-    136    —
P r i   matcri
ložja roka je nasadila po zemlji obilo cvetic in sočne trave tudi tam, kjer vi, otročički, ne morete do njih, kamor ne more živinca vsak dan.
Gori vrh planin se razprostirajo   obsežne planjave, odete spomladi s pestrim cvetjem v dehteči vonjavi.
Kamniške planine nad sv. Primožem se odenejo leto za letom z veličasfno, krasno odejo. Cvetele bi pač ondi cvetice edinole Stvarniku na ljubo, da niso zasledili Ijudje onih sočnih planjav.
,,Ker neče trav'ca dol, mora krav'ca gor", pravijo   naši  in ~j   vodijo slednje leto o sv. Petru iz vseh podolinskih vasi tje gor na planine cele črede konj, goved in ovac.
Tam za onim robom, kjer misliš ti, Ijuba mladina, da se dotika zemlja neba, za onim robom stoje čudna bivališča. Kakor bi se bil Turek približal s svojo vojno in si postavil ondi svoje šotore. Vse polno okroglih koč z visokimi stožicastimi strehami; v sredi shramba za mleko, maslo in sir, postelja za planšarja, okoli nje pa staja za čredo, ki pride sem po noči in ob času nevihte. In vihra rajši razsaja po gorah kot po mirnih dolinah.
Razen neviht z gromom in treskom je pa na jasnih in zračnih planinah še druga nevarnost, sosebno za mlado živinco.
Orozno, razpokano skalovje je domovanje ostrokljunih orlov in jastrebov. Vi ste vajeni samo malim, Ijubeznjivirn ptičkom, ki prijazno skakljajo po vejevju in veseli drobe svoje pesmice, toda gfori na gorah bivajo ptiči-velikani, katerim je pobrati in dvigniti malo jagnje kakor pri vas skopcu teden staro pišče.
•   Bilo je vročfcga  poletnega  dne.   Pripravljalo  se   je  na   nevihto, črni oblaki so obdali planino okroginokrog, vsak čas se je imelo uliti . . .
Črnorujavkast jastreb je hotel §e pred dežjem dobiti večerje za svojo mlado deco v gnezdu. Opazil je z bistrimi očmi svoj plen — ovco z jag-njetom. Polahko se je spuščal niže in niže. Jagnje se je brezskrbno stisnilo k skrbni materi, ta pa, v strahu za svoje dete, boječe vpre svoje oči v smrtnega sovražnika in milootožnim glasom zaprosi roparja usmiljenja in kliče na pomoč. Toda jastrebov zakrivljeni kljun ne pozna prizanašanja in ostri kremplji njegovi nikake milosti. Le premišljuje še, kako naj se loti krvavega opravila. Ovca mu je očividno na poti, da ne more hipoma ugrabiti
svojega plena. Za časek se še pomudi in ogleduje svojo žrtev in-----------
pok, pok! Kar pokadilo se je od njega in perje je sršnilo po zraku. Grdč jo je odkuril; ali je dospel v svoje domovanje, ali je telebnil smrtno zadet v prepad ? Kdo ve?
Kotarjev Peter je bil dober strelec. Brez puške ni nikdar pohajal po planinah in zastonj ni smodil svojega smodnika. Pogrešil je bil pred nevihto v staji ovco z mladičem. Gre.ju iskat in ju najde ravno še v pravem času.
slika:
—    138 
Vesel ju odžene na varno.                                                  
,,Ej, ti revica, ti!" boža presirašeno ovco.
»Ubožec, kje bi ti zdajle bil, ko bi se ne bil držal matere", je govoril, pa pritiskal k sebi mlado jagrije, ki je je vzel v naročje.
Tudi vi, otročički, bodite radi pri svoji skrbni materi!
Tudi na vas prežč krvoločni jastrebi, ki bi vam radi z ostrimi kremplji iztrgali srce in dušam vzeli življenje. Taki jastrebi so hudobni tovariši in tovarišice; varni pred njimi ste pa le pri dobri materi.
Kdor matere se rad drži
Nesreče se mu bati ni, A kdor potika se okrog,
Prestal še tnnogo bo nadlog.