274
Zdenčan: Narodna pesem. — Pesem.
Prav tisti hip je tudi zapršalo po suhem listju tako glasno in šumno, da stvar res ni mogla biti brez nasledkov. V prvem trenutku, ko se je bil zbudil iz svoje dremote, je zrl za hip s plašnim pogledom krog sebe. A takoj nato se je že motala debela klobasa nenavadno  hitro raz ploščo in izginila  po-
lagoma vsa in brez sledu med hrastickovimi koreninami.
Potem je pa upiralo popoldanje solnce svoje žarke neposredno na rujavo ploščo ter jo žgalo in belilo, da je bilo videti, kakor bi se na lahko, komaj vidno pretresal razgreti zrak nad njo.                         (Konec.)
Narodna pesem.
Oh, povejte, ne tajite, vi usmiljeni ljudje! Kam odšel je dragi z doma? Dejte, kje ga najdem, kje?
Če znabiti drugo ljubi, name pa ne misli več . . . ? Ne, ne, to pač ni resnično, da mu nisem v čisli več.
Če je šel na temne g5re, pa jih prehodila bom, in za njim globoke v6de rada prebrodila bom.
Če je šel v dežele tuje moje sreče verni drug, kam naj idem, mi povejte! Li na sever, li na jug?
Naj pusti domače kraje, gre naj onostran zemlje, v novi svet bom pohitela, čez neznano mi morje.
Morebiti položili ste v žemljico ga hladn6? Vi molčite? Kaj tajite? Kaj me gledate mračno ?
Vsaj povejte, kje ga krije črne zemlje grob teman, da mu ga kropim s solzami, da krasim ga dan na dan.
Zdenčan.
K.aj ste me po sili
možu zaročili,
starcu šestdesetih let?
Ženina denari
bili vam so mari;
sam denar še vam je svet.
Nehajte zdaj, mati,
nad menoj jokati,
kaj vam je solzno ok6?
Pesem.
(Po narodnem motivu.)
Mar se veselite,
tisoče dobite,
ker sešld se je tako!
Očka ljubeznivi, tisoč in dve njivi ste dobili zame, ne?
Take pač kupčije drug ne naredi je — kaj če meni srce mre!
Dam vam tožbe tihe, dam vam srčne vzdihe, svoje dajem vam gorje!
Srčna b61 se žabi,
a denar se rabi,
ker zdaj časi so slabi.
In zat6 dobila — da bi vam zročila — od moža sem spet dari:
Dajem vam solzice,
ki teko na lice,
jadno dajem vam srce!
Zdenčan