Stran 254.
Politični pregled.
Notranji položaj je danes še prav tako temen kakor je bil minoli teden. Slovanski listi in poslanci nastopajo z vso odločnostjo proti vladni nameri, da se upelje s § 14. nemščina kot državni ali vsaj kot posredovalni državni jezik. Upirajo se tudi vladni nameri, da uvede šiloma s § 14 novi državnozborski opravilnik, po katerem bi imel predsednik pravico, poslance od sej izključevati ter bi obstrukcijo onemogočili parlamentarni stražarji, ki bi glasno protestujoče in raz-grajoče poslance metali skozi vrata na ulico. Vsekakor se za sedaj še ne ve, kaj namerava Koerber. Cesar je šel za dva meseca na počitnice v Išl, in do avgusta se bržčas v notranjem položaju kaj bistveno važnega in odločilnega ne zgodi. Zanimiva je bila zadnje dni vest, da se hočeta krščanskosoci-jalna in katoliškonarodna stranka združiti, in da se poljski klub morda razcepi, ker vlada v klubu radi postopanja načelnika viteza Jaworskega napram cehom in desnici sploh velika nesloga. Jako zanimivo je tudi, da je bil poslanec Eben-hoch pri cesarju radi položaja in mu priporočal, naj oktroira državni zakon in nov državni opravilnik s § 14. Ebenhoch je načelnik katoliškonarodne stranke, zato so njegove misli tudi strankine. Ebenhoch meni, da se stara desnica ne ustvari več, odkar se je radi obstrukcije cehov razbila, in predlaga, naj se združijo „zmerne" stranke v novo koalicijo. Slovenci se moramo vsekakor vezati le s cehi, ne pa z Nemci, ki nas le rabijo, a nam ne dajo ničesar.
Homatije na Kitajskem postajajo vedno nevarnejšega značaja. Vse kaže, da so bile evropske velevlasti pa tudi najbližja Japonska in Amerika o razmerah na Kitajskem jako
slabo informirane, zakaj sicer bi ne mogle doživeti tolikega iznenadenja. Ko se je izvedelo v prvih nemirih v Pekinu, je odšel angleški podadmiral Sevmour s par tisoči vojakov po železnici v Pekin ondotnim tujcem na pomoč. Toda Sevmour se je jako zmotil, ko je mislil, da se pripelje prav komodno v sredo nemirnežev. Boksarji in cesarski vojaki so ga ustavili in ga prisilili, da je zapustil vlak, ker so progo spredaj in zadaj porušili. Sevmour je bežal s svojimi pogumnimi vojaki več tednov nazaj proti Tsientsinu. kjer so večji evropski vojaški oddelki. Na begu pa so ga preganjali Kitajci noč in dan. Prebiti se je moral z bajoneti od vasi do vasi in nositi seboj ranjence, ki so trpeli žejo in lakoto. Malo pred Tsientsinom pa so ga sprejeli Kitajci s hinavsko prijaznostjo. Ko so se Sevmourjevi vojaki, vsi upehani približali, so začeli Kitajci izdajalsko streljati nanje s topovi. Ako bi ne prišli Sevmourju iz Tsientsina Rusi na pomoč, bi bilo vseh konec. Evropejci so rešili sicer tujce v Tsientsinu, toda sedaj se je zbralo pred tem mestom iznova toliko Kitajcev, da oblegajo Tsientsin in so Evropejci i vojaki vred v ne mali stiski. V Pekinu pa se je pripetil nečuven zločin 18. junija je jezdil nemški poslanik pl. Ketteler na Kitajsko zunanje ministrstvo. Toda napadli so ga boksarji, ga ubili in razsekali. Nato so boksarji naskočili poslaništva ter vsa razdejali razen angleškega, fran-cozkega in ameriškega. Vsi poslaniki in 700 tujcev se je zateklo na angleško poslaništvo. Sploh vlada danes v Pekinu prava anarhija. Princ Tuan, oče prestolonaslednika, je zaprl cesarja in cesarico*vdovo ter se sam polastil vse oblasti. Zato so se velevlasti dogovorile, da pošljejo na Kitajsko skupaj 80.000 mož Sama Nemčija jih pošlje 12.000, da maščuje smrt cesarjevega zastopnika v Pekinu. Cesar Viljem II. je pri slovesu odhajajočih vojakov slovesno prisegel, da ne odneha prej, dokler ne zavihra nad Pekinom nemška zastava v družbi drugih velevlastij, ki branijo civilizacijo. Toda predno dospo nemške bojne ladje do kitajske luke Šanghav, bo minilo skoraj 40 dnij. Kaj vse se more že med tem časom zgoditi! Za življenje poslanikov in inozemcev v Pekinu že danes ne da nihče nič. Angleški in ruski admiral sta naznanila da ne moreta do Pekina, ker imata le 20 000 mož, dočim šteje kitajska armada okoli 140.000 vojakov z 90 000 najboljšimi puškami in z več sto novimi topovi. Poslaniki v Pekinu so torej menda že izgubljeni in z njimi okoli 600 Evropejcev, Japoncev in Amerikancev. Princ Tuan je ukazal, naj se zbere vse kitajsko bojno ladijevje in napade v Šanghaju zbrano mednarodno brodovje. Vojna se začne torej še na morju!
Vojna v južni Afriki traja že tri mesece dalje časa kot najdaljša vojna 19. stoletja, t. j. vojna 1870. in 1871. 1. med Nemci in Francozi, a Buri se nameravajo upirati še 3 — 6 mesecev. Dasi je angleška armada v južni Afriki skoraj šestkrat večja kot burska, dasi so zavzeli Angleži glavna mesta Bloemfontein, Johannesburg in Pretorijo, vender Buri še nočejo odnehati. Minole tedne so imeli celo veliko srečo ter 30 v republiki Oranje, dasi so jo Angleži proglasili že za svojo, ujeli kar par angleških regimentov. 28. junija se je generalni major Clemens več dnij brez uspeha boril z Buri med Senekalom in Lindlevem, torej južno Kroonstada, generala Dalbot-Kocka pa so Buri ne daleč Standertona pognali celo v beg, ter ga premagali. Zato pa je na Angleškem že vse naveličano vojne z Buri, katerih ni možno užugati, in vse želi miru, zlasti pa sedaj, ko se je vnela na Kitajskem nova. za Anglijo nevarna vojna. Že' doslej je imela Anglija v južni Afriki grozne stroške in velikanske izgube. Okoli 7000 mož je ubitih ali mrtvih vsled ran in boleznij, 50 000 mož pa leži še ranjenih in bolnih po lazaretih. Denarja pa so potrosili že dosedaj okoli 400 milijonov gld. Do konca vojne pa se stroški še pomnože. Zato je možno, da se vojna vender le ne konča, za Bure tako žalostno, kakor se je mislilo, nego se sklene z Angleži kolikor toliko ugoden mir.