Glasnik SED 23(1983) 2	J. ö Jt 8 c 9 i_ o J	31
in časopisih, kakor tudi v tujih strokovnih revijah, krajše članke in kritike pa najdemo v hrvaškem dnevnem časopisju. Čubeličevo znanstveno pisanje zajema vsa območja ustnega slovstva, poezijo, prozo, dramatiko, pregovore in uganke, največ pozornosti pa je namenil ljudski pesmi in njeni družbeni, jezikoslovni in poetološki problematiki, šele z izborom člankov o ustnem slovstvu, ki so zbrani v knjigi Na stazama usmenog narodnog stvaralaštva, smo bralci dobili celovitejšo podobo Čubefičevega znanstvenega prizadevanja.
Knjiga obsega dve poglavji študij (26), razdelek razprav (9), razdelek kritik (18), kazala imen in pojmov, izbrani članki pojasnjujejo družbene razsežnosti folklorne ustvarjalnosti in poustvarjal-nosti. Avtor povezuje folklorno dogajanje s teorijo stroke. Vse elemente, ki so avtorju najpomembnejši, obravnava v študijah na treh ravninah.
Prvič gre za obstoj folklorne ustvarjalnosti kot relativno avtonomne umetniške komunikacije, ki prinaša samosvoj pogled na družbo in svet. Zaradi specifičnega videnja sveta in specifičnih ustvarjalnih postopkov, je samosvoja tudi poetika ustnega slovstva, kakor tudi oblikovanje, tipologija, slog in jezik.
Druga ravnina čubeličevih razprav odkriva rezultate, raznovrstnost in nasprotja v teoretičnih formulacijah prikazanih problemov. Avtor se je moral spoprijeti z ugotovitvami jugoslovanskih in evropskih folkloristov. Čubelič opiše in predstavi precej teh teorij in jih skuša uvrstiti v zgodovinski krog folkloristične misli, pri tem pa opozarja (iz svoje perspektive) na nekatere pomanjkljivosti drugih raziskovalcev. Te pomanjkljivosti išče v šolah in metodah, ki so jim posamezni folkloristi pripadali, čubeličeve ocene nekaterih folkloristi-čnih usmeritev so prav zanimive, kakor tudi njegove polemike z njimi. Avtor precej natančno analizira folkloristični komparativizem in njegove aspekte, ustavlja se ob primerjalnih koncepcijah in razlagah posamičnih pojavov v folklornem slovstvu. Za slovenskega bralca je še prav posebej zanimiva Čubeličeva ocena Grafenauerjevega dela (komparativistične metode) in njegove razprave o Lepi Vidi. To je najbrž tista ocena, ki jo je Čubelič že pred leii najavil v intervjuju za naš Glasnik in smo jo slovenski folkloristi tako željno pričakovali. Zdaj je tu, resda zelo kratka, vendar dovolj za predstavitev avtorjevega odnosa do študije o Lepi Vidi in tudi dovolj za potrditev intervjuja v Glasniku. Na sploh za Čubeličevo oceno primerjalne metode lahko rečemo, da je večkrat prenagljena in zato včasih tudi krivična, ker avtor ne upošteva dovolj te usmeritve v zgodovinskem in družbenem kontekstu. Pomenila je kvaliteten premik od romantičnega folklorizma k današnjim raziskavam in metodam. Danes je komparativizem v fot-kloristiki že zgodovina, vendar je imel v razvoju naše znanosti pomembno funkcijo in njegovih slabih strani ne gre posploševati za vse čase in vse primere in zato obsoditi tudi tiste sodobne raziskave, ki vključujejo tudi pozitivne in plodne izsledke te metode.
Avtor pa se v študijah ne ustavlja samo pri kom' parativizmu v folkloristiki, temveč analizira in presodi še romantizem v vedi, ustavi pa se tudi pri najnovejših družbenih obravnavah in pri sociolo-gističnih metodah. Vse ,,izme", ki dajejo metodarr negativni predznak, Čubelič seveda z razlag0 odkloni. Pozitivno je, da avtor vse analize povezuje z zgodovinskim pogledom na ravzoj tolkle ristike in z zgodovinskimi razmerami, v katerih je nastajalo folklorno slovstvo. Pri tem primerja svetovne in domače razmere. Prav zaradi tegi obširnega in včasih proniciljivega povezovanji družbenega konteksta in znanosti toliko bo1) presenečajo nekatere prehitre sodbe.
V	študijah o raziskovanju folklornega slovstvi predstavi avtor še enega slovenskega folkloris^ — Matija Murka. Gre za razpravo Matija Murko k0! raziskovalec srbskohrvaških epskih pesmi, razr pravo, ki je bila objavljena leta 1961 v Slovenske111 etnograf u. Iz istega letnika Slovenskegaetnograf3 je v knjigi ponatisnjena tudi študija Svet in struktu' ralni principi srbohrvaške epske pesmi.
Težišče tretje ravni Čubeličevih razmišljanj 0 folklori so družbene razsežnosti folklornih poj^' vov: pesem, ples in glasba na odru. Pri tem avtori' najbolj zanimata vrednotenje in razmerje m^ folklornim in pisanim slovstvom.
Čubelič ne ostaja le pri teoretičnih obravnavi in pri poeziji, temveč razpravlja tudi o prozi in nj0' nih slogovnih problemih, o njenem življenju in c osebnostih pripovedovalcev in izvajalcev. Zast0' pani pa so tudi izbrani problemi folklornega gie' dališča, osvetljeni sta še paremiološka in enigm0 loška problematika. Avtor svoja raziskovalna s*3' lišča nenehno primerja z rezultati podobn^ raziskav v Evropi, razčlenjuje življenje folklorne?' slovstva v sedanjosti in predstavi metodološ^ aspekte v preučevanju folklornih pojavov.
V	Čubeličevi knjigi so zajete študije in razprl' štiridesetih let (od 1944 do danes), ki jih je avt^ objavil v jugoslovanskih strokovnih revijah 1 časopisih. Tako lahko rečemo, da predstav') pričujoča knjiga Čubeličevo življenjsko delo, saj I' sinteza avtorjevih razmišljanj o folklornem slovS; tvu, hkrati pa dokaj zaokrožen in celovit pri^' Čubeličeve teoretične usmerjenosti,	.
MARKO TERSEGL^
Bark ovije. Pri nas je bilo tako...
Ob poimnovanju šole po F. S. Finžgarju. Ured'1" Eivi Miklavec Slokar po ljudskem izročilu, slika^1' zgodovinskih virih. Trst 1982, 157 str.il.
Ob poimevanju šol po znamenitih osebah slovenske preteklosti izdajajo Slovenci v Ita"' monografije, katerih vsebina je tudi etnolo^ pomembna.
Knjiga o Barkovljah. slovenskem predme^1' Trsta, je po vsebini blizu obravnavam kraj£1 kakršne izdajamo pri nas v etnološki topog^'1 čeprav avtorji pri pisanju nimajo pred o
Glasnik 5ED 23(1963} 2
53
etnološko razvejane sheme. V želji, da bi čim več Povedali o tem, kar bistveno označuje njihov kraj, Pa se vendar zelo približujejo etnološko zasnovanemu projektu.
Vsebinska shema topografskih obdelav vključuje na eni strani podatke, ki so etnološko povedni in ki so zbrani zato, ker jih bodo kasnejši raziskovalci Sotovo potrebovali, na drugi strani pa zahteva re-9istracijo etnološko pomembnih pojavov, ki že kažejo poudarke bodočih monografij. Ti vsebinski ravni opazimo tudi v knjigi o Barkovljah. Delo je v Ceioti zanimivo, vendar pa bomo na tem mestu Podrobneje izločili odstavke, ki so sestavina barkovljanske etnološke monografije:
1 Barkovlje in Barkovljani . — nastanek naselja in njegov razvoj; etimologi-ia krajevnega naziva Barkovlje; obdelovalna ze-m|ja; ledinska imena; imena zaselkov;
imena in priimki družinskih poglavarjev v po-P'sih L 1778 in 1823 in podatki štetij 1.1880 in 1910, viri za krajevno zgodovino; stavbarstvo; domača hiša; ~ popačeni slovenski priimki v italijanske, v dobi fašizma.
Poklici in gospodarstvo vinogradništvo; ribištvo; značilni poklici; cvetličarstvo; šavornanti (iz ' 2avorra) - težaki, ki so iskali in natovarjali grušč obtežitev jadrnic; perice in likarice; izumiranje tradicionalnih poklicev in spremi-^lanje poklicne strukture (domačini postajajo 1|?arji, kamnoseki, kovači, zidarji, tovarniški delavci in delavke);
slovenska podjetja. Župnijsko življenje verska skupnost in versko življenje; > — župnijske knjige; delovanje duhovnikov in uPnikov;
slovenščina in slovensko petje v cerkvi; kulturno življenje in prireditve. Iv- Barkovljanska šola
7- začetek in razvoj pouka v barkovljanski šoli; C|telji, ravnatelji, kateheti; statistike vpisa; — šolske prireditve; otroški vrtec. ■ Društveno življenje in ustanove
kmečka čitalnica (ustanovljena I. 1861.); 9rebno in podporno društvo; obrtnijsko dru-P Vo; konzumno društvo; posojilnica In hranilnica; dra drUŠtV0 Adrija (ustanovljeno L 1889) z ba	odsekom, taburaškim ansamblom in
Pori -C90db0 na Piha!a); Sokol; športni klub Val; „ aruznica Ciril-Metodove družbe; veslarski klub j ®na; Ljudski oder;
1 f^rri let0 1927, ko so bila z odlokom notranjega Štv 'Stra razPusčena vsa slovenska in hrvaška dru-v Julijski krajini.
1g4 ' 8arkovljansko prosvetno delovanje po I
pev^ pomen neprekinjenega življenja cerkvenega □ 3 zbora; godba na pihala; mešani pevski tan0rV vetno društvo M. Matjašič-Milan (us-iborv!ieno I. 1946); knjižnica; mladinski pevski arUg.ln dramska skupina; Slovensko prosvetno : skim V? Barkov|ie z domskim odsekom in pionir-9ledališčem; folklorna skupina; nova knjižni-
ca; prireditve (klubski večeri, predavanja, mi-klavževanja, martinovanja, proslave, telovadba, folklorni plesi, športni teden, pokušnja domačih vin, „Festival slovenske popevke"); jadralni klub Sirena.
VII.	Spomini na NOB
—	notranja povezanost naselja kot mreža ilegalnega uporniškega gibanja proti fašizmu,
VIII.	Tehnika „Morje" 0-44
—	tiskanje glasil v slovenskem in italijanskem jeziku in ponatisi osrednjih glasil OF;
—	oprema bunkerja; skrivna dejavnost.
IX.	Zanimivosti, običaji, noše, vaški posebneži, spomini
—	značilne barkovljanske arhitektonske oblike;
—	običaji; pust; velika noč (veiika nuč, u^m}-sv. rešnje telo; svet Ivan {svet JVn)- sveti Jernej (svete Jarne); rožnovenska nedelja (rožnovenčna ali rož'nkranska); miklavž (miklauš); božič (buažeč); krst; birma; poroka.
—	barkovljanska ljudska noša;
—	vaški posebneži; spomini.
X.	Življenjepisi vidnejših Barkovljanov.
Izrazito etnološko podobo načina življenja
Barkovljanov so prikazale Elvi Miklavec, Marinka Pertot in Nadja Kriščak ob drugih avtorjih: Lojzetu Župančiču, Nadi Martelanc, Angelu Turku, Jelki Gerbec, Milanu Pahorju in Lauri Pertot.
Besedilo je ilustrirano s fotografijami (Barkovelj, Barkovljanov nekdaj in danes, stavbarstva, prireditev, običajev, noš itn.), zemljevidom in preslikavami dokumentov (npr. original zapisnika prvega barkovljanskega župnika na koncu prejšnjega stoletja o razsajanju kolere itd.).
Etnološke teme so marsikje obdelane izjemno nadrobno z narečnimi izrazi, navedbami pripovedi domačinov, vendar pa mnoga vprašanja, ki nasza-nimajo, niso niti omenjena in marsikatera zanimiva podrobnost (npr. o prehrani) ostaja nepojasnje na za bralce, ki niso Barkovljani. Predvsem pa se takemu bralcu, še posebej etnologu, odpira mnoga vprašanja o notranji diferenciranosti in funkciji opisanih kulturnih pojavov. So vsi Barkovljani enako udeleženi v tem dogajanju? Ce so razločki, kaj jih pogojuje? Katere ravni življenja osamezni-ka še označuje in določata barkovlja; kultura? Kako se oblikuje in kako deluje v etn io mešanih življenjskih položajih, posebno v ok u družinske skupnosti, sorodstva, sosedstva, n irmalnih združenj otrok, mladine m odraslih jub temu, da avtorji niso imeli takih namenov, p .aže prav s po manjkanjem teh vidikov na potreb' jo etnološkem raziskovanju in boljšem razur ^vanju načina življenja Slovencev v Italiji.
Posebna vrednost knjige je značilna barkovljanska atmosfera, ki so jo avtorji domačini uspeli preliti v pisanje in ki so tako posredno potrdili živost kulture, ki jo čutijo in živijo. Za zgled si oglejmo odstavek o vsakdanjem življenju v portiču: „Takemu delu so prisostvovale tudi barkovljanske žene, ki so svojim možem prinašale zajtrk, kavo in večkrat tudi kosilo, pa tudi starejši in mlajši možje, ki so se radi pomenili z našimi ribiči. Še posebno živo je bilo v portiču ob nedeljah po osmi maši. Ribiči so ta dan počivali in malo je bilo takih, ki niso po maši šli v pristan pogledat, kaj se tam dogaja, in
Glasnik SED 23(1983) 2
J. ö Jt 8 c 9 i_ o J	31
poslušat, kaj so pripovedovali France Slekeč, ški-la, Miče Puž, Tone Drejač, Vanek Turk, Vincenc Šeraka, Vane Rosotov, zlasti pa stric Tomažek. Stric Tomažek je bil edini barkovljanski ribič, ki je nosil okoličansko obleko in sicer kratke hlače. Bil je to tisti Tomažek, o katerem je pisal naš epik Anton Aškerc, ker mu je Tomažek pripovedoval o strahovih, o menihu, ki je pri kontovelskem pristanu prihajal ob polnoči iz vode in se zopet potapljal vanjo..."
Knjiga je pisana z občutkom za krajevno dogajanje, krajevne značilnosti in za usodo posameznika. Zadnji poglavji dopolnjujeta podobo krajevnega življenja z individualnimi usodami — to sta poglavji o vaških posebnežih in spominih dveh Barkovljanov. (Npr. odstavek o Roži od Nance, ki ,.je živela v svoji revni koči v Bevedu in je sama bifa revna in skromna. Oblečena je bila v dolgo krilo, v dolg temen jopič, ki je bil zapet z najmanj 30 gumbi. nikdar pa ni hodila okoli raztrgana. Vsak dan si jo lahko videl, kako je nosila v Trst .kantaf (ponujat) svoje cvetlice..."ali šolski spomini Šandra Martelanca: „Vsak od navedenih krajev je imel svoje značilnosti, ki so se odražale v bistvu in vede nju posameznega šolarja na svojstven način. Mulci s Trstenika, Gašperetov, Cijakov in Judovca so bili bolj robati in rekel bi skoraj bojeviti. FantjezRi viere in iz Pancerovca so pa imeli .nadoblast' v barkovljanskem pristanišču, imenovanem port, kjer so bili takrat v glavnem ribiški betefi, ščite in barkace od ,šavornantov', prevoznikov težkega tovora po morju od obali..."}
Knjiga o Barkovljah je torej ena tistih, ki jih pišejo domačini in ki izhajajo daleč od etnoloških strokovnih okvirov, vendar so zaradi bogate etnološke vsebine vredne detajlnega vrednotenja.
MOJCA RAVNIK
Alenka Goljevšček, Mit in slovenska ljudska pesem. (Razprave in eseji 25)
Izd. Slovenska matica, Ljubljana 1982, str. 222
Na začetku razmišljanja o knjigi moramo izreči zahvalo Slovenski matici, ki je v zbirko Razprave in eseji uvrstila besedilo Alenke Goljevšček o mitu, saj je to področje, v katerem je marsikaj neizrečenega in nejasnega. S problemom mita se je ukvarjala naša starejša, po svojih naziranjih romantična generacij a folkloristov, in sicer iz najrazličnejših razlogov, med katerimi nacionalne spodbude niso bile zadnje. Alenka Goljevšček je odločno posegla v nejasna tipanja in skušala problematiko mita postaviti v celovitejši filozofski okvir. Pri tem se je oprla na konkretno gradivo, ki ga ponuja slovenska ljudska pesem. Da bi bila izpeljava njenih interpretacij sploh mogoča, je morala slediti gospodarsko-družbenim in kulturnim tokovom od arhaičnih družb prek grške, hebrejske in krščanske kulture do slovenskega srednjega veka in naprej.
Avtorica je študijo razdelila na uvod in štiri večja poglavja, V uvodu pojasnjuje metodološko in
vsebinsko opredelitev problema, pokaže na rezui' tate in perspektive tovrstnega raziskovanja, opozori na terminološke probleme in si postal teze, iz katerih izhaja njeno raziskovanje. V prven1 poglavju prikazuje splošne zakonitosti arhaični družb, strukturo vsakdanjega življenja in mita. V drugem poglavju se ustavlja ob zgodovinski?1 značilnostih grške družbe, krščanstva in Slovanov v srednjem veku. V tretjem, osrednjem poglavju išče avtorica v slovenski ljudski pesmi mitsk^ prvine arhaičnih družb in kultur. Tako o" slovenskem gradivu razčlenjuje kaos, trojno boginjo, obnovitveni obred in dar — vrnjeni dar Poleg tega opozori še na ostanke starih kultov " slovenskem gradivu. V četrtem poglavju obravnava estetsko funkcijo ljudske pesmi.
Avtorica je prikazala mit v vsej njega* razsežnosti od arhaične družbe do slovensM „polpreteklosti". Ta izrazje najbrž čisto upravičen saj je avtorica odsev mita zasledila tudi v refativf® novejši slovenski ljudski pesmi. Njena obravnav? nas opozarja na drugačno branje ljudskih pesm1, na branje skozi mitologijo. Avtoričine izpeljave slovenskem gradivu so prepričljive, saj jih nepres' tano vzporeja s splošno slovansko mitologijo, t() pa izpeljuje iz družbenih in kulturnih razmer arha'* čnih družb. Mit odkriva v njegovi funkciji ali P3 opazuje le njegov odsev, ko mit ni več verska f®" sničnost in je zato tudi obredje postalo „prazn* forma" (Kuret). Filozofska raziskava mita ga kiju" relativni celovitosti pušča še nekaj prazne^ prostora, ki ga lahko zapolnimo le z etnološki"1' raziskavami. Filozofsko metodo samo lahk" sprejmemo brez pripomb, vendar so njeni rezuft^1 večkrat vprašljivi, včasih celo nasilni. (Tu nast^" vam samo nekatere, ker prostor ne dopušča, bi'0 pa bi jih potrebno obširneje razložiti in komentira' ti). Na primer interpretacija in teza, da je Jud9 Jezusov alter ego. Več je teoloških spodrsljaje1;' ker avtorica meša mitske elemente z zgodovinsK1' mi dejstvi, — premalo je upoštevana literarno5 besedil v Stari in Novi zavezi. Simboličnost izraž0' nja ni povezana vedno le z mitskim, ampak (predvsem v sv. pismu) za literariziran govor. — istega razloga prihaja do „notranjih opozicij * krščanstvu, ki so posledica neupoštevanja zgod0' vinske situacije in literariziranosti besedi1'1 —Nekoliko prenagljena je tudi povezava 3f' haičnega kanibalizma z evharistijo. Še večji spodrsljaji, ko hoče avtorica potrditi uvodoma zgrajeni model s slovensko ljudsko pesmijo, Ana"^ gija pojavov je avtorico privedla do spoznanja o d'3 lektični povezanosti kultnih prvin v arhaičnih, prvinami v slovenskih ljudskih pesmih in običaj'"1. Brez pomisleka in logike je npr. povezala arhaičn (kultno!) spolnost s spolno svobodo ob naših f°' marskih vrtcih. Mladi ljudje so na romanjih p0 imeli priložnost, da „grešijo", toda „grešili" so' naravne človeške potrebe in želje in ne več za'^ da bi nadaljevali in zadovoljili kult plodnosti, zalL „romarski seks" nima nobenih mitičnih dimenZ'!.
Podobno je z „erotsko obarvanimi igrami P vahtanju mrliča." Po avtoričinem mnenju so igre nastale zaradi magične obrambe „pred nevaf