I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 Miloš Jakopec Stavka na Dolžu leta 1850 Dve polni desetletji pred prvo doslej znano stavko, Id je bila leta 1870. v Mariboru^, je v ste- klarni na Dolžu pri Novem mestu junija 1850. po- tekala stavka štiridesetih tam zaposlenih delavcev. O stavki in o sporu med prejšnjim lastnikom gos- postva Ruperč vrh Amandusom baronom Schwei- gerjem in kupcem Julijem pl. Valmaginijem so ohranjeni trije arhivski dokumenti z nekaj prilo- gami, katerih vsebina se medsebojno prepleta . Osnovni dokument o stavki je poročilo okraj- nega komisarja Tribuzzija okrajnemu glavarju Mordaxu v Novem mestu z dne T^. junija 1850, ki navaja ugotovitve ogleda Dolža, opravljenega iste- ga dne. (Priložen je seznam delavcev steklarne, ki so bili zatečeni na Dolžu ob ogledu ter kopija delovne pogodbe (Aufnahme Schein) za steklarja Franca Schanbergerja). Drugi dokument je dopis Julija pl. Valmaginija državnemu namestniku gu- bemija v Ljubljani z dne 4. julija 1850 (dopis je naslovljen samo z "Euer Excelenz!", iz poročila komisarja Tribuzzija pa je razvidno, da ga je Val- magini poslal prej omenjenemu naslovu v Lju- bljani), v katerem pisec zelo podrobno razglablja o svojem sporu z baronom Amandom Schweigerjem. V dopisu je pisec Julij pl. Vaknagini marsikje zelo nedorečen, zapada v protislovja in zelo očitno skuša vso krivdo za vojaško asistenco, do katere je prišlo na Ruperč vrhu ob licitaciji in na Dolžu ob stavki, naprtiti baronu Amandusu Schweigerju. Tretji dokument je poročilo okrajnega komisarja Roederja okrajnemu glavarju Mordaxu v Novem mestu o poteku sodne lidtadje pohištva in uporabi ^ Franjo Zorko: Kronologija delavskega gibanja in druž- benega razvoja v Mariboru in njegovi okolici, Založba Obzorja, 1989, str. 18. Torzo poročilo komisarja Tribuzzija okrajnemu glavarju Mordaxu v Novem mestu o ogledu opravljenem v steklarni na Dolžu dne 28. junija 1850 s prilogami, dopis Julija pl. Valmaginija z dne 4. julija 1850 poslan pre- zidiju državnega namestništva v Ljubljani, poročilo okrajnega komisarja Roederja okrajnemu glavarju Mor- daxu, o dogajanju na licitaciji na Ruperč vrhu. Listine so v neoštevilčeni mapi v Zgodovinskem arhivu Lju- bljana, Enoti za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu; Za pomoč in nasvete pri obdelavi arhivskega gradiva se iskreno zahvaljujem arhivistki profesorici Meti Matijevič, tehničnemu delavcu gospodu Marjanu Penci pa za pomoč pri iskanju gradiva. Oba sta delavca Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu. vojaške asistence na gradu Ruperč vrh 27. junija 1850. Lotimo se najprej najpomembnejših ugotovitev iz poročila okrajnega komisarja Tribuzzija. Poroča, da je 28. junija odšel po nalogu okrajnega glavarja Mordaxa v spremstvu zdravnika dr. Pettersa in Julija pl. Valmaginija v steklarno na Dolžu. Povod je bilo Valmaginijevo sporočilo okrajnemu gla- varju, da je bilo ob vojaški asistenci 26. junija 1850 v steklarni nekaj delavcev ranjenih od strelov. Val- magini je namreč pred tem sporočil oblastem v Novem mestu, da nameravajo delavci delo zapu- stiti. V poročilu je poudaril, da je steklarna pri- bežališče delormznežev, dezerterjev in drugih su- mljivih oseb, zato je zaprosil za varstvo proti upornim delavcem. Njegovi prošnji je sledila vo- jaška asistenca s prej omenjenimi domnevnimi po- sledicami. Komisija ob prihodu na Dolž ni našla vseh delavcev, ker so se mnogi po obisku vojakov na nasvet italijanskih delavcev umaknili. Zdravnik dr. Petters je imel takoj po prihodu obilico dela s pregledom steklarskih žena in otrok. Večina de- lavcev je namreč živela na Dolžu z družinami. Dr. Petters je najprej opravil pregled žena in otrok, medtem pa so se zbrali vsi delavci. Komisar Tribuzzi jih je posamično zaslišal in na vprašanje, zakaj da so prenehali delati, so odgovorili, kako da so slišali za sodni spor med seda-njim lastnikom Valmaginijem ter prejšnjim lastni-kom baronom Schweigerjem in se zbali za kruh in delo. Komisar Tribuzzi jih je opozoril, da so pogodbeno obvezani delati v steklarni in da sodni spor med prejšnjim in zdajšnjim lastnikom v ničemer ne vpliva na njihovo zaposlitev. Če bo sedanji lastnik Julij pl. Valmagini sodni spor izgubil, da imajo še vedno možnost izterjati od njega sodnim potom odškod- nino. Komisar je delavce pozval naj se vrnejo na delo. Zdravnik dr. Petters je pregledal delavce in ugotovil, da nobeden nima strelne rane, na več delavcih pa je opazil poškodbe, ki so kazale na to, da so bili tepeni. Iz priloženega poimenskega seznama zaslišanih delavcev je razvidno, da so bili v steklarni na Dolžu zaposleni naslednji: 32 44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Steklarji: Franc Schanberger Martin Otorepitsch Franc Werschmuck Peter Benedikt Vincenc Wagner Johan Rueckl Anton Fleistener Anton Seidel Topilci: Jakob Goriup Gotfried Ubermenzer Mizar: Johan Seidel Dnevrü delavec: Josip Kleinsberger Zidarji: Giacomo Pezzano Osvaldo Pezzano Angelo Pezzano Vincenzo Deltamea Giovanni Ficola Santo Pezzano Pietro Tergeschi Termat (n. o.) Johan Graz Drvarji: Antonio Dellomea mojster Pietro Dellomea Giovanni Dellomea (ml. ?) Giovanni Dellomea Matheo del Martino Anton Mrasič Drvarski hlapci: Janez Žagar Jožef Malner Georg Troha Štefan Zagorc Gašper Žagar Franc Turk Matija Malner Martin Malner Jakob Čopa Josef Jelene Anton Zagorc Franc Mestar Štefan Čop Skupaj je bilo torej v steklarni zaposlenih 40 delavcev, z direktorjem J. Kohlerjem vred 41. Direktor J. Kohler ob ogledu ni bil prisoten, kar je po svoje zanimivo. Bržčas bi prav on lahko največ povedal o odnosih, ki so vladali v steklarni in o vzrokih, zaradi katerih so se delavci podali v stavko. Komisar Tribuzzi je pri vseh tujih delavcih skrbno preveril veljavnost njihovih delovnih dovo- ljenj; pri sedmih je ugotovil, da jim je veljavnost že potekla. Komisarjevemu poročilu priloženi izvod kopije delovne pogodbe (Aufnahms Schein) za steklarja Franca Schanbergerja sicer vsebuje vse elemente delovne pogodbe, ni pa na njej pomembne sesta- vine: datuma sklenitve. Overjena je bila 29. junija 1850 (torej dan po ogledu na Dolžu) od komisarja Tribuzzija in je napisana z njegovim rokopisom. V imenu delodajalca je naveden kot sklenitelj po- godbe direktor tovarne J. Kohler. Veljala naj bi od 15. marca 1850. Toliko o vsebini poročila, ki govori o ogledu na Dolžu opravljenem 28. junija 1850. Lotimo se zdaj Valmaginijevega dopisa v Ljubljano. Dopis po- drobneje osvetljuje spor med Julijem pl. Valmagi- nijem in baronom Amandom Schweigerjem glede prodaje oziroma lastništva gospostva Ruperč vrh in steklarne. Valmagini že v uvodu zatrdi, da je oboje kupil in da je kot lastnik vpisan na imetje. Vendar je zelo nedorečen glede kupnine: pove, da je pred nakupom posestva takratnega lastnika ba- rona Schweigerja ob zagroženih rubežih večkrat zalagal z denarjem in da je poleg tega njegovim upnikom odštel 6.500 goldinarjev. Nejasnost glede kupnine vzbuja sum, da je kupil gospostvo s steklarno pod ceno. Takšen sum potrjujejo navedbe v knjigi Majde Smole^ ki navaja naslednje: gospostvo Ruperč vrh je 22. avgusta 1825 kupU na dražbi baron Anton Schweiger (oče barona Amandusa Schweigerja) za 45.000 goldinarjev. Baronov sin Amandus Schwei- ger je prodal gospostvo 12. marca 1850 (na njem je takrat že stala 1837. leta zgrajena steklarna) Juliju pl. Valmaginiju, ceremoniarju vseh izrednih posla- ništev pri avstrijskem dvoru, za 17.000 goldinarjev. 22. januarja 1876 je gospostvo kupil Janez Dobr- žanski iz Chotebora na Češkem za 48.000 goldi- narjev. Samo steklarno so kupd v času njenega obstoja plačevali po 12.000 do 13.000 goldinarjev, dokler ni 21. maja 1849 postal njen lastnik baron Schweiger. Našteta dejstva so dovolj trdna osnova za do- mnevo, da je Julij pl. Valmagini izsilil prodajo gospostva s steklarno po neprimerno rdzki ceni. K takšrii domnevi spodbuja Valmaginijeva navedba, da je barona Schweigerja zalagal z denarjem ob rubežih in plačeval njegovim upnikom. To kaže, da je bil baron Schweiger pred prodajo gospostva v denarni stiski. Julij pl. Valmagini dalje trdi, da ga je baron Schweiger motil v posesti in da med njima teče tožba. Valmagini navaja, da si je baron Schweiger dovolil vdor na njegovo posest z oboroženimi hlapci. Ob tem vdoru (dogodil naj bi se 26. junija 1850) da je bil najbolj bojevit baron Amandus Schweiger, vendar da je Valmagini s svojimi hlapci njega in njegove hlapce razorožil. Valmagini opiše še naslednjo nečednost barona Amandusa Schweigerja. Baron naj bi dosegel, da je bila 24. junija 1850 na običajnih mestih z bobnom javno razglašena sodna lidtacija pohištva na gradu Ruperč vrh. Valmagini trdi, da je baron Schweiger dosegel razglasitev licitacije brez sodelo- vanja pristojnih sodnih organov, na njemu nezna- ni način. Takoj nato pa zatrdi, da je bil pri tem glavni sodelavec barona Schweigerja bivši rupreški gozdar, ki je tudi poravnal takse za sodni izklic. Zadnja trditev je protislovna prvi, saj sodni organi niso mogli vzeti takse za izklic pri katerem niso sodelovali. Še zanimivejše je nadaljevanje zgodbe o lid- Majda Smole, Grašane na nekdanjem Kranjskem, Lju- bljana 1980, str. 428 in 429. 33 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 taciji, ki je potekala na Ruperč vrhu 27. junija 1850. Julij pl. Valmagini piše, da je pooblastil neko osebo in ji naročil naj gre na licitacijo s 5 ali 6 vozmi, na lidtacijo pa je poslal tudi direktorja steklarne Dolž. Obema je naročU, naj po svoji presoji: "... kupita tisto, kar se jima bo zdelo, od predmetov, ki so moja last - kajti baron Schweiger mi je vse svoje rupreško imetje kot stoji in leži prodal." K temu lahko pripomnimo samo to, da je dokaj čudno, če nekdo kupuje tisto, kar je njegova lastnina. V nadaljevanju dopisa Valmagini pove, da je baron Schweiger privedel na lidtadjo na Ruperč vrh vojake iz Novega mesta. Ti so s palicami in puškami planili po delavcih iz steklarne, ki so prišli kupovat na lidtadjo in jih pretepli ter tudi uporabili strelno orožje. V dopisu trdi, da je bil na lidtadji osebno navzoč. Ob koncu dopisa se Valmagini sklicuje na do- pis, ki ga je v zadevi poslal 27. junija v Ljubljano (dopis žal ni ohranjen) in vnovič zahteva po- drobno preiskavo. Pohuduje se nad osebjem novo- meškega sodišča, ki v zadevi ni primemo ravnalo in iz istega vzroka požuga vpletenim delavcem novomeškega okraja. Posebej poudari, da mora izvzeti iz dvomov in sumičenj okrajnega komisarja Tribuzzija, ki je 28. junija zelo vestno in korektno opravil ogled v steklarni na Dolžu. Tretji dokument je že omenjeno poročilo okraj- nega komisarja Roederja novomeškemu okrajnemu glavarju Francu Mordaxu. Komisar poroča, da se je po glavarjevem ustnem naročilu v spremstvu ad- junkta okrajnega sodišča Ažmana in z njegovim - za morebitno uvedbo kazenskega postopka - po- trebnim personalom nemudoma odpra\dl na Ru- perč vrh, vojaški asistend pa je bilo naročeno naj jim sledi. Do pristave so se pripeljali z vprego, naprej pa so odšli peš. Na prostoru pred gradom so opazili več skupin ljudi (v vsaki je bilo od 8 do 10 mož). Nekaj skupin je bilo razporejenih ob vsaki strani poti tako, da ni mogel v grad mimo njih nihče, ne da bi ga opazili. Možje v skupinah so ležali na tleh, bili so opremljeni s palicami (vinogradniškimi količki), dajali pa so videz ne- varnih ljudi. Večinoma so bili Italijani in Hrvatje. Šele na večkratno vprašanje, kaj hočejo, so odgo- vorili: "licitacija". Na pripombo, da lidtadja ne bo niti v gradu niti pred njim, ampak v hiši za vrtom, niso odgovorili, le nekateri so začeU vstajati. Komisarjevo spremstvo je med tem enega od teh mož prijelo. Grajsko osebje je povedalo, da so omenjeni možje večkrat trkali na grajska vrata in skušali vlomiti, vendar jim to ni uspelo, ker so močno obita z železom. Komisar Roeder je dal vrata odpreti, v grad je zaprl ujete, medtem ko je ostalo spremstvo zasledovalo ostale bežeče može. Komisar Roeder je nato poiskal gospoda Wit- schofskyja, baje stotnika, ker je bil obveščen, da je le-ta za svojega naročnika Valmaginija zbral može za nasilno okupadjo Ruperč vrha. Naslovi Julija pl. Valmaginija so ob tem našteti dobesedno tako: prvič oficir, drugič riarodni gardist, ki da je za svo- jo obrambo Latourja pri njegovem umoru dobil od države letni penzion 600 goldinarjev, končno cere- moniar vseh izrednih poslaništev na avstrijskem dvoru. Witschofsky se je na vprašanje, čemu služi zbiranje ljudi pred graščino, sprva delal neved- nega, nato pa izjavil, da je ljudi zbral zato, da bi lahko takoj odnesli na lidtadji nakupljene stvari. Medtem je del vojaštva zasledoval bežeče, drugi del pa stražil zaprte. Ob zaslišanju zajetih se je izkazalo, da jih je Witschofsky res najel za nasilno okupadjo Ruperč vrha. Komisar je prepustil uved- bo kazenskega postopka adjunktu Ažmanu in od- redil, naj 6 vojakov od tridesetih ostane za stražo grajskega poslopja. Poroča še, da je bilo med ujetimi 7 mož brez potnih listov in da so nekaj pobeglih v sosednje kraje poloviM tamkajšnji kmet- je in jih takoj izročili. V posegu je bil ranjen en sam mož, ki se je upiral, vendar je bua poškodba lahka in je niso povzročili vojaki, ki so se vzorno vedli. Ko tehtamo vsebino vseh treh dokumentov, ki smo jih na kratko povzeli, je na dlani, da je najmanj verodostojen Valmaginijev dopis. V njem je kar nekaj nasprotujočih si in tudi lažnih trditev. Nekaj smo jih že navedli v povzetku vsebine nje- govega dopisa, nove pa prihajajo na dan v poro- dlu komisarja Roederja. Vnovič je zanikana Val- maginijeva trditev, da je baron Schweiger dosegel lidtadjo na Ruperč vrhu mimo sodnih organov, saj komisar Roeder navaja, da je v njej sodeloval komisar okrajnega sodišča. Dalje Valmagini trdi v svojem dopisu, da je bil pri udtadji osebno navzoč in zelo podrobno opisuje napad vojakov na mirne steklarje, ki da so prišli na lidtadjo kupovat; trdi, da so vojaki uporabili strelno orožje in s tem ravnali v nasprotju z vsemi vojaškimi predpisi, ter se sprašuje, kako je mogel baron Schweiger doseči asistenco vojske. Za nobeno teh navedb ne naj- demo potrditve v poročilu komisarja Roederja. Ta navaja, da je bilo vojaško spremstvo njegovega po- slanstva uradno naročeno, v poročilu nikjer ne omenja Vaknaginijeve prisotnosti, končno pa ugo- tavlja, da so se vojaki med asistenco vzorno vedli. Iz Valmaginijevega dopisa in iz porodla ko- misarja Roederja je razbrati, da je med bivšim last- nikom gospostva Ruperč vrh baronom Aman- dusom Schweigerjem in novim lastnikom Julijem pl. Valmaginijem v resnid kar nekaj dni potekala pravcata mala vojna. Iz postopkov novomeškega okraja in okrajnega sodišča pa bi se dalo slutiti, da so bile tam simpatije na strani barona Schweigerja. Oba ohranjena uradna dokumenta, torzo poro- 34 44 I KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino Čila komisarja Tribuzzija in poročilo komisarja Roe- derja, se nanašata na dogodke, ki so si sledili v kratkem časovnem obdobju treh dni: 26. junija je bila vojaška asistenca v steklarni na Dolžu, 27. junija je bila licitacija pohištva na gradu Ruperč vrh z vnovično vojaško asistenco, 28. junija 1850 pa je sledil uradni ogled posledic vojaške asistence v steklarni na Dolžu. Vrnimo se zdaj k stavki na Dolžu. Našteli smo vsa dejstva, ki jih izpričujejo ohranjene arhivske listine. V sicer natančnem in stvarnem poročilu komisarja Tribuzzija pogrešamo dvoje: navedbo trajanja stavke (predvsem datuma, kdaj se je začela) in navedbo natančnejših vzrokov, zakaj so delavci začeli stavkati. Pri doloatvi dneva začetka stavke si lahko po- magamo z rekonstrukcijo, v kateri se opremo na navedbe v poročilu komisarja Tribuzzija. Vojaška asistenca v steklarni je bila 26. junija 1850, vojaki pa so odšli tja na Valmaginijevo prošnjo za varstvo proti upornim delavcem. Če so delavci začeli stav- kati 24. junija, je Valmagini dobil sporočilo o tem v najboljšem primeru še istega dne popoldne ali proti večeru. Vsekakor je potreboval nekaj časa za razmislek, kaj ukrenitì. Odločil se je za prošnjo za varstvo proti upornim delavcem, ki jo je moral napisati in primemo utemeljiti in jo je lahko šele naslednjega dne, to je 25. junija odnesel v Novo mesto. Tudi v Novem mestu so na okraju potre- bovali nekaj časa za posvet in razmislek in tako so dan za tem, to je 26. junija odšli na Dolž vojaki, delat red. Vojaki so na Dolž hodili iz Novega mesta 3 do 4 ure, se ustavljali v obpotnih gostilnah in zašli tudi v kakšno zidanico, saj je bila poletna vročina. Proti poldnevu so najbrž prišli na Dolž že opiti in delavce, ki niso utegnili zbežati, pretepli. Neresnično govorico, da so uporabili strelno orožje in nekaj delavcev ranili, so ljudje lahko prinesli Valmaginiju na ušesa še istega dne proti večeru. Valmagini tega dne ni mogel ukreniti nič, nasled- njega dne, to je 27. junija, pa je najbrž odhitel v Novo mesto in prosil za ogled. Ta je lahko sledil šele naslednji dan, to je 28. junija. Stavka v steklarni na Dolžu je po takšni rekonstrukciji, v kateri so postopki časovno zminizirani, verjetno trajala od 24. do 28. junija 1850, torej najmanj 5 dni. Stavkujoči delavci so komisarju Tribuzziju kot vzrok za prekinitev dela navedli samo lastninsko tožbo med delodajalcem Valmaginijem in baronom Schweigerjem, boječ se, da bodo ostali brez dela in kruha. Komisar Tribuzzi jih je opozoril, da imajo pravico v primeru, če bo Valmagini tožbo izgubil, od njega sodnim potom izterjati odškodnino. Delovna zakonodaja je bila takrat še zelo pičla in v povojih in ni vsebovala določil o odškodnini za delavca v primeru odpusta, saj takrat še ni bil uveljavljen niti odpovedni rok. Valmagini je bil bržkone delavcem na dolgu nekaj neizplačanih mezd, komisar Tribuzzi pa je to v poročilu za- molčal in je zato delavcem omenil možnost od- škodninske tožbe. Ob strahu delavcev za njihovo zaposlitev za- radi tožbe med baronom Schweigerjem in Val- maginijem ter ob dejstvu, da so bili zaradi Val- maginijeve zahteve po vojaški asistenci 26. junija 1850 v steklarni na Dolžu tepeni, naslednjega dne, to je 27. junija, pa naj bi ovirali licitacijo Val- maginijeve lastnine na Ruperč vrhu, med tema dejanjema ni logične povezave. Valmagini namreč v svojem dopisu trdi, da so na licitacijo prišli delavci iz steklarne in vojska naj bi tokrat spet grdo ravnala prav z njimi. Komisar Roeder v svojem poročilu pove, da so vse može na Ruperč vrhu polovili in zaslišali, ne omenja pa, da bi šlo za delavce iz steklarne. Če so bili to res delavci iz steklarne, je edini mogoč odgovor, da so šli branit delodajalčevo imetje zato, da se z licitacijo ne bi zmanjšalo in da bi bua možnost za poravnavo nje- govih neporavnanih obveznosti do njih (neizpla- čane mezde?) s tem večja. Preostane še kopija delovne pogodbe za ste- klarja Franca Schanbergerja, ki je priložena poro- čilu. Pogodba nima datuma sklenitve, po očitno vrinjenem zapisu pa naj bi veljala od 15. marca 1850. Vsak uradni dokument, delovna pogodba pa to očitno je, je že v tistih časih vedno vseboval datum, ko je bil narejen. V ohranjeni pogodbi za steklarja Schanbergerja pa ob koncu ni zapisa: Na Dolžu, dne, z navedbo datuma, ki bi ga pogodba vsekakor morala vsebovati. Direktor tovarne J. Kohler je bU najbrž precej malomaren in z vsemi delavci - potem ko je posest prevzel Valmagini - ni obnovil delovnih pogodb. Zaradi slabe vesti ga najbrž tudi ni bilo ob ogledu 28. junija v steklarni. Iz seznama delavcev, ki je priložen poročilu komisarja Tribuzzija, je iz zvena imen razvidno, da je bilo med 40 stavkujočimi delavci vsaj 25 takšnih, ki so bili po nacionalnosti Nemd ali Italijani. To so bili ljudje, ki so se z družinami selili iz kraja v kraj za delom in so že videli nekaj sveta. Zagotovo so dobro vedeli, kakšni morajo biti urejeni odnosi med delodajalcem in delavcem. Po takšni raz- členitvi zato lahko ugotovimo, da so se za stavko odločili zaradi tožbe, ki je tekla med delodajalcem Valmaginijem in baronom Schweigerjem glede lastništva, domnevamo pa lahko, da so bile za izbruh stavke pomembne tudi neurejene delovne pogodbe in zaostanki v izplačilu mezd. Julij pl. Valmagini je torej imel dovolj osnove, da je iz zahtevka za podrobno preiskavo izvzel komisarja Tribuzzija, saj se je ta kot sposoben upravni delavec v svojem poročilu vešče izognil vsem nevarnim čerem. Spor med pl. Valmaginijem 35 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 in baronom Scirweigerjem - dvema zemljiškima gospodoma -, ki je razen sodnega postopka vse- boval tudi neposredno medsebojno obračunavanje in dejanske fizične spopade, zagotovo ni bü po volji oblasti. Upoštevati moramo, da sta takrat mi- nili komaj dve leti od marčne revolucije, ki je s svojimi reformami prizadela zlasti plemstvo. V Avstriji so prav v tem času potekala prizadevanja za omilitev teh reform in za restavracijo starih odnosov, saj je bil na pragu Bachov absolutizem. Dogodki na Dolžu in Ruperč vrhu so bili zelo neprijetni in so svarili pred podrobnejšo preiskavo tudi zaradi sodelovanja vojske. Julij pl. Valmagini pa je v preveliki zagnanosti s svojim dopisovanjem vpletel v neprijetni spor gubemij v Ljubljani in novomeški okraj. Nujen je torej bil odločen rez. Avstrijska biro- kracija je zato poiskala salomonsko rešitev. Ker se je izkazalo, da je Valmaginijeva trditev, češ da je vojaštvo uporabilo orožje in je bilo nekaj delavcev ranjenih, neresnična, so prenehali z nadaljno pre- iskavo - takšen sklep je 31. julija 1850 sporočil prezidij državnega namestništva (poročevalec Cho- rinsky) okrajnemu glavarju Mordaxu v Novem mestu. Uradni spisi so se s tem zaprli in postopek je bil končan. ZUSAMMENFASSUNG Der Streik in Dolž von 1850 Der Beitrag setzt sich mit dem Streik der Ar- beiter der Glashütte Dolž bei Novo mesto aus- einander, den der Arbeitgeber durch militärischen Einsatz zu zerschlagen suchte. Vor dem Hinter- grund des Streiks wird der Streit zwischen dem alten und neuen Glashüttenbesitzer beschrieben. Grundlage für die Abhandlung bilden drei Archiv- urkunden im Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu (Historisches Archiv Ljubljana, Außenzweigstelle für Dolenjska und Bela krajina in Novo mesto). Der Inhalt der erwähnten Urkunden ist insofern von Interesse, als sie uns neue Erkenntnisse über die ersten Streiks in Slowenien bringt. Der Streik in der Glashütte Dolž fand nämlich schon zwei Jahrzehnte vor dem ersten bisher bekannten Streik im Jahre 1870 in Maribor statt. 36