glasilo Kulturnega društva Zavratec
%ao0 ' ,4
Zavratec
KAZALO
UVODNIK
UVODNIK	3
(Nataša Mivšek)
AKTUALNO	4
(Darko Bogataj)
-zaključek sanacije odpadkov	4
-otvoritev vodovoda	5
-asfaltacija ceste v Potoku	6
IZ ZGODOVINE ZAVRATCA	8
(Jožef Lazar)
-oglarji-prvi prebivalci Zavratca	8
GASILSTVO	9
(Janko Rupnik)
-prostovoljno gasilsko društvo Zavratec 9
KULTURA	10
(Renata Kogovšek, Janez Gantar,
Alenka Gantar, Andrej Mivšek)
-kultura v Zavratcu	10
-zgodilo seje	12
-glasbena umetnost	14
-grafika	16
-pesniška stran	22
ŠOLSKA STRAN	23
(osnovnošolci)
-pesmi, spisi, slovarček zavraških narečnih besed
RAZVEDRILO	27
(Mojca Mivšek, Kristina Bogataj,
Evgen Rupnik, Polona Gantar)
-uganke
-šale
-anekdote
OGLAR, številka 1, junij 2000.
Glasilo OGLAR izdaja Kulturno društvo Zavratec dvakrat letno.
“Ko se šibki vetrovi združijo, naredijo tajfun.”
vietnamski pregovor
V	vaših rokah je prva številka našega časopisa, o katerem smo nekateri sanjali kar dolgo. Kar se nam je pred leti zdelo skoraj nemogoče, postaja resnično. Če se šibki vetrovi združijo, naredijo tajfun.
Že nekaj let je ta misel, da bi v obliki časopisa, ki bi izhajal občasno (dvakrat letno), delili med seboj novice, zanimivosti, izkušnje..., zorela in se v letošnjem letu z ustanovitvijo Kulturnega društva Zavratec vsadila v kulturni utrip našega kraja. Kako se bo ta mlada rastlinica prijela in kako globoko bo pognala korenine, je odvisno od vseh nas, kako bomo časopis sprejeli in koliko bomo vanj vložili. Vsebino smo zastavili tako, da bo v njej vsak lahko našel kaj zase, hkrati pa na široko odpiramo vrata vsem, ki bi na kakršen koli način želeli sodelovati pri njegovem oblikovanju.
Naša krajevna skupnost je majhna, šteje malo ljudi. Toda o čem vse bi lahko pisali in kaj vse se dogaja med nami! Kaj vse nas zanima! Vse to nam priča, koliko bogastva nosimo v sebi, na katerega smo lahko resnično ponosni. Smo pred izzivom, da prispevamo svojo sapo in da nenazadnje sploh odkrijemo, kakšna moč je v nas, če jo združimo v tajfun.
V	imenu uredniškega odbora vam želim prijetno in koristno ter zabavno pohajanje po straneh vašega časopisa. Nestrpno pričakujemo vaše vtise in želje in nenazadnje tudi (dobre) kritike.
Nataša Mivšek
Uredniški odbor.
Alenka Gantar (glavni in odgovorni urednik), Nataša Mivšek (lektoriranje), Renata Kogovšek, Jožef Lazar, Andrej Mivšek, Robert Rijavec, Darko Bogataj, Mojca Mivšek, Kristina Bogataj, Anita Tavčar, Tomaž Mivšek, Polona Gantar
Naslovna in zadnja stran: Andrej Mivšek Fotografija: Robert Rijavec Tisk: ABC Merkurd.o.o. Idrija Naklada: 300 izvodov
Tudi v KS Zavratec pozdravljamo novi krajevni časopis. Kotiček, ki nam bo namenjen, želimo izkoristiti za kratek pregled aktualnih tem vZavratcu. Prva rubrika je namenjena kratkemu pregledu projektov, ki so potekali v Zavratcu leta 1999, in načrtovanim projektom v letu 2000.
Zavratec sta zaznamovala v preteklem letu predvsem dva velika projekta: dokončna sanacija RAO odpadkov in izgradnja vodovoda v kraju. Poleg tega je potekalo tudi nadaljevanje projekta asfaltacije cest v KS Zavratec.
1.	Sanacija RAO odpadkov
Drama seje začela junija 1961, koje kolona tovornjakov ponoči pripeljala 69 sodov radioaktivnih odpadkov v kaverne. Akcijo je nadzira vojska in milica, dela pa so potekala v največji tajnosti. Odpadki so bili posledica nesreče z radijevo iglo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Deset miligramov radijevega sulfata je onesnažilo več medicinske opreme in prostore. Tako so večjo količino opreme, oblačil, inventarja, stenskih in stropnih oblog počistili v sode, ki so bili kasneje pripeljani v Zavratec. Tako so krajani Zavratca dobil brez svoje volje in vednosti črno odlagališče radioaktivnih odpadkov.
Zahteve krajanov po sanaciji odpadkov so bile posredovane leta 1992, ko jih je v takratnem zboru občin posredovala skupina poslancev, vendar niso naletele na odziv. Prvi premiki in večje zanimanje za probleme Zavračanov se pričnejo po bojkotu referenduma za določitev občin maja leta 1994.
Agencija RAO in strokovnjaki Ekološkega laboratorija so 2.septembra 1996 v okviru sanacije odprli prostore skladišča. V desetih dneh so strokovnjaki odpadke
Fotografija spodaj ne potrebuje komentarja. Desno začetek sanacije. Foto: Franc Bogataj.
pregledali ter izmerili radioaktivnost vsebine sodov in ostalega materiala v skladiščnem prostoru. Pri tem so poleg radija našli tudi izotope cezija, kobalta in ogljika. Odpadke so presortirali v nove sode ter jih vrnili nazaj v skladišče. Tako je 97 sodov oz. cca 12 ton odpadkov čakalo na dokončno selitev. Priporočilo strokovnjakov, ki so sodelovali pri delni sanaciji, je bilo jasno: stanje objekta ni primerno za skladiščenje radioaktivnih odpadkov.
Dokončna selitev odpadkov iz Zavratca je potekala konec leta 1999. Delo je po programu, ki gaje izdelala agencija RAO, opravljalo podjetje IBE iz Ljubljane. Odvozu odpadkov iz zasilnega skladišča v skladišče radioaktivnih odpadkov v Brinju je sledilo tudi čiščenje ometa in tal. Krajani so si lahko potek sanacije ogledali tudi na dnevu odprtih vrat v kavernah.
2.	Potek asfaltacije cest v kraju
Krajani Zavratca smo vzeli željo po urejenih cestah zelo zares. Po počasnem napredovanju asfaltiranja cest v kraju, ko je bilo potrebno čakati na državni denar, smo vzeli stvar v svoje roke. Na referendumu oktobra 1997 je bil izglasovan samoprispevek za dobo petih let od 01.01.1998 do 31.12.2002 z namenom dokončanja projekta asfaltacije cest v Zavratcu. Tako povprečno zberemo krajani 1.500.000,00 SIT letno.
Morda se zdi, daje številka majhna, vendar je glede na število prebivalcev in sorazmerno visok odstotek prispevka ( 3% neto plače zaposlenega , 3% pokojnine in 6% katastrskega dohodka) udeležba krajanov pri investicijah dokaj visoka. Poleg sredstev imamo zaradi lastne udeležbe večje možnosti za pridobivanje sredstev iz proračuna občine. Pokrivanje investicij poteka večinsko iz proračuna občine Idrija ter sredstev za spodbujanje razvoja demografsko ogroženih področji.
Po planu asfaltacije, kije bil izdelan po samoprispevku, naj bi asfaltacijo nadaljevali: leta 2000 neasfaltirani odseki javnih poti v spodnjem Zavratcu in Potoku po enakovredni delitvi, leta 2001-2002 pa ostali neasfaltirani odseki do posameznih hiš v Zavratcu. Dejanska uresničitev zastavljenih ciljev pa bo še vedno odvisna od pridobljenih sredstev iz proračuna. V letu 1999 je bila zaključena asfaltacija lokalne ceste Zavratec-Potok. Vrednost investicije je bila
9.000.	000.00 SIT. Prispevek krajanov je bil
1.760.000.	00 SIT. Ostala sredstva so bila pridobljena iz proračuna občine in prispevka za demografijo.
Prvi metri asfalta v Potoku avgusta 1999. Foto: Darko Bogataj.
3.	Vodovod v Zavratcu
Vodovod v kraju je financiran kot odškodnina za dolgoletno skladiščenje RAO odpadkov. Prvotni projekt je bil predviden le na območju KS Zavratec, s črpališčem v Zavratcu. Kasneje seje izkoristila možnost povečanja obsega vodovoda. Tako je vodovod pridobil medobčinski značaj. Črpališče vode je na Medvedjem Brdu, vodovod pa teče preko Veharš vZavratec in Potok. Vodovodna mreža je speljana tudi v nekatere zaselke Medvedjega Brda. Projekt vodovoda je bil prvič predstavljen krajanom na zboru krajanov pomladi leta 1997. Investitor projekta je Komunala d.o.o., izvajalec del pa podjetje Zidgrad iz Idrije.
Po nekaj težavah s časovnim potekom del, ki so bila posledica financiranja, je voda prvič poskusno pritekla konec leta 1999. Vezano na sklep krajanov na zboru krajanov marca 2000 je uradno vložena zahteva krajanov na Ministrstvo za okolje in prostor, da se tudi stroški priključnega materiala vključijo v predmet odškodnine.
Vodovod je nedvomno velika pridobitev za kraj. Urejena oskrba z zdravo in pitno vodo je osnova za dostojno življenje tudi na podeželju.
Na koncu bi se rad v imenu KS Zavratec zahvalil vsem posameznikom na državnem, občinskem in krajevnem nivoju, ki so omogočili ter s svojim delom pripomogli, da so se dela sanacije pričela in pripeljala do konca. Zahvalo dolgujemo tudi krajanom, ki s svojimi sredstvi omogočajo doseganje skupnih ciljev in napredek kraja. Želja vseh krajanov je, da bi bila Zavratec lepa, čista in urejena vas v ponos vsem prebivalcem in v veselje vsem popotnikom, ki bodo uživali gostoljubje prijaznih domačinov.
Darko Bogataj
Rezervoar na Mravljišah. Foto: Franc Bogataj.
i
h
S5«k **»
memmmmi

n a



, \
/v

«’ M
mm
m/.%
/i

■ — TnV. -
„ ’ i '

>s	/V- P-
“O
w‘V:!	: itn


IZ ZGODOVINE ZAVRATCA
OGLARJI V ZAVRATCU
Pred nami je prva številka našega časopisa, ki smo ga poimenovalo po oglarjih - “Oglar”. Lahko bi ga tudi drugače, recimo “Štancar”, saj so nedaleč od tod v smeri proti Podklancu (Žiri) “štancali” kamne. Marsikateri portal ali vodnjak (“bč” po domače) je narejen iz teh kamnov na obrobju Zavratca. Mojstri, ki so klesali kamne, so se imenovali “štancarji”. In ni čudno, da so tod bili tudi oglarji, saj so “štancarji” pri svojem delu uporabljali tudi oglje za brušenje orodja.
Prvi prebivalci Zavratca so krčili gozdove in se ukvarjali tudi z oglarstvom. Nekateri so bili prav “poklicni” oglarji. Oglarstvo je dandanes skoraj nepoznano in marsikdo ne ve, kako se dela oglje, kako se pripravlja kopa. Sam sem imel priliko videti, kako se zloži kopa. Najprej je potrebno pripraviti prostor za kopo. Na ravnem terenu odstranimo vrhnjo plastzemlje. Najbolje je, če uporabimo staro kopišče, kjer je že stala kopa. Taka tla so že zbita in prirejena, zelo pomembna pa je stara in že večkrat uporabljena zemlja, ki je najboljša za pokrivanje. Ko je kopišče urejeno, zabijemo v sredino okrog 5 centimetrov debele ravne drogove v obliki trikotnika ali četverokotnika, kar imenujemo stržišče. Okoli stržena začnemo pokončno zlagati prvi sklad drv. Najprej zlagamo drobnejša in bolj suha drva, da se hitro vžgejo in da pride ogenj čimprej do vrha. Na zadnji, to je zgornji sklad, naložimo še glavo iz kratkih in drobnih drv. Glava je zložena v obliko kupole. Tako mnogo lažje in hitreje pokrijemo obod kope. Kopo pokrijemo z dvema plastema. Polovico spodnjega sklada pokrijemo s smrekovimi vejicami ali resjem, dobra paje tudi stelja. Nato spodnjo plast prekrijemo še z zemljo tako, da ne drsi s kope. V sredini kope je na dnu stržena ognjišče, v katerega namečemo skozi odprtino zgoraj nekaj suhih drv. Nanje vržemo žerjavico, da se drva vžgejo. Ko ogenj doseže vrh kope, odprtino tesno zadelamo na isti način kot vso kopo. Začne se poogljevanje.
Približno pol metra od stržena napravimo naokrog glave luknje, ki odvajajo dim in jih imenujemo “dimnice”. Malo nižje v isti razdalji kot so dimnice, napravimo luknjo za dovajanje zraka v kopo. Kadar iz kope uhaja modrikast dim, so drva v kopi zoglenela do spodnjih lukenj in hitro zapremo zgornje dimnice in pod drugo vrsto napravimo tretjo vrsto lukenj. Zgornje sedaj odvajajo dim, spodnje pa dovajajo svež zrak. Ta postopek ponavljamo do dna kope, dokler ne zoglene vsa drva.
Ko poogljevanje doseže dno kope, vse luknje tesno zapremo, da preprečimo dostop zraka. Tako se zaprta kopa hladi, dokler ne ugasne vsa žerjavica. Ostane samo čisto oglje, ki ga zlagamo po tleh, da se do kraja ohladi. Dobro oglje je temno sivo in lesketajoče ter trdno, da se ne drobi. Pri udarcu mora dati steklen zvok.
Če segrevamo les pri omejenem dostopu zraka, tako da ne gori, ampak samo ogleni, dobimo oglje. Na ta način zmanjšamo lesu prostornino za polovico, težo pa do ene petine. Toplotna moč se poveča celo do dvakrat. Najboljše oglje za kurjenje in kovaštvo jejelševo, gabrovo, bukovo, leskino in tudi nekatere vrste iglavcev so uporabljali, toda redkeje.
Za kuhanje oglja so navadno uporabljali ostanke lesa, ki niso bili primerni za tehnično obdelavo. Kjer paje bilo spravilo lesa zaradi nedostopnosti kraja nemogoče, so za oglje uporabili ves les. Tako so kuhali oglje tudi v okolici Zavratca, predvsem v grapah, kamor niso vodile poti. Nato so oglje, ki je imelo manjšo prostornino, bilo paje tudi lažje, do voznih poti prinesli ročno ali s konji. Kope so oglenele lahko tudi mesec dni, odvisno od velikosti, vanjo so lahko spravili tudi 30 kubičnih metrov drv.
Oglje so uporabljali včasih predvsem v kovaštvu, ko so se še “furali” s konji in so potrebovali podkve. Tudi vozovom je bilo potrebno okovati kolesa, sploh so večino orodja izdelali doma. Tudi vZavratcu je bilo kar nekaj kovačij.
Tako kovačije kot oglarjenje in “štancanje” nekdaj življenjskega pomena so danes le zanimivost, ki tone v pozabo. Ali pa ne? Bomo tisti, ki smo videli in slišali, dali “preživetim” rečem dovolj teže? Bo mlada generacija dovolj odprta, da ovrednoti tudi preteklost? Tudi zato smo naš časopis poimenovali “Oglar”.
Jože Lazar
GASILSTVO
PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO ZAVRATEC
Eno od društev, ki popestruje zavraško življenje, je tudi Prostovoljno gasilsko društvo Zavratec. Ustanovljeno je bilo leta 1982, torej v letih, ko se je vZavratcu začelo malo bolj živahno družabno življenje. Delovala je že Strelska družina, Mladinska organizacija in Krajevna skupnost. Nekako seje na enem od sestankov Krajevne skupnosti pojavila misel, da bi bilo dobro, če bi v vasi imeli domače gasilce. Po uradnih procedurah, ki botrujejo taki ustanovitvi, je bilo društvo tudi ustanovljeno in sicer kot gasilska desetina, kije najprej spadala pod GD Godovič, pozneje pa se osamosvojila in postala samostojno društvo.
Ob prvi deseti obletnici društva, je bila tudi otvoritev novega gasilskega doma, zgrajenega na mestu bivše zavraške mlekarne, ki tudi tvori del nove stavbe.
Dejavnosti vsakega gasilskega društva so v prvi vrsti pomoč ob gašenju požarov, pomoč ob elementarnih nesrečah in preventivne dejavnosti, katere so še kako velikega pomena. Preventivne dejavnosti društva pa so usposabljanje gasilskega kadra, skrb, da je gasilska oprema v stanju pripravljenosti, organiziranje tečajev za gasilce, gasilske vaje, osveščanje krajanov v duhu požarne varnosti v kraju, servisiranje gasilskih aparatov, ki so v lasti krajanov in oskrba s pitno vodo v sušnih obdobjih.
In kako deluje naše zavraško gasilsko društvo?
Takoj po ustanovitvi leta 1986 je društvo zaradi kadrovskih težav delovalo kot gasilska desetina pod GD Godovič. Takrat seje vanj včlanilo približno 30 članov. Eno leto po ustanovitvi smo organizirali tečaj za izprašane gasilce. Potekal je v Zavratcu. Potem smo postali samostojni in si za silo uredili orodjarno v bivši zavraški mlekarni. Sledila je nabava cisterne z visoko tlačno črpalko, lotili smo se gradnje gasilskega doma na lokaciji bivše mlekarne. Ob prvi desetletnici obstoja gasilskega društva je bila otvoritev gasilskega doma, prevzem nove gasilske'brizgalne in seveda zelo uspela gasilska veselica. Pri vsem tem delu je bilo vloženih ogromno prostovoljnih delovnih ur in sredstev samih krajanov v raznih oblikah.
Kakor vedno po začetnem elanu seje tudi pri nas začetni tempo umiril. Društvo pa je redno imelo gasilske vaje, skrbelo za požarno varnost v samem kraju in pripeljalo precej kubikov vode v sušnih obdobjih. Leta 1996 je bilo izvršeno lastninsko preoblikovanje in preimenovanje društva v Prostovoljno gasilsko društvo Zavratec. Tudi samo stavbo še vedno posodabljamo (centralna kurjava) in tudi v bodoče imamo v načrtu še nekatere preureditve predvsem na operativnem področju (preureditev orodjarne). Društvo ima v načrtu še nabavo gasilske sirene, nabavo novejšega gasilskega vozila, obnovitev opreme in nabava gasilskega praporja.
Gasilci smo imeli tudi kar nekaj uspešnih intervencij v samem kraju in okolici. Lani je članska ekipa na tekmovanju v občinskem merilu dosegla četrto mesto, kar lahko štejemo za dober uspeh. Gasilci se tudi udeležujejo raznih parad in sodelujejo z drugimi društvi tako na operativnem kakor tudi na slavnostnem in družabnem področju.
Ker je gornje nadstropje gasilskega doma zelo funkcionalno grajeno, se tu marsikaj dogaja. Tu se prirejajo razne zakuske ob različnih priložnostih po naročilu katerekoli stranke. Odigralo seje mnogo iger sosednjih kulturnih društev, na proslavah ob različnih praznikih so naši otroci priredili marsikatero predstavo. Tuje prostor za razne sestanke krajanov, ne moremo si pazamisliti nedelje, da se ne bi krajani tu usedli in malo pokramljali v družbi.
Lahko trdim, da društvo živi, da služi svojemu namenu in da se v društvu tudi zmeraj nekaj dogaja. Še naprej vabim krajane k sodelovanju, da bi še pokazali dobro voljo za kakšno prostovoljno uro, in bili dobri člani in gasilci Zavratca.
V službi ljudstva - na pomoč.
Janko Rupnik
KULTURA V ZAVRATCU
Resje, da človek ne more živeti samo od kruha, ampak tudi od besede. Od dobre besede, lepe pesmi, igre, knjige, in vsega, kar bogati duhovno stran njegovega bivanja.
V	Zavratcu se lahko zahvalimo; v preteklih desetletjih ali stoletju, bi lahko rekli, te vrste siromaštva ni bilo. Ljudje se niso prepuščali čakanju, kaj jim bo kdo ponudil ali prinesel, ampak so sami s svojo zagnanostjo in izvirnostjo in nenazadnje z velikim občutkom za skupnost (tudi to je kultura - srčna) naredili marsikaj lepega in dobrega.
Ko je leta 1914 prišel v našo faro duhovnik Ivan Miklavčič, doma iz suše pod Blegošem, je nadaljeval in zelo povečal farno knjižnico. Vanjo so hodili ljudje od blizu in daleč. Nadaljeval je tudi ljudsko šolo. Kmete je spodbujal k umnemu kmetovanju. Ob njegovi smrti -po 34-ih letih delovanja v zavraški fari, so mu farani na spomenik upravičeno zabeležili: oče Zavratca.
V	tem času, se pravi v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, se je za zborovsko petje in za igranje na harmonij navdušil in si pridobil potrebnega znanja še mlad fant Jakob Kogovšek - Brnkovjokl. Bogoslužje v cerkvi je oživelo, pa tudi sicer so pripravili marsikak lep večer s petjem. Ustanovil je tudi moški zbor. V tridesetih letih pa je oče Matjažev predlagal Brnikovemu očetu, naj bi se v cerkvi napravile orgle. Zasnovala sta: vsi taveliki kmetje naj bi dali po en voz hlodov, manj zmožnejši pa po svojih močeh. To se je uresničilo in leta 1941 je mojster Valiček iz Gorice na naš kor postavil nove orgle (blagoslovljene so bile istega leta 15.junuja na praznik svetega Vida - na žegnanjsko nedeljo), ki še danes dobro služijo svojemu namenu.
Moški zbor Zavratec, 22. 4. 1928.
V tistem času pred vojno je bilo prebivalstvo v Zavratcu res polnoštevilno. To se je poznalo tudi pri pevskem zboru in pozneje v igranju ljudskih iger. Kako lepo in z občutkom seje pelo, so vedeli povedati tudi v drugih krajih. Ta zbor je z vso požrtvovalnostjo in ljubeznijo polnih 67 let vodil organistjakob Kogovšek. K petju so spodbujali tudi duhovniki: Ivan Miklavčič, Franc Govekar, Mirko Žakelj, Anton Lazar, Bogdan Berce in Ivan Kobal. Kadar so na oderv “baraki” in vRupnikovem kozolcu postavljali igre, seje vselej po predstavi oglasil še zbor z Oj Triglav moj dom, Sem pevec, Lipa, Glejte že sonce zahaja... in še mnogimi drugimi. Zelo se je v Zavratcu praznovalo Urhove nedelje, Cahejeve, Kraljeve. Takrat so prišli k maši v našo cerkev svetega Urha ljudje tudi iz sosednjih župnij. Mnogi so kar v gostilni “pri Birtu” ob dobri južini počakali popoldanski žegen s petimi litanijami, nato pa še veselega rajanja in prepevanja.
Cerkveni pevski zbor v 60-tih letih.
Z ljudskimi igrami so se Zavračani postavili na oderv letih po vojni. Ustanovljeno je bilo Kulturno društvo Boris Kidrič. Za vodenje in učenje iger so bili redno kot poklicani učitelji. Bili so to: Pižmoh, Eržen, v petdesetih letih sta bili zelo aktivni učiteljica Pavla Kosmač in Mira Šifrer. Takrat so prihajale na oder: Tri sestre, Miklova Zala, Matiček se ženi, Veriga, Razvalina življenja, Legionarji; Divjega lovca pa so družno z igralci iz Brekovic zaigrali vStrojarjevi rupi. V šestdesetih letih je pevski zbor z organistom Jakobom in ob mentorstvu idrijskega kaplana Jožka Berceta naštudiral in izvedel spevoigro Kovačev študent. Po pripovedovanju so bile to imenitno napravljene predstave. Poznejši rodovi učiteljev so za igranje aktivirali le šolsko mladino. V letih okrog sedemdesetih, osemdesetih pa smo za kulturne prireditve poskrbeli mladi. Včasih smo povabili tudi
kakšne goste kot Logaški oktet, Ribniški nonet Vitra, moški pevski zbor iz Cola, Andreja Žigona...
Prizor iz igre Miklova Zala.
Z igrami je šlo počasi navzdol. V preteklih letih pa je otroški oder zopet oživel. Z učiteljico Natašo Mivšek so otroci pripravili že precej prisrčnih igric in vseh vrst nastopov, docela navdušili pa so nas lansko leto s Kekcem in Mojco. Velika želja mnogih je, da bi se ljubezen do igranja vrnila tudi v odrasle. Na tem bomo delali.
Prizorček iz igre Kekec in Mojca.
Vrača se tudi veselje do “penkanja” - pritrkovanja. V preteklosti so milozvočnost iz naših zvonov znali izvabljati Leopold Mivšek, Jakob Kogovšek, Kajetan Ambrožič, Dolfi Režiški, pa tudi mlajši: Rado Kogovšek, Lojze Kogovšek, Ivan Kogovšek - Frančni. Pred nekaj leti pa so se povzpeli v zvonik: Matej Kavčič, Aleš Kogovšek, Bogdan Vehar in Marko Vehar. Dobro jim že gre, a vaja dela mojstra, zato kar vztrajno in veselo, fantje.
Vrača se igra, vrača se pritrkovanje. Le petje in orglanje v cerkvi se po odhodu organista Jakoba neprekinjeno nadaljuje pod strokovnim in zavzetim vodstvom prof. Polone Gantar, katera je pravi orglarski virtuoz. Skupaj za Magdo Kržišnik je postavila tudi otroški zborček, ki že preko deset let lepša posebne priložnosti: maše za prvo sveto obhajilo, krste, materinske dneve...
Na obzorju se zaznava talent mladega slikarja Andreja Mivška, ki že postavlja samostojne razstave.
V zadnjih letih so se otroci in odrasli poizkusili v risanju in modeliranju iz gline in lesa. To ustvarjalno kolonijo je organizirala in vodila arhitektinja Elza Pavšič in to kar v naravi - v senožeti. Ta utrinek je bil tako izviren, da se bo v prihodnjem letu zopet dogodil, tokrat že pod okriljem našega kulturnega društva in še v večjem obsegu. Tedaj se bo “zakuhala” tudi kopa oglja, da v resnici vidimo, kaj se iz navadnega leskovega in bukovega lesa po pravilnih postopkih ustvari - žgoče oglje.
Imamo torej novo ustanovljeno kulturno društvo, pred vami je naš prvi časopis OGLAR, za katerega ime je predlagala Bernarda Kogovšek - po davnih prebivalcih Zavratca in njihovemu osnovnem preživljanju - kuhanju oglja. Še danes so vidni sledovi kop in lubnic (bivalnik iz lubja) v Črni. Z ustanoviteljico KD Alenko Gantar smo polni načrtov. Če bomo pridni, se bo v naši vasi življenje kar prijetno zaiskrilo. “Brez žrtve je narod mrtev” je rad rekel pevec Ladko Korošec.
Ta časopis pa naj služi vsem nam, da se bomo v njem radi oglašali s svojimi prispevki in ga radi prebirali.
Renata Kogovšek
KULTURA - ZGODILO SEJE
Praznovanje kulturnega praznika v Zavratcu
Prireditev v počastitev kulturnega praznika je bila v Zavratcu 6.februarja. Na njej so se predstavili osnovnošolci in drugi vaščani pod mentorstvom učiteljice Nataše Mivšek z recitacijami pesnika Nika Grafenauerja in Franceta Prešerna. Poleg tega so zaigrali tudi prizorček iz Butalcev Frana Miličinskega - Policaj Cefizelj, pri katerem smo se nasmejali “do kosti”, kot bi poetično rekel Janez Gantar, ki je nastopil s svojim pesniškim opusom takoj za njimi. Bili smo navdušeni nad njegovo izvirno poezijo. Za konec pa je cerkveni mešani pevski zbor pod vodstvom Polone Gantar zapel Moja mati kuha kafe v priredbi Alda Kumarja in slovensko himno, pri kateri smo vsi navzoči - poslušalci in nastopajoči dvignili kozarce in veselo nazdravili.
Prireditev ob materinskem dnevu
V nedeljo popoldan, 26. marca 2000, smo za starše pripravili krajši kulturni program, s katerim smo skušali materam in očetom izkazati skromno zahvalo za ves trud, ki ga izkazujejo pri vzgoji otrok. V prvem delu prireditve so se nam s krajšimi skeči in recitacijami predstavili osnovnošolci. Ta del programa so pripravile osmarke Mojca Mivšek, Anita Tavčar in Kristina Bogataj. Drugi del programa pa smo oblikovali malo starejši. Srečko Rejc nam je prebral črtico Greh Ivana Cankarja. Ob njej smo se lahko zamislili, kako težko nam je včasih pokazati spoštovanje do svojih staršev. Na koncu smo skupaj zzavraškim mešanim zborom, ki ga vodi Polona Gantar, zapeli nekaj nam vsem znanih pesmi: ljudski Krasno je sonce na nebu in Goreči ogenj brez plamena ter Slakovi Tri planike in V dolini tihi. Po prireditvi je sledila še pogostitev s pecivom, ki so ga napekle naše mame, in zraven nazdravili s kozarčkom vina ali soka. Vsi obiskovalci prireditve so bili obdarovani s šopki, narejenimi iz zvončkov in pušpana. Bilo je lepo.
Gostje iz Sovodenj igrali Finžgarjevo dramo Veriga
Dramska skupina iz Sovodenj se nam je v režiji Zinke Slabe v soboto zvečer 29.aprila 2000 vzavraški krajevni dvorani predstavila s Finžgarjevo dramo Veriga. Prikazuje prepir med dvema sosedoma, ki se nikakor ne moreta pobotati zaradi verige, saj jo oba hočeta imeti za svojo. Vmes se plete ljubezen med hčerko in sinom obeh gospodarjev sprtih kmetij, kateri vsi nasprotujejo. Dogajanje ves čas opazuje zelo pobožen stari oče, ki tega prepira nikakor ne more več prenašati. Ker je star in mu peša vid, mu odlomke iz Svetega pisma pogosto berejo vnuki. Tako tudi njih vzgaja v duhu odpuščanja brez maščevalnosti. Soseda se nikakor ne moreta spraviti in zamere so vedno hujše. Oče in vnuki naredijo načrt, da verigo vržejo v bližnjo reko. S tem bo vseh prepirov konec. Pri tem, ko vržejo verigo v reko, staremu očetu spodrsne in vanjo pade še on. Domači in sosedje mu skušajo s skupnimi močmi pomagati, aje prepozno. Oče je že mrtev. Sprta soseda uvidita svojo brezsmiselno vztrajanje v prepiru in si ponižana podata roke.
Dramsko skupina iz Sovodenj sestavljajo člani dveh generacij. Na eni strani upokojenci na drugi pa mladina. Oboji so pokazali, da imajo veliko igralskih talentov, ki sojih znali dobro uporabiti v svojih vlogah in tako igro dobro predstaviti.
Alenka Gantar
ZGODILO SEJE- KULTURA
Foto: Nataša Mivšek.
Foto: Robert Rijavec.
Razstava pirhov zavraške župnije
V okviru Kulturnega društva Zavratec je bila v Velikonočnih dneh postavljena prva razstava pirhov. Razstavaje bila na ogled vveroučnem prostoru župnišča vZavratcu in je trajala do konca prvomajskih praznikov. Na razstavi so s svojo ustvarjalnostjo sodelovali prostovoljci iz celotne župnije Zavratec tako, daje bilo na enem mestu zbranih na ogled nad sto trideset različnih pirhov. Videli smo lahko številne izvirne okrasitve pirhov in pestro razgibanost v dodajanju različnih materialov.
Najpogostejši način okraševanja pirhov je še vedno barvanje s čebulnimi listi. Pri tem lahko ustvarimo pestre barvne vzorce tudi z dodajanjem drugih rastlin in materialov na samo lupino jajca, preden ga pred kuhanjem ovijemo s čebulo. Pri barvanju z umetnimi barvili so bili na ogled primeri, ki so bili dodatno okrašeni z lepljenjem (sličice, papir...) ali z risbo s flomastrom ali čopičem. Zelo zanimivaje bila poslikava jajca z barvami za steklo, pa tudi domiselna uporaba papirja in trakov. Z dodanim papirjem so avtorji spremenili pobarvane pirhe v rože in metulje. Z lepljenimi trakovi pa lahko poudarimo obliko volumna jajca ali pa razgradimo površino pirha na posamezne dele. S trakovi lahko dodamo tudi simbol križa in različne vzorce ornamentov. Pri uporabi naravnih materialov so avtorji pri okrasitvi uporabili koruzno moko, slamo, jajčno lupino, razna semena in podobno. S tem so ustvarili bogato reliefno in barvno strukturo na sicer gladki površini in obliki jajca. Nekateri pirhi so bili tudi popisani z značilno velikonočno vsebino, nekaterajajca otrok so bila le porisana, videli pa smo tudi primere risbe s praskanjem v lupino, pri čemer se odstrani vrhnja barva.
Poleg pirhov pa so bili v razstavo vključeni tudi drugi predmeti z velikonočno simboliko, kot so oljka, hren, kruh in podoba jagnjeta. Platno in belo rjuho smo uporabili za podlago pri postavitvi razstave v smislu Kristusovega simbola ob vstajenju, ko so njegovi učenci našli v grobu na tleh le povoje in zloženo odejo.
Z razstavo smo na koncu lahko zadovoljni, kar nam dokazuje tudi številen obisk ljudi tudi z različnih krajev Slovenije.
Andrej Mivšek
JOHANN SEBASTIAN BACH (1685-1750)
-	NAJVEČJI GLASBENIK VSEH ČASOV
-	ob 250 letnici njegove smrti -
V	letošnjem letu se po vsem svetu spominjamo človeka, ki je v glasbenem svetu pustil neizbrisen pečat. Spominjamo se 250-letnice smrti J. S. Bacha. Rodil se je 21. marca leta 1685 v Eisenachu v Nemčiji. Njegovi predniki izvirajo iz Madžarske. Priimek Bach zato ne pomem nemško - potok, pač pa madžarsko - potujoči pevec. Že sam priimek nam pove, daje bila to glasbena družina. Če pogledamo rodbino Bach vsaj 200 let pred njim, nam je samoumevno, da bo tudi Johann Sebas-tian glasbenik. Od njegovega pradeda Veita do Sebastjana je rodbina Bach štela 31 članov, od katerih jih je bilo kar 28 poklicnih glasbenikov (žensk niso šteli). Bili so citrarji, izdelovalci gosli in glasbil s tipkami, kantorji - to so pevci, ki vodijo petje pri bogoslužju, organisti, violinisti, mestni in dvorni piskači. Imeli so navado, da so se enkrat na leto zbrali vsi sorodniki, skupaj igrali in peli in tako imeli nekakšen družinski ansambel.
Po zaključku splošnega šolanja, star 14 let, je Johann Sebastian odšel v uk h glasbeniku. Učil seje različnih instrumentov: čembalo, orgle in violino ter osnove komponiranja, poleg tega pa opravljal svojo prvo službo kot pevec - sopranist v družinskem ansamblu. Kasneje (koje izgubil svoj lep otroški sopran) je opravljal službe violinista, organista, vodje baročnega orkestra in glasbenega učitelja. Danes pa ga najbolj cenimo kot skladatelja. Napisal naj bi preko 2000 skladb, od katerih sejih je ohranilo le približno 1000.Tako po številu svojih skladb kot po kvaliteti daleč presega druge skladatelje.
V	času svojega življenja je bil Bach znan le kot čudežni organist. Ure in ure je prebil v cerkvi za orglami in igral. Ko so mu ljudje čestitali k dobremu igranju, je le pripomnil: “Saj ni treba nič drugega kot pritisniti pravo tipko ob pravem času.” Kot organist je služboval v več krajih Nemčije: najprej v Amstadtu, potem vMuhlhausnu, nato vWeimarju, Halleyu in nazadnje v Leipzigu. V času opravljanja svojih službenih dolžnosti kot organist je veliko tudi komponiral za ta veličastni instrument (številni preludiji in fuge, toccate, fantazije, koralne predigre, partite, koncerti...). Kako seje navduševal nad orglami, še bolj pa nad dobrim igranjem nanje, priča dogodek: Nekoč je peš prehodil 400 kilometrov in to samo zato, da bi slišal takrat zelo slovečega organista
in skladatelja Dietricha Buxtehudeja. Koje slišal igrati tega slavnega organista, mu prehojenih kilometrov ni bilo žal kljub temu, daje med tem časom izgubil službo.
Med časom službovanjajohanna Sebastiana Bacha kot organista so mu bila zaupana tudi dela zborovodje in vodje manjšega baročnega orkestra. Za svoj zbor in orkester je vtem času pisal skladbe imenovane kantate, katere je redno izvajal ob nedeljah pri bogoslužju. To so skladbe za zbor, soliste, orkester in orgle. Vseh kantat je okrog 300, iz tega obdobja pa so znamenite skladbe še Velika maša v h-molu, Magnifikat, Božični oratorij in štirje pasijoni (pojanezu, Luku, Mateju in Marku).
Iz njegovih skladb in življenja lahko spoznamo, daje bi načelen človek, pokoren le glasbi, veri in skrbi za družino. V dveh zakonih se mu je rodilo kar 20 otrok. Ker je v tem času razsajala kuga, jih je preživelo le 10. Oče Sebastian jim je poleg vzgoje nudil tudi glasbeno izobrazbo. Tako so bili štirje njegovi sinovi zelo slavni skladatelji še v času njegovega življenja, potem pa skoraj pozabljeni.
Kakšen je bil kot učitelj, nam je najbolj slikovito prikazano iz dnevnika njegove druge žene Anne Magdalene (prva mu je umrla), ki jo je učil igranja na orgle. Zapisala je: “Sebastian je bil vedno voljan stopiti iz svojega visokega sveta in znanja in vsakemu otroku, vsakemu začetniku na poti k umetnosti prijazno ponuditi roko in ga voditi do večjega znanja. Pri nobenem učencu ni nikoli postal nestrpen, grajal in obsojal je le nepazljivost in brezbrižnost. Ko bi le mogla opisati, kako je poučeval! Ne verjamem, da bi na vsem svetu našli boljšega učitelja, tako spodbudnega, tako potrpežljivega - ampak ne z lenimi učenci. Bil je natančen in neutruden. Njegove oči in ušesa niso prezrla niti najmanjše napake. Vedno je opazil površnost ali nepazljivost v igri.
Toda tu in tam je njegova prizadeta narava včasih le izbruhnila, posebno takrat, ko je zaslutil in videl kakšne manjše ali večje prevare, s katerimi so v študiju nepošteni učenci hoteli doseči dober vtis svoje igre. Videla sem, kako si je strgal lasuljo z glave in jo vrgel na takega učenca - zakaj nikakor ni prenašal tistih, ki so se z goljufivim ogibanjem poštenega dela in študija hoteli izkazati s praznimi učinki.”
Zadnja leta življenja je Johann Sebastjan Bach živel v Leipzigu. Pisal je predvsem duhovno glasbo. S starostjo se mu je začel slabšati vid. V veliko pomoč mu je bila žena Anna Magdalena, ki mu je pomagala zapisovati skladbe in prepisovala tiste skladbe, ki so bile namenjene večjemu številu izvajalcev - npr. skladbo, ki so jo izvajali z orkestrom in zborom, je bilo potrebno prepisati za vsakega instrumentalista in za vsakega pevca.
Ko je postajal starejši, šibkejši in ni mogel več v celoti opravljati službe organista, zborovodje in dirigenta, se je posvetil le komponiranju. Starejši ko je, več je simbolike v njegovih delih. Večina njegovih skladb je vezanih na določeno obdobje cerkvenega leta. Tako najdemo v skladbah, ki so namenjene božičnemu času, melodije, ki označujejo zibanje otroka, ali pa intervale, ki posnemajo pozvanjanje božičnih zvonov. Skladbe, napisane za postni čas, se pogosto začenjajo z intervalom kvinte (grško razdalja petih tonov), kar že od renesanse naprej simbolizira grešnost ljudi. Če povežemo določene tone melodije, dobimo obliko križa.
Prisotna je tudi številčna simbolika. Glavna melodija korala je pogosto sestavljena iz 12-ih tonov, kar pomeni 12 apostolov, 13-ih tonov, kar pomeni Jezus in 12 apostolov ali iz 14-ih tonov, kar je isto kot seštevek zaporedja črk v nemški abecedi BACH: B=2,A=1,C=3, H=8... Posebej znamenita skladba, ki jo je v svojem življenju napisal, je zadnja z naslovom Umetnost fuge. Zadnji takti te skladbe, ki je ostala nedokončana, so napisani na temo, sestavljeno iz tonov njegovega imena B-A-C-H. To je kot nekakšen glasbeni podpis pod vsa njegova dela. Želja Bacha pred smrtjo je bila, naj se skladba izvaja v celoti kot je zapisana, po enominutni pavzi pa naj se izvede še protestantska koralna pesem z naslovom Stopam pred Gospodov prestol.
Njegova smrtje bila neopazna. Skoraj nihče se ni zavedal pomembnosti in veličine njegovega ustvarjanja. Njegove skladbe so bile pozabljene približno sto let. Tudi namen Bacha samega ni bil, da bi pisal zaradi lastne “kariere”. Ne glede na vse težave, ki jih je imel v življenju (nerazumevanje s strani duhovščine, bolezen, pogosta menjava službe, velika družina...) je ob koncu skladbe vedno pripisal: Vse v večjo čast božjo.
Lahko tudi rečemo, daje deloval v duhu ekumenizma. Bilje protestant, pa vendar so nekatere njegove skladbe pisane tudi za katoliški obred (Magnifikat, Velika maša vh-molu...)Živel jeza vero in glasbo. Nekaterih njegovih skladb (Umetnost fuge) kljub številnim poskusom strokovnjakov do danes ni bilo mogoče analizirati in odkriti pomena in bistva. Lahko rečemo samo eno. Bach je še vedno glasbenik vseh časov.
Alenka Gantar
Viri:
Esther Meyell:J. S. Bach, Mala kronika Anne Magdalene Bach Paule du Bouchet: Veličastni Johann Sebastian Bach
Lojze Spacal, Kraška vrata, 1974, mešana tehnika, 125 x 85 cm.
V prvi številki glasila kulturnega društva Zavratec bi namenil teh nekaj strani grafični umetnosti. Tako sem se odločil zaradi dveh pomembnih razstav, ki sta ta čas na ogled v Ljubljani.
LOJZE SPACAL
Kot prvo bi predstavil retrospektivno razstavo Lojzeta Spacala v Moderni galeriji, ki je na ogled do 4. junija. Njegov obsežen opus vsebuje predvsem grafična in slikarska dela, pa tudi kipe, tapiserije, freske in mozaike. Večji del te razstave zavzemajo grafični listi, odtisnjeni v tehniki barvnega lesoreza, kjer se je umetnik razvil do popolnosti.
LOJZE SPACALje bil rojen leta 1907 vTrstu. Že zgodaj sta mu umrla starša, tako da seje že v enajstem letu otroštva moral preživljati sam, obenem pa je končal osnovno in meščansko šolo. Bilje narodnostno zaveden in aktiven v antifašističnem gibanju, zato so ga leta 1929 takratne oblasti aretirale in poslale v zapor na jug Italije. Tam se prične tudi ukvarjati s slikarstvom. Po treh letih zapora se posveti študiju in opravi maturo na umetnostnem liceju v Benetkah, nato pa se zaposli kot učitelj risanja v Trstu in obenem privatno obiskuje likovno akademijo v Milanu. Med drugo svetovno vojno je bil ponovno zaprt v taborišču, nato pa premeščen v delavski bataljon. Po vojni se naseli vTrstu in obnovi staro hišo v Škrbini na Krasu, kjer je večino svojega življenja posvetil ustvarjanju. Kot pomemben umetnikje bil prisoten tako v slovenskem kot tudi v italijanskem prostoru. Svoje poslanstvo na Zemlji je končal 6. maja letos.
Njegovo javno umetniško življenje se prične leta 1937 s skupinsko razstavo v Trstu. V svojem ustvarjalnem življenju je številno razstavljal povsod po svetu in je kot svetovno pomemben predstavnik sodobne grafične umetnosti prejel tudi številne nagrade.
Spacal je umetnik Istre in Krasa, iz katerega je izšel in se je vedno vračal nazaj - že kot otroku se mu je vtisnil globoko v zavest s strogo in skopo lepoto. Kras kot pusta pokrajina, posejana z grobim kamenjem in revnim grmičevjem, pokrajina z redkimi njivami, z golo rdečo zemljo in redko ovenelo travo poleg kamnitih dvorišč, kjer v strahu pred burjo stojijo s kamenjem obložene bajte. Kras kot burja in golo kamenje. Tako podobo daje Kras našim očem, ko včasih zaidejo tja.
V grafičnih listih Lojzeta Spacala se prikaže rdečkasta zemlja v številnih skopih odtenkih, upodobljena arhitektura pa nam govori v bogatih, številnih odtenkih beline z neverjetno skrbjo enostavno zloženega kamenja. Nad kamnitim zidom ali v suhi pokrajini pa se prikaže
tudi del temnega neba, zelene jase ali kak drugačen barvni poudarek. Spacal interpretira Kras z notranjo zakonitostjo te pokrajine: maloštevilne osnovne oblike, ki so v svoji nujnosti trdno povezane, odločne vertikale in horizontale gradnje, enovitost čistih barvnih ploskev in neizprosna funkcionalnost, ki jo narekujeta skopa zemlja in trdo življenje Krasa. Spacalova motivika pogosto sega po preprostih predmetih vsakdanje rabe, katerih upravičenost je izpričala stoletna raba in kije tudi njihovim oblikam odvzela vse nepotrebno, pustila pa samo najbistvenejše in zato estetsko najzadovoljivejše. Tako Spacalov razvoj privede do stvaritev monumentalnega vtisa in skrajno poenostavljenih oblik. Podobe, ki sestojijo iz navidez tako preprostih, a mogočno učinkujočih stvari - iz elementov linije, ploskve in barve. Podobe, kijih črpa iz vsakdanjega življenja: ograjena goličava, kamnito

v ' 'ISSSEHi ; = . .
||pfg


M , Mil < tlf* »1 M * *«"»** M'1 • »Ml*'
I  ........ m rt?U' •	; •■iHimtllil

. ...............................
■ '	*' *»; >»«11»r fi Ms*i j n: i ,i ti m 1111»n«*
.■...('-'..HHMIlll*! .1.•»**>•
‘j , Z" ‘ '""mimiii fi Otti ni: i ,i *! mii i m m»uh»
‘	"	1 • ■ ‘	1 > :l 'Mi I I m- : . r «•-> • t * .1 •' mH
■ ’ ..' *11 f t V '»' • : ■ •:«< 1;'! r*mi<
, ,	’	...'HI
’1 * s»11 m | < •» im .« im ii m •* j I' * i	* r.iv*** »♦** »**»»
SiSSSSSa
"Z..
Lojze Spacal, Kraški ganjk, 1975, mešana tehnika, 85 x 60 cm.
dvorišče, klesani portali z vrati, čolni v zalivu, luna na praznem nebu ter vsakdanji predmeti, kot je kolo, košara ali posoda. Tako v Spacalovih značilnih barvah (ubita žoltozelena, črnomodra, bela, sinja in okrasti odtenki) nastanejo motivi dvorišč z vertikalnimi in horizontalnimi kamnitimi bloki, ki so pogosto presekani s črtami ograj, lestev, okenskih okvirov, streh in krogov košar.
Na teh prečiščenih delih ni mogoče česa odvzeti, dodati ali samo premakniti, ne da bi s tem porušili strogo harmonijo podobe. Spacal gradi svoja dela z likovnimi elementi tako, kot bi skladal kamenje. Barva pa opravlja tu trojno nalogo: označuje predmet upodobitve, mu določa obliko ter gradi sliko.
V poznih petdesetih letih pa Spacal odkrije likovno moč beline. Prej nastopa belina le kot podlaga grafičnih listov, kot sled nožiča v lesorezu ali kot risba, sedaj pa v naštetih odtenkih bele barve upodablja zimo, kamnita dvorišča, okvirje oken, portale, obložene strehe ali robato ometan zid tako, da kamen spregovori in zadiha v svoji belini. Odprejo se mu številne nove možnosti interpretacije kraških motivov. Prej gaje zanimal sam motiv kot likovna celota, sedaj pa pobliže preučuje samo materijo motiva. V motivih arhitekture se posveti materialom same zidave - malta, kamen in les. Najbolj se je poglobil v les, čigar struktura mu nudi veliko elementov, ki ga že od nekdaj privlačijo. Struktura njegovih grafik izhaja iz strukture lesa, s katero tvori horizontalne in vertikalne linije, ki imajo vlogo elementov rasti in minevanja, so nosilci plemenite barvitosti, katerim dodaja kontraste in dopolnila iz njegovega lastnega barvnega sveta. Les mu ni samo pomočnik v smislu matrice pri lesorezu, ki jo po uporabi pogosto tudi poslika, temveč strukturo lesa vključi v sam grafični list. V svoje slike pa vključi najdene kose lesa, ki jih je naplavilo morje.
Ena izmed smeri v sodobni evropski umetnosti po drugi svetovni vojni je informel, ki daje v slikarstvu in grafiki poglavitno vlogo upodabljanju in uporabi same materije. Tako umetniki vključujejo v svoje postopke slikanja različne neslikarske materiale kot so naravni materiali, tkanine, pločevina... Tu predstavlja Spacal pomemben in svojevrsten dosežek v poglabljanju v strukturo lesa.
Spacal nadaljuje svoj razvoj z odkrivanjem optičnih senzacij kot nove zunanje pojavnosti že ugotovljenega danega okolja. Za navidez formalistično slikarsko opredelitvijo je skrita želja po še globljem dognanju oblik mogočega bivanja. Skozi zunanjo površino, ki
postaja z vsem svojim naturalizmom bistvena umetnikova skrb, želi slikar prodreti globlje, se pravi definirati iste zunanje nosilce in prek njih njihov notranji ali širši smisel, saj postaja tako na drobno obdelan in prečiščen del cel svet v malem.
Spacal je odkril podobo Krasavdrobnih detajlih kraške vasi, v delcih hiš, dvorišč, ograd, streh, koles, vrat... V tem je odkril nekaj značilnih form, po katerih iz resnične slike Krasa gradi svojevrstno abstraktno podobo. Podoba predmeta se tako spremeni v značilen simbol, ki postane univerzalen. Svojo vizijo Krasa nam naslika z malo elementi, kotso čiste ploskve, vzbokline, podprte s horizontalami ali vertikalami, s posameznimi podkrepitvami rdeče ali modre barve. Vse to izraža bistvo pokrajine in način življenja njenega človeka.
Viri in literatura:
Kržišnik, Zoran; Lojze Spacal; 1982; Mladinska knjiga, Ljubljana;
'mm
mti
WMk
pl
lil 1» * ’>1 ‘I t ‘ *>•»* M tl |tf il I* I * <11111111111
'v****<<' tar-tin*
■ ’fv
Lojze Spacal, Kraški senik, 1971, barvni lesorez, 85 x 60 cm.
Avtoportret, naslonjen na kamnito polico, 1639. Jedkanica in suha igla, II. stopnja, 205 x 164 mm.
REMBRANDT
Cankarjev dom pa je pripravil v sodelovanju z muzejem Rembrandthuis (Rembrandtova hiša) iz Amsterdama pregledno razstavo Rembrandtovih grafik.
REMBRANDT Harmenzs van Rijn seje rodil leta 1606 v Leidnu na Nizozemskem. Njegov oče je bil dokaj premožen mlinar, tako da gaje lahko leta 1620 vpisal na tamkajšnjo univerzo. Vendar se je Rembrandt že zgodaj odločil, da bo postal umetnik. Po enem letu odide v uk k lokalnemu slikarju, kot je to bila takrat običajna pot do slikarske izobrazbe. Leta 1624 se uči pri priznanem umetniku Pieteru Lastmanu v Amsterdamu. Nato se vrne v Leiden in si uredi atelje. Leta 1630 mu umre oče. Po večletnem ustvarjanju si pridobi velik sloves in se preseli v Amsterdam, kjer hitro dobi pomembna naročila slik. Leta 1634 se poroči s Saskijo van Uylenburgh. V zakonu se jima rodijo štirje otroci, a preživi le najmlajši sin Titus, rojen leta 1641. Naslednje leto mu umre tudi bolna žena. Leta 1654 mu mlada gospodinja in varuška Hendrickje rodi hčer Kornelijo. Leta 1656 Rembrandt prezadolžen bankrotira in njegova lastnina gre na dražbo. Sin Titus in Hendrickje ustanovita trgovino z umetninami in zaposlita Rembrandta, tako da ostanejo slike v njegovi lasti. Leta 1663 umre Hendrickje. Titus se poroči leta 1668 in naslednje leto se mu rodi hčerka. Rembrandt umre 4. oktobra leta 1669.
Rembrandtje eden najpomembnejših ustvarjalcevvvsej zgodovini likovne umetnosti. Je eden največjih slikarjev vseh časov in ni bil le tehnično nenadkriljiv mojster, temveč je v sliki popolnoma izkoristil bogastvo toplih barv in dramatičnost svetlobe in sence. V portretih in svetopisemskih prizorih je izjemno dognano upodobil psihološko naravo človeka. Njegova sposobnost natančnega zaznavanja in globoko poznavanje človeške duše sta rezultat številnih avtoportretov, s katerimi je dodobra spoznal samega sebe, kar mu tudi daje veličino kot človeku in umetniku. Avtoportrete je ustvarjal skozi vse življenje od razposajene mladosti do resnobne starosti in mislim, daje ravno v njih presegel samega sebe. Sicer pa se je enakovredno posvečal slikarstvu, grafiki in risbi, kar je za takratne umetnike nenavadno. Grafike in risbe niso nastajale kot predloga za večje slike, temveč imajo samostojno umetniško vrednost.
Iz njegovega grafičnega opusa je na razstavi na ogled 70 jedkanic, ki so predstavljene v tematskih sklopih, katerim seje umetnik posvečal.
Prvi sklop vsebuje njegove avtoportrete, nastale v letih 1628 - 34. Kasneje v tej grafični tehniki preneha in se, razen izjem, posveti avtoportretom, slikanim z oljem. Razstavljeni avtoportreti so bili risani, jedkani in nato odtisnjeni vzelo majhnih formatih, saj nekatere grafike merijo le nekaj centimetrov. V njih je avtor iskal različna razpoloženja in izraze na svojem obrazu. Na njem je natančno proučeval tudi igro svetlobe in sence, ki jo doseže z izrednim obvladanjem risbe s črto.
Drugi sklop zajemajedkanice z biblijskimi in religioznimi prizori, nastale v letih 1633-57. Pretehtane kompozicije poudarjajo občuteno dognane prizore, ki so polni spoštljive resnosti. Avtor nas tudi tu preseneča z učinkovitim kontrastom svetlobe in sence ter z natančnim karakterjem različnih upodobljenih oseb.
Tretji sklop predstavljajo krajine, nastale v letih 1640-53. Za prvo skupino starejših jedkanic je značilen skrbno izrisan motiv značilne holandske pokrajine v ospredju. Velik del grafike pogosto zavzema prazno nebo, v pokrajini pa zasledimo tudi male človeške in živalske like ter prizore življenja na podeželju. Vskupini kasnejših krajin pa se v ozadju pojavijo dodani fantazijski elementi. Najpogosteje so to gore in nenavadne stavbe.
Četrti sklop predstavlja portrete, nastale med leti 1633-64. Tu Rembrandt predvsem vadi upodobitev različnih izrazov na obrazu za večje oljne slike. Pogost je doprsni portret s stopnjevanim občutkom za materialne lastnosti oblačil. Pokrivalo, žamet ali krzno upodobi tako prepričljivo, da imamo občutek, da jih lahko kar otipamo.
Kristus uči, približno 1643-1649.
Jedkanica, suha igla in burin, II. stopnja, 278 x 388 mm.
Peti tematski sklop zajema študije aktov, ki so nastajale v letih 1658-61. Na teh jedkanicah je človeško telo upodobljeno skrajno realistično. Rembrandt izrabi svetlobo in senco za dosego volumna teles, katerih anatomija je izredno pravilna. Tako ne vidimo le golo površino kože, temveč hkrati zaznamo notranjo zgradbo človeškega telesa. Človeški akt pa Rembrandt uporabi tudi v drugih motivih, kot je na primer mitološki.
Šesti tematski sklop vsebuje žanrske prizore. Motivi so vzeti iz vsakdanjega življenja na ulicah in v notranjščinah hiš. Prikazujejo starce, kmete, berače in družine; včasih s priokusom ironije, včasih s spoštovanjem.
V zadnjem tematskem sklopu pa so predstavljeni študijski listi, nastali v letih 1632-38. Kot novost tu Rembrandt uporabi pripravljeno kovinsko ploščo namesto skicirnega bloka. Na isto ploščo je neposredno narisal več motivov, različno razporejenih po površini, jih nato izjedkal in odtisnil. Kot motivje tudi tu pogost portret.
Kot vsa njegova ustvarjena dela se tudi jedkanice z razstave odlikujejo z izredno sproščeno in natančno risbo terz izjemno dramatično uporabo kontrasta med svetlobo in senco. Rembrandtje tudi velikan med slikarji vseh časov, saj je na isti način ustvaril vrhunska dela v barvi. Upam, da bo tej razstavi jedkanic pri nas kmalu sledila tudi pregledna razstava njegovih slik.
Andrej Mivšek
Ženska s puščico, 1661. Jedkanica, suha igla in burin, II. stopnja, 205x 123 mm.
Viri in literatura:
Cankarjev dom; Rembrandt - spremno gradivo ob razstavi
VZAVRATCUJE RES LEPO
V Zavraten je res lepo, kjer krave veselo mukajo.
Še ptički zapojo:
“VZavratcu je res lepo!”
Še dekleta zapojo veselo to pesmico in fantje zavriskajo: uV Zavratcu je res lepo!”
Na hribčku pa cerkvica stoji, v njej prebiva sveti Urh vse dni in vabi vse ljudi k molitvi.
Pa se še zvon oglasi - vabi k pobožni molitvi.
PRI ZOBARJU
Ko prišel sem čez leto k zobarju, nič več ni delal, ker je šel v penzion. Prišla je lepa brhka asistentka, za njo pa lepa mlada zobaKca. Rekel sem, da zob me boli, pri tem pa videl lepe te oči.
Ko vrtala je po zobeh, sem videl njen prelepi smeh.
V	MENI Sl SANJE PREBUDILA
V	meni si sanje prebudila,
ko si me pogledala dol čez niva.
V	meni si sanje prebudila, ko si me poljubila.
Saj veš, da hočem tvoj ostati, če le dovoli tvoj ati.
Ljubim te vse noči vroče, pa čeprav ni vroče.
Janez Gantar
POMLAD V ZAVRATCU
Naš Zavratec je lepi krajiček.
Ima tepi gozdiček.
Krajiček je majhen, gozdičkov pa mnogo.
NAŠA ŠOLA
Jaz sem v krajičku, ti pa v gozdičku.
Krajiček je lep, gozdiček še lepši.
Tam na majhnem hribčku stoji majhna šola in to šolo
obiskuje le pet učencev in med njimi sem tudi jaz.
SONČEK
Ko sonček zunaj na nebu sije, vsi otroci zunaj se igramo.
Sonce je zlato, zato je drago.
Narava sonce najbolj potrebuje, mi pa enako.
Zato sonca ne moreš kupiti.
Borut Gantar, 3.r
Pomlad bo prišla in vse prebudila.
Cvetlice bodo zacvetele, ptički pa prižvrgoleli in nam pesmico zapeli pa vsi se bomo radi imeli.
Jure Leskovec, 3.r.
V	tej šoli se zelo zabavamo, vsak dan je zelo veselo, vsak dan je zabavno, zabavne so igre, zabavno je vse.
V	naši šoli se pridno učimo, zato se zmerom dovolj naučimo. In še nekaj:
v naši šoli ste zmeraj dobrodošli.
Borut Gantar, 3.r
BISERNA VODA
O biserna voda, kako si lepa, kako božanska.
Vsa tvoja lepota se lesketa, ko sonce obsije ti lica zlata.
Brez tebe bilo bi konec sveta, če biserna voda bi ne obstajala.
Mojca Mivšek, 8.r
NAREDILI SMO BUTARO
Tudi letos smo naredili butaro.
Najprej smo nabrali vrbje in bršljan. Potem je Cirila naredila butaro. Potrebovala je sadjarske škarje in špago. Ko jo je naredila, jo je okrasila z rožami iz krep papirja.
Niko in jaz sva nesla k maši vsak svojo butaro.
Julijan Gantar, l.r
JEZNA MUCA COPATARICA
Posodobljena pravljica
Najprej sem moral prebrati zgodbo o sebi, Muci Copatarici. Potem sem šla v vas k otrokom. Pozvonila sem na zvonec in vsi otroci so prišli s svojimi copatki ven. Rekla sem jim, naj razmečejo copate, da jim jih bom lahko vzela. A otroci me sploh niso razumeli. Dejala sem jim, da jih bodo naslednji dan lahko prišli iskat. Vsi so me debelo gledali in se vrnili v hiše.
Tako sem bila jezna, ker me niso ubogali in ker so pospravljali copatke.
Jure Leskovec, 3.r.
HVALEŽNI MEDVED ali KAKO MEJE LOVEC ODPELJAL V ŽIVALSKI VRT
Posodobljena pravljica
Nekega dne sem zagledal skozi veje hišico in pred hišo zibelko, v njej dojenčka in zraven mamico. Ko pa sem pogledal malo naokoli, sem zagledal še več hiš. “To pa ne piše v knjigi,” sem si dejal. A vseeno sem si zapičil trn v šapo in zlezel do hiše. Ko so me ljudje zagledali, so stekli v hiše. Malo sem počakal in zagledal pri hiši gospoda s puško. Plazil sem se proti gozdu, da me ne bi ustrelil, on pa je s puško, namerjeno vame, iz žepa potegnil mobitel in poklical lovca. Takoj je prišel s tovornjakom. Ustrelil meje s tako puško, da sem zaspal. Izruval mi je trn, nato pa sta me z gospodom naložila na tovornjak in me odpeljala v živalski vrt. In še zmeraj živim tam.
Borut Gantar, 3.r.
V KAVERNAH
Bilo je deževno popoldne, ko smo se odpravili na ogled kavern z radioaktivnimi odpadki. Na ogled je prišlo tudi veliko odraslih vaščanov.
Ko smo prišli, so nam ponudili sok. Z mano sta šla ati in mami. Najprej so nam pokazali prostore, v katerih se delavci preoblačijo. Tudi mi smo si morali natakniti plastične copate. Naša voditeljica je imela ves čas pripeto majhno napravo za zaznavanje sevanja, vendar ni bilo popolnoma nič. Šli smo v prostore s sodi s komunalnimi odpadki in sodi že pregledanih radioaktivnih odpadkov. Pokazali so nam prostor, v katerem pregledujejo in razrežejo vse odpadke. V tisti prostor, kjer so še nepregledani sodi, pa nas niso spustili, samo vrata so odprli.
Delavci so delali vzelo težkih razmerah, pri -10 stopinj Celzija zunaj po cele dneve. Odpadke so že prepeljali v Brinje, kjer so jih dali v varno skladišče.
Andrejka Kogovšek, 3.r
POLH V OMARI
Imeli smo SND in bili smo v kuhinji. Tam pa zato, ker smo ravno delali poskuse, da zrak je. Učiteljica je šla v kurilnico iskat gobo, da bomo vanjo pritrdili svečo in jo pokrili s kozarcem, potem pa bomo videli, kaj se bo zgodilo.
Učiteljica je torej šla v kurilnico in odprla omaro. In v kozarcu, v katerem je bila nekoč lepa zelena goba, je bil sedaj - lep siv polh. Učiteljica, nekoliko rdeča v obraz, nam je prinesla kozarec s polhom. Vsi smo začudeno pogledali, le od kod je prišel. Bil je tako zelo lep, da bi ga odnesla kar domov. In bil je tudi velik. Malo se je pretegoval. Goba v kozarcu pa je bila čisto na drobne koščke sesekljana.
Nesli smo ga nazaj v kurilnico in uporabili drugo gobo. Pri malici pa smo polha pokazali naši kuharici.
Polh si je priskrbel za zimo topel prostor v omari kurilnice oziroma dvoliterskem kozarcu z gobo. Kmalu seje preselil v bližnjo škatlo. Kmalu ga bomo morali izpustiti ven.
Andrejka Kogovšek, 3.r.
KAKO Sl UMIVAŠ ZOBE
Kratka navodila
Potrebuješ zobno ščetko in zobno pasto. Na zobno ščetko stisneš zobno pasto. S ščetko umiješ zobe. Na vrhu in spodaj. Nato splakneš čeljust in pospraviš zobno ščetko in zobno pasto.
Špela Kogovšek, 1.r.
BREZ VODE NI ŽIVLJENJA
Voda je pomembna za življenje, zato tudi skrbimo, da bo voda čista.
Da bo voda čista, ne škropimo njiv, kajti dež strupe spere in gredo z vodo v zemljo in to ljudje pijejo. To škoduje zdravju.
Drugič. Ne mečemo smeti v naravo, saj so tudi v smeteh škodljive snovi, ki gredo v zemljo. Te snovi voda raztopi. Taka voda je onesnažena in to vodo ljudje pijejo. Zaradi teh strupov ljudje zbolevajo in umirajo. In zbolelo in umrlo je že veliko ljudi.
Poznam ljudi, ki mečejo smeti v naravo in s tem onesnažujejo tudi vodo.
Borut Gantar. 3,r
BREZ VODE NI ŽIVLJENJA
Voda je vir življenja, zato moramo z njo lepo ravnati. Toda večkrat kdo v vodo vrže plastično vrečko ali kaj podobnega.
Danes so nekatere reke že tako onesnažene, da se v njih ne moremo niti kopati več, kaj šele piti. Če pa gledamo kakšnih sto let nazaj, so lahko pili vodo iz reke, saj je bila takrat bolj čista kot danes.
Če bi ljudje na vodo bolj pazili, bi bila bolj čista, lahko celo pitna. Zato vsem svetujem, da bi pazili na vodo in tudi na čisto okolje.
Ljudje se ne zavedamo, kako potrebujemo vodo. Če ne bi bilo vode, tudi življenja ne bi bilo.
Andrejka Kogovšek, 3.r
S KOLESOM V ROVTE
Ko sem bil star pet let, sva šlazjakom s kolesom v Rovte. Najprej sva mislila iti samo na Log. Potem pa sem ga začel priganjati, naj greva še malo dlje. Šla sva do ceste, ki vodi v Lanevsko grapo. Tam sem ga priganjal, naj greva še naprej. Tako sva prispela do Rovt. Ko sva prišla skoraj pod Zajele, mi je počila guma. Prosila sva Rudelna Zajelskega, da nama gumo zaflika. Ko nama je gumo zaflikal, sva odšla proti domu. Kmalu sva srečala Jernejo Tušarjevo, ki je šla grabit seno. Potem je prišla naša mama. Tam meje lovila po travi in ko meje dobila, meje nažgala. Šel sem na kolo in hitro odpeljal. Doma sem bil petnajst minut prej kotjaka. Od takrat nisem šel več s kolesom v Rovte.
Urban Kogovšek, S.r
POTOK
Moj rojstni kraj je Potok. To je majhna vasica z devetimi hišami, od katerih je ena prazna, na eno pa spominjajo le še razvaline hiše. Ohranilo seje ime ceste: Pr’Tinet. Ljudje smo prijazni in vsak popotnik je lepo sprejet. Ukvarjamo se s kmetijstvom. Čeprav je vas majhna, je prostor za njive, obdajajo jih griči, nekateri, ampak zelo redki, so potrebni obdelave na roke. Potok izgleda kot manjša kotlina. Vasje precej živahna in mislim, da smo Potočani upravičeno ponosni na svoje bogastvo.
Prav vsak letni čas je tu nekaj posebnega. Spomladi vse cveti. Komaj sneg skopni, že brnijo traktorji. Poletje prinese začetek dela na travnikih. Kljub temu si še vedno vzamejo čas za pogovor. Ko pa stopi v vas gospajesen, je tako lepo kot v sanjah. Kar sliši se, kako ljudje pokušajo sladka jabolka, slive ter hruške. Ker je potok v dolini, je hitro slana, zato kaj debelih sadežev ni.
Naša hiša je na sredi vasi. V njej se vsako jutro prebujamo: jaz, moja mlajša sestra in mlajši bratec, mami, ati ter stara mama in ata. Torej nas je sedem. Jaz hodim v osnovno šolo v Rovte. Peti razred mi je všeč, čeprav se velikokrat spomnim na šolo v Zavratcu in na prijazno in ljubeznivo učiteljico. Šola v Zavratcu ima le štiri razrede in zato sem morala letos v šolo v Rovte.
Potočani! Bodimo ponosni na to kar imamo. Na naravno bogastvo, katero nima vrednosti v denarju. Varujmo okolje, da bodo tudi živali tu našle svoj mir in se bodo počutile varne in sprejete.
Darja Kogovšek, 5.r
ŠMARNICE V ZAVRATCU
Zavratec je majhna vas z dobrosrčnimi ljudmi. Ker v naši vasi nimamo svojega župnika, smo se odločili, da imamo šmarnice sami. Vodila jih je prijazna in ljubezniva Renata Kogovšek. Jaz, sestra in brat smo hodili redno, le ko res ni bilo mogoče, smo manjkali.
Šmarnice so bile zanimive. Ko pa seje Renati zdelo, da so pretežke, je doma poiskala zanimivo knjigo in smo za spremembo brali iz izbrane knjige. Letošnje šmarnice so govorile o znanih in manj znanih ljudeh, ki so precej pripomogli, da danes beremo Božjo besedo in evangelij, pravzaprav celo mašo v materinem jeziku.
Ko smo prišli mirno v cerkev, smo pozdravili Marijo. Nato je Renata izbrala lepo pesem, seveda Marijino. Ko je bilo vse pripravljeno, smo zapeli prvo kitico. Ker nismo vseh še znali, smo se jih tudi naučili. Renata je določila vsakokrat znova, kdo bo bral šmarnice. Nekajkrat jih je brala tudi sama. Pomolili smo večerne molitve ter prebrali kratek odlomek o prijateljstvu. Zapeli smo še nekaj kitic pesmi ter odšli iz cerkve. Zunaj smo se še malo pogovarjali, nato pa smo polni veselja odhiteli domov.
Maj je bil lep. Teh 31 dni je minilo hitro, kakor mine teden. Počastili smo Marijo in se veselili že naslednjega dne. Upam, da se bomo prihodnje leto prav tako srečevali kot letos. Bilo je res lepo!
Darja Kogovšek, S.r
NOV ZAČETEK
Šolsko leto gre h koncu in spet začnem razmišljati o svoji dosedanji poti. Letos pa še posebej, ker sem v osmem razredu in je to zame ogromna prelomnica -nov začetek. Prva štiri leta sem hodila v šolo vZavratec. Ne morem reči, da sem se imela kaj preveč dobro, saj se nisem prav dobro razumela s tedanjimi sošolci. Oziroma, jaz sem se hotela, le nekateri niso hoteli sodelovati. Kot vse pa je imelo tudi tisto obdobje mojega življenja dobre trenutke.
Potem je prišla po 4. razredu druga prelomnica. Po šoli v naravi sem hodila v šolo v Rovte. Takrat se je vse obrnilo na glavo. Z dotedanjo znanko sva se zbližali in postali najboljši prijateljici. Dobila sem super razred, kjer so vsi gledali name enako. Tega sem bila najbolj vesela. Zelo pa so se mi zamerili nekateri višješolci s svojimi neumnimi pripombami in podobnimi zadevami. Tem ob priložnostih po obrokih vračam na isti način.
Postala sem manj občutljiva za občasne neprijaznosti. Končno sem spoznala, da s 100% prijaznostjo nikamor ne prideš. Prijaznost je res velik del, vendar pa moraš biti tudi vztrajen, in če je treba, ti ne sme biti odveč, da se kam prerineš. In potem so prišli še razni izleti, pa plesi, zaljubljenost...To šolo, še posebej pa naš razred, bom vedno imela v zelo dobrem spominu, saj me je zelo spremenila - na boljše.
In žeje tu osmi razred. Ko se spomnim, da bo kmalu konec šolskega leta, pri svojih letih postanem čisto nostalgična. Spomnim se vsega, kar smo v teh štirih letih skupaj doživeli, in kako smo tako kar mimogrede prilezli skozi osmi razred. Imeli smo najboljše plese, na izletih smo se imeli super in včasih je še iz kontrolne naloge za matematiko nastal en sam žur (to je eden izmed razlogov, zakaj tolikokrat pišem matematiko štiri). Seveda pa za vsem tem pride, da si je treba kriti hrbet. To se največkrat zgodi, včasih pa vseeno komu kaj “ugre”. Res pa je, da si včasih želim, da bi bilo že enkrat konec. A le zaradi kontrolnih nalog. Čakata nas še dve kontrolni nalogi, potem pa gremo že na končni izlet! Nato pa je še valeta in razredni piknik.
Kristina Bogataj, 8.r
SLOVARČEKZAVRAŠKIH BESED
(zbrali učenci podružnične šole Zavratec)
kagor - gor
kadol - dol
namal - malo
namičkn - malo
marbit - mogoče
ki e - tukaj
raz d rev - z drevesa
narobej - narobe
prit mal les - pridi malo sem
lih en prov - ravno prav
bejš les - pridi sem
gnar- denar
bertah -predpasnik
kva b’ rt - kaj bi rad
tkišna - taka
nejlebi - najlepši
k’ - ko
dš- dež
te’m cbnu - te bom brcnil jmu - imel j’t - iti
RAZVEDRILO
UGANKE
Belo resje - dan pa ni, črno je - niso noči, je zeleno - a ni trava, rep ima-vendar ni krava. (sraka)
Leseno telo, jekleni zobje, še kamen drobe.
(žaga)
Majhna sem in sem vam draga,
pa čeprav sem vsa od vraga.
(mačka)
Če bogat ga vidi - jo pobriše,
siromak ga zbira poleg hiše.
(g"°j)
Po beli cesti vštric hitita s stricem stric, drug drugega vse dni nikdar ne dohiti.
(noge)
Poznam jo hišico v gorici, stoji na eni le nožiči. (goba)
Mojca Mivšek
ŠALE
Kako spoznaš veselega motorista?
Po mušicah med zobmi.
Sin: Očka, kaj je strup za miši?
Očka: Poseben maček v prahu.
Ne bi hotel biti v vaši koži...
Zakaj ne?
Ker bi mi bila premajhna.
Sin: Mama,zakaj imam takooooo velik nos? Mama: Saj ga nimaš. Na, vzemi rjuho in se usekni!
Kaj je pomembneje, luna ali sonce?
Seveda luna, ker sveti ponoči...
Podnevi je tako ali tako že svetlo.
Otroci se hvalijo:
-Pri nas imamo pa avto, pri vas pa ne.
-Pri nas imamo pa traktor, vi ga pa nimate. -Mi imamo pa uši, vi jih pa ne.
-Seveda, ker ste jih pa pri nas dobili.
Babica opozori vnuka: -Tonček, kadar zehaš, daj roko pred usta.
-Zakaj pa? Saj mi ne bo zobna proteza padla ven kot tebi!
-Krasne zobe imate.
-Po mami.
-Pa so vam bili prav?
Novi učenec stoji pred šolsko tablo in učitelj ga vpraša: -Kako ti je ime?
-Igor Podzgnscynszky. -kako se napiše priimek? -P-r-i-i-m-e-k.
Kristina Bogataj
Maček je šel na potep. Medtem se mu je v glavo zaletel netopir. “Hmm”si misli maček, “sedaj so si že miši nabavile letala”.
Sin pride iz šole ves prestrašen, kako bo očetu povedal, da so ga izključili iz šole. Nato vpraša očeta: “Oče, kajne da so tebe izključili iz šole.” Oče odgovori: “Seveda, seveda. Čisto po krivem.” Sinko odgovori: “Očka, veš, zgodovina se ponavlja.”
Fant povabi dekle na prvi zmenek.
Sramežljivo dekle pravi: “Še nikoli nisem poljubila fanta.” Fant ji odgovori: “Jaz tudi ne.”
Policaj brez kape na glavi ustavi šoferja. “Dokumente, prosim!” Šofer mu pravi: “Najprej si pokrij smetnjak s pokrovom.”
Evgen Rupnik
Zahvaljujemo se vsemy ki ste kakorkolipripomogi
ANEKDOTE
K Jokelnu je prišel dimnikar. Pri ometanju dimnika je bil tako neroden, daje padel s strehe. Hujših posledic ni bilo, razen tega, da so se mu strgale hlače. Prosil je Renato za sukanec in šivanko, da si hlače zašije. Preden mu to Renata prinese, ga še vpraša: “Črnega ali belega?”
DVE ANDREJEVI (Z.32)
Andrej je prišel zjutraj domov. Ker ni zmogel priti do svoje sobe, je prespal kar v kozolcu, kjer je parkiral. Močno seje prehladil. Vprašali so ga: “Ali si bil ponoči sploh s čim pokrit?” Odvrnil je: “Seveda sem bil - z “lojtro”, vendar ji je manjkalo nekaj klinov, pa meje prepihalo.”
Gabrijel je rekel, da ga boli glava. Andrej mu je odvrnil: “Mene pa zob, kadar je votel.”
Polona Gantar
1 k izidu glasila.
Komunala Idrija
Javno komunalno podjetje Idrija d.o.o. Carla Jakoba 4, Idrija
...S pogledom na preteklost si klešemo odgovornost za prihodnost!
V zeleni toplini narave... drug z drugim... v zdravju... in radosti vsakdana!
Tudi v Zavratcu.
OBČINA
IDRIJA
Godovič 150 5275 GODOVIČ Telefon: 05 374 3 0 00 Faks:	05 374 70 26
E-pošta: impklima@irnp-klima.si
Poslovna dejavnost IMP KLIMA je trženje, razvoj in proizvodnja izdelkov za klimatizacijo ter ogrevanje in hlajenje.
Glede na značilnosti posameznih družin izdelkov, specifičnosti njihovega trženja in proizvodnje je poslovna dejavnost razdeljena na 5 profitnih centrov:
-	program Klima: distribucija zraka, zajem in regulacija zraka,
-	program Požarna zaščita: izdelki za požarno zaščita v prezračevalnih sistemih,
-	program Absolutna filtracija: izdelki za filtriranje zraka v čistih prostorih,
-	program Energetika: izdelki za ogrevanje in hlajenje,
-	program Posebni izdelki in storitve: obdelava tanke pločevine do 3mm, storitve lakiranja s prahom.
Z našimi izdelki ustvarjamo ljudem prijetno klimo, pri njihovi proizvodnji pa skrbimo za to, da okolje čim manj obremenjujemo z negativnimi vplivi. Poslovni sistem imamo že od leta 1996 urejen po zahtevah sistema kakovosti v skladu z mednarodnim standardom ISO 9001. V letu 1999 smo pridobili še certifikat ISO 14001, kije opredeljen kot sistem ravnanja z okoljem. S takim poslovanjem laže ugodimo zahtevam naših kupcev, katerih krog se stalno širi, zlasti na tujih trgih.
V bližnji prihodnosti bi radi še dodatno poskrbeli tudi za zdravje, varnost in zadovoljstvo zaposlenih na njihovem delovnem mestu. Tudi to področje smo pričeli sistemsko urejati po zahtevah domače in evropske zakonodaje.
' J*
ZALOŽBA
BOGATAJ
ABC MERKUR d.o.o. Idrija
Telefon:
05 377 37 47 05 372 22 80
AVTOKLEPARSTVO
VULKANIZERSTVO
AVTOVLEKA
Rovte 21 a, 1373 Rovte telefon: 061 750 10 89 0609 63 98 77, 041 63 98 77
Odkup hlodovine, razrez in prodaja rezanega lesa
IVAN RUPNIK s.p.
5280 Idrija
Telefon: 05 37 47 146, faks: 05 37 47 195
Avtobusni prevozi s turističnim avtobusom do 35 oseb in servis kmetijskih strojev (motorne žage, kosilnice in traktorje).
OBLAK FRANCI s.p.
Hlevni vrh 11 e, 1373 ROVTE Telefon in faks: 01 750 12 20, GSM: 041 64 27 28
NAGODE LUDVIK s.p.
BENCINSKI SERVIS ROVTE
Telefon: 061 750 10 40
Trgovina TRATE in bife 1000 ROŽ
Vojko in Rozi PANIČ s.p.
Medvedje Brdo 6,1373 ROVTE Telefon in faks: 01 750 11 86
PRODAJAMO:
živila, pijače, tekstil, galanterijo, kozmetiko, kmetijske pripomočke, semena, krmila, gnojila in plin. DOSTAVA TUDI NA DOM.
ODKUPUJEMO V SEZONI: zelišča, goveje, konjske in svinjske kože.
Se priporočamo.
MERCATOR SORA - OPREMA - ROVTE
VAS VABI V PRENOVLJENO IN DOBRO ZALOŽENO PRODAJALNO! TRAJNO NIZKE CENE, AKCIJE!
GRADITELJI POZORI
UGODNE CENE GRADBENIH MATERIALOV IZ ZALOGE IN PO NAROČILU.
Ugodni plačilni pogoji:
popust na gotovino, možnost odložnega plačila, ugoden kredit, ki vam ga uredimo kar v naši trgovini
MERCATOR SORA - POSLOVALNICA OPREMA ROVTE
tel.: 01 750-10-02
LIVAR d.o.o.
Dole 15 a, 5280 IDRIJA, telefon: 065 78 038
ULIVANJE ALUMINIJEVIH IN CINKOVIH ZLITIN
KLEPARSTVO KROVSTVO-TESARSTVO
JANEZ TAVČAR
Zavratec 23,1373 Rovte telefon: 01 750 14 34, 040 271 880
KOMBI VZDRŽEVANJE CEST-POTI
PREVOZI S TRAKTORSKO 5-TONSKO PRIKOLICO
MIRKO KOGOVŠEK s.p.
Potok 5, 1373 Rovte tel.: 01 750 13 84,041 270 069
ŽAGANJE
LESA
HENRIK ŽERJAL s.p.
Medvedje brdo 6 a, 1373 Rovte Telefon: 061 750 11 03
% KMETIJA ODPRTIH VRAT
/ Vilma in Jože BRENČIČ
Medvedje brdo 10, 1370 Rovte Telefon: 01 750 11 39
VRTNARIJA
CVETLIČARNA
ANJA
JANEZ PEČKAJ s.p.
Petkovec 5, 1373 ROVTE Telefon: 01 750 13 09 GSM: 041 932 502
Tržaška 95.1370 Logatec Telefon in faks: 01 754 10 95
prodaja kmetijske mehanizacije ter rezervnih delov ugodna ponudba krmil, žita in mineralnih gnojil
Fotografija: Robert Rijavec