153 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in poročila Tadeja Primožič * Jerneja Ferlež, doc. dr. etnologije, etnologinja in bibliotekarka, Univerza v Mariboru, Univerzitetna knjižnica Maribor; jerneja.ferlez@um.si. zitiven prizvok v slovenskem prostoru. O tem priča tudi ohranjeno slovensko ime Turjaški, ki ga še danes uporablja- jo domačini na Turjaku in okoliški pre- bivalci. Vsi člani rodbine, ki so živeli na gradu v prvi polovici 20. stoletja, so govorili slovenski jezik, kar so ljudje še posebej cenili. Bili so tesno pove- zani z lokalnimi prebivalci in vpeti v njihova življenja. Dajali so jim delo in tudi sicer zanje poskrbeli, česar se do- mačini še danes radi spominjajo. Za našo stroko je monografija še posebej pomembna zato, ker so razi- skave načina življenja plemiških dru- žin v etnologiji redke; več je raziskav o njihovih prebivališčih, gradovih, gra- ščinah in dvorcih ter plemiški družbi, ki se posredno dotikajo tudi njihovega načina življenja. Vendar pa izsledki to- vrstnih raziskav, ki temeljijo zlasti na ustnih virih, ob uporabi drugih razpo- ložljivih virov, bistveno pripomorejo k celovitejšemu pogledu na plemstvo ter k razumevanju pomena, ki so ga ime- le plemiške rodbine za gospodarski, družbeni in duhovni razvoj lokalnega in širšega okolja. Ob tem je potrebno izpostaviti še po- men domačinov pri upravljanju to- vrstnih objektov, v povezavi z razvo- jem podeželja in s t. i. pristopom »od spodaj navzgor«, ki pa se ga še vedno premalo zavedamo. Uspešne oživitve takšnih objektov, tudi gradu Turjak, so namreč tesno povezane s prepozna- vanjem priložnosti, ki jih za nadaljnji razvoj vidijo domačini, ki morajo biti z gradom tesno povezani in morajo po- sledično aktivno sodelovati pri njego- vem upravljanju. Knjižne ocene in poročila Jerneja Ferlež* MAJA GODINA GOLIJA, VANJA HUZJAN, ŠPELA LEDINEK LOZEJ: Govorica predmetov. Založba ZRC (efka), Ljubljana 2021, 171 str. Govorica predmetov je zanimiva be- sedna zveza – zdi se, da predmetom pripisuje aktivno vlogo. In Govorica predmetov je zanimiva knjiga. Ima ne- kakšno dvodelno strukturo – v dveh uvodnih prispevkih avtorici s teoretsko in pregledno širino in globino predoči- ta teoretsko razmerje med človekom in snovnim svetom (Huzjan) ter zgodo- vino raziskovanja materialne kulture v slovenski etnologiji (Godina Golija). Sledijo tri empirična besedila, ki iz- hajajo iz poglavitnega raziskovalnega področja vsake od treh raziskovalk – iz stanovanjske, oblačilne in prehranske kulture. Špela Ledinek Lozej piše o ognjiščih v Vipavski dolini, torej o temi, s katero se tudi sicer poglobljeno ukvar- ja, Vanja Huzjan o oblačilnem videzu predšolskih otrok v Ljubljani v začetku 20. stoletja, ki je povezana s temo njene disertacije, Maja Godina Golija pa je prispevala študijo o vse bolj priljublje- nem bučnem olju, ki pa je pri razisko- valcih prehranske kulture doslej pustilo le malo oziroma le bežne sledi. »Človeško bitje je rojeno v predmetni svet in z odraščanjem naraščajo tudi njegovo znanje, spomini, čustva in vrednote, povezane s predmeti. Ti v življenju posameznika nimajo le praktične, to je funkcionalne vrednosti, marveč pomembno povezovalno, pa tudi ločevalno vlogo. Pomen predmetov je odvisen predvsem od njih samih in od kontekstov, od tega, kdo jih izdela in kako, kako se upora- bljajo, sprejemajo ali odklanjajo, iz- boljšujejo, spreminjajo in prenašajo. Nekateri med njimi imajo za posame- znika in skupnost posebno funkcijo: delujejo kot znaki, s katerimi sporoča- jo vrednote, nazore, družbeni in eko- nomski položaj, etnično pripadnost, verovanje in drugo … Tudi v sodobno- sti, v času širitve pomena virtualnega sveta, so predmeti pomemben del naše eksistence in komunikacije, so vidni, zelo povedni in razumljivi indikatorji, kaj smo,« (str. 7) v predgovoru uvede Maja Godina Golija. In res se besedila v nadaljevanju sučejo okrog razmerja med predmeti, ki nas obdajajo, in člo- vekom, ki se ga dotikajo na različne načine in na različnih ravneh. Zlasti uvodni besedili sta v tem po eni strani teoretsko poglobljeni, po drugi strani pa prinašata zelo koristen pregled ra- zvoja in miselne podstati razmerja med človekom in materialnim okoljem, to- rej razmerja, ki je etnologe zaposlova- lo tako rekoč od začetka in se je pozne- je zasidralo na prvem mestu znamenite triade etnološke sistematike – materi- alna, družbena in duhovna kultura. 154 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in poročila Jerneja Ferlež Vanja Huzjan v prvi študiji poveže mnogo teoretičnih – filozofskih, antro- poloških, etnoloških, psihoanalitičnih in drugih – razmislekov in se pri tem opira na historično in disciplinarno širok spekter razmišljanj o razmerju med snovnim svetom in kulturo. Zla- sti natančno opiše razvoj zavedanja in navezovanja stika med komaj rojenim človeškim bitjem in fizičnim svetom, ki ga obdaja neposredno po rojstvu in nato v otroštvu. Ob mnogih drugih omeni tudi koncept habituiranja Pi- erra Bourdieuja, po katerem človek z rutiniranim manipuliranjem s stvarmi nezavedno integrira kulturo, v katero je bil rojen. Dotakne se dialektičnega razmerja med ljudmi in predmeti, torej vzajemnosti vplivov med človekom in okoljem. Po Danielu Millerju – perso- ni večdisciplinarnega pristopa, imeno- vanega raziskave materialne kulture (angl. Material Culture Studies), kot ga imenuje – povzame podmeno, da ljudje ustvarjajo stvari, te pa vsaj v enaki meri oblikujejo njih. Dotakne se interdisciplinarne razsežnosti razi- skovanja materialne kulture, pomena in raziskovalnih praks v etnologiji ter raziskovanja razmerja med jezikom in predmetnim svetom, zlasti v okvi- ru graške filološko-etnološke šole, in opozori na pojavnosti v muzeološki praksi. Izpostavi tudi postopen prehod zanimanja od predmetov samih na nji- hovo razmerje s človekom, ki se je v drugi polovi 20. stoletja odvijal v slo- venski etnologiji. Omeni raziskovanje razmerja med jezikom in predmeti, ki je tesno povezano z razmerjem med človekom in materialnostjo, povzame pogled strukturalističnih in poststruk- turalističnih tradicij ter zajame tudi njihove kritike, denimo Millerjevo »objektivizacijo« in »ontološki obrat« z začetka novega stoletja. Skozi raz- lične teorije razmišlja o metaforični moči predmetov, o njihovi ekonom- ski oz. menjalni in ekološki vrednosti ter o materialnem v luči pojavnosti digitalnega sveta. Tega raziskovalci lahko razumejo tudi kot materialnega in ga kot takega vključijo v raziskave materialne kulture. Prispevek Maje Godina Golija prinaša celovit pregled zgodovine raziskova- nja materialne kulture na Slovenskem. Omenja grške in rimske zgodovinarje, ki opišejo zlasti bivališča Slovanov, pa srednjeveške zapise in zapise vizita- torjev, ki so obiskali ozemlja današnje Slovenije in pri tem zapisali tudi kaj o materialnih prvinah ljudi, ki so takrat naseljevali to ozemlje. Izpostavi San- tonina, Valvasorja, Pohlina, Linharta, V odnika, Hacqueta. Sledijo avtorji 19. stoletja – Vraz, Kopitar, Košič, Ko- rytko, Trdina. Godina Golijeva poda pregled njihovega odnosa do materi- alnega, seveda vedno v okviru njiho- vih izhodiščnih kontekstov in agend, sledi pa tudi profesionalizaciji in nara- ščanju sistematičnosti v tem pogledu. V posebnem zaglavju poda pregled znanstveno utemeljenih pristopov k raziskovanju materialne kulture, ki ga začenja z Matijo Murkom, ome- nja Franca Ferka in osvetli nastajanje muzejev, ki je seveda tesno poveza- no z odnosom do predmetnega sveta. Omeni Franceta Steleta in Stanka Vur- nika, opredeli pristop Franja Baša in njegov posluh za socialno razsežnost obstoja predmetov ter opredeli vlogo Rajka Ložarja in njegovega Narodo- pisja Slovencev. Raziskave materialne kulture po drugi svetovni vojni razdeli na tiste, ki so nastale v glavnini druge polovice 20. stoletja, in tiste iz zadnjih treh desetletij. Tu se seveda zvrsti ce- la plejada imen, pristopov, vidikov, paradigem, institucionalnih izhodišč in načinov raziskovanja etnologov, ki raziskujej(m)o ta ali oni del material- ne kulture tega ali onega dela Sloven- cev, vsekakor preveč, da bi jih na tem mestu naštevala. Odliki historičnega pregleda Godina Golijeve sta poseb- na pozornost, ki jo namenja zapisom in raziskavam o materialni kulturi in – ker gre za čisto svežo izdajo – vklju- čitev novejših avtorjev v ta pregled. K razmišljanju me je spodbudila zlasti drobna teoretična opazka s konca za- pisa, ki pravi, da metafore o »govorici predmetov« ne smemo jemati dobe- sedno – saj je vendar metafora – in je enačiti z govorico jezika. Sporočilnost materialne kulture je namreč drugačna – pogosto je kontrast jeziku ali njego- vo pomembno dopolnilo. Po svoje je celo bliže sporočilnosti likovnega kot sporočilnosti besednega (str. 59). Zlasti prva empirična študija, torej študija Špele Ledinek Lozej, v okvi- ru raziskave ozkega segmenta bival- ne kulture odlično poveže tisto, o če- mer govori prvo teoretično besedilo – o snovnem svetu in njegovi neizbežni povezanosti s kulturo, s človekom. Pri tem je natančno in poglobljeno tako v segmentu prikaza razvoja ognjišč v Vipavski dolini kot v segmentu opa- zovanja in komentiranja njihovega dediščinjenja v sodobnosti. Ta del je še posebej pomemben, saj odpira vpra- šanja vrednotenja ravnanj lastnikov s posamičnimi materialnimi prvinami dediščine, ki nikakor niso enoznačna. Zdi se, da prav besedilo Špele Ledinek Lozej s posebno prepričljivostjo in s konkretnim primerom pokaže, kako kompleksna in raznovrstna sta preple- tenost in pojavnost materialnega sveta ter miselni svet in kontekst tistih, ki ga uporabljamo in ustvarjamo. Oziroma, natančneje – kako ju je mogoče opazo- vati in interpretirati na različnih ravneh. Besedilo Huzjanove je zanimivo zlasti zaradi uvodnih razmislekov o komuni- kacijski vlogi oblačenja, spomni pa nas tudi, kdaj so otroška oblačila sploh za- res začela obstajati kot – otroška, na kar smo bili doslej morda celo bolj pozorni v kontekstu kostumiranega oblačenja. Pomembna se mi zdijo tudi relativno številna neposredna pričevanja sogo- vornikov, pri čemer so ti izbrani kot predstavniki različnih socialnih okolij. To ob branju privede do pomembne zaznave raznolikosti in socialne pogo- jenosti oblačilnega videza – v tem pri- meru otrok, a lahko bi seveda posplo- šili. Zanimiv je, denimo, tudi vpogled v vlogo različnih virov oblačil in »kra- sil« – od krošnjarjev do šivilj, krojačev, modistinj ali preprosto – šivajočih mater. Morda bi v besedilu opisano skrb za osebno higieno lepo dopolnil še opis skrbi za nego perila in oblačil. Tudi besedilo Maje Godina Golija o bučnem olju odpira različne vidike po- 155 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in poročila Jerneja Ferlež * Karmen Šterk, doktorica sociologije, izredna profesorica, Fakulteta za družbene vede, Katedra za kulturologijo; karmen.sterk@fdv.uni-lj.si. gledov na to temno tekočino izrazitega okusa. Pomembno se zdi zlasti zato, ker najbrž prvič jasno opiše razvoj pri- delave tega v zadnjem času marketin- ško vse bolj izpostavljenega kulinarič- nega artikla. Še posebej je pomembna geografska umestitev, saj smo glede te- ga doslej razmeroma laično tavali nekje med umeščanjem zgolj v najvzhodnejši del slovenskega ozemlja in spraševa- njem o čezmejnih vplivih. Maja Godi- na Golija nam v tem besedilu predsta- vi zelo zgodnjo obsežnejšo pridelavo bučnega olja, ki se je v oljarni v Framu začela že sredi 18. stoletja. Piše tudi o gojenju in obdelavi buč, o povezavi z mlinarsko obrtjo, o pridelavi olja za domače in tržne potrebe in naposled o družinskih in nato še večjih oljarskih obratih. Predstavi vlogo bučnega olja v kulinariki in gastronomiji in – kar je še kako pomembno – v sooblikovanju regionalnih identitet. Zanimiv je raz- mislek o uveljavljanju, sprejemanju in tudi zavračanju te posebne tekočine v različnih kulinaričnih miljejih. Nasploh se zdi, da tri empirična bese- dila nazorno kažejo, na kako različne načine se je mogoče lotiti opazovanja in pisanja o materialni kulturi, pa tudi kako različne dele slednje je mogoče zajeti v raziskovanje. Bolj ko gremo v detajle in ožja ko so izbrana geograf- ska območja, večja je lahko poglo- bljenost, kar na vsak način vidim kot prednost. Vsekakor pa ta besedila ne govorijo samo o ognjiščih v Vipavski dolini, o oblačenju otrok v Ljubljani in o pridelavi in porabi bučnega olja na Štajerskem, ampak tudi, morda celo še bolj, o različnih izhodiščnih pristopih, stilih in senzibilnostih avtoric, od kate- rih dve v uvodnih prispevkih pravza- prav pišeta točno o tem – o raznoliko- sti paradigem na časovni ali teoretski ravni. Knjiga je izšla v novi knjižni zbirki efka Založbe ZRC, namenjeni etnolo- škim, antropološkim in folklorističnim študijam. V njej se s svojimi besedili, od katerih nekatera neposredno izhaja- jo iz njihovih predhodnih študij, poja- vijo tri sodelavke Inštituta za sloven- sko narodopisje ZRC SAZU. Vsekakor gre za zanimiv zbir raziskovalnih do- sežkov in premislekov raziskovalk, ki so, tako se zdi, namerno posegle prav v tri morda najznačilnejše teme materi- alne kulture – prebivanje, prehranjeva- nje in oblačenje. Zbir besedil v knjigi Govorica predmetov me je zadovoljil na več ravneh – kot raziskovalko od- nosa med ljudmi in prostorom sta mi teoretični in historični del ne le osveži- la védenje, ampak ga tudi pomembno razširila, kot raziskovalka ognjišč v urbanem okolju sem posebej poglo- bljeno, kar primerjalno, brala odlično študijo o ognjiščih v Vipavski dolini, kot Štajerka pa sem bila povsem vsak- danje navdušena nad prispevkom o bučnem olju, o katerem doslej še ni- sem brala kaj tako tehtnega – čeprav me je večkrat zanimalo. Presenetil me je tudi zanimiv učinek postavitve besedila, pri kateri so opombe za vsa poglavja zbrane šele ob koncu knjige, tik pred zelo koristnim stvarnim kaza- lom in obsežnim seznamom literature. Na ta način bralec opomb običajno ne bere sproti, saj to pomeni vsakokratno nerodno preskakovanje med »spredaj« in »proti koncu«. Kljub temu sem jih prebrala – strnjeno, povsem na koncu, ko sem seveda že pozabila, na kaj se nanašajo. In zanimivo – večinoma so zapisane tako, da se tudi nepovezane s točko nanašanja berejo gladko in pove- do veliko. Kot vedno, kadar je seznam literature širok, sem si tudi tokrat ob nekaj enotah naredila zaznamek, ki me je vodil v brskanje po COBISS-u in rezervacije doslej neznanih ali vsaj neprelistanih knjig. Jih že berem. Tu- di to je vedno znova pozitiven učinek dobre knjige. Knjižne ocene in poročila Karmen Šterk* BARBARA TURK NISKAČ: O igri in delu. Založba ZRC (Ethnologica – Dissertationes; 7), Ljubljana 2021, 192 str. Monografija Barbare Turk Niskač raz- členjuje antropologijo otrok in otroštev, zlasti vprašanje imaginarija otroške igre in dela. S tem posega na eno novejših in deficitarnih področij v antropologiji. Študije otrok in otroštev v družboslovju in humanistiki nasploh so namreč pro- dukt »emancipacije« otroka kot dejav- nega člena družbenega življenja, kar je bila ena od posledic v drugo polovico 20. stoletja postavljenih predrugačenj razmerij med spoloma, starševskih vlog, vključevanja žensk na trg dela, v javno in politično sfero ipd. Sistematič- ne študije otrok in otroštev se torej veči- noma pričnejo v obdobju po 2. svetovni vojni. V ospredju interesa avtorice je prepletajoč se odnos med delom, igro in učenjem v zgodnjem otroštvu. K obrav- navani temi pristopa s treh perspektiv: z vidika otrok, staršev ter zaposlenih v vrtcu. V tematizaciji predmeta svojega preučevanja uporablja zanimivo paleto med seboj komplementarnih metodolo- ških pristopov, najbolj pa opazovanje z udeležbo, polstrukturirane intervjuje in vizualne metode, predvsem participa- tivno fotografijo. Teoretsko se navezuje na sodobne študije intersubjektivnosti ter intencionalnosti, socializacijo prika- že kot večsmerni proces. Impresiven je tudi uporabljen nabor literature s podro- čja teorije in metodologije v antropolo-