njeno pot. 25. avgusta 1492 je škof napovedal vizitacijo koroškemu arhidiakonu (AAU, Acta 15, 38 r) — sklepati smemo, da je podobno pismo do- seglo tudi arhidiakona za Gorenjsko in Šta- jersko —, 29. avgusta se je pojavil v Kobari- du. Zatem je pot vizitatorja vodila na Gorenj- sko (Kranj, kamniški okoliš, Mengeš), odtod pa na Koroško, kjer je 6. oktobra v Beljaku izdal spomenico o vizitaciji za gorenjskega arhidiakona Lenarta Seydla. Na svoji poti je vizitator opravil razne sodne zadeve za go- renjsko in štajersko duhovščino, o katerih na- drobno poroča omenjeni zapisnik. Obenem je kot škof in pooblaščenec oglejskega patriarha oz. kapitlja opravil tudi nekaj pontifikalnüi dolžnosti, ki jUi zapisnik ne omenja, a so zna- ne iz drugih virov. Verjetno je na poti iz Ko- barida na Gorenjsko z dovoljenjem ljubljan- skega škofa posvetil stranski oltar v cerkvi sv. Ahaca v Nemškem rovtu (NšAL, Viz. 4, 213; dan posvetitve ni naveden), 8. septembra je v Kamniku posvetil cerkev sv. Jakoba, kas- nejšo frančiškansko,'" in se dan zatem v isti nalogi povzpel na Sv. Primoža nad Kamni- kom (NŠAL, posvetitev cerkve in vseh četvero oltarjev ter podelitev odpustkov); iz listine, izdane za sv. Primoža, in drugih zapisov pov- zemamo, da se je tudi te vizitacijske poti ude- ležil Paolo Santonino. PETER CARLO, KAPRULANSKI SKOF, 1494 Peter Carlo se je v vlogi generalnega gu- bernator ja in vikarja zopet napotil na vizita- cijsko pot v slovenske dežele leta 1494. Zapis- nik s te poti prinaša ob Jakobu Valaressu na- vedeni vir (AAU, Liber visitationum 1488, fol. 37 in dalje; poglavitni odlomki so objavljeni v J. Grudnu, prav tam). V viru zabeležena pot traja od 2. maja 1494, ko se je škof ustavil v Kranju, do 11. junija tega leta v Skofji Loki, vmes pa je škof obiskal tudi Spodnje Štajer- sko; v protokolarnih zadevah se omenjajo Slovenjgradec oz. cerkev sv. Andreja na Brdu v slovenjgraški dolini," Kotlje na Koroškem, »cerkev sv. Janeza Krstnika in sv. Janeza in Pavla« (po Grudnu menda Oberje pri Železni Kapli'2), Vuzenica, Konjice. Kmalu po pri- hodu na Gorenjsko je Carlo posvetil cerkev sv. Dominika in Luaije v Tenetišah skupaj s tremi oltarji (3. maja, KAL 21/12, NšAL Viz. 4). 7. junija je v Hotemažah posvetil kor cer- kve sv. Ulrika z dvema oltarjema in ji podelil odpustke (NŠAL), 10. junija rekonciliiral cer- kev v Krizah (NšAL, izdano v Spodnjih Du- pljah) in posvetil cerkev sv. Vida v Spodnjih Dupljah z dvema oltarjema (KAL 21/13, NšAL Viz. 4). Škofu je tajniške posle to pot oprav- ljal Santoninov sin Avguštin, podpisan kot »parentis coadjutor*. JURIJ (MANIGER VON KIRCHBERG), PICENSKI SKOF, 1496 Pičenski škof Jurij (1490—1501; J. Gruden, ib., 5, op. 2), v resnici beneficiat stolnega ka- pitlja v Ljubljani, je bil zadolžen za spiritual- no vodstvo ljubljanske škofije pod mladolet- nim škofom Krištofom Ravbarjem. Vpraša- nje je, koliko je v času škofovanja kot sufra- gan oglejskega patriarha opravljal tudi vizi- tacijske zadeve zunaj ljubljanske škofije. Dva podatka z 10. maja 1496 govorita, da je v imenu ljubljanskega škofa rekonciliiral cer- kev sv. Nikolaja v Strahinju in na novo po- svetil dva oltarja v njem (19. maja je cerkvi podelil tudi odpustke, NšAL) ter posvetil cer- kev sv. Janeza v Zbiljah pri Smledniku (NŠAL, Viz. 4). SEBASTIJAN NASCIMBENO, KORONSKI SKOF, 1498, 1499 Korenski ali konovijski naslovni škof (ime- novan po nekem škofijskem sedežu v Albani- ji), prvi iz vrste generalnih vikarjev, ki so vodili patriarhat v času patriarha kardinala Dominika Grimanija, je nekajkrat obiskal tu- di naše kraje. Aprila 1498 se je verjetno mudil v Ziljski dolini (posvetitev cerkve v Št. Pavlu 28. aprila, listina v Koroškem deželnem arhi- vu), kmalu zatem pa je obiskal zahodni del Gorenjske in Koroško v okolici Beljaka. Ta njegova pot je zabeležena v aktih videmske kurije iz let 1489—1503 (BCU, Ms. Joppi 611, še neobjavljeno): 18. in 19. maja 1498 je bil KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 201 : Nascimbeno v Idriji, kjer je posvetil pokopa- lišče pri Marijini cerkvi in rekonciliiral cer- kev sv. Marije Magdalene na Gorah (ib., str. 2), 22. in 23. maja se je zadrževal v Kranju, kjer je izdal dve pismi za pobiranje miloščine, 25. maja je posvetil neki oltar v cerkvi sv. Mihaela v Dovjem, ki jo je bil tudi rekon- ciliiral skupaj s pokopališčem. 30. maja je bil že v Beljaku na Koroškem in v naslednjih dneh med drugim posvetil cerkvi v Ziljici (Ga- ilitz) in v Sovčah (Seltschach); 31. maja je iz- dal tudi pismo za pobiranje miloščine za cer- kev sv. Primoža nad Kamnikom. Ponovno se je Nascimbeno mudil na Slo- venskem spomladi 1499, na kar lahko sklepa- mo po treh njegovih aktih: posvetitev kora in dveh oltarjev cerkve sv. Benedikta v Stran- jah in podelitev odpustkov 31. maja, potrditev pravil bratovščine sv. rešnjega telesa v kranj- ski župni cerkvi, izdana 12. junija v Kamni- ku, in rekonciliacija romarske cerkve na Smarni gori po naročilu ljubljanskega škofa Ravbarja 22. junija (vse tri listine v NšAL). HIERONIM DE FRANCISCIS, KORONSKI ŠKOF, 1501, 1502, 1507 Nascimbenov naslednik na titularni stolici korenskega škofa in tudi v vlogi oglejskega generalnega vikarja je bil Hier onim de Fran- ciscis. Nekaj nesklenjenih podatkov priča o njegovih vizitacijah na naših tleh v letih 1501, 1502 in 1507. 21. oktobra 1501 je posvetil dva oltarja v cerkvi sv. Marjete v Radomljah in jima podelil odpustke; na ustrezni listini (NŠAL) se škof imenuje »suffraganeus gene- ralis et in montibus visitator«. 26. septembra 1502 je posvetil oltar v cerkvi sv. Jerneja v Seničnem (KAL 12/13) in 3. oktobra tega leta verjetno tudi posvetil cerkev v Jereki v Bo- hinju (NŠAL, Viz. 4 — konsekratorjevo ime ni navedeno). Nekaj več je gradiva za Hieroni- movo vizitacijo maja leta 1507; 11. maja je Franciscis posvetil novi kor in veliki oltar cerkve sv. Martina v Trsteniku (KAL 21/2; Viz. 4 navaja mesec avgust), 19. maja je v Ljubljani dovolil prestavitev praznovanja po- svetitve cerkve v Stranjah (NŠAL) in verjet- no tudi v tem času posvetil cerkev sv. Lov- renca nad Bašljem (KAL 21/12, NŠAL, Viz. 4; omenjeno samo leto in konsekratorjevo ime). Avgusta leta 1507 sledimo škofu še na Koro- ško (posvetitev kora cerkve sv. Marije v Gor- janah/Göriach v Ziljski dolini 26. avg.. Koroš- ki deželni arhiv). Opažamo, da se z letom 1502 prekine razme- roma gosta vrsta oglejskih vizitacij od Petra Carla (1485) dalje in nadaljuje šele leta 1507 z istim vizitatorjem Hieronimom de Franciscis. Tudi med naslednjimi nekaj vizitacijami na- staja časovni razmik petih let: 1512, 1517. To dejstvo lahko kajpak brez zadrege pripišemo pomanjkanju gradiva, vendar nam drug sprejemljivejši odgovor ponujajo nove politič- ne razmere v odnosih med Benečani in Habs- buržani, med patriarhom in njegovim klerom na avstrijski strani. Po smrti zadnjega goriš- ko-tirolskega grofa Lenarta leta 1500 v Lienzu izbruhnejo stari spori med obema tekmecema na severovzhodnem stičišču obeh velikih ev- ropskih svetov, ki dobe s Cambraijsko ligo proti Benetkam (1508) poseben odločilen ok- vir. Zadnja Hieronimova vzitacija leta 1507 se ujema z relativnim zatišjem pred sklenit- vijo protibeneške zveze (1508) in sledečim ji avstrijskim zavzetjem Furlanije (1509). DANIEL DE RUBEIS, KAPRULANSKI ŠKOF, 1512, 1517—1520, 1523 Okoliščine, pod katerimi je potekala zadnja znana vizitacija Hieronima de Franciscis, so zaznamovale tudi pastirsko delo Daniela de Rubels, kaprulanskega škofa. Služil je trem patriarhom iz beneške rodbine Grimanijev, Dominika (1497—1517), Marina (1517—1529) in Marka (1529—1544). Njegova prva doku- mentirana vizitacij ska pot leta 1512 se je do- gajala v času, ko je Furlanija v celoti bila v rokah cesarja Maksimilijana I., o njej govori- ta posvetitev cerkve sv. Jurija v Bistrici nad Tržičem 16. rnaja'^ in posvetitev cerkve sv. Nikolaja v Jeprci 13. junija (NŠAL; potrditev v KAL 43/11).'" Z letom 1517 se spet začenja gostejša vrsta vizitacij, ki jo je omogočila ure- ditev razmer v Furlaniji po pogodbi iz No- yona (1516) in sporazumni razdelitvi dežele med Benečani in Avstrijci. Vse kaže, da se je v štirih letih med 1517 in 1520 Daniel de Rubeis vsako leto odpravil na vizitacijsko pot avstrijskega dela patriarhata, čeravno nam o tem govore le posamični do- kumenti. Največ je gradiva za leto 1517, ko se je škof verjetno kar dva meseca mudil na Gorenjskem: v ta čas sodijo posvetitev veli- kega oltarja in stranskega oltarja sv. Urbana 16. niaja v Bistrici nad Tržičem (KAL 21/13; takrat je škof verjetno posvetil tudi cerkev sv. Neže v bližnjih Brezjah, NŠAL, Viz. 4, omenjena samo letnica), posvetitve cerkve sv. Tomaža skupaj z oltarji v Britofu pri Kranju 8. junija (NŠAL, Viz. 4), sv. Petra v Naklem 11. junija (Lavtižar, Kranj, ib.), cerkve sv. Do- minika v Tenetišah 12. junija (KAL 21/12), rekoncilija cerkve sv. Križa v Prebačevem 6. julija (NŠAL), in posvetitev stranskega oltar- ja v cerkvi sv. Martina v Dobu 7. julija (NŠAL). O Rubeisovi vizitacij i naslednjega le- ta govori samo podatek s Koroškega: posve- 202 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 titev Marijine cerkve na Zapotnici na Malem Ljubelju 21. oktobra 1518 (Koroški deželni ar- hiv). 16. maja 1519 je škof posvetil cerkev sv. Jurija v Volči pri Poljanah z njenimi oltar- ji (NŠAL) in 14. oktobra 1520 župno cerkev v Sentrupertu na Dolenjskem (NmKap, II/5). Rubeisova vizitacija iz leta 1523 se je po tistih s konca 15. stoletja zopet ohranila v za- pisniku, ki ga je po izvirniku iz videmske me- stne knjižnice objavil G. B. Corgnali.'s Skof se je na vizitacijo napotil 1. septembra po znani poti preko Kobarida in Cerknega na Škofjeloško in od tod na Gorenjsko in Do- lenjsko. Opravil je precej pontifikalnih dolž- nosti, posvetitev cerkva in oltarjev, ordina- cij klerikov in vmestitev na duhovniška me- sta, pri čemer preseneča razmeroma veliko število na novo posvečenih cerkvenih zgradb v Zasavju, ki je bilo dotlej verjetno bolj za- nemarjeno. Potovanje je trajalo vsaj do 19. septembra (Kamnik), ko se ohranjeno poro- čilo sklenja. Poleg zapisnika nam o tej vi- zitaciji govori tudi nekaj posebej ohranjenih dokumentov, tako posvetilni listini za cerkev sv. Ane v Zgornji Jablanici z 10. septembra in oltar sv. Ane v Mekinjah s 16. septembra (oboje NšAL).^* Da se Rubeisovo potovanje ni končalo v Kamniku, kot bi bilo mogoče skle- pati po vizitacijskem zapisniku, pa priča po- datek, da je škof 20. septembra tega leta po- svetil tudi novo cerkev sv. Luke v Praprečah pri Lukovici (NšAL, Viz. 4). DANIEL DE RUBIES, KAPRULANSKI SKOF, 1535 Rubeisova vizitacija iz leta 1523 je zadnja nam za zdaj znana vizitacija kakega oglejske- ga sufragana na Slovenskem, ki se kronološko še kolikor toliko navezuje na patriarhova pri- zadevanja ob koncu 15. in v začetku 16. sto- letja. Gradiva s tem letom zmanjka za dobro desetletje in šele leta 1535 srečamo Rubeisa spet na slovenskih tleh, ko je poleg Gorenj- skega moral obiskati tudi Štajersko. Vemo, da je škof 8. junija tega leta posvetil kor in glavni oltar cerkve sv. Duha v Cešnjevku (Lav- tižar, Kranj, ib.); 8. julija cerkev sv. Andreja v Pokorni vasi na Kozjanskem" in 14. julija stranski oltar sv. Ane v Sv. Lovrencu nad Bašljem (KAL 21/11). Ob tej priložnosti se je spet mudil tudi v Praprečah pri Lukovici, kjer je moral ponovno posvetiti cerkev sv. Luke (NŠAL, Viz. 4). Težko je reči, koliko nam podobo o oglej- skih vizitacijah te dobe kroji pomanjkljivo ohranjeno gradivo, nedvomno pa nastopa s sredino 16. stoletja čas, ki je spet temeljito pretresel duhovno življenje naše dežele. Pro- testantizem in s tem povezana okrepitev cer- kvene politike avstrijskih vladarjev na eni strani ter reformiranje katolicizma s triden- tinskim koncilom na drugi strani sta zahte- vala tudi od oglejskega patriarha drugačne in intenzivnejše oblike pastoralnega dela, ki pa je, kot vemo, takrat prineslo le neznatne re- zultate. OPOMBE 1. Zgoščen pregled v J. Grudnu, Cerkvene raz- mere med Slovenci v petnajstem stoletju in usta- novitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908, in F. Kovačiču, Zgodovina lavantinske škofije, Ma- ribor 1928, posebej str. 212 ss. — 2. J. Gruden, prav tam, str. 11 ss, kot škof znan iz virov iz, let 1436 do 1456. Med najzgodnejše njegove akte so- dijo odpustka za mekinjski samostan 9.; sept. 1436 iz Konjic (NŠAL) ter posvetitev cerkva v Kri- zah in v Brezjem nad Tržičem leta 1437 (NšAL Viz. 4, KAL fase. 21/13). — 3. K imenom vikarjev oglejskega patriarha, ki jih prinaša J. Gruden, str. 5 op. 2, lahko dodamo še naslednja: senjski škof Proibiva že 1340, 2/XI (v Seničnem na Gor.), Janez, škof emonski (Novigrad v Istri) (1350, 27 /XI), škof Lenart (1395, 15/III), pičenski škof Lovrenc (1389, 9/IV; kot generalnega vikarja ga omenja tudi Valvasor, Die Ehre Vili, v vrsitd pičenskih škofov), škof Bernard (1397, 16/11, v Velesovem), Jurij, škof »lessiensis« (?, 1400, 25/ VII, v Hočah); k prav tam, str. 6: škof Eberhard, ki je leta 1415 posvetil podružnico na sv. Jakobu nad Preddvorom, kajpak ni bil salzburški nad- škof istega imena (v viru: »episc. tefeliter.«, do- minikanec). — 4. J. Gruden, ib., 72. — 5. V na- daljevanju podajam posamezne vizitacijske po- ti i>o kronološkem vrstnem redu. Zaradi gospo- darnosti navajam vire praviloma le po izvirnikih in ne omenjam njihove objave ali omembe v Idite- raturi, čeravno jih je tu najti precej, zlasti v to- pografskih opisih župnij A. Koblarja, J. Lavtiža- rja in I. Vrhovnika. Označba NšAL brez lokacije pomeni zbirko srednjeveških listin v NšAL pod ustreznim datumom. — 6. J. Gruden, prav tam, str. 74. Ze 11. jan. 1482 je škof rekonciliiral cerkev sv. Andreja v Vratih (Thörl) na Koroškem (Koroški deželni arhiv). — 7. G. Vale, Itinerario di Paolo Santonio in Carinzia, Stiria e Carniola negli anni 1485—1487, Vatikan 1943 (Studi e Test 103), nemški prevod R. Egger, Die Reisetagebücher des Paolo Santonio 1485—87, Celovec 1947. — 8. Listini (druga je v prepisu) v Koroškem de- želnem arhivu (Kärntner Landesarchiv) v Ce- lovcu. Podatke iz tega arhiva mi je ljubeznivo posredoval dr. Wilhelm Wadl, za kar se mu na tem mestu najlepše zahvaljujem. Vsebdna drugih v tej zvezi nedvomno zanimivih listin, ki se hranijo po župnih arhivih na Koroškem, mi žal ni znana. Tako bi v ta čas utegnili uvrstiti tudi po- svetitev cerkve sv. Petra v župniji Šentjakob v Rožu (W. Fresacher, Erläuterungen zum histori- schen Atlas... II/8, 2 1966, str. 151.) — 9. F Ko- vačič, ib., str. 216. Podatka ne morem preveriti. — 10. F. Stele, Poliltični okraj Kamnik, Ljub- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 203: Ijana 1929. — 11. 16. maja; vizitator se je, glede na analogije, tu nedvomno mudil z namenom, da posveti cerkev, čeravno v gradivu o tem ni nič ohranjenega. — 12. Dovanke (Gablern) v župniji Dobrla vas? — 13. J. Lavtižar, Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj, Ljubljana 1901, str. 108—109, 114. — 14. Za Jeprco izdana listina, v kateri se ne omenjajo nikakršne pravice ljubljanskega škofa, kaže, da je tedaj župnija Sora, kamor je so- dila ta cerkev, še vedno ležala v mejah oglejske jurisdikcije. — 15. Posvečanje in potrditev kapel v Sloveniji v 1. 1523, GMD XVII (1936), 143—147. — 16. Ime drugega kraja je v zapisniku popačeno in dovoljuje misliti na Velesovo (ib., op. 32). — 37. I. Orožen, Das Bisthum und die Diöze- se Lavant IV, istr. 157 (po vizitaciji 1651 v KAL). Uporabljene kratice: A AU — Archivio arcive- scovile Udine, BCU — Biblioteca comunale V. Joppi Udine, KAL — Kapiteljski arhiv v Ljub- ljani v NŠAL, NŠAL — Nadškofijski arhiv v Ljubljani, NmKap — Arhiv novomeškega kapi- tlja v NŠAL. 4 K POZNAVANJU ŽITNIH MER NEKATERIH MEST IN TRGOV NA KRANJSKEM V PRVI POLOVICI 16. STOLETJA JANEZ SUMRADA V prilogi k urbarju gospostva Lož iz 1528' je ohranjen seznam — eden zgodnejših ure- jevalcev stanovskega arhiva mu je nadel ime »Tabela razlik med žitnimi merami« (Tabella des Undterscheidt der gethreidt Mass)^ — ki nam omogoča, z nekaj rezerve in seveda z zgolj približno natančnostjo, dopolniti gradi- vo še danes temeljne razprave Sergija Vilfa- na, posvečene razvoju ljubljanskih mer, za- voljo njihovega pomena pa tudi metrologiji cele Kranjske in deloma drugih slovenskih de- žel.^* Tabelo moremo primerjati z že objavlje- no preglednico koroških mestnih mer za težka žita v razmerju do dunajskega muta, ki izhaja iz srede 16. stoletja,* s pristavkom, da žal ni tako izčrpna. Da izmed vseh mest na nekda- njem Kranjskem manjka v seznamu prav Lož s svojimi žitnimi merami, je najbrž le še raz- log več za sklepanje, da preglednica ni prišla v sedanjo arhivsko razvrstitev kasneje in na- ključno, marveč da izvira z loškega ozemlja, najverjetneje iz približno tistega obdobja kot spremljajoči jo urbar, vsekakor pa iz časov pred poenotenjem kranjskih trgovskih žit- nih mer (po 1569).^ Za tak izvor vira bi go- vorili tudi — kasneje in z drugo roko vneseni — podatki za Ložu bližnja trga Ribnico in Senožeče. Ta tri lokalna tržišča je povezovala tedaj še pomembna trgovska pot z Dolenjske prek Blok in Postojnskih vrat k morju in je bilo zato pač nujno, da so v enem kraju poz- nali merske sisteme sosednjih tržnih središč.^ O žitnih merah nekaterih drugih mest velja, da jih je sestavi j alee tabele kasneje hotel upo- števati, pa pri sestavljanju našega vira očitno ni imel pri roki konkretnih relacij in je vpisal imena mest in ponekod tudi naziv merske enote. Zlasti pogrešamo številčnih podatkov za Kamnik, saj se lahko o žitnih merah Višnje gore in še posebej Škofje Loke poučimo dru- god. Preglednica tako vsebuje žitne mere kranj- slcih mest Novega mesta, Metlike, Krškega, Kočevja, Kostanjevice, Črnomlja, Kranja in Radovljice v njihovem razmerju do ljubljan- skega stara. To se nam bo zdelo povsem ra- zumljivo, če dostavimo, da se lokalne mere pogosto pojavljajo v relacijah do mer dežel- nih glavnih mest kot najpomembnejših na do- ločenem teritoriju.' Struktura vira postavlja pred nas nekaj vprašanj, na katera zatrdno ni moč odgovoriti, zato bodo rezultati nujno približni, še posebej, ker doslej zbrano gradivo o žitnih merah kranjskih mest dopušča le nekaj osamljenih primerjav. Tako smo prepuščeni sklepanju, na katerega od obeh sistemov ljubljanskih žitnih starov se nanašajo zapisane relacije, med težkimi žiti in ovsom ter vrhanja, raže- nja oz. valjanja v veljavi dva tipa ljublja- nskih starov: starejši za*težka žita (približno 90 litrov) in oves (105—106 litrov), in novi (106 litrov), s povečano kapaciteto do 110 li- trov (težka žita) oz. 118 litrov (oves). Za osno- vo preračuna smo vzeli idealni ljubljanski star v vrednosti 106 litrov, ki naj bi bil v času, ko je naš vir najverjetneje nastal, že prevladujoče uveljavljen.^ Seveda pa je pri tem treba upoštevati približke ± 12—16 li- trov, v 16. stoletju pred poenotenjem sta bila zaradi razlike pač glede na stari sistem ljub- ljanskega sitara in vrsto merjenih žit. 204 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 V razpredelnici je v srednji koloni podan navedek iz vira, v zadnji pa v litrih izražena vrednost vsakokratne merske enote za žita in ; njeno ime. i Iz preglednice izhaja, da je bila slika žitnih mer v mestih na Kranjskem pred občo uvelja- vitvijo ljubljanskega merskega sistema do- kaj pisana. Upoštevati moramo tudi, da se je hkrati precej spreminjala, zato zgoraj prika- zanih razmerij do ljubljanske mere ne sme- mo imeti za fiksna, ampak zgolj za odsev sta- nja nekje v prvi polovici 16. stoletja. Ze iz relativnih številk — relacij pa izhaja nekaj dovolj jasnih dejstev, da jih velja podčrtati. Tako imajo Kostanjevica in mesti metliške veje kostanjeviškega mestnega prava — Met- lika in Črnomelj — enoten sistem za merjenje žit. Pri tem se jim pridružuje kostanjeviški sosed Krško, kjer velja pravni režim štajer- skih mest in trgov, posebej Celja.*^ Sicer ohra- njeni privilegiji kostanj eviško-metliške li- nije mest o merah ne govore, tako da v prav- nem sorodstvu nismo našli vzroka za enoten merski ustroj. O merski ureditvi molče tudi mestne pravice za sestrsko novomeško vrsto.'* V luči podatka, da imajo štiri dolenjska me- sta enotne žitne mere, tudi precej bolje razu- memo — v zvezi s stanovskimi pritožbami proti povečevanju žitnih mer nekaterih mest na Kranjskem (1575) — zakaj je prav eno od imenovanih štirih mest, namreč Krško, ob- tožUo enega od preostalih treh, namreč Ko- stanjevico, da je bojda povečala svojo žitno mero. To se je dogajalo v obdobju poenotenja teh mer v deželnoknežjih mestih in trgih, ko so jih morala nekatera ob prehodu na ljub- ljansko zmanjšati (Kamnik, Višnja gora), dru- ga bržčas povečati, vse skupaj pa niti zdaleč ni potekalo gladko, temveč ponekod s precej- šnjim odporom." Verjetno je Kostanjevica da- jala povod za pritožbe s prehodom na ljub- ljansko oz. deželno mero, kar se zdi pomem- bno tudi zavoljo sklepanja o vrsti merske enote, ki smo jo za štiri dolenjska mesta si- cer izračunali, nismo pa dobili odgovora o nje- nem poimenovanju. Merska enota z 79,5 1 je vsekakor tako velika, da bi ji po v 16. stoletij u na Kranjskem uveljavljeni merski terminolo- giji šlo ime star, še posebej, ker bi bilo treba kobal s tolikšno kubaturo v primerjavi z ljub- ljansko mero zmanjšati (idealni ljubljanski kobal ima kot polovica stara 531). Skupne črte izkazujejo tudi žitne mere Ljub- ljane, Radovljice in Kočevja. Radovljiški star je enak polovici istoimenske ljubljanske me- re, kočevki mernik pa njeni četrtini, kar po- meni, da ustreza radovljiški star ljubljanske- mu kobalu, kočevski mernik pa ljubljanske- mu merniku. Zaradi časovne odmaknjenosti in pa ker se dajatvene mere pogosto razliku- jejo od trgovskih, ne moremo obravnavati žit- nih mer zemljiškega gospostva Kočevje iz se- demdesetih let 16. stoletja v primerjavi s ko- čevskim mestnim kobalom. Pri tem žal ne poznamo razmerja kočevskih dajatvenih mer do neke mere širšega teritorialnega pomena, čeprav smo dobro seznanjeni z njihovo notra- njo strukturo.'^ OPOMBE 1. AS, Deželni stanovi za Kranjsko, fase. 281, sign. Stan. I., zap. št. 409, fol. 599—638. Naša — gre za prvo od obeh prilog — je foliirana s štev. 633—634. — Na urbar me je svoj čas v povsem drugi zvezi opozoril višji razjiskovalnj sodelavec KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 205; S AZU prof. Božo Otorepec, za kar mu velja moja prisrčna zahvala. — 2. Ib., fol: 634. Pri tem je z urbarja prepisal letnico 1528 kot čas nastanka seznama. — 3. Sergij Vilfan, Prispevki k zgodo- vini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero (16.—19. stoletje), ZC VIII/1954, str. 27—86 (navajam: Vilfan, z zadevno stranjo). Bera metrologije za slovenske dežele je po ob- segu skromna; najbolje je po zaslugi Roberta Baravalleja obdelana Štajerska. Mimo slovensko in nemško pisanih del, ki jih uporablja prof. Vilfan, navajamo tehtna pretresa o merah v škofjeloškem gospostvu (Pavle Blaz- nik. Urbarji freisinške škofije. Viri za zgodovino Slovencev 4, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4, Ljubljana 1963, str. 90 si.) in v trgovskem prometu trgovcev in blaga iz zaledja na Reki v 16. in tri- desetih letih 17. stoletja (Ferdo Gesrin Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem, Viri za zgodovino Slovencev 5, Ljubljana 1972, str. 75 do 84). Oba sta nastala zaradi potreb, ki so se poka- zale ob izdaji zgodovinskih virov. Od nedavna je dostopen tudi Toneta Kolška Prispevek k zgodo- vini žitnih mer na celjskem območju v XVI. sto- letju. Celjski zbornik 1977—1981, str. 11—20. Za širše razglede je važna mednarodna Bibliographia metrologiae hiistoriae (Zagreb 1971) z dodatki (1975), ki sta jo s skupino sodelavcev pripravila pri JAZU Zlatko Herkov in Miroslav Kurelac. — 4. Vilfan, 50, 73 (dodatek 10). — 5. O poenotenju gl. Vilfan, zlasti 44—45, 48—49. — 6. Za trgovsko pot čez Bloke prim. F. Gestrin, Trgovsko pro- metni položaj Novega mesta (od ustanovitve do konca 16. stoletja), Novo mesto 1365—1965. Pris- pevki za zgodovino mesta, Maribor—Novo mesto 1969, str. 130—143; S. Vilfan, ib.; str: 105—106; J. Sumrada, Nekaj dz srednjeveške zgodovine Loža in okolice. Notranjski listi 1/1977, sitr. 33—34. — 7. Gre za tako imenovano računsko p>oenotenje mer. Gl. Vilfan, 29.-8. Vilfan, 48—49. — 9. Ta- bela bi nas kaj naglo zapeljala v zmotno trditev, da višnjegorski kobal (tako namreč prevajamo nemški schaf. Prim. Vilfan, 45) ustreza ljubljan- skemu staru, a nas od tega na eni strani odvrača marginalna opomba: Vergleich sy gegen die Lai- bacher mass, ki pove, da relacija ni bila vpisana, po drugi plafti pa tudi dosedanja ugotovitev, da ima višenjski kobal nekako 59,041 (Vilfan, 50, 75, dodatek 22). — 10. Prvotno je sitala tukaj šte- vilka 3, ki jo je pisar sam popravil v 4. — 11. Odebedjeni pokončni črtici pri Kočevju in Ra- dovljici berem kot 1. Sicer sta povsem podobni znatno tanjšima enicama pri Ribnici in Senože- čah, ki ju je zapisala druga roka. Khaufmass pre- vajam kot mernik (prim. Vilfan, 45); prestavlja se tudi dobesedno kot kupna mera (Blaznik, kot v op. 3, str. 438). — 12. Podatek iz okr. 1572 jeslu- žil Vilfanu (50 in 74, dodatek 19), da je z »manfl- šo verjetnostjo« izračunal kranjski star ovsa na 951. — 13. Kamniški star je bil nekolikanj večji od ljubljanskega (Vilfan, 44, 50). — 14. Za škofjeloške žitne in druge mere gl. P. Blaznik, kot v op. 3. — 15. Jože Mlinaric, Krško In njegova gospoščina v srednjem veku. Krško skozi čas 1477—1977, str. 39—40. — 16. Prim: Franc Koma- tar, Kostanj eviške mestne pravice, Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz-Joseph Gymnasiums in Krainburg für das Schuljahr 1910/1911, str. 1—7; Milko Kos, Iz metliškega mestnega arhiva. Etno- log X—XI/1937—1939, str. 26, 28; potrditev črno- maljskih mestnih pravic, 26. 7. 1566, Notranjeav- strijska privilegij ska knjiga 1564—1568, fol. 43' do 44' (prepis B. Otorepca v Zgodovinskem inšti- tudu Milka Kosa ZRC SAZU). Za novomeško linijo S. Vilfan, Novomeški privilegij iz leta 1365, Novo mesto 1365—1965, Maribor—Novo mesto 1969, str. 88—110; August Dimitz, Zur Geschichte der Städte und Märkte in Krain. I. Gottschee, MHK XIX/1864, str. 55—56, slovenski prevod v: Ivan Simonič Zgodovina mesta Kočevja in Ko- čevske, 500 let mesta Kočevje 1471—1971, str. 13 do 14; Janez Kranjc, PrivUegij mesta Loža iz leta 1477, Notranjski listi 1/1977, str. 41—64. — 17. Vilfan, 45. — 18. Peter Wolsegger, Das Urba- rium der Herrschaft Gottschee vom Jahre 1574, MMK IV/1891, str: 23—24: 206' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 O DVEH LJUBLJANSKIH BAROČNIH PORTALIH DAMJAN PRELOVSEK Prenekatera umetnina zaživi popolnoma v novi luči, kadar jo lahko zanesljiveje postavi- mo v prostor in čas, še zlasti pa, če se nam po- sreči izluščiti tudi ime njenega avtorja. To la- hko trdimo za dva znana in izjemno kakovo- stna baročna portala v Ljubljani, ki sta se do- slej izmikala trdnejši opredelitvi. Prvega je dal postaviti grof Orfeo Strassoldo, še preden je postal deželni glavar na Kranjskem, v veži svoje hiše na Novem trgu št. 6, drugega pa baron Avguštin Codelli v svoji palači na Bre- gu št. 20. Stopniščni portaP hiše na Novem trgu je oblikovan z dvema stebroma, ki ju k steni pri- klepajo po trije prstani iz tršega kamna. Pre- klada nad njima se prilega plitkemu oboku in je prav tako povezana s prstani. V temenu po- življa portal plastika glave s širokokrajnim klobukom in z nabranim ovratnikom. Druga- če kot vhodni rotovški portal, ki je doslej v literaturi veljal za njegov zgled,^ deluje vhod v veži Strassoldove hiše manj enotno prav zaradi naglašenih stebrov, ki silita s podstav- koma diagonalno v prostor in se zdita premoč- na za podpiranje šibke segmentne preklade. Precej poškodovana kamnita glava izdaja značilno kiparsko govorico Angela Puttija,» tako v voluminoznem. načinu obdelave celote kot tudi v nadrobnostih. Bližnje sorodnike bi kipu lahko našli v skoraj povsem sočasnih Portal v veži hiše na Novem trgu št. 6 (foto C. Narobe) starčevskih glavah emonskih škofov v Ljub- ljanski stolnici. Primerjati ga velja zlasti z obrazom škofa Maksima in njegovimi namr- ščenimi obrvmi. Tudi pramen las, ki na levi strani sili izpod klobuka moža na portalu, je oblikovan z značilnim Puttijevim duktusom. Hkrati kaže opozoriti še na plastiko starca s skoraj enakim klobukom in podobno zasuka- no glavo, ki jo je za stopnišče palače Pojana- Matteazzi v Vicenzi izklesal kiparjev učitelj Orazio Marinali. Grof Strassoldo si je skrbno zapisoval v po- sebno računsko knjigo vse izdatke v zvezi s posestjo v Ljubljani in z graščino Zalog pri Moravčah.^ Ni vedno jasno, kdaj gre za stavbo na Novem trgu in kdaj za hišo pred Karlov- škimi vrati, ki je bila tudi njegova last, ven- dar glede obravnavanega portala ne more biti pomote. Hišo na Novem trgu je grof Strassol- do kupil pozno spomladi leta 'l709 in se takoj lotil obsežnih prezidav, ki jih je zaupal stavb- nemu mojstru Carlu Martinuzziju.' Ne več ohranjeni glavni portal z maskaronom je iz- klesal kamnosek Francesco Grummik.' Leta 1712 pa je grof plačal kamnoseku Luku Mi- si eju izdelavo stopniščnega portala iz morav- škega kamna pred stopniščem, hkrati s porta- lem pred dvorano v nadstropju.' Ker sta Mi- slej in njegov kipar Angelo Putti tedaj sode- lovala tudi pri prezidavah Strassoldove gra- ščine Zalog pri Moravčah,^ je več kot verjet- no, da je v Padovi rojeni umetnik avtor glave v temenu ljubljanskega portala. Med portalo- ma v Str assoldo vi hiši in na ljubljanskem rotovžu torej ni neposredne zveze, ker je slednji najmanj šest let mlajši od prvega. Vhoda sta si tudi sicer malo podobna. Druži ju le členitev z vodoravnimi prstani, ki je bila v začetku 18. stoletja v Benetkah zelo razširjena. Portal v veži na Novem trgu je časovno na začetku velikega beneškega umet- nostnega vala, ki je nato skoraj dve desetletji preplavljal središče Kranjske. Kdo naj bi bil naredil načrt vhoda v zasebne prostore grofa Strassolda, kamnosek Mislej ali stavbenik Martinuzzi? Ce rešitev primer- jamo s fotografijo uničenih portalov na stop- nišču graščine Zalog," opazimo, da gre v Ljub- ljani za izrazitejši arhitektonski pristop k na- logi. To opravičuje misel o Martinuzzijevem avtorstvu, še zlasti, ker vemo, da je arhitekt za svoje stavbe tudi sam načrtoval kamnose- ški in kiparski okras.'* Nizek obok na Novem trgu Martinuzziju ni dovoljeval dovolj urav- notežene rešitve. Stebra sta premočna za ši- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 207 i bak vrhnji zaključek, kar moti klasične pred- stave o lepem. Opravka imamo torej s prev- zemom modnih vzorcev beneškega settecen- ta, ki se še niso udomačili. Dve leti pozneje zasledimo isto ekipo, to je Martinuzzija, Misleja in Puttija, pri najbolj kvalitetnem ljubljanskem baročnem portalu, pri glavnem vhodu v semenišče. Tudi tu opa- zimo razkorak med močjo Puttijevih velika- nov in razmeroma lahkotnim arhitravom nad njima. Kako so bile tokrat porazdeljene nalo- ge? Ali je tudi Martinuzzi sodeloval pri zasno- vi portala in je Putti skrbel samo za kiparski okras? Kako pojasniti neskladje med bogatim portalem in domala golo fasado? Taka in po- dobna vprašanja se odpirajo prav ob ogledo- vanju vhoda v veži Strassoldove hiše, še zla- sti, če pomislimo na popolno sozvočje Putti- jevih kipov z oltarno arhitekturo v šentja- kobski cerkvi. Sta Ignacijev in Jožefov oltar v celoti delo tega kiparja? Skratka, nejasnosti je več, kot jih je mogoče pojasniti, saj so si spomeniki med seboj slogovno preveč raz- lični. Jasno se zdi le, da je Mislejev umetniški delež pri vsem neznaten. Carlo Martinuzzi je bil predstavnik starejše stavbarske generacije, ki kmalu ni več mogla povsem ustreči željam po izrazito beneških arhitekturnih novostih. Čeprav doslej o njem nismo kaj prida vedeli, nekateri podatki ven- dar govore za spretnega in vestnega stavbar- rja.'' Umetnostnim predstavam članov akade- mije Operosorum so bili bližji nekateri Bene- čani, med njimi tudi avtor vhoda v mestno hišo. Luigi Bombasi. '- Njegov portal je ugla- šeno dekorativno delo, ki se slogovno močno razločuje od starejšega portala na Novem tr- gu. Pri Bombasi ju prstani ne oklepajo hete- rogenih arhitektonskih sestavin, ampak so mišljeni kot rustika, ki pomaga ritmizirati enotno komponirano celoto. Povsem nekaj drugega je vhod v hišo baro- na Codellija na Bregu.'^ Preseliti se moramo najmanj za tri desetletja naprej v čas, ko se je Ljubljana že poslavljala od beneškega ba- roka. V mesitu so tedaj živeli še nekateri po- membni talijanski umetniki, med njimi na primer stavbenik Candido Zulliani in kipar Francesco Robba, ki še niso izrekli zadnje be- sede, a vdor avstrijskega baroka je iz dneva v dan naraščal. Beneško usmerjena arhitektura je vztrajno ohranjala izrazito tektonsko nara- vo, se je pa hkrati oblikovno vse bolj iztanj- ševala. Nekdanje polnoplastične oblike so se umaknile drobnim grafičnim črtam in značil- nemu plastenju stene. Prehoda v rokoko ni- so nakazovale zavite oblike, pač pa »nežna« obdelava površine spomenikov. Angelo de Putti, glava na portalu v hiši Novi trg št. 6 (foto C. Narobe) Da bi portal s poprsjem viteza nastal so- časno z Jelovškovimi freskami v dvorani, ki so datirane v trideseta leta," se ne zdi verje- tno. Slogovno bi veliko bolj sodil v konec šti- ridesetih let, kar se ujema tudi s podelitvijo baronskega naslova lastniku hiše, Avguštinu Codelliju.'' Omenjena plastika viteza skupaj z upodobljenimi vojaškimi atributi in poudarje- nimi zastavami kaže na pridevek »von Fah- nenfeld«, ki ga je plemič iz goriške veje Co- dellijev prejel v letu svoje smrti 1749. To pa ne nasprotuje nastanku portala tudi že kako leto poprej, torej v času, ko se je lastnik hiše nestrpno pripravljal na slovesen trenutek sprejema baronske časti. Manj verjetno pa je, da bi bil Avguštin Codelli že veliko prej po- skušal tako bahavo ovekovečiti svoje razme- roma skromno plemstvo, ki mu ga je bil po- delil Karel VI. Kot zgornjo časovno mejo za nastanek portala pa moramo vzeti datum Co- dellijeve smrti, saj je ta hiša nato prešla v last trgovca in menjalca Janeza Štefana Gasperi- nija,'^ ki gotovo ni imel vzroka, da bi poveli- čeval nekdanjega lastnika stavbe. Ob spoznanju, da gre za italijansko občute- no delo iz poznih štiridesetih let, se lahko pri- bližamo tudi umetniku. Poleg mestnega ar- hitekta Candida Zullianija prihajajo tedaj v poštev še kamnoseki in kiparji Luigi in nje- gov sin Carlo Bombasi, Francesco Grumik, Francesco Rotman in Francesco Robba. Por- tal je v resnici dovolj soroden sočasnim Zul- liani j evim rešitvam — na primer vhodu v graščino Coricane" — zlasti kar zadeva se- stavljanje v plasteh in diagonalno zapolnitev vogalov vhodne odprtine. Vendarle pa gre za 208 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 veliko bogatejšo kamnoseško govorico, kakr- šna pri tem stavbeniku ni običajna. Kar za- deva italijanske kamnoseke, ki so konec šti- ridesetih let delovali v Ljubljani, vemo nekaj več le o že omenjenem avtorju rotovškega portala, Luigiju Bombasiju.'^ V začetku šti- ridesetih let je skupaj s Francescom Grumni- kom izdelal dokaj razgiban portal nekdanje- ga mestnega hotela, imenovanega tudi Pri div- jem možu, na Ciril-Metodovem trgu št. 21. Med tem portalem in obravnavanim spome- nikom na Bregu ni mogoče zaslediti skoraj nobene večje slogovne sorodnosti. To velja tu- di za Rotmanove portale, seveda, če je vhod v dolsko graščino resnično samostojno delo tega kiparja, kot trdi baron Erberg.'* Od vseh na- vedenih umetnikov prihaja v poštev torej le še Francesco Robba. Ta si je po smrti doma- čina Gregorja Mačka 1745 pridobil tudi na- slov mestnega stavbnega mojstra. Zato je ze- lo vabljiva misel, da bi bila zunanjščina Co- delli j eve hiše na Bregu lahko redka priča doslej skoraj popolnoma neznanega Robbove- ga stavbeniškega delovanja.^" Kako je mogo- če zagovarjati to misel? Najprej si velja po- bliže ogledati samo plastiko na portalu. Obraz vojščaka z mesnatimi ustnicami, značilno mo- deliranimi lici in nosom, nas spomni na Rob- bov kip cesarja Karla VI., ki ga hrani Mest- ni muzej, dovolj blizu pa je tudi plastiki star- ca z vihar j očim ogrinjalom na ljubljanskem mestnem vodnjaku. Se zgovornejša je perja- nica na čeladi. Oblikovana je bujno in popol- noma enako stilizirana kot angelske peruti Portal hiše na Bregu št. 20 (foto C. Narobe) Francesco Robba, glava s portala na hiši Breg št. 20 (foto C. Narobe) na Robbovih oltarjih pri Sv. Jakobu ali v ljubljanski stolnici. Tudi draperija ppprsja močno spominja na oblačilo omenjenega ce- sarjevega kipa. Prav tako prepričljiva je celota. Dasi se na prvi pogled zdi, da portal na Bregu nima ve- liko skupnega z zrelimi baročnimi oblika- mi Robbovih oltarjev, nas sočasno nastali vod- njak pred mestno hišo opozarja na dvojnost v kiparjevem delu. Medtem ko so oltarji berni- ninijevsko razgibani, kar je nasledek vpliva arhitekta Giuseppa Pozza,^' pa je veliko stro- žja arhitektura vodnjaka bližja beneškemu klasicizmu. Posebno poučni so robovi obeliska in njegovega podstavka, ki zbujajo vtis, da gre za plastenju portala na Bregu podobno sestavljanje marmornatih plošč. Polžasto za- viti kapiteli portalnih pilastrov so v prerezu podobni spodnjemu delu obeliska na vodnja- ku. Krogla s kovinsko konico, ki zaključuje mestni vodnjak, je na portalu ponovljena kar dvakrat. Značilen okras vhoda so tudi polžasti zavoji, kakršne zasledimo tudi na podstavku obeliska. Obris reliefa z vojaškimi atributi nad vhodom v Codellijevo hišo pa najdemo spet v atiki Robbovega velikega oltarja pri ljubljan- skih frančiškanih ali še izraziteje na podstav- ku kipa sv. Janeza Nepomuka, ki je nekoč stal v kapelici ob črnuškem mostu in krasi sedaj fasado šentflorjanske cerkve. Skratka, gre za oblikovni slovar, ki je preveč oseben, da bi ga mogli izpeljati le iz splošnih slogovnih znakov določenega časa. Robba je bil rojen kipar in tudi, kadar se je loteval izrazito arhitekton- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 2091 skih nalog, jih je najbrž obravnaval povsem kiparsko. Ce predpostavimo, da naj bi bila njegova vsa zunanjščina Codelli j eve hiše, se zdi trditev še tolikanj bolj upravičena. Stav- ba je enakomerno prepredena s pilastri, pou- darek pa je na portalu. Ta ni v sredi glavne fasade in tudi ni z njo zraščen. Kipar se ni znal ogniti zadregam ob stiku s pilastri in z zidcem, ki teče čez vso zunanjščino, niti se ni potrudil organsko vključiti okno nad vhodom v kompozicijo portala. To bi lahko dosegel z balkonom ali bogatejšim arhitektonskim okrasjem. Ce povzamemo uvodno misel, so ugotovitve o obeh ljubljanskih portalih nov drobec v mo- zaiku baročne umetnosti na Slovenskem. Po- magajo lahko odpreti nove strani v zgodovini našega baroka, ki se ga po prvih temeljnih študijah velja lotiti nadrobneje in bolj po- globljeno. OPOMBE 1. Portal je zaradi dvokrilnih vrat, ki so se od- pirala proti Biiopnišču (ohranjeni tečaji!), nekoliko pomaknjen v hodnik. Prehod na desni so oprli veliko pozneje. — 2. N. Sumi: Ljubljanska baroč- na arhitektura, Ljubljana 1961, p. 36. — 3. O Puttiju cf. E. Ce vc, kipar Angelo Pu- tti in njegovo delo na Slovenskem, Zbornik za likovna umetnosti, št. 9, Matica Srpska, 1973, pp. 257—271. — 4. AS, Dol, Gr. A. L, fase. Iil7 (Stras- soldo), ovoj Hiše v Ljubljani. Prof. Majdi Smole se zahvaljujem za pomoč pri branju grdo pisane- ga originala. — 5. Ibid., fol. 1. — 6. Ibid., fol. 19; Kamnosekov priimek je v aktih zelo različno na- pisan (cf. D. Prelovšek, Kje se je šolal kipar Franc Rotman?, Kronika, XXIV, 1976, p. 106, op. 7). — 7. Ibid., fol. 20 — 8. Ibid. — 9. M. Zupan- čič-M. Zontar: Gradovi na domžalskem in morav- škem območju, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, zv. 95, Ljubljana 1979, p. 29; fototeka Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine SRS. — 10. Archivio di Stato, Trst, Intendenza commerciale per il Litorale in Trieste, No. 373, fol. 23 (Ob zidavi tržaškega lazareta 1721 se je inž. Weis pritoževal, da želi Martinuzzi stavbo okrasiti z bogatimi stopnicami, kipi in drugim nepotrebnim okrasjem, kot da bi šlo za zidavo prave palače) — 11. Cf. V. Steska, Naši stavbarji minule dobe. Zbornik za umetnostno zgodovino, III, 1923, p. 6; cf. tudi op. 10. — 12. S. Vilfan: Zgo dovina ljubljanske mestne hiše, knjižnica Kronike zv. 4, Ljubljana 1958, p. 41. — 13. Portal je izkle- san z podpeškega marmorja in je danes v zelo slabem stanju. Ob urejanju pločnika so z asfal- tom razkrili njegov spodnji del. Okoli leta 1973 — natančne dokumentacije na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki je Mp reševal, nimajo — je ob napeljevanju PTT ktblov neki delavec stopil na kip vojščaka, ki je padel na tla in se razbil. Plastiko je restavriral akademski kipar Momo Vukovič in jo zamenjal z odlitkom iz umetne smole. Ker Mestni muzej ni bU. pri- pravljen prevzeti Robbov original, so ga pozneje namestili v nišo gostilniške s.obe Pri vitezu. Po- leti 1982 je odpadel velik del venca nad levim kapitelom. — 14. S. Mikuž, Ilovšek Franc, ba- ročni slikar, 1. del, ZUZ, XVI, 1939/40, p. 19 — 15. O Avguštinu Oodelliju cf. Primorski isiovenski biografski leksikon. Gorica — 16. V. Fabjančič: Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev, tip- kopis, Ljubljana 1940/43, 2. del., s. v. Breg 14. — 37. D. Prelovšek-L. Osjak-P. Štrukelj : Coricane, Kulturni dn naravni spomeniki Sovenije, zv. 91, Ljubljana 1979, p. 4. — 18. Cf. V. Steska, Ljub- ljanski baročni kiparji, ZUZ, V, 1925, p. 92; M. Stele, Ljubljansko baročno kiparstvo v kamnu, ZUZ, n. v., IV, 1957, pp. 59—60. — 19. AS, Dol, Gr. A. I., 248 r, fol. 41 in 1/98 r. — 20. O Robbu kot stavbarju vemo le, da je leta 1749 po nalogu magistrata skupaj s C. Zulliani jem izbral pro- stor za novo opekarno in ugotavljal vzroke za vlažnost Sentpeterske kasarne. (A. Vodnik, Fran- cesco Robba, Kronika slovenskih mest, III, 1936, pp. 226—227). — 21. D. Prelovšek, Šolanje kipar- ja Francesca Robba, Kronika, XXVIII, 1980, p. 108. 210 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 ZDRAVSTVENA SKRB ZA PODEŽELJE v 18. in 19. STOLETJU VIKTORIJAN DEMSAR Mislim, da je prav edinstveno za slovensko podeželje, kar je zanj storil človekoljubni Pe- ter Pavel Glavar tudi v zdravstvenem oziru poleg že znanih njegovih prizadevanj za zdra- vo kulturno, versko in gospodarsko rast slo- venskega človeka v 18. stol. S svojim zgledom je pokazal, kako je treba skrbeti za zdravje. Ko je že bil upravitelj go- spoščine malteškega viteškega reda v Komen- di, je dal skopati 1749. leta na dvorišču zunaj komendske graščine 29 m globok vodnjak, da bi imeli zdravo izvirno vodo, ki so jo pogreša- li v graščini kakor večinoma tudi drugod v okolici, zlasti v Mostah in Suhadolah. Uporaba vode iz krajevnih potokov, kjer se je napajala tudi živina, je povzročala večkrat huda obole- nja, zaradi katerih so včasih množično umirali (znano je za leto 1757). Pa tudi živinska kuga se je rada pojavljala. Glavar je ta svoj vodnjak, ki še obstoja in je uradno zaščiten, uporabljal tudi za hladil- nik v vročih poletnih dneh. Ko je ta razgleda- ni mož kot župnik obsežne komendske župni- je (3,000 duš) obiskoval svoje župljane in prav vse hiše te župnije, h kateri so tedaj spadale tudi Tunjice, Zapoge in Pšata na Cerkljan- skem, je videl pomanjkanje higiene v premno- go nezdravih bivališčih, zlasti med lončarji. V isti sobi se je izdelovala glinasta posoda, po- zimi tudi sušila in v istem prostoru so zlasti pozimi spali zdravi in bolni. Tudi zdrave vode mnogokje ni bilo. Tem ljudem je hotel po- magati, posebej bolnim, o čemer bo še govor. V vseh zadevah je bil svojim ljudem najboljši svetovalec. Tako s svojim zgledom, s poučno besedo pa tudi s finančno pomočjo (kar je raz- vidno iz njegovega prvega testamenta leta 1752). Večkrat je bila v času njegovegai delovanja v Komendi živinska kuga, zlasti še leta 1761, ko je samo v Suhadolah poginilo čez 100 glav goveje živine, pa tudi v Mostah, na Križu in G maj niči je večji del živine zbolel, v grašči- ni pa je bilo vse zdravo, ker se je pazilo na higieno kot trdi tedanji kaplan Zagoričnik v pismu z dne 15. 9. 1761, ki ga je poslal P. P. Glavarju, tedaj bivaj očemu v Rimu: » Omnia sunt sana, praeservativa tamen adhibentur solicite ac stabula sunt occlusa». Radi so upo- rabljali apno za beljenje hlevov in pri zakopu poginule živine. Leta 1766 se je Glavar preselil iz Komende na svoje graščinsko posestvo v Lanšprežu pri Mirni na Dolenjskem, ki ga je kupil za 25.000 forintov od grofa Alojzija Auersperga. Tudi tu je Glavar ljudem vsestransko pomagal k napredku. Ko se je pa čutil oslabelega — bil je srčni bolnik, ki mu je trebanjski kirurg po- novno puščal kri — je 21. 1. 1784 poskrbel za oporoko, v kateri je določil za glavnega dedi- ča revne in bolne brez razlike stanu iz ko- mendske fare na Gorenjskem in za podložni- ke lanšpreške gospoščine. Umrl je v Lanšpre- žu 24. 1. 1784. »Za vse te bolnike naj se zgradi primerna bolnišnica s stalnim zdravnikom v Komendi,« kjer sem ¦— tako pravi v oporoki — »večino svojega premoženja s svojo prizadevnostjo kot začasni upravitelj imenovane Komende, tudi istega pridobil. »To oporoko so podpisali poleg testator j a še zdravnik Anton Jelovšek, kirurg Jože Ebert, mirenski vikar Franc Gartner in šentrupertski nadžupnik Štefan Videtič. Svojima posebnima zaupnikoma: novome- škemu proštu dr. Martinu Jabačinu in svojemu adoptirancu beneficatu in magistru Jožefu Tomlju v Komendi pa je dal še posebna na- vodila, po katerih oba dosmrtno uživata do- hodke iz lanšpreškega 'posestva, po smrta obeh pa naj se uredi izgradnja bolnišnice v Komendi iz prodane gospoščine v Lanšpre- žu. V oporoki je določil, naj imajo v tej bolniš- nici prednost najprej domačini in med ubož- nimi najubožnejši. Ti naj bi bili oskrbovani s potrebno hrano, obleko, zdravili, posteljnino in ljubeznivo postrežbo. Določil je, naj se nastavi zdravnik, ki je ljudomil in vešč jezika domačinov, torej vešč slovenskega jezika. Zdravnik naj ima prosto stanovanje, letno plačo 150 forintov ter sme zdraviti tudi druge zunaj bolnišnice, vendar ne na škodo bolnikov v bolnišnici. Posebej zahteva, naj ima zdravnik vedno pripravljena potrebna zdravila in naj o njih vodi poseben zapisnik. Upravo bolnišnice vodi komendski Glavarjev beneficiat, ki mora vso potrebno oskrbo urejevati. Bolnike mora obi- skovati in poizvedovati, kaj potrebujejo. Zdravnik pa naj ga dnevno obvešča o stanju bolnikov. »Za večne čase« ima pravico spreje- mati v bolnišnico beneficiat, v primeru smrti pa župnik ali kaplan v Komendi. Predlagati sprejem domačih bolnikov ima pravico ko- mendski župnik, za lanšpreške pa lanšpreški posestnik, v primeru administracije »Komisija ustanov« in če te ni, pa ima pravico svoje rev- ne in bolne farane predlagati krajevni župnik. Beneficiat je dolžan vsako leto konec ja- nuarja predložiti obračun za preteklo leto ko- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 2111 »Glavarjeva bolnica« špiial v Komendi misiji ustanov pri deželni oblasti: koliko bol- nikov je bilo oskrbovanih, koliko jih je umrlo, koliko ozdravelo in koliko jih je ostalo v bol- nišnici, koliko je stalo vzdrževanje za zdra- vila in drugo oskrbo. Da se bo mogla bolnišnica zidati in z vsem okrbovati, naj se v ta namen takoj uporabi polovica dohodkov po smrti prvega uživatelja (seveda se morajo prej odplačati morebitni dolgovi na posestvu). Po teh navodilih sta izvršitelja Glavarjeve oporoke sestavila Ustanovno pismo 8. okto- bra 1784, ki je bilo z raznimi navodili še po- sebej potrjeno od kranjske deželne vlade v Ljubljani 9. 7. 1803. Preden je prišlo do gradnje te bolnišnice, je bilo treba še mnogo ovir odstraniti. Sprožena je bila misel, naj bi se izkupiček prodane Gla- varjeve graščine uporabil za bolnišnico usmi- ljenih bratov v Ljubljani. Temu se je uprl' komendski beneficiai Tomelj. Vsa zadeva je bila predložena cesarski dvorni pisarni na Du- naju, ki je s svojim dvornim dekretom z dne 31. 1. 1799 končno odbila kakršnokoli dru- gačno razlago Glavarjeve oporoke, kakor je testator sam hotel imeti opravljeno. Tako se je pod vodstvom beneficiata Petra Janežiča leta 1804 zgradila bolnišnica — (»Krankenhaus« — imenovana v oporoki in prav tako tudi na gradbenem načrtu iz 1802). Ko je bila zgradba tudi notranje oprem- ljena, so leta 1805 sprejeli prve bolnike. Do le- ta 1812 je bolnišnica po testatorjevi zamisli neovirano delovala. To leto pa je francoska okupatorska oblast po intendantu Baselliju isto ukinila in ves kapital prenesla na ljub- ljansko civilno bolnišnico z obljubo »da bodo komendski bolniki dobivali dnevno po 7 kraj- carjev«. Toda ti bolniki so bili opeharjeni, ni- hče ni dobil niti krajcarja. Po končani francoski okupaciji je avstrij- ska deželna oblast v Ljubljani (16. okt. 1815) zopet vso imovino Glavarjeve ustanove vrnila komendski bolnišnici, ki je ponovno začela delovati. Število bolnikov je vedno naraščalo, zato se je morala zgradba povečati, seveda z novimi težavami. Kranjski deželni odbor je postal poseben varuh Glavarjeve bolnišnice, ki je konec 1864. leta imela že bogato vsoto 167.025 forintov. To bogastvo je začelo mnoge mikati, da si ga prisvojijo. Tako je kamniški župan dr. Voš- njak, ki je bil tedaj deželni poslanec, dosegel od deželnega odbora v Ljubljani (št. 9093 z dne 7. 1. 1889) predlog, naj bi se kapital ustanove (konec leta 1886 je znašal že 195.233 forintov) prenesel v Kamnik, kjer bi se lažje zgradila večja bolnišnica. Ta predlog je komendski upravitelj bolni- šnice župnik Matevž Tavčar odbil s pojasni- lom, da bi bila vsakršna odtujitev denarja in ukinitev bolnišnice v Komendi v nasprotju z namenom testator j a in z že citiranim cesar- skim dvornim dekretom. Vse mogoče (trditve Kamničanov so sprožile novo misel, naj bi se del kapitala odtrgal za novomeško bolnišnico, ker je Lanšprež v tej dolenjski regiji. Tudi to bi bilo nekaj nasilnega. Vse to prerivanje sem in tja je zaključila končna obravnava v Komendi z odlokom de- želne vlade št. 13810 z dne 27. 11. 1907. Tedaj se je odločila preureditev Glavarjevega zavo- da in namestitev stalnega zdravnika v Ko- mendi. Ostalo pa je pri starem, le strežništvo 212! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 se je spremenilo. Laične strežnice so zamenjale izšolane bolniške sestre — usmiljenke iz Za- greba, ki pa so po prvi svetovni vojni odsto- pile to strežništvo ljubljanskim usmiljenim sestram. Prva svetovna vojna je uničila tudi ves ka- pital Glavarjeve bolnišnice, ki je znašal leta 1914 veliko vsoto 545,718 kron. Takratna de- želna vlada je brez vednosti upraviteljstva bolnišnice to vsoto na svojo roko odstopila za vojno posojilo in s tem se je tudi Glavarjeva bolnišnica spremenila po letu 1918 v ubožno ustanovo za oslabele osebe, za katere so po ukinitvi določene letne dotacije od nove ju- goslovanske oblasti v Ljubljani do leta 1928 morale plačevati odtlej tiste občine, ki so ime- le svoje »uboge« v tej ustanovi, ki je tolikim ljudem skozi dobro stoletje izkazovala vso re- snično bolniško oskrbo iz usitanovnikove imo- vine-gratis. Stalni zdravnik je bil v Komendi le obča- sno. Sicer pa je bolnike oskrboval zdravnik iz Kamnika. Kvalificirane bolniške sestre usmi- ljenke so po zdravnikovem navodilu skrbele za oslabele, pa tudi zunanjim ljudem so mno- go dobrega storile za zdravje. Se danes je živ spomin na »špitalske sestre«. V zadnjem letnem poročilu (z dne 6. 3. 1941, št. 9) prosvetnemu oddelku banske uprave v Ljubljani je upravitelj bolnišnice župnik Ja- nez Zabukovec sporočil, da vrednostni pa- pirji v skupnem znesku 545.748 avstrijskih kron in 68 vinarjev, ki jih banska uprava dravske banovine hrani, niso nič donesli. V oskrbi pa je bilo leta 1940 11 onemoglih mo- ških in 7 žensk. Za domače prizadete je plače- vala komendska občina v prvem četrtletju po 7 din, v drugem četrtletju do 1. okt. po 8 din in zadnje četrtletje po 8 din in pol. Za tuje pa so plačevali od 7 do 10 din dnevno. To je bilo zadnje uradno poročilo s pečatom P. P. Glavarjeva bolnišnica v Komendi.« Leta 1947 pa je ustanova Glavarjeve bolniš- nice prenehala delovati. Zgradba z vrtom je postala last ljudskega premoženja. Bolnike in onemogle iso prelselili v »Dom počitka« v Mengšu in Domžalah. Žal, skoraj polovica gradbene zunanjosti je izgubila prvotno lice, ko so več prostorov znotraj preuredili za šolske razrede. Danes v zgradbi ni več šole, pač pa je po zaslugi kra- jevne skupnosti v Komendi prenovljena nek- danja Glavarjeva bolnišnica postala splošni arhiv kamniške Občine in Društvo upokojen cev ima v pritličju nekaj prostorov. Pri ljudstvu pa je še trden spomin na Gla- varjevo bolniško ustanovo, ko se ta zgradba še vedno redno imenuje »špiital«. Ker pa je vsak podatek o zdravstvu v teku preteklih stoletij na Slovenskem res drago- cen, je le prav, da se poslužimo tudi cerkvenih oznanilnih knjig, saj se je skoraj povsod (še do druge svetovne vojne) ljudstvo obveščalo v cerkvi tudi o zdravstvu, ki je zadevalo na splošno vse ljudi, kot npr. cepljenje otrok zo- per koze, skrb za higieno pred nalezljivimi boleznimi in podobno. Pa tudi o vpeljavi mr- liškega ogledništva je zanimiv zapis v teh knjigah. Za primer imam pri roki več oznanilnih knjig iz 19. stol. od leta 1824 dalje v župnij, arhivu v Komendi. Obstoji 9 takih knjig od 1824 do 1900. Pisane so večinoma v takratni ljudski slovenščini pa tudi v nemščini in la- tinščini. Cerkev je skušala pomagati, če je šlo za ljudski blagor in za ljudsko zdravje. To se je navadno sporočalo faranom, ki so bili navzoči pri nedeljskem bogoslužju, iz oznanilne knji- ge. Kar pa ni bilo primerno za oglaševanje v cerkvi, je pa poseben občinski klicar oklice- val zunaj cerkve in to mnogokje še po drugi svetovni vojni po jutranji maši. V mestih, kot npr. v Kranju je občinski stražar z bobnanjem klice val ljudi na poslušanje odločb raznih ob- lasti še po prvi svetovni vojni. Dandanes ve- mo, kako je s takimi obvestili. A Po letu 1825 je bilo vsako leto skrbno ozna- njeno cepljenje zoper koze: kdaj in kje bo potekalo in za katere otroke. Po cepljenju pa so bile matere posebej povabljene, da že ce- pljene otroke prinesejo na pregled. Seveda se ta navodila niso stoodstotno izpolnjevala, vsaj začetkoma ne. Zato je tedanji župnik Franc Peterca na 5. pobinkoštno nedeljo 1825 ozna- nil, da je treba prinesti še necepljene otroke v župnišče »v tork dopoldne in popoldne« da kakiga atepanja ne bote imele, bogajte!« Ta- ko se je podobno ponavljalo še več let. O bin- koštih 1830 pa je bilo povedano: »Otroke, ki se jih ne prinese v župnišče, boste morali ne- sti u Mekinje«. (Tedaj je bil kamniški okrajni urad v mekinjskem samostanu). Pozneje je bilo cegljenje otrok s pregledom ali v mež- nariji ali v špitalu ali v šoli v Komendi. Iz oznanila župnika Martina Grosa na 5. pobink. ned. 1840 pa je razvidno, da zavest o koristnosti cepljenja otrok zoper koze še ni zajela ljudske duše na splošno. Naj navedem: »Juter na sv. Urbana dan imajo vse matere cele fare zjutrej ob 9. uri svoje otročiče kte- ri so letos rojeni in tud vse druge kater so že pred rojeni, pa jim niso še koze stavlene ble, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 213 U mežanarijo pernest, da jim bodo koze stav- lene. Nobena nima ven ostati. Ce bo ktera ven ostala, bo s tistim poštrafana, katere so za ta- ke puntarce postavlene.« V poznejših oznanilih ni več strožjih opo- zoril, iz česar je sklepati, da so to zdravstveno preventivo začeli jemati resno. Gotovo pa je k splošni zdravstveni izobrazbi pri ljudeh pri- pomogla tudi Glavarjeva bolnišnica v Komen- di, kjer je bil zdravnik z določeno nalogo po- magati tudi bolnikom zunaj bolnišnice. B Zanimiv je pouk o strupenosti volčje češnje ali volčjaka, ki raste po naših gozdovih. V oz- nanilni knjigi je napisano nemško besedilo v gotici in sicer na 21. pobinkoštno nedeljo 1826. Nazorno opiše liste, dišeči cvet, iz katerega postane v avgustu že lep temnoplavkast sad, vabljiv, omamljiv in zelo strupen. Ce človek užije tak sadež, postane omamljen, prične ss dušiti in bruha; lahko povzroči tudi očesno slepoto. Protisredstvo: Obkladke s kisom na- močene polagati na trebuh in nogi ter klistir iz ajbiša (slez) in pšenice. C Leta 1836 je morala v vaseh Moste, Suhado- le in tedanji Kaplavasi razsajati hujša bolezen, ki pa ni označena. Ker je razsajala v avgustu, ko je tudi v tem stoletju kdaj do ureditve vo- dovoda po drugi svetovni vojni razsajal tifus, je verjetno tudi itedaj bil tifus, tista »huda bolezen«. V tem času so se vodnjaki izsušili, zato so ljudje tudi zase uporabljali vodo iz Pšate ali Tun j išče, kamor so redno vodili ži- vino napajat. Na 13. pobink. nedeljo — 21. avgusta 1836 — je bilo oznanjeno, da bo v sredo na sv. Jer- neja dan maša na Križu v zahvalo, »da je hu- da bolezen prenehala in da so bile druge vasi v fari te strašne šibe obvarovane.« Tudi že leta 1757 je razsajala po komendski fari nalezljiva kužna bolezen, kot jo omenja pismo komendatorja Testaferrate kot »molte gravissime malattie di febre maligne«, zaradi katere je bil v Komendo poslan od deželne vlade poseben zdravnik, da bi olajšal in zdra- vil te obolele, med katerimi jih je od 100 ko- maj 50 ozdravilo. (Pismo, poslano P. P. Gla- varju z Malte 13. dec. 1757). Iz tega poročila o najtežji vročinski bolezni je sklepati, da je mogla biti tista bolezen verjetno ali tifus ali griža, ko je bila v avgustu do začetka jeseni. D V nedeljskem oznanilu 10. 3. 1871 je pove- dano: »Na Notranjem pa tudi po nekaterih krajih na Dolenjskem je veliko pomanjkanje in lakota. Po vsih krajih se za te reveže mili darovi pobirajo, torej se spodobi, da jim tudi mi kaj pomagamo. Zato bo danes teden mež- nar po cerkvi darove pobral«. Nabralo se je 16 goldinarjev in 50 krajcarjev. Za tedaj kar lep denar. Lakota pa je povzročala nedohranjenost in s tem tudi razne bolezni. Ljudje so si poma- gali po svojih najboljših močeh. E Čeprav naslednje ne sodi naravnost k zdrav- stvu kot takemu, se mi zdi vendarle umestno, da se ne opusti vest o začetku mrliškega ogled- ništva na slovenskem podeželju. Na Veliko noč 1825 je vpisano: »Vam ozna- nim, de od visoki deželne oblasti je bilo že pred dvema lejtmi zapovedano, da mora tudi po deželi kakor je že po mestih zdavnaj na- vadno sledni mrlič od u timu postaulenega moža poprej ogledan — on pokopan biti. Krog in krog nas se je to ogledovanje že pred časa začelo. Kresija tudi to per nas upelati zapove. Namen merliča ogledovati pa je ta-le: 1. Da koga živiga, ktiri se jim smertni zdi, ne pokopljejo. 2. Za nalezljive bolezni hitro zvedeti, da more Gosposka precej od začetka nevarnost odverniti. 3. Obvarovati, de se merličeva bolezen po obleki in poj steli umerevšiga druzih ne prime in ne raznese. 4. Zvedeti skrivni poboj in ubijavca. De se ta dobrotljivi namen merliča ogledo- vanje doseže, je per tim to-le potrebno: a) Povedati merliča bolezen. b) Ogledati merliča c) V potrebi razsojevalca ogled imeti. Noben merlič se ne sme po postavi prej ka- kor 48 ur po storjeni smerti pokopati, zunaj ktiri hitro gnije in smerde ali to le po zado- blenim gosposkinskim dovoljenjem. Merliča ogledovati bi imeli le padarji, kir pa tega ni soseska med seboj umniga in po- šteniga moža ktiri zna pisati, u tim zvolijo. Jaz menim, de ne boste nič čez to imeli, ker sim jez k tim šolmaštra odbral. Od tega mora zde j po postavi vsak merlič u moji fari ogle- dan biti in poprej ne bode noben pokopan, dokler ne bode od šolmaštra meni zedelc na- prej pisan odra j tan. 214 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 Kaker hitro tedej eden tu ali tam umeri bode, tako hitro za naprej šolmaštra za ogle- dovanje pokličite, cvancgarca mu bode mo- gla po postavi za to delo dana biti in šolmašter bode po njemu danih postavah ravnal.« To delo je opravljal učitelj skozi 19. stoletje ko je bil učitelj navadno tudi še organist in cerkovnik. Ko" pa je nastopil konec prejšnje- ga stoletja organist obenem tudi cerkovnik kot samostojno službo je učitelj bil tega bre- mena odvezan. Organist pa je to opravilo vr- šil še več let po drugi svetovni vojni, dokler ni to delo prevzela strokovna zdravstvena slu- žba. Iz teh skromnih podatkov je razvidno da so tedanji c,dgovorni faktorji skušali ne samo v mestih, temveč tudi po podeželju osnovna zdravstvena navodila ljudem približati, koli- kor so bila nujno potrebna in splošno že zna- na in priznana. VIR 1. Beneficijski arhiv v Komendi — oporoka P. P. Glavarja. — 2. Župnijki arhiv v Komendi — oznanile knjige iz 19. stoletja. PRISPEVEK K PODOBI O VOJAŠKEM UPORU V MARIBORU LETA 1919 JANEZ J. ŠVAJNCER Tudi po posvetu slovenskih zgodovinarjev v Mariboru je ostal vojaški upor julija 1919 še vedno nedorečena tema, kar je bilo zapisano že v poročilu o zborovanju.' Tudi ob želji po zaokrožitvi podobe o uporu s pomočjo arhiv- skih virov iz Avstrije je vendarle mogoče do- dati nekaj dejstev ali poizkusov drugačnih ali dodatnih razlag že znanih virov. Zakaj? Vojaški upor julija 1919 v Mariboru in med vojaštvom (mariborskega polka) na koroškem odseku je v obravnavanju prerasel meje zgo- dovinopisnega odnosa do teme, kar je bilo mo- goče najbolje oceniti prav na mariborskem po- svetu in kar je mogoče ugotoviti tudi po do- ločenih zapiskih, do katerih prihaja v časo- pisju. Ob nespornem zgodovinskem odnosu raziskovalca dr. Zevarta do upora^ je prišlo tudi do drugačnih razlag. Nekateri ekstremni razlagalci skušajo vzroke in podobno upora prilagoditi svojemu konceptu. Boljševiško tendenčna plat razlage bi rada videla v upo- ru pravo boljševiško revolucionarno dejanje. Ponujena je bila že leta 1952.3 Po objavi v Delu je prišlo do ponatisa v Slovenskem po- ročevalcu, č^opisu z veliko naklado in od- mevnostjo, kar je dalo članku še posebno težo in zapisane ocene naredilo splošno znane. Kljub vsemu, kar danes že vemo o uporu, ima ta razlaga še vedno vnete zagovornike, če je potrebno. Teza o boljševiški, torej revo- lucionarni naravi vzrokov upora, je dobila kot protiutež spet tendenciozno protirazlago o »avstrijakantstvu« upora. Ekstremnost obeh smo lahko spoznali na posvetu v Mariboru. Vendar je treba reči, da je bila ekstremnost »protiboljševiške« razlage očitno rojena v želji ovreči prvo, to je »boljševiško« razlago. Pojavila se je sicer že leta 1919, vendar je prišla v zgodovinopisje kot odmev na »bolj- ševiško« razlago veliko desetletij kasneje. Dejansko pa je bila rojena med mariborskimi Maistrovimi borci, najprej kot tih odpor in z demokratizacijo naše družbe tudi drugače. Nadaljevanja v TV15 leta 1966-* to potrju- jejo. Pretirano poudarjanje avstrijsko obarva- nih vzrokov upora je bilo dejansko rojeno v želji Maistrovih borcev, da bi svojemu pri- ljubljenemu poveljniku zbrisali madež, ki so mu ga skušali prilepiti tudi v zvezi z uporom. Odkar je nesporna nemškoavstrijska plat kr- vavih demonstracij v Mariboru 27. januarja 1919, je zatrtje vojaškega upora z obema na smrt obsojenima edini za napad na Maistrov lik sprejemljivi madež, ki je še ostal na gene- ralu. V želji za vsako ceno naredilti. tega prvega slovenskega generala tujega pogledom naše družbe, protimaistrovska razlaga daje pri sodbi o njegovih dejanjih povsem enako težo temu, kar je storil novembra 1918, in njego- vemu kasnejšemu delovanju v okvirih veliko- srbske buržoazne kraljevine. Tako je Maister razdeljen na »dobrega« in »slabega« Maistra in obe podobi naj bi imeli v ustvarjanju slike o njegovem pomenu enako težo. Ker je spod- letelo utvari o delavsko razrednih demonstra- cijah v Mariboru 27. januarja 1919 in ker je tudi delovanje v Narodni odbrani dejansko samo znamenje Maistrovega »veteranstva« z vsemi dobrimi in slabimi značilnostmi vseh veteranstev in bivših borcev, je ostal samo še vojaški upor. Ob sprejeti tezi o njegovi bolj- ševiško revolucionarni naravi je povsem ra- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 215 • Mariborski glavni most le- ta 1919, pogled z desnega brega na levi breg Drave, kot so 22. julija 1919 na- padali uporni slovenski vojaki. Strojnični ogenj Je kosil po mostu z levega brega od kavarniške stav- be in kljub smrtnim žrt- vam na mostu si uporniki niso uspeli priboriti pre- hoda na drugI breg. zumljivo, da so lahko nasprotniki revolucije samo kontrarevolucionarji. »Mučen« vtis je naredila leta 1919 izjava majorja Ankersta, ko je navedel kot vzroke upora: 1. kralj, 2. kraljestvo, 3. republika, 4. znižanje mezde, 5. slaba obleka. Ta razlaga tudi ne gre v račun nobeni izmed obeh ten- dencioznih razlag o uporu. Njeno temeljito analiziranje pa bi nam dalo dejansko najbolj jedrnato in zgoščeno oceno o pravi podobi upora. Boljševiško tendenciozni razlagi seve- da ni mogla iti v račun, saj ni v njej ničesar o boljševizmu ali celo o solidarnosti maribor- skih upornikov s sovjetsko in madžarsko re- publiko (kar je verjetno vrhunec pri »boljše- viško« tendencizoni razlagi vzrokov upora). Razumljivo pa taka ocena vzrokov upora tudi ni mogla leta 1919 povzročiti drugega kot »mučen« vtis in v že znanem poročilu takoj namig o prepričanju majorja Ankersta. Taka razlaga bi namreč pokazala, da so se tudi Mai- strovi oficirji poleti 1919 že odrekli tisti sto- pnji slovenske narodne zavednosti, ki jih je novembra 1918 dvignila pod orožje (ali pa da so nekritično sprejeli ponujeno razlago, da je nova kraljevina uresničitev ciljev njihovega boja ali vsaj tisto, kar je tem ciljem najbli- žje), in da s svojimi vojaki niso več eno, kot v časih slovenske vojske. Razlage o »boljševiš- korevolucionarnem« uporu pa Maistrovi borci čisto človeško gledano še posebej niso mogli sprejeti v novi Jugoslaviji, v državi, M je s popkovino povezana z Oktobrsko revolucijo. Upor res ni bil — saj so ga doživeli — boljše- viško revolucionaren, po drugi strani pa bi s strinjanjem o njegovi revolucionarnosti sebe objektivno postavili v vlogo »kontrarevolu- cionarjev«, kar pa tudi niso bili. Po drugi ^ strani pa ima ob političnih momentih tudi revolucionarna plat razlage svoje povsem ra- zumljivo človeško jedro. S tako razlago bi lahko dokazovali, da smo ob nekaterih res re- volucionarnih dogodkih imeli Slovenci julija 1919 med mariborskim vojaštvom še eno, če- prav skromno revolucijo ali vsaj odmeve sov- jetske revolucije pri nas. Ta razlaga je pri- pravljena iti celo tako daleč, da povsem spre- gleda, da takrat pri nas nismo imeli organizi- rane avantgardne sile proletariata, brez ka- tere pa se ne da govoriti o revoluciji v boljše- viškem smislu besede, kot ga uporabljamo v našem besednjaku, in ne kot je ob koncu pr- ve svetovne vojne veljalo za boljševizem vse, kar je bilo protipravnega in rušilnega. Znova je treba ponoviti, da se navedene vr- stice nanašajo samo na obe tendenciozni raz- lagi upora in ne na resen raziskovalni od- nos do te teme. V nasprotnem primeru bi šlo za razvrednotenje tudi vsega dobrega in tako spet samo za en nov tendenciozen odnos do vprašanj o tem spornem vojaškem uporu. Tako je treba vse naslednje vrstice obrav- navati ne kot poizkus nove celovite slike o vojaškem uporu, pač pa samo kot dodatek k vsemu, kar je že zapisal dr.> Ževart — ali natančneje — kot opozorilo o nekaterih pre- zrtih malenkostih, ki pa v ustvarjanju po- dobe vendarle niso malenkosti. Poglejmo enega izmed prvih znanih in ohra- njenih dokumentov, ki napoveduje vojaški upor. Ohranjen je v Pokrajinskem arhivu Maribor. Gre za pismo vojakov s Koroškega, ki še ni bilo objavljeno v celoti, nekoliko te- meljiteje ga obravnava samo France Klop- čič.* Po datumu na pismu samem je bilo na- 216 ! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 pisano 13. julija 1919, čeprav je težko verjeti, da je do Maribora potovalo kar osem dni, po drugi strani pa se ujema s prelomnimi dnevi Mariborskega pešpolka. Na Štajerskem ob- mejnem poveljstvu v Mariboru so ga dobili 21. julija. V celoti se glasi takole: »Celovetz, 13. VII. 1919, SHS Mariborski p. 26. Cast, vredni Gosp. podpolkovnik. Mi vas vprašamo zakaj nam jemljete jugoslovanske kape. II. zakaj nam znižate zaklade. Ce ne pustite prej- šnjih kap in 5 K zaklade imam upanje od vseh vojakov da bojo izpolnili kaj govorijo. Izbran sem od vojakov da naj vam prej na- znanim da se nebote potem kesali. Mi smo navajeni vojski in tudi se nič ne bojimo. Ne- bote nas zapeljali kakor prej Ostereih, pa ne vojska nam nemca kapitaliste. Naznanite Majstri to pismo, povejte mu kaj mislimo. Ce je enkrat ogenj premočan se ne pogasi več. Marb. p. Tehtscnična stot. Celovetz«. To pismo je prva napoved upora. Ce ga razčlenimo, najprej spoznamo slabo slovnično plat pisca. Očitno je bil izobražen v šolah na Štajerskem ali v vojski, toda na- rodno zaveden. Piše Celovetz in ne Klagenfurt. Nobenega dvoma ni, da gre za podčastnika, m.ogoče celo za višjega podčastnika. Samo čast- niki in podčastniki slovenske vojske so nosili posebne kape, ki jo pisec pisma imenuje »ju- goslovanska« kapa." Te kape so bile nekaj po- sebnega in niso imele ničesar skupnega s srb- skim oficirskim pokrivalom. Zamisel o njiho- vi obliki je najverjetneje prišla s povratniki iz Rusije, čeprav ne moremo reči, da je šlo za pravi ruski armadni kroj. Te kape so bile ob epoletah statusni simbol častnikov in pod- častnikov »jugoslovanske« vojske (v tedanjem smislu besede slovensko-hrvaške vojske, v ka- teri je dejansko šlo za dve vojski z dvem^a po- veljevalnima jezikoma in tako dalje). Julij je bil čas dokončne vključitve v skupno veliko- srbsko vojaško organizacijo. V njej je bil se- veda prostor samo za šajkače. Tako so se mo- rali slovenski častniki in podčastniki odpove- dati svoji uniformi, v kateri so se bojevali za severno slovensko mejo in za Jugoslavijo. Ni treba dvomiti o tem, da so v tem aktu videli samo del velikosrbskega pritiska. Omenjene kape so bile simbol vsega tistega, kar so bra- nili pred dejanskim koncem slovenskosti voj- ske, ki so jo sami postavili na noge. Tako se oba razloga za upor iz pisma ne razlikujeta od tistih razlogov, ki jih je že po uporu nave- del major Ankerst. Slovenski podčastniki so z željo ohraniti svoje posebne kape povedali tisto, kar je strnil major Ankerst v točke od ena do tri: kralj, kraljestvo, republika. To so bili razlogi za vojaški upor na območju Mari- bora. Tisto, kar so podoficirji s Koroškega navedli pod točko II (znižanje mezde) in kar je navedel major Ankerst kot razloge števil- ka 4 in 5 (znižanje mezde in slaba obleka), pa lahko utemeljeno obravnavamo kot povod upora, če gledamo na dogodek v konjeniški vojašnici kot na iskro, ki je sprožila dogajanje. Meje med vzroki in povodom je težko vleči, vendar so dokaj jasne, čeprav gre v bistvu za celoto. Tudi znižanje mezde je bilo samo po- sledica ukinitve slovenske vojske in vsega, kar so si takrat vojaki na Štajerskem in Ko- roškem predstavljali pod Jugoslavijo. To je bila idealna podoba Jugoslavije iz deklaracij- skega gibanja, ki bo Slovencem vseh slojev prinesla lepše življenje. Gesla s proslave ob prevratu na Ponikvi novembra 1918 so skoraj gotovo poznali tudi drugod. Na slavoloku so imeli dva napisa: »Živela svobodna Jugosla- vija!« in »Delavec, kmet in meščan naj uživa svobode dan!« Ob takih geslih se slovenski vi- ničarski, kmečki, delavski in rokodelski fantje prav gotovo niso spraševali o globljih razred- nih nasprotjih takratne kapitalistične družbe, ki takih gesel ne more uresničiti zaradi svoje razredne narave. Poleti 1919 je bila podoba nove države in nove vojske že povsem jasna. Junij 1919 je bil čas uvajanja srbskega poveljevalnega jezika. Med vojaki in častniki je zazeval stari prepad, o katerem prav v dokumentih o uporu veliko piše. Raziskovanja upora so o tem že povedala dovolj, zlasti o nemškutarstvu nekaterih ak- tivnih starih avstroogrskih oficirjev v novi armadi kraljevine SHS. Ob ofenzivi na Ko- roško in po njej je bila podoba častniške sesta- ve v slovenskih polkih bistveno drugačna kot na primer novembra in decembra 1918. Po- veljevali so mnogli oficirji, ki jim je bdlö oficir- stvo samo poklic in so v novi državi in novi vojski nadaljevali samo to, kar so začeli kot poklicni častniki v avstroogrski armadi. Teh in njihovega nemčurstva slovenski vojaki se- veda niso mogli sprejeti, videli pa so, da jih sprejema nova njim tuja velikosrbska vojska. Podčastnik v prej navedenem pismu želi, naj ga posredujejo generalu Maistru. Očitno bi Maister lahko razumel »svoje« vojake. Ob tem ni treba ponavljati znanih dejstev o tem, ka- ko so Maistra počasi potiskali na stranski tir in da je realno gledano julija 1919 v Velikovcu že malo pomenil v vojski. V noči upora ni bil v Mariboru. Tako se je lahko z dogajanjem seznanil samo s posredovanjem drugih. Skoraj gotovo ne bomo mogli nikoli vedeti, kakšno podobo o uporu so mu predstavili. Brez tega pa je nemogoče razumeti njegovo potrditev sodbe Toplaku in Podbukovšku, zlasti zato, ker vemo, kako poceni so se izvlekli uporniki na koroškem odseku (torej tam, kjer je Mai- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 217 I ster bil) in kjer so realno gledano uporniki storili težja dejanja kot v Mariboru (na primer aretacije oficirjev, »obsodba« dveh oficirjev na smrt in podobno). V podčastniškem pismu s Koroškega je zgo- voren tudi zadnji del. Zveni precej revolucio- narno, čeprav je treba reči, da nekoliko zme- deno in je bila beseda »kapitaliste« spodaj posebej pripisana. Očitno jo je pisec dodal na predlog katerega izmed tistih, ki so sodelo- vali pri pisanju pisma v Maribor. Četudi od- mislimo besedo o kapitalistih, pa je grožnja, da se uporniki ne bodo pustili zapeljati, ven- darle več kot samo prizadetost ob posledicah ukinitve slovenske vojske in znižanja mezde. Ker je bil pisec »izbran«, je torej nastopal v imenu večjega števila ljudi, skoraj gotovo podčasnikov, ker vojaki zaradi kap niso mogli biti prizadeti. V tej kolektivnosti izjave lahko iščemo tudi sledove elementov vojaške demo- kracije v nekaterih avstrijskih enotah na av- strijski strani, česar pa še zdaleč ne moremo obravnavati kot avstrijakantstvo. Zdaj pa k najpomembnejšemu povodu za upor — k mezdi. Narodnemu svetu v Ljublja- ni je mariborski Narodni svet naslovil 8. no- vembra 1918 naslednje pismo: »V včerajšnji seji je sklenil odbor Narodnega sveta za Šta- jersko, da se zviša našemu moštvu mezda na 5 kron, častnikom pa na 15 kron, kakor je to določilo mesto za svojo gardo. Gradec je ob- ljubil celo 6 kron . .. Utemeljuje se ta korak s tem, da nam drugače vojaki vse bolj uhajajo domov ali pa k nemški gardi... Narodni svet«.^ Razlog, ki ga navaja mariborski Narodni svet, je razumljiv ob takratnem položaju v Mariboru in nemški belozeleni gardi. Ne sme nas začuditi, ker je vprašanje mezde tako pou- darjeno, kot da gre za mezdne vojake. Qb de- jansko dveh oboroženih silah bi bila nižja mezda slovenskih vojakov moralna in mate- rialna degradacija, zato je imel mariborski Narodni svet prav. Ali nam to posebno pou- darjanje višine mezde v Mariboru pove, da so bili vojaki v Ljubljani slabše plačani? Ali so o.stali slabše plačani vse do ukinitve sloven- skih polkov poleti 1919? V tem primeru jih je — razumljivo — vprašanje mezde manj bole- lo, ta pa je bila v enotah štajerskega obmejne- ga poveljstva najpomembnejši povod za upor. Poletje 1919 je prineslo tudi konec sloven- skih polkov. Mariborski pešpolk je postal 15. julija 1919 45. pešadijski puk in enako je bilo z drugimi polki po vključitvi v enotno veliko- srbsko vojaško organizacijo. V skupni vojski seveda ni bilo mogoče pričakovati, da bo vo- jaštvo, ki je sodilo v enote, ki jim je novembra 1918 Narodni svet v Mariboru dvignil mezdo kar na pet kron, še lahko posebej plačano. Ta- ko je za Maistrove vojake dobil konec sloven- skosti njihovih enot tudi zelo bolečo obliko. Mezda se je zmanjšala kar za tri petine. Sko- raj gotovo so morali biti dotedaj bolje plačani tudi vojaki v Varaždinu in v hrvaških enotah, kjer je prišlo do nižje mezde ob izoblikovanju skupne velikosrbske vojske. Poglejmo nekatere dokumente, ki govore o mezdi. V arhivu Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru je odredba o prekem sodnem po- stopanju proti »buntovniku« dragoncu Marti- nu Sockotu. V njej piše, da je omenjeni dra- gonec osumljen, »Da je dne 20. VII. 1919 na koroškem kolodvoru v Mariboru ščuval vojake k pobuni s tem, da je pešca Vučetic Mileta od 36. pp ogovoril z besedami »V Zagrebu se_ Domobranska vojašnica v Melju odkoder so uporni vojaki mariborskega pe- hotnega polka udarili po Meljski cesti proti sredi- šču mesta 218 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 Že bunijo vojaki radi mezde, zakaj se ne bu- nijo vojaki tu v Mariboru.« To je bilo dva dni pred izbruhom upora. V arhivu Muzeja narodne osvoboditve v Ma- riboru je tudi zapisnik topniškega poveljstva SHS v Mariboru, iz tretje baterije. Med dru- gim piše: »Cetovodja Kosi in četovodja Rubin sta neprestano ščuvala proti zmanjševanju mezde. On je moštvo naravnost pozval, naj ne dvigne mezde po 2 kroni. Isto je nepreneho- ma trosil pri polku vesti, da moštvo baterij, ki so na Koroškem, zapusti takoj svoja krdela v slučaju, da se jim izplača samo 2 kroni mez- de.« Zapisano je še bilo, da je četovodja Kosi »pijanec in je brzo zapravil vsako svojo me- zdo, je nemškutar in je rekel, da odide v Nem- ško Avstrijo, ker je tam življenje boljše.« V Poročilu o uporu v Pokrajinskem arhivu Maribor je o vzrokih nemira (do pravega upo- ra v tej enoti ni prišlo) v Tržaškem pešpolku zapisano: »Moštvo se je zadržalo splošno mir- no in je bilo slišati le posamezen glas, ki je kritiziral, da bo moštvo sedaj dobivalo le 2 K namesto 5 K mezde. Kdo je te besede izustil pa se ne da dognati, ker je bila tema. Ker moštvo zadnjih deset dni še ni dobilo mezde, še splošno ni bilo znano, da se je mezda redu- cirala, pač pa so vedeli o tem že posamezniki, ki so to slišali od moštva drugih polkov. Tako je slišal pešec Hribar 22. tega meseca popoldne od nekega vojaka Tržaškega pešpolka, kate- rega ime pa se ne spominja, pripovedovati, da dragonci skrčene mezde niso hoteli sprejeti in da se bodo radi tega v kratkem uprli. Sploš- no pa se je moštvo Tržaškega pešpolka prito- ževalo radi slabe in nezadostne hrane ...« O vzdušju pred uporom v domobranski vo- jašnici v Melju (torej vojašnici 45. pešadijskog puka) pripoveduje v preiskavi o pobuni izja- va pešca Matije Staniča (v arhivu Muzeja na- rodne osvoboditve Maribor, mapa vojaški upor) »Pešec Stanič Matija, I. stražne čeite, ki je bil 22. VII. v stražni službi pri glavnem vhodu domobranske vojašnice, javlja: Po- poldne, ko sem imel službo od 15. do 17. ure, so se zbrali različni vojaki. Opazil sem, da so bili topničarji in šoferji. Pogovarjali so se med seboj o nameravani pobuni. Pravili so, da so naši vojaki (45. pp.) neumni, ker so vzeli mez- do. Topničarji in dragonci je niso vzeli. Tudi so pripovedovali, kako so delali dragonci z njih g. majorjem in z drugimi častniki.« Že iz poročila o dogodkih v tržaškem peš- polku je deloma razviden tudi najpomembnej- ši povod za upor v dragonski vojašnici. Tako izvemo, da je bilo prvo uporno dejanje v ko- njeniškem polku zavrnitev mezde. Vojaki niso hoteli sprejeti denarja. Tako je bila potrebna samo še iskra, ki je sprožila upor. Vprašanje znižane mezde je bilo tisto, ki je opredeljevalo odnos do upora po posameznih enotah. Tako je bilo drugačno vzdušje v tržaškem pešpolku — kjer nove znižane mezde še niso poznali in se zato vojaki uporu niso pridružili, kot pa je bilo to na primer v Dravskem konjeniškem polku, kjer so novo nižjo mezdo že poznali in jo tudi zavrnili. Ob tem so seveda pri dragon- cih nesporna že znana dejstva o čepici, ki je nekemu dragoncu med ježo padla na tla, zara- di česar je prišlo do zmerjanja vojakov, nepo- slušnosti, nemira, zaprtih in streljanja. Pravi povod za upor je bila nižja mezda, toda tudi ta nam ne sme zamegliti resnice o dejanskih vzrokih in koreninah upora. Do upora tolikš- nih razsežnosti in s takimi gesli samo zaradi nižje plače ne bi moglo priti, če pa bi prišlo, kar je v primerih izbruhov vojaškega nezado- voljstva čisto mogoče, pa bi bila podoba dru- gačna in ne takšna, kot jo poznamo. Za natan- ko opredelitev mezde kot povoda za upor pa vendarle še manjka to in ono. Arhivi ne pove- do ničesar o izplačevanju vojaških plač. Upor je izbruhnil v torek 22. julija. Ali je bil plačilni danS tega dne ali pa že v ponedeljek in mogoče celo že v soboto in je od sobote do torka med vojaki vrelo in izbruhnilo v torek? Ali je bilo nepoznavanje nove mezde med vojaki različ- nih enot posledica različnih datumov uvajanja novih plač? Za Mariborski pešpolk je bil go- tovo odločilen 15. julij, ko je postala ta enota 45. pešadiijski puk in tako del skupne kraljeve vojske. Kaj pa tržaški pešpolk, dragonci in topničarji? Kje so kronike teh enot? Ali bi nam dale vsaj posredne odgovore o uporu? V Krpanovi zgodovini Mariborskega pešpolka vojaški upor sploh ni omenjen. Zato ob po- membnosti znižanih mezd ne precenjujmo njihovega pomena pri ocenjevanju vzdušja med vojaštvom, nikakor pa jih ne podcenju- jmo pri njihovem neposrednem odločilnem pomenu za upor. Enako velja za menažni do- datek, ki je očitno najmočneje prizadel pod- častnike. V pojasnilo navedimo, da je bil me- nažni dodatek denarno nadomestilo, ki so ga dobili tisti, ki se niso hranili v vojašnici. Iz opisov podčastniškega vzburjenja je razvidno, da jim je bila odvzeta možnost menažnega do- datka (torej jim je bila dejansko odvzeta mož- nost prehranjevanja v mestu in so bili izena- čeni z drugim moštvom), ne pa enako tudi srbskim podčastnikom. Ob tem je nekaj ne- jasnosti, saj bi bilo najprej treba natančno ugotoviti, kako je bilo s tem menažnim dodat- kom in zakaj so bili prizadeti samo slovenski in tudi ne srbski podčastniki. Dejstvo je, da so se slovenski podčastniki (torej podčastniki do- tedanje »jugoslovanske« vojske za razliko od srbskih kraljevih podčastnikov) čutili priza- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 2191 dete, torej so morali za svojo prizadetost imeti tudi razlog. Za kakšen ukrep (srbskega) vo- jaškega poveljstva je šlo, bo treba šele ugoto- viti. Karkoli je že bilo, vsekakor je vprašanje menažnega dodatka skupaj z mezdo po- membno vplivalo na dogajanje, zlasti za vzdušje med počastniki. V PAM je dokument Komande mesta Mari- bor št. 447, tajno, z dne 31. julija 1919, o na- meravanem podčastniškem zborovanju 22. ju- lija. Iz njega je razvidno naslednje: »Dne 22. julija okoli 15. ure prijavil je kapetan Belo- ševič, adjutant Dravskega konjeniškega polka, da prosijo višji podčastniki, da se jim dovoli udeležba podčastniškega zborovanja v domo- branski vojašnici. Vprašal sem takoj telefon- sko kapetana Kolšeka, kdo je zborovanje skli- cal in dovolil. Nato sem odločno prepovedal vsako tako zborovanje in odredil, naj takoj naznani vsem podčastnikom, da ako hočejo takšno zborovanje prirediti, morajo zato naj- prej prositi za dovoljenje pri svojem predpo- stavljenem poveljstvu in tudi pri mestnem po- veljstvu, ki bode odredilo potrebno. Prepoved sem razglasil telefonsko podrejenim oddelkom in ustmeno prijavil zadevo tudi majorju An- kerstu. Zborovanje se potem ni vršilo.« Enako je bilo v preiskavi o uporu ugotovlje- no, da je 22. julija opoldne zvedel stražmojster Sadar z orožniške postaje Maribor od štabnega narednika Zivka, da bodo imeli zvečer ob 20. uri v domobranski vojašnici z dovoljenjem predpostavljenih zborovanje vsi daljeslužeči podčastniki. Kot vzrok zborovanja je bil na- veden menažni prispevek, »kateri se je Srbom dovolil, Slovencem pa ne«. Podpolkovnik Uzo- rinac je ukazal polkovni okrožni komandi in mestnemu poveljstvu, naj ugotovita, kdo je zborovanje sklical in kateri podčastniki so se ga udeležili. Iz v Mariboru ohranjenih virov odgovor ni razviden, razen seveda prej nave- denih besed, da zborovanja ni bilo. Čeprav je podpolkovnik Zwirn prepričljivo zapisal, da zborovanja ni bilo, je o tem mogoče dvomiti. Ce so se vzburjeni podčastniki želeli zbrati, so se prav gotovo — ali vsaj najbolj odločni med njimi — tudi zbrali. Kar so želeli, so se lahko pogovorili tudi po telefonu in ni treba dvomiti, da so bili podčastniki tudi v telefonski povezavi s podčastniki na koroškem odseku, skoraj gotovo tudi s tistimi, ki so po- slali pismo z grožnjo o uporu. Mogoče, da je tudi nekaj resnice o tistem skrivnostnem čast- niku N. N. ki bi naj bil na čelu upora (pou- darjamo, naj bi bil, čeprav ni niti enega doka- za), dejstvo pa je, da so bili pobudniki in hrbtenica upora podčastniki. Na njih je slo- nelo vsakdanje delo v enotah, bili so v vseh tehničnih in podobnih službah in tako vpra- šanje povezave med njimi ni delalo težav. Med dvanajstimi obtoženimi, ki so morali 25. julija 1919 pred naglo sodišče v Mariboru, so bili en četovodja, en naslovni četovodja, in en pod- desetnik. Kako je poveljstvo sodilo o zaneslji- vosti podčastnikov, je mogoče razbrati tudi iz ukrepov proti podčastnikom po uporu. Vsem brez izjem je bil celo prepovedan izhod iz ka- sarn. Po uporu je podpolkovnik Uzorinac dal »taj- no povelje št. 14«.ä Uperjeno je bilo proti sla- bi skrbi častnikov za delo z moštvom in zlasti proti podoficirjem, »ki morajo oddati orožje in je vsak izhod razen v službi brezizjemno vsem podčastnikom ustavljen«. Ce ne vse dru- go, kar nam daje sliko o uporu in njegovih nosilcih, je to Uzorinčevo tajno povelje naj- močnejši dokaz o odločilnem deležu in vlogi podčastnikov pri uporu. Kljub zadušenemu uporu so bili tako nezanesljivi, da jih je bilo treba celo razorožiti in jim s prepovedjo iz- hoda onemogočiti kakršnokoli uporno delova- nje. Zato je tudi dvomljivo sklepanje o skriv- nostnem neidentificiranem oficirju N. N., ki naj bi bil voditelj upora. Najverjetneje je bil ta N. N. plod želja, da bi upornike vodil čast- nik, kot je bilo to ob prevratu novembra 1918, in kar bi upornikom nedvomno povečalo sa- mozavest in zaupanje v uspeli izid upora. V uporu julija 1919 pa ni bilo več razlogov, ki bi lahko postavili častnika na čelo upora, takšnega kot je bil in kot ga poznamo (odmis- limo morebitne in nedokazane račune ka- terega izmed oficirjev). Kako močna je bila želja upornikov, da bi imeli pravega »vodi- telja«, je razvidno tudi iz dejstva, da so med uporom kar spontano ponudili častniku Jošku Slobodniku,' naj prevzame vodstvo upora. Do tega seveda ni moglo priti, saj Slobodnika ni nič vezalo z zahtevami upornih vojakov. Upor- ni ognjičar Slobodnik iz prevratnih dni je bil zdaj že podporočnik s častniško plačo. Uporno vzdušje so torej pripravili podčast- niki (kar je z izjavo Mihe Vahtarja zapisal tudi Janko Gačnik v TV 15 5. aprila 1966, str. 3), vendar je treba tudi te podčastnike na- tančneje opredeliti. Častniki enot SHS so svoje čine dobili že v avstroogrski armadi, enako podčastniki. Ob usposabljanju so si svoje čine prislužili na bojišču. Ta vojna selekcija je zagotavljala dober izbor. Na bojišču je moral imeti podčastnik drugačne lastnosti kot pred vojno v vsakdanjem kasarniškem drilu. O us- posobljenosti avstroogrskih podčastnikov se je pohvalno izrazil tudi Josip Broz Tito, sam podčastnik v tej vojski v prvi svetovni vojni. Ob pridobljenem znanju na tečajih je terjalo bojišče veliko mero samoiniciativnosti, pogu- 220! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 ma in odgovornosti, pa tudi brezobzirnosti in podobnega. »Daljeslužeči« podčastniki so bili tisti, ki niso imeli prave civilne eksistence in so zato ostali v vojski. To so bili nižji čini, običajno desetniki in četo vodje. Povsem so bili odvisni od življenjske ravni, ki jim jo je omogočala vojska. Živeli so zelo skromno. V ugodnejšem položaju so bili višji podčastniški čini, do katerih pa so prišli redki. Med obto- ženimi po vojaškem uporu in ob sojenju 25. julija in 29. julija 1919 ni bilo na primer niti enega narednika. Joško Slobodnik, ki je iz og- njičarja (torej topniškega narednika) za zaslu- ge pri prevratu postal oficir, je bil med upo- rom neomajno na protiuporniški strani. Kakšna je bila stopnja narodne zavednosti med podčastniki v Mariboru v času upora? Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, vendar bi bilo treba zaradi razumevanja bistva upo- ra. Ce bi govorili samo o podčastnikih iz no- vembra in decembra 1918, ki so bili v vojski tudi poleti 1919, bi bil odgovor lahek. O njih ni treba dvomiti. Od januarja, zlasti maja po porazu na koroškem bojišču, pa so prihajali v vrste slovenske vojske med drugimi nepro- stovoljci tudi podčastniki. Med njimi so bili prav gotovo razni ljudje, ni treba dvomiti, da tudi do islovenstva sovražno razpoloženi po- samezniki. Sodeč po primeru, ki ga navajamo, so bili vpoklicani celo Nemci in od njih ni bilo mogoče pričakovati naklonjenosti slovenski vojski. Obravnavati pa jih moramo v okviru celote kot posameznike in ne kot značilnosti takratnih slovenskih enot. Kot je že opisal dr. Ževart, so vojaki v noči 22. julija 1919 vlamljali tudi v vojaške bla- gajne. Mogoče je sklepati, da so na svoj račun prišli ttudi posamezniki, ki s cilji upora niso imeli nobene zveze. Vlom in nič drugega je bilo tudi početje narednika Hinka Krištofa in narednika Josipa Fischer j a v noči od 2. na 3. julij 1919. Vlomila sta v glavno blagajno Ma- riborskega pešpolka v domobranski vojašnici v Melju in odnesla 8600 kron. Oba so sicer do- bili, vendar je Krištof pobegnil. Za vzdušje tistih časov je značilno domnevanje, da je po- begli Krištof v Rusiji. Vlom pa je bil samo delikt dveh podčastnikov nemškega rodu, ki ni imel nobene zveze z revolucionarnim boljševiz- mom. Skoraj nerazumljivo je, kako sta lahko v novi vojski opravljala svoje naredniške dol- žnosti, saj je bilo ugotovljeno, da Krištof »go- vori malo slovensko«, narednik Fischer, »ki je običajno govoril nemško«, pa je bil že pred vlomom zapleten v izrazit sovražen izpad. De- setega junija 1919 je pred branjem dnevnega povelja v Ljubljani po povelju »zbor« samo- voljno zapustil svoje mesto. Po povelju, ki je veljalo samo njemu, se je dvignil s sedeža in se leno in malomarno podal k zboru in godr- njal. Na ponoven opomin se je z rokama v hlačnih žepih leno obrnil in odgovoril v nem- ščini, da on že ne bo tako dolgo stal v zboru. Rečeno mu je bilo, naj bo tiho in naj vedno uporablja službeni jezik, on pa je odgovoril, da mu nihče ne more zapovedati, naj govori v drugem jeziku kot materinem. Odgovarjal je, da se ne bo pustil odvesti in da se mora prej še pritožiti nemškemu konzulatu. Potem so ga zaprli, vendar je čez nekaj dni pobegnil. Ujeli so ga v civilu na meji pri Spilju. Spet je oblekel naredniško uniformo in kot tak vlo- mil ponoči drugega julija v Mariboru v bla- gajno. Po tem podčastniku še zdaleč ne moremo so- diti o drugih, lahko pa ugotovimo, da je mno- žično mobiliziranje maja 1919 dopuščalo mar- sikaj, tudi med podčastniki sovražne posamez- nike s svojimi računi. Upoštevati pa je treba, da je bil upor v drugi polovici julija, torej že lep čas po koroški ofenzivi. Kdor je bil pro- tislovensko in pronemško opredeljen, se je moral odločiti in niso bile potrebne skušnjave, kot sta jim podlegla prej omenjena Fischer in Krištof. S formalno pravnega stališča pa je treba ugotoviti naslednje nerazumljivo dejstvo. Mnogi ali celo večina vojakov, ki je bila vpo- klicana od januarja do maja 1919, ni prisegla. Prisega iz stare avstroogrske vojske ni več veljala, v novi vojski pa niso prisegli. Adolf Podbukovšek, Jakob Turk in tudi drugi, pri katerih je tako navedeno ob sojenju 25. ju- lija 1919, sploh niso prisegli. To je mogoče ugotoviti iz razpravnega zapisnika v arhivu Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru. Ali so bili podčastniki ali vsaj kateri izmed njih povezani tudi z Avstrijci? O tem bi lahko odgovorili samo avstrijski arhivski viri, ven- dar skoraj gotovo tudi ob pritrdilnem odgovo- ru ne bi mogli bistveno spremeniti slike o upo- ru. Na koroškem odseku je bilo veliko možno- sti za navezavo stikov z avstrijskimi vojaki, saj ne smemo pozabiti, da so bili pred dobrega pol leta slovenski in nemško-avstrijski vojaki v skupni vojski. Toda še tako dobra avstrijska socialdemokratska propaganda ne bi mogla dvigniti slovenskih vojakov k uporu, če ne bi bili vzroki zanj doma, v sami državi in njeni vojski. Tudi se je nemogoče strinjati, da je bilo avstrijakantstvo in vse, kar je bilo v zvezi z Avstrijo, bistveno odločilno pri uporu. Tak pogled je zakrivanje oči pred resnico, da nova kraljevina SHS ni bila tisto, kar naj bi bila in kar so slovenski vojaki in Slovenci želeli, ko so se otresli avstroogrskega jarma. Nova kraljevina SHS jih je razočarala v narodnem in socialnem smislu. Vse, ali vsaj vse tisto, kar KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 221 ; Zima 1918-19. Skupina pod- častnikov Mariborskega pešpolka v zaledju posto- jank na položajih proti Avstriji. Nosijo značilne kape slovenske vojske s kokardami države SHS in trde podčastniške epolete. Vključitev v velikosrbsko vojaško organizacijo kra- ljevine SHS jim je po- leti 1919 vzela dotedanje plače in tudi oba statusna simbola njihove veljave. je Človeka najbolj bremenilo, je ostalo pri starem, le da so Slovenci prišli izpod Dunaja pod Beograd. Brez velikih gesel in razlag so vojaki v vsakdanjem življenju spoznali novo resničnost. Nemogoče je sprejeti razlago, da je odpor do kralja, kraljevine in Srbov bil zna- menje opredelitve za Avstrijo. Najboljša slika o uporu v topniški vojašnici je Slobodnikova izjava v arhivu Muzeja osvo- boditve v Mariboru. Navedimo vsa gesla, ki so jih vzklikali njegovi topničarji (ki so svojega oficirja zavarovali, ko so se ga hoteli lotiti konjeniki). Topničarji so vpili: »Mi ne služi- mo, mi nočemo s Srbi služiti, živela slovenska republika, proč s kraljem Petrom, Srbi so kri- vi, če moramo služiti 12 tednov mesto 6 tednov in tako dalje«. Toliko je treba dodati k podobi o uporu v topniški vojašnici, razen tega pa je tudi Slobodnikovo pričanje in opis dogodkov potrditev tega, da upor ni izbruhnil istočasno. Ce bi namreč upor izbruhnil istočasno v ko- njeniški, topniški in domobranski vojašnici, bi lahko upravičeno domnevali, da' je šlo za enotno organizirano akcijo, ki je imela — ra- zumljivo — tudi vodstvo ali voditelja. Tako pa je v splošnm vznemirjenju in nezadovolj- stvu med vojaki pokanje v konjeniški vojašni- ci pomenilo tisto iskro, ki je dvignila tudi dru- ge. Razen tega so dragonci sami odšli v bliž- njo topniško vojašnico in pozvali k uporu. Slobodnikova izjava opisuje dogodek takole: »Izmed častnikov sem bil sinoči v vojašnici samo jaz. Okoli tričetrt na 21. uro sem slišal v konjeniški vojašnici streljanje. Vsled tele- fonskega povelja obmejnega poveljstva podal sem se v konjeniško vojašnico, da tam ljudi pomirim.« Kako se mu je godilo med konje- niki, že vemo, poglejmo pa, kaj nam pove opis dogajanja po vrnitvi. »Stalo je neznano mi moštvo pred glavnimi vrati s strojnico, s kate- ro je streljalo proti vratom, tako da nisem mogel noter, nisem tega mogel storiti skozi zadnja vrata, ker je že naše moštvo na dvo- rišču streljalo. Ko se obrnem proti glavnim vratom, spravljali so strojnico že proti mostu. Ustopivši na dvorišče, opazil sem, da je bilo tudi naše moštvo že pripravljeno, da oddide oboroženo v mesto in je pri tem vpilo ... (prej navedena gesla). Govoril sem jim pomirjeval- no, toda v tem trenutku pridejo tuji vojaki, mogoče pešci, z vzkliki: »Artilerija, ali ne gre- ste z nami, kdo ne gre z nami, ta bo mrtev!« V primeru organiziranega upora bi bilo to spodbujanje upornikov od kasarne do kasar- ne nepotrebno. Razen tega pa v primeru vsaj deloma or- ganizirane oborožene akcije v nobenem pri- meru ne bi mogla Drava pomeniti ovire pri združitvi sil z obeh bregov. Od konjeniške vo- jašnice v današnji Jezdarski ulici (topničarji pa so bili čisto blizu, tam, kjer je danes vojašni- ca Slave Klavore) je do glavnega mostu samo nekaj sto metrov. Tako pa je njihova akcija iz vznemirjenja, nezadovoljstva in nabiranja sil razmeroma počasi prerasla v oboroženi upor. Pri topničarjih šele takrat, ko so prišli k njim konjeniki, v Mei ju takrat, ko so zaslišali streljanje z desnega brega, pri Tržačanih pa sploh ne. Takrat, ko je bil upor že tako da- leč, da bi se morali uporniki združiti, je bilo že prepozno. Karlovčani so imeli Glavni trg že zaseden. 222 I KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 Ob ocenah o vidnih upornih posameznikih pa se nikakor ne moremo zadovoljiti z že znanim. K različnim ekstremnim pogledom na oseb- nost Karla Toplaka, enega izmed obeh ustre- ljenih upornikov, je treba dodati predvsem naslednje: verjetnost, da ga na eni strani razglašajo za boljševika v pravnem smislu be- sede in mu na drugi pripisujejo nemškoav- strijsko usmerjenost, bi bila veliko manjša, če bi eni in drugi razlagalci navedli ves ci- tat njegovih izjav iz obsodbe in se ne sklice- vali! samo na že objavljene iztrgane dele. Stavki zvene bistveno drugače, če jih iztrga- mo iz celote in tako je mogoče priti do zmot- nih razlag. Besedilo o Toplaku v sodbi navaja, da je Karol Toplak kriv: 1. da je v nedoločenem času pred 22. ju- lijem 1919 pri sestanku z drugimi vojaki raz- lagajoč razmere dunajskih komunistov in o svojem izgnanstvu iz Nemške Avstrije kot pripadnik te struje hujskal moštvo 45. pp. proti državnemu ustroju z besedami: »Dol z glavami, dol z oficirji, dol s popi, mi smo boljševiki! Zakaj smo večji sužnji kot prej. Slovenci in Hrvati bi lahko bili skupaj, lahko bi bili republika, kaj potrebujemo Srbe, za- kaj imamo sedaj samo dve kroni mezde«. 2. 22. VII. 1919 zvečer, ko se je zaslišalo streljanje onstran Drave v dragonski vojaš- nici, ščuval moštvo z besedami: »Fantje, poj- mo dragoncem na pomoč, bomo zahtevali, da nam dajo nazaj tisto Löhnungo 5 kron,« nato odšel z drugim oboroženim moštvom, ki ga je smatralo za voditelja, v mesto pri Glavnemu trgu in bil pri tej priliki ranjen v levo roko. 3. 23. VII. 1919 se v zaporu domobranske vojašnice izrazil »naj bo moja roka dobra, sem boljševik prvega razreda, kteri ne bo z nami, ga ubijemo!« Ce ostanemo pri razlagi tako v celoti nave- denih besed pozneje ustreljenega Toplaka, odpade takoj oznaka »avstrijakanta«, ven- dar pa tudi boljševika v pravem smislu be- sede in se ni treba sklicevati na njegovo spo- ved pred ustrelitvijo in podobno. Toplakove besede »Dol s kraljem Petrom!« pred ustre- litvijo naj bi po razlagi o »avstrijskih« vzro- kih upora kazale na nemško-avstrijski vpliv. To je mogoče trditi samo brez poznavanja in ocene Toplakovih besed v celoti. Zakaj je pro- ti kralju, je povsem natanko opredelil. Ce bi bil avstronemško usmerjen, bi želel odpravo monarhije in združitev z nemško Avstrijo, to- da Toplak je določeno povedal, da mu ni do te- ga. Celo zelo natančno je opredelil, kaj hoče. »Zakaj smo večji sužnji kot prej. Slovenci in Hrvati bi lahko bili skupaj, lahko bi bili repu- lika, kaj potrebujemo Srbe, zakaj imamo sedaj samo dve kroni mezde!« S tem je povedal samo to, kar je dejansko popeljalo tudi veliko ve- čino drugih slovenskih vojakov v upor. Po- leti 1919 ni bilo treba več dvomiti, da nova kraljevina s srbskim kraljem in nadvlado Sr- bov ni več tisto, kar je bila država SHS no- vembra 1918. Kakorkoli je bila ta nepriznana državna tvorba brez dokončnih meja, in še marsičesa (kar pa v tedanji Evropi ni bilo v večji ali manjši meri nekaj posebnega) in kakorkoli nam je danes tuja zaradi buržo- azne družbene ureditve, je vendarle bila dr- žava in to z elementi republike, kolikor so jo tedanje razmere dopuščale. Toplak se ne zavzema za nekaj novega, neznanega, pač pa želi nazaj državo SHS, ki je obetala lepše čase in lepšo prihodnost. Znova poudarimo, da je kot buržoazna družba ne bi mogla za- gotoviti, kot so si slovenski delovni ljudje želeli, toda kakršnakoli je bila in bi bila, je bila boljša od tiste, ki se je poleti 1919 po- kazala z novo velikosrbsko kraljevino. Zni- žanje mezde s petih na dve kroni je bila naj- bolj boleča neposredna posledica novih časov. Z besedami o boljševištvu Toplak potrjuje svojo odločnot in upornost po zgledu vsega, kar je o boljševikih vedel. Tako ga je treba kot našega domačega »slovenskega boljševi- ka« naših domačih razmer tudi spoštovati. V njem so odsevali tedanji časi na Sloven- skem, ko nismo imeli revolucionarne partije, ki bi se ji lahko on in njemu podobni pridru- žili. Moč celo za upor so črpali iz revolucio- narnega vrenja tistih dni, svoje osebnosti in tudi osebne nezadovoljnosti. Tudi o narodni zavednosti Adolfa Podbukov- ška, drugega na mrt obsojenega in ustrelje- nega, ni treba dvomiti. O njem in Jakobu Turku, ki je dobil najvišjo zaporno kazen, go- vore naslednje vrstice o preiskavi v dragonski vojašnici. Moštvo se je uprlo nemškutarske- mu in nasilnemu častniškemu namestniku Ervinu Bojancu. Ta je začel z vojaki pogovor. »Nato je stopil dragonec Jakob Turk, rojen 26. VII. 1899, naprej in rekel, da zahteva mo- štvo slovenskega poveljnika. Nato je stopil tudi dne 10. V. 1898 rojeni Adolf Podbukov- šek naprej in rekel, da zahtevajo slovenskega poveljnika in da nočejo imeti boljševika, šva- ba in nemškutarja kakor je Bojanec« V nju- nih besedah in ravnanju ni ničesar, kar bi lahko nanju metalo slabo luč, celo nasprotno, nastopila sta v duhu izročila slovenske voj- ske iz prevratnih dni 1918. Pred tovariši sta govorila v njihovem imenu in v njunih be- sedah ni bilo ničesar nemškutarskega, pa tudi ne revolucionarnega v razrednem smislu be- sede. Podbukovšek je Bojanca celo zmerjal KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 223 Z »boljševikom«, kar pa moramo spet razu- meti v skladu s tedanjim pomenom te bese- de, ker nemčurski oficir gotovo ni bil revolu- cionar. Ob nekoliko širšem pogledu na upor pa je treba nekoliko abstrahiranja in tega, kar je o novi družbi po prvi svetovni vojni že zapisal Edvard Kardelj v Razvoju slovenskega na- rodnega vprašanja, in to prenesti na kon- kretne razmere v vojski poleti 1919. Vojaški upor v Mariboru in na koroškem odseku je bil samo odsev določenega razkola, do katerega je prišlo v družbi. Novembra 1918 so sloven- sko vojsko ustvarili prostovoljci, skupaj ča- stniki in vojaki. Častniki so bili iz vrst uči- teljev, pravnikov, tehnične inteligence in ve- činoma iz premožnejših slojev. Ti so imeli jasno začrtan smisel svojega osebnega odno- sa do boja, saj jim je nemško usmerjeno oko- lje v veliki večini predstavljalo oviro v uve- ljavljanju v družbi ali pa jih vsaj delalo tujce v domovini. Enako so imeli jasne cilje — le da so bili večji — tudi vojaki. Večino med njimi so imeli kmečki sinovi in viničar- ji. Stara država je bila kmečkemu stanu in še bolj viničarjem mačehovska do skrajnosti. Edina pot je bilo životarjenje na krpi zemlje ali pot v Ameriko in drugam. Bedo našega kmečkega stanu dokazujejo številke o izse- ljencih. Štiriletna vojna je kmeta z rekvizi- cijami še posebej pritisnila. Življenje na va- si je postalo še bolj neznosno, zato ideja o Jugoslaviji po majniški deklaraciji ni bila samo prazno narodno geslo. Slovenci so se množično opredeljevali za boljše življenje; najprej za konec vojne, za konec rekvizicij, za konec umiranja na frontah, za vrnitev mož, sinov in očetov, tudi za konec vsega, kar je bilo temu krivo, tudi za takšne in dotedanje Avstrije. Zato jim je bil konec nemškoavstrijskega jarma samo prvi korak k tistemu, kar so si predstavljali pod lepšim življenjem. Tu so se vojaki razšli s svojimi oficirji. Učiteljem, uradnikom, pravnikom — rezervnim in aktivnim častnikom — ni bilo treba dalje. Nemškega bremena ni bilo več, o sožitju jugoslovanskih narodov pa so še vedno imeli neživljenjsko idealizirano sliko iz sokolske ideje. Njim nadaljnji boj ali celo revolucija nista bila potrebna. Njihovi vojaki pa so morali dalje, ker dejansko še niso nič dobili. Še vedno so ostali reveži s starimi gro- žnjami vsaki kmetiji in enako viničarji, kot so bili prej. Delavcev namenoma ne omenja- mo, ker jih je bilo po bežnem pregledu po- pisnih listov med Maistrovimi borci malo. Razen tega pa je bolj bistveno to, da so ma- riborski delavci (kjer je bilo tudi najmočnej- še delavsko središče v severovzhodni Slove- niji) svoje razredne cilje povezovali z avstrij- skonemško nacionalnimi. Za razumevanje po- ložaja na mariborskem območju in s tem na Štajerskem v prevratnem času 1918 pa bo prej ali slej treba priti tudi do študije o so- cialnem poreklu Maistrovih borcev, vojakov belo-zelene garde in enot vse do poletja 1919. Čeprav ne gre za dokumentirano trditev, bi se verjetno prva pokazala kot kmečko-vini- čarsko-pomočniška s pripadniki zavedne slo- venske inteligence, druga, predvsem mari- borska, z vsemi značilnostmi takratne mari- borske socialne slike, enote iz poletja 1919 pa bi bile neposreden odsev mrzlične mobi- lizacije po porazu na Koroškem. Za ilustracijo lahko navedemo socialno strukturo upornikov, ki so jim sodili v Mari- boru 25. in 29. julija 1919. Na prvem sojenju so sodili 19 obtožencem. Med njimi so bili štirje kmečki sinovi, štirje rokodelski pomoč- niki (2 mesarska pomočnika in po en klju- čavničarski in kleparski pomočnik), dva to- varniška delavca in posameznik, ki je bil brez oznake o socialni pripadnosti. Obtožnica sojenja 29. julija navaja 9 imen. Med njimi je 5 kmečkih sinov, 1 posestniški sin (torej gre v primeru kmečkih sinov nesporno za majhne in srednje kmete) in trije rokodelski pomočniki (po en mizarski, mesarski in ko- larski pomočnik). Razmeroma visok delež ro- kodelskih pomočnikov — zlasti mesarskih — med obtoženimi uporniki govori o njihovi agresivnosti in ne deležu rokodelskih po- močnikov v celotnem številu vseh upornikov. Ob razmišljanju o ciljih, ki so postavili no- vembra 1918 na noge slovensko prostovoljsko vojsko, je posebej treba omeniti še eno ra- zočaranje. Vpoklici in široko odprta vrata so v prvi polovici leta 1919 pripeljali v ča- stniške vrste tudi posameznike, ki so menja- li dlako, čudi pa ne. Zato je bil odnos do teh nemčurskih oficirjev eden izmed pomembnih razlogov za upor, zlasti v Dravskem konje- niškem polku. Značilna je izjava Joška Slo- bodnika, ki je bil ena izmed glavnih prič na sojenju. Med drugim je zapisal: »Meni nas- proti so se dragonci, ki so bili zbrani v sku- pinah na dvoršču vojašnice, obnašali dostoj- no. Vpili so vsevprek proti znižanju mezde in proti nemčurskim častnikom, hvalili pa nad- poročnika Kovačiča, ki je, kakor so rekli, edini, s katerim se lahko pogovarjajo.« Tudi nem- čurstvo nekaterih aktivnih častnikov in nji- hov slab odnos do vojakov so vojaki razu- meli kot del celote njim tuje velikosrbske vojske. Ne pozabimo, da je Maistrova vojska zrasla prav v odporu do Nemcev in nemčur- tva. Na prvi pogled je nerazumljivo, zakaj sta bila na primer v konjeniškem polku dva 224 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINQ 30 1982 Častnika z največjim ugledom med vojaki še iz prevratnih dni poslana stran od vojakov. Ob analiziranju odnosa do Maistrovih čast- nikov in Maistra v novih razmerah pa po- stane razumljivo, da srbskemu poveljstvu ni bilo do tega, da bi ohranilo monolitnost slovenskih enot iz novembra 1918. Te enote in vse, kar bi jih ohranjalo, niso šle v račun novi velikosrbski vojaški organizaciji. Tako je bil dejansko »zanesljivejši« aktiven staro- avstrijski častnik, ki je bil pripravljen enako zvesto služiti (četudi je bil osebnostno daleč od tega), kot pa razmišljajoči posamezniki, ki so enkrat že rušili državo (in kdo jamči, da je spet ne bodo). Po dokumentih v PAM in v arhivu Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru pa je najtež- je soditi o »skupni organizaciji in o istočasno- sti« upora v Mariboru in v Varaždinu (še manj o morebitnem upornem vzdušju v Ljub- ljani). O tem ni dokumentov, ne takih, ki bi to zanikali, in ne takih, ki bi potrdili, da sta bila mariborski in varaždinski upor en sam upor. Trditev o skupni organizaciji je po tem, kar vemo o uporu, in tega ni malo, zelo dvo- mljiva. Verjetna je povezanost, čeprav ni nujna, vsekakor pa so bili podobni vzroki. Slovenski in hrvaški vojaki so morali prav gotovo imeti skupen razlog za upor, ki ga srbski vojaki, ki so oba upora dušili, niso imeli. Tudi v mariborskem primeru je šlo za srbske vojake, ki so nastopili proti uporni- kom, saj so bili v Karlovškem pehotnem pol- ku (36. pešadijskom puku) Ličani, torej Srbi. Ce ne bi šlo za upor vojaštva proti veliko- srbski kraljevini, bi lahko proti upornikom poslali slovensko in hrvaško vojaštvo. Tako pa so se v Varaždinu upornikom pridružili tudi civilisti in okoliški kmetje (če bi bil ma- riborski upor avstronemško usmerjen, bi se mu gotovo vsaj v določenih okvirih pridružil tudi del najbolj ekstremnih mariborskih nem- ških sil). Razglasili so — kot je bilo zapisano v Delu — socialistično republiko in prevzeli oblast. Podrobnejših opredelitev te republike članek sicer ne daje, skoraj gotovo pa bi nam povedale, da je šlo predvsem za hrvaško re- publiko. Hrvati so v novi državi najmočneje čutili velikosrbski pritisk. Zato je morala upor zadušiti srbska vojska in ubUa sedem vojakov. Oblast ni zaupala domačim (to je hrvaškim) sodiščem in je aretirance odvedla v Srbijo, v Niš, kjer so dolgo čakali na pro- ces. Zal kot pisec teh vrstic ne poznam more- bitnih raziskav o hrvaškem delu vojske dr- žave SHS v obdobju od njenega nastanka do julija 1919 in tako ne morem soditi o vpra- šanjih, ki so povezana z njenim koncem. V povzetek teh vrstic, ki naj — znova pou- darjam — prispevajo samo svoj delež k tiste- mu, kar je zgodovinopisje že povedalo na podlagi resnih raziskav o uporu, pa je le treba dodata nekaj stavkov. Ob »revolucionarno boljševiški« in »avstriijakantsM« razlagi vzrokov in bistva upora lahko imenujemo pravo naravo tega upora kot »slovensko«. Ni- kakor ne gre za poizkus priti do tretje ten- denciozne razlage, pač pa smo za oceno ob danih dejstvih. Slovenskost upora seveda ni bila nacionalno romantična, temveč posledica novega položaja, ki ga je slovenski vojak ču- til na svoji koži po ukinitvi slovenske vojske in nastanku skupne velikosrbske vojske kra- ljevine SHS. Upi o rešitvi socialnih in narod- nih bremen, ki jih je po razpadu Avstrocgr- ške dala nova država SHS, so se razblinili in pokazali kot utvare. Stara družba z vsemi so- cialnimi krivicami je ostala. Dunaj in avstrij- skega cesarja pa sta zamenjala Beograd in srbski kralj. Dokončno zlitje slovenskohrvaš- ke vojske s srbsko sredi julija 1919 pa je uda- rilo tudi po mezdah vojakov. Nosilci upornega vrenja so bili podčastniki, nosilec spontanega upora kot izraza nezadovoljstva pa je bila ve- lika večina moštva. Oba uporna vojaka, ki sta bila obsojena na smrt in ustreljena, pasta dve izmed žrtev, kot jih pozna naša slovenska preteklost veliko, anonimnih in slavij enih, če so bili potrebni tistim, ki so jih slavili. VIRI IN LITERATURA 1. Bogo Grafenauer: XIX. zborovanje slo- venskih zgodovinarjev v Mariboru od 27. sep- tembra do 1. oktobra 1978, Zgodovinski časo- pis, 1980, str. 491—497. — 2. Milan Zevart: Vo- jaški upor v Mariboru juMja 1919, Dialogi, 1967, str. 561—570. — 3. Rudi Kyovsky: Upori sloven- iskih vojakov leta 1919, Delo, 1952, str. 47—93. — 4. Janko Gačnik: Na smrt obsojeni se je oglasu, TV 15, 1966, številke od 11. do 15. — 5. France Klopčdč: Zaton slovenske socialnodemokratske stranke 1919—20, Prispevki za zgodovino delav- skega gibanja, Ljubljana, 1960, str. 63. — 6. Ser- gej Vrišer: Uniforme borcev za severno sloven- sko mejo 1918—19, Kronika, 26/1978. — 7. Po- krajinski arhiv Maribor, Maistrov in prevratni fond, mapa XII. — 8. v Pokrajinskem arhivu Maribor. — 9. v arhivu Muzeja narodne osvobo- ditve v Mariboru. _____. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 225 i Dr. JOŽE SORN (1921—1982) PETER VODOPIVEC Včasih je ob izgubi človeka, ki nam je bil drag in smo ga cenili, laže molčati kot iskati besede, ki naj nam ponovno prikličejo v spo- min njegovo delo in njegovo življenjsko pot. Smrt Jožeta Sorna le dobro leto po njegoin šestdesetletnici, je eno tistih krutih dejstev, ki jih je težko zajeti z besedo. Se v prvi šte- vilki 29. letnika našega časopisa, ki mu je bil zvest vse od njegovega nastanka leta 1953 (najprej kot njegov »upravnik«^ nato kot od- govorni urednik in končno zopet kot član uredništva), smo mu člani uredništva — s člankom Ferda Gestrina — zaželeli vse naj- boljše, v upanju, da bo premagal težko bo- lezen in se lahko vrnil k delu. Toda bolezen je bila močnejša od upanj in trdne volje do življenja, ki je v Jožetu Somu tlela vse do poslednjega trenutka. Jože Som je umrl 12. julija 1982. Ferdo Gestrin je v jubilejnem članku ob Jožetovi šestdesetletnici podrobneje orisal njegovo delo in njegovo življenjsko pot. Živ- ljenjsko pot, ki je vodila iz proletarske sre- dine, skozi številna odrekanja in stiske^ do diplome in doktorata iz zgodovinskih ved. De- lo^ ki razkriva Jožeta Soma kot predanega, izredno marljivega zgodovinarja, tesno pove- zanega z arhivskim gradivom, najprej na de- lovnem mestu arhivarja in nato raziskovalca slovenske gospodarske zgodovine. To Sornovo zanimanje za gospodarsko zgodovino nikakor ni bilo naključno, temveč rezultat zelo dolo- čnega spoznanja, da ni mogoče napisati ce- lovite narodne zgodovine brez natančnejšega poznavanja njene gospodarske osnove. Pri tem je Jožeta Soma zanimala predvsem zgo- dovina neagramih gospodarskih panog, ki jim je dotedanje zgodovinopisje posvetilo razme- roma malo pozornosti, pri svojem raziskova- nju pa je najraje oral ledino. Večina njegovih razprav počiva na arhivskem gradivu, zbra- nem v domačih in tujih arhivih,, in se loteva še neraziskanih vprašanj iz zgodovine obrti, manufaktume proizvodnje, prometa, rudar- stva itd. Hkrati je bilo njegovo glavno zani- manje usmerjeno k 18. in 19. stoletju, čeprav je s posameznimi razpravami posegel tudi v zgodnejša obdobja in v zadnjem času celo v 20. stoletje. V številnih razpravah je Jože Som kot prvi natančneje, s podrobnimi po- datki in kvantitativnimi izračuni, predstavil obseg proizvodnje posameznih obrti in ne- agramih gospodarskih panog in opozoril na njihov pomen v gospodarskem razvoju slo- venskih dežel. Njegovo glavno delo — sin- teza zgodovine neagramih panog od 18. sto- letja do prve svetovne vojne — je na žalost ostalo neizdano, čeprav je Som rokopis za obdobje do šestdesetih let 19. stoletja povsem pripravil za tisk. V slovenskem zgodovinopisju nastaja s smrtjo Jožeta Soma globoka vrzel, ki jo bo le težko zapolniti. Jožetovo odsotnost pa bo- mo težko občutili tudi v uredništvih strokov- nih zgodovinskih časopisov. Tesno povezan s tiskarskim delom od svojih mladih nog se je Jože Som z vso vnemo posvetil delu v ured- ništvu treh zgodovinskih revij: Zgodovinske- ga časopisa, Prispevkov za zgodovino delav- skega gibanja in Kronike. Pri vseh treh je med drugim opravljal tehnične posle in po- zorno spremljal njihovo delo in izdajateljske težave tudi potem, ko se je kot urednik umaknil v ozadje. S Kroniko sta ga dodatno povezovala smisel za drobno delo in prepri- čanje, da drobne analize z drobnimi podatki pomembno dopolnjujejo in včasih celo spre- minjajo zgodovinsko sliko in so zato osnova vsake širše sinteze. Vsem, ki smo ga poznali in z njim sodelo- vali pa bo seveda najbolj ostala v spominu njegova človeška podoba. Podoba nekoliko samosvojega, hudomušnega in zelo nesebič- nega človeka. In takšnega bomo Jožeta Soma najteže pogrešali. Razpravo, ki jo objavljamo, je Jože Som napisal za zbornik »Kärnten — Volksabstim- mung 1920«„ ki ga je leta 1981 izdala za- ložba Locker na Dunaju in je ena njegovih zadnjih strokovnih objav. Razprava opozarja na gospodarske odnose med republiko Avstri- jo, Slovenijo in Kraljevino SHS v času za- ostrenih jugoslovansko-avstrijskih razmerij zaradi vprašanja slovenske severne meje, to- rej v obdobju med koncem prve svetovne vojne in koroškim plebiscitom. Razprava raz- kriva, da so bili gospodarski stiki precej dru- gačni kot politični odnosi, saj je dosegla me- njava znaten obseg in je postala v kriznih mesecih Kraljevina SHS pomemben dobavi- telj hrane za Koroško in ostale avstrijske po- krajine. Razprava v slovenščini še ni bila objavljena. . 226 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 TRGOVSKE ZVEZE SLOVENIJE Z REPUBLIKO AVSTRIJO OD NOVEMBRA 1918 DO NOVEMBRA 1919 JOŽE SORN Prispevek poizkuša na osnovi skromnega iz- bora virov orisati razvoj trgovskih zvez med Slovenijo (delno tudi Kraljevino SHS) in Re- publiko Avstrijo v poprevratnih mesecih. Opozoriti želi na organiziranje odgovarjajo- čih uradov v Ljubljani in na njihovo delo v smeri čim obsežnejše menjave gospodarskih dobrin, še zlasti prehrambenih artiklov. Iz virov se vidi, da je bil vpliv ljubljanskih go- spodarskih uradov v določenih delih Koro- ške velik (na primer v vsej Mežiški dolini), v drugih znatno manjši (na primer v Rožu, kjer je blizu železarna), ponekod komaj zaznaven. Čeprav je imela Slovenija dobro agrarno za- ledje v Slavoniji in Vojvodini, je živil pri- manjkovalo tudi v vsej kraljevini SHS vse tja do pomladi 1919. Zaradi take situacije je mogla Ljubljana menjati gospodarske dobri- ne z Republiko Avstrijo le v zelo omejenem obsegu in v majhnih količinah. Tudi preskrba z živili na Koroškem južno od demarkacijske linije ni mogla funkcionirati tako, kot si je to želelo tamkajšnje prebivalstvo.' Prave me- njave v novembru 1918 še ni moglo biti, ker tega niso dopuščale faktične razmere (vra- čanje vojaštva s fronte, pomanjkanje železni- škega voznega parka, kreiranje političnih, tr- govskih in drugih instanc na obeh straneh meje itd.). Močnejši kontakti v sektorju med- narodne trgovine datirajo v december 1918, Od januarja 1919 dalje, še bolj intenzivno od februarja 1919 dalje se je obseg menjave ne- prekinjeno večal. Vsa ta mednarodna trgovi- na se je odvijala na temelju menjave blago za blago. Za preračunavanje vrednosti je veljala relacija za jugoslovansko krono (jugokrono, Kj) in avstrijsko krono v sorazmerju 1 : 1. Ze kmalu po novem letu 1919 so tako v Sloveni- ji kot v vsej ostali Kraljevini SHS pričeli ži- gosati bivše avstroogrske krone, toda borzni tečaj jugokrone v začetnih mesecih ni bil višji od avstrijske krone. Šele 26. januarja 1920 je zakon proklamiral Narodno banko kraljevi- ne Srbije za Narodno banko kraljevine SHS in zaradi tega je bilo šele od tedaj dalje mogo- če menjati jugokrone za dinarje v sorazmer- ju 4 Kj = 1 din. Unifikacijo valute so izpe- ljali do konca letal921.^ Republika Avstrija je vpeljala novo valuto avstr. šiling šele leta 1924; relacija je bila 1 šiling = 10.000 kron. Da je moglo priti do mednarodne trgovske menjave med Slovenijo in Republiko Avstri- jo, so morali biti vzpostavljeni določeni or- gani oblasti, korpusi, ki so bili sposobni opravljati posle s področja mednarodne trgo- vine. Ker je Repubhka Avstrija že imela to- zadevno tradicijo, je naša naloga na tem me- stu ta, da podamo kratek oris razvoja v Slove- niji. Vedeti namreč moramo, da je pričelo centralno ministrstvo za trgovino in industri- jo v Beogradu intenzivneje funkcionirati pri- bližno od sredine marca 1919 dalje; do takrat je bilo v stanju organiziranja. Splošna situacija v habsburški monarhiji je omogočila, da se je v Ljubljani konstituiral v dneh 16. in 17. avgusta 1918 korpus, ki ni imel funkcije parlamenta ali njemu podobne insti- tucije, temveč je bil le skupina, zbor napredne meščanske inteligence z državnopravnimi am- bicijami. Svojo historično vlogo je korpus vi- del v tem, da izpelje slovenski narod iz propa- dajoče habsburške monarhije v novo svobodno Državo SHS. Imenoval se je Narodni svet v Ljubljani. Na ustanovni seji so poudarili, da hoče biti Narodni svet nadstrankarski korpus, ki naj ga vodijo pri delu konkretne program- ske točke. Navedli bomo samo dve točki izmed njih, prva sega napodročje politike, druga na področje gospodarstva: 1. Narodni svet deluje za zedinjenje jugoslovanskih narodov v samo- stojno državo, 2. Narodni svet deluje v smeri gospodarske osamosvojitve slovenskega naro- da in hrani skupne gospodarske interese ju- goslovanskih narodov. Za lažje uresničenje programa so izvolili devet odsekov. Nekate- ri so bili zelo agilni, nekateri so ostali le na papirju. Od najbolj aktivnih naj omenimo spet samo dva: ustavno-upravnega in gospo- darskega.3 Osredotočiti se želimo le na Gospodarski odsek. Imel je nalogo, da se ukvarja z vsemi vprašanji tako imenovanega prehodnega go- spodarstva, na primer z vprašanjem, kako naj se izpelje nacionalizacija posestev, industrije obrti in trgovine; nadalje naj obravnava splo- šno finančno in valutno prolalematiko. Odsek naj tudi ustvari pogoje za ožjo koncentracijo slovenkega zadružništva, hranilnic in drugih denarnih zavodov, dalje naj rešuje in reši ze- lo akutno vprašanje glede preskrbe z živili, s surovinami za industrijo, z industrijskimi produkti in z drugimi dobrinami gospodarske- ga značaja, ki jih bo v prehodnem času prav gotovo primanjkovalo. V zvezi s tem so že sredi avgusta 1918 razpravljali o zahtevi, da se je treba pripraviti na sklepanje trgovskih pogodb s tujino. S tem so mislili tako na bo- dočo Avstrijo kot na povezavo s Cehi in Po- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 227 Ijaki. Dobro so se namreč zavedali, da je in- dustrija v slovenskem prostoru rasila v tesni povezavi z industrijo v habsburški monarhi- ji in da teh zvez ne bo mogoče prekiniti kar čez noč, kar takoj po prevratu. Poznejši kon- takti so pokazali da je soodvisnost res znatna. Glede valute je obveljalo načelo, da se bo treba odločiti za domačo valuto in ji takoj do- ločiti relacijo do avstrijske krone in do tuje valute sploh * Nekatere predpostavke slovenskih politi- kov in gospodarstvenikov so postale aktualne takoj po razsulu habsburške monarhije, na primer vprašanje valute, kontaktiranje z go- spodarskimi krogi nastajajoče Republike Av- strije, potem s Cehi in Poljaki, dalje problem aprovizacije in podobno, nekatere predpostav- ke so ostale neuresničeni ideali, na primer vprašanje lastne mornarice, lastnega prista- nišča, teritorialne povezave s Cehi in Polja- ki itd. Gospodarski odsek se je sestal na svojo pr- vo sejo dne 7. septembra 1918. Tu so govorili o tendencah takratnega svetovnega gospodar- stva s posebnim ozirom na bodoče avstrijske in tudi jugoslovanske razmere. Govorili so obširno o novi valuti bodoče države jugoslo- vanskih narodov. Največ časa so pa gotovo porabili za obravnavanje aprovizacije, oskr- be ljudi s prehrano, ki je pešala iz dneva v dan. Proti koncu oktobra je postalo stanje v aprovizaciji, dalje v oskrbi industrije s suro- vinami in pogonskimi sredstvi, končno v tr- govini ali menjavi gospodarskih dobrin že kar derutno. Tem problemom so na seji Gospo- darskega odseka v dneh 21. in 22. oktobra 1918 namenili zelo veliko časa. Kranjska, Ko- roška, Istra, Goriška in Trst so stali dobesed- no pred katastrofo. Bolj ugodno je bilo sta- nje v slovenskem delu Štajerske. Gospodarski odsek se je zanašal na to, da bo mogla Hrva- ška fungirati kot žitnica za slovenski prostor, a je kmalu zvedel, da imajo prednost Dalma- cija ter Bosna in Hercegovina. Ker so isto- časno nastopale čedalje večje težave s tran- sportnimi sredstvi, se je porodila misel, da bo vsekakor treba izposlovati živež iz Združenih držav Amerike ali sploh iz antantnih držav. Italije tu niso še posebej citirali; bolj so ime- li v mislih Francijo, ki je tako že vzdrževala armado kraljevine Srbije in jo stvarno podpi- rala pri preboju solunske fronte, ki je potekal v tem času.' Naslednja seja Gospodarskega odseka je mogla biti šele 13. novembra 1918. Pred tem je zaradi razsula habsburške monarhije bila 31. oktobra sestavljena Narodna vlada SHS v Ljubljani. Poverjeništvo za prehrano je prev- zel dr. Ivan Tavca'r, poverjeništvo za trgovi- no in industrijo dr. Karel Triller. Poverjenik Tavčar je imel neprimerno težjo funkcijo kot vsi ostali poverjenilci, ker ni mogel od nikoder dobiti zadostne količine živil, da bi izpeljal normalno fungirajočo organizacijo za apro- vizacije. Verjetno je prav slovenski del Koro- ške najbolj občutil to slabost. V Uradnem listu citirane Narodne vlade z dne 4. novembra beremo njeno sporočilo, da ne bo pustila prek meje niti zrna žita, in 6. novembra dekret, da je prepovedano vsakr- šno izvažanje živil prek meja nove nacionalne države. Se bolj pomembno za nas je dejstvo, da je Narodna vlada SHS v Ljubljani usta- novila 8. novembra tako imenovani Prehodno- gospodarski urad, ki »ima dispozicijsko pravi- co z vsemi produkti.«* Vidimo, da se objave Narodne vlade v Ljub- ljani sklicujejo na nove meje Slovenije ozi- roma Države SHS. V resnici pa je bil to čas, ko se je s soške fronte valila ogromna mno- žica vojaštva na svoje domove in so bila vsa prometna sredstva najmanj do 20. novembra v službi prevažanja čet. Obstajale so le skro- mne sile domače nacionalne vojske, ki so mo- gle vzdrževati le mir in red. V takšni situaciji nihče ni mogel niti de facto niti de iure začr- tati prav nobene državne meje niti proti Italiji niti proti Republiki Avstriji, še manj proti Madžarski. Da bomo dekrete Narodne vlade bolje razu- meli, moramo ponovno opomniti, kako je še pred prevratom pozival Narodni svet V Ljub- ljani prebivalstvo na Slovenskem, še posebej v slovenskem delu Štajerske, naj pazijo na ti- hotapljenje živil. Več kot to Narodni svet ni mogel storiti, kajti uradne c. kr. ustanove za aprovizacije so še obstajale in delovale. Bolj učinkovita je mogla biti slovenska nacional- na oblast po 31. oktobru, ko je še delovala Narodna vlada. Tako je bil že 3. novembra 1918 sklenjen dogovor med Družbo Južne že- leznice (Südbahngesellschaft) in maribor- skim Narodnim svetom, ki se tiče nadaljnjega obratovanja železnice na relaciji Dunaj-Trst prek slovenske meje in oskrbe lokomotiv s premogom. Splošnih gospodarskih problemov se ta dogovor ne loteva. Veliko bolj zanimiv za našo problematiko o trgovskih zvezah je naslednji uradni kontakt v obliki mednarodnega dogovarjanja med Na- rodno vlado SHS v Ljubljani in štajersko De- želno vlado z dne 7. novembra 1918. Izid o za- pisu pogajanj ima 17 členov. Najprej so žele- znico proglasili za demilitarizirano in izjavili, da poteka demarkacijka linija takoj severno od železniške postaje Špilje (Spielfield). Oskr- ba železniškega osebja in njihovih družin od te linije proti jugu pripada slovenski vladi, 228 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982. severno od linije avstrijski vladi. Nadaljnji členi so ukinili pristojnost graške zbornice za trgovino in obrt s 1. januarjem 1919, dovolje- vali denarni promet med Avstroogrsko banko in ozemljem Države SHS, anulirali gospodar- skopolitične ukrepe, ki so ovirali medsebojno menjavo dobrin, vendar so takoj dodali, da je prepovedano odvažanje živil v Avstrijo s po- dročja južno od linije itd. Pogodba naj bi pričela veljati 15. novembra 1918. Do takrat so namreč upali dokončati pre- voz čet s fronte in s tem preiti na normalizira- nje transporta. V okviru tega dogovora sta sklenila pogodbo še general Rudolf Maister kot komandant Štajerskega obmejnega po- veljstva SHS v Mariboru in polkovnik Rudolf Passy kot opolnomočenec nemškoavstrijskega odbora za javno blaginjo in vojaške komande Gradec. V tem dogovoru z dne 27. novembra so prepovedane rekvizicije južno od zasedbene linije od strani avstrijske republiške vojske ali tudi siceršnje odvažanje hrane in vsega drugega materiala in gospodarskih produktov prek te linije na sever.' Na tem mestu nam seveda ne gre za to, da bi ugotovili, kako so na vsa omenjena dogo- varjanja reagirale razne uradne instance in tudi prebivalstvo v Republiki Avstriji in če so vsi faktorji spoštovali dogovore ali ne, tem- več enostavno za to, da fiksiramo dejstvo, ka- ko velik pomen so neposredno po prevratu da- jali osnovnim prehranjevalnim dobrinam. To stanje je trajalo še dolgo časa in je karakteri- stikum poprevratnih let. Skoraj istočasno s temi dogovarjanji so se pričele konference na nivoju držav, ki so ob- ravnavale poleg prehrane še finančne in va- lutne probleme. Tako je potekala na Dunaju v ministrstvu za zunanje zadeve 20. novembra 1918 tako imenovana Gesandtenkonferenz der Gesandten der Nationalstaaten der gewesenen ö.-ung. Monarchie. Predsedoval je državni se- kretar Otto Bauer. Govorili so o sestavi komi- sije za državne dolgove oziroma sploh za pre- moženje bivše dvojne monarhije; o premože- nju te monarhije so govorili kot o konkurzni masi, ki jo je treba sedaj likvidirati itd. Ker tu ni prišlo do konkretnih sklepov, so se do- govorili za nadaljevanje konference. Naša razprava ne more iti v širino; omejiti se mora na trgovske zveze Slovenije z Avstri- jo. Avstrija je potrebovala prehranjevalne do- brine, Slovenija pa bencin, stroje, kemikalije, železne polfabrikate. Takoj, ko so razmere mogočile, da je prišlo do ožjih kontaktov, je odpotoval na Dunaj dr. Karel Triller in pri- čel pogajanja z odgovornimi avstrijskimi go- spodarskimi krogi. Podrobnosti nam še niso znane, vendar vemo, kako je 19. decembra 1918 telefoniral v Ljubljano in sporočil, da je pripravljajoča se trgovska pogodba v splo- šnem spremenjena; slovenska stran da vztraja na tem, da se zviša količina soli od 300 na 500 ton, avstrijski zastopniki pa so zahtevali cene za karbid, solno kislino. Glauber j evo sol, ka- lijev soliter, tanin. Ko bodo znane te cene, bo Avstrija pogodbo podpisala. Zato je zahteval, naj sporočijo cene na Dunaj na konzularno agencijo. Da bomo bolje razumeli ta razvoj, moramo dodati, da je kljub ustanovitvi Prehodnogo- spodarskega urada deloval Gospodarski odsek še naprej, in sicer kot posvetovalni organ. Ta organ je na svoji seji 13. novembra na široko obravnaval uvozno vprašanje. Potrdili so, da mora biti uvoz pod kontrolo in da je treba pripraviti spisek nujno potrebnega blaga, su- rovin in drugih produktov, nova ustvarje- na trgovska organizacija naj se sistematično posveti uvoznim poslom, njihovemu financi- ranju, sklepanju trgovskih pogodb in podob- no. V soglasju s takšnim razvojem in v smi- slu citiranega spiska je Narodna vlada SHS v Ljubljani kot najvišji izvršilni organ prav 30. novembra 1918 pozvala vsa industrijska podjetja, da ji vročijo prijave za osnovna, goriva, produkte, sploh za vse trgovske artik- le, ki jih potrebujejo za svoje nadaljnje obra- tovanje. V Ljubljani so morali pohiteti z organizacij- skimi deli glede Prehodnogospodarskega ura- da, ki je sicer pravno obstajal že od 8. novem- bra, ni pa še zaživel in deloval v celotnem ob- segu. Prav 20. decembra so zanj definitivno izdelali shemo, po kateri so v ta oddelek spa- dali vsi posli, ki so bili v zvezi s sklepanjem mednarodnih trgovskih pogodb, odločanje glede uvoza in izvoza, sodelovanje pri regula- ciji carin, pri organiziranju trgovskega zastop- stva v tujini —¦ itd. Ze od Triller j evih pogajanj dalje so spo- znavali, da bo treba Prehodnogospodarskemu uradu razširiti kompetence. Dne 12. februarja 1919 so ga pooblastili za opravljanje dodatnih funkcij, na primer za to, da prevzame vrhov- no gospodarjenje s premogom.^ Premog je namreč kmalu postal zelo pomembno kom- penzacijsko blago pri menjavi z republiko Av- strijo. Ko so se tako v sorazmerno kratkem času uredili najnujnejši organizacijski in drugi problemi, se je pokazalo, da se odvijajo go- spodarski posli z Avstrijo v treh sferah, na treh nivojih. Najvišji nivo je imel značaj po- godb, ki jih je sklepala deželna vlada v Ljub- ljani (tako so preimenovali nekdanjo Narodno vlado SHS v Ljubljani) z ustreznimi avstrij- skimi visokimi uradi; v srednji nivo so spada- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 2291 la dovoljenja, pooblastila in nakazila, ki jih je izdajala Deželna vlada v Ljubljani posamez- nim podjetjem (tako industrijskim kot trgov- skim), da so smela — seveda pod kontrolo — naročati material in druge gospodarske dobri- ne v avstrijskih podjetjih in ga »plačevati« s kompenziranim blagom. Denarni promet je bil izključen, ker niso bili rešeni valutni pro- blemi; s tem so onemogočili inflacijo. V naj- nižji osnovni nivo, ki ga je bilo pa najteže kontrolirati, je spadalo dnevno oskrbovanje prebivalstva z življenjskimi artikli (Lebens- mittel) kot so moka, meso, maščobe in podob- no. Tu je mišljeno predvsem ozemlje na Ko- roškem južno od demarkacijske linije in ob- mejni pas med avstrijo in slovensko Štajer- sko. Primorska je že spadala v sfero italijan- skega gospodarskega sistema, Prekmurje je še preživljalo viharne čase. Najnižji ali osnov- ni nivo je neopazno prehajal v oblike nekon- troliranega trgovanja, kot so tihotapljenje, re- kvizicije in podobno. Najprej omenimo pogodbe na najvišjem ni- voju. Prehodnogospodanski urad je že 7. ja- nuarja 1919 razpravljal o pogodbah, ki so jih pozneje imenovali »pogodba 33/SHS«, potem o pogodbi 180/SHS«, končno o tako imenovani »Gasteinski pogodbi«. Šlo je za dobavo jedilne in živinske soli, za vžigalice, za petrolej, ben- cin itd. Z nekaterimi od teh pogodb so ure- jali dobavo v novih prevratnih razmerah, če- prav je šlo za stara predprevratna naročila. Npr. za dobavo jedilne in siceršnje soli (živin- ske, industrijske) v višini 320 vagonov, ki je bila 50-odstotno plačana že avgusta ali sep- tembra 1918. Avstrijski Warenverkehrsbureau tudi še v januarju 1919 ni mogel izpolniti ob- ljube. Zato so se dogovorili, da bo Ljubljana zahtevala povrnitev denarja, sol pa bodo Av- strijci pošiljali — pač glede na zmogljivost že- leznice in glede na druge okoliščine — po ob- rokih in v obliki kompenzacije za druge slo- venske dobrine. Te nove pogodbe nosijo da- tume 26. januarja, 3. februarja in 4. febru- arja 1919. Zaradi hitrejšega izpolnjevanja po- godb je Prehodnogospodarski urad namestil dr. Frana Jenka kot referenta v svoji ekspo- zituri na Dunaju prav zadnjega dne v febru- arju. Kljub hudemu pomanjkanju železniških vagonov je le uspelo, da so v marcu poslali Av- strijci na pot 80 vagonov soli proti kompenza- ciji v fižolu. Nadalje se je dunajski Warenver- kehrsbureau 24. februarja pismeno obvezal, da bo sprejel iz Slovenije izvožena bukova drva in jih upošteval v bodoči kompenzacijski po- godbi. Ljubljana je na to pristala 10. marca 1919.» Ko so podjetja na obeh straneh »državne« meje zvedela za vse naštete pogodbe in za na- čelne pristanke ljubljanskih in dunajskih ob- lasti, so kompenzacijski posli stekli že hitreje. 2e 4. marca 1919 je smela ljubljanska firma Balkan izvoziti 20 vagonov fižola proti kom- penzaciji 140 vagonov soli od avstrijske firme Baderle. Slovenski tvrdki Pogačnik je bil za- dovoljen izvoz 50 vagonov kostanjevega lesa proti kompenzaciji večje količine sladkorja (najbrž je dunajska vlada sama določila iz- voznika). Neka mariborska firma je smela iz- voziti 850 zabojev jajc proti kompenzaci- ji v vžigalicah, soli itd. Ko se je bližala pomlad 1919, so bili naj- bolj kritični meseci glede oskrbe prebivalstva z osnovnimi življenjskimi potrebščinami v Sloveniji že skoraj mimo. Veliko dobrin je se- veda še vedno primanjkovalo, toda kriza je bila premagana. V Ljubljani so se priprav- ljali na sklepanje nove in širše kompen- zacijske pogodbe z Republiko Avstrijo. Psiho- loška osnova je bila dana s tem, da se je Lju- bljana navadila na avtonomno ukrepanje gle- de zunanjetrgovinskih in siceršnjih poslov, ker tozadevni centralni urad v Beogradu še niso bili organiziran. Nenadoma pa je 15. marca prispel iz Beograda odlok ministrskega sveta, ki je proglasil vsa dosedanja dovoljenja za izvoz prek demarkacijske linije za nevelja- vna. V Ljubljani je ta odlok naletel na izredno velik odpor. Z obeh strani je bilo izrečenih veliko ostrih besed. Prehodnogopodarski urad, ki je imel dober pregled nad industrij- sko proizvodnjo v Sloveniji in Republiki Av- striji — in moral ga je imeti, če je hotel spraviti slovensko industrijo na stopnjo nor- malne proizvodnje — je trdil, da je stanje v Sloveniji vsaj v določenih panogah že tako ugodno, da je nujno potrebno izvažati, ker bo sicer zapretila tej industriji in njenemu delavstvu prava katastrofa. Slovenska indu- strija je dobila v obliki kompenzacij prav ti- ste surovine in prav takšne produkte, brez katerih ne bi moglo slovensko gospodarstvo obstati in prosperirati. Obtok je bil namreč naslednji: Ce Avstrija ne bo dobavila raznih olj in maziv, eksplozivov za rudnike in tekočih pogonskih sredstev, se bo ustavilo delo tako v industriji kot v vseh premogovnikih; če se ustavi delo v premogovnikih, bo trpel želez- niški transport in tudi premoga kot kompen- zacijske dobrine ne bo (ne glede na množico brezposelnih v industriji, premogovnikih in na železnici!); zato tudi ne bo zdravil, vžigalic, modre galice, soli. V kontaktiranju z Beogradom je Ljubljana zahtevala določeno, gospodarsko avtonomijo. Kompromis je bil neizbežen in je bil takle: Beograjska centralna vlada ne bo prepreče- vala trgovanja in dogovorov, sklenjenih z Av- 230! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 strijo pred 1. aprilom 1919. Da so vse kontakte legalizirali, so ponesrečeni odredbi dodali čle- ne, ki so sankcionirali gospodarske dogovore Slovenije z Avstrijo oziroma s tujino sploh, če so bili podpisani še v teku marca. Na dogo- vore, sklenjene po 1. aprilu, pa bo morala Slovenija oziroma Prehodnogospodarski urad dobiti pristanek Beograda. Tako je Slo- venija še iz stare pogodbe prevzela konec mar- ca od Avstrije tri cisterne bencina, deset va- gonov koksa in 20 vagonov grodlja, torej kar majhno premoženje. Pravkar smo omenili centralno vlado v Beo- gradu. Zato je nujno, da s trema, štirimi stav- ki omenimo delo nekaterih njenih organov. Med drugimi ministrstvi je bilo za našo raz- pravo pomembno ministrstvo za trgovino in industrijo. Za vodenje trgovskih poslov s tu- jino so v njegovem okviru ustanovili urad, ki se je imenoval Centralna uprava za trgov- ski promet s tujino. Dotedanji popolnoma samostojni Prehodnogospodarski urad je ne- kako s 1. aprilom postal podružnica omenjene Centralne uprave. Ze v novih razmerah, torej po degradaciji na stopnjo podružnice, je sklenil Prehodnogo- spodarski urad (staro ime je še obdržal) dolgo se pripravljajoče pogodbo. Na Dunaju je pod- pisal 30. aprila 1919 z Warenverkehrsbureau- jem kompenzacijsko pogodbo v vrednosti 1,610.000 kron. V tem okviru naj bi dobavila Slovenija Republiki Avstriji 69 vagonov ži- vil tako za prehrano kot za krmo, obratno pa Avstrija Sloveniji jedilno sol, vžigalice, polje- delske stroje, galanterijsko blago, avtomobile, zdravila itd. Slovensko količino živil je prev- zel avstrijski Žitni zavod v smislu odobritve oziroma pooblastila, ki nosi še datum 29. ja- nuarja 1919. Prav ta primer lepo kaže, kako je moralo včasih preteči več mesecev, da se je mogla pogodba efekturirati. Vzrok leži delo- ma tudi v tem, da Slovenija ni mogla v prav kratkem roku zbrati dovolj hrane za kom- penzacijo, ker je morala skrbeti za svoje pre- bivalstvo (tudi za Koroško južno od demarka- cijske linije), deloma v tem, da je železniškega voznega parka primanjkovalo na vseh koncih in krajih. Struktura kompenziranih dobrin je bila na- slednja: Slovenija je dobavila Republiki Avstriji 7 vagonov koruzne moke za krmo K 2,00 za 1 kg 3 vagone koruznega zdroba za krmo K 2,50 za 1 kg 4 vagone koruze K 2,50 za 1 kg 4 vagone koruzne moke I a K 2,50 za 1 kg 2 vagona koruznega zdroba I a K 2,00 za 1 kg 5 vagonov koruze I a K 3,50 za 1 kg 30 vagonov krompirja K 1,20 za 1 kg 10 vagonov fižola I a K 5,00 za 1 kg 4 vagone leče K 4,00 za 1 kg Vrednost 1,610.000 kron Avstrija je dobavila Sloveniji naslednje dobrine Jedilno sol v vrednosti 250.000 kron Vžigalice v vrednosti' 100.000 kron Modro galico v vrednosti 100.000 kron Dogovorili so se, da bo Republika Avstrija na zahtevo Slovenije dobavila še naslednje bla- go: Tiskarske barve do vrednosti 50.000 kron Galanterijsko blago do vrednosti 200.000 kron Avtomobile do vrednosti 150.000 kron Poljedelske stroje do vrednosti 200.000 kron Rotacijski papir do vrednosti 100.000 kron Klobučevine in sita za tovarne papirja 100.000 kron Elektrotehniški material do vrednosti 50.000 kron Zdravila do vrednosti 150.000 kron Razstreliva do vrednosti 100.000 kron Ogljikove kisline do vrednosti 60.000 kron Vrednost 1,610.000 kron Podpisnika sta sklenila, da bo ta dogovor pričel veljati takoj po ratificiranju, kar naj se zgodi najpozneje do 10. maja 1919. Beo- grajsko ministrstvo za trgovino in industrijo se s takšnim parcialnim dogovarjanjem ni več strinjalo ter je 25. maja pogodbo razveljavi- lo in zagrozilo s sankcijami, če bi se pogodba vseeno efektuirala. Jedro spora je bilo v tem, da je Ljubljana vedela, kako je še vedno ne dovolj dobro organizirana beograjska admini- stracija počasna in neučinkovita ter da mo- re zato zaiti slovenska industrija v resno kri- zo tisti moment, ko ne prispe dovolj bencina in strojnega olja ter eksplozivov za premo- govnike. Zato je bila prisiljena pomagati si sama. Beograjska prepoved je tudi sicer bila skoraj brez moči, ker je bil dogovor Slove- nija-Avstrija skoraj v celoti efekturiran in tudi tako hitro, da je 31. maja beograjska vla- da post festum dovolila izvoz tistega sloven- skega blaga, ki je bil naveden. Ze omenjena partnerja, namreč beograjska Centralna uprava za trgovski promet s tuji- no in dunajski Warenverkehrsbureau kot predstavnika ustreznih ministrstev sta nuj- no morala stopiti v medsebojne dogovore. To se je zgodilo že 22. marca 1919 s podpisom po- sebnega dogovora. V njem sta obe strani naj- prej priznali potrebo po urejeni menjavi blaga med obema državama, vendar tako, da bo po možnosti gotovinski promet med njima iz- ključen. Obe strani sta tudi ugotovili, da je proizvodni položaj tak, da nastopa kraljevina SHS kot izvoznik živil in drugih naravnih KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 231 produktov, Republika Avstrija kot izvoznik finalnih produktov in posrednik mednarodne trgovine. Podpisnici sta se dogovorili, da bo- sta uvedli sistem izvoznih dovoljenj, ki jih bo- sta kontrolirali. Ker je Kraljevina SHS imela v tem času na svojem teritoriju že prosto trgovino v zna- tnejšem obsegu, je bilo tudi tujcem, v tem pri- meru Avstrijcem, dovoljeno nakupovanje do- brin, vendar samo pri tistih trgovskih podjet- jih, ki so bila pooblaščena za mednarodno tr- govino. Za izvoz določeno blago sta obe drža- vi ovrednotili z zneski, glasečimi se v kronah v relaciji 1:1. Pogodba z dne 22. marca 1919 je obvezovala Avstrijo, da pošlje v Kraljevino SHS skupaj blaga za največ okoli 145,000.000 kron. Kralje- vino SHS pa obligirala, da to blago kompenzi- ra z dobrinami v skupnem znesku 148,000.000 kron. Razlika se je računala kot dobroimetje. Najvišje postavke pri avstrijskem blagu so imeli: pisalni papir ter železo in železni izdel- ki (vsaka postavka po 20 milijonov kron), stroji in orodni stroji 15 milijonov kron, ru- darske naprave in rudarsko orodje 10 milijo- nov kron itd. Protivrednost Kraljevine SHS: najmanj 1300 vagonov koruzne moke, največ pa za 26 milijonov kron; najmanj 3000 konj za zakol, največ pa za 16 milijonov kron itd." — Kompenzacijska pogodba, ki sta jo sklenila 22. marca 1919 Centralna uprava za trgovinski promet s tujino in Warenverkehrsbureau, je dobila signature 33/SHS; v bistvu je bila raz- širjena nam že znana stara pogodba. Ta po- godba je imela vse značilnosti pogodb, sklenje- nih v tako težkih časih, kot so bila popre- vratna leta. Na primer: izvozna dovoljenja so veletrgovci dobili tako pozno, da se je blago medtem že pričelo kvariti in mu je vrednost zato močno padla; kontingenti so bili sestav- ljeni šablonsko in so premalo upoštevali po- sebne želje; slovenski poslovni svet je imel pripravljeno za izvoz blago, ki ga kontingent ni upošteval. Dalje je Prehodnogospodarski urad trdil, da je bila kompenzacija določena na osnovi vrednosti blaga po ključu 1:1, kar da je za Kraljevino SHS skrajno neugodno; živila so namreč imela za takratno Avstrijo veliko večji gospodarski pomen kot pa vrsta avstrijskega kompenzacijskega blaga za kra- ljevino SHS. Ker do 24. aprila 1919, torej več kot po me- secu dni od podpisa pogodbe, Prehodnogospo- darski urad še ni zvedel, kolikšen je v novi pogodbi 33/SHS izvozno-uvozni kontingent za Slovenijo, je na intervencijo šele v maju pri- spelo obvestilo, kako je s tem problemom. Slovenski delež v okviru vsega kontigenta Kraljevine SHS je bil precej skromen, toda v poprevratnih letih je prav prišla za kompen- zacijo tudi skromna pošiljka dobrin — za Av- strijo prehrambeno blago, za Slovenijo indu- strijsko blago. V splošnem je bila kompenzacijska pogodba 33/SHS tako obsežna, da je bilo treba — tudi zaradi pomanjkanja železniških vagonov — najmanj poldrugo leto časa, da so kompenzi- rali vse blago, našteto v pogodbi. Točnosti na ljubo moramo pravzaprav priznati, da nismo še evidentirali dokumenta, ki bi posredno ali neposredno priznal, da je pogodba v celoti efektuirana. Vendar moramo dodati, da naj- manj do konca leta 1920 nista Kraljevina SHS in Republika Avstrija sklenili nobene nove kompenzacijske pogodbe. Za izpolnitev slovenske udeležbe v citirani kompenzacijski pogodbi je skrbel Prehodno- gospodarski urad. Ko so se v Kraljevini SHS vzpostavile pod konec leta 1920 že precej nor- malne tržne razmere, so ga razrešili njegovih zunanjetrgovinskih poslov. V znatni meri so ga preusmerili v druge naloge, na primer v organiziranje prvega ljubljanskega velesejma z mednarodno udeležbo, ki je pričel delovati od leta 1921 dalje. Dodamo naj še, da je Pre- hodnogospodarski urad fungiral via facti tudi kot devizna centrala za slovensko gospodar- stvo (uradno ga ni nihče za to pooblastil!), ker je od podjetij, ki so izvažala v druge države, vedno zahteval določen odstotek devizne kvo- te. Tako si je ustvaril znatno zalogo deviz, ki so mu omogočile, da je mimo uradnega Beo- grada posloval s tujino. Za konec obravnavanja pogodb na najviš- jem nivoju naj se prav na kratko dotaknemo še gospodarskih zvez Slovenije z Italijo, CSR in s Poljsko. Slovensko-italij anski gospodarski odnosi so večinoma temeljili na izvozu lesa iz Slovenije in uvozu tekstila, olja, riža in drugih živil v Slovenijo. Ze prve dni marca 1919 je Pre- hodnogospodarski urad ugotovil, da je drv za kurjavo v Sloveniji zelo veliko, zato se smejo dati za njih izvoznice, vendar mora biti tre- tjina vrednosti drv na razpolago za kompen- zacijo. Menjava z Italijo je stekla sredi marca in je trajala približno dva meseca. Tedaj je zaradi mednarodne situacije prišel iz Beogra- da odlok, da je prepovedana vsakršna ti-govi- na z Italijo. Prehodnogospodarski urad je sklenil prositi ministrstvo za trgovino in in- dustrijo, naj dovoli izvoz 10.000 vagonov re- zanega in stavbnega lesa, dalje 2000 vagonov drv in 500 vagonov oglja in predlagal, naj fi- nančne transakcije izpelje Jadranska banka, ki je še imela svoj sedež v Trstu. Posebni od- lok z dne 14. junija 1919 je potem res dovolil 232 I KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 izvoziti V Italijo 2000 vagonov rezanega lesa, pozneje še nove količine. Gospodarske zveze med Kraljevino SHS in CSR datirajo s 30. marcem 1919. Deželna vla- da v Ljubljani je bila mnenja, da bo efektui- ranje skrajno težavno, ker je bilo češkoslova- ško blago zaradi občutnih kurznih razlik pre- drago za slovensko industrijo. Razen z Republiko Avstrijo so bile zelo obe- tavne tudi gospodarske zveze s Poljsko. Dne 4. aprila 1919 sta sklenila Prehodnogospodar- ski urad in Depertment Przemysu Nafto- wego, sekcya III, dogovor, da bodo Poljaki po- slali Sloveniji bencin, strojno olje, strojne ma- sti in parafin, Slovenija pa Poljski taninov estrakt v približno enaki vrednosti. Dobava naj bi se po možnosti izpeljala do konca julija 1919. Kompenzacijsko pogodbo sta morali ra- tificirati ustrezni ministrstvi v Beogradu in Varšavi. Beograd je to opravil 17. aprila. Slovensko povpraševanje po bencinu je bi- lo zelo veliko. V dneh 30. in 31. maja 1919 so prišli v Beograd romunski delegati, s katerimi se je za bencin pogajala Centralna uprava. Le ta je Prehodnogospodarskemu uradu ustno obljubila, da bo dirigirala v Ljubljano 30 ci- stern bencina takoj, ko ga bo dobila. S tem smo zaključili pregled pogodb, ki so bile sklenjene na najvišji ravni, kot v tem prispevku na kratko imenujemo to obliko mednarodnih gospodarskih kontaktov od prevrata do konca leta 1920. Prehajamo na pregled trgovskih kontaktov, ki so potekali na srednjem nivoju, kot tako imenujemo to vrsto dogovorov in pogodb. Ve- deti moramo, da so se nekatera podjetja kmalu po prevratu obrnila na Prehodnogospodarski urad za dovoljenje glede dobave in prevoza materiala ne glede na to, ali je šlo za dobave preko demarkacijske linije ali ne. Na primer železarna na Jesenicah (last Kranjske indu- strijske družbe) je imela svoj obrat tudi v Bi- strici v Rožu. Ker je obrat v Bistrici potrebo- val premog iz Trbovelj, je moral dobiti do- voljenje in sicer zato, da bi preprečili ilegalen prevoz premoga iz Bistrice dalje prek demar- kacijske linije. Dovolilnica je omogočala kon- trolo dobave. Med prvimi firmami, ki so prijavile svoje zahteve, je bila znana Steiermärkische Elektrizitäts-Gesellschaft s sedežem v Grazu. Ker je elektrarna Fala na Dravi poskusno ob- ratovala že pred prevratom, a jo je bilo treba še nekoliko dodelati, je že 12. decembra 1918 pozvala Narodna vlada v Ljubljani citirano štajersko firmo, da prijavi potrebe po ma- terialu. Družba je 21. januarja 1919 res prija- vila potrebe po izolatorjih, armaturah, kablih, bakru itd. Podobno so prijavile svoje zahteve po uvozu oziroma izvozu Tovarna kleja v Ljubljani, Cinkarna v Celju, Kemična tovar- na v Hrastniku, Tovarna papirja v Vevčah pod Ljubljano, železarna Jesenice itd. V teh primerih je delno šlo za dobavo surovin ali polfabrikatov, ki je bila dogovorjena med fir- mami samimi, a sedaj kontakti niso bili mo- goči brez kontrole in dovoljenje Prehodnogo- spodarskega urada; dogovori so bili namreč stari, saj so v mnogih primerih segali v av- gust, september in oktober 1918. Tako so na temelju slovensko-avstrijske po^ godbe 4/SHS z dne 26. januarja 1919 pričele teči posamezne dobave materiala tistim pod- jetjem, ki so priglasila svoje zahteve. Na pri- mer: Avstrijski urad, ki se je imenoval Kom- pens je izdal jeseniški železarni dovoljenje, da sme uvoziti iz Republike Avstrije 500 kg strojnega olja in še posebne količine drugih olj in mazil, končno 30 ton magnesitne opeke od avstrijske firme Votscher Magnesitwerke. Papirnica Vevče je smela uvoziti celulozo iz Avstrije s tem, da pošlje ustrezni avstrijski firmi 5 vagonov premoga. Kemična tovarna v Hrastniku je bila dolžna dobaviti Avstriji 5 vagonov solne kisline, vendar s pogojem, da ji avstrijski naročnik pošlje zadostne koli- čine industrijske soli. In tako dalje. Vrsta podjetij, ki je menjavala dobrine, je zelo dolga, nimamo pa namena, da bi jih na- vedli vse do poslednjega. Gre le za dokaz, ka- ko sta Slovenija in Republika Avstrija že ze- lo zgodaj navezali gospodarske stike ne glede na politično, vojaško, diplomatsko in siceršnjo dejavnost odločilnih forumov na Dunaju, v Grazu in Celovcu oziroma v Beogradu, Ljub- ljani, Mariboru, Velikovcu. Res je, da so do- ločeni negospodarski dogodki tudi vplivali na pretok dobrin, toda popolnoma prekinili ga le niso. Prehodnogospodarski urad je dovolil tudi vrsti trgovinskih firm, da se je ukvarjala s posli, ki jim v normalnih razmerah niso bili predmet poslovanja. Na primer: Ljubljanska trgovska firma Ivan Jelačin je že po 1. aprilu 1919 sklenila dogovor z neko firmo iz Republi- ke Avstrije, da bo zanjo izposlovala prevoz 3 vagonov jedilnega olja z Reke v Avstrijo, za- to pa bo od te avstrijske firme dobila 20 vago- nov vžigalic in 60 vagonov soli; razliko v vrednosti ji bo ljubljanska firma kompenzirala še s 5 vagoni leče, z vagonom fižola in poldru- gim vagonom pralnega mila. Dogovor je mo- ral zaradi že veljajoče generalne kompen- zacijske pogodbe med Kraljevino SHS in Re- publiko Avstrijo biti vključen v dogovorje- ni sklop kompenzacij; za Slovenijo je bil do- govorjeni posel dveh privatnih firem zelo ugoden, ker je bilo citiranih 5 vagonov leče že KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 233! slabše kvaltete. Domačini leče namreč niso več kupovali in je zato obležala v skladiščih tako imenovanega Žitnega zavoda, torej skla- dišča, ki ga je organizirala še Narodna vlada takoj po prevratu z namenom, da kupuje ta- ko po Sloveniji kot po vsej ostali Kraljevini SHS hrano za domače prebivalstvo. V skladi- ščih se je leča pričela kvariti in komaj še pra- vočasno je bila prodana v Republiko. Tudi ljubljanska trgovska firma Per dan je predlo- žila v odobritev svoj privatni poslovni dogo- vor, po katerem bo dobila iz Avstrije 8 vago- nov vžigalic, tja pa bo dobavila 1500 kg masti, vagon koruze, vagon ovsa in 1500 kg prekaje- nega mesa. Takih majhnih in posameznih do- govorov je bilo še zelo veliko, kajti trgov- ske firme v Republiki Avstriji so kupovale vsakršno blago in življenjske potrebščine, ker je bila stiska zelo velika. Slovenija in ostala Kraljevina SHS pa sta potrebovali vžigalice, petrolej za svečavo, orodje za obrtnike, jedil- no sol in sol za živino. Dne 30. junija 1919 je prispela v Ljubljano vest iz beograjske Centralne uprave za trgov- ski promet s tujino, da je v bodoče dovoljen izvoz določenega blaga že brez kompenzacije. Plačati da je treba le takso in 0,5-odstotno iz- vozno pristojbino. To blago je bilo sirk, vin- ska drozga, zmleti storži, vino, žganje, laneno seme in mandeljni. To so bili kaj drobni zna- ki, da je stanje glede preskrbe v Kraljevini SHS le krenilo na bolje, toda Republika Av- strija je še naprej povpraševala ne po zmletih storžih in mandeljnih, temveč po moki, mesu, maščobah, krompirju, premogu, karbidu itd. Po tem kratkem orisu dogovorov na tako imenovanem srednjem nivoju želimo okarak- terizirati še osnovni nivo in to prav na pri- meru Koroške južno od demarkacijske linije. Elementarna ali osnovna oskrba prebivalstva v Sloveniji ali v kraljevini SHS namreč ne sodi v ta pregled. O gospodarski problematiki slovenske Ko- roške so seveda največ govorili v Pododseku Narodnega sveta za Koroško, ki je imel se- dež v Celovcu.^^ Na pododsekovi II. seji dne 17. oktobra 1918 so trdili, da je tudi za Koro- ško treba ustanoviti gospodarski odsek. Stri- njali so se v tem, da je treba v prvi vrsti skr- beti za industrijske kraje. Poslanec Grafe- nauer je celo zahteval, da se sestavi statistika o delavstvu, »da bodo kmetje vedeli, koliko bo treba dati za delavce.« Na III. seji dne 24. oktobra je med drugimi govoril o tem problemu župnik Trunk in po- vedal, da so boroveljski delavci preskrbljeni za dva do tri mesece. Na Preval j ah da žive iz rok v usta in se ne morejo niti en teden več sami preživljati. Mnogi kraji slovenske Koro- ške so trdili, da nimajo veliko blaga in da so na primer v Smihelu in Globasnici kupovali žito po 16 kron za kilogram, torej po desetkrat višji ceni. Ljudje so dajali enako mero žita za enako težo ovce. V občini Pliberk je od vsega prebivalstva ali od 400 ljudi bilo kar 3000 ob- čanov brez oskrbe. Podobne ugotovitve so ve- ljale za Mežico in še nekaj krajev. Vsega sku- paj je bilo 15.000 ljudi v slovenskem delu de- žele brez zadostne aprovizacije. Priporočali so, naj bi se obratom firme Bleiberger Berg- werks-Union zagotovil stalen vir aproviza- cije; financirali naj bi ga ti obrati sami. Tu bi potrebovali živeža na mesec: deset vagonov moke za Mežico, dva vagona masti, dalje krompir itd. Sklenili so vprašati v Zagrebu, če lahko dobijo 180 vagonov moke, dva vago- na slanine — in kolikšna je cena. Že po kapitulaciji soške armade je bila IV. seja Pododseka, in sicer prav 4. novembra. Vsesplošno so poudarjali, da je sedaj glavni problem aprovizacija in da je živil povsod zmanjkalo. V Ljubljani so sklenili poslati v slovensko Koroško deset vagonov hrane za predplačilo in pod kontrolo komisarja. Zvedeli so, da so v Rušah konficirali za Štajersko več vagonov moke in slanine. V celovškem podod- seku so upali, da bodo dobili nekaj tega bla- ga, če ne — so sklenili — bodo povprašali v Zagrebu, saj je dr. Kotnik omenil, da se celo National-Ausschuss pogaja s Hrvati za živila v zameno za les. Reševanje prehranjevalnega problema je imelo značaj kraitkoročnosti ali celo sprotne akcije. Nekaj primerov nas bo o tem docela prepričalo: Dne 22. novembra 1918 so se zbrali delavci iz Črne in naročili Narodnemu svetu na Prevaljah Bpomenico,*^ kjer med drugim izražajo zadovoljstvo z načrtom njegovega aprovizacijskega odseka glede nakupa konj, ki naj se uporabijo za prehrano. Ob tej pri- ložnosti so delavci opozorili na razglas Koro- ške Deželne vlade, ki je zahteval, naj se po- streli 50 "/o divjačine in naj se polovica izroči Celovcu; energično so vztrajali pri tem, naj se streljanje prepove. Štiri dni pozneje (26. no- vembra) je spet zasedal Narodni svet SHS za Mežiško dolino, ki je imel svoj sedež na Pre- valjah." Poleg starih problemov je moral re- ševati še novega. Novi je bil ta, da so ugoto- vili, kako je po končani vojni odšlo iz Črne 240 delavcev na domove na Štajerskem. S tem je postalo do 300 delovnih mest praznih, ne- zasedenih. Narodni svet je predlagal, naj bi na ta mesta prišli brezposelni iz drugih indu- strijskih panog v okolici. Tako bi ti ljudje prišli do zaslužka in tudi do prehrane. Na po- novni poziv celovške Deželne vlade, naj se sedaj postreli do 80*/o divjačine in polovica 234 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 spet pošlje v Celovec, je svet sklenil, naj se divjačina res postreli, a naj se razdeli med do- mače občine. Vodja prehrane je na seji še sporočil, da so dobili iz Maribora prek 100.000 kg dobre moke. Razdelili so jo takole: Prevalje 25.320 kg (zaloga 16.000 kg), Mežica- Unija 24.620 kg, Crna-občina 15.550 kg, Gu- štanj ima zaloge 18.800 kg. Moko so prodajali po naslednjih cenah: krušna 1,16 kron za kilo- gram, moka za kuho 1,66 kron za kg, za peko 2,80 kron za kg. Iz Maribora so prejeli 755 kg zaseke po 55 kron za kg. Pripomnimo naj, da se je ustanovil Narodni svet za Mežiško dolino 8, novembra 1918 in da je, čeprav je deloval približno tri tedne, pokazal veliko aktivnost pri aprovizaciji. V teh težkih časih se ostale slovenskokoroške občine niso mogle pohvaliti s takšnimi uspehi. Vzrok je jasen: Tako Ljub- ljana kot Maribor sta v danih razmerah še mogla poskrbeti za bližnje občine s težko in- dustrijo in rudarstvom, torej za Mežiško do- lino, toda bolj ko si se oddaljeval od tod proti severu, proti demarkacijski liniji, težje je bilo zadovoljiti želje po dobri aprovizaciji. Poleg tega se je odselilo v Republiko Avstrijo veliko delavcev, ki se v Mežiški dolini niso počutili domačine. Zgoraj smo omenili nakup konj za prehra- no. Morda je nakup v zvezi z izjavo direkcije v Guštanju, ki jo je ta dala 14. novembra,'^ češ da je pripravljena zamenjati svoje izdelke za živino in sicer v korist vse Mežiške doline. Precej verjetno je direkcija napravila ta ko- rak zato, ker so delavci izjavili, da bodo šli ponovno na delo, le v primeru, da se jim pre- skrbi hrana. Najkritičnejša doba za slovenski del Koro- ške je enako kot za vse druge dežele habsbur- ške monarhije bila zima 1918—1919. Slovenski prostor je bil toliko na boljšem, kolikor je imel za zaledje Slovenijo, Vojvodino in dru- ge žitorodne pokrajine, torej stalne vire za prehrano. Pomlad 1919 je vlivala novo upanje, da se bo oskrba s hrano zboljšala. Na razpolago imamo še konkretno vest z datumom 10. ma- rec 1919, ko je Prehodnogospodarski urad do- volil trgovcu Jožefu Plesevčniku, da je izvozil nekaj vagonov lesa na Hrvaško s pogojem, da pripelje nazaj v Slovenijo v enaki vrednoti koruzo ali drugo žito in da vse to na razpolago Prehodnogospodarskemu uradu; ta se je namreč obligiral, da bo žito porabil v prvi vrsti za aprovizacijo ali preskrbo Mežiške do- line. Potem preneha podobna dokumentacija za slovensko Koroško do demarkacijske linije. Iz literature vemo, da so preskrbovalne po- sle prevzele tudi razne kmetijske zadruge in posamezni trgovci iz krajev južno od te linije, ki so smeli nakupovati živila po žitorodnih krajih Kraljevine SHS. Toda takšne in podob- ne vesti, tudi glasovi, da Koroška strada, so tako splošne, da iz njih ne moremo razbrati niti kvantuma uvoženih živil in siceršnjih go- spodarskih dobrin niti cene, po katerih so se dobrine prodajale. Dalje vemo, da so živila ali legalno prodajali ali tihotapili iz Prek- murja preko Radgone, Cmureka in drugih ob- mejnih krajev z Republiko Avstrijo, toda tudi tu razen splošnih trditev ne moremo dobiti no- benih konkretnih podatkov. Iz časa pred plebiscitom in po njem smo v virih, ki smo jih pregledali, naleteli le še na dve konkretni vesti. Ljubljanska trgovska fir- ma Urbane je septembra 1920 odkupila od tovarne sukna v Vetrinju vso njeno letno pro- izvodnjo od tega meseca in jo tako tudi prev- zela. Drugi podatek iz časa po plebiscitu pra- vi, da je Republika Avstrija za vse terjatve, ki so nastale med jugoslovansko zasedbo v plebiscitni coni I, obvezno predpisala, da se mora menjati ena jugokrona za tri avstrijske krone.'" Podatek nam kaj jasno pove, da se je v teku leta dni ali leta in pol relacija med ne- koč enotnima kronama že kar znatno spre- menila v korist jugokrone in da je plebiscit- na cona I stvarno postajala del jugoslovan- skega gospodarskega prostora. OPOMBE 1. Vire, ki so bili uporabljeni za to študijo, hrani Arhiv SR Slovenije, Ljubljana (citiram: AS), v dveh fondih; prvi ima naslov Narodni svet v Ljubljani, drugi pa Minisitnstvo za trgo- vino in industrijo. Drugih dokumentov za to temo ki jih je v citirani arhivski ustanovi gotovo še več, avtor žal ni utegnil pritegniti k delu. — Pregledani viri bodo podajali »enostransko« sliko o tej zanimivi mednarodni problematiki toliko časa, dokler ne bomo evidentirali še dru- gih virov najmanj v Beogradu, Zagrebu, na Dunaju, v Grazu in Celovcu. — 2. Najtemeljitej- ši opis jugoslovanske valutne in finančne pro- blematike od februarja 1919 dalje do danes ne- presežena obsežna monografija z naslovom Na- rodna banka 1884—1934, Topčider (Beograd) 1934. — 3. Naslednji odstavki temelje na doku- mentih v AS, fond: Narodni svet v Ljubljani, fase. 3: Spisi odsekov, ovoj: Gospodarski svet. — 4. Z valutno in finančno problematiko se je v okviru Narodnega sveta v Ljubljani največ in najintenzivneje ukvarjal dr. Milko Bregar, ki je svoje nazore sproti objavljal. Na primer: (Milko Brezigar) Pogled v novi svet. Poročal XXX na gospodarskem posvetu, ki ga je sklical »Narodni svet« 18. septembra 1918. Ljubljana 1918. Propagandni äpißi »Slovenske Socijalnle Matice«, II. zvezek. — Milko Brezigar, Osnutek KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 2351 slovenskega narodnega gospodarstva. Ljubljana 1918 (Izšlo konec septembra ali začetek okto- bra 1918). — Drugi pisci Brezigarja ne presega- jo; na primer: Ernest Kruiej, Privreda u Slo- venačkoj, Ženeva 1917 (cirilica). — Abditus (ps. Albin Prepeluh), Problemi maloga naroda, Ljubljana 1918. Slovenka Socijalna Matica, Knjižnica socialnih in političnih spisov, I. zvezek (izšlo avgusta 1918). — 5. AS, Narodni svet v Ljubljani, fase. 2: Predsedsitvo; dalje fase. 3: Spisi odsekov, ovoj : Go6f>odarski svet — 6. Za prepoved izvoza živil: Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, letnik I, številka 2 — in ibidem, letnik I, številka 3. — 7. Prepisi pogodb z dne 7. novembra in 27. novembra 1918 so v AS, Na- rodni svet v Ljubljani, fase. 3: Spisi odsekov, ovoj: Odgovor na rezultate posvetovanja med Narodnim svetom in zastopstvom ... Dalje pri- merjaj vistem fasciklu ovoj: Pokrajinski odsek Narodnega sveta Maribor. — Med drugimi av- strijskimi časniki je tudi graški ArbeiterwiUe, 29. Jgg, Graz 9. novembra 1918 objavil tekst do- govora v celoti pod naslovom Das wirtschaftli- slie Ubereinkommen mit den Südsilawfen. — Ge- neral Maister in polkovnik Passy sta podpisala pogodbo (Vertrag, in je pisana samo v nemškem jeziku!), o kateri pravi ArbeiterwUle, 29. Jgg, No 328 pod datumom 1. december 1918, da av- strijski štabni oficir ni imel za to pooblastila, da pa pri vsem tem veljava pogodbe ne sme se- gati na Koroško. — 8. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, letnik 1, številka I, leto 1919. — 9. Visi zapisniki sej Prehodnogospodar- skega urada so v AS, fond: Ministrstvo za trgo- vino in industrijo, fase. 12, ovoj: Urad za pre- hodno gospodarstvo. — 10. Arhiv Slovenije, fond: MinJsitrstvo za trgovino in industrijo, fase. 19. — 11. Tekst pogodbe z obsežnimi komentarji v AS, Ministrstvo za trgovino in industrijo, fase. 19. — Primerjaj še Uradni list deželne vlade za Slovenijo, letnik I, številka XCIII, Ljubljana 16. maja 1919; tu se kompenzacijsko blago le na- števa, količine in vrednosti ter druge podrob- nosti se ne navajajo. — 12. AS, fond: Narodni svet v Ljubljani, fase. 3: Spisi odsekov — Na- rodni svet za Koroško, Narodni svet v Mari- boru. — 13. Ibidem, fase. 4: Dopisi — neregitsri- rani, ovoj: Oktober, november, december 1918. — 14. AS, Narodni svet v Ljubljani, fase. 3: Do- pisi. — 35. Ibidem, fase. 5: Dopisi — registrirani. — 16. AS, Ministrsitvo za trgovino in industri- jo, fase. 6. 236 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEVi Razstava Ljubljana v arhivskem gradivu od začetka 14. stoletja do danes V preddverju Zgodovinskega arhiva Ljub- ljana je bila pred letom dni odprta razstava, na kateri je bil predstavljen izbor dokumen- tov, ki jih hrani arhiv. To je informativni prerez skozi ohranjeno gradivo od najstarej- šega mestnega privilegija iz leta 1320, ki ga je izdal vojvoda Henrik o plačevanju davkov do fotografije Josipa Broza Tita iz leta 1965, ko je obiskal Ljubljano. Zaradi prostorske omejitve je na ogled le 88 fotokopij doku- mentov. Razstava želi seznaniti širšo javnost z os- novno nalogo arhiva tj. varovanjem pisane kulturne dediščine Ljubljane. Vsak obisko- valec, ki stopi v preddverje, naj dobi vtis, da je prišel v arhiv in ne v muzej, galerijo ali knjižnico. Namenjena je predvsem nepo- znavalcem arhivov in arhivskega gradiva. Med obiskovalci so zlasti mimoidoči Ljub- ljančani, turisti, organizirane skupine peda- gogov ter mladine in uporabniki gradiva v arhivu. Z razstavo želimo tudi opozoriti na najraz- ličnejše kategorije arhivskega gradiva za po- Davčna knjiga mesta Ljubljane, 1604—1606 samezna obdobja in panoge dejavnosti z ob- močja mesta in na tiste, ki govore o Ljublja- ni, njenem razvoju, življenju Ljubljančanov ter o delovanju mestnih in drugih organov, organizacij, društev in posameznikov. Pri iz- boru dokumentov smo imeli pred očmi na- slednje kriterije: značilnost dokumenta za posamezno obdobje po vsebini in obliki, za- zanimivost za širši krog ljudi in vzorčnost predvsem pri novejšem gradivu. Trudili smo se, da pokažemo pestrost arhivskega gradiva ne samo po vsebini, temveč tudi po obliki, pisnih osnovah, jeziku in podobno. Izbrano gradivo je prikazano v šestih pa- nojih. Prvi štirje so posvečeni gradivu me- sta Ljubljane, zadnja dva pa gradivu gospo- darskih organizacij, lekarn, društev in posa- meznikov. V prvem panoju so kopije doku- mentov od začetka 14. stoletja do druge po- lovice 18'. stoletja, f oudarek je na listinskem gradivu in rokopisnih knjigah, kot so: zapis- nik mestnega sveta (1521), mestna računska knjiga (1581), mestna davčna knjiga (1604 do 1606), mestni urbar (1623), knjiga knjigove- škega ceha (1684) in knjiga ljubljanskih žit- nih cen (1741); posebno mesto ima knjiga dolžnikov in upnikov ljubljanskega trgovca Žige Mospacherja (1517), ki je ena redko ohranjenih rokopisnih knjig privatnega izvo- ra na območju Ljubljane. Nov način admini- strativnega poslovanja in s tem nastajanje novih kategorij gradiva v osemdesetih letih 18. stoletja je mejnik, s katerim se začne vr- sta dokumentov v drugem panoju, zaključu- jejo pa ga dokumenti iz srede 19. stoletja, ko je z marčno revolucijo starejše gradivo iz- gubilo pomen za tekočo uporabo s propadom vrste starih privilegijev. Poleg primerov spi- sovnega gradiva so vzorčno razstavljeni in- deks k spisom splošne mestne registrature (1792—1793), tiskani razglas o užitninski, tranzitni in skladiščni tarifi za mesto Ljub- ljano (1813), načrt Ljubljane (1827), mestni grb (1848) in vrsta drugih dokumentov. Na naslednjem, tretjem panoju, spremljamo gra- divo za nadaljnjih sto let. To je čas, ko gra- divo mestnih upravnih organov količinsko naraste in se za župana Ivana Hribarja na prelomu stoletja, izoblikuje urejeno admini- strativno poslovanje. Leta 1898 dobi Ljublja- na prvega redno nastavljenega mestnega ar- hivarja Antona Aškerca. Razen spisovnega gradiva in rokopisnih knjig smo poudarili nove kategorije gradiva kot so: fotografije in razglednice ter tiski. Razstavljene kopije so KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 237: Iz dopisa Hinka Smrekarja, 1926 samo vzorčni primeri z zanimivejšo vsebino npr. dnevno policijsko poročilo o narodnostnih nemirih v mestu (1905), kandidatna lista Zve- ze delovnega ljudstva (1922) in dopis Hinka Smrekarja (1926). Na četrtem panoju so do- kumenti iz delovanja mestnih upravnih orga- nov od 1941 do 1945 in povojnega obdobja. Pomembno prelomnico predstavlja leto 1945 za starejše in tudi za nastajajoče pisano gra- divo. Revolucionarne spremembe med NOB in razvoj socializma so povzročili, da so veli- ke količine gradiva kmalu izgubile operativ- ni pomen. Skozi vse vojno obdobje je delova- la okrnjena mestna uprava. Njeno gradivo se je ohranilo v celoti. Zgodovinski arhiv Ljub- ljane ne hrani gradiva v mestu delujočih or- ganov OF in kontrarevolucije oziroma okupa- torjev. Pojavljajo se le posamezni drobci pro- pagandnih letakov, ki so vzorčno razstavljeni v tem panoju. Iz splošne mestne registrature in zbirk smo za vojno obdobje rastavili: pla- kat o zaščiti javnega reda v Ljubljanski po- krajini (1941), okrožnico Visokega komisari- ata za Ljubljansko pokrajino o obveznem pozdravljanju z rimskim pozdravom (1942), kopijo osebne izkaznice Jožefa Plečnika (1942), kartotečni list interniranca Stanislava Učakarja (1942—1944), Rupnikov dopis ljub- ljanskemu magistratu o depozitu predmetov zaplenjene partizanske tiskarne v Mestnem muzeju (1944) in fotografiji nemške vojske na Kongresnem trgu ter zmagoslavnega pri- hoda partizanov v Ljubljano. Prva povojna leta so prelomna leta, ko se je novo preple- talo s starim. Stari načini administrativnega poslovanja so se umikali novim. Številne ka- drovske spremembe in stalne reorganizacije so imele slabe posledice pri poslovanju s spi- ; si. Hitra izguba operativnega pomena gradi- j va, neizkušenost administracije, združevanja ; in razdruževanja spisov kot posledica spre- memb kompetenc posameznih upravnih orga- nov, birokratiziranje odnosov zaradi centra- lističnega vodenja uprave v času administra- tivnega socializma, vse to in še marsikaj dru- gega je vplivalo tudi na ohranjenost gradiva iz obdobja 1945 do 1955. Za povojno obdobje so razstavljeni: okrožnica mestnim uradnikom na dan osvoboditve Ljubljane (1945), foto- grafija obnove cest in mladinsko poročilo o nabranem železu, steklu in papirju (1945), poročilo o poslovanju javnega tožilca v okrož- nem mestu Ljubljana (1945), okrožnica Mest- nega odbora OF o napakah na terenu (1951), letno poročilo osnovne partijske organizacije Poverjeništva za trgovino in gostinstvo pri MLO Ljubljana (1951), spomenica Rajonske- ga ljudskega odbora Polje o upravnih spre- membah v Ljubljani (1952) in za zaključek zahvalno pismo Josipa Broza Tita Ljubljani (1962) z njegovo fotografijo iz leta 1965. Ne glede na časovni izvor arhivskega gradiva predstavljamo na petem panoju gradivo go- spodarskih organizacij (Kranjske in Mestne hranilnice. Papirnice Vevče itd.) in na šestem Zahvalno pismo Josipa Broza Tita mestu Ljubljani, 1962 2381 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 gradivo s področja zdravstva, šolstva, dru- štvenih dejavnosti in delovanja posamezni- kov. Kdor se želi poglobiti v razstavljeno gradi- vo, mu to omogoča ikatalog z naslovom Ljub- ljana v arhivskem gradivu od začetka 14. sto- letja do danes (Ljubljana 1982, 84 strani, 17 fotografij). V uvodni besedi je razložen namen razstave. Sledi kratek oris arhivskega gradi- va, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana z območja mesta. Osrednji del predstavlja prikaz vseh razstavljenih dokumentov na ta način, da so v uvodnem delu k posameznemu dokumentu označene njegove osnovne kara- kteristike (naziv, čas nastanka, značaj in po- dobno), nakar sledi krajši ali daljši povzetek ali objava celotnega dokumenta. Pri vsakem dokumentu je tudi točen citat fonda. Na kon- cu publikacije je trojezični (slovensko-nem- ško(-angleški) seznam vseh dokumentov in našteta je glavna literatura za obravnavano temo. S to arhivsko razstavo želi arhiv populari- zirati svojo dejavnost, o kateri širši krog lju- di ve zelo malo ali nič. Ugodna je lega ar- hiva, saj z razstavnim prostorom (nasproti Robbovega vodnjaka) kar vabi mimoidoče, da stopijo vanj. Vsakdo dobi pri vhodu katalog ali trojezični seznam in vsaj bežno preleti razstavljene dokumente. S tem pa je dosežen tudi osnovni namen razstave. Marjan Drnovšek EtnoloSka razstava »Mlinarji in Žagarji v dolini Zgornje Krke« Razstavo smo si lahko ogledali v maju in juniju (od 14. V. do 24. VI.) preteklega leta v Dolenjski galeriji v Novem mestu. Strokovno jo je postavil mag. Janez Bogataj, oblikoval- sko pa ing. arh. Marjan Laboda. Spričo dejstva, naj o razstavi nekaj napi- šem, nekaj, kar ne bo zgolj poročilo, temveč ocena, se mi je porodilo nekaj pomislekov oziroma misli o muzejski etnološki razstavni kritiki. Likovna umetnost, glasba, literatura, film — pri vseh je ponavadi rezultat nekega ust- varjalnega dela njegova izvedba, objava ali vizualizacija. Le-ta zahteva svojo oceno, kri- tiko, ki ji strežejo v ta namen izobraženi kri- tiki in ocenjevalci. Rezultat etnološkega znan- stvenega ustvarjalnega dela je ravno tako njegova objava ali razstava kot več medijska vizualizacija. Kritiki in ocenjevalci pa smo si sami. Ob tem nam lahko gledanje iz stroke na dogajanja v njej odpira pogled in proble- me, kakršne bi morda zunanji ocenjevalec prezrl. Po drugi strani pa |se odpre problem subjektivnosti, cehovske vklenjenosti, ki bi se ji slednji morda lahko izognil. Ob Bogatajevi razstavi »Mlinarji in Žagar- ji v dolini Zgornje Krke« me omenjene di- leme skorajda niso obhajale. Kot zunanji opazovalec, kot laik, ki je vstopil in si ogle- dal razstavo, bi rekla, da »mi je bila všeč«. Vsak ogledovalec je lahko tekoče sledil ima- ginarni niti, ta ga je vodila preko panojev in predmetov, ki so mu družno razkrivali mlinarstvo kot obrt in življenje mlinarjev z vsemi spremljajočimi pojavi. Kot ocenjevalec »iz stroke« pa menim, da smo takšno razsta- vo čakali. Naško Križnar je pred dvema le- toma zapisal, da vidi slabost današnje mu- zejske etnološke prakse v tem, da se muzejski etnolog v muzeju obnaša ikot kustos 19. sto- letja, občasno pa v drugem mediju (publici- stika) nastopa kot moderni etnolog 20. stolet- ja.* Janez Bogataj, ki na srečo ali pa nesrečo ni muzejski etnolog (čeprav dobro pozna mu- zejsko delo), je to mnenje zanikal. Sodobna etnologija je dobila primerno muzejsko in- terpretacijo. Ne le prikaza Kaj, temveč tudi Kako in Zakaj. In ne samo to. Razstava je zrasla iz raziskave, tako da se je kot razstav- ni katalog pojavila Bogatajeva monografija o načinu življenja značilne socialno profesio- nalne skupine, mlinarjev in Žagarjev, od pr- ve četrtine 20. stol. do leta 1975. V razstavo so kot nekakšen vzgojni »hors-d'oeuvre« uvajale vrste žit in mlevskih izdelkov. Predstavitev na panojih z nekate- rimi spremembami, kakršne je zahtevala razstava kot medij sporočanja, je v glavnem sledila poglavjem iz knjige. Avtor nas je naj- prej seznanil z regijo, z dolenjskimi rekami in potoki s poudarkom na Krki ter lokacijah njenih mlinov in žag. Sledila so zgodovinska pričevanja o mlinih in drugih obratih na vo- dni pogon ter predstavitev gospodarskih in družbenih pogojev, pomembnih za opredelje- vanje mlinarstva in žagarstva v dolini Zgor- nje Krke. Zatem je prišel topografski pregled vseh v raziskavi zajetih mlinov in žag, s spremembami v času in prostoru, v katerega je avtor poleg za tovrsten pregled običajnih podatkov posrečeno vključil tudi predstavi- tev družin. Temu, bolj splošnemu delu razsta- ve so sledili prikazi bivalnega okolja, pred- stavitve družine kot proizvodno-potrošne enote, prehranjevanja in oblačenja, potujo- čih mlinarjev, izseljenstva, družine in njene funkcije, dela v mlinu in na žagi, vzdrževanja in tehničnega znanja, poslov, izrabe prostega KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 2391 Časa, kupovanja kamnov, strank — pomlinar- jev, načinov transporta, merjenja in plače- vanja, mlinarjev (Žagarjev) in strokovnega združenja, mlinov med NOB in v obdobju administrativnega socializma, mlinarjev (Ža- garjev) in skupnosti ter končno, kot zadnji pano — vprašaj, še mlini danes in jutri. Se- znanili smo se z vsakdanjim življenjem in kulturnim okoljem določene profesionalne skupine, z življenjem njihove družinske skup- nosti, z organizacijo obrtne delavnice in z delitvijo dela med njenimi člani ter z vlogo, strukturo in funkcioniranjem določenega obrtnika v vaški ter širši skupnosti. Vsem omenjenim pojavom in njihovim spremembam v času smo lahko kontinuirano sledili. Mlini in življenje v njih so zaživeli pred nami od stavbnih lupin, v katerih je utripalo gospo- darsko in socialno strukturirano polno živ- ljenje, do njihovih izpraznjenih enačic, lupin v pravem pomenu besede, ovitih v romantič- ne predstave, ali pa lupin, ki jih je napolnila nova socialna vsebina — vikendaštvo. Razstava je bila tako po eni strani, vse- binsko, izrazito študijska (možnost stalne po- stavitve) in hkrati vzgojna (vzbujanje zgo- dovinskega načina mišljenja), po drugi stra- ni, vizualno, pa je bila izredno komunikativ- na (na temo: mlinarji, vreče, polne zrnja, polne moke — je asociiral že sam material — juta — uporabljen za panoje). Kot taka je bila nedvomno plod ubranega sodelovanja med avtorjem in oblikovalcem. Glavne vsebinske teme so si sledile na iz- postavljenih, razlagalne podteme pa na za- maknjenih panojih. V na ta način nastale »niše« so bili postavljeni predmeti, ne kot izolirani objekti, temveč kot mediji, ki so skupaj s tekstom, s tabelami in grafikoni ter s fotografijami pripovedovali želj eno vsebi- no. Predmetov, oziroma njim ustreznih me- dijev (npr. dokumentov) bi bilo morda lahko več (interierji, oblačila ipd.), saj je tako iz drugače celovite podobe tekstovno fotografski del včasih preveč izstopal. Izredno pričevalen sam po sebi pa je bil ravno fotografski del. Z lakonično govorico majhnega, vendar do- brega izbora fotografij je bilo veliko pove- danega. Avtor in oblikovalec sta v smislu celotne podobe razstave načrtovala tudi zanimiv pro- pagandni del: plakat, intervju z mlinarjem na otvoritvi, možnost nakupa zloženke za model mlina ter vrečk z raznimi mešanicami moke. Lei-ta (razen plakata) žal ni bil realiziran. Obiskovalec bi odnesel z vrečico moke ali z zloženko mlina domov dobesedno delček raz- stave in s tem verjetno tudi razmišljanje, ki mu ga je vzbudila. V sredini razstavnega prostora je stala re- konstrukcija mlina kot epicenter dogajanja. Moral bi se obračati, a se ni. Stal je kot nem simbol. Pantarhei. Vse teče. Voda, življenje, misli in včasih na srečo, tudi čas. ' Naško Križnar, Ali je etnologija v muze- ju aplikativna veda?. Način življenja Slovencev 20. stoletja. Posvetovanje SED Nova Gorica 1980, Knjižnica Glasnika SED 1, Ljubljana 1980; str. 22. Inja Smerdel 240 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 NOVE PUBLIKACIJE Zbornik za zgodovino naravoslovja in teh- nike 4, Ljubljana, Slovenska matica 1979, 266 str. Zbornik za zgodovino naravoslovja in teh. nike 5—6, Ljubljana, Slovenska matica 1981, 314 str. Zborniki za zgodovino naravoslovja in teh- nike, ki jih izdaja naravoslovna sekcija Slo- venske matice, so v širši slovenski javnosti na žalost deležni premajhne pozornosti. Zgo- dovina znanosti je v svetu že uveljavljena di- sciplina, pri nas (zlasti na Slovenskem) pa le počasi prodira spoznanje, da je tudi znanstve- no delo v preteklosti — tu mislimo predvsem na naravoslovje in tehniko — sestavni del kulturne zgodovine vsakega naroda. Ce je z dosedanjimi petimi zvezki Zbornika Slo- venski imatici uspelo prepričljivo opozoriti, da je tudi razvoj znanosti sestavni del slo- venskega kulturnega izročila, urednikom ob Zborniku vseeno še ni uspelo združiti stro- kovnjakov najrazličnejših strok, ki jih zanima slovenska preteklost, v skupnem naporu pri oblikovanju zgodovine slovenskega izobra- ženstva in zgodovine znanosti na Slovenskem. Glavna krivda za to je bržčas na strani »hu- manistov«, družboslovcev, ki se vse preradi oklepajo tradicionalnega pogleda na sloven- sko kulturo v preteklosti in v skladu s kate- rim naj bi bili sestavni del te kulture pred- vsem slovstvena ustvarjalnost, jezikovna ra-. ven, likovna umetnost in eventualno še glas- ba, medtem ko ostaja znanstvena dejavnost zunaj njihove pozornosti ali pa v (najboljšem primeru) ob njenem robu. Glavni urednik zbornika prof. Fran Do- minko je v širše zasnovanem uvodu v zvezek 5-6, v katerem je opozoril na številna še od- prta vprašanja definicije znanosti in zgodo- vine njenega razvoja, (ponovno) opredelil glavne naloge Zbornika. V spoznanju omeje- nih možnosti naravoslovne sekcije Slovenske matice naj bi bili nalogi Zbornika predvsem dve: »zbirati in dokumentirati dejavnost in dosežke vidnih znanstvenikov slovenske na- rodnosti in posameznikov tujega izvora, ki so s predanostjo strokovno proučevali našo zemljo in njene probleme, ter izčrpno zajeti in zapisati zasluge tehnikov in drugih javnih delavcev, ki so v skupni dejavnosti spremi- njali in unapredili gospodarsko in tehniško plat in hkrati tudi socialno podobo naš:ga naroda«. Takšni uredniški usmeritvi sledita tudi oba zadnja zvezka Zbornika, na katera opozarja naše poročilo. Četrti zvezek zbornika začenja obsežna raz- prava Janka Pučnika o »Razvoju vremeno- slovja na Slovenskem«, ki po kratkem uvod- nem opozorilu na najstarejša vremenska opa- zovanja, strnjeno predstavlja klimatske zna- čilnosti različnih pokrajin habsburške monar- hije, ki so jih naseljevali Slovenci, ljudske reke in verovanja v zvezi z vremenom in pr- va znanja o vremenu pri nas. V tej zvezi opoi- zarja na spise in zabeležke J. G. Delničarja, Janeza Vajkarda Valvasorja in posebej na Klimo Goriške Antona Muznika (1726—1803). Glavna pozornost Pučnikove razprave pa je seveda namenjena sistematičnejšemu opazo- vanju vremena na Slovenskem (ustanavlja- nje meteoroloških opazovalnic na Slovenskem sega v drugo polovico 18. stoletja) in nato začetkom »znanstvene« meteorologije; zadnji del razprave je posvečen razvoju meteorolo- gije na Slovenskem v našem stoletju in L8 med drugim dotika časa NOB in organizaci- je povojne meteorološke službe. Polemično je usmerjen sestavek iz zapu- ščine Zmaga Bufona o »Ivanu Žigi Popoviču kot naravoslovcu in rodoljubu«, v katerem je avtor svoje izsledke kritično soočil s sta- lišči Fr. Kidriča. Bufon je poizkusil Popoviča ponovno oceniti v širšem kontekstu z razme- rami njegovega časa in posebej z razmerami v tedanjem slovenskem prostoru. Prišel je do zaključka, da je Popovič »nedvomno eden najbolj neodvisnih mislecev, kar smo jih ime- li«, pri čemer je treba njegovo delo med drugim presojati v primerjavi z razvojno stopnjo naravoslovja in znanosti v Avstriji druge polovice 18. stoletja. Hkrati je zavrnil Kidričevo mnenje, da je bil Popovič bliže nemštvu kot slovenstvu in naglasi! njegovo prizadevanje po oblikovanju slovenske (znan- stvene) terminologije in njegovo spoznanje o Slovencih kot narodni (etnični) enoti. Po Bufonu je Popovičev odnos do nemštva vsaj enakovreden odnosu do slovenstva, če slednji celo ne prevladuje. O Ivanu Žigi Popoviču kot predhodniku ocenografije piše Karel Baje, ki naglasa, da je Popovičeva »Untersu- chungen vom Meere...« (1750) nastala, ko oceanografija še ni obstajala kot posebna stroka in jo je zato mogoče šteti kot njeno predhodnico. Z razpravo »Žagarstvo na Slovenskem«, ki jo je avtor F. Sevnik podnaslovu »Prispevki KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 241 ; za zgodovino lesarstva«, posega četrti zvezek Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehni- ke na področje zgodovine tehnike in tehno- logije, hkrati pa seveda tudi na področje gospodarske zgodovine, saj je bila obdelava lesa tudi v slovenski preteklosti pomembna gospodarska dejavnost. Sledijo še razprava o Izbruhu in širjenju krompirjeve plesni na Kranjskem v 19. stoletju Jožeta Mačka, za- pis F. Adamiča ob stoletnici rojstva botanika Fr. Jesenka, biografski zapis z opisno bibli- ografijo del Zmaga Bufona in zapisek Karla Bajca o življenju in delu Jožefa Stefana. Dvojni, peti-šesti zvezek Zbornika za nara- voslovje in tehniko uvaja po že omenjeni uvodni besedi Frana Dominka obsežna raz- prava o deležu Slovencev v speleologi j i, ki sta jo napisala France Habe in Andrej Kranjc. Razprava — pestro ilustrirana — predstav- lja zgodovino speleoloških raziskovanj na Slovenskem od srede 16. stoletja do srede šestdesetih let našega časa in razkriva boga- to bilanco speleoloških raziskav na Sloven- skem v tem dolgem razdobju. V zgodovino medicine na Slovenskem posega članek Ema- na Pertla o »Prvih slovenskih zdravnikih v Mariboru«, ki zajema obdobje 80 let (1839 do 1919) in se med drugim ustavlja pri številnih težavah narodno usmerjenih slovenskih zdravnikov v boju za njihove narodne, poli- tične in stanovske pravice. Razprava je v tem pogledu ne le pomemben in zanimiv pri- spevek k razvoju zdravstvene službe na Slo- venskem Štajerskem, temveč tudi pozorno- sti vredno poglavje v slovenski narodno-po- litični zgodovini in zgodovini slovenske in- teligence. Zanimanje gospodarskih zgodovi- narjev in raziskovalcev preteklih razmer na slovenskem podeželju pa bi morala pritegni- ti posebno razprava Fr. Adamiča o razvoju agrotehničnih znanosti na Slovenskem, ki povzema strokovno in raziskovalno delo kme- tijskih družb in posameznih kmetijskih stro- kovnjakov vse od 18. stoletja do danes in tako omogoča sumarnejši vpogled v strokov- no raven pobudnikov in usmerjevalcev mo- dernizacije kmetijstva na Slovenskem v po- sameznih obdobjih. Vsi članki so napisani s potrebno znanstveno akribijo, obsežnimi opombami in navedbami literature, ki omo- goča preverjanje in nadaljnji študij. Dva krajša članka Srdana Turka (Masivno in lesne konstrukcije na Slovenskem, zapis o Mihaelu Struklu, prvem rednem profesorju med slovenskimi gradbeniki) posegata na področje gradbeništva (in s tem zopet zgodo- vine tehnike). V rubriki Gradivo prinaša zve- zek 5/6 Zbornika še krajši članek Janka Bleiweisa o Vodogradbenem laboratoriju v Ljubljani, o najstarejših poročilih, ki ome- njajo gradnjo starih Slovencev — o prena- šanju in ponovnem sestavljanju lesenih bi- vališč — pa v kratkem poročata Tine Kurent in Jože Kušar (pod naslovom: Začetek slo- venske prefabricirane gradnje). Poročilo, ki povzema zadnja dva Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike, želi spodbuditi k povečani pozornosti za publi- cistično in izdajateljsko dejavnost naravo- slovne sekcije Slovenske matice, saj ta de- javnost nedvomno zasluži večjo naklonje- nost, kot jo je deležna. Pet zvezkov Zbornika je pokazalo živo zanimanje posameznih na- ravoslovnih in tehničnih strok za lastno zgo- dovino: piscu teh vrstic se zdi bilanca več kot pozitivna in verjetno — kljub nepopolnemu poznavanju tovrstnih raziskovanj drugod v Jugoslaviji — ni pretirana misel, da je Zbor- nik za zgodovino naravoslovja in tehnike v marsičem presegel raven podobnih publika- cij v ostalih jugoslovanskih republikah in svojih sorodnih publikacij v tujini. Peter Vodopivec | Loški razgledi, XXV. Škojja Loka: Mu- zejsko društvo, 1978. 343 str. Loški razgledi s pričujočo številko slave 25-letnico izhajanja zbornika, ki ima velike zasluge za preučevanje in popularizacijo krajevne zgodovine. Z gotovostjo lahko nam- reč trdimo, da brez Loških razgledov zgo- dovina Loke, Poljanske in Selške doline še zdaleč ne bi bila tako raziskana. Uredništvo pa ni prostora v svojem zborniku odstopalo samo zgodovinarjem, temveč vsem razisko- valcem, ki so se ukvarjali in preučevali pod- ročje Škofje Loke in obeh dolin. 25. letnik obsega 343 strani, kar priča o bogati jubilejni številki. Tematika zbornika je razdeljena po ustaljenem redu. Ravno ta- ; ko med sodelavci Loških razgledov najde- ¦ mo v pretežni meri stalne soustvarjalce. V svojem poročilu bi se omejila predvsem ; na umetnostnozgodovinski in kulturni del ; Zbornika. Pavle Blaznik je v svojem prispevku Zes : lezniki in franciscejski katastrski elabo- i rati opozoril na izredno dragoceno in ob-i sežno gradivo, ki je nastajalo več desetletij. To tematiko je avtor deloma obdelal v svoji doktorski disertaciji pred 50 leti. Kot pravi sam avtor, je hotel v omenjenem prispevku 242; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 opozoriti na dragocen vir, ki ga predstavlja franciscejski kataster in bi zaslužil temelji- tejše in kritičnejše obravnave. Naslednji članek, ki vzbudi zanimanje, je napisal Cene Avguštin Les kot gradivo v meščanski arhitekturi Škofje Loke. Prikazal je pomen lesa kot osnovnega gradbenega materiala, iz katerega so gradili meščanske hiše vse do 17. stoletja. O tem nam pričajo številne slikarske upodobitve pri has iin drugje. Zal pa se je tovrstnih objektov do danes ohranilo bore malo. Emilijan Cevc nas je opozoril na Vanban- kov tekst. Vanbank se je pri nas prvi lotil popisovanja umetnostnozgodovinskih spome- nikov. Obenem pa jih je tudi slogovno anali- ziral. Vanbank je bil profesor v Ljubljani od leta 1859 do 1861. Tako lahko profesorja Vanbanka štejemo za začetnika topografije umetnostnozgodovinskih spomenikov na Slo- venskem. Etnologinja Meta Sterle poroča v svojem prispevku Klobučarska obrt v Skofji Loki od srede 18. do srede 20. stoletja o rezultatih svojega raziskovanja klobučarske obrti. Ko- renine te obrti so zelo močne in tradicija se je ohranila vse do danes. Neposreden nasled- nik obrtne dejavnosti je svetovno znana to- varna klobukov Sešir. Posebna rubrika v zborniku pripada zgodo- vini narodnoosvobodilne borbe. Tone Lotrič opisuje dogajanje v Škofjeloškem odredu v letih 1944 pa vse do njegovega razpusta 15. maja 1945, ko je bil priključen enotam Kor- pusa narodne osvoboditve (KNOJ). France Benedik je v članku Talci na Go- renjskem popisal, kje in kdaj so Nemci op- ravljali streljanje talcev. V svoji raziskavi je ugotovil, da so na Gorenjskem pobili 1270 talcev. V rubriki Poročila in gradivo nas številni avtorji seznanjajo z drobnejšimi dogodki na Loškem v sedanjosti in polpretekli dobi ter z delovanjem raznih društev na omenjenem področju. Želeti bi bilo, da bi uredništvo vztrajalo pri takem konceptu, saj ima velike zasluge, da ima ta del našega ozemlja vsestransko preučevano preteklost, opisano sedanjost in raziskane naravne faktorje, ki vplivajo na naše življenje. Nataša Stergar Loški razgledi 28, 1981., 375 str. j Ze od vsega začetka se je uredniški odbor Loških razgledov odločil, da bo glasilo pri- merno in zanimivo za čim širši krog bral- cev. Tako so Razglede snovno razdelili na prispevke o NOB, na Razglede, kjer obrav- navajo avtorji različno problematiko Škofje Loke in okolice in na leposlovje. Sledijo še poročila in problematika. Te sheme so se Loški razgledi bolj ali manj zvesto držali ves čas. Loški razgledi št. 28 so precej obsežni, saj imajo 375 strani. Od tega zajema problema- tika NOB dobro tretjino, Razgledi drugo tretjino, tretjo tretjino pa Zapiski in spomi- ni. Ta letnik Loških razgledov je posvečen štiridesetletnici vstaje slovenskega naroda. Obdobje NOB zajema predvsem čas od za- četkov okupacije pa do kapitulacije Italije. Prva dva članka sta napisala udeleženca bo- jev na področju Poljanske doline. Zato sta oba članka tudi precej spominsko obarvana. Razmere v Poljanski dolini so primerno pla- stično orisane, tako da pomenijo zanimivo branje tudi za tiste, ki poznajo NOB le iz pripovedovanja. Kljub spominskemu tonu sta članka dokumentirana, razvozlana so ilegal- na imena posameznih borcev in tudi kraji, iz katerih so bili doma, ali pa partizanske enote, iz katerih so prišli. Za lokalno zgodo- vino je pomemben tudi članek, ki našteva poveljnike in politkomisarje poljanskega ba- taljona. Tudi tu so razvozlana njihova ile- galna imena in na kratko je vsak posamez- nik predstavljen z življenjepisom in pripom- bo o tem, kakšna je bila njegova usoda po osvoboditvi, če jo je doživel. Precej drugačen svet nam predstavlja članek Svetka Kobala- Florjana, ki govori o partizanskem tisku na loškem področju. Ce je v prejšnjih člankih poudarek na dinamiki partizanskega boja, pa spoznamo tu ravno njegovo nasprotje — delo v ilegalnih tiskarnah, delo, ki je bilo ravno tako pomembno za partizansko giba- nje. Ilegalne tiskarne na Loškem niso tiskale le sprotnih obvestil, temveč tudi časopise, pesmarice in šolske knjige. Obvestila in po- jasnila, ki so prihajala iz partizanskih tiskarn, so bila pomembna predvsem v tistih obdob- jih, ko je okupatorju uspelo ustvariti med prebivalstvom nezaupanje in zmedo in tudi nezaupanje med borci samimi. Organizacija in uspeh tiskarstva na loškem področju sta bila precejšnja zasluga Miloša Ziherla in njemu je ta članek tudi posvečen. Poglavje, ki zajema NOB, zaključujeta dve poročili ob razstavi partizanskega tiska na Škofjeloškem. V Razgledih je zajeta precej različna prob- lematika. O oblikovanju prostorskih ambi- entov v urbanističnem razvoju Škofje Loke KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 243 i predvsem v 16. in 17. stoletju je spregovoril Cene Avguštin; razprava Franceta Goloba pa govori o stavbnem razvoju in zgodovini nunskega samostana od ustanovitve, ko je nastal samostan klaris v 14. stoletju, preko prehoda samostana v roke uršulink, do uki- nitve v letu 1945. Ta zgodovinski razvoj je ilustriran s slikovnim gradivom, ki prika- zuje razvoj, dograjevanje in izpopolnjevanje samostana. Na umetnostnozgodovinsko pod- ročje segata razpravi Franceta Štukla in dr. Emilijana Cevca. France Stukl razpravlja o posnemanju loške cerkvene baročne arhi- tekture in opreme na Dolenjskem. Dr. Ceve govori o tintoretovskih in italijanskih vplivih v delih slikarja Janeza Jamska. Problema- tiko kulturne krajine Selške doline je pred- stavil Milan Železnik, dr. Pavle Blaznik pa je na primeru grunta v Zireh prikazal potek reambulaci je. Zanimivega področja se je lo- til France Planina, ki je v članku Imena na- selij v loški občini predstavil imena in dodal tudi, kako se posamezna imena naglašujejo in kako jih pravilno uporabljamo. Kratek pregled pisateljskega razvoja Ivana Tavčar- ja je podala dr. Marja Boršnik. Zapis o na- stanku in razvoju osnovne šole v Poljanah je pripravil Andrej Vovko. Njegov članek zajema prve začetke osnovnega šolstva v Poljanah, ki so bili povezani z različnimi težavami. V življenju šole odseva tipično podeželsko življenje in mentaliteta Poljan- ske doline. Narodopisne značilnosti loškega področja predstavljata dva članka. Meta Storie govo- ri o tradiciji v izdelavi malega kruhka na Loškem, Janez Dolenc pa o kmečkih opra- vilih, značilnih za Poljansko dolino. Opisana so kmečka opravila, kot so bila v navadi v začetku tega stoletja, opis sledi letnim časom od pomladi do zime. Naravoslovje predstavljata v tem letniku Loških razgledov članek Antona Ramovša o triasnih okamninah v obzidju crnogrob- ske cerkve in članek Antona Polenca o paj- kih s slemena nad Soriško planino. V tretjem delu Loških razgledov, ki ima naslov Zapiski in spomini, najdemo zelo pi- sano snov. V poglavju Poročila in gradivo so zbrani različni drobci, ki iso pomembni za loško področje, med drugim Prispevek h kroniki škofjeloške občine in pa poročilo z občnega zbora Muzejskega društva v Skof- ji Loki. Kot vidimo je uredništvo tudi tokrat osta- lo zvesto svojim načelom in v Loških raz- gledih lahko vsak izmed bralcev najde ne- kaj, kar ga bo pritegnilo. Eva Holz Jadranski koledar, Trst, ZTT, 1983, ctr. 247 Nova številka Jadranskega koledarja za leto 1983, ki je izšla decembra 1982 v Trstu, je spet obsežna in zanimiva kot vsa leta do- slej. V letniku 1982 je bil sicer narejen po- izkus vnašanja literarnih prispevkov, vendar pa je letošnja številka zasnovana v slogu prejšnjih letnikov, opuščena je rubrika »Li- terarna videnja«, kot smo jo srečali v lan- skem Jadranskem koledarju in je vsebinski poudarek osredotočen na aktualnih ali zgo- dovinskih temah življenja na celotnem pro- storu, kjer prebivajo Slovenci v Italiji. Po uvodnem koledarskem delu z meseci, spominskimi dnevi in drugimi podatki je na prvem mestu, kot že vrsto let politični sesta- vek predsednika SKGZ Borisa Raceta. Aktualne teme so tokrat prepustile prvo polovico koledarja zgodovinskim temam in tako sledijo Racetovemu razmišljanju zgo- dovinski prispevki. Iz obdobja NOB je v koledarju več se- stavkov. V letu 1983 se bo praznovalo več jubilejev, izmed katerih je gotovo najpo- membnejša 40-letnica kapitulacije Italije. Pod naslovom September 1943 prva svo- boda je Milan Pahor opisal, kako je Primor- ska doživljala kapitulacijo Italije, s poseb- nim poudarkom stanja in dogajanja v mestu Trstu. Prof. Elio Apih pa v članku 8. september v Julijski krajini ugotavlja nepripravljenost italijanskega antifašizma ob kapitulaciji, saj je bila organiziranost italijanskih antifaši- stov skoraj povsod šele na začetku. Kronologija nastajanja partizanskega gla- sila Mata j ur je delo Jožeta Korena. Izšle so štiri številke, avtor pa je na osnovi spomi- nov članov propagandnega odseka XXX. oz. XXVLI. divizije ter ohranjenih štirih številk glasila opisal, kako in kdaj so posamezne številke nastale. Pregled glasbene dejavnosti na Primor- skem za čas 1941—45 podaja razprava Slavi- ce Plahuta. Zajeto je predvsem operativno področje IX. korpusa. Velik korak na kultur- nem polju je bil na Primorskem storjen predvsem po kapitulaciji Italije. Plahutova je poudarila delo prof. Maksa Pirnika, ki je prišel julija 1944 na Primorsko, kar je bilo odločilno za nadaljnji razvoj pevske dejav- nosti na Primorskem. Zelo zanimiv in za 2441 KRONIKA CASOrlS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 Jadranski koledar precej obširen prispevek temelji na podatkih, ki so bili v glavnem zbrani v arhivih in je za spoznavanje kul- turne dejavnosti na Primorskem zelo po- memben. Jože Pirjevec obravnava v krajšem pri- spevku težnje zahodnih zaveznikov glede Trsta v obdobju 1944—1949. Opira se na vire, ki jih je dobil v arhivih v Angliji in ZDA, obdela pa že znane zaplete v pravdi za me- jo tega tako pomembnega pristanišča. V bolj odmaknjeno preteklost posežejo se- stavki Andreja Vovka, Branka Marušiča in Vlaste Bernard-Lipovec. Andrej Vovko je v letnikih Jadranskega koledarja že objavil nekaj prispevkov o za- služni Družbi sv. Cirila in Metoda, in sicer za tržaško področje, tokrat pa obravnava »življenje« le-te na Goriškem v obdobju Avstro-Ogrske s posebnim poudarkom na podružnicah v krajih, ki so v okviru italijan- ske države. Branko Marušič v razpravi Primorski Slo- venci in istrski Hrvati med leti 1848—80 nakazuje probleme, ki so potrebni zgodovin- ske obdelave na sicer majhnem teritoriju Istre, kjer žive tri narodnosti: Slovenci, Hr- vati in Italijani. Opozoril je na posamezna dejstva kot npr. na delo Petra Kozlerja, Franja Ravnika ter raznih sodelavcev v Istri in Trstu, ki so bili zaslužni akterji pri šir- jenju preroda prebivalcev Istre. Nadalje beremo v sestavku Vlaste Bernard- Lipovec o srbski šoli Jovan Miletic v Trstu, ki je praznovala 200-letnico obstoja. Ob raz- mišljanjih avtorice o vlogi, položaju in spe- cifičnosti mesta, kot je Trst, ki je zadnjih 200 let svojega bogatega življenja za zgodo- vinarja tako hvaležen predmet preučevanja, pa je nanizala še nekaj splošnejših podatkov o pojavu in obstoju šole Jovana Miletiča. Za letošnji koledar je tudi značilno, da so vse tri pokrajine (goriška, tržaška in Beneška Slovenija) s sestavki dokaj enakovredno za- stopane. Tako se na Beneško Slovenijo na- našajo članki Marina Vertovca Beneški du- hovniki in usodno leto 1933, s »spomenico beneških duhovnikov sv. Stolici«, Renata Quaglie, Žive Gruden, Pavla Petriciga, za goriško pa predvsem sestavek Milana Pa- horja in prispevek Marka Waltritscha. Izmed aktualnih tem naj omenim le ne- kaj. Pavle Strajn nadaljuje s pregledom slovenskega šolstva v Italiji v letu 1982/83, njegov pa je tudi zanimiv sestavek Demo- grafsko gibanje v Furlaniji-Julijski krajini. Bojan Brezigar piše o slovenščini na sodi- ščih, Igor Jogan pa o prostorskem načrtova- nju in slovenski narodnostni skupnosti. K bogati in pestri vsebini koledarja pripomore- jo še prispevki o športu, literaturi in umet- nosti. Metka Gombač Dokumenti slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, letnik XVIII, št. 38-39, Ljubljana 1982 Ob tridesetletnici Slovenskega gledališke- ga in filmskega muzeja Bratko Kreft piše o njegovih dosežkih in nalogah (izdajanje Do- kumentov, priprava Repertoarja slovenskih gledališč 1867—1967, številne razstave) pa tudi o težavah (slabe prostorske razmere). Sledi zapis Mirka Mahniča o delu Bojana Stupice v sezoni 1945/46. To je pričevanje o neznanskem entuziazmu enega največjih ju- goslovanskih gledališčnikov pri obujanju slovenskega gledališča po osvoboditvi. Stu- pica se ni angažiral le znotraj Drame kot re- žiser, ki pogumno uveljavlja revolucionarne novosti tako v repertoarju kot v režiji in načinu dela z igralci, ampak je konstruktiv- no sodeloval tudi s slovenskimi dramatiki in se ukvarjal tudi z vzgojo igralcev. Na koncu sezone je odšel v Beograd in se vračal le še gostovat. Igor Cvetko piše o Prizadeva- njih na področju scenske glasbe med NOV. To je obsežen pregled tovrstne glasbene ust- varjalnosti, ki je, naslanjajoč se na bogato glasbeno tradicijo v Sloveniji, v izredno ne- ugodnih razmerah enobeja razvila številne zvrsti scenske glasbe (npr. ob izraznem ple- su, klasičnem plesu in folklori, celo ob paro- distično-satirični pantomimi, ob lutkah, ske- čih, na mitingih, ob t. i. dramskih reportažah, recitalih in celo ob dramah, na radiu OF). Z naslovom V delavnico sem tvojo zrl Mirko Mahnič obdeluje gradivo bogate zapuščine Lojzeta Filipiča, asrednje osebnosti slo- venskega gledališča od 1950 do 1975. Dokumenti se začenjajo z letom 1946 in se končajo 1975 in so zanimivo pri- čevanje o njegovem uveljavljanju avant- gardnih tokov v slovensko gledališče, o nje- govih nazorih, osebnih stikih, komunikacij- skem stilu in še marsičem. Vladimir Skrbin- šek ob desetletnici smrti velikega srbskega igralca Ljubiše Jovanoviča (24. 10. 1981) obuja spomine na njegovo bivanje v Ljub- ljani med nemško okupacijo, njegovem so- delovanju s slovenskimi kolegi, ki se je na- daljevalo tudi po vojni. Frančiška Slivnik objavlja seznam vlog in režij Avguste KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 245 i Danilove od 1886 do 1950. Ta znamenita igralka (najbolj znana je najbrž njena vloga matere v prvem slovenskem povojnem filmu Na svoji zemlji) je delovala v Ljubljani, Trstu, New Yorku, Clevelandu tako kot re- žiserka kakor igralka — in to v drami, ope- reti, baletu, pa tudi v filmu. Ob dvajsetlet- nici smrti Janka Travna, ustanovitelja in prvega vodje Slovenskega gledališkega mu- zeja, Bratko Kreft obuja spomine na njego- vo osebnost, nazore in delovanje v tej insti- tuciji. Za sociolingvistiko in zgodovino jezi- ka je zelo zanimiva objava dokumentacije o Jeziku in govoru v gledališkem listu ljub- ljanske Drame od 1920 do 1945. Gre za za- piske Otona Župančiča, Josipa Vidmarja, Cirila Debevca, Frana Lipaha, Osipa Sesta, Bratka Krefta, Jožeta Kovica, Bojana Stu- pice, Mirka Rupla, Janka Modra, Janeza Jal- na in Maksa Snuderla o različnih vidikih in problemih slovenščine na odru, o pojmova- nju dikcije ipd. Naslednja dva članka sta posvečena Milanu Skrbinšku (Slavko Jan: Beseda na otvoritvi razstave M. Skrbinška, Dopolnila k podobi M. S.) Dokumenti 38—39 se končujejo s Pričevanji o Ernestu Franzu, scenografu, ki mu je bila spomladi 1982 posvečena razstava, in s Poročilom o delu SGFM v letu 1981. Marko Juvan Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pa- zinu, Pazin—Rijeka 1981, svezak XXIV, 388 str. Najnovejši zvezek glasila zgodovinskih arhivov na Reki in v Pazinu, ki je posvečen štiridesetletnici vstaje narodov in narodno- sti Jugoslavije, prinaša obilo zanimivega gradiva in razprav o zgodovinskem doga- janju v predelu, ki je zaradi mnogih zvez v preteklosti blizu tudi nam Slovencem. Spomnimo se skupne pripadnosti avstrijski polovici habsburške monarhije (seveda z iz- jemo Reke), skupnih nastopov v dunajskem parlamentu, raznarodovalnega italijanskega pritiska, ki so ga bili Hrvati iz tega predela deležni skupaj s primorskimi Slovenci, skup- nega prenašanja grenkob emigrantskega živ- ljenja, obdobja NOB in podobnega. Vjesnik je vsebinsko razdeljen na več po- glavij. V uvodnem delu revije, ki je name- njena arhivskemu gradivu, so prvi trije pri- spevki posvečeni NOB. Antun Gros objavlja pregled ohranjenih dokumentov razširjene mestne konference organizacije KPH na Su- šaku leta 1941, Ivo Kovačič objavlja poro- čilo o delovanju italijanskega poveljstva na Reki od 27. marca do 23. aprila 1941, Dra- žen Vlahov pa nas seznanja z dokumenti za zgodovino partizanskega šolstva v Istri. Vsi trije prispevki niso omejeni zgolj na publi- kacijo virov, ampak nas v uvodnih delih se- znanjajo z vprašanji, za katera objavljajo vire. Ines Krota in Iva Zurak v dveh prispevkih publicirata zapisnike skupščine ter direkcije Delavske zveze za Reko in njeno področje v letih 1901 in 1902. Jakov Jelinčič objavlja tretji, zaključni del korespondence med zgo- dovinarjema Giovanni jem Koblerjem in Car- lom de Franceschi jem, ki se nanaša pretežno na zbiranje gradiva za istrsko zgodovino. Ivan Erceg je prispeval dva pregleda virov o zdravstvenih razmerah v Istri v začetku 19. stoletja ter o virih za življenje in uprav- nem sistemu v Vinodolu ter Gorskem Kotar- ju v času fevdalizma. V poglavju Rasprave i cianci objavlja Danilo Klen prispevek o glagolskih listinah crikveniškega samostana pavlincev, svojemu prispevku pa dodaja transkripcijo treh do sedaj še neobjavljenih glagolskih dokumen- tov iz 16. stoletja, Nada Klaič pa piše o Ba- ščanski plošči kot viru za vladanje kralja Zvonimira. V Regestih in inventarjih objavlja Ines Krota sumarni inventar arhivskega fonda Okrožnega narodnega odbora Crikvenica. V uvodu prikazujejo razvoj narodne oblasti v času NOB ter povojni razvoj na tem področ- ju, navaja pa tudi ustrezno literaturo za to vprašanje. Popis virov je pregledno razčle- njen na posamezna področja in zelo izčrpen. Danilo Klen prikazuje vsebino arhiva krajev Barban in Rakelj na podlagi inventarja do- kumentov iz leta 1861. Sam arhiv je bil uni- čen v požaru, do katerega je prišlo leta 1893. V uvodu avtor zgoščeno poda zgodovino obeh krajev. Revijo zaključujejo prispevki Nadie Bon- tempo o delu dveh letnih skupščin Društva arhivskih radnika Zajednice opčina Rijeka, Josipa Leušteka o spremembah in dopolnilih statuta Društva arhivskih radnika Zajedni- ce občina Rijeka—Pazin ter popisa časopi- sov in knjig, ki jih je v letu 1981 naročil ali dobU v zameno pazinski ter podobno v letu 1979 in 1980 reški zgodovinski arhiv. Tudi iz tega skromnega orisa vsebine naj- novejšega zvezka Vjesnika historijskih ar- hiva u Rijeci i Pazinu lahko ugotovimo njen veliki pomen za preučevanje preteklosti pod- ročja, ki ga obe ustanovi prekrivata s svo- jim delovanjem. Andrej Vovko 246 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 Ivan Puš: Prazgodovinsko žarno grobišče v Ljubljani (Das vorgeschichtliche Urnengrä- berfeld in Ljubljana), Razprave SAZU XIIU 2, Ljubljana 1982. Gotovo je, da pomeni za proučevanje po- sameznega arheološkega obdobja prvo in najpomembnejše dejanje čim bolj celovita predstavitev najdišč, bodisi da gre za naj- dišča sama kot teren bodisi za njihove drob- ne ostanke oziroma najdbe, vključene v si- stem stratigrafske strukturne izpovedi. In to prvo ter poglavitno nalogo je dosegel avtor s svojo drugo publikacijo. Za lokalite- to, ki jo opisuje oziroma z novimi odkritji dopolnjuje, obstaja danes že vrsta znanstve- nih del (Glej: Zgodovinski časopis 26, 1972, 402). Obravnavano delo prinaša praktično gle- dano zaključni del spoznavanj o najdišču, ki je doslej dalo 323 prazgodovinskih grobov (del grobišča je bil z raznimi gradnjami uni- čen), antične arhitekturne ter druge najdbe, zgodnjesrednjeveške grobove in pokazalo naselbinske elemente iz zrelega srednjega veka; od naštetih ostankov pa jih nekaj še ča- ka na ustrezno objavo. V svoji publikaciji doda pisec v poslednji fazi izkopanim prazgodovinskim grobovom še najdbe iz premetanih slojev oziroma slučaj- ne najdbe, ki jih ni malo, ter nato preide k poglavju o načinu pokopavanja. V njem razgrne nekaj temeljnih sestavin, ki okri- vajo posamična dejanja pri pokopu, vendar pa poudarja, da sam pogrebni obred ostaja še vedno v temi. Nazorno predstavi tudi me- sto, kjer so sežigali mrliče in ki je bilo do- kumentirano. Ker niti najdeno gradivo niti situacija sama ne ponujata ustreznih, zado- voljivih dokazov, ni mogoče ugotoviti časa trajanja sežiganja na tem kraju. Avtor tudi meni, da istega kraja za sežig gotovo niso uporabljali v ta namen skozi celotni obstoj grobišča, naglasi pa, kar je zelo pomembno za to najdišče, da so prebivalci-staroselci ves čas svojega bivanja oziroma vse obdobje življenja naselbine svoje mrtvece sežigali. V knjigi je razloženih tudi nekaj tipičnih primerov pokopa, vendar avtor na splošno ugotavlja izrazno enotnost pri pokopavanju ter sežiganju brez kakršnihkoli posebnih od- stopanj. To pa seveda zamegljuje sliko so^ cialnega sestava pokopanih. V poglavju Posebnosti keramike izstopajo najbolj številčno pojavljajoče se posode na grobišču, ki so značilne za kulturo žarnih grobišč v Sloveniji, seveda z lokalnimi pri- mesmi. Sicer pa pretežno vsebino tega po- glavja pisec izpolni z opisom izdelave pred- metov iz gline, njihovega načina krašenja itd. Kronološki pregled ostankov predstavlja nadaljnji potek razpravljanja v njegovi pub- likaciji. Iz njega razberemo, da so na tem pokopališču pokopavali v časovnem obdob- ju, segajočem od konca 12. stol. pr. n. št. do prihoda Keltov. Naselbina je doživela svoj višek nekje v 8. stol. pr. n. št., potem pa po- časi zamirala. V keltskem obdobju je izgu- bila izrazno jasnost v predmetnem gradivu. Temu poglavju sledijo zaključek, povzetek v nemščini in risbe drobnih najdb. Vmes pa je podana še antropološka analiza žganega groba št. 267 (T. Tomazo—Ravnik), kar vse- kakor predstavlja prijetno presenečenje za naše razprave, ki obravnavajo ta čas. Po- membnost rezultata raziskave se kaže v ugo- tovitvi, da sta bili v žari pokopani najmanj dve osebi. S stališča običajne metodologije znanstve- ne razprave je vsebina zaključka nekoliko svojstvena. Avtor poseže po krajši predsta- vitvi oziroma primerjavi s kulturo Ljubljan- skega barja, ki pa ne kaže nadaljevanja v razvoju, marveč se prisotna kultura žarnih grobišč povsem loči od nje, nato pa še pri- kazu situacije, ki so jo prebivalci te kulture zatekli tod in ki naj bi nudila ugodne živ- ljenjske pogoje tudi za poljedelstvo in živi- norejo. Poseben poudarek pri razvoju daje geografskim pogojem, ki jih nudi prav ljub- ljanski prostor. V 9. in 8. stol. pr. n. št. naj bi se tu razvil močan obrtni trgovski cen- ter in vzpostavila široka povezava z okolico, s tem da so posamezne prvine segale še celo v Podonavje, severno Italijo in na Balkan. Zanimivo pa je, da ni opaziti znakov kovi- narske dejavnosti. Kasneje je, kot rečeno, naselbina pričela upadati, njena moč je iz- ginjala: to je bil čas, ko so postajali pomemb- nejši novodošleci, ko so nastajale velike utr- jene ilirske naselbine (Vače, Stična, Novo mesto) in ko so ti novi naseljenci pričeli mrliče pokopavati v gomilah. Staroselci, to- rej prebivalci naselbine na ljubljanskem pro- storu, so se na svoj, danes sicer še neugotov- Ijiv način, vsekakor pa ne zlahka, vključevali v novi življenjski ritem. Ob koncu se pisec dotakne še problema določevanja etnosa in razmejevanja med no- silci kulture žarnih grobišč ter Iliri. Hkrati ponovno poudari težkoče pri ugotavljanju socialne slojevitosti na podlagi drobnih pred- metov. S svojo drugo knjigo se je avtor predstavil kot soliden arheološki raziskovalec z izostre- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 247 i nim posluhom za poznavanje marsikaterih prvin, ki v naših objavah tega tipa večkrat izpadejo. Natančnost predstavitve gradiva še dopolnjuje kvaliteto zvezka, zato ni prenag- ljeno že danes izjaviti, da ne bo v bodoče, vsaj na Slovenskem, nobene arheološke pub- likacije, ki bi obravnavala kulturo žarnih grobišč ter sploh železno dobo in ki se ne bi poslužila rezultatov, izhajajočih iz obrav- nave o grobišču na dvorišču SAZU v Ljub- ljani. Žal pa je temu zvezku SAZU napravila medvedjo uslugo vsekakor oporečna tiskar- ska tehnika. Marijan Slabe ¦ Louis Adamič., Simpozij — Symposium, Ljubljana, 16.—18. sept. 1981, Ljubljana, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani (1981), 409 str. Zbornik je rezultat simpozija, ki ga je septembra leta 1981 ob 30-letnici smrti Loui- sa Adamiča priredila ljubljanska Univerza. Simpozija se je udeležilo 21 slovenskih znan- stvenikov, 8 znanstvenikov iz drugih jugo- slovanskih republik in pokrajin, 5 znanstve- nikov iz ZDA, po dva iz Kanade in Italije in po eden iz ZRN, Francije in Anglije. Udeležili so se ga literati, zgodovinarji in pisatelji. Naša ocena se bo spričo pomanj- kanja prostora omejila le na prispevek zgo- dovinarjev. Skupina referatov, katerih avtorji so bili Rudolph Vecoli, Dirk Hoerder, Anna-Maria Martellone in Malcolm Sylvers, je obravna- vala Adamičeve poglede na položaj delav- skega razreda v Ameriki kakor tudi na de- lavsko gibanje. Po Vecoliju Adamičeva knji- ga »Dinamit« ni dobra zgodovina. Je slabo dokumentirana in ni prispevala h kakršni- koli temeljni smeri v spoznavanju zgodovine ameriškega delavstva, čeprav je bila učbe- nik na mnogih ameriških univerzah. Toda Adamič ni poskušal pisati znanstveno delo, hotel je pridobiti simpatije za trpeče člane delavskega razreda in napisati knjigo, ki bi bila široko brana. Adamič nikakor ni bil zagovornik komunistične ali socialistične re- volucije za Ameriko. V prvi izdaji »Dinami- ta« je celo zapisal, da je Amerika imuna za revolucijo. V času »rdečega desetletja«, ko je ameriška inteligenca bila na skrajni le- vici, je Adamič ostal hladen in distanciran od različnih »izumov«. Mogoče je bil slovan- ski kmet v njem, ki je naredil imunega za utopično retoriko. Kljub individualni psiho- logiji in nezaupanju do kolektivne akcije je Adamič verjel, da bi se večina delavcev dala mobilizirati, ne za revolucionarno komuni- stično gibanje, marveč za nasilno gibanje, ki bi raje iskalo konkretne rezultate, kot pa popolne spremembe. Adamič je verjel, da naj bo izobrazba delavstva primarna funkci- ja delavskega gibanja. Čeprav je Adamiča navdušil sovjetski eksperiment, je menil, da zarotniška revolucionarna metoda napred- ka ni bila primerna za Združene države Amerike. Glavni problem, s katerim so se ZDA po Adamiču spopadale, je bilo dejstvo, da je bila ta dežela politično demokratična, ob tem, da je bila njena ekonomija vodena absolutistično. >>Velika cesta« brez revolu- cionarnih preskokov je bila po njem ame- riška pot k pravemu napredku. Vecoli je svoj referat končal z besedami: »L. A. je imel vse življenje ljubezensko razmerje z Ameriko. Bil je prevzet od njene vitalnosti, različnosti, paradoksov, kaosa in možnosti. Kot njen stalni ljubimec jo je študiral in- tenzivno, z bolečino in tudi z mrzlimi kritič- nimi očmi. (...) Medtem ko po bili mnogi od ameriških sodobnikov očarani z zapeljivo pesmijo komunizma, je Adamič instinktivno vedel, da takšna tuja ideologija ne bi po- gnala korenin na ameriški zemlji.« Dirk Hoerder je v svojem referatu obrav- naval vprašanja nasilja v razrednem boju ameriških delavcev. Hoerder je trdil, da je bilo nasilje bistveni del boja ameriških de- lavcev za boljše življenjske in delovne pogo- je, vendar je bila njegova raba veliko bolj splošna pri delodajalcih in od države postav- ljenih institucijah — policiji ter narodni stra- ži, kot pri ameriškem delavstvu. Anna-Maria Martellone je poudarila, da je Adamič v svojih delih obdržal nekakšno distanco do delavskega gibanja. »Dinamit« je po mnenju Martellonijeve široke informa- tivno in pragmatično delo, še posebej o zve- zah med sindikati in nasiljem. Malcolm Sylvers je poudaril, da Adamič ni bil niti socialist evropskega tipa, niti mark- sist, niti ni nikoli želel, da bi opisovali na ta način. Bil je raje generično progresiven, na levem krilu Roosveltovega New deala. Ka- pitalističnega sistema v Ameriki po Adamiču naj ne bi bilo treba vreči, marveč bi ga mo- rali in bi ga lahko reformirali. Kljub temu, da je izbral svojo stran (komunistična revo- lucija), kar zadeva Jugoslavijo in večino Ev- rope, ga je leto dni v tujini prepričalo, da je bila Amerika drugačna. To ni bila Rusija le- ta 1917, to ni bila Jugoslavija leta 1933. Odprto je razglasil, da so bili komunisti 248; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 »neameriški«. Bolj kot dobivanje ukazov od zunaj je bil za Adamiča njihov »neamerika- nizem« v tem, da so mnoge od teh voditelj- skih skupin razširjale ideologijo, ki so jo uvozile iz Evrope. Nekje je zapisal: »Želim, da Amerika ostane Amerika.« Ameriški ideal neskončnih možnosti razvoja je imel velik pomen, če ga primerjamo z represivno Jugo- slavijo tridesetih let, kjer se je vsakdo oziral nazaj, da bi se prepričal, ali mu kdo sledi. V obdobju Me Carthyja so ZDA prav tako po- stale dežela, kjer so se morali napredni ljud- je, kot je bil Adamič, ozirati nazaj, vendar je v Ameriki človek lahko upal v prihodnost. In tako je tudi Adamič sredi depresije odklonil, da bi gledal na deželo kot na dekadentno. Prispevka Bilia Beyerja in Johna Modica sta obravnavala Adamiča kot urednika revije Common Ground in funkcionarja organizaci- je Common Council for American Unity. Common Ground je bila revija, ki je po desetletnem presledku izšla kot nadaljevanje revije »Foreign language information ser- vicea Interpreter, ki je izhajala v letih 1923 in 1930. Namen »Interpreterja« je bil, po- prilagajanja v Ameriki rojenih tujcev, vzpod- magati k boljšemu razumevanju problemov bujati globlje priznanje njihovega kulturne- ga prispevka v Ameriki, propagirati toleran- co in se bojevati zoper predsodke in diskri- minacijo nasproti vsakomur, ki ni bil rojen v Ameriki, a jo je izbral za svojo domovino. Adamič je v uredniškem uvodniku v prvi šte- vilki Common Grounda iz leta 1940 zapisal: »Cilj Common Grounda je povedati zgodbo o prihodu in srečanju ljudstev, pripadajočih šestdesetim različnim narodnostim, rasnim in verskim izvorom na tem kontinentu. To je zgodba brez konca, in ogromna ter kom- pleksna situacija, ki je obenem obetajoča in nevarna... Nikoli še ni bilo tako pomembno, da se inteligentno zavemo temeljev, ki so skupni za Američane različnih izvorov. BiH Beyer je v svojem prispevku podal bolj zgodovino »FLIS« in »CCAU«, kot pa zgodbo Common Grounda. Modic je v pri- spevku, ki mu ni dodal znanstvenega apara- ta, orisal notranje odnose v uredniškem od- boru Common Grounda kot tudi »CCAU«. Ivan Cizmič je v svojem referatu obravna- val odmev Adamičevega dela Vrnitev v rodni kraj v kritičnih ocenah v ZDA in Veliki Bri- taniji. Ocene so bile zelo pozitivne. Tako je npr. Dorothy Thompson, žena Sinclairja Le- •wisa, zapisala v New York Heraldu: »To je ena od knjig, ki jih je bilo treba napisati«. Cizmič analizira tudi pozitivno reakcijo, ki jo je knjiga vzbudila med jugoslovanskimi izseljenci. Henry A. Christian je v svojem prispevku obravnaval mednarodno zgodovino radikal- nega spisa, Adamičevega »Boja«. »Boj« je nastal kot rezultat Adamičevega srečanja z Borisom Kidričem, Edvardom Kardeljem in Dušanom Kermaunerjem. Ko je Adamič slišalj zgodbo o mučenju komunistov v Glav- njači, je prosil Kardelja, naj mučenje opiše v brošuri, ki jo je nato Adamič prevedel v angleščino in jo uredil na ta način, da je pri- kril dejstva o Komunistični partiji Jugoslavi- je, ki še niso bila znana policiji. Avtor za- ključuje svojo oceno »Boja« s tem, da je pamflet predvsem zgodba o človeški nečlo-- večnosti. V svetu, ki se zanima za človekove pravice, ima mesto v mnogih delih, ki so že izšla v preteklih stoletjih, in mnogih, ki bo- do še izšla. Referat Jože Vilfana o Adamiču in povojni Jugoslaviji je bil spominske narave. Vilfan je spoznal Adamiča v času, ko je bil v letih 1947 do 1950 jugoslovanski ambasador v Združenih narodnih. V stikih z jugoslovan- skimi predstavniki je bila Adamičeva teme- ljna želja, da popravi in spremeni njihove predstave o Ameriki, saj je bil prepričan, da Jugoslovani nič ne vedo o Ameriki. Ko je Jugoslavija leta 1951 dobila prvo ameriško posojilo, je Adamič zapisal; »Da ste ga do- bili, ne gre zahvala vaši propagandi, dobili ste ga kljub njej.« Adamič se je prav tako hudoval na Jugoslovane, ker niso bili spo- sobni uporabiti pomembne informacije in znanje, ki ga Amerika lahko daje. Vilfan je bil prvi Jugoslovan, ki je govoril z Adami- čem po izbruhu spora z informbirojem. Vil- fan in njegova žena sta bila osupla, ko sta opazila, da Adamič šteje spor za nekaj do- končnega in ga obravnava kot pozitivno dej- stvo v zgodovini jugoslovanskih narodov. Matjaž Klemenčič in Slobodan Nešovič sta v svojih referatih obravnavala prispevek L. Adamiča v boju jugoslovanskih narodov za socialno in nacionalno osvoboditev v času druge svetovne vojne. Adamičevo dejavnost lahko ocenimo le v sklopu celotne zgodovine dogajanj med južnoslovanskimi Američani v času druge svetovne vojne. Preučiti moramo tako gibanje med tistimi, ki so se opredelili za Titovo pot, za jugoslovanske narode, ka- kor tudi tista gibanja med njimi, ki so bila sicer veliko manj močna, a so bila proti Ti- tovi poti. Adamičev prispevek je dvojen: na eni strani je med jugoslovanskimi Američani in Roosveltovo administracijo širil resnico KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 249; O NOB in po vojni s propagandnim bojem ; pomagal v boju za naše meje, na drugi stra- ni pa je sodeloval in vzpodbudil med jugo- slovanskimi Američani tudi zbiranje sredstev za obnovo v vojni porušene domovine. Sim- pozij ob 30-letnici smrti našega velikega ro- ] jaka predstavlja pomemben prispevek k pre- učevanju problematike slovenskega izseljen- ; stva, hkrati pa tudi veliko vzpodbudo, da bi nadaljevali z že začetim delom. Oživitev Centra za zgodovino slovenskega izseljenstva pri Slovenski akademiji znanosti ^ in umetnosti vsekakor predstavlja pomemben korak v teh težnjah. Matjaž Klemenčič France Stukl, Knjiga hiš v Skofji Loki L, Skofja Loka 1981, str. 183. V okviru serije publikacij s skupnim na- slovom Gradivo in razprave, ki izhajajo pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana, je kot če- trti zvezek izšlo magistrsko delo Franceta Štukla Knjiga hiš v Skofja Loki I. Delo ob- sega popise hiš in hišnih lastnikov v štirih škofjeloških predmestjih: Karlovec, Trata, Studenec in Kapucinsko predmestje. V uvodnem delu avtor obširneje govori o uporabljenih virih. Kot glavni vir mu je slu- žila zemljiška knjiga. Njen starejši del se že hrani v enoti Zgodovinskega arhiva Ljublja- na v Skofji Loki, novejši del, ki je še v te- koči uporabi, pa hrani Temeljno sodišče Kranj, enota v Skofji Loki. Podatki iz zem- ljiške knjige so dopolnjeni s pripadajočimi dokumenti (listinska serija, ki pa ni popolna). Ti viri osvetljujejo lastnike hiš in pravne na- čine pridobitve lastništva. Opisi samih hiš so v posebni knjigi, sicer brez letnice, avtor pa jo datira okoli leta 1840. Knjiga ima na- slov Lagerbuch des Stadtdomunium Lack I. V knjigi so podatki o velikosti hiš, njihovi kritini, uporabljenem gradbenem materialu, delavnicah, vrtovih in gozdnih deležih, ki so jih imeli predmestenci. Poleg naštetih virov je avtor uporabljal tudi katastre, karto Škofje Loke iz leta 1789, statuse animarum, štetja prebivalcev in za približno od leta 1870 dalje tudi načrte in gradbeno dokumentacijo za predmestja, ki jih vsebuje arhivsko gradivo občine Skofja Lo- ka in so že shranjeni v škofjeloški enoti Zgo- dovinskega arhiva Ljubljana. Osrednji del knjige predstavljajo opisi hiš. Za vsako predmestje je napisan kratek hi- storiat, v katerem avtor pojasnjuje izvor imena za predmestje, njegovo urbanistično rast, gibanje prebivalstva, razvoj hišnega oštevilčenja, izbor za predmestje najznačil- nejših domačih imen in njihov opis. Temu sledijo opisi posameznih hiš, ki so bile raz- porejene po prvotni numeraciji. Za lažjo orientacijo ima bralec na razpolago sodobni načrt Škofje Loke, v katerem so označena predmestja z različnimi barvami in pripada- joče hiše. Pri vsaki opisani hiši imamo staro numeracijo, današnje poimenovanje ulice in današnjo hišno številko, parcelne številke, domača imena, opise hiš okoli leta 1840, opi- se gozdnih deležev in gradbenih posegov, pri- merjavo števila prebivalcev v hiši za leti 1880 in 1980, velikost hiše, način gradnje (lesena, zidana) leta 1840 in 1980, način pridobitve lastništva in v večini primerov tudi opisi obrti, s katerimi so se pri hiši ukvarjali. Na koncu osrednjega dela knjige so na- vedeni nekateri pomembnejši prebivalci, ki so živeli v predmestjih. Knjiga ima tudi nekaj preglednic, ki se na- našajo na število hiš, prebivalstvo, na poklice in na živino, ki so jo redili v predmestjih. Dodan je indeks poklicev in kazalo imen. Knjiga je opremljena z nekaterimi značil- nimi fotografijami. Avtor obljublja, da bo pripravil podobno knjigo hiš tudi za območje mesta Skofja Lo- ka, kar bo skupaj z objavljenim delom pred- stavljajo pomembno dopolnitev škofjeloške zgodovine. Publikacija ima velik pomen tudi za grad- benike in arhitekte, saj navaja vso znano gradbeno dokumentacijo za opisane hiše. V pripravo knjige je bilo vloženega veliko dela. Kljub temu pa lahko ugotovimo nekaj, predvsem tehničnih pomanjkljivosti. To je opaziti pri prvih opisih hiš, ko zasledimo ne- kaj napak, ki bi jih morali odpraviti pri ko- rekturah. Na strani 133 pogrešamo naslov »Kazalo poklicev«, saj mora bralec pogledati na stran 114, če se mogoče že tam ne začenja seznam poklicev. Na koncu je treba še dodati, da je na žalost knjiga slabo vezana, saj že po nekajkratnem listanju pričnejo izpadati posamezni listi. Janez Kopač j Janez Bogataj, Mlinarji in Žagarji v dolini zgornje Krke. Novo mesto 1982, 191 str. Janez Bogataj, ki je nekaj mesecev kot et- nolog delal v Dolenjskem muzeju v Novem mestu, je siromašni deželici ob zgornji Krki posvetil izredno lepo in pomembno knjigo. 250! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 Obravnavana tematika namreč presega v naslovu omenjene mline in žage. V razme- roma obširnem uvodu, kjer obravnava čas in prostor, se namreč loteva agrarne problema- tike v bistveno širšem okviru, kot bi bilo nujno potrebno. Opozarja na kvarne posledice dejstva, da železniška proga ni segla v doli- no ob Krki, in propad dolenjskega železar- stva. Vasi, katerim se je še v drugi polovici 19. stoletja obetala lepa prihodnost, so za- čele toniti v revščino. Izseljevanje tega ni moglo preprečiti. Bogataju je uspelo, kar uspe le malokateremu nedomačinu. Zelo tan- kočutno je prodrl v te kraje in se zelo pri- bližal njihovim ljudem. Iz domačinov je us- pel iztrgati zelo dragocene podatke, ki jih običajno pred tujci, zlasti mestnimi ljudmi, radi skrivajo. Bogataj je ugotovil tri tipe mlinarjev in Žagarjev: take, ki delajo z najeto in plačano delovno silo, take, ki delajo sami in seveda kombiniran tip. Osnovna ugotovitev je, da je bilo samo mlinarstvo za preživljanje premalo in da je ta obrt običajno nastopala v poveza- vi z žagarstvom ali pa kmetijstvom in živi- norejo. Slednje je značilno skoraj za vse naše vaške obrti. Avtor se loteva problematike ze- lo kompleksno. Ne zanima ga le njena tehnič- na plat, ampak obravnava tudi razmerja znoi- traj mlinarjeve družine kot tudi do okolice. V opisovanju teh razmerij je zelo pronicljiv in vsebinsko bogat. Običajnih šablonskih oz- nak ni. Presega področja lastne stroke in po- sega na vprašanja, o katerih bi morali več pisati geografi, sociologi in zgodovinarji. Na opušča celo takih podrobnosti, kot je odnos do Kočevarjev. Tu bi rad dodal, da sem po- dobne pozitivne ocene zasledil tudi pri ko- larjih, obrtnikih, ki jih danes skoraj ni več. Avtor se ne izmika niti takim bolečim toč- kam, o katerih deklarirani zgodovinarji po- vojnega obdobja najraje molčijo oziroma se skrivajo za obravnavo normativnih aktov in predpisovanje uradno sprejetih stališč in ocen. Zlasti v obdobju administrativnega so- cializma in v petdesetih letih je bil na us- lužnostno obrt izvajan nerazumljiv pritisk, ki jo je v veliki meri uradno zatrl, dejansko pa sprožil oderuško šušmarstvo. Strinjam se z avtorjem, ki pravi, da romantični, nostalgi- čni odnos ni pravi za reševanje te problema- tike, toda kljub temu je treba nedvoumne napake obsoditi. Vzemimo za primer samo žage. Z odpravo malih žag so hoteli med dru- gim zaščititi tudi gozd. Ze površen opazova- lec pa lahko ugotovi, da se kvaliteta gozdnih površin kljub večanju kvalitetno naglo slab- ša. Tudi kmetje so bistveno na slabšem. Če se poslužujejo predpisanih postopkov pri sečnji in žaganju, so običajno izpostavljeni večjim stroškom, kot če bi les enostavno ku- pili. Ta trditev velja seveda za male kmetij- ske obrate, ki prevladujejo na Dolenjskem. Bogataju je uspela študija tudi po tehnični plati. Izredno lepo je kombiniral uporabo ustnih virov s pisanimi in literaturo. Danes lahko že trdimo, da je marsikaj iztrgal po- zabi. Iz dela izžareva velika teoretična pod- kovanost avtorja, še posebej pa njegov ne- sporen tehnični talent. Ob obilici zbranega gradiva se je avtorju vtihotapilo tudi nekaj napak in prehitrih sodb. Tako na potek dolenjske železniške pro- ge ni imela duhovščina tekega vpliva, ki ji ga pripisuje avtor, zakon o odkupu kmetij- skih zemljišč veleposestnikov iz leta 1925 tudi ni potekal po opisani tendenci. Spodnji Lakenc ni eno najbolj zaostalih področij Do- lenjske, čeprav je še danes zelo ravno, pri žagah je premalo spregovoril o »furmanih« in dejavnosti »firštov« Auerspergov, v zvezi z njimi bi dodal, da so imeli oni veliko preje organizirano zavarovanje, sicer res ne vseh delavcev, kot to navaja avtor. Premalo je bil kritičen do informatorja, ki mu je govoril, da je za 18 prašičev kupil mlin. Pripravljen sem verjeti v tako relacijo, ne pa v ceno pra- šičev, še zlasti, ker na naslednji, 146. strani govori o približno desetkrat manjši ceni za isto leto. Take in podobne podrobnosti pa vrednosti knjige absolutno ne zmanjšujejo, temveč le opozarjajo na potrebo po kritičnem branju. Odveč bi bilo opozarjati, da je publikacija izredno skrbno opremljena. Veliko je slikov- nega gradiva in skic, razmeroma obširne so tudi opombe in ne manjka povzetka v tujem jeziku. Prepričan sem, da so tisti, o katerih neposredno piše Bogataj, ob branju knjige v skadu s staro tradicijo sklenili, da bodo spekli hlebec belega kruha. stane Granda Bogomil Bitežnik, Razvoj zdravstvenega zavarovanja na Primorskem, Založba Lipa, Koper 1981, 243 str. Bitežnikovo delo nam daje že po prvem površnem pregledu slutiti, da gre za zelo specialno tematiko. Izkaže se, da je pisec eden glavnih organizatorjev službe zdravstve- nega zavarovanja na Primorskem po drugi svetovni vojni. Delo je sestavljeno iz raz- ličnih vrst dokumentov od časopisnih poročil KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 251 i do citatov starejših del s tega področja. Av- i tor začne svoj prikaz sicer z Avstrijo, a vple- \ te vanj polno podatkov o karitativni dejav- nosti na primorskem v času vse od 1310. Pr- i ve oblike zavarovanja za primer bolezni ali nesreče pa se seveda začno šele z razvitim proletariatom, to pa je ravno v času, ko stara i Avstrija že počasi tone in si socialna demo- j krači j a utira pot. Sorazmerno veliki uspehi \ na področju zdravstvenega zavarovanja v obliki bratovskih skladnic se nato podro s prihodom fašistične Italije na Primorsko. V želji po čim večji kontroli nad do tedaj sa- j moupravno organizirano ustanovo ji država j vsili posebne politične nadzornike, ki zlasti j skrbijo, da je v bolniškem staležu čim manj ; zavarovancev. Glavna teža Bitežnikove monografije pa je i posvečena opisu razvoja povojne organiza-, cije zdravstvenega zavarovanja na področju- Primorske. Zlasti v prvih letih po vojni je ; bilo ustvarjanje organizacije povezano s šte-; vilnimi problemi, ker je primanjkovalo tako ljudi kot sredstev za tako delo. Avtor nam podrobno opisuje organizacijske strukture, ki so bile zlasti dinamične zaradi neprestanih sprememb, vezanih na probleme STO. Ta po- vojni del knjige postane tudi pravi vir za poznavanje te strani življenja primorskega človeka. To je še najbolj očitno, ko skuša av- tor v obliki pravnih seznamov iztrgati poza- : bi vsaj imena tistih, ki so karkoli pomembne- i ga storili za lepši današnji dan na zdravstvo-{ nem področju. Strokovna javnost bi se zara-i di tega takšnih del še želela. Matjaž Rebolj ¦ Bučka 1941—1981, Gradivo zbrala in ura-\ dila Ivica Žnidaršič, Založili: Skupščina ob- čine Sevnica, krajevna skupnost in organi- zacija Zveze borcev Bučka,, 1981, 120 str. Vem, da ne bom povedal nič novega z ugotovitvijo, da imajo med najširšim krogom »uporabnikov« največji odmev prav prikazi krajevne zgodovine, kot tudi, da zbiranje i virov zanje naleti praviloma na največje ra- zumevanje. To je nedvomno lahko razumeti: vsakdo želi poznati preteklost tistega področ- ja, na katerega je najtesneje navezan in mu je zato tudi najbližje. Med tovrstne prikaze krajevne zgodovine sodi tudi publikacija o Bučki v obdobju 1941 i do 1981. Nastala je ob štiridesetletnici vstaje, to pa je tudi zelo dobra priložnost in najbrž tudi zadnji čas, da se iztrgajo pozabi in ob- javijo pomembni podatki najnovejše zgodo- vine. Iz uvoda Ivice Žnidaršič zvemo, da je v knjižnici objavljen le del gradiva, ki so ga zbrali, in da je publikacija zamišljena tudi kot spodbuda za nadaljnja pričevanja, ki naj dopolnijo že zbrano objavljeno in neobjavlje- no gradivo. V publikaciji so tako podatke v že prej objavljenih delih združili lin dopolnili s tistimi, do katerih so prišli z zbiranjem na kraju samem. Uvodni prispevek o napadu na nemško po- stojanko na Bučki jeseni 1941 je napisal Mi- ha Marinko. O partizanskih operacijah na tem področju je pisal prvoborec Niko Šilih, objavljena pa sta tudi spominska prispevka Aleša Beblerja in Sergeja Kraigherja, ki sta ponatisnjena iz knjige Bitka, kakor življenje dolga, ter odlomek iz knjige Francka Majcna Tudi beseda je bila orožje. Vsi ti prispevki obravnavajo prvi napad na nemško postojan- ko na Bučki. Sledi prispevek Ivice Žnidaršič, ki se prav tako ukvarja z vprašanjem napadov na nemško oporišče na Bučki, vendar svoj prikaz razširi do leta 1943. V članek je vključen tudi se- znam padlih borcev, talcev ter internirancev in izgnancev, žrtev fašizma iz Bučke in oko- liških vasi. Splošni prikaz nacističnega izseljevanja je vzet iz prispevka dr. Toneta Ferenca Tra- gedija Slovencev na izselitvenem območju ob Savi in Sotli v publikaciji Krško skozi čas iz leta 1977. Podrobnejši prikaz izseljevanja gle- de in Bučko in njeno okolico je napisal Ivi- ca Žnidaršič, njeno delo pa zajema tudi čas obnove in razvoja po osvoboditvi ter seznam spomenikov delavskega gibanja in ljudske revolucije. Kot prejšnji prispevek Ivice Žni- daršič ta v dobršni meri temelji na pričeva- njih krajanov. Ivica Žnidaršič je prispevala tudi kratek zgodovinski, geografski, gospodarski, demo- grafski in narodopisni oris Buške in okoli- ških vasi, Janko Rebernik pa kratek gospo- darski prikaz občine Sevnica, kamor spada tudi Bučka. Publikacijo zaključuje prispevek dr. Tone- ta Ferenca, v katerem po kratkem, izčrpnem pregledu dogodkov avtor objavlja partizanske in sovražnikove dokumente o partizanskih napadih na nemško postojansko na Bučki. Publikacija Bučka 1941—1981 je pomemben prispevek za preučevajne zgodovine tega po- dročja, ki bo toliko bolj dragocen, če bo tam povečal zanimanje za krajevno zgodovino ter pritegnil nove raziskovalce ter avtorje. Andrej Vovko 252 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 100 let Gasilskega društva Sevnica 1879 do 1979, Sevnica 1979, 82 str. Prikazovanje zgodovine gasilskih društev v posameznih krajih je zelo priljubljena in »hvaležna« tema. Nekoliko hudomušno lahko ugotovimo, da v zadnjem času skoraj ni kra- ja, ki da kaj nase, kjer še niso izdali zgodo- vine svojega gasilskega društva ali pa je vsaj ne pripravljajo. Vendar šalo na stran, saj slovensko gasilstvo v preteklosti ni oprav- ljalo zgolj svoje humane naloge obrambe ljudi in premoženja pred požari in drugimi nesrečami, temveč je igralo vidno vlogo na narodnoobrambnem, kulturnem, zabavnem in še kakšnem področju. Prizadevanja, da se zgodovina posameznih gasilskih društev oh- rani in objavi, so zato vredna vse pohvale. V tej smeri so delovali tudi v Sevnici. Ob stoletnici organiziranega delovanja Gasilske- ga društva so izdali ustrezno publikacijo. V njej je po uvodnih prigodnih sestavkih Rudi Cimperšek na podlagi sicer pičlih arhivskih virov pregledno podal zgodovino sevniškega Gasilskega društva od ustanovitve do leta 1945. iVIed njegovim prispevkom so objavlje- na tudi originalna društvena pravila iz leta 1881. Razvoj sevniškega Gasilskega društva po osvoboditvi je prikazal Dušan Milost. Sledi- jo še prikazi gasilske enote Zabukovje, indu- strijskih gasilskih enot pri podjetjih Jutra- njka. Lisca, Stilles, Jugotanin ter Kopitarna, oris dejavnosti gasilskega moškega pevskega zbora, Odra mladih GD Sevnica ter delavske glasbe Gasilskega društva. Rudi Cimperšek je prispeval tudi življenje- pis Ernesta Kruiej a, ki mu je sevniško Ga- silsko društvo odkrilo na gasilskem domu spominsko ploščo zaradi njegovih zaslug za sevniško gasilstvo, kot tudi zaradi njegovega delovanja proti Avstro-Ogrski ter za novo jugoslovansko državo, ki pa po nastanku Kraljevine SHS ni uresničila njegovih pri- čakovanj. Že pred 1. svetovno vojno je po- begnil v Srbijo, med njo pa se je po umiku v Albanijo nastanil v Švici, kjer je bil eden od ustanoviteljev in predsednik društva »Ja- nez Krek«. Po prvi svetovni vojni je bil po- memben družbenopolitičen in društven dela- vec v Sevnici in med drugim tamkašnji žu- pan. Ob vdoru v Jugoslavijo leta 1941 so Nemci Kruiej a izgnali in mu zaplenili pre- moženje. V Ljubljani, kamor se je umaknil, pa so ga leta 1944 aretirali. Ob koncu tega kratkega orisa omenimo še, da so v muzeju na sevniškem gradu postavili tudi stalno razstavo o razvoju gasilstva v tem kraju, ki ji je publikacija dobrodošlo dopolnilo. Andrej Vovko Matevž Oman, 80 let gasilskega društva Stražišče, Stražišče 1982, str. 47. Knjižica je razdeljena na štiri poglavja: uvodni del, obdobje od leta 1902 do 1940, 1941 do 1945 in obdobje od leta 1945 do 1982. V uvodnem delu avtor opisuje požarnovar- nostno stanje na prelomu stoletja. Stražišče je bilo naselje lesenih hiš, ki so bile v glav- nem krite s slamo in zato tudi slabo zavaro- vane pred številnimi požari. Poleg nepazlji- vosti prebivalcev so bila tudi neurja pogosti vzroki požarov, zato so prebivalci pričeli raz- mišljati o zaščiti pred ognjeno stihijo. Pri tem so imeli pomembno vlogo sitarski pod- jetniki, trgovci s siti in žimo ter gostilničarji. Drugo poglavje opisuje dejavnost gasilske- ga društva od ustanovnega občnega zbora, ki je bil 3. avgusta 1902, do začetka druge sve- tovne vojne. Ob ustanovitvi je društvo štelo 78 aktivnih in podpornih članov iz Stražišča in Bitenj. Bili so zelo delavni, saj je brizgal- no z najnujnešim orodjem nabavil že pri- pravljalni odbor. Že leta 1903 so postavili gasilci dom z lesenim stolpom. Do začetka prve svetovne vojne, ko je veliko gasilcev moralo k vojakom, so nabavili že precej ga- silske opreme, med drugim leta 1911 tudi motorno gasilsko brizgalno. Pri gašenju so jih močno ovirale slabe poti in mostovi v na- selju in okolici. V dvajsetih letih so povečali gasilski dom in pomagali ustanoviti gasilsko društvo v Bitnjah. Leta 1931 so kupili avto- mobil, ki je imel veliko vlogo tudi pri prevozih bolnikov. Gasilci so bili tesno povezani s stražiškim Sokolom, kar se je kazalo v kul- turnem in družbenem življenju. Prirejali so vesele večere in zabavne igre; finančne teža- ve pa so premagovali z organiziranjem tom- bol in veselic. Že leta 1910 so ustanovili bol- niško oziroma podporno blagajno za člane društva. Tretji del govori o stražiških gasilcih med drugo svetovno vojno. Nemci so se sicer zav- zemali za razvoj gasilske dejavnosti, vendar so člani društva odhajali v partizane ali so- delovali z OF. To je tudi obdobje, ko je društvo štelo komaj 17 članov, kar je najmanj v njegovi zgodovini. Na kratko je pred- stavljena življenjska pot padlih in v koncen- tracijskih taboriščih umrlih gasilcev. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 253 Po osvoboditvi je ponovno začelo naraščati število članov društva. Pomagali so pri obnovi domačij in sodelovali pri prostovoljnih delov- nih akcijah. Pomembno vlogo je prva povoj- na leta opravil tudi gasilski avto, zlasti pri prevozih bolnikov v bolnišnico. Leta 1952 so ustanovili pionirsko desetino. V naslednjih letih pa so v glavnem s prostovoljnim delom podrli lesen stolp in pozidali novega. Vsa leta so društvo pestile finančne težave. Premagovali so jih tako, da so prostore doma oddajali za garaže, za skladišče trgovine, ne- kaj časa pa je v njem poslovala tudi pro- dajalna zelenjave. Konec šestdesetih in v sedemdesetih letih je bila zelo aktivna pi- onirska desetina. Leta 1974 so z denarjem, ki so ga nabrali s prostovoljnimi prispevki, kupili nov gasilski avto. Industrija bombažnih izdelkov IBI iz Kranja pa jim je kupila no^ vo motorko. Društvo je tudi svojo 80-letnico pričakalo delovno. Publikacija je bila med domačini lepo sprejeta, ima pa tudi nekaj pomanjkljivosti. Fotografije so podnaslovljene, vendar pri nekaterih, zlasti tistih starejšega datuma, manjkajo letnice o dogodkih, ki jih predstav- ljajo. V večini primerov se to sicer da ugo- toviti iz teksta. Največja pomanjkljivost pa je, ker niso navedeni viri in literatura. Janez Kopač Matevž Oman, 60 let telesne kulture v Stražišču, Stražišče 1982, str. 23. Začetki dejavnosti stražiških športnikov segajo v leto 1919, ko so se zbirali in telova- dili v majhni dvorani Gasilskega društva Stražišče. 14. avgusta 1922 so bila potrjena' pravila Sokolskega društva Stražišče, avgu- sta 1923 pa so dogradili sokolski dom. Gojili so predvsem orodno telovadbo, vendar pa so se kmalu razvili še smučanj e, smučarski skoki in lahka atletika. Dosegli so dobre re- zultate in sodelovali tudi na prireditvah v tujini. Ker v sokolskem društvu niso imeli posluha za nogomet, so stražiški fantje leta 1923 ustanovili Športno društvo Savica, ki pa ja bilo vseeno tesno povezano s sokolskim društvom. V okviru Savice so se pričeli raz- vijati tudi rokomet, namizni tenis, sankanje, smučanje, odbojka, kolesarstvo in plavanje. Poleg Športnega društva Savica je nekaj let pred vojno delovalo tudi Športno društvo Zvezda. Zadnji dve leti pred drugo svetovno vojno se je pojavUo zanimanje za šah. Z začetkom vojne je prenehalo delovati so- kolsko društvo pa tudi vsi drugi športni klu- bi v Stražišču. Številni člani so odšli v par- tizane ali pa so sodelovali z OF. Terensko or- ganizacijo SKOJ so prva vojna leta sestav- ljali samo člani stražiškega Sokola in Savice. Prva leta po vojni športno življenje v Stražišču ni najbolje zaživelo. Številni pred- vojni športniki so padli, sokolski dom je bil porušen. Obnavljati so ga pričeli s pro- stovoljnim delom. V tem času sledimo šte- vilnim formalnim organizacijskim težavam telesne kulture. Kljub temu pa so v začetku petdesetih let v okviru Telovadnega društva Stražišče gojili orodno telovadbo, odbojko, nogomet in atletiko. Ob pomoči Zveze Parti- zana Slovenije, Mestnega ljudskega odbora Kranj in s prizadevnostjo domačinov so zgra- dili in 27. septembra 1953 odprli nov dom Partizana. Novi pogoji so tudi močno poživili delo v TVD Partizan Stražišče, ki je bilo ustanovljeno leta 1953. Najbolj se je raz- vijala orodna telovadba. Telovadci so nasto- pali na občinskih, okrajnih, republiških in zveznih tekmovanjih. Slabše so se razvijale druge športne panoge. Do leta 1954 so pod različnimi imeni samostojno delovali stra- žiški nogometaši. Leta 1954 so v Stražišču ustanovili Šport- no društvo Mladost Kranj, ki je vključevalo različne športne panoge. Organizirane so bi- le v klube: nogometni, rokometni, odbojkar- ski, namiznoteniški, lahkoatletski in kolesar- ski ter smučarska sekcija. Leta 1963 sta se Mladost Kranj združila v TVD Kranj. Prejš- njim klubom Športnega društva Mladost so se pridružili še telovadna sekcija, v nasled- njih letih pa še košarkaški klub in Šolsko športno društvo Lucij an Seljak Stražišče. Januarja 1972 se je TVD Partizan Kranj preimenoval v Športno društvo Sava Kranj, ki je vključevalo šest klubov: nogometni, rokometni, košarkarski, namiznoteniški in kolesarski ter TVD Partizan Stražišče. Leta 1974 so ustanovili še Trim klub, leta 1975 pa keglajški in šahovski klub. Taka je bila or- ganiziranost športnega življenja v Stražišču tudi ob praznovanju 60-letnice. V knjižici, ki nam postreže z rezultati stra- žiških športnikov in z dokumentiranimi fo- tografijami (pri nekaterih manjkajo letnice), so sicer navedeni viri in literatura, vendar pa je izpuščeno citiranje. Posamezna poglav- ja so tudi nekoliko nepregledno napisana, ponekod pa so pomešani stolpci. Tiskarna je brez vednosti avtorja uporabljala različne tiske. 2541 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 Zadnje poglavje za obdobje od leta 1972 do 1982 sta napisala Matjaž Miklavčič in Vule Cicmil. Janez Kopač Danilo Breščak: Antično bronasto posodje Slovenije (Roman Bronze Vessels in Slovenia), Situla 22/1, Ljubljana 1982. Istočasno z razstavo Antično bronasto po- sodje Slovenije in z naslednjo številko Situle je izšel tudi zvezek, ki se po svoji tematiki vklaplja v širše zastavljen raziskovalni pro- jekt pri Raziskovalni skupnosti SRS z naslo- vom Sinteza antične materialne kulture v Slo- veniji. Gre torej za nadaljnjo publikacijo ar- heološkega gradiva iz antičnega obdobja v sklopu doslej bogate zbirke raznih edicij so- rodnega tipa, ki ponujajo sodobni znanosti možnost spoznavanja, preučevanja in poglab- ljanja v antično materialno kulturo na našem prostoru in s tem v zvezi seveda tudi tega obdobja. Tu so seveda najbolj opazni pred- vsem zvezki Katalogov in monografij, ki jih izdaja Narodni muzej v Ljubljani, in posa- mezne številke Arheološkega vestnika. V tem zvezku je prikazano antično brona- sto posod je, najdeno pri nas in ki ga hranijo naši muzeji, deloma pa tudi tisto, ki ga hrani tujina. Jedro Situle predstavlja po krajšem uvodu tipološka shema bronastih posod: raz- lični tipi korcev, razne vrste veder, med ku- hinjsko posodje, ki je tudi najbolj pogosto, pa avtor uvrsti zajemalke, patere, askose, vrče, krožnike, cedilo in skodelice. Različne oblike posod kažejo na njihovo raznoMčnost v upora- bi. Na podlagi običajne tipološke metode po- skuša avtor najti posamičnemu predmetu nje- govo mesto oziroma mu poiskati časovno in ti- pološko paralelo. V krajšem zaključku se do- takne tudi načina izdelave posod, od tolčenja do ulivanja, ki so ga navadno dodelali na stružnici, itd. Zanimivo je, po njegovem mne- nju, da so bili razen bronastih veder, ki naj bi, izvirala iz idrijjske poznolatenske skupine, vsi ostali predmeti uvoženi. Najdišča bronastih posod so predvsem večje antične naselbine in postojanke ob glavnih ce- stah, kar avtor še predstavi na karti z 21 naj- dišči. Zaključku sledijo opombe, katalog 162 predmetov (vključeni so tudi posamezni deli posod) ter risbe in nekaj fotografij posod j a. Zvezek predstavlja pravzaprav šele začet- no stopnico v celovitejšem pregledu te zvrsti antične materialne dediščine, iz česar sledi lo- gičen zaključek, to je nadaljnje poglabljanje preučevanja v tej smeri. ......., Marijan Slabe UDK 930.271=71"0196" Jaro Sasel, znanstveni svetnili, Slovenslca alcademlja znanosti in umet- nosti v Ljubljani 610O0 Ljubljana, Novi trg 3, YU Dolihenov tempelj, zgrajen v mestu Pretoriju Latobicorum leta 196 Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 30, št. 3, maj 1983, str. 191—193, cit. lit. 6 Komentar rimskega napisa iz leta 196, ki je bil odkrit ob restavratorskih delih na župnišču v mestu Trebnje (v antiki Preaetorium Latobicorum na cesti Aquileia—Siscia). Gre za poškodovan gradbeni napis za tempelj boštva lupplter Dolichenus, ki ga je v čast vladarjev Septimia Severa In sina Caracalla dal postaviti kak oficir, kajti mesto je imelo manjšo | gamizijo. Postaviti ga je dal v času, ko je Septimius Severus potoval skozi Panonijo v Rim in nato proti konkurentu za prestol D. Clodius Albinus v Galijo, oziroma, ko je mladi Caracalla pod varstvom guvernerja Panonlje C. Babius Cilo čakal v mestu Poetovlo (danes Ptuj) na očetov povratek. UDK 262.141(497.12)"15/16" Janez Hojler, dr., izredni profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU Potovanje oglejskih vlzitatorjev na Slovensko v poznem srednjem veku Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 30, št. 3, maj 1983, str. 198—203, cit. lit. 17 Oglejski patriarhat, ki je ohranU v drugi polovici 15. stoletja cerkveno jurlsdikcijo nad precejšnjim delom avstrijskega ozemlja, si je prizadeval tudi zagotoviti neposreden nadzor o dogajanju na avstrijski strani (slo- venske dežele). Tako je patriarhat pošiljal na vlzltacijske poti v sloven- ske dežele generalne vikarje po pravilu italijanskega rodu in neodvisne od habsburške politike. Prispevek nam predstavi kdo so bili oglejski ge- neralni vikarji, kje, kdaj in kaj so delali na slovenskem ozemlju od druge polovice 15. stoletja do prve tretjine 16. stoletja. UDK 929 Goldoni C. "1726/1727" Milko Kos, dr., akademik, redni univerzitetni profesor v pokoju, umrl leta 1972 Goldoni na Slovenskem Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 30, št. 3, maj 1983, str. 189—190 Objavljeni sestavek je prof. dr. Milko Kos napisal leta 1927 za Gledališki list narodnega gledališča v Ljubljani (št. 3, str. 39—41), vendar ga bibliogra- fija Kosovih del ne pozna. V njem opozarja na Goldonijev obisk na gradu grofa Lantieri j a v Vipavi v letih 1726/27 In opis družabnega življenja na tem gradu v Goldonijevih spominih. UDK 904(497.12 Kranj) Draško Josipovič, študent, Oddelek za arheologijo. Filozofska fakulteta v Ljubljani 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU Ali je odkrita točna lokacija poznoantične in zgodnjesrednjeveške utrdbe Carnium? Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 30, št. 3, maj 1983, str. 194—197, cit. lit. 12 Danes je splošno privzeta, čeprav še nedokazana Identifikacija Kranja z naselbino, ki jo anonimni geograf iz Ravenne v 9. stoletju na osnovi sta- rejših virov imenuje Carnium. Točna lokacija naselbine na kranjskem pomolu še ni znana. V prispevku so na kratko podane štiri hipotetične lo- kacije: na Pungratu, severno od farne cerkve, okoli graščine Kieselstein ter kot trenutno najverjetnejša na severnem delu pomola med Savo in Kokro. Tam odkriti ostanek masivnega zidu se dobro vključuje v petero- kotnlk (184X95X97X60X120 m), ki bi v tlorisu prav lahko predstavljal ostanek nekdanje utrdbe. UDC 262.141(497.12)"15/16" Dr. Janez Boiler, Associate Professor, Department of History of Art, Plillosopliical Faculty 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU The Journey of the Oglej Visitators to Slovenia in the Late Middle Ages Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 30, No. 3, May 1983, pp. 198—203, cit. lit. 17 The patriarchate of Oglej which preserved ecclesiastical jurisdiction over a greater part of Austrian territory in the second hall of the 15th century also endeavoured to secure a direct supervision over the activities on the Austrian side (Slovene countries). In this way the patriarchate kept sending general vloars to make visitations in Slovenia in agreement with the regulations of the Italian order and independently from the Habsburg policy. The present article introduces the general vicars of Oglej — where, when and what they were doing on the Slovene territory from the second half of the 15th century to the first third of the 16th century. UDC 930.271 = 71"0196" Jaro Sasel, Scholarly Assistant, Slovene Academy of Art and Science 61000 Ljubljana, Novi trg 3, YU Dolihen's Temple built in the town of Praetorium Latobicorum in 196 Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 30, No. 3, May 1983, pp. 191—193, cit. lit. 6 A commentary on the Roman Inscription dating back to 195 which had been discovered on the occasion of restoration work at the rectory in the town of Trebnje (in Antique Praetorium Latobicorum, along the road Aquileia—Slscia). It concerns a damaged building-inscription on tne temple of luppiter Dolichenus which had been placed there In honour of the rulers Septimus Severus and his son Caracall by some officer since the town had a minor garrison. The temple was built at the time when Septimus Severus travelled through Panonia to Rome and then turned towards his rival to the throne D. Clodius Albinus in Galla, or rather, when the joung Caraoalla waited for his father to return to the town of Poetovio (nowadays Ptuj) which, at that time, came under the protection of the governor of Panonia, C. Fabius Clio. UDC 904(497.12 Kranj) Draško Josipovič, student. Department of Archeology, Philosophical Faculty, Ljubljana 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU Has the Exact Location of the Late Antique and the Early Mediaeval Fortification Carnium Been Discovered? Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 30, No. 3, May 1983, pp. 194—197, cit. lit. 12 Nowadays it is generally believed, though it has not been proved yet, that Kranj is identical with another settlement named by an anonymous geographer from Ravenna in the 9th century — on the basis of older sources — Carnium. The exact location of the settlement on the pier of Kranj is still unknown. The article mentions four hypothetic locations: at Pungart, to the north of the parish church, around the castle Kieselstein, and, presently the most likely one, on the northern part of the pier between the Sava and the Kokra. The remnants of the massive wall that have been discovered there incorporate well In the pentagon (184X95X97X60X120) and might, in the ground plan, very well represent the remains of a one-time fortification. UDC 929 Goldoni C. "1726/1727" Dr. Milko Kos, Member of Academy, retired Full professor, died 1972 Goldoni in Slovenia Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 30, No. 3, May 1983, pp. 189—190 Professor Milko Kos, Ph. D., wrote the present article in 1927 for the Ljubljana National Theatre Playbill (No. 3, p. 39—41) but It is not mentioned in the Bibliography of Dr. Kos's works. The article calls attention to Goldoni's visit to Count Lantierl's castle in Vipava In the years 1726—1727 and it also provides a description of social life at the castle the way Goldoni remembers it. UDK 389.15(497.12) »15« Janez Sumrada, asistent, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Znanstveno- raziskovalni center Slovenske akademije znanosti m umetnosti 61000 Ljubljana, Novi trg 4, YU K poznavanju žitnih mer nekaterih mest in trgov na Kranjskem v prvi polovici 16. stoletja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 30, št. 3, maj 1983, str. 203—2105, cit. lit. 18 Avtor objavlja gradivo za žitne mere mest Novo mesto, Metlika, Krško, Kočevje, Kostanjevica, Črnomelj, Kranj in Radovljica ter trgov Ribnica in Senožeče. Stirj dolenjska mesta — poleg Kostanjevice, Metlike in Črnomlja, kjer velja sorodno mestno pravo, tudi Krško — Imajo v obravnavanem obdobju enotne žitne mere. Zltne mere Radovljice in Kočevja so povezane z merskim sistemom deželnega glavnega mesta Ljubljane — radovljiški star predstavlja polovico, kočevski mernik pa četrtino ljubljanskega stara. UDK 614.(497.12) »18/19. Viktorijan Demšar, dekan v pokoju 61218 Komenda, Glavarjeva 112, YU Zdravstvena skrb za podeželje v 18. in 19. stoletju Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 30, št. 3, maj 1983, str. 210—214, cit. Ut. 2 Široko izobraženi In globoko človekoljubni nekdanji komendski župnik Peter Pavel Glavar je poleg že poznanih njegovih ustvaritev v blagor slovenskega človeka krepko zaoral tudi na polju zdravstva zlasti s tem, ko je vse svoje premoženje vložil za gradnjo bolnišnice v Komendi za najrevnejše med revnimi. Dne 24. 1. 1984 bomo praznovali 200-letnico smrti tega velikega dobrotnika malega človeka v 18. stol. na Slovenskem. V devetnajstem stoletju pa je na splošno slovenska Cerkev pomagala k izobraževanju preprostega ljudstva v zdravstvu, kar se je ohranilo kot dokaz tUdI v župnijskih oznanimih knjigah, ki so dragocen tozadevni vir, ki ga je avtor zgornjega članka koristno uporabil. UDK 273(497.12;)"10" Janez Peršič, asistent — Peter Stih, študent. Oddelek za zgodovino Filo- zofske fakultete v Ljubljani 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU Pogani na Kranjskem v U. stoletju? Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 30, št. 3, maj 1983, str. 197—198 V urbarju gospostva Skofja Loka iz leta 1501 Je na prvem follju kra- tek latinski tekst, ki govori o izgonu poganov Iz Kranjske v 11. stoletju. Avtorja članka ta tekst analizirata In prihajata do zaključka, da Je na- men pisec tega teksta bil najbrž prikazati vlogo freisinške In brlksenške škofije pri pokristjanjevanju Kranjske in iz tega sledeče upravičenosti In starosti njene posvetene posesti v tej deželi. Prav zato pa si je pisec po- gane verjetno izmislil. UDK 725.961.034.7 (497.12 Ljubljana) Damjan PrelovSek, dr., znanstveni sodelavec, Umetnostni zgodovinski In- štitut dr Franceta Steleta, Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani 61000 Ljubljana, Novi trg 3, YU O dveh ljubljanskih baročnih portalih Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 30, št. 3, maj 1983, 206—2'09, cit. lit. 21 Članek obravnava portal v veži nekdanje hiše grofa Orfea Strassolda na Novem trgu št. 6, ki ga je verjetna po zamisli stavbnega mojstra Carla Martinuzzija leta 1712 postavil kamnosek Luka MisleJ. Avtor glave moža s klobukom na temenu portala je kipar Angelo Putti iz Padove. Doslej prav tako anonimen portal na hiši barona Avguština Codellija na Bregu št. 20, pa datira v konec štiridesetih let 18. stoletja. Slogovno ga je mogoče uvrstiti med dela kiparja Francesca Robba. Obe ugotovitvi odpirata za- nimive poglede tudi na nekatere druge ljubljanske baročne spomenike. UDC 614(497.12) "18/19" ViMorijan DemSar, Retired Dean 61218 Komenda, Glavarjeva 112, YU Medical Care in the Country in the 18th and 19th Centuries Kronika, A Magazine for Slovene Local History, SO, No. 3, May 1983, pp. 210—214, cit. lit. 2 Apart from his well-known activities In favour of Slovene people, the widely educated and deeply humanitarian one-time parish priest of Komenda Peter Pavel Glavar had been extremely influential in the field of medical care as well, mostly because he demised by will all his pro- perty in favour of the building of a new hospital In Komenda for the poorest of the poor. On January 24, 1984 we will celebrate a bicentennary i of death of this great benefactor of the underdog in Slovenia in the 18th century. In the 19th century the Slovene church in general helped to enlighten simple people as regards healt care which had been recorded by the parish notification books; in this way the author was able to make ample use of this precious source. UDC 389.15(497.12) "15" Janez Sumrada, Assistant, Milko Kos Historical Institute, Research Center of the Slovene Academy of Science and Art 61000 Ljubljana, Novi trg 4, YU A Contribution to the Corn Measures of some Carniollan Towns and Bo- roughs in the first half of the 16th Century Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 30, No. 3, May 1983, pp. 203—205, cit. lit. 18 The author publishes some material on corn measures of Carniollan towns Novo mesto, Metlika, Krško, Kočevje, Kostanjevica, Črnomelj, Kranj, Radovljica, and two boroughs, viz. Ribnica and Senožeče. In the period dealt with, four towns in Lower Camiola — Krško, Kostanjevica, Metlika, Črnomelj, the last three with similar municipal laws — used unified corn measures. The measures of Radovljica and Kočevje are related to the system of the provincial capital Ljubljana: the former is a half, the latter a quarter of the Ljubljana "starius". UDC 725.961.034.7 (497.12 Ljubljana) Dr. Damjan Prelovšek, Scholarly Assistant, Dr. France Stele Institute for the History of Art, Slovene Academy of Art and Science 61000 Ljubljana, Novi trg 3, YU About Two Baroque Portals in Ljubljana Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 30, No. 3, May 1983, pp. 206—209, cit. Ut. 21 The article deals with the portal in the vestibule of a one-time house at Novi trg No. 6 owned by Count Orfeo Strassold; the portal was probably made in 1712 by a stonecutter named Luka Mislej according to the idea of Carl Martinuzzi, the architect. The author of the man's head with a hat at the top of the portal was the sculptor Angelo Putt from Padua. The so-far likely anonymous portal in the house of Baron Augustin Codelli at Breg No. 20 dates back to the end of the forties of the 18th century. As regards its style it can be placed among the works of the sculptor Francesco Roba. Both findings open interesting views upon some other baroque monuments In Ljubljana. UDC 273(497.12)"10'' Janez PeršiC, Assistant — Peter Stih, student, Department of History, Philosophical Faculty, Ljubljana 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU Heathens in Carniola in the llth Century? Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 30, No. 3, May 1983, pp. 197—198 On the first folio of the 1501 land-register of Skofja Loka dominion there Is a short Latin text which tells of tie expulsion of pagans from Carniola in the llth century. The authors have analyzed the text upon which they suggest a conclusion, viz. that the internation of the writer of the above mentioned text was probbaly to present the role of both Freising and Brlxen dioceses in the process of christianizing of Carniola and the resulting rights as well as the duration of the secular landed property in this country. For this reason the author probably invented the pagans. UDK 339.56(497.12:436) »1918/1919. Jože Som, dr., znanstveni svetnik na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja, umrl leta 1982. Trgovske zveze Slovenije z republiko Avstrijo od novembra 1918 do no- vedbra 1919 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 3D, št. 3, maj 1983, str. 225—235, cit. lit. 16 Avtor obravnava trgovske stike med Slovenijo in republiko Avstrijo v letih 1918/1919 In ugotavlja, da je v času zaostritve političnih odnosov in spopada zaradi severne meje menjava dosegla znaten obseg. Slovenija je Avstriji dobavljala predvsem prehrambene artikle, Avstrija pa Sloveniji tehnično blago, ki je bilo potrebno za nemoteno delovanje slovenske in- dustrije. Avtor je članek napisal za zbornik Kärnten-Volksabstimmung 1920, ki ga je izdala leta 1981 založba Locker na Dunaju. V slovenščini še nI bil natisnjen. UDK 323.269.6(497.12 Maribor) »1919« Janez J. Svajncer, novinar In publicist 62000 Maribor, Cesta zmage 92, YU Prispewki k podobi o vojaškemu uporu v Mariboru leta 1919 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 30, št. 3, maj 1983, str. 214—224, cit. lit. 9 O vojaškem uporu v Mariboru 22. julija 1919 poznamo dve razlagi. Ena mu pripisuje boljševlški značaj in druga proavstrijskost. Do upora pa je dejansko prišlo zaradi posledic, ki jih je vojakom slovenske vojske na mariborskem območju prinesla vključitev v enotno velikosrbsko vojaško organizacijo kraljevine SHS. Vojake je prizadela vrsta posledic, med njimi najbolj neposredno znižanje mezde. To znižanje je bilo tudi povod za upor. UDC (339.56(497.12:436) "1918/1919" Dr. Jože Som, Scholarly Assistant, Institute for the History of Labour Movement, died in 1928 Business Connections Between Slovenia and Austria from November 1918 till November 1919 Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 30, No. 3, May 1983, pp. 225—235, cit. lit. 16 The author discusses business relations between Slovenia and Austria In the years 1918—1919 and arrives at a conclusion that the exchange grew quite extensive at the time of strained political relations and the battle for northern border. Slovenia mostly provided Austria with food while Austria sent technical equipment necessary for an uninterrupted functio- ning of Slovene industry. The author wrote the present article lor the almanac Kärnten-Volksabstimmung 192» which was published in 1981 by the Locker Publishing Co. in Vienna. So far it has not been published in Slovene. UDC 323.269.6(497.12 Maribor) "1919" Janez J. Svajncer, journalist and publicist 62000 Maribor, Cesta zmage 92, YU A Contribution to the Picture of the Military Rebellion in Maribor in 1919 Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 30, No. 3, May 1983, pp. 214—224, cit. lit. 9 There are two explanations as regards the military rebellion in Maribor on July 22, 1919. One of them attributes to it a bolshevist character and another pro-Austrianism while in reality the rebellion took place as a consequence of the inclusion of Slovene army of the Maribor territory into a uniform, all-Serbian military organization of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovens. The soldiers suffered a series of consequen- ces of which the most direct one was the lowering of wages. This also gave the occasion for rebellion. Spoštovani! SLOVENSKA MATICA je najstarejše slovensko književno, kulturno in znanstveno društvo. Vse od leta 1864 izdaja leposlovna, znanstvena in poljud- noznanstvena dela splošnega kulturnega pomena. V zadnjem času je izdala Slovenska matica knjige, ki so nepogrešljive za slehernega izobraženca. Posebej opozarjamo na knjigo Antona Linharta POSKUS ZGODOVINE KRANJSKE IN OSTALIH DEZEL JUŽNIH SLOVANOV AVSTRIJE, ki šteje med najzna- menitejša zgodovinopisna dela, kar jih imamo. Za znastvene delavce in ustvar- jalce bo zanimiva tudi PSIHOLOGIJA USTVARJALNOSTI Antona Trstenjaka, posebej za zgodovinarje pa tudi roman Alojza Rebule ZELENO IZGNANSTVO, ki obravnava bivanje znamenitega humanista in diplomata Enea Silvia Picco- lominija v Trstu, nekaj let preden je postal papež Pij II. Roman je tudi poskus ovrednotenja slovenske pristnosti v času in prostoru — v 15. stoletju na Tržaškem — ki sta Slovence zapisala anonimnosti. Poleg omenjenih knjig iz programa 1981, ki jih lahko kupite po članskih cenah, ki so bistveno nižje od knjigotrških, pa ima Slovenska matica na voljo še naslednje zgodovinske knjige: Pleterski-Ude-Zorn, Koroški plebiscit 200.— E. Cevc, Poznogotska plastika 220.— J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo 300.— L. Cermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom 100.— P. Fister, Arhitektura protiturških taborov 150.— I. Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture 200.— M. Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture 120.— T. Glavan. Lužiški Srbi 100.— I. Komelj, Gotska arhitektura na Slovenskem 200.— V. Melik, Volitve na Slovenskem 120.— I. Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem 150.— Zemljevid tržaškega ozemlja 140.— Tudi v prihodnjem letu bo Slovenska matica izdala dve knjigi, ki sta zanimivi za zgodovinarje: Franc Kos: IZBRANI SPISI in Josip Vošnjak SPOMINI. Knjige lahko po članski ceni dobite v protorih Slovenske matice. Trg osvoboditve 7, Ljubljana ali po pošti. SLOVENSKA MATICA Razprave v tej številki so napisali: Milko Kos, Jaro Šašel, Draško Josipovič, Janez Peršič- Peter Stili, Janez Höfler, Janez Sumrada, Damjan Prelovšek, Viktorijan Demšar, Janez J. Svajncer, Jože Šorn Izdaja Sekcija za krajevno zgodovino Zveze zgodovinskih društev Slovenije